Avtorsko pravo
39
kršitve avtorske in sorodnih pravic, če so ta dejanja storjena zavestno, v komercialne namene in s pomočjo računalniškega sistema. Na podlagi te konvencije je Slovenija marca 2004 sprejela novelo Kazenskega zakonika, ki je uvedla strožje kriterije za kršilce avtorskih pravic, aprila 2004 pa tudi novelo Zakona o avtorski in sorodnih pravicah. V zvezi z zaostrovanjem zakonodaje na tem področju velja omeniti še Wassenaarski sporazum o prepovedi izvoza tehnologije dvojne rabe (ang. »dual use technology«) v nekatere nedemokratične države. Med tehnologije dvojne rabe se šteje tudi nekatere kriptografske produkte, ki so namenjeni zaščiti zasebnosti posameznikov. Ti produkti so simetrični algoritmi, ki uporabljajo šifrirne ključe daljše od 56 bitov, rešitve za faktorizacijo celih števil večjih od 512 bitov ter rešitve za izračun nekaterih diskretnih algoritmov. Iz prepovedi pa so izrecno izključeni tisti produkti, ki šifriranje uporabljajo za zaščito avtorskih pravic in t. i. intelektualne lastnine, ter nekateri produkti, ki se uporabljajo v bančništvu (Wassenaar Secretariat, 2003). To kaže na trend, da zakonodaja daje avtorskim pravicam čedalje večjo težo.
Tehnologije DRM in Trusted Computing Iz stališča pravic posameznikov, predvsem pravice do zasebnosti, pa so zaskrbljujoči predvsem trendi uvedbe tehnologij, ki naj bi onemogočile nepooblaščeno reproduciranje digitalnih vsebin. Zaradi enostavnosti kopiranja digitalnih vsebin, so se lastniki avtorskih pravic odločili uvesti različne tehnične zaščite sicer pravno že avtorsko zaščitenih vsebin. Tehnologija naj bi omogočila predvsem nadzor nad uporabo avtorsko zaščitenih vsebin, vendar pa je mogoče podatke o potrošnji vsebin uporabiti tudi za profiliranje in uvajanje novih tržnih pristopov. Upravljanje z dostopom do digitalnih vsebin oz. DRM (ang. »Digital Rights Management«) je skupek tehnologij, ki naj bi omejile dostop in uporabo računalniških datotek, oziroma digitaliziranih vsebin. To naj bi dosegli z onemogočenjem anonimnega ali vsaj nekontroliranega dostopa do digitalnih vsebin. Sodobne DRM tehnologije so se najprej pojavile v programih za pregledovanje video in zvočnih digitalnih zapisov (npr. Microsoft Windows Media Player) ter elektronskih knjig (npr. Microsoft eBook Reader), kasneje pa so se nekoliko bolj pričele uporabljati tudi pri zaščiti programske opreme. Prvi večji korak na tem področju predstavlja uvedba obvezne aktivacije operacijskega sistema Windows Xp za domače uporabnike. Aktivacija ob namestitvi operacijskega sistema v del registracijskega ključa vgradi tudi informacijo o strojni opremi (serijska številka procesorja, mrežne kartice, trdega diska itd.). Če uporabnik operacijski sistem prekopira v drug računalnik ali če v svojem računalniku zamenja večji del strojne opreme, ob naslednji uporabi operacijski sistem ne bo več hotel delovati in bo zahteval ponovno aktivacijo. Te podatke bi bilo mogoče povezati tudi z osebnimi podatki posameznega kupca, v končni fazi pa tudi z vsebinami (pravzaprav z natančno določeno digitalno kopijo multimedijske vsebine), ki jih posameznik konzumira. Microsoft je nekaj podobnega že skušal storiti v okviru svojih storitev Microsoft Passport in Microsoft EWallet, ki vsebujeta podrobne osebne in finančne podatke o posameznikih, vendar se njihovi načrti zaradi nasprotovanja javnosti niso uresničili. Razvoj sodobnih tehnologij DRM kaže na nov trend povezovanja nadzornih tehnologij s področjem zaščite avtorskih pravic. Zbiranje osebnih podatkov se pri tem predstavlja kot nujnost zaradi zaščite avtorskih pravic, na “stranske učinke” profiliranja pa se pogosto “pozablja”. Ameriška nevladna organizacija za zaščito elektronske zasebnosti je mnenja, da “te
Deskanje_okt2009final.indd 39
11.11.2009 11:30:42