Issuu on Google+

1


8. in 9. 8. 2013 Osmega osmega ob osmih zvečer ..., ne, ne: ob devetih zvečer se zbiramo vandrovci in vandrovke Planinskega društva Lisca Sevnica s prijatelji iz mnogih drugih društev za pot na Ferske otoke in Islandijo. Uradno naj bi se vkrcavanje začelo ob devetih, pa je ob tej uri že skoraj vse na avtobusu. Med sabo se udeleženci v glavnem že poznamo, tu in tam je treba še kakšno pojasnjevanje, v skoraj 25 dneh pa bo res dovolj prilike, da še kakšno rečemo. Poiščemo si sedeže in ležišča - spet smo hotel na kolesih, četrt pred deseto pa se naša avantura zares začne. Temperature so zunaj padle pod trideset stopinj, avtobus je prijetno ohlajen, to je res pravi užitek po peklenski vročini v preteklih dneh. Začnemo se organizirati: za začetek je treba določiti po dva dežurna na dan. Zelo se potrudim, da ljudi pomešam in niti slučajno ne dežurajo skupaj pari ali tesni prijatelji. Ker pa jim ti potem pomagajo, imamo kaj hitro vsaj štiri dežurne na dan. Še pred polnočjo smo na Šentilju, večina se odpravi na ležišča in ob pozibavanju na avstrijskih in nemških avtocestah preživimo prvo noč. Vmes je ob dveh še "tehnični postanek", po katerem šef Vinko preverja: "Tu sta dva, tu sta tudi dva ... " "Ne, dve!" se oglasi nekdo. 4.25 in zvočni signal. Nekdo, ki je navajen zgodaj vstajati, je pozabil izključiti budilko. Okrog petih zjutraj gneča na cesti: avtomobili, tovornjaki, modre luči. K sreči na nasprotnem pasu. Sledi 15 minut izvozov za Regensburg, potem še za Regenstauf. Toliko dežja v imenih, saj se bo še ulilo! Okrog pol šestih se dani, oblačno je. Ob šestih spet budilka od nekoga, pri sedemnajstih stopinjah zaropotajo po šipah dežne kapljice. Pa ne za dolgo. Mimo nas drsi pokrajina: ravnina z grički, požeta polja, gozdovi, vetrne elektrarne, občasna dela na cesti. Na počivališču se zamenjata šoferja, mi pa izkoristimo odmor za obisk lepo urejenih stranišč in zajtrk. Ta ima vsaj pet različnih hodov, pijača za umivanje zob pa kroži pred, med in po obroku. Delovati so začeli že tudi možgani in padajo domislice. Cimri smo vsi, posteljni prijatelji pa samo nekateri. Smo že stari prijatelji, poudarek na prijatelji. Prija nam že kaj glasbe, začnemo pa tudi z vandrovskimi pesmimi: GREMO NA FERSKE – melodija: Veselo v Kamnik … Gremo na Ferske in potlej naprej, vesela je družba naša, juhej! Na nebu je sonce in veter v laseh, radost in sreča v srcih nas vseh. Gremo v daljine, dokler nas ta strast ne mine: na Ferske in še drugam, Vinko bo povedal kam. Islandske lepote nas vabijo zdaj: slapovi, gejziri – to pravi je raj. Te voda ogreje in led te shladi, vse lepo in vredno odkrivamo mi. Gremo v daljine … POJDI Z MENOJ Pojdi z menoj na višave, pojdi z menoj na vrhe. Pojdi z menoj na vrhe, deklič/fantič moj, da naužijem se sreče s teboj. Tam gor rododendron rdeči cvete, enaka lička ima moje dekle. In očke so njene kot plav encijan, v njih gledal srečo rad bi vsaki, vsaki dan. Pojdi... 2


Planike prekrasne v planinah cveto, srce trepeče, ko zre jih oko. Zato pa v planine, ker tam je lepo, tam mir, veselje, srečo našel bo vsakdo. Pojdi … Pojdi z menoj v daljave, pojdi z menoj na morje. Pojdi z menoj na gore, vandrovc moj, da naužijem se sreče s teboj. Je avtobus soba za spanje, klepet; spalnica, dnevna in spodaj še klet. Maš sedež, ležišče, sosede za špas, Vebrov šofer pa vedno varno vozi nas. Pojdi.. MI SMO MI, VANDROVCI – melodija: Mi smo mi, fantje vsi … Mi smo mi, vandrovci, mi smo prva liga. Ko divjamo naokrog, napor je ena figa. Pa zakaj, pa zato, ker naj vedno lušno bo, ker naj vedno lušno bo, zato, zato! Me smo me, vandrovke, dobro smo ogrete, za pohode in za špas vedno smo unete. Pa zakaj … Mi smo mi, vandrovci, v družbi vedno radi. Veseli smo ob kapljici, to je ponavadi. Pa zakaj … Vebrov bus je super vuz, hotel je to ta pravi. Šoferji pa zaklad so naš, medalje jim pripravi. Pa ... Milkina kuhna ta je kakor v hotelu, kar si človek poželi, ona ima v delu. Pa zakaj … Vinko ta, se spozna na vodenje in slike, potrpi, če treba je, njegove so odlike. Pa … Pa tako, sladko naj bo, veselje bo popolno. Vsak bo prišel na svoj cilj, srce bo sreče polno. Pa ... To je za začetek in izziv, na poti pa bomo kovali rime naprej. Malo po odcepu za Magdeburg ob enajstih na počivališču malicamo. V nemških straniščih na črpalkah je navadno tako: 70 centov vržeš v avtomat (lahko tudi evro ali dva in ti vrne drobiž), potem pa dobiš kartico s 50 centi bonusa za nakup v lokalu. Tako te stane obisk stranišča le 20 centov, ampak ostale cene so pa kar slane. Vrstijo se polja z nepožetim žitom, ponekod ga pravkar žanjejo; potem pa gozdovi in kakšnih sto kilometrov pred HH (Hansastadt Hamburg) veliko rese. Zanimiv se nam zdi prometni znak za vključevanje dveh pasov v enega - zadrga (Reisverschluss). Na letališču Lübeck pustimo drugega šoferja in si poiščemo prostor za počitek in prenočevanje. Avtobus je glede počivanja še bolj natančen kot šofer: včasih želi pol ure, pa 45 minut, pa tudi devet ur v enem kosu. Tako morajo organizatorji kar dobro obvladati logistiko. Ob mizah pod jablanami s pogledom na hruške spet odpremo zaloge od doma in na vrsti je nova požrtija. Potem pa je treba kalorije malo porabiti in krenemo na sprehod po nasipu, okrog mlake, mimo požetih polj. Prav prija nam malo gibanja, ob tem pa splašimo še jato ptic in poklepetamo s prijazno domačinko na konju. 22 do 24 stopinj je: skoraj idealno za hojo in uživanje. Pri avtobusu vlada napeto kartaško vzdušje: dve skupini taroka in ena za remi-bridge. Stranišča so lepo opremljena, zato ni nobenega izgovora, da se ne bi pred spanjem umili.

3


Še malo popesnimo: Do Lübecka šoferja dva varno nas peljata, po sprehodu umirjenem zaspati nam tud rata. Pa zakaj, pa zato … Udobno se s cimri ali cimrami namestimo na ležišča za dve osebi, le Vinko se spet žrtvuje: spi med sedeži, čeprav se je po takem načinu na vandranju na Nordkap zaklel, da tako ne bo več. Ampak zarečenega kruha se poje več kot zapečenega, pravijo. 10. 8. 2013 Pet minut čez tri zjutraj zarohni motor avtobusa, čez dvajset minut se odpeljemo. Zaradi popravila mosta preko kanala pri Kielu moramo po obvozu skozi manjše simpatične vasice. Malo pred sedmo uro smo na danski meji, zunaj je 14 stopinj. S Slavico sva danes dežurni in pripraviva predzajtrk: dezinfekcijo s konjakom, potem pa narezana jabolka, banane in indijske oreščke. Zunaj dežuje in ustavimo se na bencinski postaji, kjer pod napuščem zajtrkujemo. Seveda si tu ne moremo skuhati čaja ali kave in prav nam pridejo topli napitki iz lokala. Tako med nas začno prihajati danske krone, tisti zanimivi kovanci z luknjo na sredi. In že je tu nova kitica za našo pesem: Dež pršeč, kaplje so, tole malo moče, na bencinski zajtrk je, če se nam zahoče. Pa zakaj ... Nadaljujemo vožnjo po ravnini, ravnini, ravnini ..., sicer pa dež, dež, dež ... Na njivah opazimo oves, vmes so lepe vetrne zavese iz dreves. 35 kilometrov pred Hirtshalsom imamo že 19 stopinj, pristanišče za trajekte pa zlahka najdemo. Mesto ima okrog šest tisoč prebivalcev, hiše z značilnimi opečnatimi fasadami, svetilnik iz leta 1860 iz rdeče opeke, pokrit z nizozemskimi ploščicami in enega največjih akvarijev v Evropi s 70 različnimi vrstami živali. Prebivalci se največ ukvarjajo z ribištvom in turizmom. Pristanišče ima tri terminale, vse je dobro označeno, check-in potek brez problemom: pokažeš voucher, dobiš boarding karte in karte za kabine. Za vrsto velikih skal se kaže prazna plaža z mivko. Z avtobusom se umaknemo med ogromne kupe peska in gramoza ob dovozni cesti, z Milko pripravimo okusno enolončnico, jo s tekom pojemo, potem pa spakiramo za trajekt. Na njem namreč nimamo dostopa do avtobusa. Uro pred odhodom se vkrcamo, odpluli naj bi ob pol štirih, v odhodu pa imamo uro in pol zamude. Naš trajekt zamudo ima, to nas nič ne moti, vandrovci uživamo, kar dano je na poti. Pa zakaj ... Baje je trajekt priplul z zamudo že s Ferskih otokov, potem pa še dolgotrajno točenje goriva ... 4


Sedem potnikov nas je na trajektu drugič, eden celo že tretjič, zato zlahka najdemo naša skupna ležišča na drugem nivoju. Malo smo razočarani, ker smo dobili kabine z devetimi ležišči in ne šestimi, tisti na čisto zgornjih posteljah imajo res malo prostora do stropa. Sicer pa so prostori prijetni in zračni, ležišča v različnih barvah, dovolj je tudi stranišč in tušev v skupnih prostorih. Kaj hitro nas potegne na osmi nivo pod vedro nebo, od koder opazujemo priprave za odhod. Smo na plovilu, ki je dolgo okrog 165 in široko 34 metrov, ima 318 kabin, sprejme pa lahko 1482 potnikov, 800 vozil, 3200 ton tovora. Posadka šteje največ 118 ljudi, število je odvisno od števila potnikov, strojnico lahko upravlja le pet ljudi, celo ladjo 14. To je edina ladja, ki celo leto povezuje Severni Atlantik z ostalo Evropo, in vožnjo z njo je pravo doživetje. Zgradili so jo leta 2003 v ladjedelnici Flendern v Lübecku, stala je 93,4 milijone evrov, vozi pa za Smyril Line, firmo s Ferskih otokov, pod znakom sokola, smyril je namreč ferski izraz za sokola. Sicer se ladja imenuje Norröna, kar naj bi bila oznaka za severno pot v času Vikingov. Lahko razvije hitrost do 21 vozlov (vozel je ena nautična milja na uro = 1,852 km na uro ali 1,151 metrov na sekundo), njena maketa je pri testiranju dosegla zelo dobre rezultate. Na njej se res počutiš varnega, za udobnejšo vožnjo ima dva para stabilizatorjev, za varnost pa tudi pristajališče za helikopter. Pri polni hitrosti porabi sto ton goriva na dan. Vodo napolnijo na Ferskih otokih, za visoko sezono pa imajo tudi svoj sistem čiščenja morske vode. Pred izpustom čistijo odpadne vode, izpušni plini ogrevajo vodo in zrak na ladji v mrzlih obdobjih. Kaj hitro ugotovimo, kaj je drugače od naše vožnje z njo pred petimi leti: na osmem nivoju so uredili neke vrste nogometno igrišče z mrežo na vseh straneh, da žoga ne pade v vodo; na sedmem nivoju so pripravili tri okrogle bazenčke s toplimi kopelmi pod vedrim nebom; na petem nivoju so novi avtomati za hladne in tople napitke, del samopostrežne restavracije pa so uredili kot jedilnico za obroke, ki so za potnike všteti v ceni prevoza. Na palubi se je prijetno sončiti, kaj hitro pa se udomačimo tudi v "zimskem vrtu" na osmem nivoju, kjer večerjamo odlično špehovko, panceto in tekoče zadeve. Čas si krajšamo s klepetom, branjem in kartanjem. Bridge-remi ima nove oboževalce, tarok pa je tako vedno popularen. Edina slaba stran prostora je, da je to edini prostor na ladji, kjer ljudje lahko kadijo, ampak mi tako izdatno zračimo, da ni sile, od ene strani pa je tako odprto. Kmalu po deseti uri se odpravim spat. 11. 8. 2013 Med dokaj mirno vožnjo se nekajkrat zbudim, okrog pol šestih pa odidem na palubo. V Sloveniji je to pol sedmih, ker je ladijski čas ferski čas, to pa je eno uro za nami. Sonce je že visoko, potem pa se pooblači. Na skupnih ležiščih je živahno: obvezna dezinfekcija s požirkom žgane pijače, prvi vtisi o trajektu, instant kavica s toplo vodo in pecivo, zasliši se pesem. 5


Čeprav pod morjem (pod nami so samo še bazen, kopeli, fitness in stroji), pod gomilo tovora (avtomobili, tovornjaki, avtobusi na tretjem in četrtem nivoju) in šestimi nivoji nad nami, se počutimo čisto v redu. Ni nam veliko mar za peti nivo s trgovino, samopostrežno restavracijo, kavarno, igralnimi avtomati, igralnico za otroke; kaj šele za šesti s finima restavracijama. Opoldne pa se le potrudimo in izkoristimo kosilo, ki je všteto v ceno prevoza (zato pa je prevoz dražji kot pretekla leta). Poteka po sistemu "pojej, kolikor moreš" in ponuja ocvrte ribe, govejo pečenko, kuhan krompir, kuhano zelenjavo, rdeče zelje, razne omake, za otroke pa še testenine z mesno polivko. Pogrešamo juho in solato, ampak, kaj hočemo. V zimskem vrtu zalijemo kosilo z vinom in priredimo koncert slovenskih narodnih. Ostali potniki nam celo zaploskajo. Zimski vrt naš je štab, tu smo mi ta glavni: pojemo in vriskamo, da smo čist že slavni. Pa zakaj ... Po igranju kart se dan prevesi v večer in na obzorju se prikažejo Ferski otoki. V glavnem mestu TÓRSHAVN pristanemo ob pol enajstih, ob enajstih smo že v avtobusu. Z največjega otoka STREYMOY nas čaka vožnja preko mosta na otok EYSTUROY, potem pa po podvodnem predoru na otok BORĐOY do kraja Klaksvik. Otokov je osemnajst, le eden od njih ni naseljen, sicer pa so to od vetra pometeni otoki v Severnem Atlantiku v obliki na glavo postavljenega trikotnika v velikosti 113 krat 75 kilometrov. Prvi naseljenci tu so bili irski menihi, potem pa Vikingi. V šali nekateri pravijo, da tisti, ki so bili preleni, da bi pluli naprej v Islandijo, ali pa jim je bilo na morju preveč slabo. Še danes so to ljudje s počasnejšim tempom življenja. V zgodovini so bili stoletja pod oblastjo Norvežanov in Dancev, od leta 1948 pa so samostojno področje znotraj danske kraljevine s svojim parlamentom, kronami, zastavo, poštnimi znamkami, nimajo pa svoje vojske in niso v Evropski uniji (Danska pa je). Po drugi svetovni vojni so celo izglasovali neodvisnost in ideje o njej so še vedno žive, vendar je trenutno bolj diplomatsko, da črpajo subvencije Danske, gradijo povezave med otoki in po malem pridobivajo samostojnost na različnih področjih. Izgleda, da je tudi Danski tak položaj kar všeč, saj bi osamosvojitev Ferskih otokov lahko potegnila za sabo kaj podobnega tudi na Grenlandiji, tega si pa gotovo ne želi. Površina otokov je 1399 kvadratnih kilometrov, dolžina obale pa kar 1100 kilometrov. Nikjer nisi več kot pet kilometrov od obale. Prebivalcev je nekaj manj kot 50 tisoč, od tega jih skoraj 20 tisoč živi v glavnem mestu. Govorijo ferščino, ki izhaja iz jezika norveških Vikingov, in se je zaradi izoliranosti ohranila v svoji prvobitni obliki, tudi po zaslugi petja pesmi o zgodovinskih dogodkih ob plesu v verigi. Uradno je temu jeziku enakovredna tudi danščina. Zapis ferskega jezika je zelo drugačen od govorice in imeli smo kar nekaj težav, saj smo imena krajev praviloma izgovarjali narobe. Ljudje na otokih se ukvarjajo z ribolovom, predelavo rib in turizmom. Manjše kite še vedno lovijo na star, precej krvav način, zato vzbujajo ogorčenje po celem svetu. Prvobitno naravo in mir pa bi lahko dobesedno izvažali. Tu je doma tri in pol milijona ptic, več je njork (mormonov) kot ljudi, ovc 6


