Issuu on Google+

Glasilo slovenskega združenja za duševno zdravje

Št.05 / Oktober - November '13 / letnik XIX

pogovor:

Iva Poropat direktorica socialne trgovine Sotra

naslovna tema

URESNIČEVANJE IN PRIHODNOST SOCIALNE DRŽAVE www.sent.si

Foto: Rebeka Novak

Št. 05 / Oktober - November '13 / letnik XIX / Cena 3,40 € / poštnina plačana pri pošti 1106 Ljubljana

Cena 3,40 € / Poštnina plačana pri pošti 1106 Ljubljana


KOLOFON

UVODNIK

UVODNIK Socialna država. Pereča tema, s katero smo državljani bombandirani z vseh strani. Ne le, da postaja priljubljena snov pogovorov znancev in naključnih sogovornikov, vedno bolj postajajo ti pogovori kot pogovori o vremenu. Socialna država in nanjo vezane pravice in dolžnosti ter s socialno državo povezani politični zapleti, razpleti in ukrepi so na dnevnem redu družinskih razgovorov. Socialne stiske naših sorodnikov, sosedov, sokrajanov se kot posledica kriznega obdobja na takšen ali drugačen način prikradejo v naše misli, neprestano o njih govorijo politiki, katerih ukrepi vedno bolj in bolj vplivajo na naše vsakdanje življenje. Socialna država naj bi zagotavljala varnost, kadar se državljani znajdemo v manj ugodnih razmerah. Omogočala naj bi nam dostojno preživetje, kadar sami ne (z) moremo poskrbeti za svoje blagostanje. Kakšne ukrepe sprejema naša politika v zadnjem času na področju socialne varnosti, je stvar pogleda, kar si lahko preberete v osrednji rubriki, v kateri svoja stališča predstavljajo strokovni delavci ŠENT-a, predstavnica državne institucije in uporabniki, ki najbolj med vsemi občutijo spremembe zakonov. Ni pa zagotavljanje dostojnega preživetja in s tem dostojanstva 2

REPUBLIKA SLOVENIJA MINISTRSTVO ZA DELO, DRUŽINO, SOCIALNE ZADEVE IN ENAKE MOŽNOSTI

oktober '13

november '13

edina naloga socialne države. Enako pomembna je njena vloga pri zagotavljanju trdnosti v prihodnosti in s tem povezanega zaupanja v državo, da nam bo v pomoč, če zbolimo, ostanemo brez službe, če ne vemo, kako šolati otroke. Kje se je to zaupanje izgubilo? Kar naenkrat je moč v vsakdanjih pogovorih začutiti predvsem strah pred prihodnostjo. Kako bo čez čas? Kaj še lahko pričakujemo? Kaj nas še čaka? Strah ima različne naloge. Vodi nas v akcijo, spremembo dejanj, razmišljanja, prevetritev naših vzorcev … A kako se z njim soočiti, če nimamo vpliva na izboljšanje razmer? Kako razmišljati pozitivno, se otresti strahu, če so možnosti za boljšo prihodnost ogrožene? Če so ukradene sanje mnogim mladim izobražencem, prenekateri družini, marsikateremu dijaku, preštevilnim starostnikom? In zopet se vračamo k politiki. Statistični barometri napoveduje padec gospodarske rasti. Mar to pomeni še dodatno krčenje socialne varnosti? In ne nazadnje – je kriza, ki je povzročila odvzem sanj, opravičilo za odvzem dostojanstva? Če kdo, potem lahko uporabniki s težavami v duševnem zdravju na to vprašanju odgovorijo nikal3


KAZALO

UVODNIK IN ZAHVALA

KAZALO

no. Nobena kriza ne more uničiti človeškega duha in nihče nam ne more odvzeti dostojanstva, če v to ne privolimo. Zadnje čase že močno prežvečena tema je ljudi kvečjemu povezala, opozorila na pomen medsebojne pomoči, vedno več je akcij dobrih ljudi, vedno bolj je v ospredju socialno podjetništvo, vedno več se ne le govori, temveč tudi ustvarja spremembe. Socialna stiska ni več tam nekje daleč, temveč tu med nami. In prav zato postajamo vedno bolj ozaveščeni, kakšno družbo si v resnici želimo, vedno bolj smo pripravljeni opozarjati na krivice in vedno bolj se vsakdo izmed nas čuti soudeleženega. In morebiti je to edina pot k spremembi vrednot od tako opevanega individualizma in z njim povezanega občudovanja uspešnih posameznikov do medsebojnega spoštovanja in upoštevanja vsakogar izmed nas. Rebeka Novak

ZAHVALA Šentovci se zahvaljujemo podjetju Magistrat International d.o.o. za velikodušno donacijo vrhunskih čevljev znamke Pull&Bear.

4

KAM IN KAKO V PRAVNI IN SOCIALNI DRŽAVI: URESNIČEVANJE IN PRIHODNOST SOCIALNE DRŽAVE POGLED INSTITUCIJ: Maja Renko: Socialna država POGLED STROKOVNIH DELAVCEV ŠENTA: Ingrid Mager (pogovor): Iva Poropat, direktorica socialne trgovine Sotra »Ne bomo tako hitri, bomo pa bolj prijazni« Tatjana Romih: Socialna varnost danes POGLED OSEB S TEŽAVAMI V DUŠEVNEM ZDRAVJU: Dean: Socialna država – kaj sploh je to? Edvard: Uresničevanje in prihodnost socialne države I. B.: Socialna država Slavko Trebše - Taras: O socialni državi Stoyan Svet: Socialna država Šentovci iz Ajdovščine: Socialna država

oktober '13

ŠENT IN DOGAJANJE: Dan duševnega zdravja: prispevki iz dnevnih centrov Ivica Trafela, Zlatka Dolenc in Zoran Golčman: Letovanje na Debelem rtiču Špela Pahor: Shizofrenija ni norost ali Ljubezen na preizkušnji – literarni večer v Mestni knjižnici Izola Barbara Dolničar: Predstavitev knjige Lidije Maričič v Ljubljani IZ ŽIVLJENJA CENTROV DC LJUBLJANA Viktorija Šušteršič: Dan odprtih vrat Z. H.: Nebeško jezero DC ŠENTKNAP TRBOVLJE Repat Dolenc: Knapovsko sonce DC KOČEVJE Darinka Mazalica: Piknik na Kolpi DC ŠENTLENT MARIBOR Tadej Markež: Igranje minigolfa Jernej Ključar: Obisk Muzeja narodne osvoboditve

november '13

DC NOVA GORICA Margerita Humar: Boj za življenje DC POSTOJNA Mojca Tršar: ŠENT-ov 2. dobrodelni ustvarjalni dan v Postojni DC NOVO MESTO Nene Borčilo: Bazar nevladnih organizacij Novo mesto Marija Poljak: Splavarjenje po Krki DC ŠENTCELIA CELJE Matjaž Fidler: Izlet članov socialne vključenosti v jamo Pekel in bio park Nivo DC ŠENTGOR RADOVLJICA Marija in Toni Horvat: Planinski pohod na Veliko planino DC ŠKOFJA LOKA Franci, Binasa in Pavla: Iz dnevnega centra …

ŠENT IN PROJEKTNO DELO Tatjana Romih: Mladi in duševno zdravje Saška Žnidarc: Domača obrt – pot do zaposlitve II DELO JE NAJBOLJŠI ZDRAVNIK Staš Kalc: Moj dan na Čukgrafu POVABILO K BRANJU Kristina Pritekelj: Shizofrenija ni norost ali Ljubezen na preizkušnji PRISPEVKI ŠENTOVCEV Helena Ušaj: Meje Irena Brus: In ne bom jokala Matjaž Žvan: Don Mentony band na Kamfestu

IZ ŽIVLJENJA STANOVANJSKIH SKUPIN Irena, Fani Forstnerič, Robert Pišot, Viktor Kolar, Viljem Furlan: Izlet na Gorenjsko

5


Kam in kako v pravni in socialni državi

URESNIČEVANJE IN PRIHODNOST SOCIALNE DRŽAVE SOCIALNA DRŽAVA Socialna država naj bi zagotavljala svojim državljanom določeno stopnjo socialne varnosti. V primerjavi z marsikaterimi sosednjimi državami, je Slovenija precej bolj socialna država in ustreznejše poskrbi za ljudi v stiski. Še zlasti dobro je pri nas urejeno področje starševskega varstva in družinskih prejemkov. Z varčevalnimi ukrepi je vlada sicer nekoliko posegla na to področje, vendar je kljub tem posegom to področje pri nas še vedno bolje urejeno kot marsikje drugje v EU. Podobno lahko rečemo tudi za sistem zdravstva, šolstva ipd. V primerjavi z drugimi državami, še zlasti državami nekdanje Jugoslavije, ima Slovenija zelo dobro dodelan in učinkovit sistem in je stopnja socialne varnosti višja. Država velik del sredstev namenja za izvajanje različnih programov oziroma ukrepov, ki pripomorejo k večji socialni varnosti njenih državljanov. Veliko skupin ljudi je, ki so tako ali drugače prikrajšani in zaradi tega potisnjeni na rob družbe in socialno izključeni. K zmanjšanju njihove socialne izključenosti država pripomore z različnimi oblikami pomoči, programi oziroma ukrepi. Tu ne gre le za socialne transferje, temveč tudi za druge ukrepe, ki pripomorejo k večji socialni varnosti državljanov. Večina ljudi je mnenja, da nam država ne 6

URESNIČEVANJE IN PRIHODNOST SOCIALNE DRŽAVE nudi dovolj, da ne poskrbi dovolj za tiste, ki so pomoči potrebni. Vendar pa je takšno stališče morda le posledica lastne stiske oziroma še bolj verjetno posledica gospodarske krize. Država namreč išče izhode iz krize, istočasno pa mora na drugi strani poskrbeti tudi za posledice, ki jih je gospodarska kriza prinesla, kar je večkrat lahko sizifovo delo. Morda je ravno to vzrok za marsikateri očitek državi s strani njenih državljanov. Res pa je, da so višine pomoči oziroma cenzusi zelo nizki, razlog za to pa je v tem, da so pomoči namenjene zadovoljevanju minimalnih potreb in je posameznik tako motiviran za izboljšanje svojega položaja. Poleg tega pa je vedno potrebno slediti temu, da nekdo, ki si sredstva zagotavlja sam z delom, ne sme biti v slabšem položaju od prejemnika pomoči. S 1. 1. 2012 je na področju socialnih transferjev začela veljati nova zakonodaja, katere namen je bilo zagotoviti čim bolj pravično porazdelitev sredstev. Posamezniku naj bi bilo uveljavljanje in uresničevanje pravic olajšano, saj se vse pravice sedaj uveljavljajo na enem mestu, kar povečuje tudi nadzor nad razdeljevanjem sredstev, preprečuje pa se tudi morebitno kopičenje pravic. Ker so se v praksi pokazale marsikatere pomanjkljivosti, ki jih je nova zakonodaja prinesla, je ministrstvo že pripravilo spremembe, ki bodo pri dodeljevanju pravic upoštevale bolj realno stanje družine oziroma posameznikov. Država se namreč skuša prilagoditi trenutnim razmeram in krizi. Sama sicer menim, da je naša država socialna država, vendar pa je na področju sociale potrebno še marsikaj storiti oziroma za marsikatere skupine poskrbeti. Velik del težave seveda predstavlja brezposelnost ljudi, vendar pa nikakor ne smemo pozabiti na zaposlene ljudi, ki prejemajo oktober '13

minimalne dohodke, in tiste, ki s svojimi dohodki ne dosegajo praga revščine oziroma je njihova socialna varnost ogrožena. Morda bi bilo potrebno storiti tudi več za tovrstno populacijo. Zdi se namreč, da so varčevalni ukrepi največkrat usmerjeni prav v te ljudi, zato so še bolj potisnjeni na rob revščine. Ob iskanju rešitev oziroma izhoda iz gospodarske krize država vedno težje sledi temu, da ostaja socialna država. Pri zagotavljanju socialne varnosti bi se morali bolj zgledovati po državah, kjer je stopnja revščine nizka. Morali bi sprejemati bolj dolgoročno usmerjene ukrepe in ne le kratkoročne. Potrebno bi bilo okrepiti gospodarstvo, saj bomo le tako lahko uspešno ohranili socialno državo. Več bi bilo potrebno storiti tudi za mlade, kar se v zadnjem času v neki meri že uresničuje. Prevečkrat pa pozabljamo na tisto vmesno populacijo, na populacijo ljudi, ki si z lastnim delom ne more zagotoviti socialne varnosti, in na populacijo ljudi, ki si socialne varnosti ne more zagotoviti zaradi prikrajšanosti oziroma invalidnosti. Morda bi bilo potrebno sprejeti še več ukrepov in oblik pomoči, ki bi bili usmerjeni tudi v to populacijo. Vsekakor pa je potrebno obdržati tudi tiste oblike pomoči, ki so se izkazale za učinkovite. Maja Renko, CSD Trbovlje

november '13

IVA POROPAT, DIREKTORICA SOCIALNE TRGOVINE SOTRA „NE BOMO TAKO HITRI, BOMO PA BOLJ PRIJAZNI“ Četudi naša ustava jasno govori, da je Slovenija pravna in socialna država, tega z osamosvojitvijo ni udejanila v smislu države blaginje, skratka blaginje njenih državljanov. Že v obdobju najvišje gospodarske rasti in ko je bila brezposelnost najnižja, se je očitno nagibala k temu, da zmanjšuje obseg socialnih pravic. Nenazadnje ji to ves čas omogoča tudi ohlapnost same ustavne definicije, kjer ni eksplicitno zapisano, da pomeni zniževanje socialnih pravic tudi kršenje ustave. Pojem socialne države je v zadnjem obdobju gospodarske krize, ko je revščina v takšni ali drugačni obliki potrkala že skoraj na vsaka slovenska vrata, povsem razvodenel. Ljudje brez in tudi tisti s službami so odvisni od socialnih transferjev pomoči; od sorodnikov, sosedov in prijateljev, dobrodelnih organizacij, centrov za socialno delo, drugih vzvodov države. Solidarnost je ena redkih vrednot, ki se je med nami zares ohranila, je pa to seveda za dostojno življenje premalo. Različni transferji pomoči nedvomno vplivajo na občutek večje socialne varnosti, in ves čas se iščejo tudi novi. Po prvem poskusu vzpostavitve socialne trgovine pri nas, na Celovški cesti v Ljubljani leta 2009, ki se žal ni obnesel, bo zdaj zaživela nova socialna trgovina, Sotra Plus, trgovina z živili d. o. o. v Mariboru. Zaganja se ob pomoči Slovenskega združenja za duševno zdravje Šent, v projektu, ki ga financira Evropski socialni sklad, pa je partner tudi Zaposlitveni center Dlan iz Maribora. Šent 7


URESNIČEVANJE IN PRIHODNOST SOCIALNE DRŽAVE

Kam in kako v pravni in socialni državi je v skupnosti vedno znal prepoznavati relevantne probleme in s prav(očasn)imi akcijami nanje odgovoriti. Sotra je v Mariboru uradno odprta z 20. novembrom, pogovarjali smo se z direktorico Ivo Poropat. Dejavnost Sotre se zaganja, nekaj izkušenj že imate. Kakšni so prvi vtisi? Projekt socialne trgovine Sotra smo prijavili leta 2012, nosilec projekta je Šent, ki me je tudi povabil k sodelovanju. Prihajam sicer iz gospodarske dejavnosti, do februarja letos sem bila direktorica trgovinske dejavnosti v Termah Maribor. Ko sem zapustila Terme, sem bila pripravljena za nekaj novega, čeprav nisem takoj vedela, kaj bom počela. A kmalu mi je bilo jasno, da bi bila socialna trgovina v bistvu idealna zame. Trgovinsko dejavnost dobro poznam, na Fakulteti za uporabne, poslovne in družbene študije Maribor pa končujem magistrski program za organiziranje in menedžment socialnih dejavnosti, tako se je vse nekako sestavilo skupaj. Kako so logistično tekle priprave na zagon podjetja? Ste zadnje podjetje, ki ste se uspeli registrirati kot socialno podjetje. Program smo uvedli v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007-2013, kjer je Šent uspešno kandidiral. Aktivnosti v zvezi s Sotro kot trgovino pa smo dejansko začeli zaganjati z mojim prihodom maja letos, ko smo začeli iskati prostore za dejavnost. V dogovorih z občino Maribor žal nismo našli ustreznih in primerno lociranih prostorov, zato smo potem najeli prostore na prostem trgu - v naselju Pobrežje, na Zrkovski cesti 61 v Mariboru, podjetje pa je registrirano na Gregorčičevi ulici v Mariboru. Na Zrkovski cesti je nekoč že bila trgovina oziroma sa8

mopostrežna, tako da je lokacija utečena in primerna, dostopna tudi z javnim mestnim prevozom, ima parkirišče. Prodajni prostor samopostrežbe meri okrog 70 kvadratnih metrov, skladišče še dodatnih 60 kvadratnih metrov. Trgovina ima klančino in je tako dostopna tudi za ljudi s fizičnimi omejitvami. Kakšni so bili začetni krči pri zaganjanju socialne trgovine, sploh ker je prva socialna trgovina pri nas v javnosti pustila klavrno podobo? Rekla bom, da ni bilo enostavno. V javnosti se te vrste trgovine nekako drži negativni prizvok, ker prvi poskus ni uspel, predvidevam, da tudi zaradi nepoznavanja same trgovske dejavnosti. Gre vendarle le za trgovino, četudi trgovino za socialno ogrožene, in pri tem so neke zakonitosti. Socialne trgovine pri nas ne razumemo na pravi način, ljudje težko skupaj povezujejo podjetništvo in socialo. Moje izkušnje s terena, ko govorim z različnimi poslovnimi partnerji, so pač takšne, da si pod socialnim podjetništvom predstavljajo, da od njih želimo donacije, skratka sociala jim nikakor ne gre skupaj s podjetništvom. Če to povežem še s trgovino za socialno ogrožene in ko se spomnijo na poskus iz leta 2009, je še težje. Katere poslovne partnerje obiskujete, prepričujete? Za katera podjetja gre? Gre za živilska podjetja in proizvajalce prehrambene industrije, ker bomo v trgovini prodajali pretežno prehrambene izdelke, ne bo pa recimo alkohola in tobačnih izdelkov. Kako jih prepričujemo? Kot prvo je treba ustvariti neko zaupanje, da smo resni partnerji. Treba je vedeti, da je v Sloveniji zaradi finančne nediscipline že oktober '13

