Page 1

št. 1 \\ Maj 2013 \\ brezplačno \\ ISSN 2232-5069

Bucketlist festivalov Intervju z Golliwog Črna luknja na zemljevidu Neaktivnost civilne družbe Možnosti progresivne študentske politike


alo

Kaz

Kdo smo ? Odgovorna urednica Elvira Košele

Grafična urednica Maša Mlakar

UVOD 5 Uvodnik JEBE VSAKDANA 6 11 12 16

Možnosti progresivne študentske politike Je voda javna dobrina? Črna luknja na zemljevidu Študentski žep na potovanju

21

BUCKET LIST #1 Festivali NA5 UŠES

24 29

Intervju z Golliwog Karnizem, izbira je naša

32

SUHA INTELEKTUALNA ROBA Panoptikon

36 38

Z GLAVO V ZID Erasmus, happy time Neaktivnost civilne družbe

40 41

OŠ VOGAL Strip Kako je biti študent

42 43 43

STIHI Tema Pesem o ljubezni Megla

ISSN 2232-5069

44 46 47 50

FRIŠNO DOGAJANJE Glasbena Mineštra Ime česa je Janez Janša Študent gre v svet Prvo Rib’nšku žagajne

NASLOVNICA: Maša Mlakar

54

ŠTUDENTSKO RAZVEDRILO Bi zletela, ja!

Sodelavci Jošt Žagar, Živa Bončina, Urša Zupančič, Domen Češarek, Aleksandra Bikič, Tit Starc, Miha Kolarič, Mateja Košir, Jasna Janež, Ana Virant, Leja Hočevar, Matic Zobec, Maša Pirnat, Žiga Lovšin, Ana Arko, Ana Češarek, Diana Arko, Adriana Kozina, učenci OŠ Dr. F. Prešerna Ribnica, Valeria Van Der Veigh

SKUP Samostojna kulturno umetniška publikacija IZIDE ŠTIRIKRAT LETNO, ŠT. 1, MAJ 2013 IZDAJA: Ribniški študentski klub, Knafljev trg 2 1310 Ribnica www.rsk-klub.si UREDNIŠTVO: publikacija.skup@gmail.com TISK: DEMAT d.o.o., Stegne 3, Ljubljana maj, natisnjeno v 200 izvodih

stran 4


SKUP | UVODNIK

Zakaj? Ni treba, da je vedno vse tako grenko! Piši, čičkaj, reži, packaj, fotkaj, radiraj, tipkaj, poziraj, smej se, igraj se ... Bodi skup z nami in razčesi svoje misli!

Uvodnik

Piše: Elvira Košele, odgovorna urednica

V vaših rokah se nahaja kup papirja, natančneje recikliranega papirja, ki prenese vse. Lahko ga preberete in pohvalite, spljuvate ali vzamete s seboj na piknik, kjer boste lahko z njim zanetili ogenj. Papir namreč prenese vse, kajne. In zakaj je do vas prišel ta kup eko papiraja? Zato, ker nam mladim ni vseeno. Nismo še obupali nad sistemom, ki bdi nad nami. Nismo še obupali nad ljudmi, ki si dovolijo pometati z nami. Nismo še niti obupali sami nad seboj. Zavedamo se, da skupaj zmoremo več.

A ni treba, da je vedno vse tako grenko, kislo in grdo. Zakaj pa moramo vsi trpeti kot pri Cankarjih doma? Ni nam treba. Lahko vzravnamo hrbtenico, razširimo ramena in se z dvignjeno glavo podamo svojim ciljem naproti. Skup je dokaz, da je vredno vložiti trud v tisto, v kar verjameš. Ko me je RŠK povabil k sodelovanju, nisem niti za trenutek dvomila, da nam ne bi uspelo. Vedela sem, da se za našimi hribi, v razdrobljenih vasicah skrivajo talenti, ki še ne žarijo tako, kot si zaslužijo. S publikacijo smo želeli povezati vse mlade, po emšo in po srcu, da stopimo »skup«. Združili smo pisce, ilustratorje in fotografe. Dovolj je stokanja, da ribniška mladina nima ničesar; ne prostorov, ne volje in ne pameti, da bi sploh kaj počela. Ni res, vse imamo, le izkoristit ne znamo.

Na mladih svet stoji, a kaj ko ga ljudje ne upajo dati v naše roke. Raje tarnajo, kako smo pokvarjeni in kako ne znamo ceniti tistih pravih vrednot. Cele dneve sedimo za računalniki, popivamo, se drogiramo in ne zmenimo za prihodnost. Že Sinatra je pel, da pač počne stvari drugače kot ostali, mi temu le sledimo. Naše starše je služba čakala že v zadnjih tednih ali mesecih njihovega šolanja. Kaj čaka nas v zadnjih mesecih našega šolanja? Tisti, ki še niste tako daleč, uživajte dokler še lahko, tisti drugi pa tako ali tako že sumite, zakaj vam izpadajo lasje in zjutraj ostajajo podočnjaki.

Naša vizija je opozoriti na probleme, ki nas žulijo, opozoriti na bljižnice, ki se nam skrivajo in pokazati tisto pot, ki pelje do cilja. Zbralo se nas je že nekaj, ki si delimo te misli, a verjamemo, da se nas lahko zbere še precej več. Mogoče tudi ti. Skupaj zmoremo še veliko več. Naša ekipa si po glavi že prestavlja ideje za naslednjo številko. Ilustratorji že šilijo barvice, pisci odpirajo nove wordove dokumente in fotografi že praznijo spominske kartice. Zdaj čakamo še na tiste, ki nam lahko s finančno podporo pomagajo, da bomo kmalu spet v tvoj nabiralnik potisnili nov šop recikliranega papirja.

stran 7


JEBE VSAKDANA | SKUP

Možnosti progresivne

študentske politike

ŠKIS

Štipendiranje Visoko šolstvo Študentsko bivanje Študentsko delo

štud. klubov

ŠOS

ŠOUM

Študentska skupnost je v Slovenji organizirana na poseben način, ki ga druge države v Evropi ne poznajo. Piše: Jošt Žagar Ilustracija: Maša Mlakar Politične manifestacije na ulicah mest vztrajajo in postavljajo nove zahteve po drugačnih oblikah politične oblasti. Termini politične teorije dobivajo svoje mesto v vsakdanjem diskurzu. Jasno je, da je prisoten nov, svež politični aganžma, vprašanje je samo, če obstaja posluh za te zahteve na višjih ravneh. V besedilu bi rad pokazal, da imajo študentske organizacije zaradi svoje specifične oblike organiziranosti možnost, da postanejo prostor preizkusa novih, bolj neposredno-demokratičnih oblik politične participacije. Študentska skupnost je v Slovenji organizirana na poseben način, ki ga druge države v Ev-

stran 8

ropi ne poznajo. Ravno zaradi specifične oblike organizacije študentske skupnosti obstaja možnost novih oblik participacije, zato je treba najprej pojasniti strukturo in vlogo študentskih organizacij. Jedro študentskega organiziranja sestavljajo: Študentska organizacija Slovenije (ŠOS), Zveza študentskih klubov Slovenije (ŠKIS), študentske organizacije univerz in študentske organizacije visokošolskih zavodov. ŠOS je krovno telo študentskega organiziranja in pod seboj združuje ŠKIS in študentske organizacije univerz. ŠKIS in študentske organizacije univerz imajo svoje predstavnike v ŠOS in tako aktivno sooblikujejo študentsko poli-

ŠOU Lj

ŠOUP

Poslanski klubi Predsedstvo

ŠOU zbor

Štud. poslanci

Delovna telesa


Možnosti progresivne študentske politike tiko na nacionalnem nivoju. Glavna vloga ŠOS je zastopanje študentskih interesov v pogajanjih z vlado. ŠOS z vlado sodeluje preko Sveta Vlade RS za študentska vprašanja in delovnih skupin, Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport in Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. ŠOS predstavlja tako ključnega akterja v pogajanjih v zadevah glede štipendiranja, visokošolskega izobraževanja, študentskega bivanja in dela.

Strukturna vloga ŠOS je torej, da aktivno zastopa (in varuje) študentske interese pri sprejemanju odločitev na državni ravni. Zveza ŠKIS zajema študentsko organiziranje na lokalnem nivoju. ŠKIS združuje 57 klubov iz lokalnih okolji po celotni Sloveniji. Klubi so v svojem delovanju avtonomni in predstavljajo v mnogih krajih pomembne akterje kulturne dejavnosti, obenem pa se ponujajo kot prostor, kjer lahko študentje aktivno sodelujejo in izpolnjujejo interese ter ideje. Pogoj delovanja kluba je, da zadosti standardom, ki mu zagotavljajo status študentske organizacije lokalne skupnosti (ŠOLS), ki je pogoj dohodka in je nujen za redno izvajanje dejavnosti kluba v večjem obsegu. Naloga Zveze ŠKIS

stran 10

JEBE VSAKDANA | SKUP

kot samostojne organizacije pa je, da bdi nad delovanjem klubov in zagotavlja, da le ti delujejo smotrno in transparentno, obenem pa preko svojih predstavnikov ŠKIS aktivno deluje v ŠOS. Tretji steber delovanja študentske organizacije predstavljajo študentske organizacije univerz: Študentska organizacija Univerze v Ljubljani (ŠOU), Študentska organizacija Univerze v Mariboru (ŠOUM) in Študentska organizacija Univerze na Primorskem (ŠOUP). Študentske organizacije delujejo po načelih demokratičnega parlamentarizma, študenti vsake članice univerze neposredno volijo predstavnike svoje fakultete ali zavoda (vsaka fakulteta ima enega do dva poslanca v študentskem zboru). Študentski poslanci pa so, podobno kot politične stranke, organizirani v študentske liste. Študentski zbor je organiziran analogno parlamentu, ima svojo koalicijo in opozicijo, ki sprejema odločitve preko glasovanja na sejah. Študentske organizacije odločajo in zagotavljajo izvajanje obštudijskih dejavnosti, delovanje zavodov in izvajanje projektov, ki študentom omogočajo udejstvovanje, socialno in pravno pomoč, vstop na trg dela itd. Dejavnosti se financirajo iz proračuna študentske organizacije univerze na podlagi finančnega načrta, ki ga oblikuje predsedstvo. Študentske organizacije univerz pa predstavljajo pomembne akterje pri oblikovanju strategije v odnosih z vlado. Celotna struktura študentskega organiziranja se financira preko koncesijskih dajatev iz študentskega dela. Koncesijske dajatve plača delodajalec na zaslužek študenta ali dijaka iz

naslova študentskega dela. Koncesijske dajatve zajemajo 30 odstotkov plačila (delodajalec plača torej 130 odstotkov plačila), od tega prejme ŠOS 3,8 odstotka, ki ta denar razporedi naprej v delovanje ŠKIS in študentskih organizacij univerz. Študentske organizacije so torej v veliki meri neodvisne od zunanjih virov financiranja, kar jim omogoča precejšno mero samostojnosti. Študentska skupnost ima svoj vir finančnih sredstev in obenem ni neobvladljivo velika, da ne bi zmogla določenih elementov neposredne politične participacije. Ena takih oblik je parcipativni proračun. Ideja ni nova, prvič se je v pojavila leta 1989 v Porto Alegru (Brazilija) in predvideva, da porabo ene petine proračuna predvidijo posamezne interesne skupine po načelih neposredne demokracije. Trenutno pa se koncept parcipativnega proračuna uveljavlja v več kot 1000 mestih po svetu. V prid ideji pa govorijo tudi podatki, zaradi prakse parcipativenga proračuna je odstotek povezanih na kanalizacijski in vodovodni sistem v Porto Alegru v 10 letih narasel iz 75 odstotkov na 98 odstotkov. Ideja parcipativnega proračuna se ponuja kot nova oblika, bolj emancipirane, politične udeležbe. Ključno kar pričajo prakse parcipativnega proračuna pa je, da njeno implementacijo spremljajo transparentnost delovanja političnih organov, povezanost skupnosti, interes za politično odločanje in zaupanje v delovanje političnih institucij. Študentska skupnost, zaradi svojega načina organiziranja obstaja kot prostor, kjer bi bila uporaba takšnih konceptov mogoča Vprašanje je, le zakaj še nismo videli progresivne politike v vrstah študentske organizacije.

Študentsko organiziranost hromita predvsem dva dejavnika: odtujenost študentske organizacije in pomanjkanje interesa študentov za vključevanje v študentsko politiko. Dejavnika sta seveda povezana, vendar ne pomenita isto. Vzemimo za primer delovanje ŠOU. Na eni strani lahko opazujemo majhno volilno udeležbo, ki se redno giblje okoli petnajst odstotkov, na drugi pa lahko redno spremljamo primere korupcije, sumljive privatizacije in nerazumno visoke odpravnine in honorarje kot znak manka občutenja odgovornosti študentskih predstavnikov do študentske skupnosti, katerih interese naj bi predstavljali. Manjkajoča povezanost predstavlja glavno oviro in glavni argument za vzpostavitev novih oblik neposredne politične participacije. Vprašanje, ki se tu postavlja je, ali je na strani študentske javnosti, da postavi zahtevo po večji neposredni politični udeleženosti ali pa je dolžnost študentskih predstavnikov, da ponudijo študentom bolj neposredno vlogo.

stran 11


!