pa je celo dvakrat več kot prebivalcev, zato tudi nosijo ime "Ovčji otoki". Najbolj priljubljen šport je nogomet, v njem so sicer pravi amaterji, znajo pa presenetiti in Slovence so pred leti že tudi premagali. Vozimo se po cestah z malo prometa, opazimo, da so lepo uredili krožišča, takoj po predoru pod morjem pa se ustavimo na ploščadi pred naseljem Klaksvik in tam želimo prenočiti. Kmalu se pojavi policijski avto in dvema policistoma hitimo razlagati, da je zelo pozno za obisk kampa, zjutraj gremo zgodaj naprej ..., končno se odločita, da nam dovolita postanek na tem mestu in obvestita tudi svojo centralo o našem položaju. Na otokih namreč ni dovoljeno spanje v vozilih kjerkoli. Ko nakladam še nekaj o tem, kako upam, da bomo zjutraj našli avtobusno postajo v mestu, da me skrbi, kje bomo parkirali, me povabita s sabo in mi vse ljubeznivo pokažeta. Nekateri, tisti še budni, v avtobusu se čudijo, kam me policija pelje. Pripeljejo me tudi nazaj in od srca se nasmejimo, ko ne morem sama odpreti vrat, sem pač zadaj na mestu prestopnikov. Vmes poklepetamo o marsičem, tudi to mi policista izdata, da je policija uradno danska. Tako mirno (če izvzamem smrčanje), pod policijskim varstvom, prespimo prvo noč na Ferskih otokih. 12. 8. 2013 Vstanem ob petih, drugi še spijo. Sveže jutro je, malo piha, nad zalivom oblak megle podolgovate oblike. Klaksvik je drugo največje mesto na otokih z malo manj kot pet tisoč prebivalci in leži med dvema zalivoma in dvema gorskima grebenoma. Veliko vetra je tu in to bodo morali upoštevati tudi pri razvrstitvi zgradb v novo oblikovanem centru mesta, ki pa je šele v načrtih. Leži na otoku BORĐOY, z otokom EYSTUROY je povezan s podvodnim predorom, z otokoma KUNOY in VIĐOY s cestama po nasipih, še s tremi otoki pa ima trajektne zveze. Znan je po ribištvu in predelovalni industriji, ima pa tudi pivovarno že iz leta 1888. Zajtrk je izdaten, saj se odpravljamo na turo, s sabo vzamemo tudi malico. Odločimo se, da avtobus ostane na tem mestu, mi pa se bomo napotili v mesto peš. Z Vinkom se odpraviva naprej, da urediva glede kart za lokalni avtobus. Naš je namreč previsok za načrtovano pot. Preseneti naju, da imajo trgovino Bonus, ki je sicer znana veriga bolj poceni trgovin na Islandiji. Poskušava najti bližnjice mimo šole, pa nama ne uspeva najbolje, sinočnja inštruktaža pa mi tudi ne pomaga dosti, saj so podnevi stvari videti precej drugačne. V centru vidiva ostanke prizorišč glasbenega festivala, ki se je končal prejšnji dan in naj bi bil namenjen različnim starostnim skupinam, imajo pa še enega, ki je bolj za mlade. Mesto je hortikulturno lepo urejeno, na levi strani se nama odpre pogled na cerkev nenavadnih oblik iz ferskega bazalta in lesa z ločenim malim zvonikom, ki so jo zgradili leta 1963. Na desni strani je pivovarna, le policijske postaje in poleg nje avtobusne postaje ni nikjer videti. Končno ugotoviva, da sva šla predaleč in z nekaj spraševanja jo le najdeva. Majhna hišica z voznim redom, straniščem in parkirnim prostorom - to je vse. Vinko se vrača po ostale, jaz pa uredim plačilo pri mladem šoferju, ki dobro zna angleško in je bogat vir informacij. Pripelje še en manjši avtobus in presenečena spoznam lastnika 7


prevozniškega podjetja, ki se za angleško govoreče čudno piše Askham in nas je vozil že pred petimi leti. Javni promet na Ferskih otokih je dobro urejen, potnikov pa ni veliko. Kljub temu se prevozniki ne pritožujejo, saj jim polovico stroškov prevozov krije država. Na pot se odpravimo z obema manjšima avtobusoma skozi dva ozka in nizka predora, ki sta le vklesana v kamen in nič obzidana, po nasipu se zapeljemo na otok VIĐOY in po ozki cesti nad zalivom s pogledom na sosednji otok proti vasici Viðareiði. To je najsevernejša naselbina na otokih in do treh se imamo čas potepati tu okrog, takrat peljeta avtobusa nazaj. Naš cilj je najvišji klif (ali drugi najvišji) v Evropi Enniberg (754m), pogumno zakoračimo mimo zadnjih hiš v vasi in se podamo nakreber. Pot je po novem označena s plastičnimi količki. Od začetka še mehka, potem pa kamnita, med skalami je včasih treba paziti na korak.

Nazaj se nam odpirajo pogledi na vasico in visoko goro Villingadalsfjall (844m) nad njo, odpirajo in zapirajo se zavese megle in pojavljajo se: na levo tri, na desno tri. Ne, v resnici sta na levi vidna še dva otoka, na desni pa so res trije. Danes imam nekam lesene noge, verjetno sem v preteklih dneh preveč sedela, tako na vrh pridem zadnja po dveh urah in pol hoje. Občasno se nam odprejo veličastni pogledi v globino do morja, navdušeno fotografiramo, tudi mucka, ki nas je spremljal na poti. Po malici se previdno vračamo in srečamo štiri mlade Poljake, ki se vzpenjajo na vrh. Razveseljuje nas drobno cvetje: dišeča materina dušica in resa podobne barve, pa krasni vzorci na kamnih. V vasi se spustimo do cerkve iz leta 1892, kjer je shranjena oltarna srebrnina - darilo britanske vlade v zahvalo vaščanom za gostoljubje ob brodolomu britanske jadrnice leta 1847. Cerkve so bile tu že prej, v 17. stoletju je bila ena močno poškodovana v nevihti, odneslo je del pokopališča v morje in krste so priplavale do sosednje vasi. Danes je pri cerkvi le še nekaj starih grobov, novejše pokopališče pa je malo više. Obala pod cerkvijo je divja, desno od nje lahko občudujemo tudi slap. Pri sosednji hiši vprašam starejšega moškega, ki kosi travo, če bi si bilo mogoče ogledati notranjost cerkve. Pravi, da gre iskat pastorja (80% Fercev je evangeličanske vere), pojavi pa se mlado dekle, ki dela kot pastorka komaj pol leta in je navdušena nad svojim delom. Ponosno pove, da je v vasi okrog 350 ljudi, med njimi tudi 50 šolarjev, ki sedem razredov 8


šole opravijo v vasi, potem pa se vozijo v Klaksvik. Pokaže nam leseni križ iz leta 1551, ki je visel v vseh dosedanjih cerkvah. Po malem začne rositi in odpravimo se na avtobusno postajališče. V Klaksviku dežuje in Emanuel nas pride z avtobusom iskat na avtobusno postajo. Vračamo se skozi predor pod morjem, ki so ga zgradili leta 2006 in je dolg 6,3 kilometrov, sredino pa krasi inštalacija večbarvnih luči. Zanimivo je tudi plačevanje: plačaš ob povratku in to na najbližji bencinski črpalki, za avtobus smo plačali 320 kron (evro je približno sedem kron). Ob poti si ogledamo še premikajoči (vas Oyndarfjørður), v prijetni dolini pa si za kosilo skuhamo okusno enolončnico. Vinko raziskuje okolico in ob tem mu odpihne klobuk, prizadevna Sonja pa ga najde in vrne. Po kosilu v avtobusu vlada veselo razpoloženje: ob poslušanju slovenskih popevk pojemo, ploskamo, plešemo, utrne pa se tudi misel:

se

skali

v

morju

Mož naj bo kar doma, žena okrog divja ... Z višine občudujemo vas Funningur, ki ima okrog 70 ljudi in leseno cerkev iz leta 1847 s streho iz travne ruše. To je verjetno najstarejša naselbina na otokih, tu naj bi se naselil prvi naseljenec Viking Grimur Kamban. Zgodovinsko to ni dokazano in nič v naselju ne spominja na to.

Zapeljemo se še bolj na sever otoka EYSTUROY in obiščemo vasico Gjogv. Ta ima okrog 50 prebivalcev, pol hiš je praznih. Sprehodimo se do 200 metrov dolge tesni v morju, potem pa do cerkve iz leta 1929, kjer je bil prvič posvetitveni obred v ferščini. Blizu nje je v vrtu spomenik matere in dveh otrok, ki zrejo proti morju. To je spomenik vsem v vasi, ki so izgubili svoja življenja na morju. Leta 1870 je bilo to kar pol moških iz vasi, ko sta potonila dva čolna s po osmimi ribiči. Šola je iz leta 1884, včasih je bilo 50 učencev, zdaj le trije. Vaščani se ukvarjajo s turizmom, ribolovom, gojijo lososa, od leta 1980 izdelujejo tudi betonske elemente. Vračamo se malo proti jugu, potem pa vzpnemo v hribe na preval pod najvišjim vrhom na otokih.

9


13. 8. 2013 Vstajamo od petih do šestih in na hribu nasproti nas pozdravljamo prve sončne žarke. Po zajtrku malo pred sedmo zlezemo po leseni lestvi preko ograje in krenemo strmo v hrib. Pot je kar shojena, sploh, ko dosežemo določeno višino in zavijemo v levo. Tudi moje noge me veliko bolj ubogajo kot včeraj. Megla se premika sem ter tja in nam občasno razkriva razglede, sonce pa kot žaromet osvetljuje samo določene dele pokrajine. Ob poti nas razveseljujejo tudi drobno cvetje in pisani vzorci kamnov. V uri in pol smo na vrhu najvišje gore na Ferskih otokih SLǼTTARATINDUR, kar v ferščini pomeni "ravni vrh" in res je na vrhu precej ravnine. Domačini pravijo, da je kar prikladen za ferske plese na nadmorski višini 882 metrov. Večina pohodnikov in pohodnic počiva v "kokošincu" - krogu s stenami iz kamnov. Kot otroci se veselimo pogledov na oba velikana - skalna sklada v morju, dolino za goro, akumulacijsko jezero ... Vračamo se razposajeni in si med spustom veselo zapojemo. Čaka nas zgodnje kosilo, med katerim začne pršeti in vsi hitimo pomagati pospravljati. Tudi šofer Emanuel se izkaže s pomivanjem posode. Tik pred odhodom se nam na parkirišču pridruži avtobus čeških planincev, ki korajžno zakoračijo na pot kljub dežju. Imajo pa kmalu lepše vreme, saj na otokih velja: če ti vreme ni všeč, počakaj pet minut, pa se bo spremenilo. Ob spuščanju v dolino se še enkrat ustavimo za fotografiranje skalnih skladov, pa kasneje še za simpatično ribiško vas EIĐI, ki ima okrog 700 prebivalcev, kamnito cerkev iz leta 1881 in najbolj od vetra pometeno nogometno igrišče na svetu. Gledamo pa že tudi preko zaliva na otok Streymoy in 140 metrov visok slap FOSSA, ki teče iz jezera Vikarvatn, in je navišji slap na otokih. Ko preko mosta prečkamo zaliv in se pripeljemo do slapa, si nalijemo njegovo svežo hladno vodo. Natankali smo vandrovci sto litrov dobre vode, da bi res naužili se naravne te svobode. (Po napevu Prifurali so furmani ...) 10


Za motiv fotografiranja pa si najdemo ptice, ovce, pa tudi debele redi trave, ki je na otokih res gosta. Domačinka nam pojasni, da je v bistvu pregosta in veliko je vmes rjave, nekvalitetne. Nas pa pot vodi naprej na sever v vasico TJØRNUVIK s 70 prebivalci, ki je najbolj severna vas na tem otoku. Danes se vse okrog nje blešči od vode, ki teče po pobočjih nad vasjo. Veliko je še lesenih hiš in streh s travno rušo, ob njih so grede krompirja, obala pa se ponaša z drobnim peskom. V 17. in 19. stoletju so jo uničile skale, nasipi in kamniti zidovi jo zdaj varujejo pred njimi. Med stogi sena in parkirnim prostorom s straniščem so odkrili 12 grobov iz čas Vikingov (10. – 11. stoletje). Dvakrat na leto organizirajo vzpon na 134 metrov prostostoječo visoko skalo Stakkurin, s celine se nanjo prepelješ v škatli na vrveh. Tako namreč na pašnike transportirajo ovce. V morju ob otoku Eysturoy vidimo dva skalna sklada, Risin in Kellingin, visoka 73 in 75 metrov, z druge strani. To naj bi bila velikana, ki sta hotela Ferske otoke zvleči v Islandijo. Zamudila sta se zaradi prepira in ob sončnem vzhodu okamenela. Ko se vračamo, nam pogled pritegne osmerokotna cerkev iz leta 1856 v vasi HALDARSVIK, ki ima 173 ljudi. Vidimo jo samo od zunaj, zanimiv naj bi bil oltar, kjer so pri zadnji večerji zbrani obrazi sodobnih prebivalcev Ferskih otokov v vlogi apostolov. Smo že nad KVIKIKOM z ostanki vikinške kulture iz 10. in 11. stoletja: hiše, kravjega hleva, orodja. Tu je bil leta 1855 napravljen pomemben korak, da bi ferščina postala uradni jezik v cerkvi. Mladi duhovnik Venceslaus Ulricus Hammerschaimb (1819 – 1909, rojen na Vágarju, zbiral balade in ljudske pripovedke) je svojo silvestrsko pridigo povedal v ferščini, ne v danščini. Verniki so bili šokirani, ferščina se jim ni zdela vredna Gospodove besede in duhovnik poskusa ni ponovil. Uradna verzija biblije v tem jeziku je bila izdana šele 1961. Daljši postanek je namenjen VESTMANNI - največji vasi na severozahodu otoka Streymoy s 1200 prebivalci (2006). Za njo je značilno ribištvo (v začetku 19. stoletja so potegnili jekleno mrežo in tako zaprli kite v zaliv), gojenje in predelava rib. Tri hidroelektrarne imajo, voda priteče po ceveh od štirih zajezitev v dolini visoko nad vasjo. Tu naj bi se naselili irski menihi pred letom 1000. V času Vikingov ima zaradi obrnjenosti proti jugu pomembno vlogo v kmetijstvu, ribištvo se razvije kasneje. Predvsem je to izhodišče za ogled 600 metrov visokih klifov z jamami in na tisoče pticami Vestmannabjørgini. Na policah s travo in mahom gnezdijo, na vrhu klifov pa se mirno pasejo ovce. Ker je lepo vreme, imajo v agenciji veliko gnečo, vendar tudi brez rezervacije uspemo dobiti vožnjo za ogled. Dve uri imamo časa za počitek in raziskovanje kraja. Ladjo vozi 80-letni mladenič, ki dobro 11


govori angleško, ima pa nekaj mlajšega pomočnika. Ladjica je že starejša, vendar z dobro navigacijo. Ob klifih se vozimo s hitrostjo šest vozlov, nazaj pa z okrog deset. Ogledujemo si zanimive kamnite tvorbe, ptice na njih, ovce, ki se pasejo na strmih previsih. Na vodi je tudi nekaj njork in dve črni plavuti. To sta morska psa, ki presenetita celo naša dva morska volkova. Taki morski psi zrastejo tudi do deset metrov, no, naša dva gotovo nista bila tako velika. Sonja, ki je v zelo dobrih odnosih s psi, najde dobro besedo tudi za morske. Pravi, da so basking sharks najbolj prijazne živalce med morskimi psi in bi lahko z njimi šli celo plavat, ker zagotovo ne jedo ljudi. Pa kdaj drugič, ko bo prilika in bo voda malce toplejša. Skupaj je vožnja trajala skoraj tri ure in v pristanišče se vrnemo pojoč: "Ne morem, ne morem se jaz povrniti, predaleč, predaleč sem sredi morja ..." Pa se le vrnemo! Čaka nas še samo vožnja na VÁGAR - otok, povezan s Streymoyem s plačljivim predorom pod morjem iz leta 2002. Začetek gradnje je bil že 1980, tako dolgo je trajalo zaradi finančne krize. Dolg je 4,9 km, 2,5 km ga je pod morjem na globini okrog sto metrov. Na otoku je letališče, ki so ga zgradili Angleži v drugi svetovni vojni, tudi edino cesto na otoku in po njej so vozili po levi. Pristajanje na letališču je pravi izziv. Ferci so ponosni na svojega letalskega prevoznika Atlantic Airways, ki je bil ustanovljen leta 1988 in prevzel polete od Dancev. Leta 2000 so podvojili floto: z enega letala na dva, zdaj imajo pet letal in tri helikopterje. Leta 2007 so celo prevažali Billa Clintona. Poleg letališča ima otok zelene doline, obdelano zemljo okrog vasi, veliko pohodniških poti, jezero Fjallavatn, večje jezero Leitisvatn/Sørvágsvatn (največje na otokih), ki se vije 6 kilometrov kot kača med dvema hriboma in se v mogočnem slapu (visokim 30 metrov) Bøsdalafossur izliva v Atlantik. Mi se zapeljemo do letališča, potem pa malo nazaj in na opuščeni cesti parkiramo, si narežemo večerjo, potem pa precej zgodaj zaspimo in niti nočni dež nas ne moti. 14. 8. 2013 Vstanemo v deževno in vetrovno jutro. Dežurni napravijo pri avtobusu streho in na kartonu označijo današnji datum ter dodajo željo za lep dan. Zapeljemo se v naselje Miðvágur, parkiramo pred trgovino in najdemo pot ob jezeru Leitisvatn/Sørvágsvatn. Na začetku še malo rosi, potem pa preneha, le megle in oblaki nad nami se nočejo razkaditi. Hodimo po otokih zelene trave, od koder se nas ogledujejo ovce, pa po zaplatah peska in po kamnih. Na obali tega največjega ferskega jezera so včasih urejeni prostorčki kot plaže, ponekod so postavljene tudi klopi.