na splošno veliko nezaupljivosti, potem pa pridemo še mi z idejo socialnega podjetja kar je zaradi nezadostnega poznavanja še toliko težje. Ampak s temi, s katerimi sem se pogovarjala doslej, smo bili v pogovorih uspešni. Res pa v bistvu blaga, ki ga mi iščemo – iščemo namreč blago po izredno nizkih cenah – ni v izobilju. Za nas je zanimivo blago, ki ga ostali trgovci ne odkupujejo; izdelki imajo recimo manjše napake na embalaži ali pa je rok trajanja nekega izdelka nižji od 80 odstotkov, kolikor pač sicer morajo zagotavljati ostalim trgovcem. A ob tem je treba povedati, da so proizvajalci pri proizvodnji zelo pazljivi, zato je presežkov v proizvodnji zelo malo. Zavedamo se, da bomo morali pridobiti čim več partnerjev, da bomo lahko zadostili osnovnim potrebam naših kupcev. Poimensko o partnerjih še ne bi želela govoriti, dokler ne zaključimo pogajanj in podpišemo pogodb. Verjetno ne bodo na voljo vsi izdelki, ki so sicer v neki trgovinski paleti na voljo? Vsem ljudem, ki so se znašli v težki finančni situaciji, želimo ponuditi neko izbiro, ne bi jih želeli še dodatno stigmatizirati s tem, da bi imeli na voljo samo nekaj izdelkov. Moj cilj je, da pridobimo čim več različnih vrst izdelkov, da lahko naši kupci recimo med mlečnimi izdelki izbirajo vsaj med tremi, štirimi jogurti. Želim, da bi se počutili v naši trgovini zaželeni, da resnično skrbimo za njih in da jih razumemo v njihovi situaciji, v kateri bi jim pač radi pomagali. Kateri osnovni artikli vendarle bodo? Imamo kar lep izbor pakiranih mesnih izdelkov, pekovskih in mlevskih izdelkov, na voljo bosta sadje in zelenjava, različne vrste olja, kozmetika, predvsem tista za november '13

osebno nego. Mislim, da bodo že v začetku pokriti vsi osnovni artikli. Koliko je lahko takšna oblika trgovine ekonomsko stabilna? V Avstriji denimo jih imajo okrog štirideset in so se obnesle. Koliko bo naša trgovina ekonomsko stabilna, bi še težko rekla, glede na to, da še nismo začeli delovati. Res pa prvi izračuni že kažejo, da ne bo tako enostavno. Treba je vedeti, da trgovina za socialno ogrožene in Sotra kot socialno podjetje nima nobenih bonitet ali kakršnih koli ugodnosti v smislu ustreznejše zakonodaje. Za nas veljajo enaki zakoni kot za vse ostale trgovce. Če se zavedamo, da smo majhni, potem je potrebno vedeti, da tudi nabavni pogoji niso takšni, da bi lahko govorili o ekonomski stabilnosti te trgovine. Vsaj zaenkrat ne, dokler bo samo ena. Naš cilj je namreč, da bi se razširili in bi imeli vsaj še nekaj socialnih trgovin po Sloveniji. Dokler je projekt financiran in dobivamo povračilo za plače naših zaposlenih, mislim, da bo trgovina uspela pokrivati tudi ostale stroške, torej stroške nabave blaga in preostale stroške rednega poslovanja. Je pa veliko odvisno od odziva kupcev; mi se bomo potrudili, da bomo imeli cene resnično ustrezne in ugodne, da bomo imeli dobro ponudbo, da bomo sprejeli naše kupce tako, kot si zaslužijo. Na koliko kupcev ciljate? Kako bo potekal sistem plačevanja? V prvem letu bi radi pridobili vsaj pet tisoč stalnih kupcev; veliko je brezposelnih in ljudi z nizkimi pokojninami, zato menim, da so naša pričakovanja dokaj realna. Uvedli smo nakupovalne kartice; prejeli jih bodo kupci, ki bodo lahko izkazali, da so upravičeni do nakupa v naši trgovini. Zgornji limit 9


URESNIČEVANJE IN PRIHODNOST SOCIALNE DRŽAVE

Kam in kako v pravni in socialni državi osebnega dohodka, ki smo ga postavili, je 450 evrov; torej vsi, ki imajo tak ali nižji dohodek, lahko nakupujejo pri nas. Ob prvem obisku se bodo v sistem vnesli osnovni podatki, kupec bo dobil kartico, ki se bo na blagajni aktivirala. Mesečni limiti bodo različni in spremenljivi, nekako med 80 in 100 evrov. To bo mesečni limit na posameznika, ki pa se lahko povečuje za vsakega vzdrževanega družinskega člana, se pravi za otroka, največ pa za 40 evrov na mesec. Plačuje se sproti. Enkratno mesečno plačilo oziroma odlog plačila je naš naslednji korak, ki ga nameravamo vpeljati v sistem plačevanja. Ko smo proučili analize naših morebitnih kupcev, torej ljudi z nižjimi dohodki, se običajno za nekoliko večje nakupe odločajo enkrat mesečno, se pravi po prejemu dohodka oziroma socialne pomoči. Medtem ko so med mesecem nakupi manjši, torej kupijo kakšen kruh, mleko. Pet tisoč kupcev v Mariboru glede na situacijo je kar realno pričakovati. Če nekdo pri prehrani prihrani 50 evrov na mesec s tem, ko kupuje v naši trgovini, smo nekaj malega dodali k njegovi socialni varnosti. Sicer drobec, a bo zaradi tega morda lažje plačal kakšno položnico za šoloobveznega otroka. Podpora iz Evropskega socialnega sklada se bo kmalu iztekla. Kako boste poslovali naprej? Projekt je sofinanciran do leta 2015, na ta račun smo lahko zaposlili poslovodjo in še štiri delavce, ki prihajajo iz tako imenovanih socialno ranljivih skupin in so na trgu dela težje zaposljivi. To so starejši od 50 let, mlajši od 25 let z nizko stopnjo izobrazbe ali brez izobrazbe, na ta račun smo zaposlili dva kandidata za delovno mesto skladiščnika in za pomoč v trgovini, in pa invalide. Zavod za zaposlovanje Maribor 10

nam je predlagal 50 primernih kandidatov, z rehabilitacijskim zavodom Šentprima pa smo potem izpeljali motivacijski seminar in izbrali enajst ljudi, ki smo jih poslali na usposabljanje v Mercator. Po usposabljanju smo izbrali pet kandidatov; poslovodja je podpisal pogodbo za 22 mesecev, ostali pa za 21 mesecev. Zaenkrat imamo podporo pri financiranju plač za zaposlene do julija 2015. Kje bi še odprli trgovine? Na kakšen način se boste povezovali z lokalnim okoljem? Računali smo na javni razpis za spodbujanje socialnega podjetništva v okviru zakona o razvojni podpori Pomurski regiji, saj zelo intenzivno razmišljamo o trgovini v Murski Soboti, žal pa je bil umaknjen. Povezovanje z lokalnim okoljem je možno na različne načine, tudi skozi nabavne poti do recimo lokalnih pridelovalcev zelenjave, sadja. Še kar nekaj je takšnih kritičnih območij v Sloveniji, ki bi nujno potrebovala tovrstno trgovino. Kaj bi bilo treba v obstoječi zakonodaji dopolniti, spremeniti na področju socialnega podjetništva? Če so v zakonu v socialnem podjetništvu že navedene trgovine za socialno ogrožene, potem bi lahko na tudi na zakonodajnem področju kaj uredili, recimo kot so to storili v Avstriji. Zakon o varstvu potrošnikov bi lahko dopolnili tako, da se v socialni trgovini sme pod točno določenimi pogoji prodajati točno določene izdelke, kot so na primer moka, sladkor, olje, voda, čaji, začimbe, vloženi izdelki..., ki jim je recimo pretekel rok, imajo slabšo embalažo in podobno. Seveda pa je blago še ustrezno in ni zdravju škodljivo. Lahko bi se našle subvencije za dobavitelje in proizvajalce, oktober '13

da bi videli smisel v podpori socialni trgovini. Želimo, da bi bili pisci zakonov pri oblikovanju tega področja dovolj fleksibilni, tu je vsekakor še dosti prostora.

Iva Propat. Foto: Osebni arhiv

Kakšno socialno podjetništvo bi lahko uspevalo v Sloveniji? Socialno podjetništvo je pravzaprav podjetništvo kot vsako ostalo. Enostavno je treba ustvariti toliko kapitala, da imaš dovolj za pokritje vseh stroškov, ki nastanejo pri poslovanju. Mogoče se socialno podjetništvo od običajnega razlikuje po tem, da je bolj naravnano k ljudem. Priložnost dobijo tisti, ki je morda v tem izredno tržno naravnanem podjetništvu sicer ne bi. Morda naš servis ne bo tako hiter in okreten, bo pa bolj prijazen. Treba je opustiti negativni prizvok socialne trgovine, nič negativnega ni v njej, gre za pomoč ljudem, ki so se znašli v stiski. Zato smo tudi rekli, da se naša trgovina ne bo imenovala socialna trgovina, temveč je trgovina odprtega srca. Ingrid Mager

november '13

SOCIALNA VARNOST DANES Temeljna človekova pravica je, da ima zagotovljeno socialno varnost. Počutiti se varnega pomeni, da zmoreš sebi in svojim bližnjim nuditi podporo, razumevanje, ljubezen, jih sprejemati takšne, kot so, in jim zagotoviti človeka dostojno življenje. Te potrebe lahko sebi in drugim zagotovimo, če imamo redne dohodke, streho nad glavo in dovolj stabilnosti v življenju, da lahko prenašamo vsakodnevne strese. Ukinjanje delovnih mest, zniževanje dohodkov, zmanjševanje pravic in zapostavljanje le-teh ni socialna varnost. V ustavi Republike Slovenije je zapisano, da smo pravna in socialna država, vendar ukrepi države ne delujejo v tej smeri. Razumljivo je, da država skuša sprejeti zakone, ki bi ljudem pomagali v recesiji izboljšati stanje. Problem je, da ti zakoni obstoječe stanje še poslabšujejo. Zakon o socialnem varstvu določa, da so upravičenci do prejemanja denarne socialne pomoči posamezniki, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti sami zaradi razlogov, na katere ne morejo vplivati. Na posameznika znaša enkratni znesek denarne socialne pomoči 265,22 evrov. S tem zneskom naj bi posameznik, ki ostane brezposeln, plačeval vse položnice, kupil hrano in ostale življenjske potrebščine, ki jih potrebuje. Vsi, ki smo kdaj izkusili brezposelnost in prejemanje denarne pomoči, vemo, kako nizki so ti dohodki. Nemogoče je pokriti vse stroške, ki jih imaš, še posebej, če živiš popolnoma samostojno in nimaš pomoči družine. Največja banalnost, ki jo je država naredila, je, da so prejemnikom denarne pomoči in varstvenega dodatka* ukinili možnost prejemanja izredne denarne pomoči. Da 11


URESNIČEVANJE IN PRIHODNOST SOCIALNE DRŽAVE

Kam in kako v pravni in socialni državi o združevanju socialnih prejemkov, štipendij in otroških dodatkov, niti ne govorim. Rečeno je bilo, da bo novi zakon uredil in izboljšal obstoječe stanje v družbi. Starši otrok in družine so kmalu izkusili, da to ne drži, ko so izgubili še tisto malo otroškega dodatka ali štipendije, ki jim je prej pripadala. Najhuje ob vsem tem je, da država vzpodbuja solidarnost na plečih nevladnih organizacij, kakor da imamo čudežno palčko, s katero bomo odpravili nizek standard vsem, ki se na nas obrnejo. Od decembra 2012 do septembra 2013 je v Kočevju stopnja brezposelnosti narasla z 20 % na 23 %. In vse, kar slišimo od države, je, da je potrebno stopiti skupaj in si medsebojno pomagati. Državljani imamo dovolj. Rdeči križ, Karitas, centri za socialno delo, ŠENT in druge nevladne organizacije ne moremo reševati stisk, s katerimi se ljudje soočajo, ker nimajo kaj dati v usta ali skuhati v loncu, ker je ljudi, ki nimajo osnovnih živil, vedno več. Ne, ker ne želimo ali nočemo, ker ne moremo. Tu ne gre za črnogledost in obupanost z moje strani, ampak je dejstvo. Ljudje želijo delati, želijo si služb, nočejo pomoči države. Radi bi sami zagotovili svojim otrokom dostojno življenje, vendar jim ne morejo. Kaj pomeni živeti v socialni državi? Zame pomeni, da imam službo, da delam za denar, ki sem ga zaslužila, in se ob tem počutim vredno, koristno in zadovoljno. Zame socialna država pomeni, da mi ne znižujejo plače, ki si jo krvavo zaslužim, in da mi ne grozijo z izgubo delovnega mesta. Ker to vodi v negotovost. Pomeni, da zavihajo rokave in začnejo resno delati in se nehajo sprenevedati, da delajo. In predvsem, da če že jemljejo sredstva, da začnejo pri sebi! V programu dnevnega centra skušamo 12

nuditi ljudem informacije, kam se lahko obrnejo po pomoč, ko jim zmanjka sredstev za plačilo položnic ali nakup hrane. Marsikdo med uporabniki se s svojo nizko pokojnino dobro znajde, so pa tudi nekateri, ki ne znajo ravnati z denarjem. Njim skušamo pomagati tako, da jim ponudimo individualni načrt, kjer skupaj pogledamo, kako z nizkimi dohodki preživeti. Prostovoljcem se po najboljših močeh trudimo zagotoviti nagrade. Njihovo delo je bistveno za izvedbo našega programa. Prijavljamo se na različne razpise na občinah, da jim delo zagotovimo s pomočjo projektov. Zbiramo tudi oblačila in obutev in jo potem delimo tistim, ki jo potrebujejo. Enako je s hrano. Na kuharskih delavnicah si lahko pripravijo kosilo od 1 do 1,50 evrov enkrat tedensko. Tudi program za socialno ogrožene uporabnike ŠENT-a je rešil že marsikatero stisko naših uporabnikov. Brez tega programa bi bilo življenje še težje. Tistim, ki so delovno zmožni, skušamo zagotoviti delo preko usposabljanja na delovnem mestu ali zaposlitvene rehabilitacije tudi v programu dnevnega centra. Izdelujemo izdelke in jih prodajamo na prodajnih stojnicah, tudi izdelke uporabnikov, in tako dobijo nekaj denarja zase. Žal je vse to gašenje požara. Vendar sem hvaležna za vse zgoraj omenjeno, ker bi brez tega za ljudi, ki se znajdejo v stiski, bilo še težje. Tatjana Romih *Zakon pravi okvirno tako: Izredna denarna socialna pomoč se lahko (ob izpolnjevanju pogojev za dodelitev) samski osebi, ki je upravičena do varstvenega dodatka ali družini, v kateri sta dva družinska člana upravičena do varstvenega dodatka, dodeli le za namen, ki je različen od naoktober '13

mena dodelitve varstvenega dodatka. Namen dodelitve varstvenega dodatka je ogrevanje, plačilo položnic, nadomeščanje trajnih potrošniških dobrin (nakup peči za ogrevanje npr.), stroški v zvezi z vzdrževanjem stanovanja ipd. Izredna denarna socialna pomoč se torej lahko dodeli le za kritje stroškov poplave, požara, naravnih nesreč. (op.ur.) SOCIALNA DRŽAVA Naj začnem ta zapis s svojim obiskom Katmanduja, glavnega mesta Nepala pred nekaj leti. Tam imajo sredi mesta precej visok stolp. Ko sem vprašal vodiča, ali je ta stolp namenjen kakemu religioznemu obredu, mi je odgovoril, da ne. Pred nekaj stoletji ga je dal zgraditi njihov kralj. Na vrhu stolpa je pozimi vedno bil kdo, ki je gledal, ali se iz dimnikov hiš njegovih podanikov kadi. Če se ni kadilo, je to pomenilo, da je ljudem, ki so prebivali v tisti hiši, zmanjkalo drv, zato jim je kralj poslal drva, da ponoči ne bi zmrznili. Kajti nepalski kralj se je zavedal, kako pomemben je zanj vsak podanik. Seveda naša država ni kraljevina, po ustavi je republika in socialna država. V tretjem členu ustave piše, da ima v državi oblast ljudstvo. Žal je to danes lahko samo še pravljica za lahko noč, karikatura in farsa. Oblast so prevzele povampirjene elite, ki jim je do državljanov in tistih, ki so v socialnih stiskah, toliko kot do lanskega snega. V ustavi tudi lepo piše, da ima država dolžnost skrbeti za duševno in telesno prizadete. Žal se predstavniki oblasti, parlamenta, vlade, sodstva in ostalih državnih institucij ne zavedajo, da smo mi državljani november '13

in davkoplačevalci njihovi delodajalci. Oni si predstavljajo, da so država oni, ki so na pozicijah, mi državljani pa smo tu samo zato, da plačujemo njihove klepto-mafijske rabote. Standard nas, državljanov, kar naprej pada, že več kot ena petina ljudi je pod robom revščine in komaj lovijo mesec z mesecem, po drugi strani pa imajo nekateri državni uslužbenci bajne plače in se jim za usodo državljanov žvižga. Državni zbor sprejema en kup protiustavnih zakonov, od katerih je v nebo vpijoč zakon o izvršbi na nepremičnine za manjše zneske. V zadnjih letih so bile izvršene izvršbe na napremičninah za manjše zneske od 100 evrov v več kot 600 primerih in približno toliko ljudi naredi pri nas vsako leto samomor. Velikokrat se v taki situaciji znajdejo neuki ljudje, ki so potrebni pomoči, ki nimajo nobenega pravnega znanja in niti ne vedo, na koga naj se obrnejo. Ko jim zasežejo nepremičnino (stanovanje ali hišo), v kateri živijo, mnogi tega psihično ne zdržijo. Eni naredijo samomor, drugim se od hudega zmeša in končajo v psihiatričnih ustanovah. Za tako stanje seveda ni odgovoren nihče, ustanove pristojne za to, se izgovarjajo druga na drugo, plenilske elite pa bogatijo. Skozi banke in državna podjetja kleptoelite perejo denar, v bankah najemajo kredite, ki se jim kasneje odpišejo, državljani pa naj bi z dokapitalizacijami poravnavali njihove dolgove, čeprav nas nihče ni vprašal, ali dajemo jamstvo za njihove kraje in posojila. Bogastvo vsake države so njeni državljani, vsi državljani skupaj pa smo država. Oblastna oligarhija, ki ne dela v koristi nas, državljanov, krši ustavo in osnovne zakone. Na vseh oblastnih položajih sedijo bivši komunisti, ki naj bi izhajali iz izhodišča 13


