Page 1

Kazalo Kaj je geografija in kaj preučuje

Upodabljanje Zemljinega površja in orientacija Zemljino površje prikazujemo z različnimi zemljevidi Orientacija

Vesolje in planet Zemlja

Vesolje je težko predstavljivo velik prostor Zemlja je »vodni« planet Reliefne oblike in razčlenjenost celin

Stopinjska mreža, gibanje Zemlje in toplotni pasovi Stopinjska mreža in njena uporaba Vrtenje Zemlje okoli vrtilne osi in kroženje okoli Sonca Toplotni pasovi na Zemlji in njihove posledice

6




U P O DA BL JA N J E Z E ML J I N E G A P OV R Š JA I N O R I EN TACI JA

Upodabljanje Zemljinega površja in orientacija

VSEBINSKI SKLOPI 1 Zemljino površje prikazujemo z različnimi zemljevidi 2 Orientacija

9


10

U P ODA B LJANJE Z E MLJINEG A P OV R Š JA I N OR I EN TAC I JA

1

Zemljino površje prikazujemo z različnimi zemljevidi Kaj je zemljevid in kako nastane? Človek si je že od nekdaj prizadeval, da bi prikazal Zemljino površje v pomanjšanem merilu. Ker je to površje ukrivljeno, ga je mogoče pravilno prikazati le na globusu. To je model cele Zemlje v obliki krogle, manjše dele njenega površja pa prikazuje­ jo zemljevidi. Zemljevid ali karta je pomanjšana slika Zemljinega površja na ravni ploskvi. Pri izdelavi zemljevida se pojavlja težava, kako prikazati ukrivljeno Zemljino površje na ravni ploskvi. Pri manjših delih površja je ta težava zanemarljiva, saj njegova ukri­ vljenost ne pride do izraza. Če pa hočemo prikazati velike dele površja (države, celine ali celo Zemljo), tega ne moremo storiti, ne da bi sliko Zemljinega površja na zemljevidu bolj ali manj popačili.

Globus

Razrezana lupina pomaranče (levo) in razrezana površina globusa (na sredini in desno)

Pomagajmo si s primerom. Če hočemo okrogel globus čim bolj približati ravni ploskvi, ga moramo razrezati nekako tako, kot razrežemo lupino pomaranče. Na sredini globusa je slika še kar točna, v njegovem zgornjem in spodnjem delu pa med tako razrezanimi trakovi zevajo velike praznine. Teh ne moremo zapolniti drugače, kot da zemljevid precej popačimo. (To lahko ponazorimo tako, da lupino pomaranče razrežemo na trakove in jih skušamo poravnati na ravni ploskvi.)

Zemljevide izdelujejo za to usposobljeni strokovnjaki – kartografi. Nekoč so jih izrisovali na podlagi merjenj na terenu. Danes jih izdelujejo na osnovi zračnih in satelitskih posnetkov. Tako lahko na njih poleg reliefa, vodovja in drugih stalnih sestavin prikažejo še vse tisto, kar se je v pokrajini pojavilo na novo (ceste, naselja in drugo).

Merilo zemljevida je lahko številčno, opisno ali grafično Zemljevid je pomanjšana slika Zemljinega površja. Merilo zemljevida nam pove, kolikokrat je kaka razdalja v naravi pomanjšana pri prikazu na zemljevidu. Številčno merilo ima vsak zemljevid, mnogi pa imajo tudi opisno in grafično merilo. Pri številčnem merilu (na primer 1 :  50 000) leva številka označuje enoto razdalje na zemljevidu (na primer 1 cm), desna pa število teh enot v naravi (50 000 cm). 1 cm na zemljevidu v merilu 1 :  50 000 pomeni 50 000 cm v naravi, kar je 500 m.