12


Po dobri uri pridemo do izliva jezera v morje. Plezamo više po skalah, da bi videli slap, pa ga s te strani ne uzremo. Treba bo preko vode na drugo stran, kjer vidimo tudi improvizirano pristajališče za ladjico, ki sem pripelje na ogled turiste. Pet se nas odloči za prečenje in na spolzkih kamnih je treba zelo paziti. Zato pa smo poplačani z enkratnim pogledom: globoko pod skalnimi stenami se valovi bučno zadevajo v kopno, na levi pa sorazmerno mirna voda jezera plane trideset metrov globoko v objem morja. Slap Bøsdalafossur je to in splačalo se je potruditi zanj. Tudi nazaj preko izteka vode iz jezera, pa ob njem spet do avtobusa. Majda nas tam sprejme z dobrodošlico v obliki žgane pijače. Že hitimo proti glavnemu mestu Ferskih otokov TÓRSHAVNu. V naglici pozabimo na plačilo predora in, ko to skušamo opraviti na bencinski črpalki v mestu, to tam ni mogoče. Se opravičujemo, ampak ni bilo časa, da bi se vrnili do predora. Čaka nas še ogled zgodovinskega mesta KIRKJUBØUR. To je najbolj južna vas na otoku Streymoy z 80 prebivalci in pogledom proti otoku Hestur. Pomemno za ta kraj je bilo naplavljanje lesa in morske alge za gnojilo. Irski puščavniki so tu bivali okrog leta 800, okrog leta 1020 se je vas res začela razvijati. Cerkev so zgradili na pobudo hčerke bogatega kmeta, ki je imel v lasti pol otoka Streymoy: Gǽsa. S prihodom prvega škofa Gudmundurja okrog 1100 je bila strateška vloga vasi v verskem življenju zagotovljena, okrepljena pa še s tem, da je cerkev zasegala zemljo po vsej deželi, tudi Gǽsi, ki naj bi prekršila stroga določila posta. Vas je bila najbolj pomembna v srednjem veku (15. in 16. stoletje): škofovska rezidenca in središče duhovnega življenja. Imela je okrog 200 ljudi, 5.000 ovc, 50 hiš, večina teh pa je v 16. stoletju odplavila močna nevihta in njihove ruševine je mogoče videti na otočku blizu obale. Danes je mogoče obiskati ruševine katedrale Magnus iz leta okrog 1300, gotsko zgradbo 27 krat 11 metrov iz skal in kamenja z bližnjih hribov. Katedrala je bila do začetka reformacije 1538. Mogoče sploh ni imela strehe, ker je škof precenil zmožnosti domačinov in so se ti uprli njegovim visokim davkom. Danes meter in pol debeli zidovi stojijo do višine devetih metrov, kar je neverjetno glede na vreme in plaz leta 1772. V notranjosti je še vedno vklesanih šest od 12 malteških križev, na zunanji vzhodni steni pa je plošča s Kristusom, Marijo in Marijo Magdaleno ter napisom, komu je cerkev posvečena. Za njo naj bi bila skrivna votlina z relikvijami. Zidovi so zaščiteni z železno prevleko, da bi se osušili. Obiščemo tudi najstarejšo še delujočo cerkev svetega Olava na Ferskih otokih iz 12. stoletja, ki so jo večkrat predelovali. Kip lesene Marije iz 13. stoletja in zaključke klopi z izrezljanimi apostoli 13


(začasno so jih imeli Danci, Ferci so jih zahtevali nazaj) lahko najdemo v zgodovinskem muzeju. Pa tudi škofovsko palico s pozlačeno glavo, ki so jo našli v kripti cerkve. Tam je ostala replika. Cerkev ni nikoli zaklenjena, v severni steni je zazidana luknja, skozi katero so spremljali obred ljudje okuženi s kugo. Meter in pol so debeli zidovi, notranjost je belo obarvana, lesene klopi, Sámal Joensen-Mikines je avtor slike na oltarju. Blizu je najstarejša, še naseljena lesena hiša na svetu iz 11. stoletja: s prostorom Roykstovan (prekajevalnica - ker je bil ogenj v posebni sobi z luknjo v strehi in tu se je odvijalo vse življenje). Včasih je bila to škofova rezidenca: zgrajena na Norveškem, oštevilčene dele so prepeljali preko morja in jih tu spet sestavili na kamniti podlagi, ki je debela tudi do dveh metrov. Družina Patursson tu živi že 17 generacij, vse od časa reformacije, del hiše je urejen kot muzej. Sto metrov stran od obeh cerkva so ruševine tretje, mlajše. Iz glavnega mesta vodi sem sedem kilometrov dolga pešpot. Ko si vse ogledamo in poslikamo slikovite hiše, simpatične konje in lenega kormorana na obali, se nam prileže slastno kosilo: za predjed jajca s slanino, potem pa nasitna juha. V kraj pogosto vozijo lokalni avtobusi in eden od šoferjev nam prijazno pomaga pri iskanju vulkanizerja, da preverimo pritisk v gumah avtobusa. V pristanišču smo zgodnji, avtobus se postavi v vrsto, mi pa lahko ostanemo v njem. Na parkirišču dobimo tudi vozovnice za trajekt in nam sploh ni treba ponje v pristaniško stavbo. Ob čakanju na veliko zehamo, trajekt pripelje šele ob pol šestih, vendar pet minut pred šesto že plujemo - torej startamo nekaj minut prezgodaj. Hitimo na krov za pogled na mesto in slovo od njega. Pri namestitvi smo malo žalostni, ker nismo vsi v enem "kvartu", pa bomo eno noč že potrpeli. Za večerjo nam ponujajo krompir, zelje, kuhano zelenjavo, pečenice in svinjske zrezke. Spet, kolikor kdo more pojesti. Ob igranju kart v kavarni pridno polnimo baterije, tudi jaz v svojem fotoaparatu. Vtičnica je preko prostora, kar daleč od mene, zato večkrat pogledujem tja, da mi kdo aparata ne bi odnesel. V nekem trenutku s kančkom očesa vidim, da neki mladenič nekaj nese iz kavarne, hitro preverim, če je aparat še na mestu, vendar ga ni. Družba v bližini mi razloži, da ga je njihov kolega odnesel na recepcijo, kjer ga tudi dobim nazaj. Zakaj je to storil, mi še danes ni jasno, saj so bile vse vtičnice na ladji zasedene s polnilci in moj aparat ni mogel izgledati tako zapuščen. Ko lokal zaprejo, se preselim na hodnik, kjer napolnim še rezervno baterijo. Tokrat lepo sedim zraven na tleh in zadevo varujem. Iz šestega nivoja se razlega prijetno petje svetovnih uspešnic ob klavirski spremljavi, jaz pa berem vodnik in po malem že dremam. Ob pol dvanajstih končno zasveti zelena lučka in odpravim se spat.

14


15. 8. 2013 Zbudim se in pogledam na uro: 8.15, torej na ladji 7.15. Treba bo vstati, da si v miru operem lase in stuširam. Franci me sprašuje, koliko je ura, povem mu, on pa ne verjame, trdi, da je 4.15. Še enkrat preverim in ugotovim, da sem pomotoma gledala datum, ne uro. Kljub temu vstanem in počasi uredim jutranjo toaleto. Preselim se v samopostrežno restavracijo, ki je uradno še zaprta, in v miru iščem podatke iz vodnika, ki ga je prinesla skrbna Sonja. Na obzorju se pokaže sonce in skuša prodreti skozi kapljice na oknu. Naenkrat se po šipi ulije voda - to ni dež: iz treh pršilcev z močnimi curki perejo okna in to dvakrat. Verjetno zato, ker je praznik. Okrog štiri evre plačam za kavo in nesramno dobri francoski rogljiček, sicer pa je na ladji mogoče plačevati z danskimi in ferskimi kronami, z evri in islandskimi kronami pa samo z bankovci in ostanek ti vrnejo v danskih kronah. Najbolj so v rabi različne vrste kreditnih kartic. Zajtrkujemo še v našem zimskem vrtu, izpraznimo kabine dve uri pred pristankom, na krovu spremljamo prihod v SEYĐISFJÖRĐUR in pristanemo po voznem redu ob pol desetih. Spet premaknemo ure za eno uro nazaj. Nobenih posebnih postopkov ni pri obmejni organih, ne pokažemo niti potnih listov. Jaz hitim v pisarno Smyril Line-a, da se priporočim, naj našo skupino na povratku dajo v isti prostor. Avtobusa dolgo ni, natančno so ga pregledali, tudi s psom, niso pa nič zaplenili, čeprav imamo vina in žganih pijač veliko čez normalo. Češki skupini pa vzamejo kar precej piva. Srečamo se z Nikolasom iz Rimskih Toplic, ki že leta živi in dela tu, in malo poklepetamo z njim, potem pa se razgledamo naokoli. Smo v naravno varovanem pristanišču, ki leži na koncu fjorda z istim imenom. Včasih je bilo to največje in najbogatejše mesto na vzhodu. Ima okrog 800 prebivalcev. Mesto je z vseh strani obdano z gorami, z najvidnejšo goro Bjólfur (1.085 m) na zahodu in goro Strandartindur (1.010 m) na vzhodu. Slikovito mesto je to (»biser v školjki«) s kar 36 kaskadami reke Fjarðará . Našli so ostanke grobov iz osmega stoletja in ruševine cerkvice iz desetega. Mesto se je začelo razvijati v sredini 19. stoletja (1830) kot trgovski center Dancev. Norvežani so se selili sem zaradi lova na slanike. Mesto Seyðisfjörður je dobro znano po starih lesenih zgradbah, uvoženih iz Norveške v 19. stoletju. Tu je bila prva moderna kitolovna postaja v svetovnem merilu. 1906 v mesto pripeljejo prvi podvodni telegrafski kabel iz Evrope. Mesto je bilo prvo elektrificirano mesto na Islandiji z električno energijo (1913) iz elektrarne v bližini in v njem najdemo muzej telekomunikacij. Ribištvo in turizem sta še danes najvažnejša tu. V drugi svetovni vojni je bila v tem mestu pomembna baza zaveznikov Angležev in Američanov. Iz tega časa je potopljeni tanker v fjordu. Mesto ima kamp, hotele, plavalni bazen, knjižnico, dve kinodvorani (edini v vzhodni Islandiji), pošto, trgovine, nogometni klub. V bližini so pozimi smučišča. Bogata je tudi kulturna scena (klasična glasba, jazz). 15


Vzhod Islandije je področje z največ sonca. Začenjamo se vzpenjati po cesti nad mestom, ob njej je več slapov z urejenimi parkirišči. Ustavimo se ob slapu GUFUFOSS, kjer odkrijemo tudi slastne borovnice in posebne drobne črne jagode, ki imajo zelenje podobno resi. Tudi te so užitne, preveč pa jih ne priporočajo pojesti, ker lahko povzročijo omotico. Vozimo se mimo manjših jezer, ko pa se cesta obrne navzdol, se nam odpre razgled na mesto EGILSSTAĐIR in jezero ob njem. Mesto je center vzhodnih zalivov s 1.600 prebivalci. Prvo hišo so tu zgradili šele leta 1944, mesto je bilo ustanovljeno leta 1947, z letališčem in povezavo na krožno cesto 1 pa je postalo središče vzhodne Islandije. Trgovine, banka, kolidž, bolnica - vse to imajo. Leži ob reki Lagarfljót, blizu jezera Lögurinn v obliki svinčnika, ki je tretje največje jezero v Islandiji. Sicer pa mesto živi s prihodi in odhodi trajekta v Seyðisfjörður, tu turisti zamenjajo denar in si nakupijo zaloge hrane. Tudi mi storimo tako: za en evro dobimo 156 islandskih kron, v Bonusu, ki ima še najbolj ugodne cen v Islandiji, pa meso, zelenjavo, sadje, slaščice in skyr. To je posebne vrste visokoproteinski jogurt z malo maščobe, ki je še zlasti slasten, če je pomešan s sadjem. Do sosednje vasi se popeljemo po 301 meter dolgem mostu, ki je bil dolgo časa najdaljši most v Islandiji. Na cesti 1 preko reke Jökulsá á Dal vodi najvišji most v državi (40 m), ki so ga zgradili leta 1994. Bolj severno je bil na reki most že leta 1564. Tu naj bi strašilo in pošast včasih požre neprevidnega popotnika. Na parkirišču pri mostu se ustavimo in pripravimo praznično kosilo: kotlete z rižem in zeljno solato s fižolom. Pridruži se nam Berdarda iz okolice Ptuja, ki z najetim avtom že dlje časa potuje po Islandiji, in lahko izmenjamo svoje izkušnje. Naslednjih 28 kilometrov doživimo površinsko in globinsko masažo, saj nas krepko stresa po makadamski cesti z rebrci ali "rifl mašino", če so zraven še luknje, so pa to ležeče policajke. Preživeti nam pomaga dalmatinska glasba in Emanuelovi odseki rallyja, ko vozimo menda kar nad voziščem. Dren, dren, dren, dren, dren, dren, mi se kar pelamo, velik slap že čaka nas, svoje hece mamo. Pa zakaj, pa zato ... Prav prija nam stopiti na noge in se sprehoditi do slapa DETTIFOSS. To je eden slapov v Evropi, ki napravi največji vtis. Je prvi v Evropi po količini vode, 45 metrov visok, 100 metrov širok. Najbolj na jugo Narodnega parka Jokulsargljufur. Reka Jökulsá á Fjöllum teče iz ledenika Vatnajökull in ima na slapovih pretok 200 do 500 kubičnih metrov na sekundo, odvisno od letnega časa. Bile so ideje za 16


izkoriščanje slapa za pridobivanje elektrike, ampak bazaltne plasti so na srečo preveč propustne za tak projekt. Kanjon pod slapom je 25 km dolg, 1,5 km širok in preko 100 m globok. Na reki sta še slapova Selfoss in Hafragilsfoss: prvi nad, drugi pod Dettifossom. Vatnajökull je največji ledenik in narodni park na Islandiji in v Evropi. Nahaja se na jugovzhodu otoka in je s površino 8.100 km², ki zajema več kot 8% države, največji ledenik v Evropi, glede na količino ledu (3.100 km³) tudi drugi največji na svetu. Povprečna debelina ledu je 400 m, največja debelina je 1000 m. Najvišji vrh Hvannadalshnúkur (2.119 m), ki se nahaja v južnem obrobju Vatnajökulla, je kapa ledenika. Pod ledenikom, kot v mnogih drugih ledenikih na Islandiji, počiva več vulkanov. Ledenik je zapisan v Guinnessovo knjigo rekordov kot objekt z najdaljšo vidno razdaljo, saj ga lahko zaradi atmosferskega loma svetlobe opazujemo iz 550 km oddaljenih Ferskih otokov. Ogromna količina vode bobni v kanjon, meglica vodnih kapljic se dviga nad slapom in veter jih nosi tudi do nas. Na parkirišču so lepe informativne table v več jezikih, stranišča s tekočo vodo in dovolj toaletnega papirja. Tako je potem pri večini naravnih znamenitosti in: nobenih vstopnin ni, nobenih parkirnin. Skoraj neverjetno v sicer zelo dragi državi. Ob nadaljevanju poti občudujemo polja namensko posejanega volčjega boba - lupine, ki se uspešno razrašča na pesku (rastlina pa je lahko tudi invazivna), prečkamo mogočno reko Jökulsá á Fjöllum preko mosta iz leta 1957, potem pa zapeljemo v sotesko ASBYRGI. Tri kilometre dolga in 1,1 km široka je, z do sto metrov visokimi stenami, ki jo je napravila reka Jökulsá á Fjöllum pri dveh poplavah pred deset tisoč in tri tisoč leti. Zdaj reka teče dva kilometra bolj vzhodno. Po več kot polovici dolžine sotesko deli 25 metrov visoka skalna oblika, ki je kot otok. Po pripovedovanju naj bi bila soteska odtis kopita konja z osmimi nogami od boga Odina. Soteska je porasla z brezami in vrbami, med 1947 in 1977 so zasadili tudi jelke, bore in macesne. Med drevjem je poleti veliko borovnic, ki jih takoj najdemo, predvsem pa tudi neizmerne količine gob, jih očistimo in pripravimo za naslednji dan. Soteska tu, stena tam, vmes zelenja malo, kup ti gob naberi si, kar tako za šalo. Pa zakaj, pa zato ... Po nasvetu drugih navdušenih turistov se sprehodimo do konca soteske, kjer je jezerce z račkami, nekateri pa tudi malo više v skale. Parkirišče z urejenimi stranišči in tekočo vodo nam je tako všeč, 17


da tu ostanemo čez noč. Kar zgodaj se nam na tem otočku zelenja in miru zaprejo oči. Prva noč na Islandiji, kjer živijo povprečno le trije ljudje na kvadratni kilometer (103 tisoč kvadratnih kilometrov površine in okrog 320 tisoč prebivalcev), ki ima največjo površino aktivnih vulkanov na svetu, največji slap in ledenik v Evropi, najsevernejši botanični vrt in golf igrišče na svetu, najčistejše glavno mesto na svetu, ljudi z najdaljšo življenjsko dobo na svetu. Leta 2008 je bila razglašena za državo, ki svojim prebivalcem nudi največjo kakovost bivanja na svetu. Imela je prvo predsednico države na svetu in premierko, ki javno razglaša, da je lezbijka. Tudi sicer naj bi bilo to najboljša država za ženske in najbolj mirna država na svetu. Kako ne bi potem tu mirno spali! 16. 8. 2013 Okrog pol šestih jutranje sonce zažari v skalah, potem pa se pooblači in pade celo nekaj kapelj dežja. Za zajtrk imamo gobe, ki so jih nabrali včeraj. Ko mrzlično iščem brisačo, me moji vandrovci prijazno opozorijo, da jo imam okrog vratu. Komaj pridemo na glavno cesto, ko že zavijamo na stransko, makadamsko, ki ima pred številko celo črko F, kar pomeni, da je samo za vozila s pogonom na štiri kolesa. Ob njej vidimo redke kmetije z veliko balami trave, kasneje grmovje: zeleni hribčki, vmes pa resa. Parkiramo na začetku področja HLJÓÐAKLETTAR ob reki Jökulsá á Fjöllum, ki smo jo včeraj občudovali v slapu Dettifoss. Več pohodnih poti vabi, mi se najprej napotimo na desno k reki. Krasen sprehod je to po poti med grmovjem, borovnicami in gobami. Z višine zremo na reko, ki si je utrla pot med visokimi bazaltnimi bloki. Na levi strani se sprehodimo v neke vrste kamnitem gozdu, z naravnimi stebri, jamami, spiralami, rozetami, satovjem iz bazalta. To naj bi bile skale, ki šepetajo, ali skale z odmevom, vendar tega nismo pretirano preizkušali. Nekateri se vračamo k avtobusu po prelepi zeleni dolini z bistrim potokom in zelenjem, ki že nosi nadih jeseni. Na parkirišču spet srečamo češki avtobus z napisom CDS Nachod in si rečemo: bežimo, to je celebralno dentalni sindrom z nahodom. 18