URESNIČEVANJE IN PRIHODNOST SOCIALNE DRŽAVE

Kam in kako v pravni in socialni državi enakosti, bratstva in svobode. Žal pa so enakost, bratstvo in svobodo že zdavnaj poteptali, njihov edini cilj je korupcija in klientelizem in njihovo blagostanje. To pa ima samo veliko zvezo s kriminalom in žal nobene zveze s socialno državo. Hvala bogu, da obstaja pri nas prostovoljstvo, da obstajajo pri nas dobrosrčni ljudje, ki so brezplačno pripravljeni pomagati tistim v stiski. Veliko jih je in vsak dan jih bo več. Kajti smisel čoveškega bivanja je vedno bil in bo na dnu srca v odgovoru na vprašanje: »Kaj nesebično dobrega si storil za sočloveka?« Nepalski kralj, ki je živel pred nekaj stoletji, se je tega dobro zavedal, tisti, ki bi naj nas predstavljali, pa se žal tega ne zavedajo. Če hočemo ohraniti socialno in pravno državo, je že skrajni čas, da zamenjamo oblast. Stoyan Svet NAŠA DRŽAVA   Razmišljamo o socialni državi in najprej je prišel na dan predlog slogana:  »Za pošteno delo, pošteno plačilo!« Predstavo o socialni državi imamo vsi. Kako deluje, vidimo že danes v našem okolju. Poznamo invalide, ki imajo kakovostno oskrbo v domovih in zavodih, čeprav niso bili nikoli sposobni za delo, nimajo niti svojcev ali premoženja. Člani ŠENT-a smo iz svojih izkušenj prepričani o eni stvari: pomembno je, da socialna država poskrbi za vse ljudi enakovredno, tudi tiste, ki so drugačni od večine. Vsaj za bolj šibke skupine prebivalcev so v takšnih časih, kot so sedaj, potrebne olajšave pri stroških za življenje. Na primer za invalide z minimalnimi dohodki je lahko ve14

lika pomoč, če imajo brezplačno karto za javni prevoz. V nekaterih državah imajo te pravice.  Dostop do zdravstvene pomoči precej vpliva na kakovost življenja. Pomembno je, da pravice ostanejo vsaj v istem obsegu, kot so. Vsako zvišanje prispevkov bi pomenilo še nižjo socialno raven. Nekateri ljudje z nizkimi dohodki si ne bodo mogli privoščiti niti osnovne zdravstvene pomoči, če bo dodatno plačljiva. Uporabniki ŠENT-a stalno koristimo zdravstvene storitve. Če jih zaradi finančnih razlogov ne bi mogli, bi se naše zdravstveno stanje slabšalo. To pa podira delo tistih strok, ki si prizadevajo, da nam pomagajo. Vsi, ki hodimo na ŠENT, dobro vemo, da zmoremo redne obiske in sodelovanje pri aktivnostih samo takrat, ko je naše počutje solidno in imamo stabilno zdravje. Država smo vsi ljudje. Bolj kot se povezujemo, lažje poskrbimo za življenjske potrebe. Socialna država je učinkovita, ko omogoči in podpre, da je povezovanje med ljudmi prava pot. Na ŠENT-u v Ajdovščini doživljamo to na lastni izkušnji. Vsak dan se zbiramo, večinoma isti člani, se družimo, ustvarjamo ... in v zadnjem času vedno pogosteje tudi kuhamo. Veliko nas je z nizkimi dohodki, nekateri težko sami kuhamo. Kar spontano je postala naša praksa, da že skoraj vsak dan skupaj kupimo živila, skuhamo kosilo in vsi skupaj pojemo. Prav zanimivo je, da so stroški za tako kosilo minimalni. Hrana je okusna, pa še luštno je, ker imamo družbo. Hvaležni smo za to možnost, ki nam jo omogoča ŠENT s prostori in opremo. Z našimi kuharskimi delavnicami želimo nadaljevati. Pravo vlogo države vidimo v tem, da podpre takšne projekte. Mi bomo kmalu pozvali k donaciji kako podjetje ali posameznike, da nam pomagajo oktober '13

priti do novega kuhalnika, saj je ŠENT kot organizacija porabil že vsa sredstva za te namene. Tako, čisto konkretno, nekaj lahko naredimo ljudje sami, da lažje preživimo, in ko imamo kako potrebo, obvestimo širšo skupnost, da kdo lahko pomaga. Država naj pusti te poti med ljudmi in organizacijami dovolj odprte, da se sodelovanje lahko dogaja. Saj vemo, že zguljena zgodba: birokracija, predpisi ... sto stvari, ki dušijo zdrave potenciale v vseh nas, naj bo v službi ali osebnem življenju. Vsi se učimo in upamo, da bomo izkušnje znali uporabiti pri ustvarjanju naše države. Tako kot je doma ali v manjših skupinah pomembno, da se znamo zmeniti, kaj hočemo in kako bomo to uresničili, smo gotovo sposobni tudi v celi državi. Tisti, ki živimo v njej, se vedno bolj zavedamo, da smo odgovorni, kako živimo, državo pa želimo poznati kot institucijo, ki je tu zaradi nas in za nas, saj je naša. Šentovci iz Ajdovščine O SOCIALNI DRŽAVI O pokojnih vse dobro, pravi pregovor. O tistih, ki jih še ni, pa tudi ne moremo reči kaj slabega. Deklarativno živimo v socialni državi. Kako se živi deklarativno, nimam pojma, ker pač živim vsakdanje, praktično, realno. In kolikor toliko spremljam dogajanja v družbi, saj ne živim na samotnem otoku sredi oceana. Živimo v kapitalizmu. Kapital, denar je tisti, s katerim vladajo, pa ne naši politiki, ki so zgolj lutke na odru! Država je tako zadolžena, da nikoli ne bo mogla povrniti dolgov – in nabira si vedno nove in nove. november '13

Mi zna kdo našteti vsa podjetja, ki so propadla v zadnjih letih? Naša samooskrba s hrano je komaj 15- do 20-odstotna, neobdelanih imamo, če se ne motim, okoli 150.000 hektarjev obdelovalne zemlje. Ni dovolj delovnih mest za mlade, starim nižajo pokojnine. Posamezniki in združbe, ki so oškodovali državo za težke milijone, so obsojeni zgolj na simbolične kazni, nakradenega denarja pa država ni dobila nazaj. Vedno več ljudi živi pod pragom revščine. Po drugi strani država zapravlja denar za škodljive subvencije, ker kapitalistom ne ustreza, da bi ga uporabila za koristne stvari. Če revež državi dolguje 40 evrov, ga lahko pošljejo v uklonilni zapor. Stroški države pa so ob tem veliko večji. Karitas in Rdeči križ sta obubožana, nimata sredstev za pokrivanje nujnih potreb. Njihovi paketi s hrano so pomilovanja vredni s stališča zdrave prehrane. Ampak boljšega nimajo. Ob vsem tem govoriti o socialni državi je nesmisel. Država je razprodana križem kražem. Za drobiž. In vedno globlje padamo. Zanašati se na državo je tako, kot se oklepati toneče se ladje. Brez zavedanja ljudstva, da smo eno, brez doseganja kritične mase v zavesti in uveljavitve vrednot solidarnosti, medsebojne pomoči in nesebičnosti ne gre več naprej. Čas je, da nehamo gledati človeka skozi denar in začnemo gledati denar skozi človeka. Čas je, da nehamo častiti in malikovati lažne vrednote in se poklonimo najdragocenejšemu, da premaknemo oziroma da naredimo nekaj dobrega zase! Za vse nas, ki smo eno! Slavko Trebše - Taras

15


URESNIČEVANJE IN PRIHODNOST SOCIALNE DRŽAVE

Kam in kako v pravni in socialni državi SOCIALNA DRŽAVA – KAJ SPLOH JE TO? Sem prejemnik socialne pomoči v znesku 260 evrov mesečno. Živim v nastanitvenem domu Presta, za katerega plačujem 200 evrov mesečno, kajti v nasprotnem primeru bi bil prisiljen živeti na ulici. Tako mi mesečno ostane 60 evrov za vse ostale življenjske potrebe, kot so hrana, obleka itd. Zahvaliti se moram staršema, ki kljub majhni pokojnini vseeno sebi odtrgata od ust, da meni malo pomagata. Tako da moja socialna država sta dejansko moja starša. Potrebne so spremembe, korenite spremembe, da ljudje, kot sem jaz, ne bodo več životarili, ampak bodo lahko začeli kolikor toliko živeti. Dvig denarne pomoči za ljudi v moji situaciji bi bil zelo dobrodošel, kajti dovolj mi je životarjenja, hočem živeti. Dean, Dnevni center za uporabnike prepovedanih drog, Nova Gorica URESNIČEVANJE IN PRIHODNOST SOCIALNE DRŽAVE Socialno državo doživljam kot neke vrste občutljivost, zavedanje in pomoč tistim, ki so na samem robu družbe. Žalostno spremljam zgodbe teh ljudi o čudežnih preživetjih skozi tekoči mesec, iz katerih tudi sam nisem izvzet; še kako udeležen sem v tej globalni stiski. V družbi nekaj močno škriplje. Delamo se, kot da je vse v najboljšem redu, pa še zdaleč ni tako. Spremljam tudi zgodbe zdravih ljudi, ki podzavestno na dolgi rok zastrupljajo svo16

je telo s cigaretami in alkoholom. Na dolgi rok si vsi ti ljudje povzročajo raka, debelost, odpoved organov … Mogoče bi tudi ti ljudje spregledali, da se tem škodljivim razvadam lahko odpovejo ali jih vsaj močno omejijo, 50 % denarja, namenjenega zanje, pa namenijo ljudem na obrobju. S tem bi veliko koristnega naredili zase in za druge. Mislim, da je skrajni čas, da se družba zave, da ne sme zategovati pasu (nove obdavčitve) pri tistih, ki jim je zadnje dostojanstvo to, da zgolj in samo preživijo. Shajajo iz meseca v mesec, a se le komaj držijo »zelene veje«. Žalostno. Po drugi strani spremljamo usodo smehljajočih tajkunov, ki se neposredno smejijo v kamero, češ kaj pa novinarji morejo. Spet drugi si nakradejo tolikšno bogastvo na račun drugih, da se reven posameznik sam pri sebi resno vpraša, ali se ni političnemu sistemu, v katerem živi, močno stemnilo pred očmi. Lahko pa rečem, da se obetajo stemnitve besa polnih ljudi, ki bodo zahtevali resne spremembe. Protesti pa žal ne bodo omejeni na eno lokacijo, temveč bo to globalni pojav. Tudi politično življenje ni lahko. Rečem lahko, da obstajata dve stopnji politike: prva je spodkopavanje oblasti, druga pa sprenevedanje. Opozicija spodkopava oblast, da ta ne more uresničevati zastavljenih ciljev in obljub, ki so jih izrekli v predvolilnem boju. S tem je onemogočena vsa ustvarjalnost in se zgodi, da vse iz zraka potegnjeno (obljube) izpuhti neznano kam. Ko pa enkrat stranka pride na oblast, pa ta ne izvaja ničesar drugega, kot da se spreneveda, ko noče sprejeti »vročega kostanja« (beri odgovornost) in ga preda drugim v roke. Zadnji vroči kostanj je sprememba zakonodaje na področju socialnega varstva. Mislim in prepričan sem, da bi bil oktober '13

skrajni čas, da se vsakdo najprej zamisli pri sebi. Da pogleda v čistost svoje vesti in da prizna, če česa ne počne prav. Takšne spremembe bi moral sočasno doživeti ves svet. Če bo človeštvo v neskončnost prelagalo krivdo na druge, v prihodnosti ne bo zmožno obstati. Vsi naravni viri (voda, nafta) bodo kmalu bodisi preveč onesnaženi bodisi jih bo premalo, da bi zagotavljali gospodarsko in politično stabilnost. Svet, v katerega gledamo kot na nekaj čudežnega, presežnega, se bo zrušil sam vase kot hišica iz kart. Vse to se bo zgodilo v primeru, če ne bomo sposobni razbrati stiske ljudi okoli sebe. Glede vprašanja, kaj lahko posameznik naredi pri sebi, da bi socialna država obstajala, bi rekel tole. Glede na zmožnosti, ki jih internet ima, je najbolje in edino prav, da vsakdo svoje znanje in izkušnje začne deliti z drugimi ljudmi. In to naj se zgodi zastonj. Seveda naj gre pri tem za znanja, ki imajo osnovni namen dober in ustvarjalen, Bog ne daj pa, da bi bil slednji uničevalen. Lepo bi bilo, da bi tudi samo šolstvo delovalo drugače. Lahko bi obstajalo več interaktivnih vsebin, ki bi bile splošno dostopne. Več bi se moralo delati na tem, da bi se družbene razlike zmanjševale. Že tako ali tako obstaja neznanski prepad med bogatimi in revnimi, vmesnega sloja pa praktično ni več. Žalostno je tudi to, da se ljudje srečujejo samo še na pogrebih, porok in krstov pa ni več. Zelo lepo in edino prav bi bilo, da bi vsak kraj imel uresničevalno družbeno središče, nekakšno pribežališče za tiste ljudi, ki želijo dejavneje uresničevati družbene dolžnosti. Mladi bi lahko imeli podporne in športne dejavnosti (tek, kolesarjenje, pohodništvo, šah, …) pa tudi druge praktične in uporabne stvari: 1. Starejše ljudi bi lahko mladi poučevali november '13

glede računalništva, starejši pa bi lahko podajali bogate izkušnje mlajšim, ki brez perspektive zapravljajo svoj »dragoceni čas« v gostilnah, kjer uživajo alkohol. 2. Starejši bi lahko mlajše poučevali o obdelovanju lesa, ki ga Slovenija premore ogromno – mladi bi lahko izdelovali izdelke iz lesa (ptičje hišice, brezove metle …). 3. Šahovske delavnice in krožki (šah pripomore k ohranjanju duševne kondicije in na dolgi rok preprečuje demenco ali druge degenerativne težave, ki spremljajo starost). 4. Ugankarstvo – enigmatika: sudoku, križanke, kakuro. 5. Družabne igre: karte (tarok, kanasta, ruski in navadni šnops, poker …). 6. Mladi in starejši bi lahko imeli celo paleto delavnic, na katerih bi se učili povezovati stvari (uporaba vedske matematike za hitrejše računanje in učenje); kako se učiti, zapomniti in drugo. 7. Raznorazne umetniške delavnice (poezija, literarne delavnice v smislu učenja pisanja in podajanja stvari v pisni obliki, fotografija in računalniško obdelovanje slik, risanje). Prihodnost socialne države vidim v tem, da bi se vedno bolj povezovali najbolj ogroženi ljudje (upokojenci, invalidi, nekdanji mladi odvisniki, alkoholiki in drugi, ki so spoznali, da so zašli s »prave poti«, in bi radi, da se pri njih samih nekaj konkretnega spremeni). Mislim, da je za prihodnost vseh ljudi dobro, da prevrednotijo sistem vrednot in postavijo na prvo mesto družino, pomoč in sodelovanje. Edvard

17


Šent in dogajanje

Kam in kako v pravni in socialni državi SOCIALNA DRŽAVA Moje mnenje o Sloveniji kot socialni državi je pozitivno. V preteklosti sem imela opravka s sodiščem in ker nisem mogla plačati odvetnika, mi ga je dodelila država. Odvetnik mi je pomagal brezplačno in zelo uspešno. Tudi na varuha človekovih pravic sem se že obrnila. Njegovi svetovalci so mi prisluhnili, a takrat ni bilo treba vložiti tožbe, saj so se zadeve k sreči še pred rokom razrešile same. Tudi šempetrska občina, v kateri prebivam, mi je finančno pomagala, ko sem bila v stiski. Vendar nekaj me pa le skrbi. Imam namreč nizko pokojnino in zato prejemam varstveni dodatek. A ta denar bom morala vračati državi. Vendar ne vem, kako bom ta denar vrnila. Od kod naj ga vzamem? To je ena od zadev, ki me skrbijo. Drugače pa menim, da je naša država in ustava na strani ljudi in da smo v Sloveniji precej svobodni. Svobodno izbiramo, kako bomo živeli, kje se bomo nastanili, kaj in kako bomo delali, kako bomo skrbeli za svoje zdravje. Nenazadnje svobodno izbiramo življenjski slog. V naši državi se počutim precej svobodno. Prav je, da imamo tudi zakone in da kršilce zakonov tudi kaznujemo. Prav je tudi, da Slovenija ohranja svojo naravno in kulturno dediščino. Menim, da smo Slovenci dokaj strpni do tujcev in da smo gostoljubni, prijazni ljudje. Seveda je vse odvisno od posameznika. Dobro bi bilo za vse nas, da imamo svoje kmetijstvo in da ga tudi ohranjamo. Občutek imam, da se naši politiki dobro znajdejo v Evropi in po svetu ter da nas dobro predstavljajo. Navsezadnje je nujno sodelovati z drugimi državami v Evropi pa tudi drugod po svetu. Smo na pravi poti, da obstanemo kot socialna država in da to tudi krepimo. I. B. 18

DAN DUŠEVNEGA ZDRAVJA DC NOVA GORICA DAN ODPRTIH VRAT Ob svetovnem dnevu duševnega zdravja je bilo jutro v dnevnem centru Nova Gorica drugačno. V pričakovanju. Pogrnili smo svečan prt, na mizo položili dobrote tudi iz naše pečice, pristavili sadni čaj in si pripeli zelene pentlje. Naše izložbeno okno smo okrasili s še sveže pobarvanim nasmejanim soncem in ježem z rdečim jabolkom. Namenili smo še zadnji pogled v prostor, če je vse na svojem mestu. Bil je namreč poseben dan. DAN ODPRTIH VRAT.