U P O DA BL JA N J E Z E ML J I N E G A P OV R Š JA I N O R I EN TACI JA

11

1 cm na zemljevidu (desno) in 50 000 cm v naravi (levo)

Vaja 1 Iz danih podatkov izračunaj razdalje. a) Na izletniški avtokarti Slovenije v merilu 1 :   300 000 si izmeril razdaljo 10 cm. Kolikšna je ta razdalja v naravi? b) Imaš planinski zemljevid v merilu 1 :   50 000. Na njem si izmeril razdaljo 2 cm. Koliko je to v naravi? c) Na zemljevidu v merilu 1 :   250 000 si izmeril razdaljo 5 cm. Kolikšna je ta razdalja v naravi? Na mnogih zemljevidih je tudi podatek o tem, kolikšno razdaljo v naravi označuje 1 cm na zemljevidu. To je opisno merilo. Če na primer piše, da 1 cm na zemljevidu predstavlja 2 km v naravi, na zemljevidu pa smo izmerili razdaljo 6 cm, lahko z lahkoto izračunamo, da je ta razda­ lja v naravi 6 × 2 km = 12 km. Če se hočemo izogniti računanju, uporabljamo grafično ali trakovno merilo. Njegova uporaba je najpreprostejša. Najprej z ravnilom, vrvico, šestilom ali kar z robom papirja izmerimo razdaljo na zemljevidu. Nato jo prenesemo na grafično merilo in na njem odčitamo, kolikšna je razdalja v naravi.

3 3

1

2

1  Številčno, 2   opisno in 3   grafično merilo

Merjenje razdalje z ravnilom, vrvico ali šestilom. Izmerjeno razdaljo v vseh primerih odčitamo na grafičnem merilu tako, kot je prikazano na desni sliki.


12

U P ODA B LJANJE Z E MLJINEG A P OV R Š JA I N OR I EN TAC I JA

Vaja 2 Na izseku iz avtokarte Slovenije izmeri zračno razdaljo med Šmarjem - Sapom (na levi) in Ivančno Gorico (na desni) tako, da rob papirja postaviš na namišljeno črto med obema krajema in na njem s svinčnikom označiš razdaljo med njima. Rob papirja z izmerjeno razdaljo nato položi h grafičnemu merilu pod karto in odčitaj razdaljo. Ponovi isti postopek tudi z ravnilom, vrvico ali šestilom, pri čemer si izberi dva druga kraja.

Zračna razdalja med Šmarjem – Sapom in Ivančno Gorico znaša: ______________

Reliefno izoblikovanost površja prikazujemo na različne načine Na podrobnejših zemljevidih je relief prikazan s plastnicami. To so črte, ki povezujejo točke z enako nadmorsko višino. Ob njihovi pomoči lahko dokaj natančno določimo nadmorsko višino vsake točke na zemljevidu. Drugi način prikazovanja reliefa je z barvami oziroma z višinsko barvno lestvico. Posamezni višinski pasovi so prikazani z različnimi barvami: nižji svet je navadno obarvan z zeleno, gorski svet pa z različnimi odtenki rjave barve.

Prikaz reliefa s plastnicami

Prikaz reliefa z barvno lestvico




U P O DA BL JA N J E Z E ML J I N E G A P OV R Š JA I N O R I EN TACI JA

Tretji način je prikaz s senčenjem. Reliefne oblike so sicer zelo lepo raz­vidne, ne moremo pa jim določati nadmorskih višin. Najnazornejši so tisti zemljevidi, na katerih je relief hkrati prikazan s senče­njem, plastnicami in barvami.

Prikaz reliefa s senčenjem

Kombiniran prikaz reliefa s senčenjem, plastnicami in barvami

Vaja 3 Na skici sta označeni točki A in B. Točka A leži na eni od vmesnih plastnic, ki si sledijo med 200 in 300 m. Ker so plastnice na v­ sakih 20 m, točka A pa leži na predzadnji od njih, je njena višina 280 m. Ugotavljanje višine točke B je zahtevnejše. Leži med prvo in drugo vmesno plastnico med 200 in 300 m. Višina prve je 220 m, višina druge pa 240 m. Ker leži precej bližje prvi kot drugi, lahko njeno višino ocenimo na 225 m.

Kolikšna je nadmorska višina točke C? ________________

Vaja 4 Na izseku iz izletniškega zemljevida so označene štiri točke: A, B, C in Č. Določi njihove nadmorske višine. Točka A: ______________ Točka B: ______________ Točka C: ______________ Točka Č: ______________

Č

• 

C • A • B

• 

13


14

U P ODA B LJANJE Z E MLJINEG A P OV R Š JA I N OR I EN TAC I JA

Absolutna in relativna višina Vrhovi vzpetin pa tudi nekateri drugi kraji imajo na zemljevidu označeno nadmorsko višino. Absolutna višina določene točke v naravi je navpična raz­dalja med to točko in nivojem morske gladine (ki si jo predstavljamo podaljšano pod kopnim). Relativna višina ali višinska razlika je razlika med dvema absolu­ tnima višinama. Če je npr. nadmorska višina Velikega vrha 922 m, Malega vrha pa 830 m, je relativna višina Velikega vrha 92 m (922 – 830 = 92).