JEBE VSAKDANA | SKUP

SKUP | JEBE VSAKDANA

Voda

je

javna ? dobrina

»Voda in komunalna ureditev sta človekova pravica!

Piše: Jošt Žagar Ilustracija: Maša Mlakar

Voda je javna dobrina in ne blago!«

V februarju je Evropska komisija podala predlog direktive, ki bi posredno omogočil podeljevanje koncesij zasebnim podjetjem za upravljanje z vodnim omrežjem. Težnja po privatizaciji javnih dobrin ni nič novega in predstavlja temeljno doktrino uveljavljene neoliberalne ideologije, ki ohranja svojo podporo v konservativnih, nacionalističnih političnih opcijah. Direktiva posredno omogoča zasebnemu kapitalu, da prevzame skrb nad oskrbo z vodo. Zaradi tendence po povečanju hitrih dobičkov, privatizacijo vodnih virov po večini spremljajo povečana uporaba klora, slabša kvaliteta vodovodne infrastrukture in povečana cena storitev. Takšen primer je Anglija, kjer so v času vlade Margaret Thatcher oskrbo z vodo ponudili zasebnim ponudnikom, proces privatizacije je spremljalo manj investicij v vodno

omrežje, manjše plače in manj delovnih mest, obenem pa se je cena za oskrbo z vodo vztrajno višala. Na Škotskem, kjer je voda ostala javna dobrina, pa je cena oskrbe z vodo ostala nespremenjena. Direktivo, ki služi predvsem multinacionalkam, je podprla tudi prejšnja slovenska vlada brez vsakršne javne razprave ali sploh obvestila. Nasproti privatizaciji vodnih virov se je že oblikovala evropska državljanska pobuda »Voda in komunalna ureditev sta človekova pravica! Voda je javna dobrina in ne blago!« Zdaj jo podpira že z več kot milijonom podpisnikov. Voda je temeljna človekova dobrina, za katero je nujno, da ostane skupna, če si želimo življenja vredne družbe.

stran 13


JEBE VSAKDANA | SKUP

Črna luknja NA ZEMLJEVIDU

Piše: Živa Bončina Ilustracija: Maša Pirnat Za povezovanje iskalcev in ponudnikov prevozov ste najbrž že vsi slišali, čeprav Prevozi.org na naše konce še ni povsem prodrel. Vsa ostala Slovenija se z njimi veselo vozi v Ljubljano in nazaj, priti je mogoče tudi do Novega Sada in celo do bolgarske Sofije, do Ribnice pa nikakor ne. Jugovzhodni delček Slovenije ostaja majhna črna luknja za sicer luštno in praktično stvar, ki je pri ostalih študentih nekaj vsakdanjega. Ali vsakdanja vsaj za petek in nedeljo, ko iz Celja ali Maribora proti prestolnici krene tudi 20 prevozov, skoraj vsake pol ure eden. Mi pa očitno trmasto vztrajamo pri avtobusih in praznih avtomobilih. Sta Ribniško in Kočevska (edina) dela Slovenije, kjer se študenti še ne znamo organizirati?

stran 14

Zakaj je temu tako? Nas moti slab glasbeni okus voznika, pasje dlake na zadnjih sedežih, zadah sopotnika, prehitra ali prepočasna vožnja, mogoče bedne debate? Je problem v naši komot mentaliteti – največji car si, če si v novem avtu (na leasing) sam in ob glasnih basih delaš, kar hočeš? Ima lasten avto v slovenski kulturi še vedno visoko mesto, medtem ko se skupnega prevoza drži nekoliko slabšalen in socialen prizvok? Je mogoče problem v slabi spletni strani za povezovanje in iskanje prevozov? Se večina ljudi raje vozi z avtobusi? Po podatkih Integrala Kočevje ima subvencionirano vozovnico v zimskih mesecih (pri

študentih mišljena mesečna v Ljubljani in 8 prevozov) za Ribniško in Kočevsko okoli 1100 dijakov in študentov. Ločene evidence ne vodijo. Po divjih približkih z upoštevanjem števila študentov v občinah in deleže dijakov ostane približno 500 študentov, ki bi prevoz potrebovali, prištejemo pa lahko še vse tiste, ki v Ljubljani delajo, feštajo ali nakupujejo in teh ni malo. Nova zakonodaja je pripomogla k večji uporabi javnega prevoza in posledično manjši uporabi skupnih prevozov, kar je super. 8 voženj in mesečna vozovnica sta zdaj poceni (čeprav bi raje imela višjo štipendijo, a pustimo to temo za kdaj drugič). Ker pademo v rang pod 60 km, je karta za avtobus cenejša kot na primer do Celja ali Maribora. To lahko delno pojasni manjše povezovanje študentov in drugih. Razumljivo je, da dodatni 2 ali 3 evri dvakrat na teden pomenijo strošek, ki se ga lahko z uporabo avtobusa ognemo. Zame je problem avtobusa poleg preglasnih reklam Radia 1 ali Expressa tudi v času. Potovanje traja dlje kot pohod od Litije do Čateža, potrebno je priti do postaje, pa potem na trolo iz centra Ljubljane do stanovanja. In tako mi premik bornih 60 km do Kočevja vzame 2 uri in

pol. Za vse z mp3-ji in sposobnostjo spanja na vseh možnih prevoznih sredstvih je to precej lažje in veliko bolj luštno, za vse nepotrpežljivce pač ne. Najbolj uporabljana stran za povezovanje v Sloveniji je Prevoz.org. Zdi se pregledna, čeprav naj bi bile tuje strani organiziranih prevozov še bolj izpiljene in uporabnikom prijazne. Organiziranje študentov je šlo v nos marsikomu, zato je na začetku prišlo do nekaj ukinitev strani, a zdaj stvari delujejo normalno. Pri tem naj poudarim, da se na strani iščejo in ponujajo tudi krake razdalje kot na primer od Žalca do Ljubljane, ki je cenovno in časovno primerljiva z našo razdaljo. V tujini se poleg medkrajevnih prevozov krepijo tudi prevozi znotraj (vele)mest. V Budimpešti, na primer je vse bolj pogosto, da se ljudje, delavci, dogovarjajo tudi za vsakodnevne relacije – prevedeno v ljubljanske razmere: za prevoz od Šiške do konca Bežigrada kljub mnogo boljšem stanju potniškega prometa, kot je v Ljubljani. Pri tem ne gre za oznako, da se vozijo na ta način le revni, tisti, ki so v to prisiljeni, ampak to postaja normalen del življenja. Z

stran 15


Črna luknja na zemljevidu

medkrajevnimi prevozi po Sloveniji se vozijo tudi starejši in upokojenci, ne le študenti. Tako kot kolesa v Ljubljani niso stvar le študentov ali delavcev, ampak vseh mogočih ljudi in vštric vozita študentka na razmajanem ponyju ter borzni posrednik, ki si je hlače spel s ščipalko za perilo. Kolesarjenje je kul, nekaj takšnega bo najbrž postalo tudi povezovanje iskalcev in dajalcev prevozov, sploh v luči ekoloških gibanj in večje skrbi za okolje, pa tudi ob vse višjih cenah naftnih derivatov in brezposelnosti ter skrbi za denarnico. Prevoze kar naprej koristijo Štajerci, Primorci, Dolenjci, pa tudi Gorenjci, prevoz lahko dobiš iz Vučje vasi (kdo slučajno ve, kje je Vučja vas?), iz Vogrskega, Šmartna ob Paki in še iz mnogo krajev, ki jih kot povprečna, ok, priznam, podpovprečna poznavalka geografije Slovenije ne bi znala pokazati na zemljevidu. Iz Ribnice in Kočevja je prevozov manj, čeprav se kakšen tudi najde. Počasi se daleč pride ali kako že …

Da ne bomo samo o slabostih – organizirati se

znamo tudi Ribničani in Kočevarji. Stran

na FB Prevozi

Lj–Kočevje–Lj

ima 206 članov,

stran 16

JEBE VSAKDANA | SKUP

izkušnje s stranjo pa so različne. Nekateri so prevoz že dobili ali peljali koga in se jim stvar zdi super, kar tudi je. Je pa tudi ogromno tistih, ki se sprašujejo, ali se je kdo sploh že kdaj kaj zmenil. Res je, da te objava nič ne stane, se pa vsakemu precej fržmaga, ko se za tvoje objave nihče ne zmeni ali ko prevoza nihče ne ponuja. Tudi ob petkih in nedeljah, ko v Sloveniji potekajo male selitve narodov, je objav malo, včasih samo ena, danes na primer, ko gledam in jamram čez sistem (pri tem pa priznam, da tudi sama nisem vedno objavila).

Vprašanje, ki je za vse pomembno, je, do kje boš ljudi peljal, oziroma ali te bodo oni prijazno dostavili do bloka ali se boš s potovalko mučil še po Ljubljani. Fijakanje od centra do

Rožne ali do končne postaje šestke v petek popoldne vzame precej časa, a se da vse zmenit. Če iščeš hiter prevoz, si pač najdeš nekoga, ki gre v približno isto smer. Res je, da je pri nas prevozov manj tudi zaradi majhnosti in poznanstev. Znanci in prijatelji se med sabo že zmenijo po telefonu in tega ne objavljajo, kar pa ne pomeni, da nismo organizirani. Poleg tega vsi poznamo kakšno mamo od kolega ali bratranca od sosede, ki se vsakodnevno vozi v Ljubljano in nazaj in je vedno na voljo.

Za vse, ki imate avto – objava na strani ne stane nič, tisti 2 ali 3 evri pa še kako prav pridejo, če ne drugega za kavo na bencinski črpalki. Nekomu lahko, sploh če ga pridete iskat v bližino doma, polepšate dan, morda spoznate ljubezen svojega življenja, v prijetni družbi (no, ali pa tudi ne) preživite tistih dolgočasnih 50 km/h čez Lavrico in Škofljico. So dnevi, ko je bencin do Ljubljane 7 evrov, a vožnja brez sopotnikov neprecenljiva, mislim pa, da se lahko privadimo tudi na drugačen način potovanja. Za začetek lahko stran Prevoz.org in tista na FB zaživita tudi za naš konec. Kaj narediti?


JEBE VSAKDANA | SKUP

Študentski žep

NA POTOVANJU

Treba je samo malo globlje pobrskati po neizmernih možnosti različnih izmenjav,

delavnic in projektov, ki nam jih ponujajo raznovrstne organizacije. Piše: Urša Zupančič Ilustracija: Maša Pirnat Ste se že kdaj znašli v situaciji, ko ste si tako zelo želeli oditi na poletni oddih v tujino, vendar nikakor niste zbrali dovolj sredstev za tovrstno potovanje? Kot študentje vedno znova iščemo ‘low budget’ možnosti preživljanja prostega časa. Zmotno je prepričanje, da se ne da potovati brez obilice denarja, potrebno je samo malo globlje pobrskati po neizmernih možnosti različnih izmenjav, delavnic in projektov, ki nam jih ponujajo raznovrstne organizacije, katerih namen je omogočiti mladim spoznavanje s svetom na njim dosegljiv način. Največ programov, ki omogočajo takšno izkušnjo je prostovoljnih. To seveda pomeni, da za svoje delo niste plačani (včasih je potrebno celo prostovoljcu plačati določeno vsoto, da lahko organizacija pokrije stroške njegovega bivanja), vendar pa ne pozabite, da vam

stran 18

v večini primerov priskrbijo prenočišče in pogosto tudi hrano, kar predstavlja največji strošek bivanja v tujini. Možnosti je ogromno, v nadaljevanju vam jih predstavljam le peščico, na vas pa je, da raziskujete naprej in si pričarate eno najbolj posebnih doživetij doslej.

ča, da prefiltrira projekt glede na državo ali področje projekta (umetnost, kultura, športne aktivnosti, okoljevarstvo, aktivnosti s starejšimi, z otroci, z manj priviligiranimi ...). Delo ni plačano, vendar organizacija krije stroške bivanja, prevoza in prehrane, hkrati pa prostovoljec prejema še žepnino. Vsota žepnine je odvisna od države, v katero je namenjen. Pri vsem tem nikakor ne smemo pozabiti neprecenljive vrednosti takšne mednarodne izkušnje. V projekt so vpletene tri strani, in sicer prostovoljec sam, pošiljajoča in gostiteljska organizacija. Dolžnost obeh organizacij je prostovoljcu pomagati in zagotoviti izvedbo programa (priprave pred odhodom, prevoz, zavarovanje, primerno delovno okolje, mentorstvo ...). Programe si lahko pogledate v bazi akreditiranih programov. Več informacij na spletni strani Evs.si

Malo drugačen način prostovoljstva omogoča organizacija pod imenom WWOOF (World Wide Opportunities on Organic Farms). Gre za mrežo ekoloških kmetij po celotnem svetu, ki prostovoljcu (wwoof-erju) nudijo brezplačno nastanitev in prehrano na kmetiji v zameno za njegovo delo. Prva takšna organizacija je bila ustanovljena že leta 1971 v Veliki Britaniji, v Sloveniji pa se je mreža začela razvijati leta 2002. Prostovoljec ima priložnost spoznati ekološki način pridelovanja hrane, življenje na podeželju, delo z živalmi ter sobivanje z naravo. Gre za kulturno in delavno izmenjavo med gostitelji, ki delijo svoje znanje in način življenja s prostovoljci željnimi novih veščin, spoznanstev ter novo odkrite povezanosti z naravo. Prostovoljec plača določeno pristojbino, s katero dobi dostop do seznama kmetij ter s tem podpre delovanje mreže WWOOF.

