Page 1

Glasilo slovenskega združenja za duševno zdravje

Št.03 / Junij - Julij '13 / letnik XX

naslovna tema OSEBE S TEŽAVAMI V

DUŠEVNEM ZDRAVJU IN

TEMELJNE ČLOVEKOVE

PRAVICE V EVROPSKI UNIJI

www.sent.si

Foto: Barbara Dolničar

Št. 03 / Junij - Julij '13 / letnik XIX / Cena 3,40 € / poštnina plačana pri pošti 1106 Ljubljana

Cena 3,40 € / Poštnina plačana pri pošti 1106 Ljubljana


KOLOFON

UVODNIK

UVODNIK Pot do uveljavitve pravic je bila skozi zgodovino nemalokrat tlakovana s krvjo. Preteklost nam postreže z neusmiljenimi boji, žrtvami, a vedno znova z uspehi, v katerih zmaga pravica. Dolge polemike in prerekanja v sodobni družbi, kaj je najbolj prav oziroma najbolj etično in moralno, so odsev stanja današnje moderne družbe, že dolgo pa je aktualen slogan Vsi različni, vsi enakopravni. Ni pa nujno tako, sploh na področju duševnega zdravja. V Sloveniji smo dočakali Zakon o duševnem zdravju, ki opredeljuje nekatere pravice posameznikov s težavami v duševnem zdravju, že nekaj let je v veljavi Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov. V EU obstaja kup dokumentov, ki nas seznanjajo s pravicami, ki jih imamo kot državljani Evrope, npr. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Splošna deklaracija o človekovih pravicah, Konvencija ZN o pravicah invalidov. Državljani Evrope imamo prav tako številne pravice: Pravica do pritožbe pri evropskem varuhu človekovih pravic, Pravica do prostega pretoka, pravica državljanov, da

pozovejo komisijo, naj predlaga novo zakonodajo ... Navkljub vsem napisanim dokumentom, konvencijam, zakonom, pravilnikom … pa življenje včasih pokaže drugačno plat in invalidi, med njimi tudi osebe s težavami v duševnem zdravju, se nemalokrat spopadajo z neenakopravnim vključevanjem v družbo, ki posega na vsa področja življenja. Zgodbe o kršitvah pravic, diskriminaciji in stigmatizaciji so številne in pogoste, vedno več pa je tudi obetavnih razpletov, ki kažejo na spreminjanje družbe v enakopravno skupnost nadvse različnih posameznikov. V tej številki pišemo o zakonodaji na področju pravic posameznikov s težavami v duševnem zdravju, ne le zato, da jo pobliže spoznamo, temveč tudi zato, da se v polnosti zavemo tako pravic kot dolžnosti, ki jih imamo kot državljani Slovenije in Evrope. Ko bomo državljani ne le direktive, temveč tudi smernice sprejeli kot naše dolžnosti, bomo lahko v polnosti zaživeli slogan Vsi različni, vsi enakopravni. Rebeka Novak

ZAHVALE Šentovci iz Trbovelj se zahvaljujemo Gostinskemu podjetju Trojane, d.o.o., ki nam je podarilo tri kartone slastnih krofov in s tem nagradilo vse udeležene na Turnirju v pikadu, ki je v našem centru potekal 30.4.2013. Iskrena hvala! 2

junij '13

julij '13

3


IN MEMORIAM

KAZALO

MILAN HUMAR (1959 - 2013) Mavrica Bíserna léstva se vzpenja v oblák, Spušča se onkraj na zemeljski tlak, Mavrica pisana, božji prestól. Angelji hodijo gor in pa dol, Zláte kropílnice v rókah držé, Zemljo prežejno hladé in pojé. Gôri na stôlu pa Véčni sedí, kapljici vsaki on srečo delí: Pade na pólje — rodí zelenjád, Kane na drévje — obilen dá sad, Kaplja na njívi — dá žito zlató, Kaplja na trti pa — vince sladkó. Sreča se spušča na sléherno stvár, Kadar zalíva nebeški vrtnár. (Simon Gregorčič)

Milan Humar Foto: Slavko Trebše

Bil je človek, ki je za sabo vedno puščal dobro voljo. Tak, kakršen je bil, je imel veliko pravih prijateljev in nobenih sovražnikov. Bil je res nekaj posebnega, enkratnega in neponovljivega. Njegova življenjska pot je bila polna vzponov in padcev, bile so tudi stranpoti. Ampak nikoli ni obupal. Nekaj pa drži kot pribito – v njegovem življenju je bilo malo trenutkov, ko mu je bilo resnično dolgčas. Z iskrivimi očmi in širokim nasmehom izpod bele brade nam je ponujal čokolado in nas nato povabil v 4

svoje kraljestvo: glasbo, ples in fotografijo. To je bil njegov način življenja, v katerem je neizmerno užival. Prezgodaj nas je zapustil in pustil za seboj neizbrisljive sledi v naših srcih. Počivaj v miru! Margerita Kar sem poznala Milana, lahko povem, da je bil prijazen in poseben človek. Vedno me je objel in kaj lepega povedal. Bil mi je blizu in njegova smrt me je presenetila. Prezgodaj je bilo, da tako odide. Irena Bil je dober človek. Vedno je rad pomagal. Rad je poslušal glasbo. Še zdaj ne morem verjeti, da ga ni več. Karmen Pogrešal bom njegov humor.

KAM IN KAKO V PRAVNI IN SOCIALNI DRŽAVI: OSEBE S TEŽAVAMI V DUŠEVNEM ZDRAVJU IN TEMELJNE ČLOVEKOVE PRAVICE V EVROPSKI UNIJI POGLED INSTITUCIJ: Ingrid Mager:

Dobrodušen. Nasmejan. Prijazen. S čokolado pod pazduho in toplim medvedjim objemom. Razvajal nas je s pozornostjo in dobro voljo. V svoj fotografski objektiv je mojstrsko ujel posebne trenutke. Udomačeno lisico, sramežljiv obraz, zamišljenost, naravo … življenje. Sanja Milan je bil dober fotograf. Rad je fotografiral ljudi na ŠENT-u … Gordan Milan je bil moj prijatelj. Najljubši čas, ki sva ga preživela, je bil ob glasbi, ki ga je popeljala v vsa obdobja – od skrivnosti do radosti besed in melodij. Rad je zbiral znamke in se z njimi tudi popeljal v svet, ko pismo napišeš, nasloviš in pošlješ, opremljeno z žigom. Odhajal je na pot … Evgen junij '13

DC ŠENTKNAP TRBOVLJE Špela Š.: Izlet v sečoveljske soline DC KOČEVJE Zvonka Klobučar: Očistimo Kočevsko Jana Sever in Tatjana Romih:

Vlasta Nussdorfer,

6. maj – mednarodni dan brez diete

varuhinja človekovih pravic:

Samanta Jančič in Jana Sever:

V nenehni skrbi za človekove pravice

Dan za spremembe

POGLED STROKOVNIH DELAVCEV ŠENTA: Dr. Vesna Švab:

Marjetka Henigman: Ogled tovarne Krka DC METLIKA

DC POSTOJNA Mojca Tršar: Balinanje v Postojni Sabina Strle: Zakaj bomo pogrešali Anamarijo? Ljuba Rebolj: Skupina za samopomoč ŠENT IN PROJEKTNO DELO Uroš Urbas: LOGO Poročilo s strokovne ekskurzije v okviru programa Vseživljenjsko učenje znotraj projekta Mobilnosti Leonardo da Vinci Vetpro – strokovni delavci v poklicnem

Kaj vemo o upoštevanju pravil

Slavica Kostelac:

Konvencije Združenih narodov

Naša selitev

o pravicah invalidov z duševnimi

DC ŠENTLENT MARIBOR

motnjami: ali je obravnava v

Tadeja Kapun:

skupnosti človeška pravica?

Predstavitev glasil Ozare in Šentlenta

Pravice in dolžnosti na področju

Predstavitev programa

zaposlitvene rehabilitacije

POGLED OSEB S TEŽAVAMI

Boštjan

IZ ŽIVLJENJA CENTROV

V DUŠEVNEM ZDRAVJU: Darko Kralj: Temeljne človekove pravice Edvard Stradovnik:

FORUM SVOJCEV

Izlet v Celje

Neža Markič:

DC NOVA GORICA

in temeljne človekove pravice

4. dan za spremembe v

I. B.: Lidija Maričič:

POVABILO K BRANJU Kristina Pritekelj:

DC ŠENTGOR RADOVLJICA

za namazat na kruh

Izlet v Planico Marjan Vučkovski:

Pravice v programu

Izlet v Volčji potok

Socialne vključenosti

DC ŠENT'K KRANJ

Barbara Dolničar:

Štefan Bukovnik: Izlet na Ljubljanski grad DC ŠKOFJA LOKA

POSVET: Socialno

Pavla Vrhunec:

podjetništvo v Sloveniji

Izlet v Volčji potok

ŠENTIJADA ali 20. obletnica

DC ŠENT CELEIA CELJE

formalnega obstoja ŠENT-a

Cvetka Ojsteršek: Festival prostovoljstva v Celju

julij '13

Sergej Verč: Rolandov steber

Ex tempore v Kopru Marta Žefran:

ŠENT IN DOGAJANJE

Šentgoru Radovljica – moja leta vodenja

Inclusia 2013 (Celovec)

Človekove pravice niso nekaj Štefan Bukovnik:

Skupina za samopomoč za svojce v

Šempetru pri Gorici Slavko Trebše:

Človekove (ne)pravice

Barbara Zupančič:

Andreja Tomelj:

Margerita Humar:

Moje pravice

DELO JE NAJBOLJŠI ZDRAVNIK

Psihiatrija v skupnosti

Osebe s težavami v duševnem zdravju Jože Likar:

izobraževanju in usposabljanju

PRISPEVKI ŠENTOVCEV Valerija Černe: Nočne more Valerija Kovačič: Ogenj Martina Počkaj: Ljubezen v duši Človek in cvet Irena Fras: Navaden dan Slavko Trebše: Srečanji Helena Ušaj: Malodušje

5


Kam in kako v pravni in socialni državi

OSEBE S TEŽAVAMI V DUŠEVNEM ZDRAVJU IN TEMELJNE ČLOVEKOVE PRAVICE V EVROPSKI UNIJI POGLED STROKOVNIH DELAVCEV ŠENTA: KAJ VEMO O UPOŠTEVANJU PRAVIL KONVENCIJE ZDRUŽENIH NARODOV O PRAVICAH INVALIDOV Z DUŠEVNIMI MOTNJAMI: ALI JE OBRAVNAVA V SKUPNOSTI ČLOVEŠKA PRAVICA? Konvencija Združenih narodov o pravicah invalidov (CRPD) je bila odprta za podpise držav članic že marca 2007 in jo je večina članic podpisala takoj. Namen konvencije je bil urediti področje človeških pravic ljudi z manjšimi zmožnostmi vseh vrst, ki so skupaj največja prikrajšana skupina. Ljudje z manjšimi zmožnostmi so sistematično diskriminirani in izključeni iz sodobne družbe, kar je rezultat sistemskih ovir, ki so fizične, odnosne, institucionalne in finančne narave. Osnova CRPD je trditev, da lahko vsi ljudje z manjšimi zmožnostmi sprejemajo informirane odločitve. Sporočilo je razdeljeno na osem principov: - spoštovanje človeškega dostojanstva, avtonomije in omogočanje proste izbire; - princip nediskriminacije; - polno in učinkovito sodelovanje in vklju6

Kam in kako v pravni in socialni državi čevanje v družbo (politično, ekonomsko, socialno, kulturno); - spoštovanje različnosti in sprejemanje, pri čimer se poudarja, da so ljudje z manjšimi zmožnostmi heterogena skupina glede načinov življenja, navad in potreb; - princip enakih možnosti, ker podatki kažejo, da imajo slabši dostop do izobraževanja in dela; - enakost moških in žensk; in - spoštovanje pravice otrok z manjšimi zmožnostmi, da ohranijo svojo identiteto in razvijejo potenciale. Države članice bi morale poročati Združenim narodom o ukrepih, ki so jih storile v to smer. Ustanovljena je bila tudi komisija Sveta Evrope za nadzor nad izvrševanjem principov CRPD. Kljub nadzoru in strinjanju pa so težave pri implementaciji načel prisotne velike. Ena izmed težav je vztrajno pomanjkanje vključevanja ljudi z manjšimi zmožnostmi v vladne, izobraževalne in raziskovalne institucije. To so institucije z visokim družbenim statusom in s sredstvi, ki bi lahko omogočile dejanski vpliv ljudi z manjšimi zmožnostmi na načrtovanje in izvajanje politike, kakovost in varovanje človeških pravic v službah, itd. Premika iz le retorične uporabe CRPD tudi na področju duševnega zdravja ni zaslediti. V Sloveniji je to mogoče utemeljiti z dejstvi, da v času pomanjkanja finančnih sredstev za službe npr. za duševno zdravje: - politika ne sprašuje predstavnikov uporabnikov teh služb katere obdržati in pri katerih je mogoče zmanjšati njihov obseg ali financiranje, torej katere storitve in oblike pomoči in podpore potrebujejo, temveč odloča (verjetno) na podlagi admijunij '13

nistrativnih podatkov; - da se uporabnikov služb ne sprašuje in večinoma ne upošteva pri načrtovanju izobraževalnih programov za strokovnjake, ki so ali bodo zaposleni v službah, kamor se namenjajo finančna sredstva zanje; in - da se sredstva na področju duševnega zdravja pri nas še vedno zlivajo pretežno v institucionalne oblike obravnave, čeprav je povsem neizpodbitno dokazano, da si ljudje z manjšimi zmožnostmi (tudi na primer ostareli) v teh institucijah ne želijo živeti. To, da smo v Sloveniji uspeli spregledati temeljne potrebe in zahteve ljudi z manjšimi zmožnostmi, je razvidno iz sistema financiranja, ki pretežno hrani institucionalne oblike obravnave in zanemarja obravnave v lokalnih skupnostih, v naravnih okoljih in v osnovnem socialnem in zdravstvenem varstvu. Spregledalo se je, - da so nevladne organizacije ustanavljale v rehabilitacijo usmerjene službe lokalno in po vsej Sloveniji v skladu z identificiranimi potrebami, - da veliko večino ljudi z duševnimi motnjami zdravijo v osnovnem zdravstvenem varstvu, - da je mogoče s pravočasnim zdravljenjem in ustrezno rehabilitacijo zagotoviti varovanje pravic, kot jih opredeljuje CRPD in da je mogoče zmanjšati število sprejemov v bolnišnice in zavode. To pa le v primeru, če službe, ki delujejo lokalno, delujejo tudi povezano in seveda če obstajajo. Skupnostna obravnava je povezano delovanje enakopravnih sodelavcev v procesu obravnave, ali povedano drugače, uspešno zdravstveno varstvo je lahko uspešno le ob uspešnih zaposlitvenih, socialnih, podpornih in drugih službah. Spregledalo se je tudi, da sredstva za institucionalno varstvo (socialni zavodi in julij '13

bolnišnice) naraščajo in ljudje z njimi pogosto niso zadovoljni. Veliki socialni zavodi so tudi z evropskimi sredstvi tako imenovano »deinstitucionalizacijo« izvajali v bližini osrednjih stavb, krepili institucije in jih nepretrgoma in z velikimi sredstvi tudi promovirali. Razlika v financiranju nevladnih in vladnih (institucionalnih) organizacij je ogromna, zdi se da narašča in sama po sebi govori o tem, da se je zdravstvena in socialna politika odločila za segregacijo manjzmožnih. Takšna politika je v nasprotju z načeli CRPD. Ljudje z manjšimi zmožnostmi in organizacije, ki jih zastopajo morajo imeti odločilno vlogo pri razvoju in izvajanju politike na področju duševnega zdravja in pri zaščiti njihovih pravic. Literatura: Gareth S. Owen, Fabian Freyenhagen, Genevra Richardson & Matthew Hotopf (2009) Mental Capacity and Decisional Autonomy: An Interdisciplinary Challenge, Inquiry: An Interdisciplinary Journal of Philosophy, 52:1,79-107. Peter Bartlett.Convention on the Rights of Persons with Disabilities and the future of mental health law. Psychiatry 2009; 8. Stewart W Mercer, Rhona MacDonald. Comment. Disability and human rights. The Lancet; 370 August 18, 2007 Raymond Lang. The United Nations Convention on the right and dignities for persons with disability: A panacea for ending disability discrimination? European Journal of Disability Research 2009; 3: 266–285. Dr. Vesna Švab 7


