Page 1

PONEDELJKOVA SKUPINA PLANINSKEGA DRUŠTVA LISCA SEVNICA V LETU 2011 1.1.

NOVOLETNI POHOD NA LISCO

03.01.PRIMOŽ Mrzlo jutro in ponedeljkova skupina se odpravlja na pot šele ob pol osmih. Z avtomobiloma do vasi Konjsko, tam vozili pustimo v varstvu križu in krenemo proti Lazam. Nekaj snega po tleh in po drevju, ki se je še posebno okitilo z ivjem. Okrog nas pa megle in meglice ter tišina ponedeljkovega jutra. Na jasi občudujemo staro češnjo, ki je kot večino drugega drevja osenčena s finimi snežinkami, ko pridemo iz gozda, pa nas pozdravljajo posamezni sončni žarki. Pa spet meglica in suh sneg pod podplati. Na poti proti Primožu se nam že bolj odpirajo razgledi, na nebu pa oblikujejo svoje slike oblaki. Pri Elčki in Vinku se pogrejemo, najemo, napijemo, naklepetamo... Res pravo zavetišče za telo in dušo. Ko se končno le odločimo za povratek, ne moremo verjeti, koliko snega se je že stopilo. Še vedno pa ga je dovolj za okras in skupaj z ivjem nam nudi čudovito ozadje spusta skozi gozd pod Presko. 09.01. BOHOR Jutro ni prav mrzlo, na Pokojnem vrhu in še malo više pa nas ogrejejo še neverjetne barve sončnega vzhoda. Kar hitro se napotimo proti Bohorju in nekateri zadaj si že želijo, da bi začeli fotografirati in bi bil tempo počasnejši. Po travnikih je prijetna podlaga za hojo suha trava, v gozdu pa se moramo ogibati blatnih poti in krenemo kar po gozdu. Pred kratkim so tu podirali drevje in cesta je ponekod prav razrita. V že starejših štorih pa se nam kažejo lepi vrtički in slikovita jezerca. Povzpnemo se na Javornik (1023 metrov), nekateri tudi na Koprivnik, po dveh urah hoda pa se z ostalimi planinci in planinkami iz Posavja pozdravljamo v prijetni koči. Lepe želje za leto 2011, okusna hrana, dišeča kava - vse to ustvarja toplo vzdušje tega druženja. Na povratku nas spremlja močan veter v visokih krošnjah dreves, božajo pa nas topli sončni žarki in nič se nam ne mudi domov. Nekateri se povzpnejo celo na Skalico, drugi pa lepo počasi prikorakamo spet na Pokojni vrh. 17.01. LUBNIK Lep dan se obeta in ponedeljkova skupina hiti s kombijem proti Gorenjski. V Sevnici ni megle, zato pa jo je na poti proti Ljubljani in še naprej veliko in preveč. Ampak na desni se nekaj svetlika: 1


Storžič je - v vsej svoji lepoti. Tudi Škofja Loka se je že otresla meglenega plašča in nad njo nas vabi Lubnik. Ampak najprej je treba najti parkirišče in kavarno. Potem pa počasi v hrib mimo gradu. V senci je trava bela od slane, na obzorju pa so beli vrhovi gora. Vincarje - kako lepa dolina s hišo na ravno pravem mestu. Malo po gozdu navzdol in že je treba strmo navzgor med kamni in koreninami proti vasi Gabrovo. Sonce prijetno greje, pot se razširi, pa zopet zoži, se vije po ravnem in zopet navkreber. Dve uri imamo na razpolago do doma na vrhu 1025 metrov visokega Lubnika. Če smo hodili kaj dlje, smo pač več uživali. Srečujemo pohodnike, ki se že vračajo, nekaj jih rine tudi za nami. Na vrhu pa: krasen razgled: Sljeme na Hrvaškem, Velika planina, Krvavec, Storžič, Stol, Triglav..., na jugu Snežnik, proti Ljubljani pa doline, polne stepene smetane. Malicamo, se nastavljamo sončnim žarkom, klepetamo z ostalimi planinci, ki pridno prihajajo na vrh. Potem pa je treba v dolino, v meglo in vsakdanjost. 24.01. DOLENJE LAKNICE IN TAM OKROG Ker ni na voljo kombija, ponedeljkova skupina potuje z dvema osebnima avtomobiloma proti Dolenjski. V Tržišču nam zadiši kavica, potem pa preko Malkovca hitimo proti Dolenjim Laknicam med Mokronogom in Šmarješkimi Toplicami. Ozračje je ravno prav mrzlo, tla pomrznjena in odpravimo se v hrib po gozdni cesti. Kmalu nas v gozdu čaka presenečenje: mogočne razvaline gradu Spodnji Čretež, ki je bil zgrajen v 13. stoletju, leta 1770 pa je vanj udarila strela in ga uničila. Ne moremo se načuditi obsegu zgradbe in dejstvu, da mesto ni bolj znano. V gozdu nad njim gospoduje romanski stolp Zgornji Čretež iz 12. stoletja s skoraj dva metra debelimi zidovi in čudovito obdelanimi kamni. Še danes so robovi kot bi jih odrezal, stene pa krasi mogočni bršljan. Ko se še malo povzpnemo, pridemo do razvalin graščine Čretež, kamor so se grajski upravitelji Spodnjega Čreteža preselili po letu 1770. Veliko jaso z lovsko prežo na eni strani obkroža gost pas smrek. Po cesti med njimi pridemo do novodobnega Posestva Pule, na katerem pa ima Anderličev rod in njihova domačija tradicijo že od leta 1627. Danes je to hotel s štirimi zvezdicami, ki pa je do konca marca zaprt. Mimo samotne kmetije se spustimo po gozdni cesti levo v dolino, kjer nas čaka potok z neštetimi meandri. Na hitro pomalicamo, potem pa kar dolgo hodimo po lepi cesti ob potoku, se povzpnemo levo v hrib in zakorakamo strmo spet v dolino do avtomobilom. Kar ne moremo se načuditi, da smo tako lepo zašpilili klobaso in tri ure uživali na zanimivi poti z neštetimi lepotami. Da ne bi bili prehitro doma, se zapeljemo do vasi Slape z zanimivo cerkvijo, kjer na pokopališču počivajo člani rodbine Jombart-Ulm, ki je vse od leta 1825 pa do druge svetovne vojne imela v lasti gospostvi Klevevž in Zbure. V cerkvi je grobnica Jurija pl. Moscona, ki je Klevevž kupil v 17. stoletju. Okrog pa se razprostirajo sadovnjaki na nekdanjem posestvu gradu Klevevž. Zgradili so ga leta 1265, med vojno je bil nemška postojanka, zato so ga partizani požgali in je ostalo le nekaj 2


zida. Pod njim pa je pravi biser: naravni spomenik Klevevž s sotesko Radulje med Homskim hribom in grajskim gričem, podzemnimi jamami s toplimi izviri in netopirji. Mimo nekdanje grajske žage in mlina se sprehodimo do bazenčka s toplo vodo, više v hrib pa nas popelje strma steza z močno leseno ograjo ob spenjeni Radulji, ki je z nekaj ledenimi okrasi še posebno lepa. Mize in klopi vabijo k pikniku in vrniti se bo treba, ko bo topleje in bo narava odela te lepote v zeleno obleko. Preko Velikih Poljan in Klenovika se odpeljemo proti Bojniku (Otavniku), kjer imamo pri Slavici in Tonetu že kar stalno zavetišče. Obvezna dezinfekcija, malico zalijemo z dobro kapljico, kmalu pa zadiši tudi po kavi. Na poti so tu in tam okrog nas poplesavale snežinke, ob odhodu z Bojnika pa je okrog nas pravi snežni metež. Zima se še ne poslavlja! 31.01. KRIŠKA GORA Danes smo na tihem pričakovali sonce, na poti proti Gorenjski pa sama megla. Po obvezni kavici na postajališču Voklo smo kaj hitro mimo Golnika v naselju Gozd, kjer pri planinskem zavetišču parkiramo kombi. Hiše so tihe, ljudje so verjetno po službah, le trije konji nas pozdravljajo s travnika. Uro in pol naj bi bilo do vrha Kriške gore in vsaj toliko časa tudi izrabimo. Kar strmo navkreber je treba, saj moramo doseči višino 1471 metrov. Pot pa je lepo speljana in dovolj široka, včasih okljuki omilijo strmino. Tiho stopamo: ne samo, da nam zmanjkuje sape, okrog nas je narava stkala bele čipke iz ivja in ob tej lepoti ostajamo brez besed. Megla zakriva pogleda kam dlje, zato se lahko posvetimo tistemu, kar nam je blizu. Srečujemo pohodnice in pohodnike, ki se že vračajo, in kar ne moremo jim verjeti, da nas na vrhu čaka sonce. Med suhim listjem na poti je vse več steptanega snega in tudi ledu, korak je treba premišljeno usmeriti, tik pod vrhom pa nam pomagajo tudi pletenice. Posebnost te poti so tudi poslikani kažipoti in prijetne klopi, ki vabijo k počitku. Potem pa... sonce! Pred kočo se grejemo kot martinčki, pod nami morje megle, okrog nas pa bleščeči venec gora: od Storžiča, preko Košute, Begunjščice, Stola, do Triglava in še naprej. Človek bi kar tu ostal in užival. Po malici in fotografiranju si nadenemo dereze za varno pot v dolino. Spet nas ovije megla, ivje od časa do časa okrasi tudi nas, v nas pa ostajajo lepi spomini. Še topel čaj v gostilni Pr' Bajd in domov je treba. 07.02. KRIM Malo megleno jutro in sončen dan. Že pred Ljubljano nas vabi Krim. Ravna cesta proti Igu, v Iški vasi pa zavijemo proti Krimu. Do Zgornjega Iga nas vodi asfalt, pa še malo dlje. Ko zagledamo stezo iz Iškega Vintgarja, ki prečka cesto, parkiramo in markacije nas vodijo eno uro do vrha Krima. Pot je udobna, skoraj preširoka, proti vrhu pa malo snežena in ledena. Belini snega delajo konkurenco razcveteli telohi, med drevjem pa se svetlikajo vrhovi gora. Ko se pred nami odpre vrh, sem kot vedno - razočarana: bunkerji, drugi vojaški objekti, nešteto anten... Vse to me spomni na čas, ko dostop na ta 1107 metrov visok vrh za navadne smrtnike 3