Evropska prostovoljna služba (EVS) je ena najvidnejših organizacij pri nas, ki delujejo na tem področju. Za prijavo na prostovoljni projekt (naslednji rok za oddajo prošenj je 1. oktober) obstaja nekaj kriterijev, ki jih je potrebno izpolnjevati. Starost prostovoljca mora biti od 18 do vključno 30 let. Le-ta ne sme imeti statusa študenta v času opravljanja prostovoljnega dela. Doba prostovoljsta variira od dveh do dvanajstih mesecev, odvisno od projekta in osebnih želja. Projekt si prostovoljec lahko izbere v široki bazi podatkov, ki mu omogo-

stran 19


Študentski žep na potovanju Wwoofer sam naveže stik s kmetijo, ki se mu zdi najbolj primerna glede na njegove interese, nato pa v zameno za bivanje, hrano in izkušnje svoje delo opravlja brez plačila ter praktično postane del družine. Ob takšnih izmenjavah se pojavlja vprašanje izkoriščanja delovne sile, česar se WWOOF zaveda in zato obstaja nekaj osnovnih pravil, katerih namen se je izogniti slabi izkušnji pri gostitelju. Urnik je prilagojen glede na potrebe kmetije, vendar v povprečju prostovoljec dela 5–6 ur dnevno, ne več kot 30 ur tedensko. Preostali čas je namenjen aktivnostim po želji. Prav tako poudarek ni na delovnem razmerju, vendar na enakovredni medsebojni izmenjavi. Več informacij o mreži najdete na povezavi Wwoof.org. Tretja in ne zadnja možnost je Workaway.info, spletna stran posvečena pravični izmenjavi med popotniki in družinami oz. posamezniki, ki iščejo pomoč pri različnih opravilih in aktivnostih. Tudi tu gre za izmenjavo hrane, prenočišča in možnosti spoznavanja lokalnega prebivalstva in njihovega načina življenja v zameno za delo, ki ga posameznik opravlja. Gre predvsem za promocijo kulturne komunikacije in razumevanja, možnosti učenja novih jezikov ... Sistem je vzpostavljen na podlagi baze družin in organizacij, ki iščejo prostovoljno pomoč na različnih področjih. Potrebno se je registrirati, kar stane 22 evrov za dvoletni dostop do baze. Sistem je posamezniku v pomoč pri iskanju nastanitve, vendar pa mora prostovoljec sam vzpostaviti kontakt z gostiteljem in poskrbeti za dobro predstavitev samega sebe. Vse podrobnosti dela (delavnik, čas prihoda in odhoda, vrsta dela ...) so stvar dogovora med posameznikom in gostiteljem.

stran 20

JEBE VSAKDANA | SKUP

Če vam ideja prostovoljstva ni preveč pri srcu, to še ne pomeni, da ne morete na pot. Če želite nekje ostati dlje časa, pobrskajte za kratkotrajnimi oz. sezonskimi deli v tujini, ki vam omogočajo hiter zaslužek denarja, katerega lahko potem porabite za nadaljnje potovanje. Morda želite postati au-pair, pomagati pri sezonskem pobiranju sadja ali obirati sadje v francoskih vinorodnih okoliših. Ne pozabimo niti na razna pripravništva, ki jih ponujajo določene organizacije. Preglejte možnosti na vašem poklicnem področju in si s tem omogočite dodateno izobraževanje v tujini. Če sploh ne želite delati, pa lahko vsaj planirate svoje potovanje na čim bolj skromen način (nizkocenovne letalske družbe, Couchsurfing, študentska prenočišča ...). Zavedati se morate, da ‘low budget’ potovanje ne pomeni spanja v dragih hotelih ali letenja z najboljšimi letalskimi družbami. Če se letos le odločite potovati malo drugače kot ponavadi, ne pozabite dobro pregledati vseh programov, ki so vam na voljo, saj si tako lahko izberete projekt, ki vas zanima. Dobro premislite, v katero državo želite oditi in kolikšen bo kulturni šok ob menjavi okolja. Ko izberete projekt, vprašajte vse podrobnosti o njem, saj si ne želite nesporazumov in s tem neprijetnosti, ko prispete na cilj. Kar koli že bo odločitev letošnjega poletja, izstopite iz svojih okvirjev in izkusite nekaj novega, morda nenavadnega. Postanite aktivni, drzni in odločni narediti spremembo. Vzemite to kot priložnost za osebnostno rast, morda celo razširitev poklicne poti. Takšna izkušnja vam bo omogočila, da resnično spoznate lokalno življenje in pomagate spremeniti svet na bolje.


SKUP | BUCKET LIST

Bucket List #1 FESTIVALI Predstavljam vam moj bucket list festivalov, ki so na takšen ali drugačen način posebni, za-

nimivi, originalni ali pa zgolj s takšno tradicijo, da se uvrščajo na ‘must-do’ seznam. Piše: Urša Zupančič Ilustracija: Maša Mlakar

Čas, ko v zraku diši po svobodi. Čas spoznavanj in razhajanj. Čas, ki ga ni, ker pozabimo nanj. Poletje je skoraj tu. Nekateri načrtujejo oddih na morju, spet drugi se samo prepustijo toku in sproščeno lebdijo v poletni evforiji. Tu so še glasbeni in kulturni festivali, ki se poleti razcvetijo in privržencem ponujajo obilico kvalitetnega oddiha. Sama kot ljubiteljica glasbe že s koncem zime preživljam ure na spletu, raziskujem poletne festivale, pregledujem line upe, sanjarim o neskončnem poletju glasbe in plesa ter vsake toliko igram Loto, saj veste, za izpolnitev vseh sanj. Glasbeni festivali so v zadnjih letih postali tako popularni, da imamo neskončno možnosti. Nizkocenovni leti, čedalje večja konkurenca med organizatorji in praktično zasičen koledar v poletnih mesecih nam ponujajo pestro

izbiro, povsem prilagojeno osebnemu okusu. Kaj je boljšega kot združiti potovanje z ljubeznijo do glasbe in dobro zabavo? Za čim manjši strošek je predvsem za večje festivale v tujini priporočljivo kupiti karto čim hitreje in se veseliti poletja že v zgodnjih pomladnih dneh. Moje festivalsko poletje, z nekakšno geografsko strukturo, se začne na skorajda najbolj zahodni točki Evrope. Portugalska, dežela toplih ljudi, gosti festival Boom. V majhni vasici, okrog 250 kilometrov od Lizbone proti španski meji, se avgusta zbere več kot 30.000 ljudi, da se udeležijo tega velikega zborovanja. Boom je bil zasnovan kot psihadelični trans festival, a danes je veliko več kot le to. Samim organizatorjem festival ne predstavlja zgolj glasbenega dogodka, temveč stanje duha, zasnovano na načelih miru, ljubezni, kulture, umetnos-

stran 23


#1 Festivali ti, okolja, znanja in izobrazbe. Namenjen je vsem svobodnim dušam, ki želijo komunicirati z vesoljem in okolico brez nepotrebnih besed, v sozvočju z naravo in v obliki novodobnega tribalizma z aktivistično in okoljevarstveno noto. Posebnost festivala je, da kljub svoji velikosti, primerljivi z največjimi evropskimi festivali, stroške pokrijejo zgolj z denarjem od prodaje vstopnic, popolnoma brez sponzorstva korporacij. Ena izmed glavnih idej Booma je multikulturnost in enakopravnost, kar pove tudi dejstvo, da na festivalu ‘VIP area’ ne obstaja. Boomfestival.org Pot nadaljujem proti severu k zloglasnemu Glastonburyju, enemu najstarejših in največjih festivalov, katerega začetki segajo v leto 1970. Dandanes lahko slišimo veliko kritik na račun otoških festivalov nasploh, predvsem zaradi cen vstopnic, ki so neprimerljivo višje od povsem konkurenčnih vzhodnih tekmecev. Vendar Glastonbury ostaja lokacija, kamor si želi večina festivalskih privržencev. Festival

Bucket list Izpeljanka iz angleškega izraza “kick the bucket” (umreti); takorekoč pomeni “seznam stvari, ki jih je treba opraviti pred smrtjo”. Beseda je bila skovana leta 2007 za film The Bucket List.

stran 24

BUCKET LIST | SKUP

poteka v času poletnega solsticija na veliki farmi blizu mesta Pilton in gosti največja imena svetovne glasbene scene. Obiskovalci imajo veliko izbiro med različnimi glasbenimi zvrstmi, tako da (iz glasbena vidika) nihče ne odide razočaran. Drugače je z vremenom, ki s svojo značilno muhavostjo na britanskem otočju velikokrat povzroča preglavice. Glastonbury je tako poleg hippie atmosfere znan tudi po blatnih kopelih. Festival s svojim simbolizmom, mitologijo in misticizmom pritegne okoli 180.000 obiskovalcev, ki vstopnice pokupijo v manj kot dveh urah od odprtja prodaje. Get in line, folks! Glastonburyfestivals.co.uk Z deževnega otočja odpotujem vse do naših sosedov. Na velikem otoku v osrčju Budimpešte se vsako leto avgusta odvija enotedenski festival z imenom Sziget. Najbolj poznan in hvaljen je po svoji raznolikosti programa in pozitivnemu ‘new-age’ pristopu. Festival pritegne okoli 400.000 obiskovalcev tekom celotnega tedna. Sziget vse od leta 1993 dopolnjuje glasbene nastope z dodatnimi aktivnostmi, ki so ponujene obiskovalcu in sicer od raznih delavnic, umetniških predstav, cirkuških učnih ur in nastopov ... Če pa obiskovalca zamika odmik od vrveža festivala, se zlahka umakne v eno najlepših prestolnic Evrope. Cene seveda ostajajo primerno nizke vzhodnemu standardu, kar pa ne pomeni, da Sziget po kvaliteti zaostaja za največjimi imeni evropske festivalske scene. Ravno nasprotno, v zadnjih letih si je Sziget prislužil več nagrad za najboljši evropski festival. Kot je izkušnjo opisal eden izmed mojih prijateljev: »Če je v tebi vsaj malo “fes-

tivalskega” človeka, boš po enotedenskem življenju v tem glasbeno-kulturno-uživaškem svetu v malem pozabil na vse ostale bližnje veselice. Pa še drago ni.« In še opozorilo za vse avanture željne obiskovalce: plavanje in kopanje v Donavi je prepovedano in nevarno zaradi nepredvidljivega in hitrega toka reke. Sziget.hu Tok me nosi do moje zadnje postojanke — KaZantip Republike v Ukrajini, najbolj skrivnostnega ‘projekta’ Evrope. Osnovalci projekta pravijo, da je KaZantip Republika namišljena in obstaja v paralelni realnosti. Gre za precej majhno zaplato zemlje na obali Črnega morja, kjer so sanje obiskovalca bolj cenjene kot kateri koli splošno veljaven zakon. Tu si, kar koli si želiš biti (seveda s spoštovanjem do drugih obiskovalcev) in brez omejitev zunanjega sveta. Ideologija Republike sloni na zvoku in svetlobi, ljubezni in dobremu humorju, iluzijah, predvsem pa na veri v resničnost čudežev. Posebne tradicije Republike so spuščanje balonov ob sončnem zahodu in poroke, veljavne v KaZantip Republiki, dokler traja ljubezen. Projekt privabi več kot 100.000 udeležencev, ki uživajo ob zvokih elektronske glasbe. Če se najdete v enem od utopičnih sloganov Republike (‘The best land ever’, ‘You were just dreaming and you still are’, ‘Next ones to be held on Mars’), ne odlašajte z odločitvijo. In ne pozabite na vizo. Kazantipa.net Poletni festivali v sebi nosijo nekakšno otroško veselje. Ne pustite, da vam uidejo iz rok. Četudi si morda težko privoščite katerega od večjih in dražjih festivalov, to ne pomeni, da ne morete izkusiti posebne klime in povezanosti

st etli k c Bu

na takšnem dogodku. Pobrskajte po manjših, manj znanih in cenejših festivalih in se prepustite toku glasbe, harmonije in energije, ki jo je čutiti v zraku. Pričarajte si svoj Boom ali KaZantip. Konec koncev je odvisno od vas, koliko se boste prepustili in dovolili poletju, da v vas pusti neizbrisljiv pečat.

stran 25


NA5 UŠES | SKUP

Intervju z

GOLLIWOG Z Matejem iz skupine Golliwog smo debatirali o njihovih začetkih, novi plošči in načinu življenja, ki ga podpirajo.

je, pač pa le nekaj špilov po Sloveniji, da se malo pokažemo v novi zasedbi. Lani se nam je po dvoletnem premoru pridružil nov bobnar, ki je v bend prinesel tudi novo energijo in veliko motivacije za nadaljno delovanje. “Energy Flow” v bendu je fantastičen. Zaenkrat so bili vsi koncerti v novi zasedbi super. Turneja verjetno pride kasneje, po izidu novega albuma ... bomo videli kako se bojo stvari razvijale.