Kam in kako v pravni in socialni državi POGLED INSTITUCIJ: VLASTA NUSSDORFER, VARUHINJA ČLOVEKOVIH PRAVIC V NENEHNI SKRBI ZA ČLOVEKOVE PRAVICE Vlasta Nussdorfer je februarja letos nastopila šestletni mandat varuhinje človekovih pravic in bila brez pripomb poslancev izbrana na to ugledno delovno mesto. Po izobrazbi je univerzitetna diplomirana pravnica, za sabo ima že dolgo „tožilsko kariero“: pred tem je bila okrožna državna tožilka, potem višja državna tožilka, zadnje leto pa tudi vrhovna državna tožilka. Sedem let že sodi med deset najbolj priljubljenih pravnikov v Sloveniji. Predavateljica, publicistka, pisateljica in humanitarka je v okviru Društva državnih tožilcev leta 2003 ustanovila društvo Beli obroč Slovenije, ki pomaga žrtvam kaznivih dejanj, in mu predsedovala vse do nastopa funkcije varuhinje. Ustanovila je tudi dva sklada - Plamen dobrote in Hipokrat. V zadnjih devetih letih je napisala devet knjig in izkupiček namenila v dobrodelne namene. V Evropskem letu prostovoljstva je bila ambasadorka prostovoljstva v Sloveniji, v letu 2012 pa tudi ambasadorka aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti. Je aktivna udeleženka programa Ne-odvisen.si, ki zadnja tri leta v Sloveniji ozavešča o zasvojenostih, s Simobilovimi žuri z razlogom pa so Sloveniji podarili sobe za prijazno zaslišanje otrok. Zakaj je v zgodovini človeštva in z razvojem civilizacije treba nenehno po8

Kam in kako v pravni in socialni državi udarjati pomen človekovih pravic, jih vedno znova zapisovati, ratificirati? Iz zgodovine bi se lahko že kaj naučili, kajne? Zgodovina je dobra učiteljica vsem, ki ne želijo ponavljati napak, ki ne želijo gorja in grozodejstev, ki so jih bile deležne generacije pred nami. Človekove pravice so svojevrsten ščit, oklep, ki si ga nadenemo, da bi nam pomagal ubraniti se pred vsemi, ki bi hoteli ogroziti naše življenje, dostojanstvo, svobodo. Le nenehna skrb za človekove pravice je tista, ki kaže na ranljive, opozarja institucije, da jih spoštujejo, kaže na naš odnos do soljudi in jih opominja, da ne smemo iskati le svojih pravic, pač pa jih priznavati tudi drugim. Zgodovina žal kaže na številna teptanja pravic šibkih. Močni si jih sami vzamejo.

Vlasta Nussdorfer Vir: Urad varuha človekovih pravic

Polno zasedena kot ste opravite tudi ogromno ur prostovoljnega dela, da pomagate ranljivim skupinam. Tudi zdaj, v času vašega dopusta, ste si prostodušno vzeli čas za naše bralce glasila ŠENT. Na kakšen način se tako kot junij '13

prostovoljka kot varuhinja človekovih pravic srečujete z ljudmi s težavami v duševnem zdravju? Pravega dopusta skoraj ni. Z ljudmi z duševnimi težavami se srečujem že leta. Pred sedmimi leti sem prvič obiskala tudi VDC Draga Ig in od takrat hodim tja redno, srečujemo se na različnih prireditvah, zanje sem izpeljala nekaj prijaznih in konkretnih akcij. Če le lahko pomagam, to vedno storim. Šentu sem namenila knjigo Naši obrazi, veliko knjig sem podarila. Že kot višja in vrhovna državna tožilka ste se srečevali s problemi, ki so bili posledica tudi duševnih težav. Koliko država dejansko poskrbi za okoliščine, da do eskalacije problemov in tragedij ne bi prihajalo? Država se trudi, a mnogi problemi teh ljudi ostajajo, predvsem je vse prevečkrat na plečih družin, ki s temi bolniki živijo. Pričakovati, da bo bolnik sam prišel po pomoč, je iluzorno, še manj, da bo jemal zdravila, ki imajo stranske učinke. Država sprejema zakonodajo in njene popravke, seveda pa se lahko zatika tako v teoriji kot v praksi, saj se, kot vemo, vse konča pri ljudeh, ki zakonodajo dnevno udejanjajo ob praktičnih primerih. Tako radi poudarjamo, da vsega ni v zakonih, malo pa jih pomisli, da smo lahko tudi več kot le uradniki, ki iščemo, česa ni, in ne to, kar je. Žal se šele po mnogih tragedijah iščejo boljše rešitve. Tu se pogosto tudi vprašamo, kdo jih je lahko ocenil za nenevarne, če sledi recimo umor, ki bi ga celo lahko predvideli. Ne duševni bolnik ne kdorkoli iz ranljivih skupin ne želi biti ožigosan, podčrtan, izpostavljen. Pa vendarle kdaj je julij '13

treba povzdigniti glas in poudarjati, da se teptajo njihove temeljne človekove pravice. Katere pravice se jim tepta? Seveda ostajajo bolniki prepogosto breme najožjih sorodnikov ali institucij, težko je udejanjiti njihove želje po zaposlitvi in integraciji, vse prepogosto so potisnjeni na rob, označeni za večne bolnike... Življenje od socialnih transferjev je težko, velikokrat ponižujoče. Tudi ti ljudje bi radi delali in koristili skupnosti. Hudo je tudi za starše otrok s posebnimi potrebami, zato zelo pogosto opozarjam na nujnost celovite in zelo široke pomoči. Običajno so vse te skupine otrok in odraslih najpogosteje zapostavljene. Težki časi, ki jih preživlja družba in država, so zanje še težji. Lepo zvenijo besede iz Listine o temeljnih pravicah EU, kjer je EU duhovno in moralno bogata, podprta z univerzalnimi vrednotami človekovega dostojanstva, svobode, enakosti in solidarnosti. Kakšna je realnost evropskih držav? Je z EU ustvarjen svoboden, varen in pravičen prostor? Temeljne vrednote človekovih pravic smo v evropskih državah prenesli v ustave in zakone. Med njimi sta tudi pravičnost in enaka obravnava posameznika, ne glede na njegove osebne okoliščine, narodnost, veroizpoved, je bogat ali reven, je ženskega ali moškega spola. Za pravičnost med ljudmi si moramo prizadevati ljudje sami, in če ne uspemo, so tu domača in evropska sodišča, ki razsojajo. Načeloma je evropski prostor svoboden, varen in pravičen, v praksi pa smo soočeni s številnimi primeri, ko posameznik ni življenjsko ali socialno varen. Življenje je bilo marsikomu odvzeto v družinskih ali sosedskih sporih ali pa kar na naših ce9


Kam in kako v pravni in socialni državi stah v prometnih nesrečah. Načeloma smo vsi enaki pred zakonom. Enakopravnost je zaščitena s konvencijami, z ustavo in zakoni. Življenje pa navrže tisočero zgodb, ki dokazujejo, da sta pravna enakost in pravičnost odvisna tudi od finančne zmožnosti posameznika, da si plača dobrega odvetnika ali zagovornika, kar pa posameznik s socialnega roba nikakor ne zmore plačati. Z mnogimi zgodbami se dnevno srečujemo pri Varuhu in mnogokrat ugotovimo, da so institucije države kršile temeljne pravice in s tem pohodile človekovo dostojanstvo in pravičnost. To je vsekakor v demokratični in pravni državi nesprejemljivo. V evropskem prostoru imamo torej oblikovan dober okvir temeljnih vrednot na področju človekovih pravic, ki so zapisane v mnogih konvencijah in listinah. Med njimi sta najpomembnejši: Evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (sprejel jo je Svet Evrope) ter Listina Evropske unije o temeljnih pravicah. Predstavljata sistem temeljnih vrednot in temeljnih standardov človekovih pravic v Evropi. Temeljita na spoštovanju posameznika, njegovega življenja in svobode. Svoboda mišljenja, vesti in vere so dobrine, ki so bile izborjene po dolgoletnih vojnah in povojnih grozotah širom evropskega prostora in seveda v svetu. Človeško življenje v svetovnih vojnah prejšnjega stoletja ni bilo prav nič vredno. Kar težko si danes, ko v Evropi živimo v miru in v svobodi, predstavljamo, da je v drugi svetovni vojni življenje izgubilo kar 60 milijonov ljudi, 35 milijonov je bilo ranjenih in kar za tremi milijoni se je izgubila vsakršna sled. To so nerazumljiva in nesprejemljiva zgodovinska dejanja, na katera ne smemo pozabiti. Tudi zato, da se ne bi ponovila, so v omenjene temeljne listine zapisali pravico 10

Kam in kako v pravni in socialni državi do življenja in prepoved mučenja. Da so zapisane pa vsekakor ni dovolj. Za njihovo uveljavitev si je treba prizadevati vsak dan in vsakdo od nas. Lani so v EU sprejeli Strateški okvir EU za človekove pravice in demokracijo. Se ne zdi ta „paket ukrepov“ preveč političen? Uveljavljanje človekovih pravic, prizadevanja za uveljavitev načel prava in pravne države ter demokracije so prvovrstna politična vprašanja, zato reči, da je strateški okvir preveč političen morda ni najbolje. Evropska unija je pozorna na probleme uveljavljanje človekovih pravic v vsaki izmed držav, članic EU, na vprašanja spoštovanja človekovih pravic v vseh institucijah EU in seveda v svetu, zlasti v državah in regijah, s katerimi sodeluje. EU je v ta namen imenovala visokega predstavnika za človekove pravice, da bi tako povečala prepoznavnost in učinkovitost politike EU na področju človekovih pravic. Zdi se mi, da je vendarle najpomembnejše izhodišče strateškega okvira EU za človekove pravice ravno spoznanje in zahteva, da so vse politike, vse odločitve in ukrepi skupnosti pripravljeni in se izvajajo na osnovi spoštovanja človekovih pravic. Pravice namreč lahko kaj hitro poteptamo z nerazumnimi odločitvami npr. na področju okolja, zdravstva, varstva potrošnikov, kmetijstva, proizvodnje hrane, zagotavljanja energije, socialne politike, zaposlovanje in drugje. Posameznikova pravica, že zapisana v ustavah ali konvencijah, se lahko uveljavi z enkratnim dejanjem institucije države, z odločitvijo domačega ali evropskega sodišča. Da pa neka pravica postane univerzalna pravica, je dolgotrajen proces in potrebni so politična volja, čas, prizadevajunij '13

nja civilne družbe ter tudi sodbe sodišč, s katerimi se morda nova pravica prelevi v splošni standard varovanja človekove pravice. Nova generacija pravic bo vsekakor izpostavljala pravice do zdravega okolja, pravične razdelitve naravnega in družbenega bogastva, pravice do zasebnosti v globalnem komunikacijskem prostoru, pravice do ekonomskega in socialnega razvoja, pravice sodelovanja in sooblikovanja družbenih odločitev in drugo. Kakšno vlogo znotraj EU ima Evropska mreža varuhov človekovih pravic? Kako dejavni smo Slovenci? Varuh človekovih pravic RS redno sodeluje z mrežo varuhov, ki deluje pri Evropskem varuhu človekovih pravic. V okviru svojega mandata in pooblastil aktivno sodeluje tudi z mednarodnimi in medvladnimi organizacijami, ki se ukvarjajo s posameznimi področji človekovih pravic (otrokove pravice, preventivni mehanizmi proti mučenju). Zelo intenzivno je tudi sodelovanje z ombudsmani posameznih držav. Evropska mreža organizira številne konference, srečanja, delavnice in seminarje, na katerih predstavljamo vsebino in metode dela, dobro prakso sodelovanja s civilno družbo v slovenskem prostoru, prakso komunikacije z državnimi organi pri uveljavljanju predlogov in priporočil za učinkovitejše in doslednejše uveljavljanje človekovih pravic. Redno objavljamo strokovne članke v publikaciji Evropskega varuha European Ombudsman Newsletter. Zdi se, vsaj v Sloveniji, da se vloga in pomen varuha človekovih pravic izgublja, kot tudi nasploh neke vrednote, ne glede na to, da so vas naši poslanci izvolili brez pripomb. Bolj kot ugled inštituta varuha je tukaj odigralo vlogo julij '13

vaše minulo delo in renome. Kaj boste storili za večji vpliv inštituta varuha v naši družbi, državi? Ob 20. obletnici Varuhovega delovanja (delovati je začel 1. 1. 1995) nameravamo pripraviti pregled uspešnosti dela institucije ter preveriti in oceniti raven spoštovanja naših predlogov, mnenj, kritik in priporočil državnim organom, organom lokalnih skupnosti in nosilcem javnih pooblastil. Državni zbor RS je sprejel mnoga priporočila, ki so še neuresničena. Vztrajala bom pri njihovi uresničitvi tudi z rednimi srečanji in komunikacijo z ministrstvi in drugimi organi ter institucijami v državi. Argument je moje edino orodje, zato ga nameravam kot dolgoletna tožilka učinkovito uporabiti. Še naprej bomo sodelovali z vlado in parlamentom in dajali pobude za spremembo zakonov in drugih predpisov. Nadaljevali bomo sodelovanje s civilno družbo, ki je odličen vir informacij o kršitvah in tudi nepogrešljiv podpornik oziroma sopotnik pri uveljavljanju pravic ljudi. Institucijo Varuha želim še bolj približati ljudem, zlasti najranljivejšim skupinam, ki potrebujejo ali bi potrebovale posredovanje Varuha. Preko zaznanih kršitev lahko na eni strani pomagamo zgolj enemu človeku, ali pa na drugi strani celo spreminjamo nepravilnosti na sistemski ravni, torej za več ljudi. Zaznane neustavnosti ali neskladnosti z ustavo bomo še naprej preverjali pred Ustavnim sodiščem. Še naprej bomo organom, ki sodijo v našo pristojnost, predlagali izboljšanje svojega poslovanja in odnosov s strankami. Ne bomo tiho, če bomo ocenili, da moramo posredovati svoje mnenje o nekem primeru, ki je povezan s kršenjem pravic in svoboščin. Tega bomo posredovali vsakomur, pri tem pa ni pomembno, kakšne vrste je postopek, niti 11


Kam in kako v pravni in socialni državi v kateri fazi obravnave je pred določenim organom. O delu, ki ga opravljamo in to velikokrat uspešno, bomo še bolj sistematično poročali javnosti. Želim si, da bi bilo videti, koliko Varuhu uspe narediti tudi uspešno. Te drobne zgodbe še prevečkrat ostanejo samo zgodbe posameznikov, čeprav jih širimo. Kako se na vas odzivajo druge pristojne ustanove pri nas? Kolikšno dejansko moč imate s svojimi mnenji, stališči, ugotovitvami? Vaši predhodniki so bili mnogokrat razočarani... Varuh ima kot posebna institucija lahko tudi posebno moč. Kriza, tako finančna kot tudi moralna, pa kriza vrednot, kot ji radi rečemo, ne delajo v njegovo korist, saj je problemov veliko več in jih je težko reševati, pričakovanja ljudi so veliko večja, potrpljenje manjše… Ni lahko biti Varuh v teh časih. Vedno se najde kdo, ki mu tvoj odgovor ni všeč. Pomembna pa je tvoja doslednost in drža, pa tudi avtoriteta. Zato ne vem kdaj je prava starost, da postaneš varuh in kdaj imaš dovolj izkušenj. Sama imam 35 let vsakovrstne prakse, pa včasih še kdaj ne vem, kako naprej. Delo Varuha je stopanje z majhnimi koraki, vztrajanje in prepričevanje. Vse, kar imamo, so argumenti, komunikacija, pogovor. Ne moremo izvrševati, lahko pa z besedo vplivamo, da se naše priporočilo izvrši. Obup mi ni v krvi, zato nameravam vztrajati v vseh zgodbah, ki pridejo do mene. Moč argumenta pa me je privlačila že od nekdaj. Poseben izziv mi je, kako argumentirati, da je neko pravico njuno spoštovati. Ingrid Mager