sploh ni bil dovoljen. Pogled je treba usmeriti na mehke mačice, ki se že odpirajo, in uživati v krasnih razgledih vse naokrog. Sonce nas prijetno greje, ko malicamo in z Vinkom ugotavljamo imena gora. Prihajajo tudi drugi pohodniki in uživajo v naravi. Naš vodnik Vinko nas večkrat preseneti s svojo uslužnostjo. Tokrat predlaga, da se sam vrne do kombija, mi pa naj se spustimo proti Rakitni. Rečeno - storjeno. Strumno korakamo po poti, potem pa po gozdni cesti. Samo kakšno uro hoje imamo, potem pa je naš prevoznik že pri nas. Zapeljemo se do jezerca na Rakitni, ki je zaledenelo, in tisti najbolj pogumni obiskovalci se po njem celo drsajo. Mi pa se po slikoviti cesti skozi Preserje, Kamnik pod Krimom in Ljubljano vračamo domov bogatejši še za en lep dan. 14.02. PRIMOŽ Ponoči je deževalo in snežilo, jutro pa je dolgočasno megleno. Ponedeljkova skupina ima danes delovno akcijo. S kombijem se zapeljemo skozi Boštanj in ob Impoljskem potoku do ribnika. Tu pa pot pod noge skozi Dolnje in Zgornje Impolje do Primoža. Pri Vinku in Elčki najprej malica, potem pa slovesna otvoritev akcije z novim orodjem in pesmijo: Na Primož je priti, kot bi prišel domov in Češnjice nudijo topli nam krov. Zdravja mnogo in pa varen nam korak, da bi v njem užival vedno čisto vsak, vedno čisto vsak, varen nam korak naj ostane vedno tak.

Vinko in Elčka zdaj hvala za to, da tukaj uživata duša, telo. Da bi sem hodili v tole dobro klet srečni, zadovoljni mnogo mnogo let, mnogo, mnogo let v tole dobro klet, tu se zbrali znova spet. (Melodija: En hribček bom kupil) Snega je samo malo in uspešno pograbimo listje po travniku, pri mizi pa zagrabimo vse, kar nam pride pod roke užitnega. Tudi klepeta in smeha je na pretek, zato se vračamo šele popoldne. V središču Primoža si ogledamo novo informativno tablo te krajevne skupnosti, potem po se spustimo spet do kombija pri ribniku.

21.02. DOLENJE DOLE, STOPNO, BUČKA Ponoči je začelo snežiti in še kar ne misli nehati. Ponedeljkovci se z dvema osebnima voziloma zapeljemo v zimsko pravljico. Najprej do Škocjana, kjer je možnost za kavico in na krožišču za ogled mojstrovine v kamnu, ki je nastala lani na likovni koloniji, potem pa do vasi Dolenje Dole. Tu je pred gasilskim domom dovolj prostora za parkiranje. Vaški psi nas pospremijo na pot, kmalu pa nas objame tišina s snegom pokritega gozda. Ravno prav se vzpenjamo, da je treba pošteno dihati čisti in osveženi zrak. Na desni se kmalu pokaže Stopno z romarsko cerkvijo Rožnovenske Matere božje in mogočnimi lipami. Prvotna cerkev je bila zgrajena pred sredino 15. stoletja, v 17. stoletju prenovljena, v 18. stoletju so zunaj dodali prižnico in kapelo. Škoda, da ni kakšne line na vhodnih vratih, tako si bogato notranjost lahko ogledamo samo na informativni tabli. Pri križu pa najdemo že ostanke razvalin cerkve svetega Petra, ki je bila prvič omenjena v 16. stoletju. 4


Pot nas vodi naprej proti Bučki, kjer se najprej sprehodimo do obeh cerkev, potem pa se nam v prijetnem lokalu pri trgovini prileže malica. Kujemo že tudi načrte za kdaj drugič: Štritovsko jezero. Da se ne bi vračali čisto po isti poti, se povzpnemo do temeljnih kamnov opazovalnice številka 18 na okupacijski meji 1941 - 1945. Od lovske preže še enkrat uživamo razgled proti Stopnemu, potem pa se vračamo k voziloma. Ves čas pa narahlo sneži in pod nogami se meša bela moka. S hojo se približno tri ure kar dobro ogrevamo, še bolj pa nas ogreje malica in kuhano vino pri Anici in Franciju. 28.02. DOLE Uradno vodstvo ima danes na skrbi menjavo strehe, zato nas na pot popeljeta Tone in Vinko Š. Preko Laz in Primoža, skozi Jelendol do vasi Dolenje Dole, kjer smo parkirali že pred enim tednom. Tudi zdaj je pred gasilskim domom dovolj prostora in kmalu smo nared za pešačenje. Tokrat čisto v drugo smer: povzpnemo se v Segonje in radovedno ogledujemo številne lesene zidanice, ki pa so, žal, dobile modernejše preobleke in strehe. Do naselja Zloganje se je treba malo spustiti, so pa hiše tu še vedno lepo na podolgovatem grebenu, da imajo njive in travniki več prostora v dolini. V Škocjanu gremo na kavo in natakarica se čudi, kako pogosti obiskovalci smo. Vračamo se preko Goriške Gore in malo nam je žal, ker ni prav lepega razgleda, zato pa nam je narava drevje na višjih hribih okrasila z ivjem. Po daljši hoji po asfaltu se nam priležejo gozdne poti, ko se spustimo spet v dolino in ob potoku, ozaljšanim z ledom, pridemo spet do parkiranih avtomobilov. Kaj pa malica? Pri Elčki in Vinku na Primožu, seveda! Ob zakurjenem kaminu in kuhanem vinu veselo končujemo malo več kot triurni pohod. 07.03. MALO TREBELJEVO, JANČE Lep sončen dan je treba izkoristiti in ponedeljkova skupina s kombijem brzi proti Mirni, Gabrovki, Šmartnem pri Litiji. Anica G. misli na vse, poskrbela je tudi za slastno malico v obliki krofov, ki lepo "pristajajo" h kavi in čaju v Šmartnem. Pešačenje začnemo v kraju Malo Trebeljevo, kjer nas že takoj na začetku krepko prepiha severni veter. Vendar se ne damo preveč motiti: korakamo proti Prežganju in pri cerkvi ostrmimo nad prelepim razgledom na Kamniške in Julijske Alpe. Malo jih zakriva naš cilj Janče. Spustimo se proti proti Volavlju, se dvignemo na hrib nad vasjo in spet spuščamo. Ampak to je treba kmalu nadomestiti, saj se pot začne strmo vzpenjati. Lepo po gozdu je speljana, veliko je kostanjevih dreves, kljub južni legi sta ponekod še sneg in led. Po skoraj dveh urah in pol smo pri cerkvi in nekaj minut kasneje v Planinskem domu 2. grupe odredov na nadmorski višini 794. Razgled je enkraten. Pa tudi vzdušje v domu: topel čaj, okusni vampi, prijazen oskrbnik... Kaj bi si lahko še želeli? 5


