Page 1

Naši mestni sostanovalci Zakaj se nekatere živali, ki so nekoč živele samo v divjini, prav dobro počutijo v mestih. BESEDILO: MARJAN ŽIBERNA FOTOGRAFIJE: MATEJ VRANIČ

O

LESNA SOVA se na povsem mestno okolje teže privadi, vidimo pa jo v mestnih parkih in na robu mest.

28

MAJ 2013

draščal sem na vasi. Zato sem kot otrok pogosto prav od blizu videl številne živali, ki sicer živijo v naravi. Nekatere so bile tako rekoč naše sostanovalke, na primer polhi, ki so se naselili na podstrešju hleva in jim tudi mačke niso mogle do živega. Druge živali si niso upale tako blizu. Med njimi so bili zajci, ki pa so se vasi vendarle približali pozimi, ko je primanjkovalo hrane. Z ostrimi zobmi so grizli lubje na jablanah v sadovnjaku, zato je bilo treba drevje primerno zaščititi. Tudi plašne srne so se včasih, če jih ni prestrašil pasji lajež, približale vasi. Zgodaj zjutraj jih je bilo mogoče videti, kako se pasejo nedaleč od naše hiše na robu vasi. Mestni otroci so bili za mnoga od teh srečanj prikrajšani. Danes pa je tudi v mestih, ki so vse bolj zelena, mogoče srečati kar veliko divjinskih živali. Ne samo ptice in veverice, ki so vsakdanje stanovalke parkov, temveč tudi manj pogoste živali. Tudi srne so med njimi. No, v večja mesta srne ravno ne zaidejo pogosto, zato pa se dobro znajdejo na

mestnih obrobjih in v parkih. Biolog dr. Boris Kryštufek pravi, da je razlog za to tudi veliko število teh živali, ki zato »osvajajo« nove življenjske prostore.

Nekatere vidimo le redko Golobi, vrabci, kavke, kosi, vrane in še drugi pernati someščani nam pridejo pred oči skoraj vsak dan. Kar precej pa je takih, ki jih vidimo le poredko, saj je njihov »delovni čas« noč, ko ljudje spimo. Tako lahko recimo poleti v času, ko se mrači, vidimo frfotati netopirje. V Sloveniji jih živi več kot 30 vrst in nekatere so postale pravi “meščani”. Radi prebivajo v cerkvenih zvonikih, visokih stavbah, mirnih podstrešjih in tudi kleteh. Zvečer se odpravijo na lov na žuželke, ki zlasti rade letajo okrog svetilk. To je za netopirje prava bogato obložena miza, s katere si z veseljem postrežejo.

Tihe letalke Če imamo srečo, lahko za kratek čas zagledamo tudi kakšno nočno prebivalko, ki neslišno zaplahuta skozi zrak. V mislih imam sove. »Mala uharica v mestih ni redkost,« pravi dr. Davorin Tome, biolog, ki je kar 20 let proučeval to skrivnostno sovo s pernatimi čopki na glavi. »Toda malih uharic ljudje ne vidijo, saj čez dan čepijo skrite v krošnjah dreves v vrtovih ali parkih. Ponekod po Evropi pa je postala prava mestna ptica tudi velika uharica. Mislim, da je le še vprašanje časa, kdaj si bo tudi v Sloveniji kakšna za svoj dom vzela skrito betonsko polico kje visoko na strehi stolpnice. Morda v kakšnem mestu celo že živi, pa je meščani ne opazijo, saj ponoči, ko je dejavna, doma gledajo dokumentarne oddaje o sovah ...« Da bi natančno vedeli, katera vrsta sove vas je počastila z bežnim srečanjem, se morate na te ptice dobro spoznati. Vendar je le malo verjetno, da bi bila to lesna sova, saj je ta res redka obiskovalka mesta. Kljub temu jo je fotografu Mateju Vraniču uspelo ujeti v fotografski objektiv. Lahko si jo ogledaš na sosednji strani.

NATIONAL GEOGRAPHIC JUNIOR

29


BELOPRSI JEŽ, prevladujoča vrsta ježa pri nas, je v mestnem okolju razmeroma pogost. Dejaven je predvsem v mraku in ponoči.

Tudi bodičasti radovednež Podobno je Mateju uspel tudi nočni posnetek ježa. Če se začne med večernim sprehodom vaš kuža jezno zaganjati v travo, se v njej morda skriva prav jež, ki se je zvil v klobčič. Tudi jež se v mestu dobro znajde, a ga vse prepogosto vidimo le kot žrtev avtomobilskih koles. Sicer pa ta bodičasta živalca ponoči med glasnim vohljanjem teka naokrog. Tako kot v pravljicah se včasih res hrani z zrelimi hruškami, drugače pa so na njegovem jedilniku večinoma deževniki, žuželke in ptičja jajca. Med sostanovalci, ki jih le redko vidimo, je tudi jazbec. Kot pojasnjuje dr. Boris Kryštufek, so to v angleških mestih precej pogoste živali, pa tudi pri nas se včasih znajdejo v bližini človeka. »Fotografiral sem ga na obrobju Velenja, na delovišču rudnika, kjer si je omislil začasno domovanje v veliki cevi,« pravi Matej, avtor vseh fotografij živali, ki si jih lahko ogledaš v tem članku. »Tam je izredno hrupno, saj tovornjaki ves dan vozijo mimo premogov pepel. Ampak jazbeca hrup sploh ni motil. Podnevi je spal v cevi in bil tako varen pred kolesi tovornjakov. Ponoči, ko je bil mir, pa se je odpravil iz brloga, da si poišče hrano.«

KUNA BELICA je bila še v prvi polovici minulega stoletja v Sloveniji zelo redka. Ni jasno, zakaj je danes v mestih vse pogostejša. Podobno je tudi drugod po Evropi.