12

Kam in kako v pravni in socialni državi POGLED OSEB S TEŽAVAMI V DUŠEVNEM ZDRAVJU PRAVICE V PROGRAMU SOCIALNE VKLJUČENOSTI Če se zavedamo svojih pravic in tudi dolžnosti lažje pridemo skozi v življenju. V Šent`ku (v programu Socialne vključenosti- op.ur.) imamo pravico do malice, denarne nagrade in tudi do pritožbe, če gre kaj narobe. Pripada nam pravica do odmora in do povrnitve prevoznih stroškov. Imamo tudi pravico do 20 dni letnega dopusta in možnost opravičljive bolniške odsotnosti in ostalih nujnih stvari. Štefan Bukovnik ČLOVEKOVE PRAVICE NISO NEKAJ ZA NAMAZAT NA KRUH Sedim v poltemi, solze mi polzijo po licih. V mislih naštevam vse krivice, ki so se mi zgodile. Kakor koli prebiram rožni venec teh krivic, vse se ustavi pri moji bolezni. Oh, če bi bila zdrava, bi jim že pokazala. Bila bi gospa učiteljica in ne bi bilo tega pasjega moledovanja za imeti rad. Za to ni zdravila, tudi Kosobrin ga še ni izumil. Pa prebiram jagode molka še naprej. Mislim, če bi imela tudi službo in ne bi bila lačna. Ne kruha (tega imam hvala bogu dovolj), ampak vseh radosti, ki se jih da dobiti z zdravjem! Ni čarovnika s čarobno paličico, ki bi ti zrihtal, kar rabiš. Tukaj so objektivne danosti. Tu je bolezen. Toda delam. Delam kot prostovoljec. To je ena hudo zvita zaposlitev. Delaš, pa ni nobenega plačila. Včasih se mi zdi krivično, junij '13

vendar dobiš plačilo drugače. Komu naj se pritožim, komu naj napišem peticijo za pomanjkanje teh osnovnih človekovih pravic. Pa kakor obrnem ta moj rožni venec, mi ostane eno. Saj se spomnite tiste osladne pesmi Obriši suze, draga … Odroletam sobo, pogledam ven. Sonce je. Na vrtu je zeleno in nekaj rož raste. Solze se posušijo in vem, da moram naprej sama. Moja šola življenja je bila trda. Dostikrat se spominjam svojih prijateljev zdravnic in sester v Polju. Bolnišnici, da ne bo pomote. Na lekcije, ki smo jih skupaj predelovali. Ni bil potreben noben varuh človekovih pravic. Mi smo se kar zmenili. In največja zmaga je bila, da so me naučili odložiti problem, da je potrebno za vsako stvar trdo delati. In seveda, da zdravje ni nobena hruška, ki bi padla z drevesa, ampak biser, ki ga je potrebno skrbno negovati. Dostikrat se vrnem. Ne na hospitalizacijo, ampak da obnovim osnove naših lekcij. Sicer res nikoli ne bom imela veliko prijateljev, ampak v Polju so vedno pripravljeni dati prvo pomoč, potem te pustijo tvojim hudičkom in angelom. Nemalokrat sem padla, pa vstala, saj vidim luč na koncu tunela. Ne morem pomagati, ampak med mojimi seansami samousmiljenja mi vedno migota pred očmi misel: Ne, kaj lahko drugi storijo zame, ampak kaj zmorem sama. Obdarjena sem s prodorno močjo ustvarjanja. Vem in sem prepričana, da je delo tisto, ki odrešuje. Vendar moram iskreno priznati, da me je bolezen hudo poškodovala in bi težko redno delala. Res vem, da obstaja en kup inštitucij, toda rada rešujem probleme sama. Sem kot veverica, ki tre orehe. Več ko jih strem, bolj srečna sem. V šali vedno povem, da imam slabe zobe, julij '13

zato si najdem kakšnega pomočnika, vendar le redko kakšnega, ki to dela po uradni dolžnosti. Ti so mi hudo dolgočasni. Človekove pravice so izjemno velik pojem, saj krasijo velike knjige, kot je ustava. Velik dosežek ljudstva, toda mi, mali ljudje, si jih moramo ustvariti kar sami. Je pač tako. In če vem, kje te visoko opevane človekove pravice najti? Verjetno po kakšnih uradih domovine Slovenije. Pa vendar, če teh norm ne bomo imeli državljani v srcu, nam bodo ti uradi bolj malo pomagali. Lidija Maričič MOJE PRAVICE Prva mi pride na misel pravica do dela, do službe, pravica do poštenega plačila za opravljeno delo. Danes tudi zdravi in z vsemi sposobnostmi obdarjeni ljudje težko uresničijo te pravice. Koliko težje bo to še za osebo, ki ima težave v fizičnem ali psihičnem zdravju. Socialne podpore so prenizke za preživetje. Kako je možno, da ima država v takšnih časih še vedno denar za vojsko? Delal sem v tovarni pohištva Lipa 41 let in pol, dokler ni šla v stečaj. Pri delu sem bil zelo vesten, kar mi je dajalo dober občutek. Moje zdravstveno stanje je bilo takrat stabilno. Imel sem pogum za vsakdanje naloge. Potem pa je prišel dan, ko so zaprli vrata in ostal sem doma kot še veliko mojih sodelavcev. Življenje se mi je zelo spremenilo. Spraševal sem se: Kaj naj delam, da se bom počutil koristnega? Srečna novica je bila, da sem izvedel za ŠENT, kamor sem se vključil in kjer živim kar se da ustvarjalno in počnem koristne stvari: izdelujem izdelke, graviram, barvam mandale, pišem pesmi, plešem. Poleg tega pomagam starejši ženski, ki 13


Kam in kako v pravni in socialni državi jo oskrbujem s hrano. Vsak dan grem na sprehod do izvira Hublja. V teh dejavnostih se je pokazala rešitev zame. Mi je pa vseeno težje obdržati stabilno zdravje. Na ŠENT-u se tudi veliko pogovarjamo in na tak način drug drugega učimo o pravicah, ki jih imamo. Naša država in Evropska unija imajo zakone in listine, s katerimi so uradno predpisane razne pravice za vse ljudi. Včasih se lahko zgodi, da se ne znajdem v kakih postopkih pri javnih službah ali pa kot pacient v zdravstvenih službah. Ubogam njihova navodila, šele potem pa ugotovim, da niso imeli pravice zahtevati nekaj od mene, da sem imel možnost izbire, a me s tem niso seznanili. Navajen sem zaupati zaposlenim v teh službah, oni pa vidijo, da sem preprost človek, ki se zaradi bolezni še težje postavi zase. Verjetno naredijo svoje delo tako, da je zanje najlažje. Na papirjih lahko marsikaj piše, vendar če ljudje nismo zreli, da bi to delali v praksi, so vse samo lepe besede. Želim si, da bi bil enako spoštovan kot vsi ljudje. Tudi kot duševni bolnik sem priden delavec, vesten, pošten ..., pri delu popolnoma enak drugim. Govorjenje o pravicah spominja bolj na politiko, ki pa nas je v zadnjih letih zelo razočarala. Bolj pomembno kot predpis je, kakšen človek je na funkciji ali delovnem mestu. Ko se zmenimo »kot ljudje«, so vse pravice upoštevane. Jože Likar ČLOVEKOVE (NE)PRAVICE Pred nekaj leti sem bila na zdravljenju zaradi psihičnih težav. Nisem se sicer počutila tako slabo, a je moj nekdanji partner vztrajal, da moram na zdravljenje v bolnišnico. Tega si sicer nisem želela, a so me kljub 14

Kam in kako v pravni in socialni državi mojemu nasprotovanju sprejeli in v bolnišnici se nisem prav nič dobro počutila. Tako so mi na neprijazen način vzeli mojo svobodo, s tem pa tudi vse moje pravice. Bila sem na zaprtem oddelku, brez izhodov in možnosti, da bi bila sama odgovorna za svoj prosti čas. Prepuščena sem bila na milost in nemilost zdravnikom in medicinskim sestram. Zdravniki so odločali o moji svobodi, željah, pravicah … Počasi so mi dovolili enourne sprehode in izhode. Počutila sem se ujeto med štiri stene bolnišnice. Vse, kar sem si želela, je bilo to, da bi bila lahko na prostem brez vseh tistih omejitev, ki so me oropale dostojanstva. Pritožila sem se na pristojno sodišče, a je trajalo kar nekaj časa, da so me odpustili iz bolnišnice. Moja svoboda in pravice so bile odvisne od zdravnikovega mnenja. On je odločal o mojem zdravju in počutju. Tudi predpisana zdravila sem težko prenašala. Odmerek je bil namreč previsok. Čeprav sem jih prosila, da mi ga znižajo, se to ni zgodilo. Srce mi je tako divjalo, da utripu nisem mogla več slediti. Vse to so mi povzročila zdravila, a nihče mi ni hotel prisluhniti in tudi ukrenili niso ničesar glede tega. Zdravila so mi vse bolj povzročala resne težave in težko sem jih prenašala. Lahko bi mi zamenjali tablete, a to se ni zgodilo. Nikogar ni bilo, da bi ga lahko prosila za pomoč. Bilo mi je tako slabo, da sem celo dvakrat omedlela. Počutila sem se popolnoma nemočno. O meni so odločali drugi. In to je srhljiv občutek. Šele ko so me odpustili iz bolnišnice, sem se lahko pogovorila s svojo osebno zdravnico, ki mi je takoj zamenjala zdravila. Zdaj se počutim veliko bolje in zdravila, ki mi jih je na novo predpisala moja zdravnica, mi ne povzročajo težav. I. B.

junij '13

OSEBE S TEŽAVAMI V DUŠEVNEM ZDRAVJU IN TEMELJNE ČLOVEKOVE PRAVICE Enakopravni smo žal samo na papirju. Teorija in praksa se ne skladata. Žal je tako, da veliko ljudi razmišlja napačno. Izhajajo iz dejstva, da se kaj takšnega (duševna bolezen) pri njih ne more razviti. Kako zelo se motijo. Izgubiš ljubljenega svojca (starša ali brata ali sestro) pa si že del kluba »duševnih bolnikov«. Možnosti, da se ti strga film v sodobnem svetu, je veliko preveč. Šolski in študentski programi so prenatrpani. Že tako ali tako, tudi če gre vse kot po maslu, se lahko zalomi najkasneje na maturi oziroma na diplomi. Če je človek kolikor toliko splošno razgledan, ima veliko možnosti, da si preobremeni slikovni spomin, ki ima le določene sposobnosti in meje. Ko je enkrat posameznik zdravljen, je po toči zvoniti prepozno. Gre na zavod za zaposlovanje, kjer mu svetovalka napiše pomembne informacije, da dejansko posameznik z duševno boleznijo ne more niti upati na zaposlitev, ki bi lahko bila trajnejša. Po navadi se zgodi ravno najhujše, saj dobijo takšnega delodajalca, ki zaposlitev izkoristi, da nekoga dvakrat zaposli za »določen čas«, ko bi bolnika moral zaposliti za nedoločen čas, se pravi trajno, pa ga preprosto znova postavi na cesto. Mineta dva meseca in se zgodba ponovi, včasih celo pri istem delodajalcu. To je pogosta praksa. Poti iz te bolezenske godlje že tako ni. Menim, da bi se stvari morali lotiti drugače, s širšo perspektivo. Bolniki, še posebej če so mladi, bi morali dobiti možnost, da bi vsemu navkljub lahko pomagali in bili koristni v družbi. Tu bi se morala srečati dva svetova: svet mladih in svet starejših. Koristi bi bile obojestranske. Mladi so po julij '13

navadi zelo podkovani v računalništvu, tujih jezikih …, starejši pa imajo drugačne prepotrebne izkušnje. Mladi bi zato zlahka poučevali starejše na področju računalništva, starejši pa bi mladim omogočili, da bi videli svet v drugačnih lučeh, očeh odraslega, izkušenj polnega življenja. Starejši, tisti s podeželja, bi tako lahko prelili svoje bogate izkušnje na papir, mladi ljudje pa ne bi bili več tako zelo »zatrapani« v socialna omrežja in druge oblike pretirane odvisnosti. Poleg tega bi bil lahko zaključek sila pozitiven tudi zanje, saj bi lahko imeli veliko gradiva za raziskovalne naloge s področja ustnega izročila. Znanje oziroma modrost sta na prvem mestu. Poleg tega bi mladi ljudje z negativno izkušnjo lažje preboleli svoje obdobje nemotiviranosti in brezupa, ki sta spremljevalna stranska učinka zdravljenja z močnimi pomirjevali. Dobili bi prepotreben zagon, starejši ljudje bi istočasno dobili veliko navdiha pri učenju tujih jezikov, računalništva, vrtnarjenja … in bi lažje posredovali svojo pot »skozi trnje do zvezd« tudi mlajšim. Glede enakopravnosti lahko rečem, da je to samo puhel veter. Vsi vemo, da ima 99 % svetovnega premoženja oziroma bogastva le 1 % ljudi. To povzroča tako zelo silno nelagodje, da ni nič posebnega, če prihaja do vojn in političnih prevratov. Žal glede sprejema bolnikov v hospitalizacijo obstaja varovalo 39. člena Zakona o duševnem zdravju, ki se velikokrat zlorablja: »... če (oseba) ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim …« Svojci ali sosedje izvajajo, čeprav občasno, velikanske pritiske na bolnike. Pritisnejo jih ob zid. Množično jih prisilijo v to, da se odrečejo osebni svobodi in jih silijo v spremembe 15


Kam in kako v pravni in socialni državi osebnosti, ne da bi obenem sami pri sebi spremenili najmanjšo malenkost. Za vse te spremembe tudi zahtevajo, naj se zgodijo z danes na jutri. Ker se bolnik počuti ogoljufanega, zagrozi, da bo šel na drugi svet ali še kaj hujšega. Tega se seveda svojci zavedajo in s pridom izkoriščajo v primerih, v katerih bolnike preprosto ne priznavajo takšne, kot so. Imajo jih za hipohondre. Trdijo, da si bolezen domišljajo. Takšnim oblikam stresa bi se morali izogniti. Bolnika se potem strpa v bolnišnico za najmanj štiri mesece. Ko enkrat pride ven, je spet deležen istega nesprejemanja in spreminjanja proti svoji volji. Mislim, da se to dogaja veliko bolnikom. Tudi takšnim, ki to kritično točko preidejo in so vse življenje pod tujim nadzorom, močno napolnjeni s pomirjevali. Krog je sklenjen kot gordijski vozel. Namesto da svojci pritiskajo bolnike čez rob, naj se tudi zavedajo, da samo poustvarjajo okoliščine, iz katerih se spretno rešijo s pilatovskim umivanjem rok, ko pravijo: »Mi pri tem nimamo nobene krivde« oziroma »Vse je zraslo na zelniku zblodele duše, ki kliče po pomoči«. Temu se da preprosto izogniti s pogovori in počasnejšim spreminjanjem in predvsem sprejemanjem njihove drugačnosti, ne da bi pri tem svojci izvajali splošni pritisk, ki izzove tako zelo brezupno stisko. Prav v zvezi s tem členom obstajajo zanimive skrajnosti, ko tudi bolniki sami hočejo zdravljenje, ker se za zidovi počutijo varne ipd. Osebno sem prepričan, da bi se veliko ljudi lahko zdravilo kar doma, če seveda ne bi bili nasilni do drugih ali sebe oziroma če ne bi povzročali premoženjske škode. Iz osebnih izkušenj vem, da lahko sama obravnava v bolnišnici povzroči, da posameznik zapade v »slabo družbo«, kjer lahko bolnikovo naivnost izkoristijo tudi drugi bolniki. Neke vrste prilagojena skupinska 16