Vračamo se po isti pot in še vedno uživamo v soncu, veter pa tudi še vedno skrbi, da nam ni preveč vroče. Pri kombiju nazdravimo jutrišnjima praznikoma in, ker sta praznika dva (osmi marec in pust), to ponovimo še na poti domov. Ta nas vodi skozi Veliko Presko in Radeče. Tako smo videli res veliko mnogim še neznanih krajev. 14.03. DOLNJE BREZOVO, ČANJE, GRAČKA GORA Kadar ponedeljkova skupina nima na voljo kombija, je treba uporabiti osebna vozila in krenemo kam bliže. Na vprašanje, če je kdo že bil pri cerkvici nad Dolnjim Brezovim, so vsi odgovori nikalni in že imamo izhodišče. Parkiramo pri prijaznem domačinu, ki nam pokaže smer po gozdu v hrib, po kateri prisopihamo do cerkve svetega Janeza. Okolico nekdo pridno čisti in dela skladovnice drv ter kopice vej. Med drevjem kukamo v dolino Save, najdemo streho tovarne Inplet, odkriva pa se nam tudi svet na desnem bregu reke. Prijazna gozdna pot nas vabi proti Žigrskemu Vrhu, kjer se ne moremo načuditi krasnim razgledom na vse strani neba. Vzpenjamo se med vinogradi in pri gostoljubni Majdi popijemo "ta kratkega", ob pecivu pa še kavo in čaj. Ob poti nas razveseljuje pomladno cvetje: največ je trobentic in žefrana, kažeta se pljučnik in jeternik, pridne čebele se pasejo po mačicah, odkrijemo pa že tudi veliko skupino vijolic, kjer se še posebno trudimo za posnetke. Spuščamo se proti Čanjskemu potoku in jaz obujam spomine na čase, ko sem še kot osnovnošolka tu obiskovala strica in teto, zdaj že oba pokojna. Do Gračke gore se je treba spet dvigniti in v Mirtovi zidanici gospodar poskrbi s pijačo, da se ne bi prehladili. Ob Marijini cerkvi se oziramo proti Pokleku, Selcam, Svetemu Antonu v Gorenjem Leskovcu..., proti jugu pa se razprostirajo veliki sadovnjaki, ki so vzeli kmetom iz Čanja kar nekaj njiv. Vračamo se preko Čanjske gore in v njenem zavetju malicamo pri prijateljih, kjer je modra frankinja tako dobra, da sploh ne štejemo litrov, kaj šele kozarcev. Nekaj kalorij pokurimo ob ponovnem vzponu na Žigrski Vrh in spustu na Dolnje Brezovo. Edini smo si, da svet pred domačim pragom vse premalo poznamo in bomo še ponovili take pohode. Ne samo zaradi krasnih razgledov in lepe narave, predvsem tudi zaradi gostoljubnih ljudi, saj smo tudi v "zahvalo" za naše parkiranje dobili celo pijačo in to ne prvič. 21.03. BOČ, PONIKVA Samo, da ne zamudimo cvetenja velikonočnice! Kar na pot! Tokrat preko Planine pri Sevnici do Šentjurja, potem pa skozi Grobelno proti Rogaški Slatini. Malo pred njo pa na levo in že je tu Pečica - naše izhodišče. Celo na jutranjo kavico pozabimo, tako smo zagnani. Pogled na prave poljane kronic, potem pa v hrib mimo lovskega doma. Pot skozi bukov gozd je pravi užitek, noge brodijo po kupih suhega listja, na levi je ograjen prostor za divjad. Verjetno smo preglasni, da bi kakšno žival tudi videli. Malo se spustimo, potem pa nas čaka strm vzpon med borovci in od vremena oblikovanimi bukvami. Jeternik se kaže še zelo sramežljivo, cveteti pa so začele velike površine rese. Ne vemo, kaj je bolj glasno: veter ali naše sopihanje. S požirkom krepkega si privežemo dušo in vzpenjamo naprej. 6


Pot zdaj preči pobočje, laže dihamo in lahko se oziramo tudi v dolino. V gozdnem rezervatu se čudimo ogromnim podrtim bukvam, ki bodo verjetno tu tudi ostale. Ko po uri in pol hoda stopimo iz gozda, smo že pri prvih velikonočnicah, ki pa jih je na Boču zelo malo. Pred planinskim domom, ki je ob ponedeljkih zaprt, si najdemo zavetje in na soncu pomalicamo. Mene premamijo na novo postavljene gugalnice, ki se jim navadno ne morem upreti. Ko vidimo, kakšne oblake preganja veter, odločitev ni težka: ne gremo na vrh Boča, kar v dolino se bomo vrnili. Pot proti Poljčanom pelje najprej še kar po ravnem, potem pa se strmo spuščamo in je z nogami treba spretno loviti prostorčke med drevesnimi koreninami. Hitimo, da se ogrejemo, ker je veter res pravi severnjak, v pol ure smo že pri kombiju. Zdaj je pa res že skrajni čas za kavo! V Zgornjih Poljčanah si jo privoščimo. Še naprej iščemo velikonočnice in naš naslednji cilj je Boletina pri Ponikvi. Tu jih je več kot na Boču in veselimo se vsake posebej. Večina je oblečena v tople dlakave kožuščke, mi pa se zaradi mrzlega vetra tudi zavijamo v šale in bunde. Domov se vračamo spet preko Planine in v Sevnici nas pozdravi sonce, nobenega vetra. Pa nič hudega! Smo se vsaj dobro prezračili. 28.03. GAČE, ČRMOŠNJICE, DIVJI POTOK, BOJNIK Vremenska napoved ni obetavna, ampak to za ponedeljkovo skupino ni problem. S kombijem se zapeljemo skozi Novo mesto in Dolenjske Toplice, malo vijugamo po Črmošnjicah, kjer zaman iščemo jutranjo kavico, potem pa proti Gačam. Komarna vas nam nudi prostor za parkiranje, zdaj pa pot pod noge. Zelo zanimivo je opazovati z mahom obrasle skale, škraplje, zanimiva drevesa, ena luža je tudi ob poti, potem pa se vzpenjamo po travniku na vrh Gač. Kar veliko teloha je še, saj se je sneg šele stopil, na smučišču pa so ga še kar velike krpe. Razgleda ni prav dobrega zaradi meglic, čudimo pa se velikosti smučišča in naselja počitniških hiš ob njegovem vznožju. Do kombija se vračamo po cesti in dve uri hoje nas precej zlačni: malicamo pod vejami smrek, ker po malem ves čas prši. V bližini odkrijemo nekaj opuščenih zbiralnikov kapnice, ker je bilo tu včasih še več kočevarskih hiš. V globači odkrijemo še spomenik partizanom in umrlim ranjencem partizanske bolnice, potem pa je našega raziskovanja konec. Pri Črmošnjicah obiščemo pravo lepotico: dolino Divjega potoka. Slikoviti slapiči, s cvetjem obrasli bregovi, cela množica močeradov - vse to nas čisto prevzame in fotografiranja ni konca ne kraja. Prvo današnjo kavico spijemo šele v Dolenjskih Toplicah, ker pa smo že tako blizu, obiščemo še Luknjo pri Prečni in uživamo ob zeleni Temenici. V Družinski vasi v mlinu nakupimo nekaj moke, na Bojniku pa se krepko okrepčamo. Tako smo zunaj malo mokri, znotraj pa zelo. 04.04. ŽERJAV, POGOREVC 7