Pred mestom Husavik se ustavimo na razgledišču, mesto samo pa ignoriramo, čeprav je znano po turah z ogledi kitov. Kosilo (slastno gobovo juho) si pripravimo na s soncem obsijani planoti, pokriti z mehkim mahom in obrobljeni s slikovitimi gorami, na katerih je še precej jezikov snega. Kmalu smo na področju Myvatn, vulkansko najbolj aktivnem področju, ki ga je lava oblikovala pred 2300 leti. Ob postanku v vasi REYKJAHLIĐ rahlo dežuje, mi pa se vseeno sprehodimo do cerkve in strnjene lave tik za njo. Vas s 300 prebivalci na obali jezera Myvatn je bila uničena leta 1729 zaradi izbruha vulkana Krafla. Prebivalci so se rešili, ker se je tok lave ustavil pred vaško cerkvijo, baje zaradi molitev vaškega duhovnika. Cerkev je še vedno tu, vendar je sedanje poslopje iz leta 1972. Še vedno je mogoče občutiti vonj lave in žveplenih par od zadnjega bruhanja leta 1984. Naprej se vozimo mimo kopališča Myvatn Nature Baths. Voda zanj prihaja direktno iz vrtine National Power Company´s v Bjarnarflag-u. 3,5 milijonov litrov alkalne vode z veliko minerali je v rezervoarju (130 stopinj) in laguni (36 – 40 stopinj). Tla lagune so posuta s peskom in gramozom. Imajo garderobe za 300 gostov in so neke vrste Modra laguna na vzhodu. Malo pred kopališčem je na desni Grjótagjá – podzemna jama s toplo vodo, v kateri pa je zdaj kopanje prepovedano. Tu je tudi geotermalna elektrarna, pokrajina pa kot iz filma. Preko nižjega prelaza se pripeljemo na štiri kvadratne kilometre geotermalnega področja v bližini jezera Myvatn, štiri kilometre južno od vulkana Krafla. To je Hveraröndor Hverir: ob vznožju vulkanske gore NÁMAFJALL z veliko vročih vrelcev, solfater (žveplenih blatnih vrelcev), veliko fumarol (vrelcev pare), bazenov in loncev blata, ki vrejo s silno močjo. Zaradi razmer tu ni vegetacije, hlapi pa so lahko nevarni tudi za človeka. Opaziti je mogoče večbarvno glino, oblikovano pa je bilo področje ob izbruhih vulkana leta 1724 in 1728. Pri vrtanju v globini 1.750 metrov so naleteli na temperaturo 290 stopinj. Ko se povznemo na NÁMAFJALL, sicer uživamo v lepem razgledu z mavrico, naša obutev pa malo manj, ker se je trdovratno oprijemlje blato. V dolini se ne moremo načuditi brbotajočemu se blatu in pari, ki izhaja iz zloženih kamnov, kot bi bile to peči. Paziti je treba, da se ne opečeš, pa tudi nosovi že protestirajo zaradi smrada po žveplu. Nam smrdi kot hudir, zraven pa še sika, mi kar vse obiščemo, popolna nam je slika. Pa zakaj, pa zato ...

19


Blatne gojzerje si sezuvamo pred avtobusom in jih parkiramo v plastične vrečke, po nekaj minutah vožnje pa spet obuvamo. Zdaj smo pod Kraflo in obkrožimo nekdanji krater Viti ("Pekel") s premerom 320 metrov in modrim jezerom na dnu. Nastal je ob izbruhu 1734, ki je trajal pet let. Nad jezerom je še vedno kar velika gmota snega, za kraterjem pa se nam odkrijejo še tri jezerca in cevi ter kupole za elektrarno v dolini. Od leta 1977 uporabljajo vročo vodo za to 60 megavatno elektrarno. Pri vrtanju leta 2006 so naleteli na magmo le 2,1 km pod površjem. Sezuvamo blatno obutev, na malo nižjem parkirišču pa spet obuvamo, da se napotimo na pravo lunino površino LEIRHNJÚKUR. Ni čudno, da je na tem polju strnjene lave, kjer na veliko mestih iz tal sika para, vadila tudi posadka Apolla 11. Napravimo kar dolg obhod in smo si edini, da je področje nekaj svojskega in po svoje grozljivega. K sreči črno polje na eni strani obrobljajo hribi v najrazličnejših pastelnih barvah.

Malo proti jugu nas čaka še eno nenavadno področje: DIMMUBORGIR (»temna mesta ali trdnjave – gradovi«) velika površina nenavadno oblikovane lave nad jezerom Myvatn, južno od naselja Reykjahlið, ki je nastala pred 2300 leti, ko se je deset metrov debela lava zlila na jezero. Voda pod njo je zavrela, hlapi so začeli prodirati skozi lavo v oblikah od vodovodnih cevi do stebrov več metrov v premeru. Stebri so do 12 m visoki. Od žveplenih mehurjev so ostale votline. Po izročilu naj bi tu pristal vrag, ko je bil vržen iz nebes, in je tu ustanovil svoje peklenske katakombe. Mogoče je to prebivališče trolčkov: 13 bratov Yola, potomcev trolskega para, ki radi pojejo, pripovedujejo vesele zgodbe, včasih pa ljudem tudi kakšno ušpičijo. Dimmuborgir se imenuje tudi norveška glasbena skupina. Opravimo del rdeče in del modre poti, ki je malo zahtevnejša z vzponi med skalami in luknjami, potem pa se na parkirišču odločimo ostati čez noč. V bližnji hiši z lokalom (edini daleč naokoli) je dovolj stranišč in umivalnikov s toplo vodo, nihče nas ne moti, mirno prespimo v svojem hotelu na kolesih po zelo bogatem dnevu. 17. 8. 2013 Zjutraj rahlo rosi in na parkirišču me pozdravijo štiri ovčke. Sedem stopinj je, potem pa celo pet in štiri. Stranišča pri lokalu so zaprta, zato pridejo prav kritja za skalami. Po zajtrku se zapeljemo k jezeru Myvatn. To je vulkansko najbolj aktivno področje na Islandiji, ki ga je lava oblikovala pred 20


2300 leti. Naseljeno je bilo že od prihoda Vikingov. V 14. stoletju je bila tu največja kmetija v Islandiji v posesti družine Reykjahlið: šest tisoč kvadratnih kilometrov – dvakratna površina Luksemburga. Pridobivali so žveplo za smodnik in tako omogočali Evropi, da so lahko potekale vojne. Myvatn - »Jezero mrčesa« - se imenuje področje in tudi četrto največje jezero v Islandiji na nadmorski višini 277m: 37,3 km2. Nepravilne oblike je in z veliko otočki (50) in čermi zaradi pogostih izlivov lave. Globoko je največ 4,5 m, povprečna globina pa je dva metra. Pozimi je poledenelo sedem mesecev. Aktivno vulkansko področje pod vulkanom Krafla (818 metrov, znanih je 29 izbruhov, šest izbruhov od 1975 do 1984, leta 1981 dvakrat) s stebri iz strnjene lave, pseudokraterji (nastanejo z eksplozijo pare ob pretoku lave po vlažni podlagi), termalnimi vrelci, sulfarolami, bazenčki z blatom. Ob jezeru in reki Laxa (postrvi in losos) je področje narodnega rezervata, v katerega mokriščih je več vrst rac kot kjerkoli na svetu: okrog sto tisoč jih je (15 vrst, večinoma so selivke, nekatere ne). Tu najdemo tudi gosi, labode in pobrežnike. To je najbolj sončno mesto v Islandiji. Veliko je sprehajalnih poti, poleti prirejajo maraton okrog jezera. Mi se sprehodimo okrog pseudokraterjev: lepo zeleni so, v vodi plavajo velike skupine račk in labodov, nam pa okrog ušes brije veter in rokavice pridejo še kako prav. Pri prodajalni spominkov je lepo urejeno stranišče, ki ga je treba izkoristiti, na steni pa zanimiva velika slika trolčkov. Na poti izvemo za smrt Lojzeta Anzelca, našega planinskega prijatelja. Njegov spomin počastimo z minuto molka in pripovedjo, kako smo ga spoznali in kaj z njim doživeli. Pri slapu GOĐAFOSS res uživamo, ker je neverjetno veliko vode. Ta »Slap bogov« na reki Skjálfandafljót pada z višine 12 metrov in je 30 metrov širok. Okrog leta 1000 je postalo krščanstvo uradna vera v Islandiji in izrezljane podobe starih bogov naj bi po povratku z zasedanja parlamenta, ki se je odločil za krščanstvo, vrgli v ta slap. Lovimo lepe fotografske motive na obeh straneh slapa in ob reki, izkoristimo pa tudi trgovino pri penzionu Fosshóll s kampom in bencinsko črpalko. Na tej reki pa je še eden obiska vreden slap Aldeyjarfoss, do izhodišča za katerega je 40 kilometrov. Cesti sta na obeh straneh reke, nobena ni asfaltirana, nam pa uspe izbrati tisto na desnem bregu, ki je manj zvožena. Problem pa nastane, ko jo je treba prečkati po precej dolgem mostu, ki ima tudi oznako za največji osni pritisk. Nekaj oklevanja, šofer Emanuel preverja, Vinko gre iz avtobusa, baje zato, da bi ovekovečil prečenje. Nekateri potnice zamižijo in srečno smo preko. Tako uspešno, da vse skupaj na povratku še ponovimo, ker je cesta po levem bregu res hudo zdelana. 21


Po melodiji Prifurali so furmani še zapojemo: Do mosta smo se prpelal, tonaža nas ustavi, vseeno prečkamo ga mi, le Vinko peš se odpravi. Proti izhodišču za slap je cesta označena celo s F, zato se kmalu izkrcamo in po cesti naprej odpravimo peš. Na obeh straneh nas spremljajo velike površine odcvetelega volčjega boba - lupine, po dobri uri hoda, ko se polagoma vzpenjamo in potem spet spustimo, se pred nami odpre veličasten pogled na slap Aldeyjarfoss. 20 metrov je visok, še posebno lep je kontrast med belo vodo in črnimi bazaltnimi stenami, ki se pnejo nad vodo v čudovitih vzorcih. Na levi se nadaljuje globok kanjon, potem pa se pokrajina zravna in reka Skjálfandafljót umiri in razlije. Po treh urah smo spet v avtobusu, vračamo se ob reki in potem proti mestu Akureyri. Ob poti vidimo več lepih kmetij, poti do njih so označene s kažipotom; veliko je bal trave, ponekod nekaj gozda z gorskimi brezami. AKUREYRI je drugo največje mesto v Islandiji z okrog 17 tisoč prebivalci in prvič omenjeno 1602 kot stara trgovska postaja. Je središče severne Islandije s predelavo sadežev morja in kmetijstva. Ima univerzo, izobraževalni center, srednje šole, veliko galerij in muzejev. Meščani se pohvalijo, da so središče zimskih športov, imajo pa tudi več bazenov, najbolj znani je Akureyri Thermal Pool. Za zelenje skrbi gozd Kjarnaskógur na 600 ha in z milijon drevesi ter kampom Hamrar v bližini, pa tudi Lystigarður Akureyrar: prvi javni park v Islandiji (iz leta 1912) in prvi ter najsevernejši botanični vrt v Islandiji (od leta 1957) z zbirko islandskih (430) in uvoženih rastlin (6.600). Park so ustanovile gospodinje, mesto ga je prevzelo leta 1950. Okolica je primerna za pohodništvo, na svoj račun pa lahko pridejo tudi jadralci. Prebivalci veljajo kot trdnjava vrednot srednjega razreda: tradicionalni, zaprti, lahko jih bolje spoznaš le, če si tam rojen. Pomembno je podjetje KEA, ki je začelo kot kmečka zadruga leta 1886, da bi bili kmetje močnejši pri pogajanju za ceno izvoženih ovc. Za knjižne molje je zanimiva tudi Nonnahus, Aðalstræti 54: hiša, kjer je živel Jón Sveinson, jezuit in avtor 12 knjig. Uživamo v vožnji ob zalivu s pogledom na mesto in gore v ozadju. Predvsem pa iščemo trgovino, da obnovimo zaloge. Ob iskanju prevozimo skoraj celo mesto in si ga tako ogledamo. Končno Bonus najdemo na platoju v novejšem naselju in čas je za kuhanje kosila. Tri radovednice se odpravimo mimo pokopališča s krasnim razgledom do bolnišnice v zelenju in čudovitega botaničnega vrta. S turbo hitrostjo si ga ogledamo, lovimo posnetke zanimivega rastlinja od planik do jegličev, posnamemo še nevesto v dolgi beli obleki, ogrnjeno v volneni pulover z značilnim islandskim vzorcem, 22


potem pa se z nadzvočno hitrostjo spet vračamo, da ne zamudimo kosila. Izvrstno enolončnico pojemo stoje, ker je vreme mrzlo in vetrovno, nekaterim pa služi za mizo kar parkirana prikolica v bližini. Zapeljemo se še v bližino cerkve Akureyrarkirkja iz leta 1940 v stilu bazaltnih stebrov, znana je po oknih iz barvnega stekla, med katerimi je tudi original iz stare katedrale v Coventry-ju, ki je bila uničena v drugi svetovni vojni. V njej so največje islandske orgle s 3200 piščalmi in 45 registri, nenavaden prikaz križanja, s stropa visi maketa ladje v zahvalo za varno plovbo. Notranjosti si ne moremo ogledati, zato pa se sprehodimo po stopnicah pred njo. Jezero, slapa dva, zraven pa še mesto, vandrovci pripravljeni na most majav in cesto. Pa zakaj, pa zato ... Pot nadaljujemo ob morju proti severu skozi ribiške vasi, ki so tudi izhodišča za vzpone v hribe, pozimi pa ju tu popularno smučanje. Že skoraj na konici polotoka nam trije predori omogočijo prehod na zahodno stran in spet se obrnemo proti jugu. Ustavimo se v vasici HOFSÓS, ki je bila v 16. stoletju ena najstarejših trgovskih postaj v severni Islandiji. Ima okrog 200 prebivalcev, ki se v glavnem ukvarjajo z ribolovom. Zadnje čase je kraj znan po emigracijskem centru s prikazom izseljevanja Islandcev v Severno Ameriko na koncu 19. stoletja. Prvi islandski izseljenec naj bi bil iz teh krajev. Med tremi starimi hišami v pristanišču je tudi nekdanje skladišče iz leta 1777. Sprehodimo se okrog teh zgodovinskih zgradb, potem pa se ustavimo še ob cerkvici, kjer se je pravkar končal pogreb. Prijazna vaščanka nam razloži, da ob smrti vsi sovaščani kot znak žalovanja razobesijo zastave na pol droga, po pogrebu pa jih za nekaj časa spet dvignejo v spomin na pokojnega. Na obali najdemo lepe primerke šesterokotnih bazaltnih tvorb in doživimo enega najlepših sončnih zahodov na poti. Obala in skale žarijo v sončnih žarkih, ki smo jih čez dan pogrešali. V njih pa se kopa tudi bazen pod milim nebom, ki je na žalost že zaprt. Vozimo se mimo posameznih kmetij, potem pa se ustavimo ob velikih kupih peska, pri katerih je dovolj prostora za priložnostna stranišča, ponekod se temu namenjeni kar manjši separejčki. Pozna se, da smo na severu: ob desetih zvečer se šele mrači, ob štirih zjutraj pa se že dani. Temperatura čez dan pa samo do osem stopinj. Hitro spat na toplo ležišče! 23