Šent in dogajanje terapija bi lahko preprečila krivične stiske, iz katerih ni izhoda. Žal svojci izhajajo iz dejstva, da se bojijo, da bi bolnik naredil bedarije, zaradi katerih bi bili kasneje pri sosedih na »slabem glasu«. Edvard Stradovnik TEMELJNE ČLOVEKOVE PRAVICE S človekovimi pravicami sem seznanjen. Moja temeljna pravica je pravica do odločanja po lastni volji, kaj bom delal, kje bom živel in kako bom živel. Imam pravico do izbire partnerja, do izbire poklica, do svobode govora in volilno pravico. Poznam tudi pravice, ki jih imam do koordinatorja ter do zastopnika. Na Koroškem je koordinatorka na CSD Slovenj Gradec, kjer sem z njo že sodeloval. S tem so mi omogočili uveljaviti moje pravice. V primeru kršitev temeljnih človekovih pravic pa bi se obrnil po pomoč na varuha človekovih pravic. Darko Kralj

junij '13

POSVET: SOCIALNO PODJETNIŠTVO V SLOVENIJI ŠENT – Slovensko združenje za duševno zdravje je skupaj z državnim svetom v ponedeljek, 27. maja 2013, v dvorani Državnega sveta RS organiziral posvet z naslovom Socialno podjetništvo v Sloveniji. Uvodne besede je prisotnim namenila ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anja Kopač Mrak. Poudarila je, da je socialno podjetništvo s svojimi načeli odgovor za socialno in ekonomsko krizo in da načela socialnega podjetništva potrebujemo za ponovno rast. Pri zakonodaji, ki obstaja in je podlaga, pa moramo prisluhniti še praksi in zakon ustrezno dopolnjevati. V imenu državnega sveta je publiko pozdravila mag. Darja Korva Kuzmanič, članica Komisije za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide, ki je poudarila, da socialno podjetništvo kljub komaj pred kratkim sprejetemu zakonu ni praksa, ki je pri nas nekaj novega. Povedala je tudi, da je drugod po Evropi to področje urejeno in da zadruge delujejo dobro kljub krizi. Pri nas pa je podporno okolje prešibko in preveč je ovir za implementacijo poslovnih idej. Dolores Kores, predstavnica ekspertne skupine GECES, je predstavila izhodišča za socialno podjetništvo, ki jih je oblikovala komisija EU. Poudarek je na konkurenčnosti med podjetji in ljudmi, boj proti brezposelnosti, revščini in socialni izključenosti. Evropska komisija si je obenem postavila tudi visoka etična in moralna načela. Eksperta skupina GECES si je zadala 11 nalog. Na koncu je Koresova poudarila, da priložnosti so in da jih je treba zagrabiti, da julij '13

daje EC tudi veliko finančnih sredstev za ta sektor in da je od nas samih – izvajalcev – odvisno, ali bomo to znali izkoristiti ali ne. »Imamo pa v Sloveniji že veliko dobrih praks in smo na tem področju že veliko naredili, treba pa je vztrajati,« je dodala. Predsednik ŠENT-ovih socialnih podjetij in direktor invalidskega podjetja Dobrovita plus, d. o. o., Igor Pavel je podrobno predstavil začetke, načela, delovanje in raznovrstnost ŠENT-ovih socialnih podjetji. ŠENT na tem področju deluje že več kot 20 let, saj se že od začetka zaveda pomena plačanega delovnega mesta za osebe s težavami v duševnem zdravju. Trenutno ima 8 socialnih podjetji. Povzel je: »Pri ŠENT-u poudarjamo tudi kakovostno delovno okolje, korekten in enakopraven odnos in redno ter dostojno plačilo.«

Omizje na posvetu Foto: Milan Skledar

Na koncu je naštel tudi težave, s katerimi se srečujejo in so največkrat povezane s stigmo, ki je ovira pri pridobivanju poslov, sledi siva ekonomija ter pomanjkanje podpore države pri ustvarjanju stabilnega okolja. Tanja Rudolf Čenčič iz Združenja DrogArt, vodja projekta na področju socialnega marketinga Iz principa je na kratko predstavila inovativen projekt grafičnega oblikovanja. Mladi, kreativni ljudje, ki imajo zaradi stika s prepovedanimi substancami največkrat manj priložnosti na trgu dela, 17


Šent in dogajanje

Šent in dogajanje lahko sedaj svoje ideje razvijajo v okviru omenjenega projekta. Prvi del posveta je zaključila Suzi Kvas, direktorica javnega zavoda Socio, ki je govorila o projektu zaposlovanja težje zaposljivih, starejših od 50 let in več ter brezposelnih, prvih iskalcih zaposlitve. Predstavitvam je sledila izredno z animava okrogla miza, na kateri so sodelovali: Goran Lukič, izvršni sekretar Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, Jernej Štromajer, direktor Socialnega inkubatorja, Goran Forbici, direktor CNVOS-a, Primož Šporar, predsednik uprave Sklada 05, ter Peter Svetina, predstavnik ŠENT-a, slovenskega združenje za duševno zdravje. Na okrogli mizi so predstavili različne možnosti socialnopodjetniških iniciativ v Sloveniji, se dotaknili zakonodaje, terminologije, vloge nevladnega sektorja, sodelovanja lokalne skupnosti ipd. Ob koncu je direktorica Zavoda ŠENTPRIMA mag. Jana Ponikvar predstavila še rezultate ankete o socialnem podjetništvu. Sledil je čas za diskusijo, številni obiskovalci, ki jih je bilo prek 100, so postavili kar nekaj vprašanj in diskusiji ni bilo videti konca. Glavni zaključek posveta je bila ugotovitev, kako pomembno je sodelovanje med različnimi akterji – med sektorji na nivojih lokalnega okolja, regije, posameznika ipd. Barbara Dolničar ŠENTIJADA ALI 20. OBLETNICA FORMALNEGA OBSTOJA ŠENT-A »ŠENT nam je dal možnost, da spet normalno zaživimo,« je v uvodu poudarila Andreja Štepec, predsednica Sveta uporabnikov. Na 20. obletnici formalnega obstoja se je zbralo čez 320 ljudi, 18

večinoma člani ŠENT-a iz vseh enot po Sloveniji. V petek, 14. junija, je bil za ŠENT poseben dan, na prizorišču Ilirija v Ljubljani, v neposredni bližini bazena, smo namreč praznovali že 20. obletnico formalnega obstoja.

Šentijada Foto: Nika Nedeljko

Konec osemdesetih let 20. stoletja so se v Sloveniji začele prve iniciative izven bolnišnične obravnave oziroma psihosocialne rehabilitacije oseb s težavami v duševnem zdravju. Temu je leta 1993 sledila tudi formalna ustanovitev združenja ŠENT – Slovenskega združenja za duševno zdravje, kot ene prvih neprofitnih in nevladnih organizacij na področju duševnega zdravja, katere ustanovitelji so bili mag. Nace Kovač, psihiatrinja Vesna Švab in Igor Pavel. Z ustanovitvijo in svojimi programi, ki so bili že na začetku usmerjeni v usposabljanje in zaposlovanje, izobraževanje, reševanje stanovanjske problematike in iskanje ter uveljavljanje pravic njihovih članov, je odgovorilo in še vedno odgovarja na aktualne probleme oseb z izkušnjo duševne bolezni. V dvajsetih letih formalnega delovanja se na področju skupnostne skrbi izkazuje preko oblikovanja in razvijanja različnih programov, usmerjenih v psihosocialno rejunij '13

habilitacijo oseb s težavami v duševnem zdravju, ki se izvajajo na več kot 30 lokacijah po Sloveniji in pomenijo ključno dopolnitev javne službe socialnega varstva in vplivajo na večjo dostopnost služb. Poleg tega že od leta 1997 uspešno deluje pri pripravi in izvedbi projektov na nacionalni, regionalni in mednarodni ravni ter na tak način dokazano učinkovite in uveljavljene izkušnje/modele pomoči iz tujine poskuša v čim večji možni meri prenesti v slovensko okolje. Prav tako je pomembna njegova vloga pri sprejemanju in obravnavi zakonodaje, vezane na duševno zdravje, ter aktivno vključevanje članov – oseb z izkušnjo duševne bolezni – v oblikovanje in izvajanje programov združenja in siceršnje politike na tem področju.

Igre brez meja Foto: Nika Nedeljko

Zabaven program, ki ga je brezplačno povezovala igralka Alenka Tetičkovič, se je začel ob 10. uri in trajal vse do 16. ure. Uvodnim govorom ustanoviteljev, mag. Naceta Kovača in prof. dr. Vesne Švab, aktualnega predsednika mag. Eda P. Belaka in predsednice Sveta uporabnikov Andreje Štepec, je sledil športno-zabavni del. Osem ekip se je pomerilo na Šentijadi, v igrah brez meja. Ostali udeleženci, zlasti člani ŠENT-a iz vse Slovenije, zaposleni in svojci so navijali za svoje ekipe in se zabavali na zelenicah prizorišča. Preizkusili so julij '13

se lahko tudi v cirkuških veščinah in hoji po vrvi. Dogodka so se udeležili tudi predstavniki drugih nevladnih organizacij s področja duševnega zdravja, ministrstev, FIHA in donatorjev prireditev, vseh udeležencev je bilo preko 320. Po kosilu je bil čas za koncertni del, v katerem so brezplačno nastopili Adi Smolar, Nina Pušlar s skupino in Zlatko. Ves čas so svoje literarne navdihe ter pevske in igralske talente na odru prikazovali tudi člani ŠENT-a, nekateri tudi po dogovoru na prizorišču samem, torej izven scenarija. Poseben trenutek na praznovanju je bila zagotovo torta, ki jo je organizacijski odbor in ostali prisotni pospremil s petjem rojstnodnevne pesmi. Bil je res nepozaben dan in zagotovo se bo mnogim vtisnil v spomin do naslednje podobne priložnosti. Nasmehi na obrazih so govorili, da je dogodek uspel in je dosegel svoj namen z druženjem in športno-zabavnim igrami preživeti lep dan, opozoriti na pomembnost duševnega zdravja in socialne mreže ter zagotovo pripomogel tudi k preseganju predsodkov do duševne bolezni in ostalih hendikepov. Dogodek so omogočili: FIHO – fundacija za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij; Vzajemna, d. v. z.; Zadružna zveza Slovenije; Slovenske železnice, d. o. o.; Krka, d. d., Novo mesto; Pivovarna Laško d. d.; Obalne lekarne Koper; Matis grafika, s. p.; MIC Mengeš, d. o. o.; Akrapovič podjetje za proizvodnjo, trgovino in storitve; d. d., AALT, d. o. o.; Pivovarna Union, d. d.; Adamič Jože, s. p.; Luka Koper, d. d.; Pekarna Baškovč, d. o. o.; Slaščičarna Barbič, Vukelič Ivan, s. p.; ŠD Zadvor; Cafe servis, d. o. o.; Sla19


Šent in dogajanje

DC ŠENTKNAP TRBOVLJE

ščičarna, kavarna Viki; BIC Ljubljana, Živilska šola; Prodis, d. o. o.; Kmetijski inštitut Slovenije; M TOM, tovarna oblazinjenega pohištva, d. o. o.; UniCredit Banka Slovenija, d. d.; Banka Koper, d. d.; Maxisport, d. o. o.; SAZAS; Vivapen d. o. o. Barbara Dolničar

ZAHVALA Vsem prisrčna hvala za udeležbo in sodelovanje na našem skupnem prazniku ob 20 letnici ŠENT-a! Še posebej organizatorjem prisrčne čestitke in priznanje za odlično izpeljane igre, zabavo, torto in še bi lahko našteval. In seveda ustanoviteljem in soustanoviteljem, ki so naredili prvi korak pogumno in v pravo smer. Potem nam je vsem drugim bilo veliko lažje sodelovati. Res sem vesel, da sem vse lahko doživljal z vami v tako prijetnem ambientu. Hvala še enkrat za radostno sobivanje. mag. Edo P. Belak, predsednik ŠENT-a

ŠENT - ova torta Foto: Nika Nedeljko

20

DC ŠENTKNAP TRBOVLJE IZLET V SEČOVELJSKE SOLINE V začetku aprila smo v dnevnem centru Trbovlje začeli z delavnicami programa UŽU MI (usposabljanje za življenjsko uspešnost – most do izobrazbe). Kakšen mesec poprej so se pri nas oglasili iz zasavske Ljudske univerze in nam predstavili ta program. Program je namenjen odraslim, ki želijo pridobiti ali obnoviti temeljno znanje in spretnosti, ki so potrebne za lažjo vključitev v nadaljnje formalno izobraževanje. In tako smo se trikrat tedensko dobivali v prostorih ŠENT-a. Program sta vodili dve strokovno usposobljeni mentorici Jadranka Simončič in Vesna Špeglič. Teme so nam prilagajali, tako da je bilo pestro ter raznovrstno in s tem za nas, seveda, zanimivo. Ob koncu programa pa smo imeli končni izlet. Odločitev je padla, da gremo na ogled sečoveljskih solin. In tako smo se 29. maja 2013 ob 8 h zjutraj dobili pred ŠENT-om, kjer nas je čakal mini avtobus. Že na avtobusu smo začeli z »ekskurzijo«: Joži nam je predstavila pot, po kateri smo se peljali in kamor smo bili namenjeni, Peter je nekaj besed spregovoril o solinah, Goran pa je povedal nekaj značilnosti o morju. Vožnja z avtobusom (in kratkimi postanki) je bila vesela; kako le ne bi bila, saj smo se peljali proti morju. Ko smo se odločali, ali naredimo malo daljši postanek v Portorožu ali v Piranu, smo se odločili za Piran. Ko smo prispeli, smo šli najprej vsi skupaj na kavico ali sok, potem pa smo se razdelili v dve skupini. Eni so šli do cerkvice, drugi pa na sprehod ob obali. Čeprav je veter kar

februar junij '13 '12

DC ŠENTKNAP TRBOVLJE IN DC KOČEVJE Kam in kako v pravni socialnicentrov državi Iz in življenja močno pihal, je bilo vseeno prijetno. Ko je bila ura že malce čez dve, smo se odpravili nazaj proti avtobusu, s katerim smo se zapeljali do sečoveljskih solin. Tam nas je pričakal prijazen vodič in najprej razložil nekaj značilnosti, za katere priznam, da jih prej nisem poznala. Nisem si mislila, da tam sploh lahko uspevajo kakšne rastline in da tam živijo kakšne živali. Za slana tla so v solinah značilne slanuše, kot imenujemo slanoljubne rastline. To so predstavnice semenk in prenesejo velike koncentracije soli. Običajno jih najdemo ob izlivih rek in potokov v morje ter v solinah. Koncentracija slanice je tako velika, da iz običajnih rastlin voda preide skozi korenine navzven namesto navznoter in rastlina se posuši. Slanuše so se prilagodile tako, da lahko uravnavajo količino soli v svojih tkivih.