Bomo ušli dežju? Pa je bojazen odveč: sončno vreme, malo oblačnosti, toplo pa skoraj preveč. Skozi Celje, Velenje, Šoštanj, preko Slemena... Ja, Koroška je naš cilj. Najprej Črna na Koroškem in kavica, potem pa parkiranje v Žerjavu. Lani se je cvetoča resa na Pogorevcu skrivala pod svežim snegom, letos pa je pot po grebenu suha, hitro se dvigamo in oziramo po razgledih. Borovci prijetno dišijo, dihati je tako in tako treba globoko, cvetov rese pa je čudno malo. Tudi tako so strmine zanimive, saj so v glavnem pokrite z gostim zelenim kožuhom rese, pot pa se med njo vije kot v pravljici. Pred nami se tu in tam dvignejo skale in na njih šopki rumenega avriklja. Še malo in pri lovski koči Dukles smo. Po dveh urah hoda si res zaslužimo malico ter počitek. Polovica skupine se vrača po isti poti, ostali pa jo uberemo po strmini navzdol. Kar pošteno je treba paziti, da kam ne zdrsneš. Smo pa na tem enournem spustu nagrajeni z več cvetoče rese in postankom v Jazbini pri Korizlu na romantični jasi ob žuborečem potoku. Čeprav je po cesti do Žerjava le nekaj kilometrov, počakamo na prevoznika in klepetamo s starim gospodarjem. Zakaj ne bi dneva izkoristili do konca? V Rimskih Toplicah zavijemo na levi breg Savinje in zapeljemo pod Veliko Kozje, kjer nas z nežnimi belimi cvetovi in značilnim vonjem razveseli Blagajev volčin. Včasih se splača tvegati tudi pri slabši vremenski napovedi! 17.04. VELIKA PLANINA 18.04. LOVRENC Letos vse cveti kakšnih štirinajst dni prej kot sicer, zato smo se prav odločili, da danes obiščemo rastišče Clusijevega svišča (encijana) na Lovrencu. Nismo sicer kompletni, posebej pa smo veseli, da je z nami spet Franci, ki je bil nekaj časa na bolniški. Parkiramo pri Močivniku na Okroglicah in si izprosimo še kavo. Po cesti do cerkve Svetega Lovrenca, ki je omenjena že leta 1545, ni daleč. Rastišče je lepo zaščiteno in proti cerkvi je na travnati preprogi nešteto modrih lepotcev. Tisti na vzpetini nad kapelico se nam odprejo po naši malici. Kar ne moremo se ločiti od teh lepot, potem pa le krenemo proti Selam. Vedno znova občudujem prelepo dolino Kamrica, pa tudi Sele se nam pokažejo v cvetoči pomladno obliki. Čas je, da se obrnemo nazaj proti izhodišču, kjer nazdravimo lepemu sončnemu dnevu in si zaželimo še veliko lepih trenutkov v naravi. 26.04. SVETA TROJICA, LISCA, BOŠTANJ Je treba delat... Na delovni dan med dvema praznikoma krene naša pohodniška skupina na drugo stran Lisce. Krakovo, Lisce, Sele, Polana - do sem z avtom, potem pa pot pod noge.

8


Na začetku je malo spolzko, trava nam kasneje moči gojzerje, pa nič ne de, saj je bil dež že res potreben. Prijetno zeleno je okrog nas, nekatere bukve pa imajo čudno rjave liste. Ne znamo si razložiti, zakaj. Na večini smrek občudujemo zelo veliko novih storžkov. Lepo počasi napredujemo navkreber, malo po ravnem, potem pa celo navzdol. Celo naselje vikend hišic se pojavi pred nami, z lepo urejeno okolico. In prijaznimi ljudmi, ki nam ponudijo okrepčilo. Tako še laže napredujemo in občudujemo travnik poln kukavic, neverjetno veliko pa je tudi cvetočih jagod. Sprašujemo se, kdaj bodo zrele, da se vrnemo. Na 851 metrov nadmorske višine stoji cerkev Svete Trojice, malo pod njo pa naj bi se odprl razgled do Jurkloštra, Lisce in še kam drugam. Veter nosi megle in oblake, med njimi se kot na odru za trenutek odgrinjajo prizori z gozdovi, jasami, zaselki... Res nenavadno. Pomalicamo, potem pa se po malo spremenjeni poti vračamo v dolino. Kaj pa kavica? Za njo se potrudimo na Lisco, kjer pridno pripravljajo stvari za prvomajsko praznovanje. Zgodnji smo, zato se oglasimo še v Boštanju, kjer v gozdu nad pokopališčem cveti rumeni sleč (azalea pontica). Njegova lepota postavi piko na i tega zanimivega pohoda. 01.05. SREČOLOV NA LISCI 04.05. BUKOVNIŠKO JEZERO, STREHOVSKE GORICE Včasih je treba pač načrt prilagoditi razmeram in ta teden ponedeljkova skupina "uraduje" šele v sredo. V Prekmurje smo namenjeni in na poti se ustavimo samo za kavico na počivališču. Mursko Soboto si ogledujemo kar iz kombija, tudi Moravskih Toplic nam ni veliko mar, pri Bogojini pa se začnemo ozirati v gričke z vinogradi. Na začetku Dobrovnika zavijemo na levo proti Bukovniškemu jezeru. Gozd okrog njega je poln energijskih točk, ki naj bi zdravile posamezne organe. Kiosk z informacijami je še zaprt, zato se ne moremo pozanimati, kje je kaj, in uživamo v pomladnem gozdu ter se sprehodimo do kapele Svetega Vida in do Vidovega izvira. Nekateri si umijejo z vodo oči, drugi jo pijejo, nekateri pa potem dezinficiramo z domačim zdravilom, ki zadiši tudi dvema Avstrijcema, ki sta si prišla natočit to čudežno vodo. Nas pa vleče na levo v Strehovske gorice. Kmalu smo med zidanicami in kar nekaj jih je lepo obnovljenih in s slamo kritih. S slamo? Ne bo čisto držalo. Imamo srečo, da je gospodar Urbanove kleti - vinotoča Urisk v vinogradu (3000 trt!) in nam razloži, da je nekaj streh res še iz ržene slame, vse več pa jih je iz drobne trstike, ki jo dobivajo iz 800 kilometrov oddaljenih krajev na Madžarskem. Taka streha baje zdrži trikrat dlje kot slamnata, tudi do sto let. Sicer pa ostrmimo nad urejenostjo tega vinotoča: klet je nastarejša v Prekmurju - že iz leta 1774, krasno obnovljena stara cimprača, gostinski prostori pa odraz dobrega okusa in odnosa do starega. Med klepetom malicamo in poskušamo laški rizling ter beli pinot - na toplem soncu v okviru starih zgradb in čudovitim razgledom na Prekmurje. Ni čudno, 9


da bosta jutri sem prišla v goste slovenski in madžarski minister za kmetijstvo. Drugače pa imajo odprta vrata ob sobotah in nedeljah, za skupine pa po dogovoru tudi ob drugih dnevih. Pred odhodom kupimo še nekaj vina za popotnico domov ter občudujemo umetnine gospodinje te hiše: krasne prekmurske remenice (pirhe) v batik tehniki, ki imajo v teh krajih stoletno tradicijo. Vrnemo se do Bukovniškega jezera, ga obhodimo, potem pa odpeljemo nazaj proti Murski Soboti. Oči počivajo na bogatem zelenilu, ki ga prekinjajo rjave njive in velike rumene površine oljne ogrščice. Res slikovito! V Rakičanu nas zanima stanje dvorca, ki ima še vedno samo eno steno fasade urejeno, drugo pa čaka. Tudi park bi bilo treba urediti, razveselili pa so nas dobro vzdrževani konji v ogradah. 17.05. GOLICA 24.05. GORJANCI: GOSPODIČNA, MIKLAVŽ 02.06. EVROPOHOD HODOŠ – MORAVSKE TOPLICE Tokrat vse pohodniške skupine Planinskega društva Lisca Sevnica delujejo v četrtek. Malo manj kot trideset nas je in z avtobusom brzimo proti Hodošu. Prav na zapuščenem nekdanjem mejnem prehodu se izkrcamo, malicamo in počakamo še na nekaj domačinov iz Murske Sobote in tam okrog ter na razigrano skupino Rukzokerjev z Gorišnice pri Ptuju, ki se pojavijo v enotnih svetlo zelenih majicah. Pozdravi nas Jože Prah - predsednik komisije, ki skrbi za evropske pešpoti v Sloveniji, potem pa še župan občine Hodoš. Malčki iz domačega vrtca nas s pesmijo in plesom pospremijo na pot. V naselju Hodoš je že prvi postanek - v baru Metuljček nam ponudijo rogljičke in dezinfekcijo z žganimi pijačami. Spet se razvrstimo v kolono: Tone s pohodniško zastavo spredaj, ostali lepo za njim. Preko železniške proge, ki so jo do sem ponovno speljali leta 2001, prikorakamo do Velike Krke. To je bolj potok kot reka in bolj majhna kot velika, v njej pa zajamemo vodo, ki jo bodo v jeseni v Španiji na srečanju pohodnikov po evropskih pešpoteh zlili v skupni vodnjak evropskih voda in s tem poudarili pomen vode. Hodimo mimo kmetij, po cestah, poljskih poteh, najbolj pa nam prijajo mehke gozdne steze. Zeleni grički se dvigajo nad ravnico, zelenju gozdov konkurirajo njive z ječmenom, pšenico, koruzo, krompirjem... Še nikoli nisem videla toliko plavice med žitom, maka pa nobenega. Žal nam je starih hiš, ki propadajo, nekatere pa so še žive in lepo obnovljene. Veliko je tudi novih hiš, lastniki se verjetno vozijo na delo v mesto ali celo Avstrijo. Šalovci so zelo razpotegnjeno naselje, potem pa so tu že Križevci. V lepo urejenem športnem centru nas sprejmejo s pijačo, obloženimi kruhki, pecivom in kavo. Podjetni župan s ponosom niza uspehe občine Gornji Petrovci in verjamemo, da jim bo tudi projekt Ohranjanje vidre na Goričkem uspel. Sprehodimo se mimo ribnika z lokvanji in povzpnemo do mogočnega kostanja na Tetajnem. Ta naj bi bil star okoli 700 let, visok je 20 metrov in v premeru se ponaša s tremi metri. Gostoljubna domačinka hiti ponujati pecivo in žganje, mi pa fotografirati zanimivo drevo. Hoja med klepetom hitreje mineva, oglasi pa se tudi pesem ob zvokih orglic. Panovci, Kukeč: tu nas prvič na poti pozdravijo večje površine vinogradov in sadovnjakov. Na hribčku pa cerkev in 10