30

MAJ 2013

NUTRIJE, veliki južnoameriški glodavci, ki so jih zaradi kožuha tudi pri nas včasih gojili na farmah, so v zadnjem času v Ljubljani in na obrobju Kopra nekaj vsakdanjega.

JAZBEC se včasih naseli v zelo nenavadnem okolju, na primer v betonski cevi.

Vsakdanja, pa vendar nenavadna SRNAM, živalim gozdnega roba, ustrezajo tudi parki in mestna obrobja.

Lepe, a nepriljubljene Da sive podgane, ki živijo v mestni kanalizaciji, med ljudmi niso priljubljene, ni presenetljivo. Teh živali včasih pri nas ni bilo, priselile so se iz Azije. Podobno je s kunami belicami, ki so k nam prišle z vzhoda. Tudi one imajo rade bližino človeka. »Zakaj so kune v mestih čedalje pogostejše, ne vemo natančno. Je pa zanimivo, da so bile še v prvi polovici 20. stoletja v Sloveniji zelo redke,« pravi dr. Kryštufek. Tudi te lepe nočne živali pri ljudeh niso priljubljene. Kadar si na podstrešju napravijo gnezdo, jih pogosto skušajo pregnati. Nastavljajo jim pasti in zastrupljene vabe, poskušajo jih odgnati s hrupom, na primer z radijskimi aparati, ki jih puščajo glasno prižgane po več dni skupaj, in podobno. Kune se namreč rade z zobmi lotijo kablov in cevi na avtomobilih, kar lahko povzroči resno prometno nesrečo. Prav tako včasih pregriznejo električne kable v hiši in povzročijo požar.

Neko žival pa lahko Ljubljančani vidijo skoraj vedno, ko jim to poželi srce. Le do Ljubljanice se morajo odpraviti. To je nutrija, ki plava v tej reki ali pa na njenem bregu grize rastlinje. Pravzaprav ni ena sama, nutrij je zadnja leta v Ljubljani čedalje več. Še ne tako davno pa jih tu ni bilo mogoče videti, tako kot ne na obrobju Kopra, kjer so danes prav tako nekaj vsakdanjega. Te živali, podobne manjšemu bobru, le da nimajo ploščatega repa, so razširjene v Južni Ameriki. Nutrije imajo gost kožuh, zato so jih zaradi krzna včasih lovili. Že v 19. stoletju pa so jih začeli rediti na farmah. Take farme so bile v preteklosti tudi pri nas. Od tam so nekatere živali pobegnile na prostost in prvič so pri nas o prosto živečih nutrijah pisali že leta 1937. Pozneje so se ti glodavci naselili na Ljubljanskem barju in v zadnjih letih osvojili tudi Ljubljano.

Posledice segrevanja? Dr. Kryštufek pravi, da je večanje števila nutrij morda povezano s spremembami podnebja. To je čedalje toplejše in vse bolj podobno podnebju kjer so prvotno živele. Nutrije pri nas nimajo resnega naravnega plenilca, dobro pa jim dene tudi naklonjenost Ljubljančanov. Ti jih krmijo s solato in ostanki hrane. Ko smo se za sedmi rojstni dan Petra, srednjega od mojih treh otrok, odpravili z ladjico po Ljubljanici, so bile nutrijam namenjene velike simpatije. Otroci so si jih z glasnimi vzkliki ogledovali, one pa so nas radovedno opazovale z brega reke. Ob misli, da bi se jim zgodilo kaj neprijetnega, so otroci začeli kovati načrte z najhujšim maščevanjem, so jih živalce močno spominjale na junaka filma Beli pramen, prikupnega malega bobra, ki se pogumno spoprijema z različnimi nevarnostmi, ki prežijo nanj v kanadski divjini. Moral sem se precej potruditi, da sem jih pomiril, češ da »našim bobrom,« kot so poimenovali nutrije, ne grozi nobena nevarnost.

»Malo trčeni« fotograf MATEJ VRANIČ je fotografije živali za ta članek posnel večinoma v domačem Velenju. »Veliko noči sem prebil v avtomobilu in bil včasih od neprespanosti na smrt utrujen,« pripoveduje Matej. »Ljudje, ki so ob dveh, treh zjutraj sprehajali pse, so me čudno gledali. Tudi policiji sem se zdel sumljiv,« se spominja fotograf, ki je za dober posnetek vedno pripravljen narediti vse, kar je potrebno. »Toda če sem hotel fotografirati te živali, ni šlo drugače. Moral pa sem paziti tudi na opremo. Za dober posnetek živali sem moral razpostaviti po več bliskavic in posebej zamaskiran fotoaparat. Ko sem preverjal, ali je vse na svojem mestu, sem se moral včasih plaziti po tleh. Ljudje, ki niso vedeli, kaj počnem, so me najbrž imeli za malo trčenega.« KARMEN SKORENŠEK (MATEJ)

NATIONAL GEOGRAPHIC JUNIOR

31

Profile for Založba Rokus Klett, d.o.o.

National Geographic Junior - Naši mestni sostanovalci  

National Geographic Junior - Naši mestni sostanovalci