Pa še ena morska Foto: Nika Nedeljko

Na sečoveljskih solinah je bilo doslej ugotovljenih že 296 vrst ptic. Soline predstavljajo veliko vodno telo, ki ga le-te ob selitvi uporabljajo kot prenočišče in prezimovališče. Spomladi pa soline, ki so za ptice razširjena meja kopnega in morja, postanejo pomembno gnezdišče za mnoge vrste ptic. Še bolj kot za gnezditev so sečoveljske soline pomembne za njihovo prezimovanje in selitev. Prezimujoče in seleče se vrste ptic so tu najštevilčnejše na slovenski obali in v julij marec '13'12

Sloveniji nasploh. Res je, da so sečoveljske soline najbolj znane po pticah, vendar le-te še zdaleč niso edine solinske prebivalke. Tu prebiva tudi veliko manjših živali in mnoge od njih imajo tu sploh edino prebivališče v Sloveniji. V plitvi slani vodi živijo mnogoščetinci, rakci, školjke, ličinke nekaterih vrst muh in še cela vrsta bitij, ki so vabljiva hrana pticam. Nazaj v Trbovlje smo prišli nekaj čez 19. uro prijetno utrujeni od hoje. Izlet ni bil samo zabaven in sproščujoč, ampak tudi zelo poučen. Uživali smo! Špela Š. DC KOČEVJE OGLED TOVARNE KRKA 11. april 2013 je bil nekaj posebnega. Zbrali smo se pred dnevnim centrom ŠENT-a v Kočevju in čakali na avtobus vsi polni pričakovanj: najprej kakšen bo ogled tovarne zdravil in drugič – veselili smo se srečanja s prijatelji iz drugih dnevnih centrov. No, pa je prišel avtobus in vkrcali smo se novi dogodivščini naproti. Na vožnji smo bili vsi veselo razpoloženi in pot do Novega mesta je kar hitro minila. Malce tesnobe, ki je bila v nas, kako bo, se je kar hitro razblinila. Pozdravili smo se z uporabniki in njihovimi mentorji. Ene smo poznali, druge pa smo spoznali kasneje. In potem sprejem zaposlenih za stike z javnostjo iz Krke. Lepo so nam razložili, kaj si bomo ogledali, kaj smemo in česa ne. Po uvodnem govoru so nas povabili na kavo, pecivo in sok. Ogledali smo si tudi film o njihovem delu, saj za obiskovalce v nekatere prostore ni vstopa. Delo smo si lahko 21


Iz življenja centrov

DC KOČEVJE

ogledali samo iz hodnika za obiskovalce, kjer pa ne vidiš vse njihove dejavnosti. Sam ogled nas je zelo navdušil, saj pri njih večino dela opravijo roboti, le v pakirnici je več zaposlenih. Za enkrat izdelujejo samo trde tablete. Ostala proizvodnja je razširjena po drugih državah. Prav posebno pa je to, da proizvodnja ne poteka iz prvega nadstropja navzgor, ampak iz petega nadstropja navzdol. Izvedeli smo, da je tam, kjer so nas sprejeli, pritličje, zato smo se zapeljali z dvigalom navzdol. Med ogledom smo se vzpenjali po stopnicah in končali z ogledom tam, kjer so nas sprejeli. Res lepa predstavitev, da pa bi si kaj več zapomnili, bi vsaj jaz šla še en krog. A na žalost je sam obisk tovarne in prijateljev iz drugih dnevnih centrov prehitro minil. Upali smo, da se bomo še malo podružili skupaj, no, vsaj še na kakšni kavici, a žal ni bilo mogoče, saj je imel naš šofer še eno vožnjo. Zato smo se kar na hitro poslovili, malce žalostni, malce optimisti, da se spet kmalu srečamo. Zato bi se lepo zahvalila vsem, ki so nam omogočili ta ogled: vodstvu ŠENT-a, vsem mentorjem, posebno naši Tatjani in vodstvu tovarne Krka, ki nam je to omogočilo in nas vodilo čez celoten njihov proces v tovarni. LP ŠENT-u, tovarni Krka in vsem mentorjem, in da ne pozabim, vsem uporabnikom, ki ste bili z nami. Marjetka Henigman

Skupinska slika za spomin pred vhodom v upravo Krke d.d. Foto: Nada Hren

22

DAN ZA SPREMEMBE ŠENT je v sodelovanju s Klubom mladih Kočevje in Turističnim društvom Kočevje v soboto, 20. aprila 2013, organiziral Dan za spremembe. Na ta dan smo na mestni ploščadi Kočevja podarjali športno opremo in rekvizite, ki smo jih pred tem dogodkom zbirali v Klubu mladih. Naš namen je bil podariti opremo in rekvizite socialno ogroženim ljudem, predvsem pa otrokom. Da je bilo vse skupaj še bolj veselo, smo organizirali zabavni program. S harmoniko sta na odru nastopila Jože in Stane Veble. Obiskala nas je klovnesa Anča Pomaranča, ki je otroke razveseljevala z baloni. Poleg tega so potekale številne delavnice, namenjene otrokom in mladim – izdelovanje zapestnic, risanje, igranje z žogo, pihanje mehurčkov. Veliko pozornosti je pritegnil vodja reševalne službe Kočevje, Primož Velikonja, ki nam je izčrpno predstavil tehnike prve pomoči. Zabavni program so zaključili kočevska mažoretna skupina, jazz skupina Jazzun in otroški plesni klub Migi Frigi. Nad odzivom ljudi smo bili pozitivno presenečeni, prejeli smo veliko pohval, hkrati pa tudi idej za naslednje leto. Hvaležni smo vsem sodelujočim pri projektu, saj smo vsi skupaj pokazali veliko solidarnosti. Samanta Jančič in Jana Sever

Klovnesa navdušila otroke Foto: Jana Sever

februar junij '13 '12

Iz življenja centrov

DC KOČEVJE 6. MAJ – MEDNARODNI DAN BREZ DIETE V Sloveniji obeležujemo dan brez diete že tretje leto. Pobudnik za obeležitev tega dneva v Sloveniji je društvo Ženska svetovalnica iz Ljubljane. Letos smo se odločili, da se bomo pridružili tudi Šentovci. Tako je ta dan potekal prvič tudi v Kočevju, poleg tega pa še v Ljubljani in Mariboru. Priprave na dan brez diete so potekale skozi cel mesec april. Imeli smo več srečanj, na katerih smo premleli, kako bi predstavili ta dan in sodelovali z mediji pri osveščanju javnosti in obveščanju o tem dogodku. Na mestni ploščadi v Kočevju smo prostovoljke ŠENT-a postavile stojnice pod sloganom Najdi lepoto v sebi, ne na sebi. Z mimoidočimi je potekal pogovor o smiselnosti modnih diet, kako diete in hujšanje doživljajo in kaj o dietah mislijo. Na stojnicah so potekale različne dejavnosti. Izdelali smo tehtnice, ki niso bile običajne. Namesto številk je lahko mimoidoči prebral misel. Misli so bile primerne hudomušni, čarobni, pokvarjeni in nagajivi tehtnici. Delili smo jabolka in sladkorčke, za vsako napisano pismo o dieti ali napisane razloge za dieto in proti njej pa je mimoidoči prejel majčko. Na majčkah je bil napis Izbij si težo iz glave in Možgane ti perejo na 90 – 60 – 90. Nekaj dni pred 6. majem smo v lokalih po Kočevju razdelili sladkorčke z napisom 6. maj – mednarodni dan brez diete, ki so jih delili ljudem ob kavi. Poleg tega smo ljudi seznanjali tudi z nevarnostmi, do katerih lahko dolgotrajne in nepremišljene modne diete pripeljejo. Tako smo govorili tudi o posledicah, ki jih motnje hranjenja prinašajo, in delili informativne zloženke o tej bolezni. Vzdušje na stojnici je bilo kljub deževnemu dnevu prijetno in veselo. Zanimivo je bilo slišati toliko različnih mnenj o hujšajulij marec '13'12

nju in dietah. Odziv ljudi je bil presenetljivo dober. K akciji so se pridružili tako ženske kot moški, saj modne diete vplivajo na oba spola. Zato je še toliko bolj pomembno, da združimo moči. Jana Sever in Tatjana Romih OČISTIMO KOČEVSKO Že tretje leto zapored smo se 10. aprila pridružili čistilni akciji Očistimo Kočevsko. Ker smo že »stari mački«, smo najprej, oboroženi z vrečkami in rokavicami ter pripravljeni na akcijo, naredili skupinsko sliko. Pričeli smo kar z okolico našega centra in nadaljevali po Turjaški ulici mimo Marofa do konca Podgorske ulice. Opazili smo, da smo bolj osveščeni in ni bilo toliko smeti kot pretekli dve leti, vendar smo jih kljub temu nabrali za nekaj vreč. Med čiščenjem je bilo sproščeno, veselo, tudi kak vic je padel. Ves čas smo ugotavljali, kakšni packi smo, ker onesnažujemo našo naravo. Po čistilni akciji nas je naša Tatjana, ki se je ni mogla udeležiti zaradi službenih obveznosti, pogostila z dobro čokoladno torto. Zvonka Klobučar

Gremo v akcijo! Foto: Jana Sever

23


Iz življenja centrov

DC ŠENTGOR RADOVLJICA

DC ŠENTGOR RADOVLJICA

DC ŠENT NOVA GORICA

Iz življenja centrov

DC ŠENT NOVA GORICA

se skupaj odpravili v raziskovanje njihove šole. Tako smo se ustavili tudi v glasbeni učilnici. Čeprav je v le-tej potekal pouk, nas je učiteljica glasbe toplo sprejela in nas povabila k igranju bobnov in plesu. Naš Luka Campolunghi je pokazal svoje znanje, ki si ga je pridobil z igranjem v glasbeni skupini The Free Tones in nenadoma je vse v razredu zaplesalo … Vzdušje je bilo nepopisno. Pogovarjali smo se tako v angleškem jeziku kot tudi v italijanskem in hrvaškem. Strokovni delavci smo srečanje izkoristili tudi za spoznavanje drugih društev ter navezali stike s sorodno organizacijo iz Krapina – Društvo za pomoč mentalno retard. osoboma. Izmenjali smo si izkušnje in kontakte za nadaljnjo sodelovanje. Poslovili smo se s prisrčnimi darilci in z nepozabnimi vtisi kot stari znanci.

IZLET V VOLČJI POTOK

IZLET V PLANICO

INCLUSIA 2013 (Celovec)

Na dan izleta v Volčji Potok smo imeli lep sončen dan. Ogledali smo si lep rožni vrt in živali.

V Planici so nam tudi letos podarili karte za ogled planiških skokov. Bili smo veseli in z navdušenjem smo se v petek, 22. marca, odpravili v dolino Tamar.

V času od 16. do 19. aprila 2013 se je v občini Celovec v Avstriji, ki je pobrateno z našo občino Nova Gorica, odvijalo 11. mednarodno srečanje oseb s posebnimi potrebami, ki se ga je udeležil tudi ŠENT-ov dnevni center Nova Gorica. Že drugič zapovrstjo smo se srečanja veselili skupaj z Varstveno delovnim centrom Nova Gorica in OŠ Kozara. Namen INCLUSIE je grajenje prijateljstva med mladostniki iz Celovca in osebami s posebnimi potrebami iz sosednjih držav. 700 mladostnikov iz 33 rednih šol in več sto oseb s posebnimi potrebami iz več držav se vsako leto sreča v Celovcu in preživi več ur v prijetni družbi. Tovrstna srečanja pripomorejo k medsebojnemu spoznavanju med prebivalci različnih držav.

Volčji potok Foto: Igor Razingar

Do tja smo lepo potovali. Ko smo prispeli, smo se zbrali v skupino in odšli na ogled. Kmalu so nas začele boleti noge, zato smo si privoščili počitek in se razvedrili z malico, pijačo in sladoledom. Bilo je zelo vroče, vendar smo nadaljevali z ogledom. Sam sem bil prvič na takem lepem izletu in si ga bom sigurno zapomnil prav tako kot ostali. Marjan Vučkovski

Planica Foto: Igor Razingar

Tam se je zbirala množica ljudi, kupovali so vse od hrane, pijače do športnih rekvizitov (raglje, majice, klobuke, zastave …). Ko se je tekma začela, smo začeli glasno navijati, vsak skok smo z navdušenjem pozdravili. Naši skakalci nas niso razočarali, saj so se uvrstili na drugo (Prevc), peto (Kranjc) in šesto (Tepeš) mesto. Tudi prvo mesto Nemca Gregorja Schlierenzauerja smo z navdušenjem sprejeli. Bilo je res čudovito navijaško vzdušje, tako kot vedno v Planici, naši kraljici skokov. Marta Žefran

S šolarji iz Celovca Foto: Boro Živkovič

V sredo, 17. aprila 2013, smo se dopoldne srečali s šolarji iz 5. a gimnazije Ingeborg Bachmann Gymasium iz Celovca, s katerimi smo se spoznali že lani. Prav zato je bilo vzdušje toliko bolj prijetno in sproščeno. Takoj po seznanitvi so nas povabili k igranju raznih družabnih iger in k skupnemu likovnemu ustvarjanju, nato pa smo

V Volčjem potoku Foto: Vinko Grgič

24

Rosegg Animal Park Foto: Margerita Humar

junij '13 februar '12

julij '13'12 marec

Po kratkem kosilu smo si ogledali mestno središča Celovca, nato pa se odpravili v živalski svet – Rosegg Animal Park, kjer smo občudovali ameriške bizone, rise, kozoroge, srnjad itd. ter uživali v prelepem razgledu na neokrnjeno zeleno pokrajino. Polni prijetnih vtisov in nasmejanih ust smo se odpravili v pivnico z imenom Schleppe Event na večerjo. Tudi glasba v živo ni manjkala, zato smo zaplesali skupaj z drugimi osebami iz različnih organizacij vseh sosednjih držav Avstrije. Po 25


Iz življenja centrov

DC ŠENT NOVA GORICA

tako lepem zaključku dneva se je bilo prav težko odpraviti domov, kajti čakala nas je še dolga in naporna pot. Srečanje INCLUSIA je zelo pozitivno vplivalo na nas, saj smo spoznali novo okolje, nove prijatelje, spoznali drug jezik, kulturo, se zabavali, skratka razširili svoje obzorje. Naše uporabnike je presenetila njihova sproščenost in preprostost, ganila pa njihova gostoljubnost. Veseli smo bili tudi povabila organizatorja dr. Dieterja Klammerja, da se naslednjo leto spet vidimo. Zahvaljujemo se Mestni občini Nova Gorica, ki nam je omogočila brezplačni avtobusni prevoz do Celovca ter seveda organizatorju dr. Dieter Klammerju za prehrano ter vstopnice v ZOO.

izbrali slikanje v senci, drugi na soncu in tako je bilo prav za vse. Motiv je vsakdo sam izbral po svojih željah. Slikali smo na različnih lokacijah v mestu, zato tudi vsaj delen ogled mesta ni izostal. Spoznali smo nekaj zanimivih mestnih točk. Prijetna sprememba lokacije, sončen dan, morje in zanimiva druščina so zelo prijetno vplivali na naše počutje in razpoloženje. Tudi nasmejali smo se raznim malim, a prijetnim in zanimivim dogodivščinam. Tako lepo nam je bilo, da za vrnitev domov ni bilo posebne sile. Najprej pa je bilo seveda treba oddati slike za razstavo. Tudi pot domov je bila prijetna in ob vrnitvi smo še malce poklepetali. Bil je lep dan, ki ostane v prijetnem spominu.

Margerita Humar

Slavko Trebše

EX TEMPORE V KOPRU Šentmar iz Kopra je 15. maja letos organiziral Ex tempore v Kopru. Štirje udeleženci smo se iz Šempetra pri Gorici odpravili v jutranjih urah v krasnem sončnem dnevu.