18. 8. 2013 Zbudimo se v hladno jutro: samo ena stopinja, ki jo mi, vajeni poletnih temperatur, občutimo kot minus deset. Ko se vozimo proti HÓLARju, vidimo slano po travnikih. Danes je to kmetijski šolski center, včasih pa škofovski sedež v dolini Hjatadalur. Skoraj sedem stoletij je bil episkopalni, kulturni in izobraževalni center za severni del Islandije (1106 – 1798). Sedanja cerkev je bila zgrajena v 18. stoletju in je najstarejša kamnita cerkev v Islandiji. Veliko slavnih škofov je delovalo tu, med njimi je bil najbolj pomemben Guðbrandur Þorláksson, ki je tiskal prvo islandsko biblijo, kar je bilo odločilno za ohranitev islandskega jezika. Ogledamo si lahko hišo s streho iz travne ruše in zelo lepo urejeno poslopje - repliko škofovskega sedeža iz 13. stoletja, ki nudi tudi računalniški prikaz zgodovine. Šola, cerkev in muzej pa so še zaprti, očitno začenjamo mi svoje oglede prezgodaj. Zima je, treseš se, a kmetija vabi, šola pa še mirno spi, turistov nič ne rabi. Pa zakaj, pa zato ... Za pohodnike od tu do Dalvika na drugi strani polotoka poteka težka pešpot preko hribov, za katero si je treba rezervirati dva dni. Valovi, ki butajo ob obalo in so prinesli celo hlod, nas pritegnejo pred mestom Sauðárkrókur, ki ima okrog 2500 prebivalcev in prehrambeno industrijo. Na produ Milka najde 500 islandskih kron, kar je cele tri evre. Na samopostrežni bencinski črpalki načrpamo predvsem vodo, pri spomeniku konja s cvetličnimi gredami pa vidimo prvi primer vandalizma v tej deželi: izpuljene rože in odvržene pločevinke. Naš naslednji postanek je v muzeju narodne dediščine Skagafjörđur Heritage Museum GLAUMBAER. Na tej kmetiji so ljudje živeli že v 11. stoletju, do časa reformacije (16. stoletje) je bila v privatni lasti, potem cerkveni (bivališče pastorja in njegove družine). To je bila tudi šola in dom za ostarele. Stavbe iz šote in travne ruše so iz 18. in 19. stoletja. Najstarejši del je kuhinja iz leta 1750. Nazadnje so tu ljudje stanovali leta 1947, zdaj je to muzej s prikazom, kako so ljudje živeli v 18. in 19. stoletju. Osrednji hodnik povezuje devet od trinajstih hiš, v vsakem prostoru je značilna oprema in orodje, oblačila, osebni predmeti. Blizu sta še dve leseni hiši, značilni za 19. stoletje. Cerkev so zgradili v letih 1925/26 in ima veliko stvari iz starejših lesenih. Pred njo je spomenik svetovni popotnici na prelomu 11. stoletja Guðríður Þorbjarnardóttir in njenemu sinu, ki je bil prvi Evropejec rojen v Ameriki - Snorri Þorfinnsson. Ko se je vrnil v Islandijo, je v Glaumbaeru zgradil cerkev. Leta 2002 so 24


pri izkopavanjih v bližini našli ostanke bivališč (dolge vikinške hiše) izpred leta 1100. Izkopavanja so zaključili, ker so našli, kar so želeli: potrdilo o življenju Vikingov na tem področju. Nekaj kilometrov naprej našo pozornost vzbudi še VÍĐIMÝRARKIRKJA – privatna cerkvica s streho iz travne ruše, ki je služila le eni kmetiji. Malo pred naseljem BLÖNDUÓS (850 prebivalcev) nas zagrabi želja po toplih tuših. Iz vodiča ugotovimo, da imajo kamp in bazen: kot naročeno za nas. Kamp se širi ob reki Blandi, nevarni, z močnimi tokovi, ki je zelo bogata z lososi (ulov 3 tisoč lososov v enem poletju). Poleg prostorov za kampiranje imajo tudi lične lesene hišice. Ko v recepciji razložimo naše želje, se nič ne čudijo, svoje lepo urejene sanitarije in tuše pa nam dajo na voljo zastonj. Kar ne moremo verjeti: tople vode, kolikor hočeš, tudi radiatorji so topli in primerni za sušenje. S Ksenijo pa želiva preizkusiti bazen. Tudi ta ni drag: za 500 kron (tri evre) bi lahko cel dan uživali v bazenu, dveh toplih kopelih in savni. Ker vode ne klorirajo, prosijo, da se uporabniki pred kopanjem namilijo in goli stuširajo. Garderobe so ločene po spolu, taka javna golota se jim ne zdi nič posebnega, me pa malo pogoljufava in vsaj delno ostaneva v kopalkah. Kopanje je v kopalkah in čas imava čisto po žensko ocenjevati modo: zastareli kroji se nama zdijo. Pred odhodom si postreževa še z zastonjsko kavo in jo mimo nove moderne cerkve ubereva spet k ostalim v kamp. Kosilo je kuhano, po njem pa imamo še malo časa za oglede kraja, ki je središče kmetijstva (mlekarstvo) in ribištva. Imajo golf igrišče, bolnico, trgovine, restavracije, pa tudi lepo otroško igrišče, ki ga malo preizkusimo. Dokler še imamo živega katerega od staršev, smo še vedno otroci! Kosilo je treba pokuriti in priliko dobimo s sprehodom ob kilometer dolgi in 40 do 50 metrov globoki tesni s slapovi KOLUGLJÚFUR, ki naj bi jo skopala trolka Kola. Še posebno je slikovit slap KOLUFOSSA. Vinko nam želi pokazati še BORGARVIRKI, ki je večinoma naravna obrambna trdnjava na 177 metrov nadmorske višine (bazaltni vulkanski bok) iz prvih let islandske zgodovine (870 – 1030 našega štetja) z ostanki starih poslopij. Najprej so jo verjetno uporabljali za zavetišče živalim. To je eden prvih zaščitenih objektov v Islandiji (leta 1817), ki so ga obnovili v letih 1949/50. Ko se z avtobusom vzpenjamo po cesti proti trdnjavi, ženske zagledajo gobe in ne morejo si kaj, da jih ne bi šle nabirat. Na zahodni strani polotoka Vatnsnes se ustavimo za opazovanje tjulnov in Vinko res enega opazi in fotografira. Več pa nas izkoristi stranišče, ki ga je postavil bližnji kmet kot edino javno stranišče na tem polotoku. Verjetno se je naveličal, da bi mu turisti kar kjerkoli gnojili zemljo. Tuši so kar zastonj, bazen pa tud poceni, tesen, gobe in okop, tjulenj se ne zmeni. Pa zakaj, pa zato ... 25


Parkirni prostor najdemo nad skalami, hrumečim morjem in razporejevalnico ovc ter ob šumu morja sladko zaspimo. 19. 8. 2013 Ker so ženske včeraj nabrale na kupe gob, ki smo jih zvečer vestno očistili, je zajtrk iz gob ob pogledu na morje in razporejevalnico ovc. Počasi se jih bomo prenajedli, sicer pa smo zaenkrat vsi zdravi. V naselju HVAMMSTANGI kupimo kruh, operemo avtobus in sprašujemo za kamnito tvorbo HVITSERKUR. Razložijo nam, da smo jo zgrešili, saj je na vzhodni strani polotoka. To je 15 metrov visoka bazaltna skala z dvema luknjama, predstavljala pa naj bi trola, ki je okamenel ob prvih žarkih sonca. Verjetno je zdaj oživel in se nam umaknil. Nam pošast skrije se, mi pa kar hitimo: plitvo morje, fjordov kup; na zahod drvimo. Pa zakaj, pa zato ... Mimo samotnih kmetij se vozimo proti zahodu, potem pa v kraju Króksfjarðarnes pol ure uživamo na sprehodu in ob pogledu na barvite plitvine v morju. Na travnikih pod kar visokimi hribi je vse polno belih bal trave, morala je biti zelo gosta. Cesta v večini ni asfaltirana, vrstijo se zalivi, v dveh gradijo nasipe, da jih bo cesta lahko prečila. Ob cesti je kar nekaj slapišč in slapov, v morju pa se začno pojavljati manjši otočki. Na vetrovnem parkirišču ob začetku narodnega rezervata Vatnsfjörður si skuhamo kosilo in se sprehodimo med nizkorastočimi brezami in vrbami, med katerimi v vetru trepeče zlatorumena trava. Na koncu fjorda je še jezero, potem pa manjše naselje Flókalundur, ki se imenuje po norveškem Vikingu, ki je Islandiji dal njeno ime, ko se je kot eden treh odkriteljev te dežele tu naselil pred devetim stoletjem za eno zimo (Flóki Vilgerðarson). Blizu je še kraj Brjánslækur, od koder vozi trajekt na polotok Snæfellsnes in tako skrajša pot od zahodnih fjordov do Reykjavíka. Mi se čez nekaj časa dvignemo po cesti v hribe in se po serpentinah spustimo v zaliv Patreksfjörður z istoimenskim krajem, ki ga je leta 1983 močno poškodoval plaz blata. V zalivu se ustavimo ob nasedli stari ladji - najstarejši jekleni ladji v Islandiji, ki je bila izdelana leta 1912 na Norveškem, nasedla pa je leta 1981. Zabavamo se ob angleškem izrazu za "nasedla" "beached" in hitro skujemo besedo za "speljal na cesto" - "roaded". Emanuel has just roaded. Spet se dolgo vozimo, spet vzpenjamo v 26


hribe, nalijemo svežo vodo pri slapu, od daleč pogledujemo na kakšnih deset kilometrov dolgo "zlato" ali bolje rečeno "rdečo" plažo Rauðasandur, potem pa se le spustimo proti morju in ob velikih kupih peska preživimo mirno in ne preveč hladno noč. Ta dan smo prevozili okrog 380 kilometrov, za kar smo potrebovali deset ur in pol. Kakšna velika povprečna hitrost, kaj? Smo pa se zato dobro udomačili med zahodnimi fjordi! 20. 8. 2013 Zjutraj se zbudimo s sosedi v osebnem avtomobilu, ki je parkiran poleg našega avtobusa. Ob pogovoru in toplem čaju, ki ga ponudimo dvema fantoma, ugotovimo, da smo res sosedi, ker sta iz Italije. Izmenjamo si izkušnje in načrte, potem pa razidemo. Cesta naprej je mogoče za njun avto še sprejemljiva, za avtobus pa bolj slabo kaže, zato se odločimo, da gremo peš. Med redkimi hišami se spustimo skoraj na morsko obalo, potem pa koračimo do majhnega kampa, kjer so tudi ostanki nekdanje ribiške vasi Brunnaverstöð. Včasih je bilo tu okrog dvajset ribiških čolnov in ribe so tudi sproti sušili. Nam prav prideta stranišči, ki sta skupni za moške in ženske, zadaj pa so še priročni umivalniki. Cesta ima veliko lukenj, nudi pa krasne razglede na morje, kjer se proti obali lomijo nešteti valovi. Od avtobusa do parkirišča ob vstopu na Látrabjarg prehodimo približno pet kilometrov in se ob tem dobro ogrejemo za vzpon. Smo na najbolj zahodni točki Islandije in Evrope, če ne štejemo Azorov. To je največji evropski previs, dolg 14 km in visok do 440 m. Gosti na milijone ptic, med njimi tudi slikovite njorke (mormone), ki pa so ob tem času na morju in le ena se nam pokaže za vzorec. Vzpenjamo se ob robu previsa, paziti je treba na luknje od gnezd in, da ne greš preveč na rob. Globoko pod nami valovi butajo ob skale, v skalah pa se kažejo nešteta gnezda ptic in vmes pravi vrtički cvetja. Više kot si, lepši so pogledi nazaj in v lepem sončnem vremenu kar nekako pozabimo na čas. Ko je najlepše, se obrnemo in dežurna nam pripravita presenečenje: 27


prigrizek s prepečencem in dobro kapljico. Previsi so, ptiči so, vmes pa rož vrtovi; vandrovc moj, uživaj zdaj, vse v spomin si vstavi. Pa zakaj … Na parkirišču je veliko informativnih tabel in tako izvemo tudi, da je na skale pod previsom decembra 1947 v strašni nevihti nasedla angleška ribiška ladja Dhoon. Lokalni kmetje so z velikimi napori rešili 12 članov posadke in jih z vrvmi zvlekli preko 200 metrov visokih skalnih sten. Kraljica Elizabeta jih je posebno odlikovala za požrtvovalno dejanje. Leto kasneje je filmska ekipa snemala dokumentarni film o dogodku: sploh ni bilo treba igrati, ker je ravno takrat nasedla neka druga angleška ladja in je bilo spet potrebno reševanje. Ob povratku se nekateri malo "zgubimo" na obali in brskamo med raznobarvno mivko, zanimivimi školjkami in drobnim cvetjem. Ob hišah pa raste neverjetno veliko rmana: poleg belega tudi roza. Ker se temperatura povzpne na rekordnih 17 stopinj, pri avtobusu sušimo obutev po kakšnih petih urah hoje, se nastavljamo soncu in uživamo ob slastnem kosilu: testeninam z golažem sledi flambirani ananas na podlagi iz marmornega kolača po vandrovsko. Kosilo vredno dneva in okolja! Tudi sicer oba dežurna postavita visoke standarde postrežbe na terenu in ob našem začasnem domeku. Z najbolj zahodne točke je mogoče samo nazaj na vzhod po že znani poti. Na avtobus vzamemo češko družino, ki si je za potepanje po Islandiji rezervirala cel mesec, potuje pa z rednimi avtobusi, ki v teh krajih ne vozijo ravno vsak dan. Da cesta ni tako nedolžna, pa pričata dva prevrnjena osebna avtomobila ob njej. Zanimive so tudi okolice redkih kmetij, ki imajo okrog razstavljene stare čolne, traktorje in druge stroje - mogoče so to zametki muzejev, kmetija Hnjótur pa ima že čisto zaresni muzej, ki dokumentira začetke letalstva v državi in obe reševalni akciji angleških ribiških ladij pod previsom Látrabjarg. Zavijemo v mestece Patreksfjörður, kjer obnovimo zaloge hrane, pokukamo pa tudi v specializirano državno trgovino, ki le ob določenih urah prodaja alkoholne pijače po zelo visokih cenah. Liter islandskega žganja iz krompirja in kumine stane okrog 40 evrov. Te trgovine so redke, drugje alkohola ne prodajajo. Vozimo se skozi kraj z manj kot 200 prebivalci Bíldudalur, nekdaj znani kraj po ribištvu (škampi), danes po predelavi z minerali bogatih alg in turizmu zaradi zelo lepega okolja.

28


Nekaj kilometrov naprej je kmetija s slapom in elektrarno. Ob cesti se ustavimo za pol ure in okusno malico z islandsko pašteto. Potem sledi v avtobusu pravi disko, ki nam pomaga prestati precej dolgočasno in dolgotrajno vožnjo ob obali in preko puste planote.

Obrnili smo se na sever in končno nad zalivom zagledamo veličasten prizor: slap Dynjandi ali Fjallfoss, ki kot pajčolan pada preko skal. Sončece greje nas, v rajngli sonc obilo; ob pogledu na lep slap se milo nam je strilo. Pa zakaj, pa zato ... Spodaj je še več manjših slapov in kaskad, vse skupaj pa je visoko sto metrov. Povzpnemo se ob njih do najvišjega dela, ki je spodaj širok kar 60 metrov, in fotografiramo v zadnjih trenutkih svetlobe. V zastonjskem kampu je kar veliko različnih vozil in šotorov. Izkoristimo stranišča in umivalnike, spravimo se spat, Emanuel in Vinko pa nas vozita še naprej. 21. 8. 2013 Zbudimo se na tistem vetrovnem kraju na začetku rezervata, kjer smo imeli pred dvema dnevoma kosilo. Samo, da je danes še bolj mrzlo in še bolj piha. Nekdo pravi, da tako piha, da smo zapaženi kot star svinjak. Ni govora, da bi kaj skuhali, zajtrk je sadje s sladkarijami. Večina med vožnjo bere ali dremucka: so bili pač pičeni od "uveleka". V kraju Borgarnes izkoristimo bogato izbiro v trgovini Bonus in si privoščimo kavo v lokalu. Islandci spijejo veliko kave, v tem lokalu plačamo 430 kron (malo manj kot tri evre) za dvojni kapučino za s sabo in ni bil slab. V večini trgovin, agencij in lokalov jemljejo tudi evre, le bankovci morajo biti. Po drugem najdaljšem mostu v državi se pripeljemo na drugo stran zaliva, potem pa nadaljujemo pot do zaliva Hvalfjörður (fjord kitov). Ime izhaja iz velikega števila kitov, ki so obiskali ta fjord in bili tam tudi ujeti. Do leta 1980 je bila tu največja kitolovna postaja na Islandiji. Z globino 84 m je najglobji fjord na Islandiji. Fjord je približno 30 km dolg in 5 km širok, pot okoli njega pa meri 62 kilometrov. Leta 1998 so zgradili 5762 m dolg predor Hvalfjarðargöngin, ki precej skrajša pot od mesta Reykjavík do mesta Borgarnes. Predor vodi do globine 165 metrov pod morsko gladino. Zapeljemo se do konca fjorda, kjer je odcep za tri kilometre ceste do parkirišča in izhodišča pohodniške poti, ki vodi k slapu Glymur. Ta je s 196 metri dolgo časa veljal za najvišjega na Islandiji. Zdaj naj bi bil najvišji slap iz ledenika Morsárjökull v Narodnem parku Skaftafell, oblikovan leta 2011 (230 metrov).

29


Rahlo prši, zato si nadenemo vetrovke, dežne plašče in pelerine ter pogumno stopimo na pot med nizkim drevjem in grmovjem. Slapove vidimo v strmini na desni, vendar ti niso pravi: naš cilj je nekje na levi. Zato sploh ne oklevamo, ko nas puščica usmeri v levo, beli znaki pa so tudi na desno. Vzpenjamo se po občasno spolzki poti, na desni pa v dolini hrumi reka. Že visoko na poti srečamo skupino iz Celja, ki nam pove, da sta poti do slapa po obeh straneh vode, da je s tiste preko lepši pogled na slap, s te pa skoraj ne. Mogoče pa je po njej priti nad slap in reko prečkati. Večina se obrne, le peščica pa pot nadaljuje, se sezuje, bosa prečka tudi do pol metra globoko vodo s spolzkimi kamni na dnu, in se po drugi strani vrne v dolino. Sama računam, da bi v dolini prečkala reko in šla do razgledišča na slap, ker pa vedno močneje dežuje, se vrnem k avtobusu. Po belih znakih je bilo res mogoče priti do reke in jo prečkati, vendar po okroglem bruno, držal pa si se lahko za tenko žico. Precej avanturistično! V avtobusu nas čaka Milka s toplo enolončnico, s katero se pogrejemo, potem pa razobesimo vsa mokra oblačila. Mi ob dveh uživamo zajtrk in kosilo, veter pa masira nas: užitkov da obilo. Pa zakaj, pa zato .... Velik slap, dve poti: curita voda, blato; kdor po vodi brodil je, ima izkušnjo zlato. Pa zakaj, pa zato ... Zvečer se premaknemo do parkirišča pred zgodovinskim krajem Þingvellir. 22. 8. 2013 Na parkirišču pri področju Þhingvellir, kar pomeni "parlamentarne ravnine", je že zgodaj zjutraj živahno, saj odkrijemo, da je v straniščih topla voda, pa še sušilci za roke s toplim zrakom. Vse to se da s pridom uporabiti za umivanje in urejanje naših teles in posode od včerajšnjega kosila, mogoče za pranje kakšnega dela garderobe ... Pelerine, dežni plašči, anoraki - vse to pa visi na mogočih in nemogočih krajih, da se vsaj malo osuši. Po zajtrku se korajžno odpravimo na oglede, čeprav občasno malo prši. Dolina, ki je narodni park od leta 1928, je najpomembnejša v islandski zgodovini, ker je bil tu leta 930 ustanovljen in deloval do leta 1798 Alþing, eden najstarejših parlamentov na svetu. Sestajal se je enkrat na leto – poleti za dva tedna, začetek na četrtek po 18. juniju. Nekateri iz vzhodnih fjordov so potovali tudi 17 dni, da so prišli na zasedanje. Vsak poglavar si je tu postavil svoj tabor. Zbrani so poslušali recitacije 30