Naša vrata so bila na široko odprta za vse. Foto: Sanja Tošev

Že takoj, ko smo na široko odprli svoja vrata, so se začeli zgrinjati gostje in prostor se je hipoma spremenil v kraj prijetnega klepeta, opazovanja, druženja. Veseli smo bili vseh, ki so si vzeli čas in pokukali v drobec našega vsakdana. Obiskali so nas goriški študenti s svojo profesorico mag. Nevenko Podgornik, starejše gospe iz Centra za dnevne aktivnosti starejših Šempeter, koordinatorke obravnave v skupnosti, prostovoljci, novinarji in še mnogi drugi. Po krajši predstavitvi našega delovanja je svojo beoktober '13

Šent in dogajanje sedo pristavil še Giuliano Colussi, predsednik italijanskega združenja svojcev oseb s težavami v duševnem zdravju Gorizia – FUSAM, ki je poudaril pomen čezmejnega sodelovanja in zaključil z besedami: »Pri nas meje ne obstajajo.« Ob tej priložnosti sta dnevni center obiskala tudi župan občine Šempeter-Vrtojba mag. Milan Turk in predstojnica Oddelka za družbene dejavnosti Ksenija Ušaj. Ogledala sta si naše prostore, prisluhnila viziji razvoja našega društva in izrazila navdušenje nad dobrim sodelovanjem v lokalni skupnosti. Župan je dejal, da se zaveda, da vsaka odgovorna občina poskrbi za vse občane, ne glede na svoje težave, saj so vsi pomemben del občine in jo soustvarjajo. Izrazil je veselje, da smo zadovoljni z zamenjavo prostorov z glasbeno šolo in ponudil nadaljnjo podporo pri reševanju prostorske stiske. Na ta dan so se nam pridružili tudi novinarji in veseli smo bili, da so bili nekateri med nami pripravljeni brez zadrege spregovoriti o svojih težavah. Ob prijetnem druženju smo med drugim s simboličnim kegljanjem podirali predsodke o duševnih motnjah. Še dežne kaplje so pomagale brisati stereotipe, ki jih ljudje pripisujejo osebam s težavami v duševnem zdravju. Margerita Humar in Sanja Tošev

Obiskal nas je tudi župan občine Šempeter - Vrtojba. Foto: Sanja Tošev

november '13

DC POSTOJNA OBISK V DOMU UPOKOJENCEV V POSTOJNI OB SVETOVNEM DNEVU DUŠEVNEGA ZDRAVJA Člani ŠENT-a smo 9.10.2013 obiskali stanovalce v delovni terapiji Doma upokojencev Postojna, kjer smo jim najprej povedali o pomenu tega dneva – letošnji slogan poudarja pomen prepoznavanja in sovplivanja mentalnega in fizičnega zdravja v vseh življenjskih obdobjih – in jim pripeli zelene pentlje, ki simbolizirajo duševno zdravje in skrb za preventivo.

Podirajmo predsodke! Foto: Ivanka Smrdelj

Na plastenke (ki smo jih uporabili kot keglje za podiranje mitov) smo nalepili na lističe napisane splošno veljavne stereotipe (neresnice, katerim ljudje zelo pogosto verjamejo, ko govorimo o duševnem zdravju). Potem smo stanovalce povabili na našo stezo za podiranje mitov. Na vsakem keglju je bil napisan eden od predsodkov – mitov, ki spremljajo duševno motnjo. Vsakič, ko smo postavili kegelj, je nekdo prebral mit in drugi ga je poskušal podreti. V ta namen smo imeli rdečo žogo. Ko je nekdo podrl mit, smo prebrali tudi resnična

19


Šent in dogajanje dejstva in s tem razbili mit. Stanovalci so zelo radi vzeli v roke rdečo žogo in poskušali podreti keglje. Kar precej so se razživeli in pridružili so se nam tudi naključni mimoidoči, tako zaposleni kot stanovalci na poti po svojih opravkih – med njimi tudi 96-letni gospod, še zelo čil, zdrav in bistrega duha. Ker jim je bilo zbijanje kegljev všeč in se nam je vedno še kdo pridružil, smo tudi po večkrat zbili iste mite – da bo še bolj držalo. Nazadnje smo izdelali tudi plakat z miti in resnicami o duševnem zdravju in ga v dnevnem kotičku Doma upokojencev Postojna prilepili na steno. Imeli smo lep skupen dan, ljudem, ki jim je dom drugi dom, smo popestrili dan, pa tudi nam je bilo prijetno z njimi, posebej še, ko smo videli, kako radi naredijo nekaj, česar že dolgo niso, in se obenem še nekaj naučijo. In ko že govorimo o duševnem zdravju starejših oseb, lahko rečemo, da tudi takšne dejavnosti, kot je bilo naše skupno zbijanje mitov ob gibanju, učenju in druženju, lahko pomembno prispevajo k dobremu psihofizičnemu zdravju starostnikov. POGOVORNA SKUPINA OB SVETOVNEM DNEVU DUŠEVNEGA ZDRAVJA V dnevnem centru Postojna smo 10.10. imeli pogovorno skupino z isto tematiko. Zbrali smo se z enakim namenom – osveščanje ljudi o duševnem zdravju v vseh življenjskih obdobjih, še posebej v zrelem življenjskem obdobju. Pridružili so se nam tudi uporabniki iz programa Socialna vključenost. Na pogovorni skupini s čajanko in domačim jabolčnim zavitkom smo se dotaknili tega, kaj duševno zdravje sploh je, kako ga ohraniti 20

in dogajanje Kam in kako v pravni Šent in socialni državi oziroma kako skrbeti za dobro duševno zdravje. Govorili smo o sprejemanju drugačnosti, stigmi, depresiji, ki je v porastu, in o tem, kako depresija ne izbira, saj lahko doleti vsakega izmed nas, ne glede na starost, izobrazbo, kulturo in socialni status. Obenem pa ozdravitev ni odvisna od osebnostnih oziroma značajskih potez in volje posameznika po ozdravitvi. Povedali smo še nekaj besed o Alzheimerjevi demenci, ki je najpogostejša duševna motnja v starosti. In opozorili na to, da je depresija v starosti pogosto spregledana in tako tudi ne zdravljena, simptomi pa pripisani starostnim težavam. Tudi mi smo se pozabavali s keglji oziroma z razbijanjem mitov in tako zaključili naše druženje ob svetovnem dnevu duševnega zdravja. Ljuba Rebolj DC KOČEVJE SVETOVNI DAN DUŠEVNEGA ZDRAVJA V četrtek, 10. oktobra 2013, smo v dnevnem centru ŠENT Kočevje pripravili zanimiv program ob svetovnem dnevu duševnega zdravja. Namen je bil obeležiti ta dan in širšo javnost informirati, da določeni miti – predsodki o duševnem zdravju ne držijo. Pripravili smo program, ki je potekal na mestni ploščadi v Kočevju. Postavili smo stojnice in vse potrebno za našo rdečo nit dneva. Ta je bila predstavljena v zelo zanimivi ideji, in sicer so bili določeni miti o duševnem zdravju napisani in prilepljeni na keglje. Ti keglji so bili postavljeni pri stojnicah na simbolični stezi. Obiskovalci so lahko zbijali mite in jih tako zrušili, pri oktober februar '13 '12

čemer so z našo pomočjo ugotovili, kakšna je resnica o določenem mitu.

Ekipa kot se šika. Foto: Tatjana Romih

Na stojnicah smo razstavili promocijsko gradivo, naše izdelke, seveda pa brez zelene pentlje tudi ni šlo. Kljub slabšemu vremenu smo vztrajali in skušali privabiti čim več mimoidočih. Uspeli smo privabiti različne starostne skupine, tako mlade, dijake, starejše, pravzaprav vse, ki so le malo željno pokukali k našim stojnicam. Z zanimanjem so pristopili, zbili kakšen mit, če ne kar vseh, se pogovorili z nami in odnesli s sabo naše sporočilo. Podporo nam je izkazal tudi štirinožni prijatelj. Ob tem so bili prisotni tudi lokalni mediji (TV Kočevje), ki bodo pripravili prispevek o poteku dogajanja. Na koncu smo zadovoljni sklenili našo akcijo, saj smo dosegli cilj, ki smo si ga zastavili.

DC NOVO MESTO DAN DUŠEVNEGA ZDRAVJA V DNEVNEM CENTRU NOVO MESTO Na ŠENT-u smo 9. obletnico dnevnega centra Novo mesto in dan duševnega zdravja proslavili že z izletom v Postojnsko jamo, 10. oktobra 2013 pa smo priredili še majhno proslavo. Skupaj z uporabniki smo pripravili malo pijače in jedače. Imeli smo kratek govor, v katerem smo se jim zahvalili, in tudi zaposlenim, za obstoj ŠENT-a, povedali malo o tem, kaj je duševno zdravje in da moramo sami skrbeti zanj. Potem smo se še pogovarjali ter izvedli razne družabne igre za vse prisotne, tako da nam ni bilo dolgčas. Ob tej priložnosti se zahvaljujemo vsem uporabnikom, da nas obiskujete, da prinesete v ŠENT dobro energijo in da lahko skupaj prijetno sodelujemo. Zahvaljujemo pa se tudi vsem zaposlenim v dnevnem centru Novo mesto, še posebej Amini Nur, ki vedno napne vse sile, da je v našem dnevnem centru vse tako, kot mora biti, in da se izvedejo vsi izleti in ostali načrti! Amadea Zagorc

Jasmina Rus

Praznovanje. Foto: Amadea Zagorc

november marec '12 '13

21


Šent in dogajanje DC ŠENTKNAP TRBOVLJE DAN ODPRTIH VRAT NA ŠENT-U TRBOVLJE V našem dnevnem centru smo 17.10. pripravili pestro prireditev. Obiskali so nas predstavniki Občine Trbovlje, Centra za socialno delo Trbovlje, stanovalci doma starejših, Karitasa, Rdečega križa, svojci nekaterih naših uporabnikov, prostovoljci, posebej ponosni pa smo bili, da se je dneva odprtih vrat udeležila tudi podžupanja občine Trbovlje Jasna Gabrič.

Šent in dogajanje In ker je smeh pol zdravja in na ta način premagamo tudi marsikatero težavo, smo pripravili skeč Prekratke počitnice, 2. del. Ob skeču smo se zelo zabavali, naši igralci so še posebej uživali v svojih vlogah – saj veste, dobro je negovati otroka v sebi, ne glede na starost. Po nastopih naših članov smo našim obiskovalcem predstavili namen svetovnega dneva duševnega zdravja, da je letošnji 10. oktober posvečen duševnemu zdravju starejših in na kaj želimo opozoriti z našo vseslovensko akcijo Podiramo predsodke, spregovorimo. Prisotni so bili navdušeni nad našo iskrenostjo in preprostostjo. Nika Nedeljko DC ŠENTLENT MARIBOR

pa smo tudi zelene pentlje ob svetovnem dnevu duševnega zdravja. Imeli smo igro, v kateri so ljudje izbirali med plastenkami v različnih barvah, na katerih je pisal eden od mitov o duševnem zdravju, mi pa smo prebrali dejstvo o duševnem zdravju. Andreja T. in Katja M. DC VELENJE ENOTA ŠENT VELENJE OB SVETOVNEM DNEVU DUŠEVNEGA ZDRAVJA Tudi v enoti ŠENT Velenje smo obležili letošnji svetovni dan duševnega zdravja z vseslovensko akcijo, ki smo jo poimenovali Podiramo predsodke, spregovorimo!

SVETOVNI DAN DUŠEVNEGA ZDRAVJA Igra prekratke počitnice II.del. Foto: Nika Nedeljko

Podžupanja, naša člana ter stanovalca doma starejših občanov so skupaj podrli keglje, ki simbolizirajo predsodke do duševnih motenj. Predstavilo se je kar nekaj naših članov. Stanko je zaigral na orglice, Igor pa je za izvrstno vzdušje poskrbel s svojim ubranim petjem in igranjem na kitaro. Peter nam je prebral svoj sestavek Duševne motnje skozi čas ter se predstavil s pesmijo, ki jo je namenil ŠENT-u. Vlado je prebral svoj sestavek o tem, kaj je zanj pomenila ponujena pomoč, ko se je srečal s težavami v duševnem zdravju, in kako pomembna je dostopnost pomoči in sprejetost v lokalnem okolju. Kako doživlja ŠENT in kaj ji pomeni, nam je predstavila Sanda. 22

Ob 9.30 smo se zbrali pred staro trto na Lentu. Tam smo bili Andreja, Katja, Nejc, Vera, Miran, Simona, Zlatka in Zoran M. Imeli smo informativno stojnico.

največ starejših, saj je letos v ospredju ravno duševno zdravje te populacije. Po pripovedovanju nekaterih udeleženih je solidarnost med njimi še kako živa. Bogati medosebne odnose in lajša prenekatere stiske, tudi tiste, ki spremljajo duševne motnje. Fanika Lončar DC ŠKOFJA LOKA SVETOVNI DAN DUŠEVNEGA ZDRAVJA V ŠKOFJI LOKI V četrtek, 10. oktobra, je bil svetovni dan duševnega zdravja. Pripravili smo stojnico s pentljami, letaki z miti in dejstvi o duševnem zdravju ter našimi izdelki. S prostovoljko Mojco smo delili zelene pentlje in letake po mestu. Mimoidoči niso bili preveč osveščeni o duševnem zdravju, zato se mi zdi ta dan še toliko bolj pomemben. Šli sva tudi po trgovinah in na radio Sora. Kljub deževnemu vremenu smo lepo preživeli dan. Pavla Vrhunec

Kegljanje pred Knjižnico Velenje. Foto: Simona Kušter

Utrinek iz informacijske stojnice. Foto: Marko Kovač

Iz avta sta Andreja in Larisa prinesli stvari, ki smo jih razložili po stojnici. Bila so naša glasila, zloženke o tem, kdo smo, delili oktober februar '13 '12

Keglje oziroma predsodke, ki najpogosteje spremljajo duševne motnje, smo podirali pred vhodom v Knjižnico Velenje. Naključnim mimoidočim smo razdelili tudi informativne letake z miti in dejstvi o duševnih motnjah ter na tak način pripomogli k odpravljanju predsodkov in stereotipov, k informiranju širše javnosti in zavedanju, da je pravočasno iskanje pomoči ključnega pomena. Zanimivo je, da se je kegljanju pridružilo november marec '12 '13

Pred odhodom med ljudi. Foto: Monika L.

23


Šent in dogajanje PREDSTAVITEV KNJIGE LIDIJE MARIČIČ V LJUBLJANI

Šent in dogajanje stavkov odlično, s čimer se je strinjal tudi Janez Sedej.

V sredo, 4. septembra, je v prostorih knjižnice Šiška potekala predstavitev knjige Lidije Maričič z naslovom Shizofrenija ni norost ali Ljubezen na preizkušnji, ki je izšla junija 2013 v okviru založniške dejavnosti ŠENT-a, Slovenskega združenja za duševno zdravje.