Morje svobode Foto: Sanja Tošev

Že v kakšni uri smo prispeli do cilja, našli parkirno mesto in prevzeli platna, barve, sendviče in plastenke vode ter se nato odpravili ustvarjat na teren. Nekateri so si 26

DAN ZA SPREMEMBE V ŠEMPETRU PRI GORICI Na ŠENT-u v dnevnem centru Nova Gorica že nekaj časa prejemamo brezplačno neprevzete obroke šolske prehrane (kosilo) iz OŠ Ivana Roba, ki jih nato odstopimo našim materialno ogroženim uporabnikom. Prav zato smo se skupaj z uporabniki odločili, da se pridružimo 4. dnevu za spremembe ter tako pomagamo pridobiti sredstva za njihov šolski sklad za socialno ogrožene otroke. Tako smo skupaj s KŠTM ter OŠ Ivana Roba združili moči, da bi pokazali, da lahko s prostovoljstvom spreminjamo sebe, druge in naše okolje. V boju proti potrošniškemu duhu smo na več lokacijah zbirali in izmenjevali predmete, ki jih nujno potrebujemo za kakovostno življenje. Pridobljene predmete smo predali v ponovno uporabo 5. in 6. aprila. Muhasto vreme junij '13 februar '12

DC ŠENT NOVA GORICA nas je pregnalo v prostore Mladinskega centra Vrtojba. Zaradi izjemno pozitivnega odziva občanov ter nekaterih podjetij pri zbiranju predmetov smo se odločili, da z akcijo izmenjave predmetov nadaljujemo v naših prostorih do 19. aprila 2013, ko smo na Šempetrskem placu izmenjavo priredili na prostem. Velikemu številu obiskovalcev smo omogočili, da so na eni strani kaj koristnega prinesli in na drugi strani nekaj uporabnega zase tudi odnesli. Marsikdo je tako prišel do predmetov, ki si jih sicer ne bi mogel privoščiti. Izmenjali smo veliko gospodinjskih aparatov, pripomočkov za prostočasne aktivnosti, otroške opreme, igrač, oblačil, knjig in drugih predmetov. Kdor je na dogodku našel kaj primernega zase, je za izbrano odštel vsaj 0,50 evra in s tem doniral v šolski sklad. Odprli smo tudi Knjigo donatorjev, ki je bila namenjena evidenci zbranih sredstev in je ob zaključku dogodka znašala 423,50 eur. Tako smo v protipotrošniškem duhu številnim ljudem omogočili, da so na eni strani kaj koristnega prinesli in na drugi strani nekaj uporabnega zase odnesli. Marsikdo je prišel do predmetov, ki si jih sicer ne bi mogel privoščiti. V osrednjem delu prizorišča se je čez dan odvijal program, ki je zajemal literarne, plesne in druge umetniške nastope. Dan so nam popestrili s petjem najmlajši iz 2. b razreda OŠ Ivana Roba, z deklamacijo pesmi naša umetnika Nataša Karnel in Slavko Trebše, plesna skupina Kreart pa je zopet navduševala s svojim nastopom. Mimoidoči so se lahko preizkusili tudi v cirkuških dejavnostih ter si ogledali izdelavo vrtnic iz krep papirja. Pri tokratnem dnevu za spremembe pa ni šlo le za širjenje solidarnosti, ampak tudi za promocijo prostovoljstva. Z nami so dan preživeli tudi prostovoljci iz 8. in 9. razreda OŠ Ivana Roba, julij '13'12 marec

Iz življenja centrov ki so nas navdušili s svojo prijetnostjo in nalezljivim nasmehom. Številni mimoidoči so projekt toplo pozdravljali in si še zaželeli podobnih dogodkov. Prav zato je padla odločitev, da bomo nadaljevali z izmenjavo rabljenih oblačil po nizkih cenah v okviru humanitarne akcije RE:GENERACIJA. Tako bomo pomagali socialno najbolj ogroženim članom ŠENT-a, po drugi strani pa tudi rušili tabuje o rabljenih oblačilih in na ustvarjalen način podaljševali življenjski cikel izdelkov. Dragi prijatelji, podporniki, prostovoljci in soustvarjalci 4. dneva za spremembe. Vsem sodelujočim in vpletenim se res najlepše zahvaljujemo, predvsem Alešu Bajcu – KŠTM Šempeter - Vrtojba, CDAS Šempeter, OŠ Ivana Roba in njihovim prostovoljcem. Hvala, da ste bili del uspešne zgodbe, ki je spodbudila mnogo dobrih del, povezala skupnosti in prinesla majhne spremembe v življenja mnogih. V akciji je odlično sodelovalo tudi podjetje SAOP, d. o. o., ki je akcijo zbiranja predmetov organiziralo v svojih prostorih med zaposlenimi ter prispevalo tudi svoj finančni delež v šolski sklad. Predvsem se zahvaljujemo Petru Krkoču iz SAOP-a za njegovo organizacijo in nesebično pomoč! Na naš poziv so se odzvala tudi druga številna podjetja: PAMI, d. o. o., goriška Lekarna Šempeter, INTRA LIGHTING, d. o. o., Natural JUST, d. o. o. Z njihovo pomočjo smo tako uspeli zbrati še več donacij! Veseli nas, da se ne prepuščate toku in da ste v teh dneh spreminjali z nami!!! Brez Vas nam ne bi uspelo! In ne nazadnje, spremljajte nas, saj so rabljena oblačila pripravljena, da se akcija RE:GENERACIJA ponovno vrne med nas!! Margerita Humar 27


Iz življenja centrov

DC ŠKOFJA LOKA IN DC POSTOJNA

DC ŠKOFJA LOKA

ljudi na ŠENT-u, ki jim manjka pravi vodja. Tudi če ni opravila enega izpita, je imela za sabo izkušnje dveh let, kar pa ni malo. Ona je sprejela vsakogar, ki se je kaj prišel dogovarjat na ŠENT. Skratka, bila je komunikativna, socialna in humana oseba, ki je znala delati z ljudmi in je marsikomu prinesla smehljaj na ustnice. Z eno samo besedo ti je znala polepšati dan in se pohecati, tudi na svoj račun. Tako smo se je navadili, da nam bo ta obraz in pojava še kako manjkala. Kdo bo sedaj vodil ŠENT v Postojni? Mojca, Kaja, Ljuba – ja, to že, ampak Anamarija je imela prav specifično funkcijo in je nenadomestljiva. Tako upam, da bom s tem listom papirja uspela omehčati koga tam na položajih, ki ima moč v svojih rokah, da bi ta naša (strokovna) delavka prišla zopet nazaj med nas! Pogrešamo jo vsi, manjka nam! V taki majhni skupinici ljudi je vsaka oseba izredno pomembna in vsaka manjka. Zato ni še nič prepozno. Prekličite to, kar ste naredili, in situacija se lahko spremeni z eno besedo in z eno potezo, da se Anamarija vrne. Hvala lepa za razumevanje, s spoštovanjem, Sabina Strle

IZLET V VOLČJI POTOK V petek, 26. aprila, smo se Šentovci iz Škofje Loke, Kranja in Radovljice odpravili na izlet v Volčji potok.

Skupinska v Volčjem potoku Foto: Vinko Grgić

Imeli smo zelo lepo in toplo vreme. Tam smo lahko kupili čebulice različnih vrst cvetlic. Zelo mi je bila všeč Nizozemska vas, kajti tam je bilo zelo veliko tulipanov, in razstava različnih cvetličnih aranžmajev. Prav tako smo si ogledali francoski in angleški park, ki sta bila oba prečudovita. Vmes smo se še okrepčali s pijačo in sladoledom v bližnji kavarni. To je bilo zelo lepo doživetje za nas, udeležence tega izleta. Pavla Vrhunec DC POSTOJNA ZAKAJ BOMO POGREŠALI ANAMARIJO? Anamarija je bila zgledna v vseh pogledih. Imela je vse kvalitete vodje, znala se je obrniti in hitro se je znašla v še tako zapleteni situaciji. Sedaj bosta njen stol in pisarna samevala. Kar težko mi je gledati 28

OPOMBA UREDNIŠTVA: ŠENT-ova vloga na razpis MDDSZ je bila v letošnjem letu zavrnjena, kar pomeni nesofinanciranje štirih dnevnih centrov s strani MDDSZ, med katerimi je tudi Postojna. Ostali smo brez sredstev za plačo strokovne delavke. SKUPINA ZA SAMOPOMOČ V dnevnem centru ŠENT Postojna je v zadnjih mesecih zaživela Skupina za samopomoč. S srečanji smo pričeli v prvi polovici decembra lanskega leta, junij '13 februar '12

DC POSTOJNA vsi pa smo skorajda brez izkušenj v takšnih ali podobnih skupinah. V četrtek 25. aprila, pa smo imeli že naše 15. srečanje po vrsti in po tem času že lahko rečem, da člani skupine z veseljem prihajamo na naša srečanja. Skupina je v tem času številčno rasla, saj so se nam priključili novi člani, v zadnjem času tudi nekaj moških – v začetku je bil med nami samo eden. Vsebinsko smo se lotevali različnih tem, glede na želje in pričakovanja uporabnikov, kakor so se pokazala na samih srečanjih. Največkrat pa so bile to vnaprej pripravljene teme, ki so nam služile kot izhodišče za pogovor. K raznovrstni tematiki sem pristopala na različne načine v skladu s tem, kako je naraščala odprtost in zaupanje skupine. Prvi vtisi uporabnikov so bili že po prvem srečanju pozitivni, in če uporabim kar njihove odzive: »zelo dobro«, »zelo prijetno vzdušje« ipd. Tudi na naslednjih srečanjih se je to nadaljevalo. Nekateri so bili npr. pozitivno presenečeni nad temo, drugi so dobili uporabne informacije za življenje, vsi pa so našli prostor, kjer so se čutili sprejete, razumljene. Prostor, kjer niso čutili zavračanja, posmeha, ignorance, stigme. Če se za hip pomudim pri težavah, ciljih in pričakovanjih ljudi, ki so prišli na skupino, lahko izpostavim: željo po boljših medosebnih odnosih, pomoč pri osebnih odločitvah in problemih, podporo pri reševanju težav, pri osebni rasti. Pokazalo se je, da na prvem srečanju marsikdo ni vedel, kaj naj pričakuje od skupine; kljub temu pa je obstajala pripravljenost in odprtost za spremembe. Da nam je bilo laže začeti, sem uporabila različne pristope, med drugim slike in listke s tematsko povezanimi zapisi, ob katerih je povsem spontano stekel pogovor julij '13'12 marec

Iz življenja centrov o določeni (ali nedoločeni) temi. Tako so se udeleženci lažje odprli skupini. Slik se še občasno poslužujemo in so vedno lepo sprejete. Sicer pa sem se o temah odločala glede na potrebe članov. Vsak je namreč ob prihodu v skupino izpolnil vprašalnik, iz katerega je bilo mogoče razbrati, kje so njegove največje težave in primanjkljaji kakor tudi področja, o katerih bi se želel pogovarjati na prihodnjih srečanjih. Navajali so osamljenost, slabo sprejemanje sebe in drugih, nekomunikativnost; strah pred okoljem ali preveliko izoliranost od okolja; težave zaradi pomanjkanja zasebnosti oziroma osebnega prostora; težave s postavljanjem mej; težave v medosebnih odnosih oziroma v pomanjkljivi komunikaciji v družini; težave pri sprejemanju odgovornosti za svoje življenje in za svoje odločitve v preteklosti; težave pri odločanju in težave pri ključnih odločitvah; brezposelnost in pomanjkanje sredstev za preživetje; sobivanje z roditelji in odvisnost od roditeljev; potreba po spoznavanju in spreminjanju sebe oziroma potreba po osebni rasti; vprašanja in informacije o duševnem zdravju in boleznih. Kmalu se nam je pridružil član, ki je izkazoval pripravljenost za delo v skupini in željo po spremembah, vendar pa je takoj, ko je oddal vprašalnik, tudi povedal, da ne ve, če se bo lahko odprl v skupini. Toda prav to se je zgodilo že tistega dne. Takšen odziv nekomu, ki vodi skupino, daje voljo do začetega dela in pomeni potrditev, da je na pravi poti. Na naši zadnji delavnici smo govorili o duševnem zdravju in duševni motnji, o prisilni hospitalizaciji skozi oči uporabnika, o pomembnosti in prednostih obravnave v skupnosti, o sprejemanju in nesprejemanju drugačnosti in o stigmi. Za konec sem predstavila zgodbo B. Spoznala sem 29


Iz življenja centrov

DC POSTOJNA IN DC ŠENTLENT MARIBOR

ga v času prostovoljnega dela na ŠENT-u in imela z njim intervju za seminarsko nalogo. To pišem javno, ker je tudi njegova zgodba javna, pred leti objavljena v medijih, v znani reviji in na televiziji. Zgodbo ali dele zgodbe so posamezniki na skupini doživeli kot delček svoje zgodbe, se z njo poistovetili, se odprli in podelili košček sebe. Občutili so spoznanje, da niso edini s takšno zgodbo, spoznanje, da je kljub bolezni in nekaterim temnim platem le-te, ki ostajajo, mogoče osebno napredovati, živeti zadovoljno in doseči stanje, ko se bolezen ne ponavlja več. Člani skupine skupino za samopomoč dojemajo kot VAREN PROSTOR, kjer občutijo, da so sprejeti, kot PROSTOR ZAUPANJA, kjer lahko PODELIJO SVOJO STISKO, svoje OBČUTKE, dobijo PODPORO, AKTIVNO SODELUJEJO s svojimi pogledi, mnenji, rešitvami, pridobijo tudi določene INFORMACIJE, sprejmejo ODGOVORNOST za svoje odločitve. Bistvo pa je drugega SLIŠATI in BITI sam SLIŠAN. Z delom bomo v skupini za samopomoč nadaljevali kot do zdaj enkrat na teden ob četrtkih. Vsi, ki se srečujete s težavami v duševnem zdravju in živite v Postojni ali okolici, ste toplo vabljeni, da se nam pridružite in da podelite z nami svojo stisko, svoje izkušnje in predloge, kar je tudi namen skupine za samopomoč in obenem pomen termina: samoPOMOČ – pomagamo si sami. Ljuba Rebolj

30

BALINANJE V POSTOJNI Na deževen dan, 12. aprila 2013, so nas obiskali prijatelji iz dnevnega centra Ajdovščina. Skupaj smo ustvarili sončno razpoloženje.

Balinanje z DC Ajdovščina Foto: Mojca Tršar

Na balinanje nas je prišel bodriti tudi Varstveno delovni center iz Postojne, na katerega se lahko obrnemo, ko potrebujemo balinarske krogle. Zahvaljujemo se za solidarnost. Imeli smo se lepo, sijalo je sonce! :-) Mojca Tršar DC ŠENTLENT MARIBOR IZLET V CELJE V petek, 17. maja 2013, smo odšli na izlet v Celje na obisk ŠENT-a Celeia in ogled pokrajinskega muzeja Celje. Zbrali smo se ob 7.30 pred lokomotivo v Mariboru in skupaj odšli na vlak. Bilo nas je skupina 12 ljudi iz Šentlenta Maribor. Ko smo prispeli v Celje, sta nas pričakala dva člana iz ŠENT-a Celeia in nas pospremila do samega ŠENT-a. Sprejeli so nas zelo lepo ter pogostili s kavico, sokom in keksi. Po ogledu ŠENT-a Celeia junij '13 februar '12

DC ŠENTLENT MARIBOR smo skupaj odšli v pokrajinski muzej, kjer smo si ogledali Mesto pod mostom. V kleti knežjega dvora je največja predstavitev ostankov rimske Celeje. Njena tiha, vendar slikovita govorica nas vabi, da smo se sprehodili med starodavnimi zidovi, ki pričajo o bogati zgodovini mesta. Nadaljevali smo ogled knežjega dvora, kjer muzej skrbno zbira redke materialne ostaline, ki so jih izkopali arheologi na starem gradu in drugih lokacijah. Videli smo tudi lobanje, njihov prvi denar, njihov grb, freske, oklep, ščit za glavo, sabljo, ročni top. Da smo se nasmejali, nam je kustos razkazal tudi WC in kopalnico, ki so jo uporabljali v tistih časih.

V muzeju Foto: Marko Kovač

Naša vodja centra Tadeja je poskusila ščitnik za glavo, meč in ščit za telo ter povedala, kako zelo je to težko. Poskusil je tudi Jernej in oba je naš mentor fotografiral. Celjski ŠENT mi je podaril keramično ploščico z motivom Sneguljčice, za center pa so nam podarili ploščico z motivom drevesa – jablano. Vsi polni lepih vtisov, nasmejani in tudi rahlo utrujeni smo se odpravili proti železniški postaji. Ko smo odhajali, smo imeli lep sprehod ob reki Savinji s čudovitim pogledom na celjski grad, videli pa smo tudi cerkev Sv. Daniela. Vreme nam je bilo ves čas naklonjeno. Andreja Tomelj julij '13'12 marec

Iz življenja centrov PREDSTAVITEV PROGRAMA PSIHIATRIJA V SKUPNOSTI Dne 18. aprila smo v dnevnem centru Šentlent pripravili posvet o programu Psihiatrija v skupnosti.