Piše: Domen Češarek Ilustacija: Matic Zobec

Bodimo za začetek klišejski. Ste eni izmed zgodnejših ter tudi naj prepoznavnejših Ribniških bandov. Kje se je začela zgodba? Poleti 1998, v Ribnici. V bistvu smo bli frendi, vsi do ekstrema zapaljeni za musko. Kar naekrat smo se znašli na placu z inštrumenti, ne da bi znali na njih tud kaj zaigrat. Zakon je blo!

Se v samem imenu skriva kakšno sporočilo? Skupina se je poimenovala po črnskem junaku iz otroških bukvic z začetka 20. stoletja, ki so ga kasneje razne rasistične organizacije upodobile kot simbol za rasno segregacijo. Žaljive lutke s stereotipnimi lastnostmi črncev so bile

stran 26

označene kot politično nekorektne, čeprav jih še danes lahko najdete v bolje založenih trgovinah s spominki. Golliwog tako prikazuje vso ironijo in idiotizem človeške rase skozi časovne spremembe, na kar želi skupina opozoriti, pri tem pa poudarja, da je proti rasizmu, nacionalizmu, seksizmu ter proti vsem oblikam nasilja, izkoriščanja in zatiranja šibkejših.

Po daljšem glasbenem predahu (če odštejemo Punk Rock Holiday) ste se vrnili z reunionom. Kakšni so torej koncertni plani za v prihodnje? Planirate kakšno turnejo? V bistvu niti ni reunion. Samo novega bobnarja smo iskali toliko časa, ker se je prejšnji preselil v Belgijo. Trenutno nimamo v planu turne-

Ste med pavzo delali tudi na novem materialu? (Če ni skrivnost) se ponovno obeta konceptualen album? Tako je. Nekaj materiala je pripravljenega. Nekaj še v osnutkih. Smo pa že začeli sestavljati zadeve. Ja, bo konceptualen album (mogoče najprej samo EP), bo pa verjetno pred izidom minilo še kar nekaj časa, ker raje delamo počasi in sigurno, kot pa da bi hiteli in naredili nekaj na pol.

Saša in ti sta tudi goreča podpornika veganstva toda Ribničani vaju v privatnem življenju poznajo predvsem zaradi pujsa Melvina. Nam s tem ironično sporočata svoje poglede? Res da s Sašo v bendu skrbiva za podajanje sporočila, ampak to je le en člen benda. Sporočilnost je zelo pomembna, a enako pomembne tukaj so melodije, ritmika, glasba. Vsak ima svojo vlogo v bendu in vsi skupaj tvorimo celoto. Vsak člen benda je enako pomemben, saj skupina brez enega samega (nujno potrebnega) člena ne more obstajati. Zato tukaj nerad izpostavljam le naju s Sašo. Navsezadnje je tudi bobnar Rok (popolnoma samoiniciativno, že preden smo dejansko začeli igrati) prenehal s konzumiranjem živalskega mesa in tudi ideološko so naši pogledi na to precej podobni. S Sašo sva zagovornika nepovzročanja trpljenja in proti vsem oblikam diskriminacije in izkoriščanja šibkejših (in to prek besedil tudi sporočava, ker se nama to zdi nadvse pomembno). Sem pa, če smo pri teh stališčih zares dosledni, vsekakor spada tudi veganstvo (ki po zmotnem prepričanju večine ni le način prehranjevanja/dieta, ampak način življenja, ki stremi k povzročanju najmanjše možne mere trpljenja – torej zaobjame vse to). Seveda danes večina ljudi odločno izrazi svoje stališče proti diskriminaciji, proti nasilju in izkoriščanju, vendar pa ta svoja stališča (nekako nevede, že kar podzavest-

stran 27


Intervju z Golliwog no, iz čiste navade) omejujejo le na ljudi (in mogoče še na nekatere živali, ki so si jih brez kakršnekoli etične ali moralne podlage izbrali za svoje ‘prijatelje’, med tem ko so na druge nalepili etiketo s črtno kodo in jih poimenovali ‘hrana’, zaradi prikladnosti, ker “tako pač je” oz. ker nam to ponuja izkoriščevalski hiperkapitalistični sistem), a ravno to je definicija vsake oblike diskriminacije – delanje samovoljnih razlik med moralno enakovrednimi in enako čutečimi bitji. Tej obliki diskrimincije se reče karnizem (ki je oblika speciesizma v odnosu človeka do njegove ‘hrane’).

Bo nov album osredotočen tudi na tematiko veganskega aktivizma? Nov album ne bo osredotočen na tematiko veganskega aktivizma, ampak bo zajel veliko širše področje. Če je bil koncept prejšnjega albuma fokusiran na kritiko zunanjega sveta, na korupcijo in probleme - in predvsem na iskanje rešitev za te probleme (predvsem v globalni politični areni) - torej fokusiran na nepravičnosti, ki se dogajajo zunaj nas, ki jih nam povzročajo drugi in katere občutimo sami, tako posamezniki kot kolektivno celotna

stran 28

NA5 UŠES | SKUP

družba pod izkoriščevalskim kapitalističnim sistemom, pa bo kritika novega albuma ravno obratna, usmerjena popolnoma v drugo smer – torej navznoter, v notranjo univerzo, kajti to kar smo se zrcali navzven. Kar dajemo, to dobivamo in to smo si sami prislužili (tako dobro kot slabo). Kritika bo fokusirana na delovanje posameznika znotraj te ‘izkoriščane’ družbe in na posledice, ki jih posameznik s svojim delovanjem pušča v svetu. Prav tako pa bo pod drobnogledom delovanje kolektivne zavesti družbe (vendar spet iz popolnoma obratnega vidika – ne kot žrtve izkoriščanja, pač pa iz vidika tistih, ki jih izkoriščamo sami, iz vidika nemočnih žrtev naše brezbrižnosti in nečimernosti – predvsem iz vidika farmskih živali, ki so najbolj izkoriščana bitja in največje žrtve sistema) kjer se dobsedno utopimo v morju množičnih nevidnih ‘bolezni’ današnje družbe od moralne shizofrenije oz. moralne nedoslednosti, selektivnega sočutja, egocentrizma, patološkega narcizma, blagovnega fetišiziranja, kompulzivnega potrošništva in obsedenosti z materialno akumulacijo do popolnoma razvrednotenega hedonizma, antropocentrizma in vseprisotnih dvojnih standardov. Album bo tako še veliko bolj kritičen, veliko bolj samokritičen , predvsem pa je cilj vzpodbuditi ljudi k razmišljanju in k (umski) aktivnosti, saj le tako lahko pričakujemo pozitivno spremembo v svetu. Kot je rekel Gandhi – Postati moramo sprememba, ki jo želimo videti v svetu! Tukaj moram poudariti (da ne bi spet prišlo do napačnega razumevanja in takojšnje impulzivne defenzivnosti ), da to ni vsiljevanje nekega našega/mojega osebnega mnenja, ampak le podajanje informacij, na podlagi katerih si bo vsak sam razvil svoje mišljenje.

Ko se že dotikamo družbi perečih ter aktualnih tematik. Kufri se menjajo stari obrazi ostajajo. Kaj menite na trenutnem politične dogajanje v Sloveniji? Cirkus. Je pa bilo pričakovano že nekaj let vnaprej. Če le malo spremljaš alternativne vire o dogajanju v zaodrju te politične predstave, ki nam jo uprizarjajo, da bi nas zamotili in nas odvrnili od pravih problemov, kmalu postane jasno kam peljejo svojo pravljico. Problem je globalen. Skoraj vse kar se trenutno dogaja pri nas, je posledica globalnih ‘ukrepov’ pod taktirko trojčka Washington DC/City Of London/Vatikan, ki so glavni trije centri za popolno kontrolo (političnega) dogajanja v svetu. Namenoma ustvarjena ‘gospodarska kriza’ je praktično razlog za ves kaos, ki se dogaja zdaj po svetu. Dobro je, da se ljudje prebujajo iz polsna in da se postavijo za svoje pravice, a paziti moramo, da se ne ujamemo v lastno past. Tukaj bi spet nakazal na velik problem prikritega bolezenskega egocentrizma. Ljudje v veliki večini vidimo samo še sami sebe. Nezadovoljstvo izražamo samo takrat, ko se problem dotakne nas - ko trpimo sami. Ampak tukaj ne gre za vas in za vaše sebične interese, tukaj gre za VSE izkoriščane iz strani krute kapitalistične mašinerije, kateri je pomemben le dobiček. Če ne želimo biti izkoriščani, moramo najprej SAMI prenehati z izkoriščanjem drugih. Vse skupaj pa je brez učinka, če se ne bo posameznik (ne glede na vse ostale), sam pri sebi zares odločil za iskreno pozitivno spremembo. Pozitivno mišl-

jenje ne pomeni miselnega vzorca pasivnih ljudi z lažnim optimizmom ‘vse bo ok’, ki sami za to ne bi storili ničesar in pričakujejo, da bodo drugi namesto njih, ampak hrepenenje po pozitivni spremembi sebe in okolice z aktivnim doprinosom! Spremembe ne bo naredil nihče drug kot mi sami! Spremenimo sebe, da bi spremenili to kar se zrcali navzven! Prebudimo se iz polsna! Pomagajmo! Živimo in pustimo živeti! Ključnega pomena je to, da smo složni in da usmerimo ves fokus tja kamor je potrebno. Potrudimo se in stopimo iz svojih okvirjev. Ne samo zase, tudi za druge! Dovolj je izkoriščanja!

Vrnimo se nazaj v Ribnico. V februarju ste po več letih nastopali tudi v Ribnici, kakšni so občutki ponovno igrati v domačem kraju med znanci ter prijatelji. Koncert v Ribnici je bil super. Vzdušje seveda popolnoma domače. Bilo je bolj kot nekakšna privat fešta s ‘stand up comedy’ in ‘karaoke’ vložki, ne pa kot koncert. Definitivno drugače kot drugje. Bilo je tudi veliko podpore iz Kočevja in celo iz Kranja, kar se nam zdi res lepo, predvsem zato, ker mi je zelo všeč združevan-

stran 29


Intervju z Golliwog je lokalnih skupnosti. Tako vsi skupaj pokažemo tistim zagriženim ‘nazi’ lokalpatriotom, ki se obnašajo kot nedorasli otroci (in jih je hvala bogu ostala le še peščica), ki imajo zaradi nekih svojih frustracij ali travm iz otroštva probleme in radi netijo medkrajevne spore samo zato, ker gre za nekoga iz sosednjega kraja (in ker so morda imeli eno slabo izkušnjo z nekom iz tega kraja – ne pa nujno), kar je milo rečeno idiotsko in tega nikoli nisem razumel. Stigmatiziranje celotne skupine ljudi na podlagi določenih posameznikov, ali posameznih dogodkov je res že po definiciji čisti idiotizem. Z idiotizmom pa ne želimo imeti opravka, pa naj gre za ribniški, kočevski ali kakršenkoli drug idiotizem.