Absolutna in relativna višina

Za planince je pomembnejši podatek o relativni višini. V eni uri se z običajno hojo povzpnemo 300 m višje. Če je celotna višinska razlika na naši poti 1200 m, jo bomo premagali v 4 urah (1200 delimo s 300 in dobimo 4). Vaja 5 Na sedlo med Malim in Velikim Grmadovcem se boš pripeljal z avtom, potem pa se moraš peš povzpeti na Veliki Grmadovec. a) Kolikšna je višinska razlika med sedlom in vrhom Velikega Grmadovca? ________________ b) V kolikšnem času boš premagal to višinsko razliko? ________________

Relief kot pomanjšan model površja in panoramska skica Zemljino površje prikazujemo tudi s posebnim mode­ lom, ki mu rečemo kar relief. (Beseda relief ima dva pomena. Običajno pomeni navpično oblikovanost Zemljinega površja, lahko pa pomeni tudi model, ki tako oblikovanost ponazarja.) Relief je ravno tako pomanjšana podoba Zemljinega površja kot zemljevid, vendar vzpetine na njem niso narisane, ampak dejansko izstopajo iz osnovne ploskve. Izsek iz stenskega reliefa Evrope, ki prikazuje Alpe.




U P O DA BL JA N J E Z E ML J I N E G A P OV R Š JA I N O R I EN TACI JA

15

Vaja 6 Izdelaj preprost reliefni zemljevid domače pokrajine. Na že narejenem zemljevidu domačega kraja in okolice ob pomoči plastnic in označenih nadmorskih višin najprej ugotovi, kako potekajo glavne reliefne oblike. Na zemljevid položi prosojen papir. S svinčnikom potegni le nekaj najpomembnejših plastnic in s točkami označi vrhove. Določi višinsko barvno lestvico in zemljevid pobarvaj, na koncu pa dodaj še naslov, legendo, merilo, datum in ime avtorja. Nariši panoramsko risbo domače pokrajine. List za risanje pritrdi na trdno podlago in pojdi na neko razgledno točko. Najprej nariši le glavne obrise (vzpetine, prometnice), potem pa še vse ostalo, kot je razvidno s slike. Pomagaš si lahko tudi s panoramsko fotografijo, na katero prilepiš prosojen papir in po njem vlečeš črte.

Kartografski znaki Zemljevidi ne prikazujejo le reliefa, ampak tudi druge naravne in družbene sesta­ vine Zemljinega površja (reke, naselja, ceste in drugo). Te sestavine so po­­nazorjene s posebnimi kartografskimi znaki. Vsak zemljevid mora praviloma imeti legen­ do z razlago teh znakov.

Nekaj pogosto uporabljenih kartografskih znakov

Zemljevidi se razlikujejo Po vsebini ločimo splošne in tematske zemljevide. Splošni zemljevidi prika­ zujejo le najpomembnejše naravne sestavine Zemljinega površja (npr. relief, vodovje) ter najopaznejše človekove stvaritve v pokrajini (npr. ceste, naselja). Tematski zemljevidi prikazujejo le določene naravne ali družbene pojave na Zemljinem površju (na primer razporeditev padavin, vrste rastlinstva, go­stoto prebivalstva ipd.). Planinski zemljevidi, avtomobilske karte ipd. spadajo v posebno skupino zemljevidov. To so splošni zemljevidi, na katerih so posamezni elementi pose­ bej poudarjeni (planinske koče, različne kategorije cest ipd.). Namenjeni so določenim skupinam uporabnikov (planincem, voznikom in drugim).


16

U P ODA B LJANJE Z E MLJINEG A P OV R Š JA I N OR I EN TAC I JA

Izsek iz splošnega zemljevida Azije

Izsek iz tematskega zemljevida razporeditve padavin v Aziji

Vaja 7 Pred seboj imaš zemljevid območja, kamor ste prišli na taborjenje. S prijatelji si na vrhu, označenem z zastavico. Od tu se morate odpeljati do kampinga, ki je na drugi strani reke. a) Razdeli cesto do kampinga na štiri odseke. Ob pomoči grafičnega merila izmeri, kolikšno razdaljo morate prevoziti? b) Skupina ljudi prepešači v eni uri pet kilometrov. Koliko časa bi potrebovali do kampinga po isti poti peš? c) Opiši vašo pot med vrhom z zasta­ vico in kampingom. Pri tem navedi značilnosti pokrajine in objekte ob poti. Pri opisu si pomagaj z legen­ do katografskih znakov na prejšnji strani.