Posvet Foto: Marko Kovač

V ta namen smo v goste povabili dr. Vesno Švab, mag. Eda P. Belaka in dipl. del. terapevtko Leonido Kranjc (UKC MB). Namen posveta je bil predvsem v predstavitvi novega programa in v povezavi različnih mnenj ljudi, ki delajo v različnih institucijah na področju socialnega varstva in na programu samem. Tadeja Kapun PREDSTAVITEV GLASIL OZARE IN ŠENTLENTA Dne 19. aprila smo v dvorani Knjižnice Rotovž Maribor predstavljali novo številko glasila Ozare Svoj svet nosimo v sebi in novo številko glasila ŠENT-a Šentlent. Pisci člankov so se predstavili na odru in nam tako razstrli svoje misli in občutke, tako v pesmih kot v prozi. Prijetno druženje je kar hitro minilo in naslednje srečanje bo v mesecu oktobru. Tadeja Kapun 31


DC ŠENTCELEIA CELJE, DC ŠENT'K KRANJ IN DC METLIKA DC ŠENTCELEIA CELJE FESTIVAL PROSTOVOLJSTVA V CELJU V petek, 19. aprila 2013, je v Celju potekal osmi festival prostovoljstva. Na festivalu smo sodelovali tudi mi – ŠENT Celeia. Festival se je odvijal v atriju Mladinskega centra Celje, kjer so nas ob prihodu čakale že pripravljene stojnice in oder, na katerem se je odvijal zanimiv program. Na naši stojnici smo razstavljali izdelke, ki so narejeni v programu dnevnega centra in socialne vključenosti (slike na keramičnih ploščicah, čestitke, leseni izdelki ...) in jih je bilo mogoče tudi kupiti. Med drugim smo delili letake in ljudi seznanjali oziroma informirali o našem društvu (npr. kje se nahajamo, komu je namenjeno, kaj vse se dnevno odvija pri nas …). Tudi sami smo si z zanimanjem ogledali sosednje stojnice. Dogajanje na festivalu je bilo izredno zanimivo in dinamično. Prostovoljci oziroma neprofitne organizacije so se predstavili z različnimi kulturnimi, glasbenimi, plesnimi in drugimi atraktivnimi točkami. Potekala je tudi podelitev priznanj in nagrad za Naj prostovoljca za leto 2012. Cvetka Ojsteršek DC ŠENT'K KRANJ IZLET NA LJUBLJANSKI GRAD Šentkovi uporabniki smo se z vlakom odpravili na izlet na Ljubljanski grad. Naš vodič je bil Marko Ogris. Na grad nas je pripeljala vzpenjača, ki je bila za nas brezplačna. Marko nam je povedal, da so bile nekoč na gradu kaznilnice. Grajsko obzidje je služilo in kljubovalo napadom ra32

znih sovražnikov, tudi Turkom. Videli smo top in topovske line. Sledil je obisk grajskega stolpa, s katerega je čudovit razgled na Ljubljano in širšo okolico. Tudi Storžič se je lepo videl. Ogledali smo si tudi razstavo Novejša zgodovina Slovenije in nekdanje skupne države Jugoslavije. Pogovor z Markom je kasneje tekel o življenju na gradu in okolici. Slišali smo marsikaj zanimivega. Pogled iz razgledne točke je čudovit. V čakalnici na vzpenjačo smo opazili stenski opis in oris zgodovine zemlje, njenega nastanka in premikanja celin. Izlet mi je ostal v lepem spominu. Štefan Bukovnik DC METLIKA NAŠA SELITEV Konec aprila se je začela selitev dnevnega centra na novo lokacijo. Iz centra Metlike smo se preselili v prvo nadstropje zgradbe Društva upokojencev Metlika. Selitev je bila zahtevna, naporna, pri opravilih smo sodelovali tudi nekateri člani ŠENT-a. Prostore smo lepo uredili, v njih se počutimo prijetno. Sedaj imamo na voljo kar pet prostorov, tudi novo čajno kuhinjo, v kateri si skuhamo čaj in kavo. Konec maja smo nekatere zidove centra tudi porisali in pobarvali. Zelo smo hvaležni mentorju Gorazdu Janežiču in strokovni delavki Jasmini Ćehajić, ki nam pomagata pri premagovanju težav. Dnevni center v Metliki nam veliko pomeni, saj se tu lahko srečujemo, se sproščeno pogovarjamo in premagujemo vsakodnevne težave. Želimo si, da tako ostane tudi naprej. Slavica Kostelac junij '13 februar '12

Šent in projektno delo POROČILO S STROKOVNE EKSKURZIJE V OKVIRU PROGRAMA VSEŽIVLJENSKO UČENJE ZNOTRAJ PROJEKTA MOBILNOSTI LEONARDO DA VINCI VETPRO – STROKOVNI DELAVCI V POKLICNEM IZOBRAŽEVANJU IN USPOSABLJANJU NAZIV: RAZVOJ SOCIALNEGA PODJETNIŠTVA, ZAPOSLOVANJE RANLJIVIH DRUŽBENIH SKUPIN TER PSIHOSOCIALNA REHABILITACIJA INVALIDNIH OSEB, PORTO, PORTUGALSKA, OD 5. 5. 2013 DO 12. 5. 2013 Ljudi poganja želja po povezovanju, po spoznavanju nečesa novega, občutek, da je znanje tista dodana vrednost, ki premika stvari naprej. Za strokovne delavce v socialni mreži je to še bolj pomembno, saj se dnevno srečujemo z novimi izzivi, ki sovpadajo z nekimi novimi – težjimi časi, ki zahtevajo reinovacijo dela in nas samih. Projekti mobilnosti so odlična možnost, da spoznamo primere dobrih praks, druga socialna podjetja in organizacije, ki delujejo na podobnem področju, kot je ŠENT in ŠENT-ova podjetja. Za ciljno državo smo izbrali Portugalsko. Državo, ki ima podoben sistem organizacije socialnega varstva, državo, ki je v podobni ekonomski situaciji kot Slovenija. V organizaciji podjetja Zaposlitveni center Dobrošin, d. o. o., smo k sodelovanju povabili partnerske organizacije v okviru ŠENT-a in formirali skupino 14 oseb, ki so bile prisotne na enotedenski strokovni ekskurziji v mestu Porto. Sodelovali so predstavniki podjetja Zaposlitveni center Dobrošin, invalidskega podjetja Dobrovita plus, Zaposlitvenega centra Zavod DLAN, julij '13'12 marec

Zaposlitvenega centra Šentplavž, Zavoda Šentprima in ŠENT-a. Obiskali smo naslednje organizacije: ANARP: združenje za psihosocialno rehabilitacijo in integracijo; opravljajo storitve rehabilitacije in integracije oseb s težavami v duševnem zdravju, vodijo mrežo dnevnih centrov in nudijo podporo pri poklicni integraciji. CRPG: center za poklicno in delovno rehabilitacijo; rehabilitacijski inštitut za osebe z invalidnostjo, ki je posledica bolezni ali nesreče. Njihovo delo temelji na čim večjem opolnomočenju uporabnikov za samostojno življenje. CAIS: solidarnostno združenje za brezdomce, katerim nudi različne storitve, svetovanje, pomoč pri vključevanju v družbo, delovno rehabilitacijo. AFUAHML: združenje svojcev in uporabnikov s težjimi oblikami težav v duševnem zdravju in razvoju; oblikujejo stanovanjske skupine, programe socialnega in delovnega vključevanja, svojcem in prijateljem nudijo podporo. ARTENAVE: združenje za socialno solidarnost; organizirajo okupacijske delavnice, stanovanjske skupine za osebe s težjimi motnjami v duševnem razvoju, socialna podjetja na področju kmetijstva in urejanja prostorov. Obiski so bili nadvse zanimivi in pomembni s stališča izmenjave znanj. Prav tako nas je presenetila odprtost organizacij za sodelovanje. Lahko zaključimo, da smo z navdušenjem strnili vtise strokovne ekskurzije in navezali pomembne kontakte na Portugalskem, ki obetajo sodelovanje tudi v prihodnje. Poseben vtis pa je na nas pustila gostiteljica, A3S – organizacija za socialno podjetništvo in razvoj tretjega sektorja, ki 33


Šent in projektno delo

Delo je najboljši zdravnik

je za nas pripravila odličen program ter nas spremljala na vsakem koraku.

PRAVICE IN DOLŽNOSTI NA PODROČJU ZAPOSLITVENE REHABILITACIJE

Nosilec projekta: Zaposlitveni center Dobrošin, d. o. o.

Zavod Šentprima je 10. aprila 2013 prejel certifikat kakovosti Equass Assurance. V postopku pridobivanja smo se zaposlene na Šentprimi veliko ukvarjale s tem, kako je s seznanjanjem in uveljavljanjem pravic naših uporabnikov. Ali je sistematično, ali se to aktivnost da preveriti in ali je prilagojeno osebam s težavami v duševnem zdravju? Ni naključje, da je za našo populacijo to področje izrednega pomena, saj zelo težko uveljavlja svoje pravice.

Organizacija gostiteljica: A3S Sodelujoče organizacije: – Zaposlitveni center Zavod Dlan – Zavod Šentprima – ŠENT – Slovensko združenje za duševno zdravje – Zaposlitveni center Šentplavž – Dobrovita plus, d.o.o. Pismo podpore je oddal tudi Zaposlitveni center Karso. Uroš Urbas, koordinator projekta

Obisk pri CAIS Foto: Nives Jakopin

34

Obisk pri ARTENAVE Foto: Nives Jakopin

Poleg vseh pomembnih listin (Splošna deklaracija o človekovih pravicah, Listina EU o temeljnih pravicah, Evropska konvencije za varstvo človekovih pravic, Temeljne svoboščine sveta Evrope, Konvencija o pravicah invalidov, Ustava republike Slovenije in drugih mednarodnih konvencij o človekovih pravicah) imamo v našem zavodu tudi dokumentirano Listino pravic in dolžnosti uporabnikov socialnih storitev – zaposlitvene in poklicne rehabilitacije. Seveda pa ni dovolj, da imamo to zapisano. Pomembno je, da se tudi vsi zaposleni zavedajo pravic in dolžnosti uporabnikov storitev in v tej smeri tudi proaktivno delujejo. Vsakega zaposlenega o tem seznanimo ob sklenitvi delovnega razmerja. Prav tako so zaposleni dolžni o tem seznaniti uporabnika storitev pred začetkom izvajanja storitev. To v našem zavodu izvajamo preko pogovorne skupine o pravicah in dolžnostih, ki ima redna srečanja, individualno, preko oglasne deske ter spletne strani. Ob tem vsak podpiše tudi izjavo, da je bil o pravicah in dolžnostih seznanjen. Kot resna organizacija smo poskrbeli tudi

Obisk pri ANARP Foto: Nives Jakopin

Obisk pri AFUAHML Foto: Nives Jakopin

junij '13 februar '12

julij '13'12 marec

za pritožbeni postopek, ki omogoča prijavo kršenja pravic uporabnikov in tudi zaposlenih. V tem članku bi rada izpostavila dve ključni pravici. Kot organizacija Zavod Šentprima v svojem poslanstvu predvsem izvaja pravico do delovne vključenosti oseb z invalidnostjo. Predvsem se borimo proti izključevanju, zato se za vse naše uporabnike trudimo poiskati usposabljanje in zaposlitev v običajnem delovnem okolju. Druga ključna pravica pa je pravica do samoodločanja, ki je pomembna na poti do opolnomočenja. Pravica do samoodločanja vključuje pravico do obveščenosti in sodelovanja, pravico, da je uporabnik storitev enakovreden član v procesu rehabilitacije, s čimer mu je omogočena pripadnost, soudeleženost in soodgovornost v rehabilitacijskem procesu, in pravico do upoštevanja vnaprej izražene volje. Vendar tu zagotovo ni konec dela. Ves čas je potrebno budno spremljati, kako je z razumevanjem, seznanjanjem ter uveljavljanjem pravic. Vendar ne smemo pozabiti, da so na poti uspešne rehabilitacije tudi dolžnosti, ki jih imamo v Zavodu Šentprima enako zapisane. O tem pa kdaj drugič. Barbara Zupančič

35


Forum svojcev SKUPINA ZA SAMOPOMOČ ZA SVOJCE V ŠENTGORU RADOVLJICA – MOJA LETA VODENJA Življenje je polno naključij; tudi skupina za samopomoč za svojce. V času mojega srednješolskega izobraževanja sem se namreč odzvala vabilu na sestanek prostovoljcev z namenom, da bi si tako pridobila opravičeno odsotnost od pouka. Hitro sem ugotovila, da sestanek niti ni tako slab in se tako tudi odločila za prostovoljno delo. V času prostovoljnega delovanja sem ugotovila, da si med sabo moramo pomagati, da je to naša dolžnost in odgovornost, da ne moremo kar mimo trpečega, in se tako zavezala, da bom poskušala vse življenje opravljati koristno delo za druge in s tem prispevati svoj kamenček v mozaiku boljše družbe. Po opravljenem študiju socialne pedagogike, selitvi v Radovljico, posvečanju družini itd. pa sem pogrešala koristno socialno delo. Ravno tiste dni me je iz dnevnega centra Šentgor poklicala strokovna delavka Marija Zupanc. Vprašala me je, če sem pripravljena honorarno prevzeti vodenje skupine za samopomoč. S pozitivnim odgovorom niti nisem oklevala, čutila sem namreč, da bi mi bila takšna skupina v pomoč, saj sem se v svojem otroštvu soočala s psihičnimi motnjami v družini. Sledilo je prvo srečanje skupine, ki me je zelo pozitivno presenetilo; svojci so me zelo odprto sprejeli. Hitro sem začutila, da v skupini prebiva varno, toplo vzdušje, ki ga je bilo nujno potrebno negovati še naprej. Člani skupine so se večinoma srečevali že več let, zato so bili med seboj zelo povezani. Tudi precejšnja starostna razlika 36

Povabilo k branju ni bila ovira za odprte pogovore. Na mesečnih srečanjih smo se pogovarjali o osebnih izkušnjah s svojci obolelih, strokovnjaki in institucijami ter o načinih premagovanja težav, učinkih zdravil, strahu pred prihodnostjo, socialni mreži, njih samih in njihovih svojcih. Imeli smo tudi nekaj izobraževanj, praznovali smo rojstne dneve ter se družili pred božično-novoletnimi prazniki in ob zaključku šolskega leta. Na naših obrazih se je včasih narisala žalost in skrb, največkrat pa veselje in olajšanje. Trudila sem se, da so bili v skupini vsi enakovredni in da so svojci začutili pripadnost skupini. Na srečanjih je lahko vsak prišel do besede, sodelovanje je potekalo v odprtem duhu. Pri tem mi je zelo pomagala podpora in zaupanje strokovne delavke Marije Zupanc, za kar sem ji iskreno hvaležna. S tem šolskim letom zaključujem z vodenjem skupine, saj odhajam novim dogodivščinam naproti, kamor svojci ne morejo z menoj. Hvaležna sem za zelo pozitivno izkušnjo, ki so mi jo dali ti prijazni ljudje, Mariji Zupanc pa za ponujeno priložnost. Marsikatere besede bom zagotovo še dolgo hranila v svojem srcu. Hvala. Vsem svojcem in njihovim družinam pa iskreno želim vse dobro na njihovi življenjski poti ter da bi vedno v odsevu ogledala videli najboljšo osebo na svetu. Srečno. Neža Markič

junij '13 februar '12

Jasmin Fortuno, simpatično rjavolasko, ki ga je očarala s hudomušnim in prijaznim nasmeškom. Kolegi s tržaške policijske postaje so mu dodelili primer Sanje Haderlap, ki naj bi storila samomor, vendar je kvestor sumil, da je bila v resnici umorjena, in ga zato zadolžil, da odkrije morilca. Beno se je takoj lotil preiskave. In tako naprej. Seveda bom tu končala z opisom dogajanja, če pa vas zanima konec, kar sezite po romanu, ne bo vam žal. Za roman so značilni podrobni in realistični opisi, zgodba pa je zgrajena tako, da se detektiv vedno bolj približuje storilcu oziroma da ima vedno več dokazov in je strogo komponirana glede na žanr (tipično za klasično kriminalko).