Kakšno mnenje imate torej o ribniški ‘’sceni’’ (ki je oz. če je sploh kdaj bila)? Kje se je vse skupaj začelo? Kje se je torej zalomilo? Čemu tako drastično nezanimanje za alternativno sceno med mladimi? Če govorimo o alternativni glasbeni sceni, lahko enostavno rečem, da ribniške ‘scene’ ni bilo še nikoli. Za sceno je potrebno neko frekventno (koncertno) delovanje in aktivnost. Za delovanje in aktivnost pa je potreben primeren prostor. En sam bend, ali dva, še ne tvorita scene. Mislim, da ljudje ne vejo točno, kako ‘scena’ funkcionira, in očitno se ne zavedajo, da je edini način ko lahko funkcioira, aktivnost in podpora z udeležbo. Druge ni. Tako, da se na tem mestu ne bi spravil tipično kritizirati le ‘občinskih veljakov’, ki “mladim ne dajo pros-

stran 30

NA5 UŠES | SKUP

tora za ustvarjanje in ne pokažejo nikakršnega interesa za alternativno kulturo”, ampak bi kritiko spet usmeril navznoter – na posameznika, na letargičnost, na neodločnost in na večinsko pasivnost. Alternativa je sicer vedno nekako marginalna, manjšinska (v nasprotnem primeru pač ni več alternativa) in v Ribnici je problem predvsem v majhnosti mesta in posledično v majhnem številu mladih, ki jih zanima alternativna (sub)kultura in nasploh alternativen pogled na svet. Ampak kljub temu mislim, da se tudi v Ribnici najde dovolj idejno močnih mladih in verjamem, da se lahko naredi nekaj konkretnega v tej smeri. Prvi dokaz za to je letni festival Alternativa (za kar grejo vse pohvale Žigatu Lovšinu in RŠK-ju, močno upam le, da bo festival ostal zaslužen nosilec imena in ne le še en tipičen mainstreamovski festival za privabljanje množic), ki se je obdržal vse do danes, poleg tega festivala, ki se zgodi vsako leto poleti, pa bomo v sodelovanju s Kovatom (Gallop Pub), po njegovi pobudi, poizkušali sceno okrepiti tudi s povečanjem klubskega koncertnega dogajanja – petkovi alternativni koncerti so že v teku. Ideja je, da se v Ribnico pripelje čimveč alternativnih bendov, da scena v Ribnici končno zaživi, da dogajanje postane bolj frekventno, da dobi neko kontinuiteto (vsaj enkrat na mesec) na katero se bojo alternative željni mladi počasi privadili in jo začeli konstantno podpirati z zavedanjem, da v nasprotnem primeru – brez podpore – ne more obstajati. Če si želimo sceno jo moramo zgraditi, če je ne želimo in je ne mislimo podpirati, je pač ne bo.

SKUP | NA5 UŠES

Karnizem,

izbira ja naša

Če bi klavnice imele steklene zidove,

bi vsi bili vegetarijanci Piše: Aleksandra Bikič V pogovoru z Matejem iz Golliwoga smo izvedeli veliko o karnizmu. Porajala so se nam dodatna vprašanja, zato smo raziskali ta fenomen, ki odpira oči in naše glave dodobra prevetri. Nihče namreč noče biti hinavec, a sodeč po teoriji karnizma, je to sleherni dan. Karnizem je predlani definirala svetovno znana psihologinja in antropologinja Melanie Joy. V svoji prodajni uspešnici Zakaj ljubimo pse, jemo prašiče in se oblačimo v krave? raziskuje družbene vzgibe prevladujočih prehranskih navad. Marsikdo se je že kdaj čudil kakšnemu eksotičnemu plemenu, ki se prehranjuje z žuželkami, Joyjeva pa gre še korak dlje in radikalno prespraša idejo prehranjevanja z mesom nasploh. Stvari pač take so Le redko se sprašujemo, zakaj živimo na tak način, kot živimo. V bistvu se nam niti ni treba, saj nam družba posreduje razne vzorce o primernem življenjskem stilu. Tako smo od malih nog naučeni, da se poroka spodobi, da je zaželeno imeti otroke in nadvse nujno imeti sebi primerno

službo. Ker stvari pač take so. Vali feminizma in večletni boji za enakopravnost ljudi so te vzorce že izzvali in tako postaja vse bolj sprejemljiva podoba samske temnopolte direktorice brez otrok v štiridesetih. Po mnenju aktivistov za enakopravnost vseh bitij so zdaj na vrsti še živali. V Švici je država že določila prvega ombucmana za dobrobit živali. S tem so postali med prvimi državami na svetu, ki zavestno in aktivno skrbijo za interese živali. Švicarji so namreč dojeli, da je inferiornost živali družbeni konstrukt. »O karnizmu svet še ne govori, ker se tak miselni nastavek razume kot samoumeven,« pravi Melanie Joy, ki pozdravlja uvajanje širšega spektra pravic živali.

Ubijanje živali je normalno, naravno in nujno Skozi zgodovino se je v družbi razvilo mišljenje, da je prehranjevanje z živalmi normalno, naravno in nujno. Te vidike skušajo sodobni borci za pravice živali – pa tudi znanstveniki – postaviti na glavo. Normalnost prehranjevanja z živalmi je stvar družbenega dogovora in je zato relativna. Ne le, da imajo različne kulture različne sezname

stran 31


Karnizem, izbira je naša užitnih živali, obstajajo celo kulture, ki v celoti zavračajo prehranjevanje z bitji in tudi take, ki dovoljujejo kanibalizem. Vsaka od njih ostaja prepričana v svoj prav. Naravnost prehranjevanja z živalskimi trupli je argument, ki sega v naše razumevanje prvinske prehrane človeka. Le redki vedo, da najstarejši kuharski recept najdemo v Bibliji, ki pravi: »Žrtvuj mlado žival tako, da bo Bogu dišalo«. Po mnenju svetovno znanega zgodovinarja Charelsa Pattersona je to eden od začetkov eksplicitnega upravičevanja prehrane z mesnimi izdelki. Analiza fosiliziranih iztrebkov praljudi kaže namreč na to, da so se naši pra-predniki prehranjevali predvsem s sadjem. Nujnost prehranjevanja z živalskimi izdelki sega v argument zdravja. Preprosto povedano: umrli bomo, če ne bomo jedli mesa. In vendar imamo celo vrsto raziskav, ki kažejo na direktno povezavo med rakavimi obolenji in prehranjevanjem z mesom. Znanstveniki so ugotovili tudi, da imajo države z višjo porabo mleka in mlečnih izdelkov več obolenj osteoporoze. Raziskave so pokazale, da človeško telo iz celice mleka v resnici ne more pravilno absorbirati kalcija. Telički to zmorejo zaradi štiriprekatnega želodca, človeški prebavni trakt pa najlažje absorbira kalcij iz rastlinske hrane. Res samo organizmi za prehrano? Kar je družbeno sprejeto, je pravilno. Pa je res tako? Patterson v seriji poglobljenih intervjujev namreč ugotavlja, da je proces disociacije med zapakiranim mesnim izdelkom in živim čutečim bitjem v resnici precej boleč. »Več obglavljenih teličkov kot vidiš, prej v njih vidiš objekte

stran 32

NA5 UŠES | SKUP

in se nehaš sekirati,« se mu je otopelo zaupal anonimni delavec v klavnici. Verjetno nihče ne bi želel biti na njegovem mestu. In vendar z vsakim nakupom mesnega izdelka podpiramo sistem, ki dovoljuje tako trpinčenje živali in ne nazadnje tudi klavniških delavcev. Primik k zavesti, da so nam živali enake, je težak. »Zame so živali bile le premikajoči organizmi,« iskreno priznava ameriški aktivist Eddie Lama. Živali namreč težko dojemamo kot osebke, ki ne čutijo le fizične bolečine, temveč tudi kompleksna čustva. Zakaj kljub vse več raziskavam, ki to znanstveno potrjujejo, živali še vedno dojemamo kot manjvredne, pojasnjuje španski filozof Oscar Horta: »Namensko potlačimo zavest o čutečih živalih. Da vidimo živali kot organizem, namenjen prehrani, je stvar izbire. Če bi živali dojeli kot enakovredna bitja, jih ne bi mogli klati, ker bi vedeli, da jih bo umor prikrajšal za polnovredno življenje«.

Nevidni svet trpljenja V Sloveniji vsako leto zakoljemo okoli 44 milijonov živali. Številka je zares ogromna in povprečni Slovenec toliko živali ne vidi v celem življenju. »Karnizem se lahko ohranja, dokler ostaja ljudem skrit,« razlaga Joyjeva. To se kaže v odmaknjenosti klavnic, pa tudi v vljudnih poimenovanjih, kot so »mesni izdelek«, »govedina«, »mleto meso« in podobno za izdelek, ki v resnici pomeni kos trupla krave. »Ljudje so v svojem bistvu čuteča bitja – tako kot živali – in če bi klavnice imele steklene zidove, bi bili vsi vegetarijanci,« je v znamenitem govoru pred leti dejal najbolj znani Beatl Paul McCartney. Lama, aktivist za pravice živali, sklene: »Ampak veste, nobena od teh grozot se ne dogaja zaradi mene in tukaj ustvarjam pomembno spremembo«.


Suha intelektualna roba | SKUP

Panoptikon Piše: Tit Starc Panoptikon je arhitekturna ideja zapora, ki po Benthamu (1748-1832) predstavlja novo obliko pridobivanja »mind over mind«¹. Ta ideja zajema obročno zgradbo v središču katere je stolp, ki ju ločuje le prostor. Znotraj obročne zgradbe so posamezni zaporniki zaprti v celicah, v katere prihaja svetloba iz zunanje strani, medtem ko imajo iz notranje strani vgrajeno okno, kar omogoča njihovo vidnost s položaja središčnega stolpa, v kateri je nadzornik. Skozi to arhitekturno idejo je Bentham skušal iznajti stroj, neodvisen od posameznika², ki bi preko opazovanja popolnoma nadzoroval vsakega posameznika in tako zagotovil pričakovano vedenje ne glede na posameznikove interese.

Gre za sistem, kjer je jetnik

nadzorovan skozi konstanten občutek, da bi bilo vsako njegovo storjeno dejanje vidno, medtem ko je sam nadzornik v nadzornem stolpu neviden – nadzornik je vsevidno oko, ki je nevidno.

stran 34

Navidez dobronamerna ideja je imela za razvoj zahodne civilizacije strašanske učinke, kot to analizira Foucault. Ideja panoptikona je v 19. stoletju namreč služila kot princip, po katerem so se orientirale tudi spremembe v drugih institucij (šola, bolnišnica, tovarna, družina), ki so prevzele bistvo omenjenega modela zapora, to je nadzorovanje individuuma. Prostor svobode se nam (je) v moderni družbi torej (s)krči(l). Moderna družba je zapor, je družba discipline, kot jo poimenuje Foucault. Tekom tega eseja bom zato na kratko (in zato izredno posplošeno) predstavil analizo družbe, kot nam jo daje Foucault, se osredotočil na pomen avtorjeve opredelitve dveh plati družbene ureditve in tako pokazal, da je ta teorija še kako aktualna tudi danes. Po Foucaultu panoptizem predstavlja diagram oz. zemljevid, po kateri se organizirajo oblastni mehanizmi. Taista oblast, ki je konstituirala ureditev moderne dobe³, deluje preko dveh plati: plati vrta, ki opazuje, ugotavlja razlike in klasificira ter laboratorijske plati, ki deluje »kot stroj za opravljanje poskusov, za spreminjanje obnašanja, za dresiranje ali popravljanje posameznikov«⁴. To doseže ravno skozi shemo Benthamovega panoptikona, to je vidnostjo in nepreverljivostjo oblasti, ki je zagotovljena predvsem z osamitvijo slehernega posameznika (v posameznih celicah bi bil

be

jetnik odrezan od drugega jetnika, kar preprečuje upor jetnikov oz. posameznikov, saj tako ne morejo niti komunicirati med seboj, kaj šele organizirati upor). Iz tega, pravi Foucault, izhaja poglavitni učinek panoptikona, to je konstanten nadzor nad posamezniki. Primer pomena pridobivanja podatkov za funkcioniranje institucij, prežete z oblastnimi mehanizmi nam daje Loic Wacquant v knjigi Zapori revščine. Ob analizi zaporov namreč ugotovi, da so evidentirani osebni in lahko dostopni podatki zapornikov ključni za začaran krog, ki ga vzpostavljajo zapori. Evidenca o kartoteki poljubnega nekdanjega kaznjenca namreč povzroča, da ima do teh podatkov dostop tudi delodajalec, čigar interes ni zaposlitev nekoga, ki je etiketiran kot morebitna nevarna oseba (nekdanji zaporniki so seveda ob lahko dostopnih podatkov etiketirani tudi s strani drugih). Za nekdanjega kaznjenca je tako skorajda nemogoče, da dobi delo ter s tem tudi zaslužek, ki bi mu omogočal preživetje, kar ga zopet sili v kriminalna dejanja in tako sklene krog, v katerem je zapor bolj reproduciranje kot resocializiranje zapornikov. Ti mehanizmi so koristni ravno za same zapore, ki so v ZDA v veliki večini privatizirani in imajo zato več zaslužka kolikor večjo »obiskanost« imajo⁵, kar je vse bolj razširjena praksa tudi v Evropi. (Wacquant nam tako pokaže še bolj groteskno sliko zaporov kot to analizira Foucault, saj funkcija zaporov ni zgolj resocializacija preko laboratorijske plati, temveč izkoriščevanje jetnikov zavoljo zaslužka). Tu seveda ne govorimo o jetnikih vrste množičnih morilcev, posiljevalcev ali mafijcev, to so v večini le emigranti in tatovi. Slednje nas zopet napoti na Foucaulta,

m Opo

¹ Citirano po: Bentham, Jeremy. The panopticon writings, str. 31. ² Tu Bentham izhaja iz njegove opredelitve individuuma kot nekonsistentne živali. ³ Tu nam ni potrebno iskati panoptično strukturo zgradb v današnji družbi. Kot je ugotovil že Bentham na primeru bolnišnice za uvajanje panoptičnega dispozitiva ne potrebujemo cirkularne arhitekturne zasnove z dejanskim stolpom v sredini. Ključno je, da vse te institucije temeljijo na nadzorovanju pacienta, učencev, itd. ⁴ Citirano po: Foucault, Michel. Nadzorovanje in kaznovanje: nastanek zapora, str. 223. ⁵ Korporacija GEO, ki nadzoruje 25% vsega svetovnega poslovanja med zapori je imela leta 2008 61 milijonov dolarjev dobička. Več o tej korporaciji je dostopno na internetni strani mladine: http://www.mladina.si/46720/ donosni-zapori/.