pravnih določil, ki jih je izvajal pravni govornik, izvoljen od poglavarjev. Reševali pa so tudi spore, pogosto z orožjem, in je bilo polje prepojeno s krvjo. Sodišče je zasedalo na skali, ki je danes označena z zastavo. Kriminalce so kaznovali in še vedno je mogoče v reki videti bazen, kjer so v vreči utopili ženske prestopnice, moške so navadno obglavili, prestopnike pa tudi obesili ali zažgali na grmadi. Za čarovništvo in krajo je bila predvidena smrtna kazen, za uboj pa ne, razen tak v spanju. Bližnjim je morilec lahko poravnal dejanje s plačilom. Poznali so tudi dve vrsti izobčenja: hišni zapor in izgon. Izobčenje za 20 let je bilo v bistvu enako smrti, saj te je lahko vsak ubil. Še danes imajo v Islandiji zelo stroge zakone glede alkohola, drog, kajenja v javnih prostorih. Ob reki Öxará in jezeru Þingvallavatn (eno od dveh največjih v Islandiji - 84 kvadratnih kilometrov) je parlament odločal tudi o ključnih političnih vprašanjih zgodovine otoka. Tako so leta 1000 potrdili začetek krščanstva, v 12. stoletju priznali nadoblast Norvežanov, v 14. stoletju priključitev Danski, 17. junija 1944 pa proglasili neodvisnost republike Islandije. V parku je tudi poletna rezidenca ministrskega predsednika. Vidna je geološka prelomnica med severno-ameriško in evro-azijsko tektonsko ploščo, ki se odmikata 2 milimetra na leto. Sprehodimo se ob bazenu za kaznovanje na reki, vzpnemo se na prostor, kjer je zasedal parlament, beremo informativne table in razmišljamo o teh davnih časih. Da čim bolj doživimo prelomnico, se sprehodimo po zajedi med grmovjem, kamenjem in blatom do jezera, potem pa se vračamo po peščeni potki ob redkih vikend hišicah do cerkvice in hiše ministrskega predsednika. Ob dveh dolgih hlačah in dvojnih rokavih pod pelerino mi ni nič vroče, srečujemo pa tudi turiste v natikačih in kratkih hlačah. Saj je poletje, si gotovo mislijo. Ob devetih, ko se mi že vrnemo z ogleda, odprejo informativni center in dvignejo zastavo. Sploh je v tej deželi navada, da zastave ne visijo zunaj preko noči. Na poti do gejzirov se peljemo skozi naselje Laugarvatn ob jezeru. Na vzpetini med zelenjem je zraslo naselje okrog 130 počitniških hišic, ki jih pred vetrom varujejo topoli. Tu je tudi samopostrežna bencinska črpalka, kjer pa Emanuel ne dobi potrdila, verjetno je zmanjkalo papirja. Pokličemo na navedeno številko za pomoč, vendar so informacije samo v nam nerazumljivi islandščini. Pomaga nam prijazna gospa v bližnjem gostišču, ki telefonira, potem pa obljubi, da bo vse uredila. In res: potrdilo dobijo prevozniki Vebrovi na dom. Ob gostišču je tudi bazen, vendar je ta in nekaj toplih kopeli ob njem brez vode že od bruhanja vulkana leta 2010, ko je bilo tu naokrog vse pokrito s pepelom. Gospa nam še razloži, da se tudi njena hčerka, ki živi na Westmannskih otokih, vedno izgovarja na ta pepel, če je kaj več prahu po njenem stanovanju. Na področju doline Haukadalur je okrog štirideset vročih vrelcev, blatnih jezerc in fumarol. Geysir, ki je prvič omenjen leta 1294, je tem pojavom dal ime. Včasih je bruhal tudi 60 metrov visoko, sicer pa je pogostost odvisna od potresov in še česa. Umetno so včasih poskušali izzvati izbruh z milom ali gramozom. 40 metrov južneje bolj pogosto bruha Strokkur ("pinja", "kangla"): približno vsakih pet 31


minut – 20 do 30 metrov visoko. Potresi aktivirajo gejzire tudi v bližnji zgodovini, recimo leta 2000. Zaradi gejzirov je dolina turistična atrakcija številka ena v Islandiji že od 18. stoletja. Povprečno sedem turistov na teden se opeče, ko testira temperaturo vode kljub vrvicam in opozorilom. Za nas Strokkur veliko bruha, izbruhi so celo dvojni, vendar jih je težko uloviti v posnetek. Drugače pa se pozna, da je to turistično zelo razvito področje tako imenovanega Zlatega kroga, h kateremu poleg gejzirov spadata še zgodovinsko pomembni Þhingvellir in slap Gullfoss. Razkošni hoteli, velik kamp, lepo urejene trgovine in restavracije, le turistične informacije so bolj skope in omejene le na to ozko področje. Slap Gullfoss nas pozdravi v soncu s temperaturo zraka 17 stopinj. »Zlati slap« je v dveh stopnjah visok 32 metrov (11 in 21). Voda prihaja iz reke Hvitá (»Bela reka«), ki ima izvir pod ledenikom Langjökull. Pretok je od 80 do 140 kubičnih metrov na sekundo, največji do sedaj 2.000. Voda se izliva v kanjon: 70 metrov globok in 2,5 kilometrov dolg. V dvajsetem stoletju je bilo veliko poskusov za gradnjo hidroelektrarn. V tem času sta njegova lastnika Tómas Tómasson in Halldór Halldórsson slap dala v najem tujim investitorjem. Ti niso imeli dovolj denarja in slap je kupila država. Tudi ta je želela izrabiti reko, kar bi za vedno spremenilo slap. To se ni zgodilo in sedaj je slap zaščiten. Sigríður Tómasdóttir, hčerka Tómasa Tómassona, je bila odločena ohraniti slap: večkrat je šla protestirat v Reykjavik, grozila je celo, da se bo vrgla v slap. Nad slapom je zdaj njen spomenik. Obhodimo vse poti k slapu in nad njim ter uživamo v razgledih na to bogastvo pršeče vode. Tudi tu je pri višjem parkirišču bogato založena trgovina, kjer kupim zemljevid Landmannalaugarja, kakšnih informacij pa tudi tu ni mogoče dobiti. Ko starejši domačin vidi, da si ogledujemo zemljevid, nam da nekaj napotkov in zaupa misel: "Če ne najdeš tistega, kar iščeš, pač najdeš nekaj drugega!" V vasi Reykholt, ki ima okrog sto prebivalcev in veliko rastlinjakov, iščemo paradižnik za kosilo. Sprašujem pred rastlinjakom, pa je odgovor negativen. Baje pa, da sem spraševala za krompir (potatoes) in ne paradižnik (tomatoes). Kaj pa pošiljajo spraševat mene, ki sploh ne maram paradižnika! Zapeljemo se malo nazaj do slapov Faxa, napeljemo vrvi in obesimo sušit oblačila, na soncu pa razstavimo tudi mokro obutev. Pravi ciganski tabor, v katerem si skuhamo kosilo. Jožica in oba Jožeta dobro sodelujejo, kar eden od Jožetov komentira: "PA, DA NE BI MI JOŠKI SKUP DRŽAL!" Zakaj smo se že ob tem smejali? Kdo bi vedel?

32


Lepo napredujemo proti jugu, ko nas zamika še ogled nekdanjega vulkanskega kraterja z jezerom, ki je globoko sedem do 14 metrov. Imenuje se Kerið in je nekaj izjemnega: za obisk plačamo dva evra vstopnine, verjetno zato, ker je na privatnem zemljišču. Sicer za nobeno naravno znamenitost ni vstopnine in na nobenem parkirišču ob znamenitostih ni treba plačati za parkiranje. Živopisani bregovi se zrcalijo v vodi, v bližini je še več kraterjev, vmes pa površine mladega gozda. Res prija ta sprehod! Do večera želimo biti v mestu Selfoss, kjer imamo za naslednji dan rezerviran terenski avtobus pri družinskem podjetju GT Travel. Začeli so leta 1962 s predelanim ameriškim rešilcem, ki so ga uporabili za šolske in delavske prevoze, podjetje pa obstaja od leta 1969. Danes je to prevozništvo s turistično agencijo in sestrsko firmo za vzdrževanje vozil, ki ima okrog 50 različnih vozil, same Mercedese. Spadajo med en procent islandskih firm, ki so pridobile naziv Najmočnejši v Islandiji leta 2012 (The Strongest in Iceland 2012). Njihovo značilno zeleno barvo je težko spregledati, Emanuel pa si terenska vozila tudi od bliže ogleda, saj se bo jutri preselil za volan enega izmed njih. V Bonusu nakupimo potrebno in se okrepimo s kavo, ki jo ob vhodu "častijo", dobrodošlo pa nam je tudi stranišče v trgovini, čeprav je, kot navadno, le eno. Začne deževati, mi pa mrzlično iščemo prostor za nočitev. Nazadnje pristanemo na bencinski črpalki, ki je odprta celo noč in njihove uslužbence "razveseljujemo" z obiski stranišča. 23. 8. 2013 Zjutraj se obilno najemo, na jedilniku je tudi šunka z jajci: čaka nas celodnevni izlet v notranjost dežele. Odpeljemo se do GT Travel, parkiramo naš avtobus, čeprav še ni osem, je šef že v službi. Pokasira 500 evrov za celodnevni najem terenskega avtobusa, vključeno je tudi gorivo, ne zahteva pa nobenega jamstva, številke kreditne kartice ali dokumenta. Vinku svetuje glede poti, Emanuelu način vožnje in že smo na poti. Avtobus je za 40 oseb, torej pol prevelik za nas, pa se nič ne pritožujemo. Dokaj udoben je, veliko bolj kot tisti izpred petih let, rohni pa kot letalo pred vzletom. Asfalta na poti je toliko, da res z nestrpnostjo čakamo na kakšno bolj izzivalno cesto. Prihajamo v dolino Þjórsárdalur (»Dolina bikove reke«), od koder se vidita dve gori Blafell in Burfell, kjer sta živeli slavni sestri iz rodu trolčkov. Glede na krajevno zgodbo, ju je bilo mogoče slišati, kako se pogovarjata preko doline: Sister lend me a pot! What do you want it for? Boil a man 'till he’s hot! (Sestra, posodi mi lonec! Za kaj ga pa hočeš? Kuhala bom moža, dokler ne bo vroč!) Brez težav najdemo dvojni slap Hjálparfoss (okrog 20 metrov visok), kjer se stekata reki Þjórsá in Fossa. Obkrožajo ga črne bazaltne stene, najti je tudi pepel - vidni ostanki zadnjega bruhanja Hekle. Imenuje se "slap pomoči", ker je s svojo vodo pomagal kmetom in njihovim čredam na poti preko pustinje. V bližini je lepo naselje hiš s strehami s travno rušo. Malo niže od slapa je islandska druga največja hidroelektrarna Búrfellsstöð. Hidroelektrarne v Islandiji 33


proizvedejo 80 procentov električne energije, največja je Kárahnjúkavirkjun (690 MW), ki na področju severno od Vatnajökulla proizvaja energijo za proizvodnjo aluminija. Slap Háifoss (drugi ali tretji po višini – 122 metrov visok) nam je predaleč s poti, našli pa bi radi "Rajsko dolino", nad katero smo bili nekateri navdušeni ob prvem obisku Islandije, pravo ime pa smo pozabili. K sreči je uslužbenec GT Travel omenil Stöng, ki je označen na odcepu in po makadamski cesti se zapeljemo tja. Razpršimo vse luže na poti in neznansko uživamo, ko voda brizga do strehe (Foto: Sonja Kostevc). Zgodovinska kmetija Stöng je rekunstruirana vikinška dolga hiša iz časa 1100, replika poslopja, ki je stalo bolj proti severu in ga je pokopal pepel vulkana Hekla. Uredili so jo leta 1974, mi pa jo pogledamo le od daleč. Na parkirišču je zemljevid in na njem označena dolinica Gjáin, ki bi bila lahko tista, ki jo iščemo. In res je! Z roba se nam odpre čudovit pogled na majhne slapove, jezerca in vulkanske oblike sredi zelenja. Kot otroci se razveselimo in pohitimo po potkah med temi lepotami. Povsod je veliko poskočne vode, veter kodra njeno površino, med različnimi travami in grmovjem pa izstopajo visoka dekorativna stebla angelike ali zdravilnega gozdnega korena, ki nas s svojo razkošno bujnostjo spremlja še na vseh vlažnih področjih nadaljne poti. Vrnemo se na glavno cesto, vzpnemo v hrib in naletimo na dve vetrni elektrarni ter letališče. Prečimo reko Þjórsá, ki je z 230 kilometri najdaljša v Islandiji. Na nebu se pojavi več mavric. Obvezen je postanek v hotelu Hrauneyjar, ki je zgrajen iz montažnih delov, da se laže širi. To je zelo lepo urejen objekt na robu divjine, daleč od obljudenega sveta. Ni odveč opozorilo, da je do naslednje bencinske črpalke 243 kilometrov. Obiskovalci si morajo preko čevljev natakniti plastične vrečke, potem pa lahko uživajo v prijetnih prostorih: restavraciji, trgovini, toaletnih prostorih, na voljo pa je tudi 108 sob. Mi hitro opravimo nujne potrebe, potem pa nadaljujemo pot med jezerci, rjavimi in zelenimi grički, pod daljnovodi ... Pod mostom opazimo zanimivo stekanje rjave vode in zelene iz zajetja za elektrarno. Srebrna pustinja se blešči od vlage, veter je vedno močnejši, cesta postaja res terenska. Največji prepih je na robu nekdanjega kraterja Hnausapollur z jezerom. Težko se 34


upiramo vetru, da nas ne odnese, avtobus pa je tudi treba prestaviti pod rob. Kmalu smo v Landmannalaugarju ("Ljudski bazeni"), ki nas pozdravi z veliko vode, meglo, dežjem in vetrom. To je področje v bližini vulkana Hekla, ki je za turiste dosegljivo samo poleti s posebnimi vozili. Vrstijo se naravne lepote s polji strnjene lave, slikovitimi gorami, naravnim kopališčem, planinsko kočo, kampom, kjer je težko zabiti kline in ti veter lahko odnese šotor kljub obtežitvi s kamni. Je dobro izhodišče za pohodništvo. Znana je štiri in več dni trajajoča tura do področja Þórsmörk in južne obale (55 km). Da pridemo do parkirišča, je treba dvakrat prečkati reko. Tu pa se nakazujejo težave: voznik osebnega avtomobila pred nami cinca in se ne more odločiti. Končno le zapelje v vodo in jo srečno prečka. Potem smo na vrsti mi, ki nimamo nobenih težav z avtobusom na visokem in močnem podvozju od tovornjaka. Prijatelji, ki so šli prečkanje ovekovečit, pa so pošteno mokri od čakanja na dežju (Foto: Sonja Kostevc). Na žalost ni nobene možnosti, da bi se odpravili v hribe občudovat njihove pastelne barve, nekaj pa se nas opogumi in se gremo kopat v potok, ki teče po toplem pesku. Od pokritih prostorov do tja je nekaj sto metrov, zato se slečem šele na terenu in oblačila pokrijem s pelerino. Namakanje v topli vodi je res nekaj enkratnega, kaj pa potem? Naj se preoblečem v dežju in vetru? Na pol slečem kopalke, nataknem srajco, flis in bundo, potem pa z golimi nogami do garderobe. Tuši so samo z mrzlo vodo, zato se na stranišču obrišem s toaletnim papirjem in brisačo ter oblečem v vsa oblačila, ki so še ostala suha. V avtobusu me sprejmejo z viskijem in izdatno malico, uspešno ogrevanje pa je tudi s pesmijo in šalami. Vračamo se po malo drugačni poti: splezamo skoraj na Heklo ("S kapuco pokrita"). To je drugi najbolj aktiven vulkan v Islandiji – »Vhod v pekel«, bruhal marca leta 2000. Aktivni vulkan Hekla je najbolj znana islandska gora, visoka 1.491 metrov. Vulkan je star minimalno 6.600 let in je del 40 kilometrov dolge vulkanske verige. Seizmologi večkrat zaprejo dostop, saj Hekla zelo hitro izbruhne in ni časa za umik (30 do 60 minut med potresom in izbruhom). Pravijo, da je Hekla varna, če je v oblakih. Dostop do nje je možen samo poleti, saj se ceste odprejo šele junija. Islandija leži na meji evropsko-azijske in severno-ameriške plošče in ima preko 800 vulkanov - kar 180 jih je aktivnih. Normalno je zemeljska skorja debela 10 kilometrov, na Islandiji je samo en ali dva kilometra, zato je tu tako močno aktivno vulkansko delovanje. Zvečer se vračamo z naše avanturistične poti in v Selfossu spet obiščemo že znano bencinsko črpalko zaradi stranišč. To je mesto z nekaj nad šest tisoč prebivalci, strateško pomembnim visečim mostom preko reke Ölfusá (prvi 1891, drugi 1944, med drugo svetovno vojno so ga varovale angleške čete) in nekaj industrije (predelava mleka). Je glavno mesto juga, dobro izhodišče za turiste. Ima kolidž in poletni festival. Prvič naseljeno kmalu po letu 1000. Kljub besedi "foss - slap" v imenu tu ni nobenih slapov, slap z enakim imenom je na severovzhodu države nekaj sto metrov nad slapom Dettifoss (11 metrov visok). 29. maja 2008 je potres poškodoval nekaj ljudi (30), stavbe 35