Dom duhovnosti Benedikt v kraju Kančevci. Po gozdni poti proti cerkvi sledimo lesenim postajam križevega pota, pod lipami pri cerkvi pa si malo odpočijemo in spet se oglasi pesem. Hoji po asfaltirani cesti se izognemo s kratko avtobusno vožnjo, potem pa po makadamski cesti nadaljujemo pot. Že se pred nami odpirajo širna polja pšenice in za njimi zvonik cerkve v Moravcih. S pesmijo si pomagamo pri zadnjem delu pešačenja, novo energijo pa dobimo pred Turistično-informativnem centrom v Moravskih Toplicah, kjer nas pogostijo s pijačo in suhim sadjem, župan pa nam nameni prijazen nagovor. Čaka nas še sok in pecivo v Termah 3000, potem pa pot domov. Hvala, vsi ljudje dobre volje na Goričkem in Pomurju! 07.06. MRZLICA Danes smo pripravljeni na najslabše, saj je dež napovedan po celi Sloveniji. S kombijem se zapeljemo skozi Trbovlje, potem pa po vijugasti cesti na preval Podmeja (724m). Tu je tudi meja med občino Trbovlje (naselje Knezdol) in občino Prebold (naselje Marija Reka) ter lovski dom, pri katerem parkiramo. Nad njim se markirana pot vzpenja skozi gozd, potem pa spet spusti. Po asfaltirani cesti jo mahamo mimo celega naselja vikendov, potem pa je spet prijetnejši makedam, bližnjice pa tudi po gozdnih potkah. Gozd je poln kresnic, ko pa pridemo do travnikov, kar ne moremo verjeti, kakšno bogastvo cvetja premorejo. Med drugim nas pozdravljajo orlice, zlato jabolko, zlati koren, nageljčki... V dolino pa se odpirajo razgledi na savinjsko in zasavsko stran. Dolina Save je eno samo megleno morje, iz katerega se dvigajo hribi kot otoki. Vlage je tudi v zraku veliko, zato nam po licih polzijo debele kaplje potu. Še vzpon po strmi poti na vrh Mrzlice, potem pa navzdol h koči (1119m). Prijeten prostor z igrali pred kočo in zračna terasa nas gostita kar nekaj časa, saj je treba malicati, se okrepčati s čajem in kavo, Anica in Franci pa nas še dodatno pogostita s pehtranovo potico in vinom. Na poti v dolino spet občudujemo cvetoči gozd in travnike ter razglede, ki so v bližnjih dolinah zdaj brez megle. Bolj daljna obzorja pa ostajajo zastrta in nebo se polni z oblaki. V lovskem domu se po skupno dveh urah in pol hoje prileže pivo, Anica da na mizo še orehovo potico, kar tri škatle slastnih češenj se znajdejo zraven nje: prava pojedina, ki jo zalijemo še s kavico. Kaj pa dež? Napoved o njem se uresniči šele zvečer, ko smo mi že davno pod streho. 14.06. ZASAVSKA SVETA GORA Ko se ob pol sedmih zbiramo, se že kopičijo grozljivi oblaki. Ampak, mi se ne damo! S kombijem se zapeljemo skozi Zidani Most do Save, ki je navadno naše izhodišče za turo na Zasavsko Sveto goro. Tokrat pa se peljemo še tri kilometre naprej do vasi Leše, kjer na primernem mestu parkiramo. Kmalu po začetku vzpona nas začnejo "motiti" jagode ob poti. Prav slastne so! Pot po gozdu pa je sploh nekaj izrednega: prijetno mehka in čisto sveže pokošena. Med drevesi se že odpira pogled proti našemu cilju. Objame nas vonj lipovega cvetja in ob travnikih pridemo na asfaltirano cesto na začetku vasi Rovišče. Tri pohodnice v zaščitnici nismo nič kaj vesele trde ceste, pa nas zapelje puščica, ki kaže desno navkreber. Da je zraven zapisan R., nas 11


nič ne moti. Res je pot zelo strma in označena samo z belimi krogi, ne pa s standardno markacijo, me pa kar naprej. Še kar naprej se vzpenjamo, zdaj že po grebenu in na čistini ugotovimo, da jo mahamo na Roviški vrh in ne na Zasavsko goro. Imamo pa na njo čudovit pogled, pa tudi na Vače, Slivno in celo Miklavž. Okrog nas celi vrtovi rese, tudi pot je vsa mehka od nje. Pod seboj slutimo cesto, ampak sestop je prestrm, zato kar lepo naprej v hrib. Končno se na levo pokaže nekaj stezi podobnega navzdol. Prepričana sem, da tu svoj adrenalin preizkušajo gorski kolesarji, kasneje pa izvemo, da se tu izživlja motorist. Previdno se spustimo do ceste, kjer sestopimo čisto blizu uradne steze z Roviškega vrha. Malo hodimo po cesti, potem pa še po bližnjici, kjer je še vedno improvizirana kopalnica, da prideš na Sveto goro urejen. Naš podvig vzpodbudi še dva pohodnika, da gresta na Roviški vrh, mi pa se v domu podpremo s hrano in pijačo, potem pa ogledamo pokopališče okrog cerkve Marijinega rojstva. Prva cerkev je omenjena že leta 1250, kasneje pa so jo večkrat prezidavali. Okrog nje je dobro ohranjeno taborsko obzidje, prosto stoječi zvonik pa je bil včasih obrambni stolp. Spet smo v oblaku vonja po lipovem cvetju, občudujemo urejenost župnijskega urada ter nadomestne mežnarije in uživamo ob krasnih razgledih. Nekaj kapelj dežja pa nas spomni, da je treba v dolino. V Radečah se spomnemo, da še sploh nismo spili kave. V kavarni Galerija pri marketu Spar je ravno pravo mesto, saj si lahko ogledamo razstavo fotografskih posnetkov iz okolice Radeč, med njimi tudi odlična dela našega Vinka Šeška. In dež? Ulil se je malo pred Boštanjem. Nobenih problemov z njim! 21.06. NANOS OD ABRAMA Danes gremo izjemoma na pot eno uro prej, kar je nekatere zmedlo in jih moramo malo počakati, s tem pa si prislužimo kavico v Logatcu. Tam je treba zaviti proti Idriji, potem pa skozi Kalce in Hrušico do Podkraja. Na križišču moraš biti kar spreten, ker kažipot za Nanos lahko prebereš šele takrat, ko v tisto smer že zaviješ. Sonce je visoko, mi pa se vozimo lepo po senčni cesti do Abrama. Tu najdemo parkirišče v gosti senci, se okrepčamo s slastnimi Slavičinimi češnjami, potem pa se odpravimo na pot. Do koče na Nanosu rabimo povprečno dve uri hoda, nazaj nekaj manj. Štiri ure uživanja med cvetjem in zelenjem! Pot se sicer vzpenja, vendar ni naporna. Mehke steze po travnikih so pravi balzam za noge, zelenje in lepi razgledi pa za oči. Kakšna bolj kamnita varianta nastopa zgolj zaradi pestrosti. Ko vidimo prvo brstično lilijo, smo vsi vzhičeni, ko je na vrsti stota, smo že bolj izbirčni. V oranžni barvi se jim pridružijo še zlata jabolka, modro zastopajo irisi, grmi šipka zardevajo v roza odtenkih, kozja brada se baha z rumeno... Potem je tu še nešteto vrst drobnega cvetja in zelenja, ki krasijo travnike, in nekatere tudi opojno dišijo. Ko stopiš v gozd, se ti za trenutek zdi, da se bodo oči odpočile od vseh barv, pa se znajdeš v objemu bogatih kresnic. Deževje preteklih dni je opralo poti, rosa je osvežila vse okrog nas, ponekod še preveč, saj nas božanje trav ob poti zmoči do kolen. Sonce pa kaj hitro poskrbi za sušenje. Jasa pred Vojkovo kočo na Nanosu (1246m) gosti veliko pohodnikov in pohodnic, pridružijo se nam še kolesarji, klopi se hitro polnijo. Vesela družba vsakega prišleka sprejme s kozarčkom terana, vsak odpre zaloge nahrbtnika in pojedina se lahko začne. Skoraj bi pozabili iti občudovat razgled. Ta je danes res radodaren: vasi med polji in travniki na vzhodu so kot prelepa preproga, proti jugu se raztezata dva kraka avtoceste, na žalost pa odpirata tudi dve rani v obliki 12