U P O DA BL JA N J E Z E ML J I N E G A P OV R Š JA I N O R I EN TACI JA

17

Globus – pomanjšan model Zemlje v obliki krogle. Relief – navpična oblikovanost Zemljinega površja ali model, ki tako oblikovanost ponazarja. Absolutna višina – navpična razdalja med neko točko in nivojem gladine morja. Relativna višina – razlika med dvema absolutnima višinama. Splošni zemljevidi – zemljevidi, ki prikazujejo le najpomembnejše naravne sestavine in človekove stvaritve v pokrajini. Posebni ali tematski zemljevidi – zemljevidi, ki obravnavajo le določene teme.

●  Kaj je zemljevid? ●  Kakšna težava se pojavlja, kadar želimo Zemljino površje prikazati na zemljevidu? ●  Zakaj je pri hoji v gore podatek o relativni višini za planince pomembnješi od podatka o absolutni višini?

Pri vsakem zemljevidu resnično podobo Zemljinega površja bolj ali manj popačimo. Merilo zemljevida je lahko številčno, opisno ali grafično. Relief prikazujemo s senčenjem, plastnicami in višinsko barvno lestvi­ co. Relativna višina je razlika med dvema absolutnima višinama. Panoramsko risbo naredimo z neke raz­ gledne točke. Po vsebini ločimo splošne in tematske zemljevide.

2

Orientacija

Stojišče, orientacija in vetrovnica Točka na površju, na kateri stojimo, se imenuje stojišče ali stojna točka. Kadar želimo na neznanem terenu priti na določen cilj, moramo točno vedeti dvoje: kje se trenutno nahajamo in v kateri smeri je naš cilj. Z drugimi besedami bi lahko rekli, da se moramo orientirati. Orientacija torej pomeni dolo­čanje strani neba, določanje položaja naše stojne točke in določanje smeri poti. Strani neba prikazujemo z vetrovnico. Glavne smeri neba (sever, jug, vzhod in zahod) so označene s kraticami S, J, V in Z, stranske (severovzhod, jugovzhod, jugozahod in severozahod) pa s kraticami SV, JV, JZ in SZ. Na kompasih so glavne smeri neba na vetrovnicah praviloma označene z angleškimi kraticami: N (north) je sever, S (south) je jug, E (east) je vzhod in W (west) je zahod.

Strani neba lahko določimo na različne načine Tudi če nimamo kompasa, si lahko v naravi pomagamo na različne načine. Ponoči je za to najprimernejša zvez­ da Severnica. Na nebu najprej poiščemo ozvezdje Velikega voza. Severnica se nahaja v podaljšku njegovih zadnjih dveh »koles«. Smer od našega stojišča proti Severnici je smer točno proti severu.

Orientacija ob pomoči Severnice

Vetrovnica z glavnimi in stranskimi stranmi neba


18

U P ODA B LJANJE Z E MLJINEG A P OV R Š JA I N OR I EN TAC I JA

Vaja 8 Severnica se nahaja v podaljšku zadnjih dveh »koles« Velikega voza. Na osnovi skice na prejšnji strani ugotovi, kolikokrat moramo »podaljšati« razdaljo med zadnjima »kolesoma«, da pridemo do Severnice?

Podnevi je za orientacijo najpriročnejše Sonce. Opol­ dan (v poletnem času ob 13. uri) je najviše nad obzor­ jem, senca je takrat najkrajša in kaže točno proti severu. Ob drugih urah upoštevamo, da Sonce vedno vzhaja približno na vzhodu, zahaja pa približno na zahodu. Če smo vsaj eno od strani neba približno določili, bomo zlahka določili še druge.

Opoldan kaže senca točno proti severu.