in ceste, poginile so tudi ovce. Vzhodno od mesta se najdaljša islandska reka Þjórsá (230 km) izliva v Atlantski ocean. Ob devetih vrnemo terenski avtobus in se spet vselimo v našega. Odpeljemo se proti Modri laguni in pojma nimam, kdaj smo parkirali. Krasno je zaspati na suhem in toplem! 24. 8. 2013 Zbudimo se na parkirišču pred Modro laguno, ki nas razočara: nima stranišč, le neke vrste garderobo, ki je seveda še zaprta. Prši in veter piha, mi pa se po zajtrku odpravimo še bolj v vodo. V najbolj znano, najbolj obiskano in največje ter najdražje geotermalno kopališče - zdravilišče na Islandiji. Značilna modra barva, po kateri je laguna dobila ime, je zaradi alg, rudnin in finega kremenčevega mulja, ki so v njej. Laguna je velika 5.000 kvadratnih metrov s šest milijoni litrov geotermalne vode, ki se zamenja vsakih 40 ur. Laguna se napaja z vodo iz bližnje geotermalne elektrarne Svartsengi. Vročo vodo (240°C) črpajo iz globine dveh kilometrov v bližini lave in jo uporabljajo za poganjanje turbin, ki proizvajajo električno energijo. Toplo vodo izkoristijo še kot »odpadek« za ogrevanje lagune, ki ima temperaturo od 37 do 42 °C in naj bi bila pravi eliksir mladosti. Topla voda je bogata z mineralnimi solmi, silicijem in žveplom, zato kopanje v Modri laguni pomaga ljudem, ki trpijo zaradi kožnih bolezni (na primer luskavica). Imajo kopališče, kopeli, savno, blatne obloge, slap. Garderobe in drugi prostori so res lepo urejeni, zapestnice za vstop so še vedno slovenske izdelave. Čeprav se nas gre kopat le polovica - enajst ljudi, nam vseeno po nekaj dogovarjanja odobrijo deset procentov popusta za skupino (navadno je to 20 oseb) in plačamo 36 evrov po glavi. Seveda to velja za cel dan, mi pa bomo tu le par ur. Tudi tu prosijo, da se kopalci dobro in z milom goli stuširajo, ker vode ne klorirajo. Tako je v vseh geotermalnih bazenih po državi. Pod streho je le manjši bazenček s slapom, ostalo je pod milim nebom. Kopališče je oblikovano zelo razgibano, na voljo so različne savne, največ zabave pa je ob mazanju z belim peskom. Za pijače je manjši šank, kjer vam zapitek elektronsko vnesejo na zapestnico, in znesek potem poravnate ob izhodu. Po uživanju v vodi se sprehodimo še po poslopju, s terase fotografiramo kopališče in elektrarno v ozadju, v trgovini s kremami in serumi za pomladitev in utrditev kože pa se ne zadržujemo predolgo. Naprej nas pot vodi proti Reykjaviku, ob katerem se nekateri zlobno sprašujejo ali je to naselje preveliko za vas ali premajhno za mesto. V Evropi je to najbolj severno glavno mesto nedaleč od polarnega kroga s 198.000 tisoč prebivalci (dve tretjini vseh prebivalcev). Pozimi je svetlo le štiri ure, poleti pa noči skoraj ni. Na rtu Ingolfshöfdi se je leta 874 izkrcal prvi islandski naseljenec Viking Ingólfr Arnarson. Od takrat se je otok pričel uradno imenovati Islandija. Ko je Ingólfr Arnarson našel tople vrelce, je poleg njih zgradil svojo domačijo. Mesto je imenoval Reykjavík – »Zaliv v dimu« - zaradi dima vročih vrelcev. To je bil začetek nastanka glavnega mesta Reykjavik. Do 18. stoletja le nekaj kmetij, kasneje razvoj ob tkalnici in vrvarni, leta 1786 postane pomemben kot trgovska postojanka, na začetku 20. 36


stoletja okrog 5.000 prebivalcev, hiter napredek po drugi svetovni vojni. Danes je administrativno, kulturno in gospodarsko središče države. Reykjavik si najprej ogledamo od zgoraj. Restavracija Perlan (Biser) z razgledno ploščadjo in trgovinami je zgrajena na šestih ogromnih tankih za shranjevanje vroče vode iz vročih vrelcev. Vsak tank vsebuje 4 milijone litrov vode – povprečne temperature 85 stopinj. Vodo uporabljajo v kopalnicah in za gretje hiš v Reykjaviku, pa tudi pločnikov v mestu in ceste proti letališču. Geotermalna toplota je za Islandce najpomembnejši vir, ki zagotavlja poceni, zanesljivo in naravovarstveno neoporečno energijo. Prvi poskusi uporabiti to vodo so bili že leta 1755, v Reykjaviku so začeli vrtati leta 1928, najgloblja vrtina je dosegla 246 metrov. Danes okrog 70 vrtin oskrbuje področje glavnega mesta z vročo vodo. Globina vrtin je od 500 do 2000 metrov, ena vrtina pa celo 3 kilometre. Prvi tank so zgradili leta 1939, restavracija je bila zgrajena leta 1991 in postala ena od znamenitosti Reykjavika na 61 metrov nadmorske višine. Zaradi posebne tehnologije in materialov je zgradba zelo akustična. Višina: 25,7 metrov, prostornina: 20.000 kubičnih metrov, 1.176 šip, 1.900 notranjih luči, 942 žarnic za »zvezdno nebo« v kupoli, 12 kilometrov električnih kablov in 37 kilometrov kablov za zvočni sistem. Vizijo o zgradbi je imel umetnik Johannes Kjarval že leta 1930. Stekleno kupolo podpira votlo kovinsko podporje, skozi katerega teče pozimi topla voda, poleti pa mrzla. Tako je skozi celo leto v zgradbi prijetna temperatura. Vikinški muzej z voščenimi lutkami Sagamuseum na zanimiv način na temo islandskih sag predstavlja islandsko zgodovino v enem izmed tankov. Na hribu, kjer stoji Perlan, so posadili več kot 176.000 dreves: tu so prijetne sprehajalne steze in možnost kolesarjenja. Vse to z razgledne ploščadi lepo vidimo, pa tudi mesto z glavno cerkvijo in stolpom Smáratorg Tower - 20 nadstropij velik stolp s pisarnami, restavracijami in prodajalnami, Esja - 914 metrov visoka vzpetina nad mestom, ki je popularno za hribolazce, pa se skriva v megli. 24. avgusta je v mestu maraton, zato imamo kar nekaj težav pri vožnji, še težje pa je najti parkirni prostor. Končno parkiramo za trgovino Bonus pri starem pristanišču in se peš napotimo v središče. Po ulicah vrvi od ljudi, nič jih ne moti rahlo pršenje, dežnikov skoraj ne vidiš. Na različnih mestih so prizorišča z različno glasbo, zabavnimi prireditvami, programi za otroke. Ker je poleg dolgega, krajšega in otroškega maratona na sporedu tudi smešni, vidimo po mestu veliko kostumiranih tekačev. V stari ribarnici so postavili The Iceland Expo Pavillion: napravljen je bil za svetovno razstavo v Shanghai-ju leta 2010 in postavljen tudi na knjižnem sejmu v Frankfurtu leta 2011. Ogled 15-minutnega filma s predstavitvijo Islandije ponujajo za deset evrov. Hodimo mimo moderne stavbe Harpa v pristanišču, ki so jo odprli maja 2011 in ima koncertno dvorano in konferenčni center s stekleno fasado, umetnik - Olafur Eliasson. To je sedež opere in 37


islandskega simfoničnega orkestra. Stavba ima tako skupaj štiri dvorane, največja je s 1.800 sedeži, več manjših dvoran in obsežen razstaviščni prostor. Na obali se slikamo ob jekleni kreaciji Sun Voyager, ki je podobna vikinški ladji, potem pa povzpnemo do cerkve Hallgrímskirkja, ki spominja na kos vulkanskega bazalta. Gradili so jo od 1940 do 1974, s 75 metrov visokega stolpa, ki je najvišji cerkveni stolp v Islandiji, je lep razgled. Imenuje se po Hallgrímuru Péturssonu, najbolj znanemu islandskemu pesniku. Orgle, ki so jih dokončali decembra 1992, imajo 5.275 piščali, visoke so 15 metrov in tehtajo 25 ton. Ob času našega obiska je v cerkvi koncert otroškega zbora, ki mu vsaj za nekaj trenutkov prisluhnemo. Pred cerkvijo stoji kip prvega Evropejca, ki je odkril Ameriko. To je bil Leifur Eiriksson (približno 970 – približno 1020). Pristal naj bi na obalah »Novega sveta« leta 1.000, to je 500 let pred Krištofom Kolumbom. Kip, ki ga je oblikoval Alexander Stirling Calder, je bil darilo Združenih držav leta 1930 ob tisoči obletnici ustanovitve islandskega parlamenta. Tri pohodnice se odpravimo iskat Red Rock Cinema, ki ima na sporedu The Volcano Show – film o vulkanih. Soavtor filmov Villi Knudsen predstavlja v prvi uri vse izbruhe vulkanov od leta 1947, druga ura je namenjana natančni predstavitvi izbruhov na Heimaeyu in Surtseyu. Ujamemo del predstave, za pogovor z ostarelim Villijem pa ni časa. Nekaj časa je ostalo še za staro mesto okrog naravnega jezera z geotermalnim gretjem Tjörn - Tjörnin (»Ribnik«), ki je idealno mesto za sprehode in opazovanje ptic (race, gosi, labodi). Otroci pa imajo posebno zabavo pri hoji v velikih plastičnih balonih na vodi. Tu sta moderna mestna hiša Raðhus iz leta 1980 (vprašanje, če se vključuje v okolje) in parlament Alþingishus. Najstarejši parlament na svetu, ki ima začetke v letu 930, ima zdaj sedež v eni nastarejših kamnitih zgradb v Islandiji. V gimnazijo v bližini sta hodila dva nobelovca: Halldor Laxness (leta 1955 za literaturo) in Niels Finsen (1903 za medicino). Ko vse to obhodimo, se vrnemo k avtobusu, kjer pomagamo pripraviti kosilo. Ko se poslavljamo od tega simpatičnega glavnega mesta, se peljemo mimo hiše Höfði, v kateri sta se leta 1986 sestala ameriški predsednik Ronald Reagan in njegov ruski kolega Mihael Gorbačov na zgodovinskem srečanju, ki je pomenil konec hladne vojne med obema velesilama. Zgrajena je bila leta 1909 in jo smatrajo za eno najlepših in zgodovinsko najbolj pomembnih zgradb na področju Reykjavika. Japonski milijonar je celo doma dal narediti natančni posnetek te hiše. Včasih je bila to hiša francoskega konzula, med gosti pa so bili tudi angleška kraljica, Winston Churchilll in Marlene

38


Dietrich. Nekdanji britanski konzul je odkril, da je v hiši duh »Bela gospa«, zato so hišo prodali. Sedaj je v lasti mesta Reykjavik in jo uporabljajo za uradne sprejeme in srečanja. Na načrtu mesta poiščemo tudi Laugardalshöll, ki je pokrita športna arena s kapaciteto 5.500 ljudi za različne športe (rokomet), je pa tudi največja koncertno prizorišče za 11 tisoč ljudi in mesto za različne dogodke. Najbolj je znana po Svetovnem šahovskem prvenstvu leta 1972 in partiji stoletja med Bobby Fischerjem in Borisom Spasskyjem, ki se je končala s porazom Rusa in to je pomenilo tudi konec 24-letne prevlade Rusov na področju šaha. Drugi pomembni dogodek v areni je bil »Narodna skupščina« - prvi korak v procesu ustavne reforme. Zbralo se je tisoč državljanov, izbranih naključno, v enem dnevu so sestavili dokument z glavnimi principi islandskega naroda. To je bilo šestega novembra 2010. Zunaj še kar prši, ko se vozimo skozi Hveragerði - mestece z 2500 prebivalci in državno vrtnarsko šolo. Skozenj teče reka Varma in je znano po geotermalni aktivnosti ter po zelo pogostih manjših potresih bližnjega vulkana Hengill (803 m). Geotermalno polje je kar v središču mesta: lahko kupiš jajce in ga skuhaš v vrelcu. Na severnem obrobju mesta, na vhodu v dolino Ölfusdalur, je majhen, redko bruhajoči gejzir Grýla, na poti v dolino Gufudalur pa neprekinjeno bruhajoči gejzir Leppalúði, ki dosega višino 10-12 metrov. Ta je bil napravljen umetno: vrtina. Blizu mesta je dolina Reykjadalur z gejziri, blatnimi vrelci, toplo reko za kopanje, pohodniškim potmi, parkiriščem. Na južnem koncu mesta je majhno pristanišče Þorlákshöfn, izhodišče za trajekt na Vestmanske otoke. Zemeljska skorja je tako plitka, da v vrtovih nekaterih hiš izhaja iz zemlje vulkanska para. Ogledamo si lahko geotermalna območja s številnimi izviri tople vode in fumarolami (blatni vrelci). Lokalni bazen ima naravno parno savno. Prebivalci se preživljajo z rastlinjaki, ki jih ogrevajo z vročo vodo iz vulkanskih vročih vrelcev. Pod steklom gojijo rože, zelenjavo in vse vrste sadja, vključno z bananami. Mi bi hoteli kakšen rastlinjak tudi obiskati in kaj kupiti, pa te možnosti ni. Vse pridelano prodajo trgovinam preko zadruge. Je pa zanimivo videti oranžno osvetljene rastlinjake v večernem mraku. Utaborimo se na parkirišči pri slapu Seljalandsfoss. 25. 8. 2013 Na parkirišču pri slapu Seljalandsfoss stoji prijazna hišica s toaletnimi prostori, ki so celo ogrevani. Hvaležno izkoristimo to danost, zajtrkujemo, potem pa se napotimo proti slapu, ki pada preko klifov nekdanje obale 60 ali 65 metrov globoko. Je eden od najbolj znanih slapov v Islandiji: zelo je slikovit in zato njegove fotografije najdemo v številnih knjigah in koledarjih. Napaja se iz ledenika Eyjafjallajökull. Posebna privlačnost je v tem, da se po stezici vzpneš in hodiš v ozadju slapa ter skozi tančico vode gledaš na zunanji svet. To naj bi bil tudi edini kraj na svetu, kjer ženska lahko zaprosi moškega. Nad njim reka dela tesen, s katero je povezana zgodba o trolki, ki naj bi se sem zatekla pred zvokom 39


vaških zvonov. Pršeča voda nas malo poškropi, mi pa raziskujemo naprej: v bližini je še jama, kjer so se včasih zbirali parlamentarci, med kampom in nekdanjo kmetijo pa najdemo stezo do še enega zanimivega slapa Gljúfrabúi. Ta se delno skriva za zagozdeno skalo, ob robu vode lahko ob ugodnem vodostaju pridemo pod njo čisto k slapu, ki s svojimi 40 metri bobni in škropi vse naokoli. Če je voda le previsoka, se je bolje povzpeti po strmini in slap občudovati od strani. Na vsak način pa je treba dobro paziti, ker je teren moker in spolzek. Kar naprej do naslednjega slapa: ta je na reki Skógá, ki pada po skalah nekdanje morske obale. Na tej reki je več kot 20 slapov. Skógafoss je 25 metrov širok, 60 ali 62 metrov visok, je eden od največjih in najlepših slapov države. Na njem so pogoste mavrice, tudi dvojne. V votlini za njim naj bi prvi Viking Þrasi Þórólfsson zakopal zaklad. Na vzhodni strani se začne pot proti Þórsmörk-u, ki se potem nadaljuje do Landmannalaugarja. Mi se povzpnemo po 396 stopnicah do vrha slapa in lahko samo predvidevamo, kakšne lepote so na poti naprej. Pol kilometra stran je Skógar ("Gozd"), ki je vasica z le 25 prebivalci, precej poškodovana pri izbruhu vulkana Eyjafjalla leta 2010. Znana je po muzeju na prostem »Byggðasafnið í Skógum«, ki je bil ustanovljen leta 1949. Zelene strehe iz travne ruše in stara arhitektura vasice ter hiše imenovane Torhof te popeljejo v pretekli čas - čas Vikingov. Muzej o prometu - velika dvorana je polna avtomobilov, čolnov in manjših letal, v večji hiši pa razstavljajo izdelke domače obrti, artefakte in umetnostne predmete. Tu sta še hiša in šola iz preteklega stoletja. Zanimivost: razstava pletenih kondomov iz ovčje volne. Ker imamo na poti še veliko zanimivosti, vasi in muzejev ne obiščemo. Ob cesti so prava polja lupin - volčjega boba. Danes je dovolj vode v deževni obliki, pa jo gremo iskat še v trdi! Ledenik Sólheimajökull je jezik velikega ledenika Mýrdalsjökull, ki je četrti največji ledenik v Islandiji s površino 590 kvadratnih kilometrov. Pod 400 do 700 metri ledu leži vulkan Katla, ki je nazadnje bruhal leta 1918. Iz ledenika teče več rek. Od glavne ceste nas čaka pet kilometrov grbinaste ("bumpy") ceste, ki je res poskočna, potem pa 900 metrov pešačenja do ledenika. V dolini pod potjo plavajo kosi ledu, ki so pokriti z vulkanskim peskom. Previdno stopamo po površini, ker pogosto ne veš, kje je zemlja in kje led, izogibamo se razpokam in ogledujemo moškega, ki dela v led stopnice. Verjetno bodo za razvajene turiste, razmišljamo. Seveda je na parkirišču izposoja opreme in ponudba vodenja po ledeniku. Nam je ta sprehod čisto dovolj, vrnemo se na glavno cesto 40


in nadaljujemo vožnjo po lepi pokrajini z različno oblikovanimi hribi, vmes pa so pašniki z ovcami in konji. Na tej južni obali Islandije je nekaj res zanimivih in lepih mest. Mednje gotovo sodi Dyrhólaey: zanimiv polotok, 120 metrov visok, star 80 tisoč let, ki je bil včasih mogoče otok, saj se imenuje "Vrata na gorati otok". Verjetno je nastal s podvodnim izbruhom lave, iz katere so izoblikovane različne tvorbe, tudi velikanski črni obok. Svetilnik je iz leta 1928: material so pripeljali s čolni in ga z vrvmi zvlekli gor. Poleti tu gnezdijo tudi njorke, ki so sposobne v kljunu obdržati do dvajset rib. Še vedno je skrivnost, kako zgrabijo novo ribo in ne spustijo prejšnjih. Ljudje še vedno pobirajo ptičja jajca, čeprav pravila to zelo omejujejo. Preko ožine se pripeljemo na parkirišče, od koder je lep sprehod v smeri urinega kazalca do svetilnika. Prej pa se je treba sprehoditi še po neposredni okolici, ki je divje, divje lepa s krasnimi razgledi. Pogled nam uhaja na razgibano oblikovano obalo, ki jo bičajo mogočni valovi, pa na črno obalo proti kraju Vik, kjer se kažejo črni bazaltni stebri v morju, na drugi strani pa podobno obalo zaključuje skalni obok. Peš se napotimo proti svetilniku, avtobus pa lepo po cesti. Vse bolj se nam odpirajo razgledi in končno stojimo na vrhu to je najjužnejša točka dežele, pod nami pa mogočni skalni obok, ki ima ob sebi še manjšega. Pri avtobusu razpnemo ponjavo za streho in skuhamo kosilo, s svojo dobro voljo pa razženemo oblake in kmalu posije sonce. Poslovimo se od s soncem obsijanega oboka in s pesmijo in plesom odpeljemo proti Viku. Vik je je najjužnejša in najbolj samotna vas na Islandiji, saj 70 km okoli nje ni večjega naselja. Ima samo 300 prebivalcev, vendar je pomembno izhodišče za ledenik Mýrdalsjökull in ima po mnenju ameriške revije Islands Magazine eno najlepših plaž na Zemlji. Lepa črna plaža s črnimi bazaltnimi stebri v morju, imenovanimi Reynisdrangar, je vredna ogleda. Le ti naj bi bili po ljudskem verovanju troli (škrati), ki niso mogli pristati s trojambrno ladjo pred zoro, zato so bili spremenjeni v stebre. Stebri so visoki do 66 metrov in so gnezdišča za ptice. Bližnje gorovje Reynisfjall je znano v ornitoloških krogih, saj tu v poletnih mesecih gnezdi ogromno ptic, predvsem ptica puffin (njorka, mormon). Ob lepem vremenu je krasen sprehod ob obali. Ker leži vasica Vik tik pod ledenikom Mýrdalsjökull, katerega vrh je aktivni vulkan Katla, se prebivalci bojijo, da bo ob izbruhu vas poplavila voda iz talečega se ledenika. Zato se redno urijo, da na prvi znak preplaha pohitijo na najvišjo ležečo točko – to je vaška cerkev, ker so prepričani, da bo samo ta stavba preživela tako veliko poplavo. Tudi mi se sprehodimo po sončni plaži, si naberemo črne ploščate kamne in v trgovini nakupimo spominke. 41