kamnolomov; na zahod se širi Vipavska dolina in za njo - morje; na severu pa zeleno, zeleno, zeleno... Ozremo se še na oddajnike, ki skrivnostno brnijo svojo pesem, na zaprto kočo, ki nima zapisanega urnika odpiranja, nam pa se odpirajo še vse lepote poti nazaj proti Abramu. Pivo in kava se na koncu pohoda res priležeta, v pogovorih pa se kar ne moremo posloviti od lepot prehojene poti. Na povratku nas zapelje lepša cesta in se kar nekam čudno bližamo Čavnu. V naselju Sanabor le zavijemo proti Beli in odkrivamo lepo tesen. Domačini nas usmerijo proti Podkraju, vendar nas pred njim doleti zapora ceste: velik tovornjak z lesom se je pokvaril, zdaj les prelagajo na drug tovornjak in še vsaj eno uro ne bo mogoče mimo. Kaj hočemo, vrnemo se v Belo, tam se uspemo po zelo ozki cesti povzpeti na malo širšo proti Podkraju, naprej gre pa kot po maslu. Vse je za nekaj dobro: odkrili smo nove kraje in srečali nekaj prijaznih ljudi. 06.09. BOJNIK, PICERIJA PLUS 13.09. SVETI TRIJE KRALJI, ČRNO JEZERO Ponedeljkova skupina tokrat deluje v torek in zapelje se do Oplotnice, kjer ji pripada kavica, potem pa navzgor do naselja Kebelj, ki je že na nadmorski višini 678 metrov. V zelo lepo urejenem kraju parkiramo kombi in najdemo oznake proti Črnemu jezeru. Dve uri in petnajst minut nam obljubljajo in jih kar dobro izkoristimo. Pogled naokrog je krasen: ponoči so nam dobro oprali naravo in vse se blešči v rosnih kapljicah. Sonce je že visoko, po dolinah pa nas rahle meglice spominjajo na jutro. Zakorakamo po poti med travniki in njivami, potem pa po gozdu in kmalu se pred nas postavijo ruševine Zajčevega gradu (Kebeljski grad). To je najviše ležeči grad na Pohorju s stolpom, ki je bil včasih visok 12 metrov, imel premer devet metrov, njegovi zidovi pa so bili debeli dva metra in deset centimetrov. Imel je stožčasto streho, grad pa je varoval globok jarek in nasip. Podzemni rov naj bi ga povezoval z Zbegovim gradom pod naseljem Kebelj. Veliko lastnikov se je zamenjalo v njem, danes pa je ohranjen samo del zidu, na vrhu katerega rastejo kar prava drevesa. Sledi sprehod malo navzdol in po ravnem, potem pa kratek čas po cesti. Smo na področju Nadgrada in Kota na Pohorju, kjer se med gozdovi širijo travniki in pašniki, po njih pa se pridni pasejo krave, ovce in koze. Kmetije so lepo urejene, poslopja in vrtovi okrašeni s cvetjem. Na razpotju se tri pohodnice odločijo za krajšo pot do Svetih treh kraljev, pet pa se nas napoti levo proti Črnem jezeru: nekaj časa navzdol, potem pa je treba pridobiti višino do 1240 metrov. Pot je lepa, ne preveč strma, vendar se ozračje segreva in kljub senci nam s čela že pošteno kaplja in curlja. Ko dosežemo cesto med Svetimi tremi kralji in Osankarico, je vzpona konec, med drevjem pa je vse več močvirnatih kotičkov. Potoček si je našel pot med z mahom pokritimi bregovi in kar ne morem odvrniti pogleda od sveže zelenih mehkih površin. In že smo pri Črnem jezeru, ki ga krasijo različne trave, okvir pa mu nudi ruševje, ki prehaja v smrekov gozd. Voda je temno rjavo-rdečkasta zaradi preperevanja organskih snovi in prihaja iz štirih virov, iz jezera pa odteka potok Črnava. Lesena brv preko njega je že močno preperela in kar nevarna. No, prav globoko z nje človek ne more pasti, bi bilo pa dovolj za kakšen zlom ali zvin. Sicer pa je jezero umetni zadrževalnik vode za potrebe plavljenja lesa po Lobniški riži. Les so po njej spravljali v dolino v letih 1838 - 1959, nasip in napravo za izpust vode pa so obnovili leta 1993. Malo uživamo ob jezeru, fotografiramo, potem pa krenemo proti Svetim trem 13


kraljem. Lepo po ravnem in navzdol. Pridemo tudi do Urškinega križa, kjer je drvarica Urška Janžič februarja 1862 ali 1860 omagala v snežnem viharju in od slabosti izdihnila na sneženem štoru, ko je nesla živež možu v planino. Na smučiščih že lepo cveti resa, zbiralnik vode pa zagotavlja, da je mogoče za smučarijo pripraviti tudi umetni sneg. Pri Svetih treh kraljih nas čaka presenečenje: cerkev je še vedno enaka, zato pa je Penzion Jakec zelo zrasel. Pravi hotel, ki ga še urejajo. Skoraj nismo upali stopiti z gojzerji v okusno opremljeno restavracijo, ampak vabile so borovničke, pa izvrstni pohorski lonec, različni posladki, temni teran... Franci, vse dobro do drugega leta! Potem bomo pa nazdravili za naprej. Vračamo se po najbližji poti na Kebelj, kjer nas kombi potrpežljivo čaka. Ampak, pred odhodom domov se je treba v bifeju še enkrat osvežiti. Krasen dan! 20.09. PLANINA NAD VRHNIKO, SMUČIŠČE ULOVKA 27.09. SVIBNO, JATNA 03.10. VELIKA PLANINA, PRIMOŽ Ko se ob šestih zjutraj zbiramo za odhod, se navdušujemo nad svetlimi zvezdami in upamo na lep dan. Ker moramo kombi vrniti že kmalu popoldne, ne smemo iti predaleč. Skozi Celje brzimo proti Gornjemu Gradu, kjer se ustavimo za kavico, potem pa se že dvigamo proti prelazu Črnivec na nadmorski višini 902 metra. Samo malo navzdol proti Kamniku, pa je že treba zaviti na desno proti Kranjskemu Raku. Da si skrajšamo pot, se peljemo še malo naprej, potem pa le parkiramo in: pot pod noge. Vzpenjamo se po gozdu, kmalu pa že ogledujemo lesene pastirske koče na Mali in kasneje Veliki planini. Živine na paši ni več, veliko lastnikov bajt pa želi izkoristiti lepo vreme in pridno delajo okrog njih. Poti na planinah so lepo označene z ličnimi tablami na suhih drevesih. Vse bolj se nam odpirajo obzorja, nebo pa je kristalno čisto in neverjetno temno modro. Za naselji bajt se razprostira rob iz sivih Kamniško - Savinjskih Alp. Povzpnemo se do Kapele Marije Snežne, ki so jo prvič postavili leta 1938, med vojno je bila požgana, 1988 pa obnovljena. Pri eni izmed bajt najdemo gostoljubno mizo s klopmi za malico. Kar ne moremo se ločiti od teh prostranih pašnikov na višini 1500 do 1666 metrov z redkimi drevesi in globokimi jamami. Vračamo se po robu planote, da lahko kukamo proti Kamniku in še kam dlje, čeprav je dolina v rahlih meglicah. Na Črnivcu si privežemo dušo s pijačo in sladoledom, občudujemo lepe gorenjske nageljne na balkonih, ne moremo pa spregledati tudi ostankov naravne katastrofe v preteklih letih. Da bi bil dan še lepši, ga zaključimo na Primožu s pojedino in proslavitvijo dvojnega praznika. Vse dobro, Elčka! 10.10. DOLENJE DOLE, SEGONJE, ZLOGANJE, ŠKOCJAN, BOJNIK Gorenje Dole - to mi je nekako nenavadno: kako naj bodo "gor", če so pa "dol". Tudi Dolenje Dole je čudno ime: kot bi bil kraj dvakrat "dol". Je pa ta vas v bližini Škocjana krasno 14


