Prof. dr. Marko Stabej – O Jezičnih možeh, generalih in miru

Page 1

O Jezičnih možeh, generalih in miru Zgodovino slovenskega (knjižnega) jezika, slovenske jezikovne skupnosti in slovenskega naroda je mogoče pripovedovati na več načinov. V vsakem primeru smo pripovedovalci generali po bitki – in vojaško metaforo kot glavno prispodobo slovenske jezikovne zgodovine je povzel tudi Kozma Ahačič v svojih Jezičnih možeh. Zdi se, da je na koncu vsake vojne mir in da po dežju vedno posije sonce ... Veliko bolj pa (žal?) drži zguljena misel, da je edina življenjska stalnica sprememba in da tudi noben jezik nima končnega miru. No, razen tistih, katerih večni mir je povezan s tem, da jih nihče več ne govori ali piše ter v najboljšem primeru živijo le še mrtvo življenje v jezikoslovnih in etnografskih arhivih; takih jezikov je vse več – in jih ni več. Slovenščina pa je še kako živa; Jezični možje prinašajo zelo zgoščeno zgodbo o tem, kako se je počasi oblikovala ter pretvorila v kulturni, pisni, knjižni in narodni jezik in hkrati obdržala in pomnožila svoje raznoliko govorno premoženje. Kozma Ahačič je temeljiti in poglobljeni poznavalec zgodnejše zgodovine slovenskega knjižnega jezika in slovenske jezikovne skupnosti; njegovo znanstveno delo sicer temelji tudi na zelo podrobnih analizah zelo specialističnih jezikovnih problemov, predvsem iz 16., 17. in 18. stoletja, toda tovrstno početje pri njem nikoli ne ostane samo sebi namen – ne, vse je usmerjeno v kar se da razumljivo in prepričljivo sintezo. Ob tem seveda padejo prenekateri starejši stereotipni, črno-beli ali kar navijaški pogledi na slovensko jezikovno zgodovino, ki je bila (in je deloma še, se čisto nič ne slepimo) velikokrat bolj orožje sedanjosti in prihodnosti kot pa trezni prikaz preteklega dogajanja. V Jezičnih možeh so marsikateri nekdanji stereotipni slovenski antagonisti (npr. Trubar in Hren, Prešeren in Koseski) prikazani kot protagonisti, vsaj s svojim drugačnim prispevkom v slovenski preteklosti. To je gotovo dobro, saj nas razbremenjuje podedovanih krivičnih zamer in nam širi obzorje slovenske zgodovine – ponosni smo lahko na bistveno več stvari, kot nam je bilo dovoljeno (no, posredno zapovedano) v prejšnjih časih. Ker tako kratka zgodba zaradi dramatičnosti vendarle potrebuje tudi kakega prepričljivega zlobneža, sta jo v Jezičnih možeh slabo odnesli nemščina in srbohrvaščina. To je sicer razumljivo – toda tudi te medjezikovne antagonizme se bo morda dalo kdaj v prihodnosti zmerneje prikazati kot zgodovinsko razumljive in ne izvirajoče iz kake morebitne nujne notranje zlobe nekdaj dominantnih jezikov v državah, kjer smo včasih živeli Slovenke in Slovenci. Vsaj še nekaj razveseljivega je treba omeniti v Jezičnih možeh – skoraj čisto nobene patetike se ne najde v njih, kar dobro podpira tudi njihova likovna podoba. Protagonisti so prehlajeni, sivolasi, zviti, skratka zelo človeški. Zgodba je seveda še vedno precej idealizirana in najbrž je tudi prav tako – kdo bi jo sicer sploh povohal? Če bodo učenci takole zgodovinsko porcijo Jezikovnih mož zares posvojili, bojo imeli solidno popotnico za jezikovno samozavest in nadaljnje spoznavanje in soustvarjanje slovenske jezikovne in siceršnje zgodovine (ki jo bodo nato tudi, vsaj upam, zlahka in prepričljivo postopoma demilitarizirali). In sicer tako možje kot žene ... Prof. dr. Marko Stabej