Barbara Dolničar Udeleženci. Foto: Barbara Dolničar

Začetek s pesmijo. Foto: Barbara Dolničar

Na predstavitvi so poleg avtorice kot gostje sodelovali: psihiatrinja prof. dr. Vesna Švab, bibliotekar Janez Sedej, pisateljica Dušica Kunaver, predsednica Sveta uporabnikov ŠENT Andreja Štepec in dolgoletni Lidijin partner Valter Purger. Predstavitev je vodila Erika Kralj, kantavtorica iz Bele Krajine, ki je z uvodno pesmijo tudi začela prireditev. Prva je spregovorila Lidija, ki je poudarila, da se je včasih predstavljala kot Lidija, ki ne bi bila taka, kot je, če ne bi zbolela za shizofrenijo. Danes tega več ne počne, zdaj je samo Lidija. Navdušena je bila nad množico, ki je prišla na predstavitev, prostor je bil namreč popolnoma zapolnjen in obiskovalcev je bilo nekaj čez 50. Lidijina nekdanja učiteljica, sedaj pa draga prijateljica, Dušica Kunaver, je knjigo pohvalila in dejala, da je izredno dobro napisana, da je izbira jezika in sestavljanje 24

gim, kaj zmore, je pomebno zdravilo. Ob koncu je avtorica knjige Lidija Maričič povedala še, da je bilo pisanje te knjige, teh črtic, ali kakorkoli jih že poimenujemo, zanjo psihoterapija. Vedno, ko je nekaj napisala, to je počela ponavadi ponoči, ji je odleglo in se je bolje počutila. Vse prisotne je tudi povabila k sebi na obisk v Prelesje, v Baričevo hišo.

Naslednja gostja, prof. dr. Vesna Švab, je povedala, da je bistveno sporočilo knjige to, da človek lahko okreva v svojem domačem okolju in da je Slovenija sicer podpisala cel kup konvencij, ki dajejo osebi priložnost okrevati v domačem okolju, kljub temu pa so dejanske možnosti vendarle omejene in Lidija je imela pri tem izjemno priložnost. Poudarila je še, kar je namreč Lidija lepo opisala v svoji knjgi, da je potrebno postaviti mejo, kaj naj ponudijo človeku bolnišnice oziroma inštitucije in kaj pomoč v skupnosti, v domačem okolju. Bistveno je tudi, da se morajo ljudje odločati sami zase, da se ne odločamo mi za njih. Andreja Štepec, predsednica Sveta uporabnikov, je na začetku svojega prispevka poudarila, da smo vsi ljudje drugačni in tudi različni in moramo to spoštovati. Včasih potrebujemo tudi pomoč in tega nas ne sme biti sram, druge moramo prositi zanjo. Tudi v ŠENT-u, ki letos praznuje 20. obletnico formalnega obstoja, lahko to pomoč najdemo, kajti glavna naloga ŠENT-a je tudi krepitev ljudi. Velik pomen pri rehabilitaciji, ponovnem iskanju službe in vključevanju v družbo je, da ima človek samozavest. Bolezen ne sme biti omejitev. Plačano delo in to, da človek pokaže druoktober februar '13 '12

Knjigo lahko naročite preko naročilnice, ki je na voljo na spletni strani ŠENT-a www.sent.si ali osebno na Cigaletovi 5 v Ljubljani. Redna cena je 15 evrov. Vabljeni. SHIZOFRENIJA NI NOROST ALI LJUBEZEN NA PREIZKUŠNJI – LITERARNI VEČER V MESTNI KNJIŽNICI IZOLA V petek, 27. septembra, smo imeli v Mestni knjižnici Izola literarni večer s predstavitvijo knjige Lidije Maričič z naslovom Shizofrenija ni norost ali Ljubezen na preizkušnji, ki jo je izdalo Slovensko združenje za duševno zdravje ŠENT. Večer smo pripravili v sodelovanju z Ozaro – nacionalnim združenjem za kakovost življenja, pravzaprav z Minjo Štule, strokovno delavko v izolski enoti Ozare. Zahvaliti pa se moramo tudi uporabnikom te enote, ki so pripravili izvrstno pogostitev s samimi domačimi dobrotami – od domačega kruha, sadja, marmelad do mediteranskih solat in peciva. Prav tako gre zahvala našemu zvestemu bralcu, Aleksandru Komošu, sicer upokojenemu metalurgu in zdaj prostovoljcu pri Ozari, ki je večer popestril z igranjem belokranjskih ljudskih napenovember marec '12 '13

vov na orglice. Pri predstavitvi knjige je z branjem poezije in proze ter s pripovedjo o tem, kako živeti z osebo, ki ima diagnozo shizofrenija, sodeloval tudi Lidijin mož, Valter Purger. Na platnu nam je prikazal tudi fotografije belokranjske vasi Prelesje in okolico z gozdovi in reko Kolpo, kjer sta si z Lidijo ustvarila dom v 200 let stari hiši. Z ljubeznijo sta jo urejala skoraj deset let, v njej pa ne najdeta le zatočišča in toplega doma, pač pa je to tudi prostor kulturnih prireditev, likovnih razstav, delavnic in literarnih večerov. Ustanovila sta namreč društvo KTC Baričeva hiša in sodelujeta z osnovnimi šolami, knjižnicami in društvom ŠENT. O Lidiji Maričič je RTV Slovenija posnela film Ime mi je Lidija. Knjiga Shizofrenija ni norost ali Ljubezen na preizkušnji ima 88 strani, opremljena je s fotografijami Valterja Purgerja in ilustracijami Damirja Bukovca. To je druga knjiga te avtorice, prvo je izdala v samozaložbi leta 2008 in nosi naslov Nekdo te mora imeti rad: knjiga premišljevanj o duševni bolezni. Obe sta izjemno iskreni in tankočutni pripovedi o osebnem doživljanju duševne bolezni, ki velja za najtežjo in je žal tudi zelo stigmatizirana. Prav o stigmi sta poleg drugega spregovorili tako avtorica kot Minja Štule. Eden najbolj razširjenih predsodkov o ljudeh s shizofrenijo je, da so to nasilni ljudje. Če pa bi prebrali knjigo priznane slovenske psihiatrinje Vesne Švab Priročnik o shizofreniji, bi se lahko poučili o tem, da so ti ljudje med najbolj ranljivimi prebivalci tega planeta in prej sami deležni nasilja, kot pa da bi ga povzročali drugim. Pogoste so tudi spolne, fizične in psihične zlorabe, žal tudi s strani partnerjev, družine ali sodelavcev. Včasih se takih ljudi družina sramuje. Neredko so deležni tudi poniževanja, zasmehovanja in nesramnega izkoriščanja s strani 'normalnih' deloda25


��ent in dogajanje jalcev, o čemer sem se lahko prepričala iz mnogih zgodb bolnih prijateljic, ki so jim »milostno dovolili, da so delale zastonj«. K sreči so različna društva za pomoč ljudem z duševno motnjo, kot so Ozara, ŠENT in Altra, veliko pripomogla k destigmatizaciji duševnih bolnikov. Spomnim se, kako je še pred 40 leti naša profesorica psihologije na piranski gimnaziji zagovarjala zdravljenje z lobotomijo in kako je celo dr. Anton Trstenjak pisal o tem, da se taki ljudje ne bi smeli poročiti in imeti otrok. Prav Lidijina in Valterjeva ljubezenska zgodba pa priča o tem, kako je za te ljudi izjemnega pomena, da jih nekdo sprejema take, kot so, da jih ne obsoja, ne omalovažuje, ampak da jih ceni in ljubi kot človeška bitja, ki imajo pač tako usodo. O pomenu ljubečega in sprejemajočega socialnega okolja govorijo tudi mnoge raziskave. Seveda pa se še vedno najdejo pametnjakoviči in samooklicani zdravitelji z opravljenim vikendtečajem, ki trdijo, da je bolnik sam kriv za svojo bolezen, da je bolezen lastna izbira in odločitev, da so bolniki ljudje z »nizko« energijo (sami imajo seveda »visoko«, saj so tako poduhovljeni, skoraj nadljudje) ali da se da s ponavljanjem pozitivnih afirmacij rešiti vsako težavo, ozdraveti in celo obogateti. Ker imamo tak negativen odnos do bolnikov, ni čudno, da se veliko teh ljudi še vedno sramuje svoje bolezni in se bojijo javno spregovoriti o njej. To pa ne velja za Lidijo, ki se prav s pisanjem bori proti stigmi in za razumevanje bolnikov, zato je prav, da se povrnemo k njeni knjigi. V uvodu Lidija življenje primerja z ogromnim travnikom, na katerem iščemo štiriperesne deteljice in se zahvali prijateljem: »Vem, da štiriperesne deteljice niso tiste, ki mi prinašajo srečo, ampak so to ljudje, s katerimi jih skupaj nabiram. Hvala.« »Kaj je zame sreča?« se sprašuje 26

Šent in dogajanje v nadaljevanju. »To je tista nevidna verižica biserov, ki je napeta v mojem srcu. Trepeta v vetrovih, ki pihajo med Scilo in Karibdo. Kadar pa na to nevidno struno zaigra lutnja melodijo prvobitnega življenja, sem najsrečnejša.« Pove, kako pomembno se je spraviti s preteklostjo, kako pomembna je iskrenost in koliko ji kot strastni bralki pomenijo knjige, branje, pisanje: »Umetnost je zdravilo za ranjeno dušo.« Lidija, ki je kljub bolezni doštudirala na Pedagoški akademiji in nadaljevala študij na Filozofski fakulteti, je po poklicu razredna učiteljica in višja knjižničarka. Svoje delo je sedemnajst let opravljala z velikim veseljem in ljubeznijo do otrok. O bolezni pravi: »Shizofrenija ni norost. Epizodam med oblaki in nebom rečem 'odtrganost'. Vendar si jih nisem sama naročila! Tudi če jih kličem in moledujem, naj pridejo, jih ni. Po mojem je to v domeni božje volje. Ali pa česa drugega. Kdo ve? Shizofrenija je muhasta gospa /.../ Neznane sile te dvignejo in drugače se obnašaš. Drugače misliš in celo vidiš stvari, ki jih tvoji soljudje ne vidijo.« Kot smo izvedeli iz pogovora z Minjo Štule, so bili s to boleznijo »obdarjeni« nekateri veliki in svetovno znani umetniki, ki jih še danes zelo cenimo. Različne kulture so različno dojemale in ravnale s takimi ljudmi. V časih, ko so bili ljudje še dovzetni za skrivnosti in so verjeli v nevidni svet, so jih izbrali celo za šamane in zdravilce. Kot je zapisala Lidija: »Rada rečem, da je shizofrenija le drugačen način življenja.« A danes je drugače, pravi: »Bolnik, revež, pa skriva diagnoze in prognoze, kot grob molči o svojih epizodah, da ne bi dobil pečata norosti. Kar pa onemogoča vključitev v družbo /.../ Grozljiv je občutek, da mi, ne glede na moja prizadevanja, nekako jemljejo pravico biti človek.« A sama se je temu nesprejemanju, dogovorjenemu oktober februar '13 '12

molku, tihemu dogovoru, da se 'o tem ne govori', uprla: »Tako rada rečem, da imam shizofrenijo. Na glas, ker je to pač moje življenjsko dejstvo /.../ V človeški naravi so neizmerne dimenzije, kamor si upajo in znajo le redki. Mogočna obsežnost človeške narave je nedostopna večini ljudi in zavedanje tega lahko povzroči ekstremne občutke.«

od rojstva do smrti /…/ Treba je preseči življenje samo. Ne se vdati v vlogo, ki nam je predpisana. Biti moramo odprti in sprejemati priložnosti, ki se nam ponujajo, ne glede na diagnozo.« O branju, pisanju in knjigah pa je napisala: »Zame je napisati knjigo nuja, potreba, moja domača naloga. A obvezna, ker prihaja naravnost iz srca. Lonček, ki sem ga pristavila v cesarstvo knjig, je samo vračilo knjigam za delež, ki so ga imele pri moji vzgoji.«

Prijetno vzdušje. Foto: Špela Pahor

V izjemno poetično napisani knjigi spominov Lidija ob nizanju dogodkov iz svojega življenja vpleta tudi razmišljanja o bolezni in zdravju, družbi, solidarnosti in kapitalizmu, umetnosti, delu in smislu, vsakdanjosti, ljubezni in duši, medsebojnih odnosih, prijateljstvu, molitvi in meditaciji, odgovornosti in sprejemanju odločitev, naravi, živalih, cvetju, svobodi, branju in pisanju, sanjah in dnevnem sanjarjenju, domišljiji, samoopazovanju, bolečinah, trpljenju in veselju. Lidija je kljub bolezni in ranjeni duši ohranila optimizem, kar je povedala tudi številnim obiskovalcem prireditve, ki so ji z zanimanjem prisluhnili in se tudi prisrčno nasmejali. Po svoje je hvaležna, da je zbolela 'samo' za shizofrenijo. Da ni na primer invalid, da nima raka ali kakšne druge smrtonosne bolezni. V knjigi pravi: »Življenje z boleznijo, na primer s shizofrenijo, ni bolezen, ampak eden izmed številnih načinov umetnosti preživetja časa november marec '12 '13

Nastopajoči gostje. Foto: Špela Pahor

V poglavju Kdo se boji črnega moža? razmišlja takole: »Segregacija je izločanje določene družbene skupnosti na podlagi lastnosti, ki je ne morejo spreminjati. Na primer: narodnosti, barve polti, katerekoli bolezni. Tudi duševni bolniki smo taka skupnost, ki je izločena iz normalnega življenja zaradi svojih posebnih lastnosti.« To njeno misel bom uporabila za zaključek tega prispevka: Menim, da v Mestni knjižnici Izola in v vsaki drugi knjižnici lahko zaposleni veliko pripomoremo k preseganju take izključevalne miselnosti, ki ljudi spravlja v predalčke, saj imamo za to primerno orodje – KNJIGO. Lahko svetujemo in priporočamo za branje kakovostne leposlovne in poučne knjige. Lahko organiziramo literarne večere in predstavitve knjig. Take predstavitve knjig manj znanih 27


Šent in dogajanje

Šent in dogajanje

avtorjev iz manj znanih založb se mi vsekakor ne zdijo 'samopromocija avtorjev', kar je pogost izgovor za neplačilo honorarja ali vsaj potnih stroškov. V Ljubljani in v drugih slovenskih krajih so se prijele tudi prireditve, ki jih poimenujejo ŽIVA KNJIGA – povabijo različne ljudi, s katerimi se lahko obiskovalci pogovarjajo, jih sprašujejo in tako spoznavajo. Meni se prav te dejavnosti zdijo najpomembnejše za tako imenovano 'vzgojo bralcev'.

v četrtek sem bila v notranjem bazenu pri telovadbi in plavanju, kjer nas je bilo kar precej Šentovcev. V petek se je po zajtrku po nas pripeljal avtobus, s katerim smo se odpeljali do Kopra, nato pa šli na vlak, ki nas je peljal proti domu. To letovanje je bilo nepozabno, z novimi znanci in prijatelji in slovo je bilo kar težko. Upam, da se naslednje leto zopet vidimo.

Špela Pahor, Mestna knjižnica Izola

V ponedeljek, 2. septembra 2013, sem odšla od doma ob 5.30, in sicer na avtobus številka 2, ki me je odpeljal do glavne avtobusne postaje v Mariboru. Ko sem izstopila iz avtobusa, sem odšla do železniške postaje v Mariboru. Tam sem sedla na klop in počakala druge člane ŠENT-a, s katerimi sem odšla na morje. Ko smo se zbrali vsi, smo skupaj odšli na vlak, ki nas je odpeljal do Divače. V kupeju smo bile same ženske: Iris, Slavica, Andreja in jaz. Med seboj smo se dosti pogovarjale. V Celju se nam je pridružila Ivica G. Čez nekaj časa smo prispeli do Divače, kjer smo prestopili na avtobus za Debeli rtič. Ko smo prispeli v zdravilišče, smo se razdelili v sobe, kjer smo spali tri dni. V tem času smo se z ladjico peljali z Debelega rtiča do Izole. Morje je bilo zelo mirno in lepo. Imeli smo se super! Ogledali smo si Izolo, nato pa smo se z ladjico vrnili na Debeli rtič. Imela sem se dobro in lepo. Prehitro je vse skupaj minilo. Zahvaljujem se našemu društvo ŠENT za nepozabne dni na morju. Organizacija tabora je bila odlična. Zahvaljujem se tudi Urški Levstik in Vesni Pregelj za nepozabne animacije s plesom, filmom in družabnim večerom. Hvala. Upam, da se drugo leto spet srečamo v veseli družbi.

LETOVANJE NA DEBELEM RTIČU V ponedeljek, 2. septembra, smo se Šentovci z vlakom odpeljali na letovanje na Debeli rtič. Do Divače smo se peljali z vlakom, od tam naprej z avtobusom. Ko smo se pripeljali na Debeli rtič, smo se nastanili v bungalovih Veverička. V sobah smo bili nastanjeni po trije. Dobili smo ključe od sob in že smo hiteli na kosilo. Zvečer smo imeli spoznavni večer, na katerem se je vsak predstavil, saj smo prihajali z vseh koncev Slovenije. Naslednji dan smo se po zajtrku z ladjo odpeljali v Izolo. Tam smo se sprehodili, nekateri so odšli v trgovino in trafiko, kjer so si kupili cigarete in ostalo. Odšli smo še na kavico ali sladoled. Nato smo se odpeljali nazaj na Debeli rtič. Po kosili smo se šli kopat, nekateri v morje, jaz pa sem šla v zunanji bazen. Nekateri so ostali pred Veveričko, se pogovarjali in si pripovedovali šale. Naslednji dan nas je nekaj odšlo v notranji bazen na plavanje in telovadbo, ki ju je vodila animatorka Urška. Bila sem tudi na dihalnih vajah, ki jih je prav tako vodila Urška. Tudi 28

Ivica Trafela

V ponedeljek smo šli na poletni tabor na Debeli rtič. Ko smo prišli, smo se nastanili po sobah. Zvečer smo se predstavili in povedali, od kod prihajamo. Z nami je bila Vesna, ki študira pravo. Spoznal sem tudi Urško, ki nas je preizkusila v plavanju v bazenu. V torek smo šli z ladjico do Izole. Prišla je po nas na Debeli rtič. Vreme je bilo lepo. Iz Izole nas je peljala nazaj na Debeli rtič. Drugo leto bom šel še enkrat na Debeli rtič, ker mi je bilo všeč. Pogrešal bom svoji prijateljici Urško in Vesno.