izhodišče za pohajkovanje po hribih in dolinah naokrog. Pred gasilskim domom je dovolj prostora za parkiranje, potem pa pot pod noge. Danes kar nekam hitimo, saj se moramo ogreti, ozračje se je v nekaj dneh zelo ohladilo. Smer jugozahod in vzpenjamo se proti Segonju. Domačini pravijo Segoje, mi pa se trudimo in nekako nam uspe namesto Segonje povedati nekaj drugega, ker zadnji "e" nadomestimo s črko "o". Ob poti se vrstijo zanimive hiše, zidanice, vikendi, hribi na zahodu pa se kopajo v jutranjem soncu. Kmalu se nam odpre tudi pogled proti Gorjancem in v dolini pod nami na nas čaka Škocjan. Ampak najprej se moramo spustiti v vas Zloganje, kjer nam pozirata dva konja, z glasnim mukanjem pa nas pozdravi tudi čreda govedi, ki ima verjetno premalo paše. Cerkev ni najbolj vzdrževana: zidovi pokajo, izgleda, da se stavba na enem mestu malo poseda. Nenavadno pa je to, da ima božji hram na oknih korita z lepimi rožami. Preseneti nas nenavadni zvok kombija, ki vabi k nakupu kruha in drugih pekovskih izdelkov. Praktično za manjše kraje, da ni treba kam daleč v trgovino. Škocjan je zelo raznolika mešanica starega in novega, veliko je tu trgovinic in manjših obratov. Ogledamo si tudi staro središče okrog cerkve, pred katero stoji velik kip doktorja Ignacija Knobleharja, misijonarja in raziskovalca Belega Nila. Njegova rojstna hiša je nasproti cerkve, posvečena pa mu je tudi Knobleharjeva pot po okoliških krajih. V cerkvi Svetega Kancijana hranijo zemljo iz njegove grobnice v Neaplju, kjer je pokopan. V prijetni kavarni spijemo kavo, potem pa se vračamo, tokrat po polju zahodno od Zloganja. Povzpnemo se na Goriško Goro, potem pa na desno po prijetni gozdni poti zaokrožimo pot do Segonja. Toliko kostanja je na tleh, da ga moramo nekaj nabrati. Pride nam prav v gostoljubni Kraljevi zidanici, kjer ga spečemo in dodamo dobrotam, s katerimi nas časti Elka ob svojem prazniku. Treba je pokusiti, če je lansko vino še dobro, kako kažejo različne vrste letošnjega mošta... Kaj zato, če je začelo zunaj rahlo rositi, bo še bolj veljalo: Kol'kor kapljic, tol'ko let! 17.10. SORIŠKA PLANINA Lep dan se obeta in Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica je namenjena na Gorenjsko. Narava je čisto jesenska: malo megle in s slano odeti travniki. Okrog Škofje Loke in po Selški dolini pa se pokaže tudi sonce in kmalu po Železnikih zavijemo na desno v hrib proti Sorici. Cestne okljuke so že precej utrdili, končali pa še ne. Pred nami se odpre pogled na krasno vasico v zavetju gora. Zapeljemo se v Zgornjo Sorico k družini Trojar, ki nas gostoljubno pogosti s "ta kratkim", čajem, kavo, potico in pecivom. Pokramljamo z gospodarjem in gospodinjo, potem pa peljemo naprej na Soriško planino do Litostrojske koče (1307m). Kljub soncu je temperatura kar nizka in prav nam pridejo rokavice. Pogumno zakoračimo po markirani poti proti Možicu. Tu in tam naletimo na krpe snega, trava ob poti pa je suha in pot prijetna. Vse bolj se dvigamo in kazati se začnejo Kamniško-Savinjske Alpe, grad na Bledu, Karavanke, nazadnje še Julijci. Ob poti pa je tudi vse več ostankov krivične Rapalske meje, ki je leta 1920 odrezala Primorsko od matične Slovenije. Na vsakem primernem vrhu je kakšen bunker, tudi na Možicu (1602m). Na njem uživamo v pogledih na gore in Bohinjsko jezero, potem pa še v malici. Mimo še dobro ohranjene vojašnice krenemo proti jugu in pod Slatnikom se nam odpre pogled na Baško grapo, kukamo pa tudi proti Črni prsti. Na Lajnar (1549m) so speljane smučarske naprave, pod njegovim vrhom pa se razteza veliko vojaško poslopje, vkopano v hrib, ki je služilo za nadzor nad mejo. Spustimo se 15


malo navzdol, potem pa spet vpenjamo na Dravh (1547m), s katerega vidimo Sorico kot iz zraka. Še veliko je prijetnih vrhov tu naokrog, mogoče bi se kdaj kazalo udeležiti tudi vodenega pohoda po Rapalski meji, ampak za danes je dovolj. Vrnemo se k Litostrojski koči, pred katero vabijo ležalniki, navdušijo nas tudi domiselno urejena notranjost in prijazen najemnik. Martinčkamo se na soncu ob kavici in klepetu, potem pa spet začenjamo spuščati v dolino. V Spodnji Sorici se ob spomeniku poklonimo slikarju Ivanu Groharju (1867 - 1911), fotografiramo romantične razglede... Polni lepih vtisov se vračamo domov. 24.10. LISCA Naš VVinVV (vodnik, vodič in voznik Vinko) ima delovno akcijo s skupino na Lisci, ker je treba očistiti rezervoarje za vodo, pa kljub temu poskrbi tudi za našo skupino: organizira prevoz in malico. Tudi mi se odpravimo na Lisco: najprej z avtomobiloma do vodnega zajetja, potem pa peš po Sončni poti. Vso pot nas spremlja megla, namesto sonca pa nam včasih posvetijo jesenske barve kakšnega javorja. Tončkov dom je danes odprt, kljub temu, da je ponedeljek, in pogrejemo se ob plapolajočem ognju v pečki. Prija nam sadni čaj in tekne bograč, ki ga v Jurkovi koči malo zalijemo z rujnim vincem. Tudi na povratku nas ogrinja mehka koprena megle, dežuje pa ne in hoditi je vseeno prijetno. 07.11. CERJE Zaskrbljeno gledamo pohodniki in pohodnice Ponedeljkove skupine, ko Vinko kombi usmeri proti zahodu, vremenska napoved pa obeta malo lepše vreme le na vzhodu. Ker pa se potrudimo na jugozahod, nam ni hudega. Mimo Štanjela in skozi Miren, potem pa v hrib. Ko okrog nas zažari ruj, zapustimo kombi in se napotimo uživat po planoti Cerje. Tu in tam kakšna kapljica, malo vetra, včasih žarki sonca, kot bi posvetil žaromet na ta oder, kjer narava kaže svoje najlepše slike. Svinčeno sivi oblaki, ampak kar naenkrat vmes okno modrine - prav dramatično je vse okrog nas. Grejejo pa nas tople barve: od rumene, oranžne, rdeče, vijoličaste: ko že misliš, da si videl vse odtenke, te presenetijo novi. Vmes pa zeleno grmičevje, nekaj sivega brina, da se oči spočijejo od bleščečega ruja. Poti so lepo označene in ne moremo zgrešiti spomenika v čast nadvojvodi Jožefu in kažipota iz prve svetovne vojne, Borojevićevega kamnitega stola, ki je dobil ime po poveljniku 5. avstro-ogrske armade Svetozarju Borojeviću von Bojna, mogočnega spomenika braniteljem slovenske zemlje v obliki obrambnega stolpa pa tudi ni mogoče spregledati. Navdušeni fotografi skoraj pozabimo malicati, toliko je krasnih motivov okrog nas. Končno se le zberemo in ugotovimo, da se bo treba posloviti. Vračamo se skozi Komen in Tomaj, kjer vinogradi tekmujejo v barvah z rujem. Še dolgo bomo sanjali samo še v barvah! 16