SERGEJ VERČ: ROLANDOV STEBER, 1991 Poletje je tu, zato sem tokrat izbrala tržaškega avtorja Sergeja Verča in njegovo delo, kriminalni roman, Rolandov steber, ki je primeren tudi za branje na plaži. Uživali pa boste tudi ob drugih njegovih kriminalnih romanih Skrivnost turkizne meduze (1998), Pogrebna maškarada (2003) in Mož, ki je bral Disneyjeve stripe (2009), v vseh pa je glavna oseba komisar Beno Perko. Kriminalni roman Rolandov steber se prične s potovanjem komisarja Bena Perka iz Salerna v Trst. Komisar je že šest let vodil leteči oddelek policije v Eboliju, tokratna vožnja v Trst pa je bila povsem nepričakovana službena pot, za katero naj bi vse podrobnosti izvedel na cilju, kar pa ga je navdalo z nezaupanjem. Na vlaku je spoznal julij '13'12 marec

(Vir: http://www.bolha.com/knjige-revije-stripi/leposlovje/romani/pogrebna-maskarada-rolandov-steber-sergej-verc-2863364.html) Sergej Verč je rojen v Trstu leta 1948. Na AGRFT je končal gledališko in radijsko režijo. Piše prozo in dramatiko ter satirične radijske in gledališke kabarete. Vir: http://www.drustvo-dsp.si/si/pisatelji/496/ detail.html (14. 6. 2013) http://sl.wikiversity.org/wiki/Alojzija_Zupan_Sosi%C4%8D:_Kriminalkina_uganka (14. 6. 2013) Kristina Pritekelj

37


Prispevki šentovcev NAVADEN DAN Utesnjeno se počutim. Pravice se širijo na vse ljudi in vseh sploh ne morem upoštevati. V moji glavi se je vse zavrtelo. S strašno hitrostjo se mešajo podobe in ostali so samo še zmazki mene. Vem, da imam pravice, a kaj ko se polovica ljudi zmrduje. Ne bom se umaknila. Tokrat ne več. Moram preživeti v tej zmedi. Čisto potiho sem si navila »Caffe music«. Prijetno mi je, a drugi ljudje si iščejo prostor. Zdaj bodo zbežali. Krasno. Tako mora biti, da preživim. Ne čutim olajšanja, ampak napetost. Težko diham in sem v stresu. To je težek dosežek, ki stane živce. Oddahniti se bo treba. Poskušala bom uživati v svojem ambientu. Toliko stvari še moram opraviti, ob katerih bodo bežali. Cel projekt. Moram si izboriti mesto pod soncem. Nekateri tako širijo svoj ego, da te prežvečijo in od tebe ostanejo samo cunje. Tako se pustim in jemljem svoje polovičke. A živeti v tujem svetu ti postane skrajno dolgočasno in brezbarvno. Nekaj, kar je veselega, že vzamejo od mene, a to ne bo šlo v nedogled. Zdaj imam pa dosti. Spet mi bo iz vseh por prilezel pot in »scagana« bom. A z vztrajnostjo se bom navadila živeti v svojem meglenem obroču, ki bo plaval v realnosti. Po mojem je tako prav. Ne bodo me več rezali njihovi kot nož zaostreni pogledi. Naveličala sem se jih, ker se toliko ponavljajo, da se ne da povedati. Zdaj imam nož v grlu. Odstranila ga bom s požirki kave. A moč za delo mi je pojenjala in ostalo je le drgetajoče telo. Tega pomiriti pa ni enostavno. Potrebuješ čas. Vse te prehiti. Krivica. Izpadeš najmanj sposoben in ubogi. Svojih načrtov ne moreš uresničiti in znajdeš se v svojem kotu, sključen 38

Prispevki šentovcev v dve gubi. Potem prihajajo in odhajajo in ti ždiš in čakaš na energijo. Peljejo te k psihiatru in ta ti da nekaj, da se napihneš kot balon in še naprej čemiš in njim je dosti in te peljejo na sprehod. Takrat se ti kepa sline dvigne iz želodca in bi bruhal. V glavi ti odmeva: »Ne bom mogla! Ne bom mogla!« Skratka, zameril se mi je cel svet. Živim torej z zamero. To je slabo. Zdaj sem vse izpustila iz rok in zanima me, če me bo kdo sprejel takšno. Glasba je čudovita. Komaj sem jo našla. Prepustila se ji bom in čakala. Naj mi pomagajo. Sebe tako kličejo: Da pomagajo. Bomo videli. Barbika bo prišla in me rešila iz te zadrege, ko nič ne morem. Čakala jo bom. Njej lahko izpoveš vse iz srca. Pomagala mi bo. Ne bom se sama aktivirala in uporabljala še zadnje kančke svoje rezervne energije. Zjokala bi se, tako mi je hudo. Sem perfekcionistka, ki si ne dovoli takšnih spodrsljajev. Grizlo me bo. Čakam, da posije kakšen rumen žarek v moje srce in ga ozdravi. Utreti si moram svojo pot. Nobeden me ne sme sekirati. Sekire so v mojem jeziku za takšno početje. To je dobro. Ljudje v teh položajih ogromno pojedo. Jedo in jedo in njihovi grižljaji so vedno večji. Komaj vse zbašejo v usta. Potem tekajo, telovadijo, hodijo, ker se ustrašijo zase. Da, saj smo vsi na istem. Nič bolje vam ne gre. Razumem vas. Razumem ves svet, če hočem. Pot si utiram zelo počasi, brez nasilja in veliko se umikam. Vem, izgubljam čas. Prav zanimivo, da me to ne moti. Vzvalovim v brezčasju in čakam. »Mora se to razkaditi!« si ponavljam. In potem se res razkadi in počasi se odpravim naprej. Časa je preteklo že toliko kot morja, a kaj. Srce se mi vleče po tleh, a gre. Za to imam naštudirane vse dihalne vaje, kar jih je možno imeti. Goltam zrak namerno in ven spuščam februar junij '13 '12

bolečino. To tudi traja. Nato goltam ogromne požirke soka in se spravim na mesto. Vedno nosim temna očala ali oranžna ali rumena. Toni glasbe me peljejo naprej v brezčasje. Rahlo drgetam. To tresenje me zelo moti, a ne gre drugače. Izraz »duševna bolezen« bi preimenovala v »bolezen srčnih bolečin«. Irena Fras SREČANJI Čisto slučajno sem nekoč srečal mladega fanta. Z ničemer ni zbujal simpatije. Kadar smo se v družbi pogovarjali, je bil vedno tiho, kot bi sploh ne bil zraven. Kot bi ga ne bilo. Bil je tako tih in neopazen, da je bil samo za število, drugega ni bilo od njega. Nekoč je prišel k meni. Ko je pozvonil in sem odprl vrata, sem zagledal ravno njega, s katerim res ni bilo kaj početi. Tisti žalosten, prizadet obraz, ki je izražal večno slabo voljo in nezadovoljstvo! V očeh je imel eno samo temo brez svetlobe. Obupen je bil. Res nisem vedel, kaj bi z njim. In ko je le odprl usta, ker sva bila sama, je jecljal in se pritoževal in jamral brez konca in kraja, namesto da bi kaj pametnega, lepega ali prijetnega, veselega povedal. Samo moril me je s svojo prisotnostjo. Kako mu to ne gre in kako mu drugo nikakor ne uspe in kako je nesrečen in kako je vse življenje eno pasjo figo vredno in nikoli ne bo bolje zanj … vsakogar bi lahko spravil v obup ali jezo. Niti ene dobre, lepe, pozitivne misli ni bilo v njem. Pa kaj si prišel ravno meni lomit škatle! Komaj sem čakal, da se ga rešim – in ga ne srečam nikoli več! Čimbolj daleč od mene! Po mnogih letih sem ga spet srečal, ali bolje rečeno, sva se srečala. Pozvonil je julij marec '13'12

pri meni na vratih, in ko sem jih odprl, se mi je zagledal v oči in me prijazno pozdravil. Tisti njegov pogled mi je nehote zbudil pozornost. Povabil sem ga, naj sede in pričela sva se pogovarjati. Povedal mi je, da izdeluje rožice iz krep papirja, prave male umetnine, nad katerimi so navdušeni vsi, ki jih vidijo. Pa ne samo to! Tudi piše pesmi, eseje, zgodbe, ki jih tudi objavlja. Napisal je celo pesniško zbirko pesmi ljubezni, objavlja članke in vsi, ki ga berejo, občudujejo njegov smisel za izražanje. In v pogovoru z njim sem hitro spoznal, da se zna čudovito pogovarjati in ima tudi kaj povedati. Nastopil je v gledališki predstavi, v kateri je tudi pel na velikem odru SNG, aktiven je kot prostovoljec, snema dokumentarne filme, nastopil je tudi kot igralec v filmu, v katerem je odlično odigral svojo vlogo. Pa tudi slika, imel je že nekaj razstav. Povedal mi je, da je bil nad eno svojih slik tako navdušen, da je bil kar ljubosumen nanjo in je ni hotel nikomur niti pokazati, dokler je ni nekomu podaril, ki jo je vreden videti in imeti. Izvedel sem tudi, da se spozna na zdravilna zelišča in zdravo prehrano, doma si je na novo postavil vso električno instalacijo, kljub začetnemu popolnemu neznanju, zaradi svoje odločitve, da to naredi. Vedno bolj me je presenečal, vedno bolj sem se mu čudil in ga občudoval. Kako le to zmore, a je ta isti kot tisti, ki se ga spominjam izpred mnogih let? Kar nisem mogel verjeti. Razgrnil mi je zgodbo svojega življenja. Takrat sem končno razumel, kaj se mu je zgodilo kot majhnemu otroku, zaradi česar ga je bilo groza in se je obnašal tako, da ga ne bi bilo ne slišati ne videti, in kako je vso svojo mladost, medtem ko so jo drugi uživali, on trpel osamljen, tih in neopazen brez, da bi ga kdo slišal, razumel, mu skušal pomagati, brez, da bi ga kdo ljubil. In ko mi je povedal za 39


Prispevki šentovcev

Prispevki šentovcev

svojo najboljšo in najpomembnejšo odločitev, odločitev ZA LJUBEZEN, sem ostal brez besed. Stopil sem do njega in ga objel. »Hvaležen sem za svoje življenje,« mi je dejal. Po vsem tem, kar je doživel, po vsem trpljenju, žalosti, jezi, razočaranju! Kako je to mogoče, le kako to zmore? Prijel sem ga za roke in mu jih poljubil. »Čudovit si, rad te imam, iz srca!« Nasmehnil sem se mu in videl žar v njegovih očeh. Ja, ljubim ga in želim, da ostane z mano vse življenje, kajti ne bi ga zamenjal za nikogar drugega. Samega sebe! Slavko Trebše

LJUBEZEN V DUŠI Ljubezen je čustvo in hotenje, ki povezuje Svet, ljudi povezuje v skupnost, človeku daje ravnovesje v Duši. Duša v človeku je ZVEZDA, iz katere izžareva ljubezen, zato jo spoštujmo! Oživi z našim čaščenjem, ki jo naša Duša sprejema iz okolja. Zato je naša Duša oltar nas samih.

OGENJ Ogenj plamti, bogato. Veter piha, razpiha temno noč. Upogibajo se rastline, ki veselo cvetijo. Rože nosijo sporočila, optimizem. Duh v srcu se giblje, rože so blizu srca. Srce je življenje – pojavi se civilizacija. Rože se pletejo v šopek. Civilizacija cveti, je lepa, kot je lep Duh v srcu. Duh se razprostre po telesu – ime mu je – SVETI OGENJ. Valerija Kovačič

40

Ko se odpremo žarenju Duše – zasijemo. Žar tega sijočega OGNJA ustvarja vedenje, da je življenje lepo. Zato je vsak trenutek življenja dragulj zase, iz katerega vsak človek sam niza ogrlico svojega življenja.

MALODUŠJE Malodušje mi ni znanec, ki bi ga gredoč po cesti pozdravila. Malodušje mi ni sosed, na čigar vrata bi potrkala. Malodušje mi ni prijatelj, ki bi me spremljal na mojih poteh. Malodušje je nekaj, kar ni blizu mojemu razumu. To je nekaj, kar je daleč od mojega srca. Je nekaj, kar ne objema moje duše. In vendar te poznam, malodušje, ki me obhajaš jeseni, ko mrtvo listje šumi pod nogami. Poznam te, malodušje, ki mi zapiraš vrata, ko dežuje in ne morem ven. Poznam te, malodušje, ko se zazrem v mladost, ki je ni več.

ČLOVEK IN CVET Mali otroček je kot biserna kronica, ki vzcveti rano spomladi. Deklica je kot nežen, dišeč cvet mile Vijolice. Dekle v razcvetu spominja na raznobarvno Vrtnico. Mati z otrokom v naročju pa me spominja na Potoniko, ki se razpre v obilen cvet z drobnimi lističi. Tulipan je prekrasen, ko ga obsije Sonce, a zapre se, ko ga zajame noč. Osipa se ob rahlem pišu vetra – spominja na človeka, ki ga rahli udarec spravi iz ravnovesja. Martina Počkaj

Helena Ušaj

Iz niza teh draguljev podarja drobne kristale in pomaga ustvariti harmonijo življenju na ZEMLJI. Martina Počkaj

februar junij '13 '12

julij marec '13'12

41


Prispevki šentovcev

Oglas

NOČNE MORE Rada bi vam prikazala, kako doživljam nočne more. Zjutraj, ko se zbudim, sem zelo utrujena, prepotena, preplašena, tesnobna ... Sanjam različne teme, od tega, da me hočejo ustreliti, zato tečem, vendar me noge ne ubogajo, do drugih, kot na primer, da me neki neznani ljudje zaprejo v nekakšen prazen prostor in čakam, da me bodo umorili. V sanjah se mi prikazujejo različne nočne more: da me piči kača, da ne morem dihati, tišči me v prsih, razbija srce, se potim, kričim, naglas govorim, nato se prebudim. Hočem vam povedati, da od nočnih mor človek lahko doživi tak stres, da tudi vstane iz postelje in pade v šok. To se mi je že zgodilo. Tako hude more so bile, da sem zbežala iz postelje. Vsa sem se tresla in padla v šok. Prijatelj pravi, da sem kričala, jokala in se tresla. Dal mi je sladko vodo in pomirjevalo, kmalu sem prišla k sebi. Šele ko sem se zavedla, kaj sem sanjala, sem se začela vsa tresti in milo jokati vso noč. Nočne more so neozdravljive. Kadarkoli jih imam, se počutim, kot da me hoče nekdo živo zakopati. Obiskujem skupino v dnevnem centru Postojna, tam se izpovem in se počutim veliko bolje. Zahvaljujem se skupini, v kateri so zelo topli ljudje, ki mi znajo prisluhniti in pomagati, saj sem nato ves dan bolje razpoložena. Veliko mi pomeni čas v skupini za samopomoč, ki jo vodi Ljuba Rebolj. Posebej pa bi se iz vsega srca zahvalila naši mentorici Mojci Tršar. Valerija Černe

42

februar junij '13 '12

julij marec '13'12

43


GLASILO_ŠENT_3/2013  

GLASILO ŠENT, OSEBE S TEŽAVAMI V DUŠEVNEM ZDRAVJU TEMELJNE ČLOVEKOVE PRAVICE V EVROPSKI UNIJI, ŠENT IN DOGAJANJE, IZ ŽIVLJENJA CENTROV, PRO...