ko analizira, da so bili ti disciplinski mehanizmi nujni za vzpostavitev kapitalizma. Ravno

stran 35


Suha intelektualna roba | SKUP

Panoptikon

be

m Opo ⁶ Podobno je seveda tudi z

migranti in drugimi marginaliziranimi skupinami, kjer se pojavlja vprašanje ali je iskanje zločincev organizirano tako, da najde specifične tipe (manjših in marginaliziranih skupin) zločincev ali je naraščanje kriminala posledica prenatrpanosti zaporov. Omenjeno se vidi še posebej v tipu jetnikov evropskih zaporov, ki so predvsem migranti, kar je posledica večjega konservatizma v Evropi. ⁷ Dostopno na: http://www.forbes. com/companies/target/. ⁸ Dostopno na: http://www. dnevnik.si/slovenija/v-ospredju/1042550996.

zaradi bistvenega pomena privatne lastnine za kapitalizem je namreč tatvina ob njegovem vzponu postal tako hud prekršek, katerega je potrebno preprečiti, zaradi česar je tudi potreben nenehen nadzor nad posameznikom. V tem kontekstu moramo prav tako gledati na prenapolnjenost zaporov, ki se je drastično povečevalo v zadnjih desetletjih. Vzrok temu namreč ni naraščanje števila tatvin, vendar za-

stran 36

ostrenost zakonodaje in netolerantnost represivnih aparatov glede tatvin in drugih manjših prekrškov, kar se je začelo radikalizirati z razmahom neoliberalizma⁶. Opisano je seveda zgolj primer splošne tendence v moderni družbi. Opazovanje in klasificiranje namreč prežema slehernega posameznika. Prisotno je v nakupovalnih praksah, kot nam razvidno pokaže primer analize nakupovalnih navad s strani korporacije Target znotraj njenih trgovin, kjer je na podlagi evidentiranih nakupovalnih navad predvidel nosečnost neke najstnice še preden so za to zvedeli vsi njeni svojci⁷. Prav tako je omenjen model oblastnih mehanizmov razviden v praksi zavarovalnic, ki imajo pravno podlago za pridobivanje posameznikovih osebnih zdravniških podatkov in kar je tudi pogoj pridobivanja zavarovanja⁸. Opisani primeri seveda niso le nekateri primeri deviacije nekega drugače pravilno delujočega sistema, vendar primeri delovanja sestavnih delov oblastnih mehanizmov, ki segajo v vse pore posameznikovega življenja. Bistvo opazovanja, klasificiranja in pridobivanja podatkov je torej kontrola, discipliniranje, reguliranje. V tem kontekstu je tudi napredovanje tehnologije, ki prinaša vedno hitrejše zbiranje in obdelavo informacij pereč problem. To je še posebej razvidno v razvoju internetnega omrežja, ki predstavlja vedno bolj aktualen prostor boja med poskusom monopoliziranja in njegove proste uporabe.


*

Z GLAVO V ZID | SKUP

Erasmus,

Happy time

Piše: Elvira Košele Foto: Žana Prislan

Več let sem zbirala pogum, da sem se prijavila na svojo največjo dogodivščino do sedaj. Prijatelji so prikimavali, starša s cmokom v grlu prav tako in padla je odločitev – grem v Berlin. Žal moja fakulteta lani še ni imela sklenjene pogodbe za izmenjavo s to prestolnico, zato sem na kolena potegnila karto Nemčije in delala križce v mesta, s katerimi je FDV le imel urejene papirje za izmenjave. Zmagalo je majhno mestece ob poljski meji, Frankfurt ob Odri. To ni tisti Frankfurt, ki ga vsi poznate. Ne, to je nepomembni Frankfurt, v katerem stoji Europa Universität Viadrina, najbolj internacionalna univerza v Nemčiji. Lahko bi polnila vrstice z besedami o stereotipih Nemčije in Nemcih, ki jih večino lahko brez zadržkov ovržem ter dodam nekaj novih. Pisala bi lahko tudi o študiju v tujini, ki sploh ni tak bav-bav kot si mnogi mislijo.

Najbrž bom kmalu na vse to pozabila, a kar mi bo ostalo za vedno v spominu so ljudje, ki sem jih tam spoznala. stran 38

Ko prideš v tuje mesto, si daleč stran od ljudi, ki ti pomenijo vse. Si kot ptica, ki si mora znova zgraditi gnezdo in vanje povabiti nove vrabčke. Tam sem sicer imela podporo nekaj Slovencev, a sem jih spoznala šele na licu mesta. Ti prijatelji so me spominjali na domovino in tako so bili prvi, ki so smeli stopili v moje gnezdo. Moje gnezdece je imelo še veliko prostora in vanj so prileteli tudi Baski, kasneje še Poljakinja. Na robu pa so sedeli tudi Mehičani, Nemci, Američani in Brazilec. Pisana druščina narodov, ki so mi odprli oči, mi pokazali svet tudi z druge perspektive. Človek je družabno bitje. Ne more biti sam. Potrebuje zavetje družine in prijateljev. Na izmenjavi so tako moji novi prijatelji postali moja družina. Med vikendi je bil hotel mama predaleč, a soba iskrenega prijatelja kot naročeno nekaj stopnic stran. V tistih štirih mesecih ko smo bili skupaj, so se med nami spletle močne vezi, skrivnosti in trdno prijateljstvo. Doživeli smo toliko novega, norega in neponovljivega. In bile so tudi solze. Najprej so po naših licih polzele solze smeha. A prišel je tisti dan, ko smo brisali drugačne solze. Bolelo je in rahlo boli še danes. Reči »adijo« takemu prijatelju, je bilo nekaj najtežjega kar sem morala storiti. Večkrat smo se pošalili, da smo samo na zelo dolgih počitnicah. Svet tam se je zdel nerealen, skoraj preveč popoln.

*

*

dn a ve z i j atel Prij

o

Bili smo brez skrb

i. Imeli eno samo pravilo: Nik oli ne reci ne! Vsa k ne, te je prik rajšal za dog odivšč ino, kar pa je stroga prepoved na izmenj avi.

mi odv napačnem nadstropju in osebo, ki k njen i pre prepričal a, da sem prišl a na obisk šila zgre cimr i, ki ne obst aja? Deja nsko sem v esto nam nadstropje in zvon ila v tretjem, me da va, četrtem. Bila sem tako prepričlji in šele je zmedena Turk inja spustila naprej nala, spoz ko sem stopi la v njihovo kuhi njo je me Ona da nisem v pravem stanovanju. le ji se sem še bolj zmedeno gled ala, jaz pa profe a nasmehni la in rekla »ups«. Bi dom da i, ričat sorico nem škeg a jezik a uspela prep se na ima slovenščina 12 časov? Z vsem i sem je mi zato , izmenjav i pogovarja la angleško ga smo ko ta tečaj prišel še kako prav, a kaj včasi h obiskoval i sami Slovani. Tako smo jezik i i ugot avlja li podobnosti med našim la, deva priza in s kolegom Slovencem, sva si ti bnos pose da je slovenščina zasijala v soju Beki, Polja in edin stvenosti. Naj se Rusi, želijo, a lorusi, Slovaki idr hval ijo s čimer enšč ina Slov mi imamo dvojino in 12 časov! mus, Eras ta je pač edin stvena, kajne. Oh, happy time!

Še preden sem se odprav ila,

sem pom isli la, da se bom domov vrn ila čisto nova, prenovljena ver zija sebe. To se ni zgodilo. Še ved no sem jaz, jaz. Edi no kar se je spremenilo je zaupanje vase. Da, zmore š! Bil a sem v situacijah, ki so mi pom aga le spoznati, kdo pravzaprav sem in česa sem zmožna. Začela sem ver jeti v to, da kje r je volja, je tud i pot. Bi dom a v trenutku, ko se ti pok var i rač una lnik rek la: »Er asm us, happy time«? Kar pom islite, kako jezn i ste, kad ar se vam to zgodi. Tam se nisem jezi la. Enostav no sem se odprav ila v trgovin o po novega, seveda najcenejšega, ki je sor azmerno s ceno tud i zmogljiv in iz teg a smo raz vili teorijo, da te moj nov pre nosnik uči potrpljenja. Bi dom a poz von ila na vratih

Erasm

us, ha ppy

time


SKUP | Z GLAVO V ZID

Neaktivnost

civilne družbe Piše: Miha Kolarič

V luči tako imenovane gospodarske krize, ki se je v naša življenja prikradla sedaj že davnega leta 2008, se je širom Slovenije končno prebudila tudi širša družbena sfera. Do enajstega novembra 2012 so bile splošne demonstracije v naši državi redkost, izjema ali pa kar nepredstavljiva fikcija. Prva mariborska vstaja, za njo pa še vse naslednje (mariborske, vseslovenske in druge) so zapisale novo poglavje v zgodovini protestov v Sloveniji. Do sedaj je bila namreč praksa, da je na posameznih demonstracijah sodelovala zgolj ena interesna skupina civilne družbe. Primer takih demonstracij so bile večkratne študentske demonstracije (pomnite granitne kocke?) sindikalni protesti, protesti delavcev posameznih podjetji itd. Na tretji slovenski vstaji je bilo moč čutiti, da ne gre za osamljen protest, krik, določene marginalne skupine, temveč za skupno vpitje celotne civilne družbe, podprte s strani posameznikov. Prav ti posamezniki, ki drugače niso del posameznih skupin civilne

stran 40

družbe, v demokratičnih državah predstavljajo protipol in ravnotežje v politiki, oblasti in političnim strankam. Vse skupaj pa dajejo tem demonstracijam pridih splošnega nelagodja in frustracije, ki ju je med prebivalstvo vnesla kombinacija ekonomske krize v navezavi s korupcijskimi škandali vladajočih politikov. Civilno družbo po definiciji sestavljajo vse nevladne organizacije, ki v Sloveniji uradno v obliki društev, zavodov, sindikatov, nevladnih organizacij, kulturnih in neprofitnih organizacij skrbijo za izvrševanje javnega interesa. Vsaj v teoriji. V praksi se po navadi izkaže, da skrbijo za izvrševanje svojih vsakokratnih partikularnih interesov, ki jih v javnosti in medijih predstavljajo kot javne. Če gre pri javnih interesih zgolj za skupek partikularnih interesov ali pa javni interes pomeni nekaj več, pa je že zadeva, za katere razčiščenje bi potrebovali več prostora, kot ga imam tukaj. Zato je najbolje, da kot javni interes privzamemo skupek interesov posameznih skupin civilne družbe. Ta pa žal izpusti interes tistih posameznikov, ki nimajo motivacije, volje, časa, denarja ali interesa združevati se v takšna in drugačna združenja, ter so tako razen volitev izločeni iz demokratičnega dialoga politike s civilno družbo.

Na tem mestu se mi kot piscu lokalno usmerjene publikacije postavlja vprašanje, kaj pa se dogaja s civilno družbo v naših krajih, se pravi v Ribnici in Kočevju. Tudi nas ekonomska kriza ni obšla, tudi nekateri naši lokalnim veljaki so bili pod drobnogledom iste komisije, katere poročilo je odneslo bivšega premieja države, tudi njim se očita marsikatera nečednost in sumljiva odločitev pa naj bo ekonomska ali politična. A vendar so ulice Kočevja in Ribnice na dneve protestov bolj kot ne molčale. No, da ne delam krivice najbolj zagretim protestnikov, bilo je nekaj prižganih svečk v Kočevju in pomenljive skulpture iz snega v Ribnici.

Naivno sem pričakoval v občinah z visoko brezposelnostjo (skoraj 1700 brezposelnih v Kočevju in 440 v Ribnici januarja 2013, kar je razvidno iz podatkov Zavoda RS za zaposlovanje) večje ogorčenje, jezo ali pa vsaj dovolj razdraženosti ob političnih zdrahah, da bi ljudje vajeni hudega mraza tudi ob malo slabšem vremenu spravili na ulice. A vendar se to ni zgodilo.