Vaja 9 Ugotovi, med katerima glavnima stranema neba bo Sonce vsako popoldne. a) med severom in vzhodom b) med jugom in vzhodom c) med jugom in zahodom Po Soncu se lahko zelo dobro orientiramo tudi ob pomoči ročne ure s ka­zalci. Držimo jo v vodoravnem položaju in obračamo toliko časa, da nam mali urni kazalec kaže točno proti Soncu. Kot med malim urnim kazalcem in oznako za poldne (12. uro) razpolovimo. Tako dobljena smer je smer proti jugu. Podnevi si lahko v naravi pomagamo tudi na manj zanesljive načine. Pobočja mravljišč so proti jugu položnejša kot proti severu, saj na ta način od Sonca prejemajo več žarkov. Lubje na severni strani drevesnih debel je pogosto bolj poraslo z mahom kot na južni strani. Razmiki med letnicami na štorih so proti jugu večji kot proti severu. Najnatančneje pa strani neba določimo s kompasom. Vsak kompas je sesta­ vljen iz podstavka, vrtljive vetrovnice in magnetne igle. podstavek vrtljiva vetrovnica

magnetna igla

Določanje smeri proti jugu ob pomoči ročne ure

Sestavni deli kompasa brez pokrova




U P O DA BL JA N J E Z E ML J I N E G A P OV R Š JA I N O R I EN TACI JA

19

Vaja 10 Orientiraj se proti severu s kompasom. Kompas drži pred seboj v vodoravnem položaju tako, da je rdeča puščica na podstavku obrnjena stran od tebe. S kompasom se obračaj toliko časa, da del magnetne igle, ki kaže proti severu, pokrije oznako za sever na podstavku kompasa. V tem položaju si obrnjen natanko proti severu. Če greš z očmi po navidezni črti v podaljšku magnetne igle, lahko določiš točko na obzorju, kjer je sever. Najpogostejšo napako narediš s tem, da kompasa ne držiš vodoravno, ampak nagnjeno proti sebi. Magnetna igla se v tem primeru lahko zaskoči v nepravem položaju.

S

Orientiranje zemljevida in gibanje ob pomoči karte Najnatančnejše je orientiranje zemljevida s kompasom. Vaja 11 Vetrovnico na kompasu obračaj toliko časa, da oznaka za sever na vetrovnici (črka N) pokrije oznako severa na podstavku kompasa (fazi 1 in 2).

1

2

3

4


20

U P ODA B LJANJE Z E MLJINEG A P OV R Š JA I N OR I EN TAC I JA

Orientiranje zemljevida po prometnicah sicer ni tako natančno, a zadošča za dokaj dobro orientacijo. Izbrati si moramo stojišče, kjer se stikata dve prome­ tnici (cesta, kolovoz idr.), ki sta narisani tudi na našem zemljevidu. Zemljevid obračamo toliko časa, da se smeri prometnic na terenu in zemljevidu ujamejo. Zemljevid lahko orientiramo tudi po smereh proti objektom. Na zemljevidu najprej določimo svoje stojišče. Nato pogledamo okoli in poiščemo značilne točke ali objekte, ki jih lahko določimo tudi na zemljevidu. Ponavadi si izbere­ mo cerkev, ker se najbolj loči od drugih objektov. Zemljevid obračamo toliko časa, da se izbrana smer na terenu (na primer od nas proti cerkvi) ujame z ustrezno smerjo (od našega stojišča proti cerkvi) na zemljevidu.

Orientacija po prometnicah

Orientacija po objektih

Ko je zemljevid orientiran in na njem določena stojna točka, si lahko z njim in kompasom gibljemo po terenu v vse smeri. Lahko si izberemo pot, ki je ozna­ čena na zemljevidu. Ko hodimo po njej, sproti preverjamo, ali v naravi naletimo na vse tiste objekte, ki jih prikazuje tudi zemljevid (hiše, križišča ipd.). Dokler jih srečujemo, vemo, da smo na pravi poti. Stojišče ali stojna točka – točka na površju, na kateri stojimo.

●  Kaj je orientacija? ●  V gosti megli si zašel v gozdu. Kako boš vsaj približno določil sever? ●  Znašel si se na razcepu dveh kolovozov, vendar s seboj nimaš kompasa. Kako se boš orientiral?

Pri orientaciji moramo vedeti, kje so strani neba, kje se nahajamo in v kateri smeri je naš cilj. Ponoči določamo strani neba s Severnico, podnevi pa s položajem Sonca nad obzorjem, z ročno uro in na nekatere manj zanesljive načine. Zemljevid lahko orientiramo po prometnicah in po smereh proti raz­ ličnim objektom, najtočnejše pa je orientiranje s kompasom.

Geografija 6  
Geografija 6