Izlet med trtami. Foto: neznan

Zoran Golčman

Izlet v Izolo. Foto: Tadeja Kapun

Zlatka Dolenc oktober februar '13 '12

november marec '12 '13

29


Iz življenja centrov

DC ŠKOFJA LOKA IN DC ŠENTLENT MARIBOR

DC ŠKOFJA LOKA IZ DNEVNEGA CENTRA …

Ustvarjamo ... Foto: Jasna Dolenc Majcen

Izlet na Veliko planino. Foto: Vinko Grgič

Na ŠENT-u se rad družim, hodim na izlete, kot npr. letos na Veliko planino, Debelo peč in v Vintgar. Želim si čim več takih izletov. Rad izdelujem tudi razne izdelke, kuham, se igram družabne igre in se pogovarjam. Rad hodim na ŠENT, ker sem več med ljudmi. To mi koristi tudi za zdravje. Franci

Izdelki kreativno-umetniških delavnic. Foto: Jasna Dolenc Majcen

Na ŠENT-u so mi všeč kreativne delavnice in druženje. Rada delam ročna dela. Želim si, da bi bilo tako še naprej, da bi se še vedno kaj dogajalo. Binasa

30

Na ŠENT-u bi se rada čim več stvari naučila. Vsem, ki pridejo na ŠENT, rada postrežem s kavo ali čajem. Tudi kuham zelo rada, saj so mi všeč kuharske delavnice. Uživam v druženju, saj se velikokrat nasmejimo. Pavla Vrhunec DC ŠENTLENT MARIBOR

DC ŠENTLENT MARIBOR IN DC POSTOJNA severno mejo na Štajerskem in vzhodnem Koroškem, na ozemlju, ki je bilo konec leta 1918 v Štajerskem obmejnem poveljstvu. Atentat na prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu leta 1914 je bil povod za 1. svetovno vojno, ki je trajala vse do leta 1918. Leta 1919 je bila podpisana mirovna pogodba z Avstrijo v Saint Germainu. Sledila je razstava o mariborski industriji v času nekdanje SFRJ. Skozi čas smo videli denar in prehrambene ter druge izdelke. Ogled je bil zelo zanimiv. Predstavile so se tudi nekdanje, a žal že propadle tovarne (Tam, Lilet, Metalna …). Ostale so le še Zlatorog, Swaty in še kakšna. Zadnji del ogleda je bil v znamenju 2. svetovne vojne in grozot, ki so se dogajale v tem času. Videli smo tudi deaktivirano vojaško letalsko bombo. In še kup drugih reči, tudi zaporniške lisice iz tistega časa. Imeli smo se lepo. Hvala in še kdaj! Jernej Ključar

OBISK MUZEJA NARODNE OSVOBODITVE

Iz življenja centrov

vsakem polju imel po šest poskusov. Nekaterim je šlo, da so s prve zadeli luknjo, nekateri pa so rabili malo bolj dolgo. Tako smo igrali do 10 h, ko smo imeli majhen premor za pol ure. Potem smo se spet odpravili igrat. Tistim, ki jim prej ni šlo, so sedaj bolje igrali pa tudi igra jih je bolj veselila.

Igranje mini golfa. Foto: Tadej Markež

Tako je hitro minilo in je bilo lepo. Upamo, da bomo še kdaj igrali minigolf. Tadej Markež

16. septembra 2013 smo se zjutraj okoli pol devete ure odpravili na avtobus številka 6, ki je ob tednu mobilnosti vozil zastonj, in se odpravili proti centru mesta. Ko smo prispeli, smo se odpravili proti kužnemu znamenju. Nato nas je pot zanesla po mestnem jedru in ustavili smo se na grajskem trgu. Počakali smo Gorana, ki se je do tam pripeljal s skuterjem. Nato smo v kavarni posedeli in spili kavico ter se odpravili proti muzeju NOB. Po vstopu smo se povzpeli v prvo nadstropje, kjer smo se posedli, vodja razstave pa nam je razložila potek ogleda. Spregovorila je tudi nekaj besed o zgodovini in lastnikih same zgradbe, ki pa je sedaj v lasti Maribora. Razstava prikazuje predvsem boj za oktober februar '13 '12

DC POSTOJNA ŠENTOV 2. DOBRODELNI USTVARJALNI DAN V POSTOJNI TI POVEM, KAKO MI JE, POGLEJ NA PLATNO Skupinska. Foto: Tadej Markež

IGRANJE MINIGOLFA V petek, 20. septembra 2013, smo se odpravili s ŠENT-om igrat minigolf. Ko smo prispeli na igrišče za minigolf, smo vzeli palice in žogice ter se odpravili igrat. Vsak od nas je igral in vsak od nas je na november marec '12 '13

V avli Srednje gozdarske in lesarske šole v Postojni smo se igrali z barvami in oblikami člani Društva ŠENT Postojna, dijaki omenjene šole s profesorico likovne umetnosti Katjo Stanek in povabljeni umetniki. Težko pričakovanega sonca in toplote tega dne nismo dočakali, veselimo se pa sončnega in toplega 3. ustvarjalnega dne v letu 2014. Najlepše se zahvaljujemo ravnateljici Cvetki Kernel ter Srednji gozdarski in lesarski 31


Iz življenja centrov

DC POSTOJNA IN DC ŠENTGOR RADOVLJICA

šoli Postojna za velikodušno nuden prostor ter možnost užitja toplega obroka po simbolični ceni. Prav tako gre topla zahvala umetnikom za sodelovanje in darovanje njihovih del v podporne namene delovanja društva: Jasmini Čelan, Aleksandri Kovačič, Vesni Arko, Predragu Szilvassyju, Idi Kocjančič, Željku Vertelju, Maji Žnidaršič, Mirjani Janežič, Poloni Škodič, Aniti Šefer, Neni Emiliji Bajc, Marjani Oražem, Vesni Mihačević, Vasji Drajnetu in Ani Hanzel. Tudi Socialno varstvenemu zavodu Dutovlje se zahvaljujemo za tri podarjena dela. S poetično in pravljično govorico je ideja ustvarjalnih dni izgovorjena skozi naslov podarjenega dela umetnice Polone Kunaver Ličen: Barvite sanje črnega škrata (2012). Dela bodo razstavljena v postojnski Galeriji Tic od 29. 10. 2013 do 2. 12. 2013. Otvoritev razstave s spremljajočo licitacijo podarjenih del je potekala 29. 10. 2013 ob 18. uri v Galeriji Tic v Postojni. Še enkrat prisrčno vabljeni! Mojca Tršar

Ustvarjalni živ žav. Foto: Kaja Stefani Pendarova

32

DC ŠENTGOR RADOVLJICA PLANINSKI POHOD NA VELIKO PLANINO O Veliki planini lahko preberemo v različnih priročnikih in knjigah, vendar ni tako zanimivo, kot če si vse to ogledamo v živo. Za ta pohod smo se odločili drugo polovico avgusta in k sreči nam je bilo tudi vreme zelo naklonjeno.

DC ŠENTGOR RADOVLJICA Pripravili so nam jedi, ki so si jih včasih pripravljali pastirji – ajdove žgance in kislo mleko. Ko smo se okrepčali in spočili, smo se vračali po cesti proti Kisovcu, kjer nas je že čakal avtobus, da nas odpelje domov. Za kratek čas smo pozabili na naše vsakdanje skrbi in si pričarali življenje pastirjev na planini. Zadovoljni in polni lepih vtisov smo zaključili naš pohod. Ogledali smo si samo peščico tega, kar je lepega za videti. Upajmo, da se še kdaj vrnemo v to prelepo neokrnjeno naravo. Velika planina je največja in najvišja visokogorska pašna planina. Leži na nadmorski višini med 1.500 in 1.600 metri. Njena značilnost so izvirne pastirske bajte ter ohranjena kulturna in duhovna dediščina pastirskega življenja. Spremljevalca Marija in Toni Horvat

Udeleženci in spremljevalci pohoda pri Jarškem domu. Foto: neznan

V sončnem in svežem jutru se nas je 33 pohodnikov odpeljalo z avtobusom iz Radovljice mimo Kamnika do parkirišča na Rakovih ravneh pod Veliko planino. Tu pa se je pričel naš pohod. Najprej smo se odpravili na Gojško planino mimo Jarškega doma do Domžalskega doma na Malo planino. Med potjo smo opazovali pastirsko naselje, rože in prelepe razglede na okoliške Kamniško-Savinjske Alpe. Najbolj vztrajni smo se podali do kapelice Marije Snežne na Veliki planini. Ogledali smo si tudi Preskarjev muzej, ki je v bližini. Z vrha smo občudovali in uživali v razgledih na veličastne razsežnosti Velike planine, prelep razgled na Kamnik in vasi pod Veliko planino. Ker smo se predolgo zadržali, nam je za ogled jame Vetrnice zmanjkalo časa. Vrnili smo se po isti poti do Jarškega doma, kjer so nas že čakali s kosilom. oktober februar '13 '12

IZVEDBO ENODNEVNEGA POHODA NA VELIKO PLANINO SO OMOGOČILI NASLEDNJI DONATORJI: V finančni obliki so prispevali: Rimaz, d. o. o., Poljane nad Škofjo Loko 96, 4223 Poljane nad Škofjo Loko Anton Novak, d. o. o., Hraše 15, 4248 Lesce AKA PCB, d. o. o., Rožna dolina 54, 4248 Lesce Lekarna Bled, d. o. o., Ljubljanska cesta 4, 4260 Bled Banka Koper, d. d., Kranjska cesta 18, 4240 Radovljica Estetika Fabjan, d. o. o., Gosposvetska 6, 4000 Kranj Acron, d. o. o., Lipce 38, 4273 Blejska Dobrava ASP Primožič, d. o. o., C. Janenovember marec '12 '13

Iz življenja centrov za Finžgarja 18, 4270 Jesenice Avto Lesce, d. o. o., Rožna dolina 36, 4248 Lesce V materialni obliki: MERCATOR, d. d., Dunajska cesta 107, 1000 Ljubljana Mesarija Mlinarič, d. o. o., Železniška 1, 4248 Lesce Pekarna Pogačnik, s. p., Langusova ul. 61, 4240 Radovljica Robis, d. o. o., Diskont pijač Jesenice Skladiščna ul. 6, 4270 Jesenice ŽITO Lesce, d. d., Rožna dolina 8, 4248 Lesce Pekarna Magušar, d. o. o., Alpska cesta 30, 4248 Lesce JATA Emona, d. o. o., Agrokombinatska 84, 1000 Ljubljana Velika planina, d. o. o., Kamniška Bistrica 2, 1242 Stahovica (ogled Preskarjevega stanu) ZA ZAKLJUČEK ŠE NEKAJ VTISOV UDELEŽENCEV POHODA: Bil je res enkraten, čudovit, uživaški pohod v lepem vremenu po Veliki planini. Vsak je lahko užival v svobodni hoji in lepotah te naše prelepe Velike planine in kulinariki, ki nam je bila postrežena po izbiri; to je kislo mleko z žganci ali štruklji. Jaz se zelo rad udeležujem teh vaših planinskih izletov, vendar mi je v breme ali težavo prevoz, ker nimam svojega avta. Če greste skozi Kranj, potem je enostavno, pridem na postajo ali do mesta, za katerega se dogovorimo, in to je to. Janez Iz Radovljice smo se odpeljali z avtobusom proti Veliki planini. Nato smo se peš odpravili do Domžalske koče. Tam smo 33


Iz življenja centrov

DC ŠENTGOR RADOVLJICA IN DC ŠENTCELEIA CELJE

nekateri počakali in se nekoliko odpočili. Druga skupina je šla še naprej do kapelice Marije Snežne in do Preskarjevega muzeja na Veliki planini. Ko so prišli nazaj do Domžalskega doma, smo skupaj odšli na kosilo v Jarški dom na Mali planini. Po kosilu smo vsi skupaj odšli do avtobusa, ki nas je čakal na planini Kisovec. Odpeljali smo se proti Radovljici. Izlet je bil zelo lep.

DC NOVO MESTO IN DC LJUBLJANA

DC ŠENTCELEIA CELJE

DC NOVO MESTO

IZLET ČLANOV SOCIALNE VKLJUČENOSTI V JAMO PEKEL IN BIO PARK NIVO

BAZAR NVO NOVO MESTO

18. septembra 2013 smo člani socialne vključenosti Celje odšli v Bio park Nivo in jamo Pekel.

Iz življenja centrov hiše na obali Krke. Vzdušje je bilo zelo prijetno, vsi smo se dobro počutili in si nabrali pozitivne energije za ves dan.

V petek, 20.9. 2013, se je na Bazarju nevladnih organizacij predstavil tudi naš ŠENT.

Janko Kljub temu da nisem ravno športni tip in pohodnik, sem se odločila za izlet na Veliko planino. Pohod so organizirali Šentgorovci iz Radovljice. Resnično sem bila, kljub utrujenosti, navdušena nad organizacijo izleta. Oskrbeli so nas z dosti hrane, pijače in izbrali dobro gostišče s prelepim razgledom. Zelo pozorni so bili tudi do nas, ki smo se v hrib vzpenjali bolj počasi. Stalno so nas pozitivno spodbujali in uspelo nam je priti do vrha, kjer nas je pričakal prečudovit razgled na pašnike, pastirske koče in kravice. Res se je bilo vredno potruditi in si ogledati vse lepote v prijetni družbi. Zahvaljujem se vsem, ki so omogočili ta izlet, še posebej gospe Mariji za povabilo. Upam, da se bomo tudi v prihodnje skupaj družili in uživali. Đurđica

Pastirski stanovi na Veliki planinI. Foto: Marija Zupanc

34

Splavarjenje na Krki. Foto: Amadea Zagorc

Bazar NVO. Foto: Nene Borčilo V jami Pekel. Foto: Cvetka Ojsteršek

Na pot smo se odpravili z dvema avtomobiloma. Najprej smo odšli v Bio park Nivo, kjer smo obiskali energijske točke, ki lahko vplivajo na zdravje celega telesa in dobro počutje. Po obhodu energijskih točk smo si vzeli nekaj časa za malico. Nato smo se z avtomobili odpeljali do jame Pekel, kjer nas je čakala vodička, ki nam je povedala nekaj uvodnih besed o jami. V jami smo se predali domišljiji in poimenovali oblike sten in kapnikov z različnimi imeni. Bilo je prijetno vzdušje, saj sem se nekoliko sprostil in sem užival ob pogledu na kapnike. Ko smo se vračali proti izhodu jame, smo se vzpenjali po strmih stopnicah in večino nas je bilo nekoliko strah. Po koncu obhoda smo si privoščili turško kavo. Ko smo se vozili nazaj v Celje, smo razpravljali o prijetnih čustvih in občutkih, ki smo jih doživljali na dopoldanskem izletu. Matjaž Fidler

oktober februar '13 '12

Nene je obiskovalcem predstavila naš program, delovanje ter tudi naše izdelke, ki jih imamo za prodajo. Nene Borčilo SPLAVARJENJE PO KRKI 9. septembra 2013 smo se zbrali na Loki, kjer smo imeli dogovorjeno vožnjo s splavom po Krki. Prišli smo iz centra za duševno zdravje – Šentovci in prostovoljci ter člani. Vsi skupaj smo se te vožnje zelo veselili in komaj dočakali ta dan. Splav je pripeljal ob 10. uri in mi smo se vkrcali. Posedli smo se po klopeh in opazovali okolico. Dan je bil lep, sončen, opazovali smo plavajoče račke, videli pa smo tudi labode in nekatere druge živali v vodi. Pogovarjali smo se in se zabavali, tudi slikali smo, da bi nam lep dan ostal v spominu. Peljali smo se do jeza, nato smo se obrnili. Vseskozi smo tudi opazovali okolico in november marec '12 '13

Hvaležni smo organizatorjem za lep dogodek in z veseljem pričakujemo naslednje lepo srečanje. Marija Poljak DC LJUBLJANA NEBEŠKO JEZERO Tiste srede oziroma sedmega dne v avgustu, ko je temperatura v senci presegla 39 °C, se je peterica Šentovcev napotila z ljubljanskim mestnim avtobusom številka 19B do končne postaje Jezero na osvežitev. Še par korakov in za ovinkom se nam je prikazalo prelepo kraško jezero – Podpeško jezero s skoraj pravilno okroglo obliko. Daljši premer vodne površine meri okrog 130 metrov. Na ravnici okrog jezera prevladuje zamočvirjen svet. Na robnem delu jezera je rastišče rumenega blatnika, vodne trajnice iz družine lokvanjev. Številne ribe (postrvi, krapi in ščuke) privabljajo ob jezero ribiče. Na severni obali jezera je urejeno kopališče, ki je v tistih dneh bila priljubljena destinacija za okoliške prebivalce in tudi Ljubljančane. Opazili smo, da 35


Iz življenja centrov so lepoto »rajskega kotička« ob južnem robu Ljubljanskega barja odkrile tudi tujke – Čehinje in Nizozemke. Izvedeli smo tudi, da je Jezero z okoliško močvirno ravnico razglašeno za naravni spomenik Slovenije.