Tolažim se, da je mlajši izobraženi del prebivalstva protestiral v univerzitetnih mestih, Mariboru in Ljubljani, kjer so bile največje demonstracije, a vendar se ne morem znebiti občutka, da razlog za apatijo, nekritičnost in neaktivnost družbene sfere tiči drugje. Morda v naših krajih primanjkuje demokratičnega dialoga politike z družbenimi skupinami, vendar pa razloga za to ne gre pripisati samo politiki, ki že po definiciji vedno poskuša zanemarjati to svojo nalogo, temveč predvsem neaktivnosti nevladnih organizacij in društev na tem področju. Naša društva, študentski klubi in ostale nevladne organizacije so na žalost vse preveč ujete v uresničevanje svojih partikularnih interesov, ne sprevidijo oz. sprevidimo pa, da se naši partikularni interesi lahko najbolje uresničujejo samo v okolju, kjer je politična korupcija pod nadzorom pravnih instanc in javne sfere (medijev, civilne družbe) in v okolju, kjer različne družbene skupine delujejo v splošno, javno dobro tudi kadar se le to ne prekriva z njihovimi trenutnimi interesi. Šele v takšnem okolju pa lahko prosperira demokratičen, kritičen in zaveden posameznik, ki pride na demonstracije takrat, ko se njemu zazdi, da je »dovolj« in da so »gotovi«, ne pa samo takrat, ko demonstrira njegov naključni sindikat, ali je na oblasti njemu neljuba politična opcija.

stran 41


Strip

SKUP | OŠ VOGAL

Učenci osnovne šole so se odlično odrezali pri risanju stripov. Predstavljamo vam najbolj izvirnega, ki ti bo narisal nasmeh na obrazu. OŠ Dr. Franceta Prešerna Ribnica

elc

Tina P

Kako je biti študent Na kakšen način mlajša generacija odgovori na vprašanje: "Kako je biti študent?" Ko si študent, veliko potuješ po svetu, spoznavaš nove kraje, ljudi in običaje. Pridno se učiš, dejaven si pri humanitarnih dejavnostih in sodeluješ pri različnih projektih. Začneš se tudi osamosvajati in živeti nekako po svoje. Gradiš svoje znanje, ki ga lahko potem tudi marsikje uporabiš.Talente, ki so ti bili dani, razvijaš in jih lahko tudi predstaviš ljudem. Ko si študent, si želiš narediti nekaj, da boš postal pomemben. Pa tudi rad obujaš spomine na otroštvo, na tiste čase, ko se je čas zdel neskončen in domišljija brezmejna …

Diana

Študentka bom, to dobro vem. Tu, glej, pojavi se problem. Učim se, da bi točke imela, Da na faksu bi blestela. En problem pa tu tiči. Ne vem, zakaj se kdo uči, T’ko al’ t’ko problem se zdi, Kdo sploh službo še dobi, Ali vse v prepad zleti? Bit’ študent se zdi mi fino, Odločaš sam, si polnoleten, Mal’ učiš se več čez zimo. Brez izjem, izpit je fleten In poletje mimo gre. Ljubezen h knjigam vrne se, Ampak to naporno je!

Arko

9.C, OŠ Dr. F. Prešerna Ribnica

ina

a Koz

n Adria

Gimnazija Ledina


STIHI | SKUP

Stihi

m ese

a m e T a

Tem

stran 44

ni

ol

em apiš nPaj nNekdo mi je rekel,

Čas je za stihe. Možgani so polni pametnih stavkov. Zdaj so na vrsti misli, vpletene v rime.

Ana Virant

, l e k e r e j i m o Nekd pesem o ljubezni. ez jub

Skušam pozabiti, se ponovno roditi, biti prerojena, nikoli več zgubljena. A kaj ko mi na poti ti stojiš, Vprašam te: » Si me spet želiš?« » Kaj nikoli ne spiš?« Ne, vedno te vodim, po svetu blodim, čakam na takšne kot si ti, da žalost se jih vedno drži, trpljenje nikoli ne spusti, da nesreča jim vedno zre v oči, a kaj ko se tebi najbolj godi. Nemoreš mi uiti, mi zvesta moreš biti, če ne ti še bolj nenaklonjena bom, tudi po smrti bila bom s teboj.

naj napišem pesem o ljubezni. tila: In sem seInlo sem se lotila: in list ikpapirja. vinčinnlist s em semssvinčnik vzela vzela Možgane sem priklopila na »on« in čakala. Nič. Pesem ni padla niti z neba, niti iz srca, saj je nisem čutila. Začela sem risati srčke. Mar niso simboli ljubezni? Kmalu sem se naveličala, zmečkala papir in ga vrgla v koš. Še sedaj je tam. In čaka, da se nanj nisem čutila. j jeljubezni. a, sapesem iz srcodtisne

papirja.

na »on« a il p lo ik r p m e s e Mo ž g a n

. a l a k a in č Nič.

iti n , a b Jasna Janež e n z i it n la Pesem ni pad

e b u j l i l o b m i s o Mar nMiesgla naveličala,

srčke. Za čela sem risati

a l g e M

Kmalu sem se

Rahljam meglo, jo zračim, objemam, mečkam. Spletem ji kitke. Okoli vratu zapnem ogrlico. Noge oblijem s sandali. Telo prekrijem z belo rjuho. Na rahlo jo poškropim s parfumom.

ga in ir p a p la a k č e m z


Sveža roba | SKUP

Glasbena

Mineštra

Piše: Mateja Košir Letos je bila že osmič. Kot vedno, nekje v sredini decembra, tokrat premierno v novi športni dvorani v Sodražici. Ponovili smo jo še v februarju v Dolenji vasi in dan kasneje še v Trenti. Te ponovitve tudi štejemo »osmič«.

Glasbene mineštre namreč štejemo po zgodbah. Vsako leto nosi drugačno. Zgodbo sestavljajo dramski prizori in glasbene točke. Druženja željni mladi, večinoma iz Sodražice, vsako jesen pridno kuhamo novo Mineštro. V teh letih se je odkrilo veliko talentov, tako glasbenih kot igralskih. Skupinsko delo prinaša

stran 46

Foto: Ana Arko dobre ideje in zanimive zgodbe. Zadnje dogajanje se je odvijalo v uredništvu revije Vaš magacin. Pisana druščina novinarjev pod taktirko urednice Nede je doživljala zanimiv delovni dan. Leto nazaj smo uprizorili ambulanto doktorice Adriane Langerholz, ki je sprejemala precej nenavadne paciente, predlani srečanje sorodnikov ob obletnici babice in dedka, pred tem odprtje glasbene prodajalne na podeželju, pa nenavadno družino, ki se druži le ob televizij … In kako se je vse skupaj sploh začelo? Mladi, takrat večinoma še dolgolasi glasbeni navdušenci, so pridno »drgnili« vsak svoj inštrument. Nabralo se je kar nekaj dobrega materiala, možnosti za predstavitev pa pravzaprav ni bilo. Prišla je ideja, da se organizira prireditev, kjer se bodo lahko predstavili različni glasbeniki in bo vsaka zvrst dobrodošla. Namesto klasičnega povezovanja glasbenih točk smo poskusili z dramsko igro.

V igranje smo se tako vživeli in v njem uživamo, da v zadnjih Mineštrah glasba dopolnjuje igro in ne obratno, kot je bilo sprva zamišljeno. Na prvo Mineštro smo k sodelovanju povabili multi instrumentalista Tonya Caterja, ki je vnesel glasbeno svežino in znanje v naš prostor. Iz druženja in ustvarjanja je nastal je Tony Cater Jazz Band, ki ima v Mineštri stalen abonma in je nepogrešljivi člen. Proces ustvarjanja Mineštre je pravzaprav za sodelujoče pomemben prav tako kot sama končna izvedba. Dobro sodelovanje med glasbeniki in igralci je nujno, saj eden brez drugega ne moremo. Tradicionalno se dobimo nekje v oktobru in naredimo »brainstorming« idej za prihajajočo prireditev. Glasbeniki pridejo na plan z glasbenimi predlogi, ki jih potem skušamo umestiti v zgodbo. Zgodba se piše sproti, iz vaje v vajo imamo drugačno besedilo in tisto dokončno le kakšen teden pred uprizoritvijo. Srečevali smo se s težavami – kje imeti vaje?

Glasbeniki so se znašli po svoje, igralcem pa tudi ni preostalo drugega. Selili smo se iz šole do sejne sobe, iz sejne sobe v župnišče, kdaj pa smo pristali tudi pri komu doma. Nismo se izgovarjali na to, da nimamo prostora pod soncem, ampak smo iskali rešitve in se vedno znašli.

Glasbena mineštra je eden izmed večjih projektov, ki jih organizira Mladinski klub Sodražica. Je plod naših idej, naših glasbenih želja in našega druženja. Da lahko hkrati ponudimo nekaj sproščenega in smešnega tudi za obiskovalce, je le še dodaten bonus. Zatorej bomo s “kuhanjem” naše Glasbene mineštre z veseljem nadaljevali.

stran 47


Sveža roba | SKUP

SKUP | SVEŽA ROBA

ŠTUDENT

Ime česa je

GRE V SVET

Janez Janša

Piše: Tit Starc Piše: Jošt Žagar

Brez imena ni obstoja. Ime nas individualizira, nas potegne iz nerazpoznavne množice v posebno telo, svoje telo, telo, ki mu pripada oznaka. Pa vendar, koliko ime sploh pove o osebi. Lahko nam pove nekaj o kulturnem izvoru dotične osebe, prav veliko več pa ne. Ime ne zaznamuje značaja, ne misli osebe in vendar se identificiramo z njim in si polastimo tisti niz črk. Lastiti si ime se zdi kot nekaj samoumevnega. Drugega februarja je RŠK, kot prvi projekt novega vodstva, organiziral projekcijo filma Jaz sem Janša v dvorani Rokodelskega centra. Dokumentarni film bistroumno razkriva vprašanje imena, problem ki je zaradi svoje samoumevnosti postal povsem neviden. Vprašanje imena pa film dopolnjuje z eno bolj kontroverznih in kvalitetnejših umetniških intervencij v slovenskem prostoru po akcijah

stran 48

skupine Neue Slowenische Kunst in tako ponuja vpogled v sodobno umetnost, za katero se povsem napačno zdi, da je odtujena. Film nam tako osvetli teoretski pomen umetniške intervencije, ko so se trije umetniki preimenovali v Janeza Janšo. Po projekciji je bila načrtovana okrogla miza o sodobni umetnosti z lokalnimi kulturnimi delavci, ki pa je zaradi vremenski okoliščin odpadla. Vseeno pa smo po filmu ob domačemu pivu kvalitetno razpravljali o vlogi in pomenu lastnega imena.

Vsak petkov večer so se v prostorih RŠKja skozi projekt Študent gre v svet odvijala potopisna predavanja, kjer smo obiskovalci predavanj lahko spoznali heterogenost nekaterih dežel in ljudstev. Predstava o raznih ljudstvih nam je (pre)večkrat posredovana kot neka homogena entiteta. Diktatura pojma, s katerim se označi neko ljudstvo omogoča predsodke o njih in je zato še posebej nevarno, zaradi možne manipulacije zavoljo raznih interesov. V mesecu marcu so prostori Ribniškega študentskega kluba odprli vrata širšemu svetu. Osmega marca nas je v RŠK-ju obiskal Zoran Furman, ki je tri tedne potoval po Pakistanu. Na predavanju je opozoril predvsem na popačeno medijsko podobo Pakistancev kot teroristov, ki pa so po njegovih neposrednih izkušnjah v resnici zelo prijazni in gostoljubni ljudje. Kljub večji prisotnosti vojaškega nadzora (ki mimogrede ni tako različen, kaj šele

radikalno strožji kot povečan nadzor v ZDA v zadnjem desetletju) je največjo tesnobo izkusil ob vožnji po slabo izgrajenih cestah v avtomobilih, ki so bili do zadnjega centimetra napolnjeni z ljudmi, in ne zaradi strahu pred prisotnimi vojaki v številnih območjih. Z nami je delil izkušnjo načina življenja ljudstva Kalaši (njihovi predniki segajo do vojakov Aleksandra Velikega), kateremu je bil priča, značilne pakistanske hrane, ki vsebuje predvsem začimbe in perutnino, hiter in nesistematičen promet ter polo tekmo na prelazu Shandur, kjer imajo za edino pravilo tekme to, da pravil ni. Prav tako je opozoril na velike zaloge nafte, zaradi česar je Pakistan predmet interesov velesil kot so ZDA in Kitajska.

stran 49


Študent gre v svet

Na drugem predavanju, smo spoznali, kako je bluziti po Izraelu, Jordaniji in Pakistanu. Miha Turk nam je opisal svojo slikovito dogodivščino, ki jo je podprl z izčrpnim poznavanjem zgodovine teh dežel in predvsem zgodovino medsebojnih konfliktov na teh območjih. Tako smo spoznali birokratski sistem policije, ki je večinoma sam sebi namen, globoko prisotno diskriminacijo Muslimanov (konstanten poudarjen nadzor nad ljudmi temnejše polti, krčenje ozemlja Palestine v 20. stoletju itd.), heterogenost ver na relativno majhnem območju samega Jeruzalema, prisotnost izkoriščevalskega duha kapitalizma v miselnosti ljudi in še vedno v Izraelu vsepovsod prisoten spomin na holokavst oz. Šo’ah kot ga imenujejo Judje, ki je bil upo/izrabljen tudi v politične namene. Kot je sam poudaril v predavanjih je ravno v takem primeru izrazito diskriminatorne drže razvidna dvojnost ljudi, ki so po eni strani zmožni izredne solidarnosti do »normalnih« ljudi, medtem ko so do tistih, do katerih gojijo predsodek o manjvrednosti sposobni neizmerne nasilnosti in sovraštva.