14.11. KRAŠKI ROB, STRUNJAN V malo več kot tednu dni se mi obeta, da bom že tretjič uživala ob pogledu na jesensko bogastvo ruja. Če to ni nadstandard! S kombijem se Ponedeljkova skupina zapelje skozi Sočergo do cerkvice Svetega Kvirika, kjer je dovolj prostora za parkiranje. Že kar tam nas obkrožajo živopisani grmi, ko pa nekaj časa koračimo po ravnem, potem pa malo spustimo navzdol, se pred nami odpre planjava. Zdi se nam, kot bi na njej gorele ognji, vmes pa ponosno stojijo osameli bori in košatijo nežni brini. Ko pogledaš preko doline, se zaveš, da je nasprotni breg tudi poln ruja v najrazličnejših odtenkih sijočih barv. Ko hodimo po robu, se odpira pogled v dolino na desni. Jasno se riše pod nami mejni prehod Sočerga, okrog pa polja, gozdovi, manjši zaselki in v daljavi v meglicah Buzet, še dlje za njim pa Učka. Vendar je treba gledati tudi pod noge, saj je pot speljana po zanimivo razjedenih skalah. Že je pod nami Veli Badin, spustimo se k naravnemu mostu in malicamo pod zanimivo oblikovanimi spodmoli. Na povratku najdemo zelo lepo markirano pot skozi redek gozd, više pa se priključimo na že prehojeno pot. Pri cerkvi se s spoštovanjem sprehodimo po pokopališču, kjer lepo okrašeni grobovi spokojno počivajo na skrbno pokošeni trati. Nismo še gotovi z našimi ogledi. Vinko nas pelje proti morju - vse do Strunjana, kjer nakupimo olivno olje in kakije. Martinovo je sicer že mimo, ampak nikoli ni prepozno za proslavljanje. Klet na kmetiji Jogan v Pobegih nad Koprom je prav primeren kraj za to. Z nono se že dobro poznamo, ker smo bili že večkrat njeni gosti, danes pa nam postreže tudi mlada gospodinja. Čudimo se, kako lepo govori slovensko, čeprav je po rodu iz Romunije. Refošk je odličen, hitro je na mizi še sir, tudi vsak od nas ima še kaj svoje malice, za posladek še vinski liker - prava fešta! Potem pa sinu mlade gostiteljice poplešejo prsti po tipkah harmonike... Kako malo je treba za čudovit dan! 28.11. BELA KRAJINA: DRAŠIČI, SVETA ANA Na pot krenemo ob pol sedmih - kot navadno. Ponedeljek je čas za pohod naše skupine. Skozi Bučko, Škocjan, Novo mesto, preko Vahte, skozi Metliko - vse do Drašičev zdržimo vožnjo v enem kosu. Parkiramo pri Pečaričevih, kjer poskusimo različna olja. Najbolj nam tekne orehovo ter lešnikovo, obe sta tudi zelo zdravi in kar nekaj stekleničk se preseli v prtljažnik od kombija. Za zdravje pa je treba kaj napraviti tudi v smislu gibanja. V soncu se blešči cerkev Svete Ane na Vidošički gori in pogumno krenemo mimo soseske zidanice in cerkve Svetega Petra, se spustimo v dolino, potem pa vzpnemo med vinograde. V sencah se še vedno blestijo kristali iz ivja, v vinogradih pa biseri iz kapljic. Občudujemo prijetne rjave barve odpadlega listja, praktično razporeditev vinogradov, različne oblike zidanic. Skozi Železnike se vzpenjamo proti Vidošičem in cerkvi Svete Ane. Vse bolj se nam odpirajo razgledi nazaj na greben z Drašiči, na desni so hrvaški hribi s cerkvicami, pred nami se kažejo Gorjanci, vse naokrog pa vinogradi, vinogradi, vinogradi... Vse bolj nam kruli po želodcih, tudi grla so že pošteno suha in kot naročeno naletimo na odprta vrata Mavretičeve 17


zidanice. Na toplem soncu malicamo in pridno zalivamo hrano z metliško črnino. Sledi degustacija v kleti in suhi muškat postane naš favorit. Gospodinji zapojemo čestitko za rojstni dan in ta nam gostoljubno natoči še prvaka te kleti iz buteljke. Med vinogradi in po gozdu se spustimo do studenca in kapelice Lurške Matere božje, potem pa zavijemo nazaj v Drašiče. Všeč so nam nekatere lepo obnovljene stare hiše, še bolj pa gostoljubnost ljudi tu okrog. Enoglasno se odločimo, da se v te kraje še vrnemo. S kombijem se vračamo domov po poti, ki jo poznamo že od zjutraj, le pri Badovincu se ne moremo upreti kavi pri šegavem gostilničarju, od Hermininega slastnega peciva pa tudi ne pustimo niti drobtinice. Kar ne moremo se raziti in pri Anici in Franciju na Logu še malo poklepetamo ob kavi, pijači in prigrizkih. Škoda bi bilo prehitro končati ta čudovit program. 05.12. PRIMOŽ Bliža se zima in skrajni čas je za delovno akcijo pri Elčki in Vinku na Češnjicah pri Primožu. Ko se ob sedmih zjutraj dobimo, se nad nami zbirajo grozeči oblaki, zato se odločimo, da se z vozili zapeljemo do konca. Srknemo malo "ta kratkega" za dezinfekcijo, potem pa grablje v roke in horuk nad listje. Ravno prav suho je, da nas pri grabljenju lepo uboga, zrak pa tudi ni premrzel, zato se z delom hitro ogrejemo. In že gospodinja kliče k mizi s pecivom, čajem in kuhanim vinom. Saj bi še posedeli pred prijetnim prasketanjem ognja v kaminu, pa se bojimo, da nas dež ne prehiti. Vse več je velikih kupov listja, ko moramo spet k mizi: tokrat je na vrsti kavica. Veter preganja oblake, nam pa ne nagaja preveč. Neverjetno hitro končamo delo in smo spet pri mizi: okusna enolončnica, kup dobrega kruha in tri vrste vina. Ta delovna akcija je res najtežja v tistem delu pri mizi. Hermina sliši nekaj pri vratih in tam se baje sreča s pravim Miklavžem, ki je prinesel polno košaro sladkih kakijev. Ko pokusimo še nešplje in že drugič dvigujemo k ustom kavine skodelice, se spomnemo, da je danes pravzaprav dan za pohod. Odločno smo proti predlogu gostiteljev po kakšni dodatni hrani in končno krenemo peš proti Lazam. Blagoslovi nas nekaj dežnih kapljic, česa hujšega pa nismo deležni. Zapuščamo Primož. Lepi so razgledi proti Gorjancem, kasneje proti Bohorju, na Lazah pa že uzremo tudi domačo Sevnico. 09.12. LISCA Začenjajo se praznični dnevi. Trgovci so to sicer oznanili že kmalu po prvem novembru, jaz pa mislim, da je dovolj zgodaj na prvo adventno nedeljo ali pa s prihodom Miklavža. Ekipa Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica je danes popoldne urejala Jurkovo kočo na Lisci in upam, da se bodo v njej dobro počutili vsi, ki bodo tu praznovali. 13.12. LISCA 18


Ponedeljkova skupina danes izjemoma "uraduje" v torek. Z avtomobili se zapeljemo do Cerja, potem pa lepo počasi mimo Svetega Jošta, nekateri pa po Sončni poti, proti vrhu. Ta je v oblakih ali meglicah, morje megle je pa tudi pod nami. Čeprav je že skoraj sredina decembra, sploh ni mrzlo in s čel kmalu kaplja in curlja. V Jurkovi koči nas čaka dezinfekcija, topel čaj in kuhano vino, potic, pit in drugega peciva pa je spet toliko, da ne bi bilo potrebno naročiti nobene druge malice. Obujamo spomine na pohode v letu 2011 ob prikazu posnetkov, ki jih je pripravil skrbni vodja skupine Vinko, njegova Anica pa nas razveseli še z ugodnim finančnim položajem. V Tončkovem domu se potrudimo ob res okusni kmečki pojedini, ki jo potem še krepko zalijemo. V koči je vzdušje na višku, ko začnemo odpirati dobitke srečolova in res nam je žal, ko je treba spet v dolino. 19.12. BOJNIK Ko se v Sevnici na parkirišču zbiramo, nekaj rahlo naletava, pa ne moremo razločiti, če je to dež ali sneg. Ko parkiramo v Tržišču, že razločno vidimo snežinke. Skozi nje pa razkošno razsvetljene jaslice. Po bližnjici krenemo navkreber, pri cerkvi krenemo po cesti proti Malkovcu. Snega je tudi na travnikih in njivah nekaj in zimska idila nas spremlja tudi na Slančjem vrhu in Bojniku. V gostoljubni Slavicini in Tonetovi zidanici se najprej pogrejemo, potem pa okrepčamo s trdimi in tekočimi dobrotami. Posloviti se je treba in vračamo se skozi Vodale do Tržišča in ob cesti se še malo pogledamo v prometno ogledalo. Ni važno, kakšno je vreme, dan si sami napravimo lep! 27.12. SLOVO OD STAREGA LETA

19

Ponedeljkova skupina 2011  

Pohodi Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica v letu 2011

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you