Sonce, voda, zrak - svoboda. Foto: Katja Štucin

»Sonce, voda, zrak, zemlja … je svoboda v čudoviti naravi. Počutil sem se kot v nebesih,« je svoje navdušenje izrazil Bojan. Čeprav se ni kopal, se je rad zibal na gugalnici. Plavalce niso motile niti podvodne alge. »Uživala sem, ko sem plavala med lokvanji s prelepimi rumenimi cvetovi. Od jezera so se odbijali sončni žarki. Čudovit prizor! Izpostavljanje soncu je bilo prijetno za krajši čas, potem sem pa poiskala ohladitev v senci pod mogočnimi tremi drevesi – dvema vrbama in brestom,« je pripomnila Jerneja. Temperatura vode v jezeru je bila tisti dan okrog 25 °C. Prijeten je bil tudi sprehod ob jezeru, ampak brez obuval je najbolj sproščujoč. Od domačinov smo izvedeli, da je Podpeško jezero eno najglobljih v Sloveniji. »Ta dan mi bo ostal v lepem spominu. Upam, da bom še kdaj doživela lepote Podpeškega jezera,« nam je zaupala Jerneja. Res je, da je Jezero lahko izhodišče za sprehod na hrib (484 m) s cerkvijo sv. Ana. To pa ima naša skupina v načrtu – jesenski naskok na ta hribček. Z. H. 36

DC LJUBLJANA

DC NOVA GORICA IN DC KOČEVJE

Iz življenja centrov

DAN ODPRTIH VRAT

DC NOVA GORICA

DC KOČEVJE

Sreda, 25. septembra 2013, je bila za vse uporabnike, zaposlene in obiskovalce dnevnega centra ŠENT Ljubljana prav poseben, slovesen dan. Zbrali smo se ob odprtju novih prostorov (v nekdanji občini Bežigrad) v Ljubljani, ob tem pa je bila tudi seja Sveta uporabnikov s predsednico Andrejo Štepec, ki je ducat članov obvestila o novicah, spremembah in nadaljnjih načrtih nevladnih organizacij. Svečanega dogodka so se udeležili Šentovci iz vse Slovenije: Kočevja, Radovljice, Škofje Loke, Maribora, Kopra in Nove Gorice. Sprejeli smo jih in jim razkazali naše nove prostore. Še posebej jim je bila všeč naša soba za športne aktivnosti, v kateri so nekateri kar takoj poprijeli za loparje za namizni tenis. Vse smo pogostili s sendviči in sokovi in ob tem se je razvil prijeten klepet. Spoznavali smo se, si izmenjali izkušnje, nekateri pa tudi bolj osebne probleme. Člani literarne sekcije, ki jo vodi Vladislav Stres, so prebrali nekaj svojih pesmi in pesmi Srečka Kosovela. V lepem, jesenskem popoldnevu so kadilci odšli na »svež zrak« na ŠENT-ovo klopco v parku. Kmalu je od tam odmeval vesel smeh. »Najbolj mi je v spominu ostalo druženje z drugimi Šentovci, predvsem pa prijeten klepet z Marjanom,« nam je zaupala naša Urška. Bojan se je pohvalil, da je spoznal Fani iz Kočevja in sta si izmenjala življenjske izkušnje; Bogo pa je bil najbolj navdušen nad odličnimi sendviči; Jerneja se je spominjala našega obiska v dnevnem centru v Trbovljah in si zaželela še več takšnih dogodkov. Dobre volje in polni prijetnih vtisov smo se razšli v upanju, da se bo tako prijetno popoldne kmalu ponovilo. Viktorija Šušteršič

BOJ ZA ŽIVLJENJE

PIKNIK NA KOLPI

2. junija 2013 je v prostorih Dnevnega centra ŠENT v Šempetru pri Gorici naš dolgoletni član Gordan Kumar predstavil svoj prvenec Boj za življenje.

V lepem petkovem dopoldnevu smo se v mesecu avgustu odpeljali v Prelesje.

oktober februar '13 '12

Polnjenje naših želodčkov. Foto: Nada Hren Ob glasbeni spremljavi. Foto: Boštjan Černigoj

V njem je nanizal svoje poglede na dogodke, ki so se mu odvili v njegovem življenju. S knjigo se lahko sprehodimo skoznje: od utrinkov v otroštvu, v katerem se prvič sreča s poglobljenim strahom, do obdobja, v katerem se bori s kremplji svoje duševne motnje in občutke osamljenosti podkrepi še stigma. Ta del zaključi z mislijo: »Najhuje je, če si psihološko pobarvan. Drugi te ne spoznajo, sam se ne poznaš, drugih ne spoznaš. Nekaj pa poznaš – grozo pekla. Če vse preneseš, si dva koraka naprej.« In tu je skrivnost uspeha. Da pridemo do spoznanja, da lahko prenesemo vse. In s tem postanemo močnejši, saj se naučimo obvladovati svoje življenje, strah in bolečino. Če iščete pot iz težav, v katerih ste se znašli, če vam primanjkuje poguma in vztrajnosti, da nadaljujete svojo pot, boste v tej knjigi našli oporo, kako se soočiti z izzivi lastnih tegob. Čestitke avtorju v imenu ŠENT-ove ekipe! Margerita Humar november marec '12 '13

Voznik kombija je vedel bližnjico, zato smo prispeli prvi. Ko smo se vsi zbrali v Prelesju, smo si ogledali Kolpo. Sprehodili smo se do Madroniča, kjer so si nekateri naročili kavico, ostali pa smo si ogledovali okolico. Pri Lidiji smo si ogledali prelepo domačijo. Valter je zakuril ogenj in začel peči čevapčiče, hrenovke in klobase. Vsi smo se krepko podprli. Jedli smo krompirjevo solato, meso in pili sok. Po kosilu sva jaz in Lojz malo »zalegnila«. Dobro, da sem s seboj vzela odejo. Nekaj časa sem pod krošnjami lepo ležala in poslušala ostale. Ob dveh je Zvonka vprašala, kdo gre domov, in vsi smo bili za. Usedli smo se v kombi in avtomobile in se odpeljali proti domu. Meni je bila Lidija zelo všeč. Imava namreč isto bolezen. Izmenjali sva nekaj besed in takoj postali prijateljici. V Prelesje bom še šla, ker mi je bilo zelo lepo. Darinka Mazalica

37


Iz življenja centrov

Iz življenja stanovanjskih skupnosti

DC ŠENTKNAP TRBOVLJE

DC ŠENTKNAP TRBOVLJE

IZLET NA GORENJSKO

KNAPOVSKO SONCE

V ŠENT-u smo se dogovorili za jesenski izlet na Bled in Bohinj. Nam, ki smo šli iz Celja, so se pridružile skupine iz Ljubljane, Pirana, Kopra in Tolmina. Prva, težko pričakovana postaja je bila na Bledu. Pričakal nas je sončen jesenski dan, ki smo ga izkoristili za kratek sprehod. Na terasi slaščičarne v središču smo si privoščili znamenito blejsko rezino, ki je vsem zelo teknila. Na odprti terasi se nam je ponujal krasen pogled na jezero in otoček sredi njega. Naša pot se je nadaljevala do Bohinjskega jezera, kjer smo se vkrcali na ladjico in se z njo popeljali po jezeru. Mlada vodička nam je povedala veliko zanimivosti in dogodkov, povezanih z jezerom in bližnjimi kraji. Presenetil nas je podatek, da je največja globina jezera 45 metrov. Opazovali smo vlečnico, ki večkrat na dan pelje obiskovalce na Vogel. Zaradi jasnega in sončnega vremena smo lahko videli tudi slap Savico in ostalo prelepo naravo. Ko smo se izkrcali, smo imeli v priznani družinski restavraciji kosilo. Uživali smo v dobri hrani in prečudoviti naravi. Čas je hitro tekel in kmalu smo se morali odpraviti nazaj proti domu. Seveda smo se ustavili še na Trojanah. Naš izlet se je končal z dobro voljo in željo, da bi takšen izlet še ponovili.

Soboto, 14. septembra, smo nekateri člani Šentknapa preživeli nekoliko drugače. Na tržnici v Hrastniku je društvo Rast iz Hrastnika organiziralo tradicionalno prireditev s peko zasavske posebnosti, funšterca, ki se mu drugače reče tudi knapovsko sonce. Funšterc je jed, značilna za Zasavje, naredi pa se iz moke, jajc in vode oziroma mleka. Prireditev je namenjena inovativni pripravi funšterca, zato smo lahko poizkusili funšterce z različnimi dodatki, ki so bili izjemno okusni. Tako smo torej člani našega združenja z ljubeznijo do zasavske kulinarike pekli funšterc v hrastniški dolini in tako prispevali k naši prepoznavnosti v lokalni skupnosti,

saj smo veliko ljudem predstavili naše programe. Na prireditvi je bilo veselo, veliko pozitivne energije, veliko obiskovalcev in seveda pokuševalcev. Da vam zaupamo našo skrivnost, pripravili smo jurčkov funšterc, ki je bil deležen veliko pohval, ljudje so se nenehno vračali k naši stojnici. Za popestritev dogajanja je igrala tudi hrastniška godba, na prizorišču so bili lajnarji, dogajalo se je marsikaj zanimivega. Sonce je sijalo, ljudje so bili prijazni, obrazi nasmejani, trebuščki pa polni funšterca. Drugič pa pridite z nami, da vidite in okusite, s čim so se nekoč prehranjevali naši knapi. »PA SREČNO.« Repat Dolenc

Pokuševalci funštrca v akciji. Foto: Nika Nedeljko

38

oktober februar '13 '12

novanjski skupini si delim družinsko bivanje še s štirimi fanti, ki imamo vsak svoj mošnjiček v žepu. Med seboj se včasih dobro, včasih manj dobro razumemo – Bog mi odpusti, če prijateljstvo ni več aktualno. Skupaj gremo na izlet, zadnji med temi izleti je bil izlet v Bohinj in na Bled. Na Bledu smo se naslajali nad slavnimi blejskimi kremnimi rezinami. Vsak je dobil svojo. Nato smo nadaljevali pot proti Bohinju. Ime Bohinj je nastal iz imena Buhinj, ki mu ga je dal gospod Bog. Vsekakor so Bohinjci dobili najlepši kos Slovenije. Na vožnji z ladjico Kozorog smo šli mimo hotela Vogel, ki se je šopiril s svojo žičnico in potjo na vrh, v smučarski center Vogel. Pokazala sta se vrhova Bogatina in planota Komna. V kotu jezera smo izstopili in šli proti restavraciji. Sedli smo k pogrnjenim mizam in postregli so nam z dobro hrano. Ljubo je previdno mečkal svinjsko pečenko, ostali smo mu pridno sledili. Jabolčnik mi je pomagal pri jedi, da je bilo vse lepo in prav. Na koncu smo si privoščili kavo, s katero se ni mogel sprijazniti niti naš Edo. V družbi z Borisom in piransko skupino ŠENT smo jo vseeno popili. Peljali smo se z avtobusom do Ljubljane, kjer smo se presedli v kombi, ki ga je koprski ŠENT najel. Pozno popoldne smo se vrnili v stanovanjsko skupino vsak s svojimi spomini na ta enkraten dan.

Irena, Petrovče

Robert Pišot, stanovanjska skupina Bonini

Veliko poti sem prehodil, vendar me je Bled in njegov visoki grad, ki mežikajoče zre na jezero, vselej prepričal, da je življenje lepo. Še posebno me je tokrat razveselil izlet v družbi Šentovcev in skupno kosilo v Bohinju. Sicer prebivam v Boninih pri Kopru. V sta-

Že konec avgusta smo začeli ugibati in se spraševali, kam bomo šli pa letos na izlet. V septembru so nam povedali, da gremo na Bled in v Bohinj in z izbiro smo bili vsi zelo zadovoljni. Tudi program se nam je zdel odličen. Končno je prišel dolgo pričakovani dan:

november marec '12 '13

39


Iz življenja stanovanjskih skupnosti vsakoletni izlet stanovalcev stanovanjskih skupin. Nekaj dni prej smo si že začeli pripravljati vse potrebno: od obutve, oblačil do malice zadnji dan.

Iz življenja stanovanjskih skupnosti kavici in kratkem ogledu Bohinja smo se odpravili proti domu. Ustavili smo se še na Trojanah, kjer smo nekateri kupili krofe. Veseli, zadovoljni in tudi utrujeni smo se v poznih popoldanskih urah vrnili v Celje. Konjičani smo imeli pot še do Slovenskih Konjic. Zahvaljujemo se organizatorjem izleta in upam, da se vidimo naslednjič. Viktor Kolar

Bohinjsko jezero. Foto: Mateja Alegro

V Celju smo se zbrali na stari avtobusni postaji že ob 7.30. Konjičani smo bili prvi in smo počakali še ostale. Ko smo se vsi zbrali, smo se posedli po avtobusu in kmalu smo se odpeljali. V Petrovčah smo pobrali stanovalke stanovanjske skupine, v Ljubljani so nas pričakali še Ljubljančani in Primorci. Skupaj smo se odpeljali proti Gorenjski. Vožnja je trajala dalj časa in ko smo prispeli na Bled, so se nam pridružili še Tolminci. Sprehodili smo se do jezera in restavracije, kjer so nam postregli s kavo in blejsko kremno rezino. Komaj smo čakali, da je vsak dobil svojo porcijo in vse nam je zelo teknilo. Po krajšem sprehodu smo se z avtobusom odpeljali naprej do Bohinja. Ko smo prispeli, smo nekaj časa čakali na ladjo, nato pa smo se vkrcali in se odpeljali po Bohinjskem jezeru. Kapitan ladje nam je povedal, da se peljemo z električno ladjo, ker je to narodni park. Na ladji nam je vodička pripovedovala zanimive zgodbe in razložila, katere vrhove vidimo v okolici in kje je Triglav. Na drugi strani jezera smo se po polurni vožnji izkrcali in se peš odpravili na kosilo. Dobili smo vsak svojo okusno jed z menija, ki smo jo že prej naročili. Po 40

24. septembra smo imeli stanovalci stanovanjskih skupin ŠENT iz enot Tolmina, Kopra, Celja in Ljubljane načrtovan izlet na Bled in v Bohinj. Zjutraj ob 8 h smo se Tolminci odpeljali na Most na Soči, kjer smo pričakali vlak za Bled. Vožnja do Bleda je bila kar zanimiva, narava pa še precej zelena. Po slabi uri vožnje smo prispeli na Bled. Okoli jezera smo pešačili (približno pol ure) do restavracije, kjer smo se dobili z ostalimi udeleženci izleta, pojedli kremno rezino (letos praznuje 60 let) in popili kavo. Okolica jezera je zelo čista in urejena. Zanimiv je tudi pogled na Blejski grad, ki pa si ga nismo uspeli ogledati pobliže, ker je bil pač tak načrt izleta. Z avtobusom smo se nato odpeljali do Bohinja, kjer smo se ustavili ob jezeru. Z ladjico smo se peljali na drugo stran jezera, kjer sta vidna slap Savica in Vogel (vzpenjača). Kot nam je povedal vodič, se tu prične tudi ena izmed poti na Triglav. Voda v Bohinjskem jezeru je zelo čista, saj ima stalen pritok, pa tudi iz njega stalno odteka. Tako se v enem letu vsa voda v jezeru trikrat zamenja. V njem živi tudi kar precej rib. Zanimiv je tudi razgled na bližnje gore. Polni prijetnih vtisov smo odšli na kosilo v bližnje gostišče, kjer so nas lepo postregli. Po krajšem sprehodu smo nato z avtobuoktober februar '13 '12

som pot nadaljevali. Tolminci smo izstopili v Bohinjski Bistrici, kjer smo počakali na vlak proti Mostu na Soči, ostali pa so se odpeljali z avtobusom proti svojim domovom. Poslovili smo se zadovoljni in z željo, da kaj takega kmalu spet ponovimo. Ko smo stopili na vlak, smo bili že kar vidno utrujeni, vendar nas to ni motilo. Bili smo namreč polni lepih vtisov s potovanja. Viljem Furlan Zapiski iz dnevnika: Bil je lep dan… Danes je bil za šentovske stanovanjske skupine čudovit dan. Odpeljali smo se z avtobusom na Bled in v Bohinj. Pridružili so se nam tudi Celjani in Kobaridci. Vreme smo imeli čudovito. Gorenjsko sonce in nežen vetrič z vsemogočnih vršacev sta v nas prebudila nekaj nepopisno lepega. Mene je ob pogledu na hribe iz avtobusa obšla prava nostalgija. Spomini so se vračali daleč v preteklost, ko sem mlada in

poskočna kot gams prehodila marsikaterega od vrhov, ki jih sedaj lahko le občudujem. Vesela pa sem, da jih sedaj osvajata moja otroka. Organizacija je bila vrhunska. Ko smo se pripeljali na Bled, smo se najprej naužili lepot, ki so nas obdajale. Veselili smo se ob pogledu na labode, race in ribe v vodi. Sledila je »obvezna« kremna rezina. Nato smo se vkrcali na avtobus in se odpeljali v Bohinj. Tam smo spet uživali ob krasni pokrajini. Počakali smo na električno ladjico, ki nas je odpeljala na drug konec jezera. Na ladji nam je vodička povedala malo o Bohinju. Slišali smo prav zanimive zgodbice. Ko smo se izkrcali, nas je v bližnji gostilni že čakalo okusno in bogato kosilo (goveja juha, svinjska pečenka, pražen krompir, jabolčni zavitek s sladoledom). Mislim, da je bilo vsakomur toplo pri srcu, ko smo se vrnili domov. Fani Forstnerič z Ježice