Dvaindvajsetega marca smo spoznavali, kako je potovati po Turčiji.

stran 50

Sveža roba | SKUP

Kljub višjim cenam goriva, je Turčija polna znamenitih zgodovinskih dogodkov in fascinantnih naravnih pojavov. Angelca in Martin Mlakar sta tako predstavila zgodovinsko pomembnost mesta Gallipoli, kjer je potekala bitka med Turčijo in zavezniki v prvi svetovni vojni, in turistično znamenitost trojanskega konja, ki je postavljen na mestu, kjer je najverjetneje ležalo mesto Troja. Pokazala sta nam znameniti amfiteater, asketski red Dervishev v mestu Konja ter večkrat omenjala prijaznost tamkajšnjih ljudi. Videli smo tudi Pamukkale, to so terasasti bazeni iz apnenca, po katerih se pretaka voda, goro Chiamera, kjer zaradi uhajanja plina gorijo ognji že tisočletja, ter rove, v katerih so se skrivali kristjani preden je krščanska vera postala dovoljena in prevladujoča veroizpoved.

Na zadnjem predavanju, 29. marca, nam je Tilen Nosan predstavil organizacijo SCI oziroma njeno slovensko podružnico Voluntariat, preko katere je mogoče sodelovati v prostovoljnem delu tako v tujini kot tudi v Sloveniji (cena za tujino je 90 evrov plus stroški za prevoz, cena za prostovoljno delo v Sloveniji je 45 evrov plus prevozni stroški). Sam je namreč preko omenjene organizacije potoval na Poljsko v Mazurijo, kjer je opravljal prostovoljno delo v komuni za odvisnike od drog in v Rusijo,

kjer je pomagal pri muzejskem obnavljanju nekdanjega prisilnega delovnega taborišča za politične zapornike Perm-36. Z nami je delil izkušnje iz komune, v katerih so odvisniki nenehno opravljali manjše gospodinjske zadolžitve zaradi terapevtskih namenov in kjer so se zgodile številne nedolžne nezgode, ki so jih ušpičili odvisniki (kot je kraja nekaj cigaret) ter temu sledeči skupinski pogovori med terapevti in odvisniki. Iz predstavitve njegovega dela v današnjem muzeju zgodovine politične represije smo lahko videli organiziranost notranjosti teh slovitih tipov zapora in neorganizirane avtobusne postaje, med katerimi leži dolga razdalja v veliki geografski površini Rusije, katero je moral premagati, da je prišel do Perm-36. Prav tako je svoje izkušnje podkrepil z izčrpnim poznavanjem ruske družbe, kjer nam je razlagal o njihovem rigoroznem birokratskem sistemu, izraziti razliki med samim centrom in periferijo v sami državi in opazni prisotnosti večje avtoritarnosti kot v večini držav zahoda, razvidne predvsem v vsakdanjih pogovorih o raznoraznih ruskih politikih, kar je posledica njihove zgodovine, ki je prežeta z avtoritarnimi oblikami vladavine. Iz opisanega je razvidna težavnost zavajanja vseh teh heterogenih elementov znotraj posameznih kultur na posamezni imenovalec, ki bi označeval Muslimane (so to Pakistanci, diskriminirani Palestinci ali asketski red Dervishev?), Ruse (premožni Rusi v centrih ali revnejši Rusi na periferiji?) ali katerikoli drugo ljudstvo. Njihova raznolikost ni v osnovi nič kaj drugačna od raznolikosti znotraj slovenske kulture.

stran 51


Sveža roba | SKUP

Prvo Piše: Jošt Žagar Foto: Žiga Lovšin

Rib’nšku žagajne

Ribniški študentski klub je letos, 27. marca, organiziral prvo Rib’nšku žagajne, koncert lokalnih neuveljavljenih alternativnih glasbenih skupin v Ljubljani. stran 52

V dvorani KUD France Prešeren so se predstavili Epicenter, All One to me in Chicksy Dicks. Prvi je na odru v tišino sredinega večera zarezal Epicenter. Nostalgični zvoki klasičnega bluesa in rock’n’rolla, ki jih mojstrsko preigrava sodraška trojica, so počasi privedli obiskovalce v dvorano. Skupina je v rock’n’roll ritmih ogrela obiskovalce in še enkrat pokazala, zakaj rock’n’roll legende ne bodo pozabljene.

Po odmoru je sledil nastop punkerjev All One to Me. V udarnih ritmih punka se je množica uporniško razživela in poskrbela za pravo punkersko vzdušje, ki je prevevalo celoten prostor. Sledilo je 45 minut udarnega avtorskega punk rocka. Zasedba je s svojim nastopom zagotovila občutenje pristne energičnosti punkerskih koncertov.

zadnja nastopajoča zadovoljila pričakovanja občinstva in poskrbela za vrhunec večera. Zasedba ohranja pristen metal zvok, za katerega pa poskrbi, da ostaja raznolik in ne zablodi v monotonost. Skupina je na odru predstavila svoje komade posnete na izdanem EPju in poskrbela za precej vzdušen zaključek dogodka.

Okoli pol polnoči so na vrsto prišli metalci Chicksy Dicks. Skupina, ki ima za seboj že nekaj odrskih izkušenj in je letos izdala svoj prvi EP z naslovom Obsessed, je kot

Tako se je nekaj po polnoči zaključilo prvo Rib’nško žagajne. Dogodek je uspel in upamo, da se naslednje leto vidimo znova z novimi bandi!

stran 53


Rib’nšku žagajne 2013

Chicksy Dicks Epicenter

All One to Me stran 54

stran 55


Študentsko Razvedrilo | SKUP

Bi zletela, ja!

Srednje pikantno ctivo

Kaj bi delala v petek zvečer v tej od sexa pozabljeni Ribnici? Piše: Valeria Van Der Veigh Ilustracija: Leja Hočevar in Maša Mlakar

Nekje med Malo in Velko goro. Pogled s te točke je na eni strani na sv. Ano in na drugi strani skozi majhno luknjo med drevesi na Okamnele svate. Štant je kar dobro postavljen, če se hočeš skriti pred ljudmi. Razmišlja, da bi si odpela hlače … počasi s sredincem desne roke zdrsi proti svoji bunkici in si pocuza prstanec leve roke … vse težave izginejo, ko z lahkoto izgine glavica penisa v ustih. Zamiži in uživa. Ali pa raje ne miži, ampak uživa v razgledu na lepo ribniško dolino in prsti raziskuje hribčke in dolince svojega telesa. »Ah, kakšen dolgčas. V Ribnici se nič ne dogaja! Lahko bi vsaj fantje postavljali nov štant zgoraj brez, kasneje pa bi ostali še brez hlač.« Fantje so zadovoljni s seksom po internetu, punce pa si še vedno želijo tradicional-

stran 56

nega trdega ______ (ustavi poljubno slastno besedo) v svojo muco. Moralo bi zmanjkati elektrike, za vsak primer pa naj se pokvari tudi internet. Za vse ostalo bi ženske poskrbele same. Kondomov v štacunah bi sicer zmanjkalo, a tudi brez njih se da marsikaj početi… Fantje bi končno prišli ven iz svojih brlogov in videli njene nedolžne oči, ki vabijo v zmešnjavo. Konec sveta brez interneta se ne bo zgodil in njej je še vedno dolgčas. In to v petek. Kaj naj dela v petek zvečer v tej od seksa pozabljeni Ribnici? Mogoče pa je kaj fantov v RŠK-ju? Probat ni greh, pravijo. Če pa je greh, ji vsaj dolgčas ne bo! V rdečih tangicah (ostala oblačila niso pomembna) se je sprehodila mimo kadilcev, ki so stali pred klubom. Polni sočnih pripomb so jo požirali z

očmi, a ona je imela že poln kurac teh bad boyjev, ki mislijo samo nase, zato je hladno odšla mimo. Vstopila je in odložila jakno, pri čemer ji je na tla padla torbica. Sklonila se je in se brez sramu in z občutkom počasi pobožala po notranji strani stegen ter še bolj počasi po svoji muci. Nihče ni opazil, ker je bil klub poln pridkanih gikov, ki so strmeli naravnost in samo v različne ekrane. »Bwga mati!« bi rekla njena primorska kolegica iz študentskega doma. Tako kot v vsaki zgodbi, tudi v tej sledi stavek: In potem ga je zagledala … Ampak na žalost ga noben korenjak ni vzel s hlač in samo ugibala je lahko, kateri je največji. V Slovenskem mladinskem gledališču, kjer si med vsako predstavo kakšen igralec sleče hlače, je to bolj preprosto ugotoviti. Mama ji je večkrat modrovala, da imajo vsi Ribničani ravno pravšnjega. Torej ni važno, katerega bo sprobala. »Bi kaj spila?« Bradavički sta se ji v trenutku postavili pokonci. Je sploh možno, da ji je eden teh internetarjev ponudil pijačo? Oja, lahko bi vzela njegova očala, si jih dala v usta in bila njegova profesorica ta večer. »Vsak, ki pride prvič v klub ima zastonj pijačo.« Oh, kako srčkano. Tale mladič misli, da sem prvič tukaj, je pomislila in Jager je bil že na poti. Ni mogla več čakati. Dolgčas v njenih sramnih

ustnicah je bil hud kot že od gimnazije ne. Vzela je kozarec, se sklonila k očalarju in mu ne preveč po tiho zašepetala: »Če mi pokažeš, kje imate kakšen skrit prostor, se ti lahko do konca zahvalim za pijačo.« In tip je spremenil barvo na rdeče, kar je pomenilo samo eno: želi si jo.

Prijela ga je za roke, ga odvlekla za najbližja vrata in mu odpela hlače. »Saj sploh ne vem, kako ti je ime,« se je prestrašil, a seveda se ni upiral. Ko se bodo moški začeli upirati v takšnih situacijah, takrat se bo definitivno začel konec sveta. Ampak ona ve, da nima takšne sreče, da bi dočakala konec sveta. Bo pa na srečo čez nekaj sekund dočakala trd penis tam, kjer si ga najbolj želi. Otrdeli moški ud je pogoltnila globoko v grlo. S svojimi modrimi očmi, na debelo namazanimi s črno barvico, mu je namenila najbolj nedolžen pogled, kar ga je bila v tistem trenutku zmožna. Mama je imela prav. Ravno pravšnji. Oziroma bil je ogromen. Zamižala je in izdihnila od zadovoljstva.

stran 57


LEVEL UP

Študentsko Razvedrilo | SKUP

XP:14200

Congratulations,

you have

reached

Bi zletela, ja!

LEVEL 69!

You have

GAINED

1 hit point. You have gained 1 talent point & 0 mana.

Your Agility increased by 3.

Your Spirit increases by 30.

Your Intellect decreases by 1.

Noter, ven, noter in spet ven. Za vrati so se zaslišali nekakšni pijanski kriki. Zadonel je Vlado Kreslin s svojo Lahko bi zletela. Oh ja, onadva sta gotovo letela. Imel je dovolj, dvignil jo je in položil na mizo. Iz gajbice na mizi je vzel kondom in si ga rutinsko nataknil. Odmaknil je njene rdeče tangice in ga zaril v njeno mokro muco.

Zgodba je izmišljena, kakršnekoli podobnosti s prebivalci Ribnice so zgolj naključne.

Kriknila je od zadovoljstva. Pa kaj, če kdo sliši, saj to je študentski klub! Položil ji je roko čez usta in jo poljubil na vrat. Medtem ji je v ritmu, ki ga zmore le mlad športnik povzročal nadzemeljske užitke. Prišlo ji je tako silovito, da je pozabila dihati. Za vrati so peli na ves glas: Vse do neba! Vse do neba! … Sramežljivo jo je gledal, medtem, ko je pila Jagra. Za nalašč si je nekaj kapljic spustila na svoj dekolte. Želel jo je polizati, a ga je odrinila: »Jagra pa ne dam!« Ponovno se mu je dvignil, a ona je imela že druge načrte s kolegi pred klubom. Vzela je torbico, odprla vrata, ki seveda niso bila zaklenjena – in odšla. stran 59


Ribniški študentski klub

Alternativa

2013 RAZPIS za neuveljavljene glasbene skupine

prijave do 21.6.2013 na alternativa.rsk@gmail.com

stran 61


Zahvala

donatorjem Izdaja publikacije Skup ni mogoča brez sodelovanja in zaupanja donatorjev. Vsem, ki nas podpirate pri doseganju naših ciljev in ste s svojimi prispevki pripomogli k končni izvedbi našega projekta, se iskreno zahvaljujemo! Posebne zahvale gredo:

ŠKIS

ŠOS

Inotherm

Ršk

Zasnova

Klukš

Zveza študentskih klubov Slovenije

Vhodna vrata iz aluminija

Gradbeni biro

stran 62

Študentska organizacija Slovenije

Ribniški študentski klub

Klub Kočevskih študentov


Publikacija SKUP Maj 2013  
Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you