Skupinska slika. Foto: Andreja Jordan

november marec '12 '13

41


Šent in projektno delo MLADI IN DUŠEVNO ZDRAVJE ŠENT – Slovensko združenje za duševno zdravje – si prizadeva osveščati širšo javnost tudi o pomembnosti skrbi za lastno dobrobit že vse od začetka svojega delovanja. V Kočevju se zavedamo, da je skrb zase temeljnega pomena. Vse od leta 2009 izvajamo različne projekte in delavnice, usmerjene v osebnostno rast posameznika. Tokrat smo združili moči skupaj z občinama Kočevje in Ribnica ter se odločili, da bomo tudi letos izvedli projekt izobraževanja Mladi in duševno zdravje po osnovnih in srednjih šolah v obeh občinah. V preteklosti je bilo sodelovanje s šolami izredno dobro. Tudi v letošnjem letu smo sklenili dogovor, da bomo v vseh osnovnih in srednjih šolah omenjeni projekt lahko izvedli. V mesecu septembru 2013 smo poskrbeli že za šest razredov na dveh različnih šolah in znanje o duševnem zdravju prenesli kar 104 učencem. Skrb zase postaja vedno bolj potrebna, še posebej v sedanjem času. Mladi v obdobju svojega odraščanja naletijo na različne stiske in pomembno je, da imajo informacije, kako si ob tem pomagati. S težavami v duševnem zdravju je povezano veliko negativne stigme in strahu, zato je še posebej pomembno, da mladostnike opremimo z znanji, kako ravnati v primerih »kritičnih« situacij in da se znajo zaščititi pred različnimi manipulacijami, do katerih lahko pride. Število ljudi, ki imajo težave v duševnem zdravju, narašča. Kar vsak četrti prebivalec sveta pa naj bi enkrat tekom svojega življenju zbolel za eno od duševnih bolezni. Tudi delež mladih med ljudmi, ki trpijo zaradi težav v duševnem zdravju, je v porastu. Največji problem, ko se posamezniki 42

Šent in projektno delo soočajo s spremembami oziroma težavami v duševnem zdravju, predstavlja velikokrat ravno pomanjkanje prvih, osnovnih informacij in strah, ki je prisoten ob pojavu tovrstnih težav. Slaba informiranost o tem, kam se lahko obrnemo v duševni stiski po pomoč, in neprepoznavanje težav privede do tega, da se težave poglobijo ter v veliko primerih obravnavajo prepozno. V veliki večini primerov se svojci mladostnikov, pri katerih so se prvič pojavile hude težave, obrnejo k nam po pomoč ali nasvet šele takrat, ko je težava že močno prisotna in so se morda celo prve epizode duševne bolezni že odvile. S projektom želimo doseči, da bi mladi pomoč poiskali ob pravem času. Seveda nam projekta ne bi uspelo realizirati brez naših zvestih prostovoljk. Usposabljanje sta zaključili v mesecu septembru Adela Logar, študentka 2. letnika socialnega dela, in Tanja Mestek, absolventka Teološke fakultete. Veseli smo, da sta z nami.

projekta Domača obrt – pot do zaposlitve, ki smo ga uspešno izvedli v letih 2011– 2012. Takrat smo uporabnike usposabljali za tkanje na statvah ter izdelavo izdelkov iz gline, tokrat pa smo se lotili pletarstva. Pletarstvo obsega izdelovanje predmetov iz različnih gradiv, kot so: slama, koruzno ličje, leskove in kostanjeve vitre, vrbove šibe in druga gradiva, in sicer s prepletanjem, zvijanjem in zatikanjem. V preteklosti se je razvijalo kot izrazito domača dejavnost, saj so ljudje izdelke izdelovali za potrebe domačega gospodinjstva (npr. peharje za kruh ali »stručnice«, sejavnice, razne košare ipd.) in za prodajo oziroma zamenjavo v domačem okolju. Šele z razvojem pletarskih delavnic od 19. stoletja dalje so se začeli izdelki izdelovati za prodajo.

Tatjana Romih, ŠENT Kočevje Med izdelovanjem. Foto: Mihaela Klančar

DOMAČA OBRT – POT DO ZAPOSLITVE II V letu 2013 je bil ŠENT ponovno uspešen pri prijavi na Javni razpis za izbor razvojnih projektov za dvig zaposljivosti ranljivih družbenih skupin na področju kulture in podporo njihovi socialni vključenosti v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007–2013, ki ga sofinancira Evropski socialni sklad, s prijavo projekta Domača obrt – pot do zaposlitve II. Omenjeni projekt pomeni nadaljevanje oktober februar '13 '12

Danes je pletarstvo od vseh rokodelskih dejavnosti na Slovenskem najbolj razširjeno. Temu botruje v prvi vrsti uporabnost izdelkov, ki se vedno pogosteje izdelujejo tudi v turistične namene, ter pestrost in dostopnost gradiv, ki pa zaradi poseganja v naravno okolje vseeno niso več tako dostopna kot nekoč. Cilji, ki jih želimo doseči med izvajanjem projekta: 1. usposobiti dva mentorja – delovna inštruktorja za izdelavo pletarskih izdelkov november marec '12 '13

(s tem bomo prispevali tudi k povečanju števila usposobljenih kadrov za prenašanje znanja iz pletarstva); 2. usposobiti 10–15 invalidov (uporabniki v ŠENT-ovih enotah v Kranju, Postojni in Novem mestu) za izdelavo pletarskih izdelkov; 3. povečati zaposlitvene možnosti invalidov; 4. vplivati na večjo vključenost invalidov v družbo, saj bodo z vključevanjem v projektne aktivnosti širili svojo socialno mrežo in pridobili večjo samozavest; 5. promovirati dejavnost pletarstva; 6. izdelati model usposabljanja invalidov za izdelavo pletarskih izdelkov; 7. izdelati gradivo (priročnik) za usposabljanje ciljne skupine na področju pletarstva; 8. pridobiti mnenje Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije, da pletarski izdelki štejejo za izdelke domače oziroma umetnostne obrti. Ključni rezultat celotnega projekta bo, poleg povečanja možnosti za zaposlitev invalidov (oseb s težavami v duševnem zdravju) ter krepitve samozavesti, usposobljenosti in socialne vključenosti ciljne populacije, prispevati k popularizaciji ter s tem ohranjanju dejavnosti pletarstva. Ciljna skupina projekta, kateri so aktivnosti namenjene, so predvsem invalidne osebe s težavami v duševnem zdravju. Pogosto so to osebe, ki so zaradi svoje bolezni bodisi izgubile zaposlitev, imajo težave z iskanjem zaposlitve oziroma so dolgotrajno brezposelne ali pa imajo odločbo o nezaposljivosti. Poleg njih so ciljna skupina tudi delovni inštruktorji, zaposleni v programih zaposlovanja in delovnega usposabljanja, ki se bodo usposobili za prenašanje znanja pletarstva. Dolgoročni učinek projekta bo nadgradnja 43


Šent in projektno delo ŠENT-ovega sistema usposabljanja na področju rokodelskih dejavnosti za invalidne osebe. Usposabljanjem iz tkanja in lončarstva, ki smo ju, kot že rečeno, izvajali v letih 2011–2012, bomo dodali tudi pletarsko dejavnost. S tem večamo zaposlitvene možnosti invalidov ter pomembno vplivamo na krepitev socialne vključenosti naših uporabnikov, tj. oseb s težavami v duševnem zdravju. Prepričani smo, da bomo po koncu projekta z veseljem pogledali nazaj in se z optimizmom ozrli naprej. O tem pa kaj več po njegovem zaključku. Saška Žnidarc

Eden od končnih izdelkov. Foto: Mihaela Klančar

MOJ DAN NA ČUKGRAFU Zjutraj pridem na Čuk z vlakom. Delo začnem z lepljenjem pasic bank NLB in SKB z lepilom, pri čemer pazim, da se ne umažem ali poškodujem. Na Čuku se dogaja veliko novega, imamo tudi zanimive delavnice in kaj preberemo. Hkrati se tudi zabavamo, veliko pojemo, se smejimo, norčujemo in zafrkavamo. Hodimo na sprehode in se imamo »kul«. Ko končam, odidem na vlak proti domu. Na delu se počutim zelo dobro, saj imam zelo dobro družbo in zelo dobre šefe, ki poskrbijo, da mi je zelo »carsko«. Delo mi pomeni zelo veliko, saj si z njim krajšam čas in krepim telo in duha. Za opravljeno delo prejmem tudi nagrado oziroma plačo, ki ni ravno velika, ampak vseeno boljša kot nič. Z ostalimi se razumem zelo »kul«, z Vesno zelo »carsko«, zabavno z Mojco, tudi »ful kul« z našima dragima Ireno in Dolores. In za konec, lepo je biti z vami, tako zakon družbo! Staš Kalc, socialna vključenost

Projekt se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007-2013 4. Razvojne prioritete: Enakost možnosti in spodbujanje socialne vključenosti in Prednostne usmeritve 4.3.: Dvig zaposljivosti ranljivih družbenih skupin na področju kulture in podpora njihovi socialni vključenosti

44

Povabilo k branju

Delo je najboljši zdravnik

oktober februar '13 '12

Naslovnica Lidijine knjige. Foto: Kristina Pritekelj

LIDIJA MARIČIČ: SHIZOFRENIJA NI NOROST ALI LJUBEZEN NA PREIZKUŠNJI, 2013 V svojem življenju nisem nikoli imela stika ali srečanj z ljudmi s težavami v duševnem zdravju. Najprej mi jih življenje ni prineslo, pa tudi sama jih nisem iskala. Zato mi je bilo lektoriranje knjige Shizofrenija ni norost ali Ljubezen na preizkušnji poseben izziv, saj so se tudi v meni porajala vprašanja in strahovi, kaj če česa ne bom razumela ali ne bom popravila tako, kot avtorica misli, da mora biti, in kako ji bom to razložila. Tudi jaz sem namreč že slišala prenekateri mit ali stigmo o ljudeh s težavami v duševnem zdravju. Pred leti sem prebrala knjigo Japajade Renate Ažman in november marec '12 '13

v spominu so mi ostali posamezni drobci in nekatere njene »prigode«. Danes vem, da imata avtorici različni diagnozi, jaz pa sem vse vrgla v isti koš. Z Lidijo sva se slišali po telefonu in postopoma razreševali kritična mesta. Bila sem vesela, da je kot avtorica aktivno sodelovala in spremljala delo. Moji strahovi so postopoma kopneli in, kot sem izvedela kasneje, tudi njeni. Zdaj lahko rečem, da je knjiga dragocena za vse nas, saj je napisana zelo odkritosrčno in iskreno. Najprej za bolnike s shizofrenijo. Znane so jim situacije, ki jih Lidija opisuje, saj jih tudi sami vsakodnevno doživljajo, pa pogosto o njih ne morejo z nikomer govoriti. Služi jim kot ogledalo in kot spodbuda, da se da marsikaj premakniti na bolje. Da v življenju niso samo padci, ampak so tudi vzponi. Dragocena je tudi za svojce bolnikov z duševno motnjo. Z njeno pomočjo bodo lažje razumeli, kaj se dogaja v bolnikih. Zakaj se obnašajo tako, kot se. Da potrebujejo čas in da se napredek pokaže skozi daljše obdobje. Ne nazadnje je knjiga dragocena tudi za nas, ki nimamo težav v duševnem zdravju. Približa nam svet ljudi, ki živijo poleg nas. Ugotovimo lahko, da si nismo tako različni. Da imamo vsi strahove, probleme, da smo nerazumljeni, osamljeni … Da se moramo vsi potruditi, če želimo napredek in trajno spremembo v svojem življenju. Da ne prideta sama in čez noč. In da nam vsem veliko pomeni nasmeh, prijazen pozdrav, da imamo nekoga, s katerim lahko popijemo kavo. Knjiga je na predstavitvah po Sloveniji doživela lep sprejem pri ljudeh, kar samo potrjuje, da jo je vredno vzeti v roke. Kristina Pritekelj

45


Prispevki Šentovcev DON MENTONY BAND NA KAMFESTU 11. avgusta je mestece Kamnik spet zaživelo v svojem enotedenskem festivalu. Sam sem se do glavnega odra, ki kraljuje na ruševinah gradu, odpravil v torek zvečer, da bi prvič videl legende slovenske rock glasbe, s katerimi sem odraščal. Še v osnovni šoli sem od kolega dobil po mojem mnenju njihov najboljši album Ko noč zamenja dan, ki se še vedno valja nekje v moji zbirki, ter si nato nabral vse njihove pesmi, ki so mi bile všeč. Presenetljivo pa vse do sedaj, kakih dobrih 20 let kasneje, nikoli nisem uspel oditi na koncert, čeprav glasbo v živo še posebej cenim – če ni spuščena na playback oziroma skozi autotune. Ko sem se okoli pol devete povzpel na hribček, je zganjala hrup predskupina, ki sem ji hitro obrnil hrbet ter raje popil kozarec hladne pijače, ki je v toplem poletnem večeru zelo prijal. Glavni band večera je začel kar točno ob predvidenem času, kar me je, navajenega vsaj polurne zamude, precej presenetilo, če že ne šokiralo. Zasedba se je z leti precej spremenila in pomladila, vodja pa kljub že šestdesetim letom ostaja ikona Janez Zmazek, ki igra ritem kitaro in prispeva vokale. Na drugi kitari sedaj strune muči znanec iz srednješolskih let, ki je sicer v Škofji Loki, preden so naše poti vodile narazen, dokončal srednjo glasbeno šolo in koncert popestril s svojimi »solažami«, ki so lepo dopolnjevale tudi starejše komade. Dodatno presenečenje pa se ni izkazalo za tako posrečeno, saj so poleg standardnega nabora inštrumentov dodali tudi harmoniko. Bolj ljudska in srednjeveška glasbila od šalmaja, hurdy –gurdiya, dud, harf, harmonike in celo banja so sicer že zdavnaj našla svoje 46

Prispevki Šentovcev mesto tako v rocku kot metalu, vendar so tam vključena v zvočno podobo, na silo jih dodajati pa bi lahko pomenilo katastrofo. Tokrat se je eksperiment izkazal za zelo neposrečenega, a k sreči je ostajala dodatna pridobitev lepo v ozadju in ni preveč kvarila tega kar od rock banda pričakujemo. Pred številno publiko, ki so jo sestavljali tako starejši kot mlajši pripadniki obeh spolov, so postregli s hiti, kot so Dobra mrha, Zdaj sem pa miško, Ko noč zamenja dan, Nikol' si nam' odpustu …, in novejšimi stvaritvami, ki pa me niso uspele tako navdušiti. Zvok inštrumentov je bil kljub festivalskemu nastopu zunaj zelo dober, občasno je za kratek čas izpadal le vokal, verjetno zato, ker je Janez že dosegel šestdeseto leto starosti. Ko so se poslovili, jih je publiki uspelo še enkrat priklicati nazaj in ob desetih je bil nastop zaključen, sam pa sem se napotil v posteljo nabirat moči za sredino dopoldne na delu. Matjaž Žvan MEJE Človek postavlja meje verjetno že od pradavnine in vse do danes. Zaradi mej so se bíle mnoge bitke, padale so žrtve, padale so meje in se ponovno gradile. Svoje premoženje obdajamo z različnimi mejami: železnimi, živimi, lesenimi, betonskimi ... Sodišča so prepolna tožb zaradi mej in advokati dobro služijo na njihov račun. Rodila sem se ob meji na železniški postaji. Ko je bila mama noseča z menoj, je videla vojaka, ki je na meji ustrelil ubežnika. To jo je tako pretreslo, da je štirinajst dni ležala, ker je niso držale noge. Na svet sem prijokala kot podhranjen in nervozen dojenček. Ob meji sem rasla deset let. Otroci smo se oktober februar '13 '12

tam radi igrali. Nekega dne je k meji prišla skupina Italijanov in nam čez ograjo metala bombone. Seveda smo jih z veseljem pobrali, odvili in pohrustali. To sem povedala mami. Natepla me je, da si bom dobro zapomnila, da se od tujih ljudi ničesar ne jemlje. Bala se je, da bi se našel kdo, ki morda ne bi imel dobrih namer. Žal pa je ta tepežka gradila mejo med nama. Poleg vidnih mej pa obstajajo tudi nevidne, tiste, ki si jih postavljamo ljudje v naših odnosih. Do devetnajstega leta so mi meje postavljali starši. Bile so visoke, visoke tako zelo, da so me včasih dušile. Med šolskim letom sem včasih lahko šla s prijateljico ob sobotah v kino ali na ples do desetih, druge dni sem morala biti doma. Nisem se upirala. Starša sta bila stroga in ni bilo ugovora. Med počitnicami sem imela dovoljenje, da sem šla k Soči ali na bazen. Večino počitnic pa sem preživela s teto in stricem. Hodili smo po hribih in taborili ob morju in to je bil zame raj na zemlji. Pa je prišel študij. Meje staršev so padle, sedaj sem si jih postavljala sama. S prijateljico sva dopoldan in popoldan hodili na predavanja, zvečer pa s prijatelji veseljačili po Ljubljani. Bilo je imenitno, brez meja. Tako zelo, da je šel prvi letnik po gobe. Prijateljica je odšla domov na Primorsko in ostala sem sama. Sedaj sem si postavila meje. Zaprla sem se v sobo in študirala, da sem nadoknadila zamujeno. To je bila prva bridka preizkušnja v mojem življenju. Najtežje mi je bilo, ko sem morala postavljati meje v odnosu do sebe. Še težje je bilo, ko sem meje postavljala drugim. Z otroki je šlo, z odraslimi pa ne. Tu sem večkrat padla na izpitu življenja. Šele ko sem postala invalid, me je izučilo, da sem se začela imeti rada in se spoštovati. Sprejela sem moto: Živi in pusti živeti.

IN NE BOM JOKALA Vso tisto žalost, ki me je nekdaj doletela, bom izbrisala, ker bom črpala iz studenca radosti in sreče, iz vseh tistih lepih trenutkov, ko sem Bogu bila hvaležna, da živim. In ne bom jokala, dokler solza sama ne bo tekla po mojem licu. Irena Brus

Helena Ušaj november marec '12 '13

47



Glasilo ŠENT 5 2013