Mýrdalssandur je peščena puščava vzhodno od Vika (700 kvadratnih kilometrov). Več ledeniških poplav, ki so sledile izbruhu Katle, je uničilo kmetije in vegetacijo, tudi gozdove. Tu naj bi gospodarili duhovi mornarjev, ki so svoja življenja izgubili v brodolomih na tej obali. Del puščave je Laufskálavarða, kjer je v desetem stoletju izbruh lave uničil kmetijo s tem imenom. Popotniki so tu začeli zlagati kamne za srečno pot. Cestna služba je pripeljala zalogo kamenčkov za moderne turiste, vendar še vedno težko najdeš kakšnega prostega, da bi zgradil svoj kupček. Na levi strani se vrsti cela veriga ledenikov, ob cesti pa kamni, porasli z mahom. Kirkjubæjarklaustur je vas z okoli 300 prebivalci, edino mesto za preskrbo med kraji Vik in Höfn. To je zelena oaza sredi vulkanske puščave, ki jo je izoblikoval izbruh kraterja Laki leta 1783, ki je trajal kar deset mesecev. Razlilo se je 30 milijard ton lave in trikrat toliko žveplene kisline, tu je bil še škodljiv plin, ki je pobil petino prebivalcev in polovico živine. Cele naselbine je odnesla povodenj, ljudje iz te vasi pa so se zatekli v cerkev in se rešili pred lavo. Danes na temeljih stare cerkve stoji moderna spominska kapela iz leta 1974, krater Laki pa miruje. Prvi naseljenci tu so bili irski menihi, ki so pobegnili pred Vikingi, prej pa na njih pritegnili prekletstvo. Ime kraja govori o samostanu, ki so ga leta 1186 tu postavile benediktinske nune, in je obstajal vse do reformacije leta 1550. Ni bil ravno zgledna ustanova: dve nuni so zažgali na grmadi. Prva naj bi se spečala z vragom, druga pa bogokletno govorila o papežu. Malo stran so živeli menihi, opat in menihi so pogosto šli obiskat mater prednico ter nune. Ob neki priložnosti so tudi prenočili. Sredi noči je mati prednica šla z lučjo preverit, kako se obnašajo nune. V eni celici je zalotila meniha in nuno, da spita skupaj. Prednica je že hotela ukoriti nuno, ko jo je ta vprašala: "Kaj pa imate na glavi, mati prednica?" Vsa zgrožena je mati prednica opazila, da si je na glavo poveznila opatove spodnje hlače namesto svoje čepice. Omilila je svoj glas in komentirala, da smo vsi ljudje grešniki. Zgodbe o nunah povezujejo tudi jezero nad krajem (Systravatn - "Jezero sester"), kjer naj bi se ob kopanju dveh nun iz vodo pokazala roka z zlatim prstanom (po drugi verziji naj bi bil to zlat glavnik). Ko sta ga hoteli zgrabiti, ju je roka potegnila pod vodo in utopila. Po nunah pa se imenuje tudi slap Systrafoss, ob katerem se je mogoče povzpeti do jezera in skal, kjer naj bi bili pokopani pregrešni nuni. Mi ga odkrijemo slučajno, ko iščemo Kirkjugólf ("Cerkvena tla"), naravna bazaltna tla v velikosti približno 80 kvadratnih metrov, kjer so heksagonalni bazaltni stebri v zemlji in se vidijo samo zgornje ploskve. To področje je malo ven iz vasi.

42


Foss á Siðu je slap, ki je viden z glavne ceste, in za njega pravijo, da včasih veter nosi njegov curek vodoravno. Pod njim je nekaj hiš in zaprta pot do njegovega vznožja. Pa saj je tako najlepši pogled od daleč! Že od daleč se nam kaže tudi Lómagnúpur - gorski hrbet, ki doseže višino 764 metrov, njegova skoraj navpična sprednja stena pa je s 671 ali 688 metri najvišja v Islandiji. Sledi pusta ravnina, zadaj in na levi se kažejo ledeniki. Prevozimo tri dolge mostove (420, 376, 904 metre), pri drugem so ostanki starejših. Na parkirišču pri informativnih tablah in ostankih starega mosta večerjamo in ostanemo čez noč. Bi je to zanimiv in bogat dan: Pet slapov al deset, kdo bi to prešteval; ledenik z odprtimi usti v nas je zeval. Pa zakaj, pa zato ... Obala ta, črna vsa, nam kamnov dosti nudi; čeri, valovi in obok - malo se potrudi. Pa zakaj, pa zato ... 26. 8. 2013 V malo meglenem jutru na parkirišču proučujem informativne table in berem o ledenikih, na katerih so jezera, ki jih ogreva geotermalna aktivnost. To in občasni izbruhi povzročijo poplave. Najbolj pogosto se to dogaja pod največjim ledenikom Vatnajökull, ki je s površino 8.100 kvadratnih kilometrov drugi, s 3.100 kubičnimi kilometri velikosti pa prvi v Evropi. Povprečna debelina ledu je 400 metrov, največja pa en kilometer. Ogromne količine vode se izlijejo na peščene ravnine Skeiðarársandur, ki obsegajo tisoč kvadratnih kilometrov in segajo do morske obale v dolžini 56 kilometrov. Zabeležili so že 33 takih poplav, ki se pojavljajo v intervalih treh do desetih let. Zaradi njih ni bilo do let 1972/74 na tem področju nobenih pravih cest, potovanje je bilo zelo težavno, začuda pa ni terjalo veliko življenj. Tu je bilo celo nekaj kmetij. Na vulkanskih jezerih Grímsvötn so koncem septembra 1996 po dolgem času zaznali izbruh vulkana: pojavi se pepel in povišana voda na jezerih. Petega novembra je poplavna voda na robu ledenika, premika se s hitrostjo devet kilometrov na uro, pretok pa je 50 tisoč kubičnih metrov na sekundo. Ogromni kosi ledu - tudi tisoč do dva tisoč ton, rušijo vse pred sabo, tudi mostove, med njimi 904 metre dolgega iz leta 1974. Mostove ponovno zgradijo v letih 1997 in 1998. Nema priča divjanja vode je tudi zveriženo ogrodje mosta na naše parkirišču, s katerega izgledata dva jezika ledenikov čisto pohlevna. Zavedati se moramo, da lahko do divjanja vode pride kadarkoli, saj so izbruhe pod jezeri zaznali tudi leta 2004 in 2011. 43


Te informacije nas ne zastrašijo preveč. Po zajtrku se zapeljemo do vhoda v Skaftafell, ki je drugi največji islandski narodni park (4.807 kvadratnih kilometrov), ustanovljen leta 1967 in dvakrat razširjen. Leta 2008 je postal del večjega parka Vatnajökull National Park. Pokrajina je podobna tisti v Alpah, oblikovali so jo led, voda in vulkanski izbruhi. Nahaja se med mestoma Kirkjubæjarklaustur in Höfn na jugu Islandije. Znan je po prijetni klimi in čudovitih sprehodih, kjer lahko občudujemo ledeniške jezike, vulkansko pokrajino, slapove, ter številne vrste ptic, lisic in celo nekaj kun. Največja atrakcija je črni slap Svartifoss. Po lepo speljani poti se dvigamo, na levi nas spremlja tok vode z manjšimi slapovi, za nami se razprostirajo peščene ravnine. Lepo zelena je pokrajina ob poti: manjše drevje, grmiči, drobno cvetje, zlasti veliko je modrih zvončnic. In na misel pride pesem: Za lepote te si je treba čas uzet, tu in tam se staut in kdaj tud potrpet. Tud za prijatelje si je treba čas uzet, se poveselit in kdaj tud potrpet. ... V zelenju se zablešči največji od petih slapov na tej reki: Svartifoss. »Črni slap« je visok 20 metrov in je eden od najlepših islandskih slapov. Obdajajo ga črni stebri lave, oblikovani v toku lave, ki se je hladila zelo počasi. Ostre bazaltne zavese spominjajo na velikanske orgle. Heksagonalni stolpci - lavini kristali so dali navdih islandskim arhitektom za cerkev Hallgrímskirkja in Narodno gledališče v Reykjaviku. Podobne oblike najdemo marsikje v Islandiji, tak je tudi Giant's Causeway v Severni Irski in Staffa na Škotskem. Spustimo se navzdol, občudujemo slap z mosta, potem pa se mu poskušamo čim bolj približati. Oblike bazalta okrog vodnega curka so res neverjetne. Kažipoti vabijo v različne smeri, mi pa se vračamo v dolino delno tudi po desni strani vodnega toka. Pot je malo bolj divja, vodi pa mimo opuščene elektrarne in preko "Ovčjega travnika", kjer so včasih zvečer ločili ovce in jagnjeti, da so ovce zjutraj lahko pomolzli. Kmetje tu od leta 1950 poskusno sadijo iglavce, gozdarji so hoteli prevzeti področje, vendar ga kmetje ne pustijo. Hodimo mimo lepe urejenega kampa, potem pa se napotimo še k ledeniškemu jeziku Skaftafellsjökull. Pot vodi med gredami maha, ki ga krasi nizko grmovje, resa in drobno cvetje. Posamezni deli so označeni kot točke geološke poti. Že na prvi pogled se mi zdi, da je ledenika veliko manj kot pred petimi leti, meritve to res dokazujejo.

44


Ob robu lagune se pojavi tudi nizozemski snemalec od google.maps z oprtanim sistemom kamer, ki smo ga srečali že pri slapu. Zdaj vemo, kako snemajo material za svoje zemljevide. Naš naslednji postanek je pri Ledeni laguni. Jökulsárlón je največje in najbolj znano ledeniško jezero v Islandiji, na južnem koncu ledenika Vatnajökull, kjer lahko opazujemo velikanske plavajoče ledeniške gore. Veliki bloki ledu se stalno lomijo z ledenika Breiðamerkurjökull in plavajo na vodi. Laguna je najgloblje jezero v Islandiji, njegova globina dosega 200 do 250 metrov. Najprej se je pojavilo v letih 1934 – 1935, leta 1975 je obsegalo 7.9 km², danes pa že najmanj 20 km² zaradi močnega taljenja ledenika. Ledenik se približno za 100 metrov letno pomakne bliže morju in bo jezero kmalu postalo morski zaliv. Ogrožena bo tudi krožna cesta 1. Ledena gora gleda iz jezera le okrog deset odstotkov, ostalo je pod vodo. Temperatura vode je 2 do 5 stopinj poleti, pozimi manj, zato ledene gore ostanejo v njej tudi do pet let. Pravijo, da v tej vodi preživiš samo dve minuti, če slučajno padeš vanjo. Ob plimi v jezero večkrat vdre tudi slana morska voda in zato v njem najdejo tudi kakšno ribo, recimo lososa. V tej ledeniški laguni so snemali tudi dva filma o agentu Jamesu Bondu. Za prizore v enem od njih so celo laguno umetno zamrznili in na njej med snemanjem uničili šest avtomobilov. Ledene gore lahko od leta 1985 občudujemo z amfibijskimi vozili (dvoživke - latinsko amphibia). Vožnja po laguni traja 30 do 40 minut. Amfibije so čolni, ki sprejmejo na krov 30 ljudi, imajo štiri. Na trupu imajo nameščena okrog meter visoka kolesa, zato se lahko premikajo tako po suhem kot po vodi. Islandcem so te "avtoladje" kot dediščino zapustili Američani, da bi jih uporabljali v turistične namene. Med ledenimi gorami pa se je mogoče popeljati tudi s čolni zodiaki, za tako vožnjo moraš obleči posebno toplo oblačilo. Najprej napasemo radovednost pri teh čolnih, potem pa se sprehodimo ob reki, ki teče iz lagune. Na pesku je veliko kosov ledu različnih oblik, ki so počasi topijo, po reki pa jih plava še več. Ker je lepo sončno vreme, je pri amfibijah kar velika gneča. Uspemo se dogovoriti, da nas popeljejo po laguni za 25 evrov po osebi, šofer in vodnik pa imata karto zastonj. Med čakanjem na vožnjo malicamo, potem pa si dodobra ogledamo laguno in promet v njej. Ko se z amfibijo pelješ po kopnem, kar precej trese, po vodi pa je vožnja veliko bolj prijetna. Treba je obleči rešilni jopič, za spremstvo pa je tudi motorni čoln. Vodička razloži vse o laguni, lahko pa poskusiš tudi tisoč let stari led, ki pa ne bi bil primeren za hlajenje viskija, ker se prepočasi topi. Led, ki je bil pred kratkim v vodi, je modre barve, ker vpija vse druge barve, na zraku pa kristalizira in je bel. Veliko ledenih gora je črnih od vulkanskega peska, z njim je v glavnem pokrit tudi ledenik. 45


Prostor za pozno kosilo in prenočevanje najdemo blizu lagune na prijetnem postajališču, katerega posebnost je tudi stranišče brez tekoče vode, v školjko po potrebi vsebino potresemo z lesnimi opilki. Precej vetrovno je in proti večeru pade tudi nekaj kapelj dežja.

27. 8. 2013 Od petih do šestih je čudovit sončni vzhod. Ne morem si kaj, da ne bi zbudila Vinka, da še on posname to lepoto. Kasneje se pooblači, sploh pa neverjetno piha, zato zajtrk kuhamo v zavetju stranišča. Mrzle veter mene boža gor po glav in tud od zad, meni močno se dozdeva, da ima me srčno rad. Vsako jutro Milka naša vse nas nežno prebudi, da ta družba razigrana zajtrka ne zamudi. Ko bodo čistili to stranišče, bodo gotovo komentirali, da je bila to glede turistov res bogata sezona. Ob cesti proti Höfnu nas spremljajo lepi prizori z ovcami, konji in gosmi na zelenih travnikih. Konjev dost, ovc je dost, psov in pa labodov, za posnetke dobre vse dosti je sprehodov. Pa zakaj, pa zato ...

Več je tudi izhodov za ledenike, v vodi se vrstijo slikoviti odsevi. Höfn ("Pristanišče") je ribiško mesto na polotoku s 1.641 prebivalci. Pristanišče je nevarno zaradi plitvin, ki spreminjajo lokacijo, pozimi včasih zamrzne. Pred obalo je več otokov. Na cesti 1 ga od leta 2005 povezuje 1.300 metrov dolg predor z vzhodnim delom Islandije, ker je bila cesta pozimi pogosto blokirana s snegom. Poleg ribolova in predelave rib je za mesto pomemben turizem – ture na ledenike. Ima letališče, šole, muzeje in je hortikulturno prijetno urejeno. 46


V trgovini dvignejo zastavo v našo čast, no, ja, saj jo vsako jutro ob odpiranju. Trgovino z alkoholom pa odprejo šele ob dveh. Zato pa je odprta galerija v mestni hiši in ogledamo si jo. Še naprej se vrstijo lepi prizori s konji, opazimo tudi enega jelena. Lagune so obkrožene s slikovitimi hribi. Na travniku traktorist obrača čisto zeleno travo. Sploh ne vem, kako se pri tako vlažnem vremenu lahko kaj posuši, sicer pa je danes spet rekordnih 16 do 17 stopinj. Dolgo časa se vozimo ob morju s črnimi plažami, na enem mestu pa je velika skupina labodov. Kar dolgo časa nam vzame, da obvozimo 35 kilometrov globok zaliv Berufjörður, ob katerem si privoščimo tudi kosilo, vidimo ribogojnice in v kraju Berunes pomahamo kmetiji, kjer smo pred petimi leti prespali. Samo še malo ostanemo ob morju, potem pa zavijemo v hribe. Po ovinkih se dvigamo med potočki in jezerci, potem spuščamo, ob cesti jezerca, mah in bele glavice munca, potem pa vse več drevja. Prihajamo na področje jezera Lögurinn v obliki svinčnika, ki je s 53 kvadratnimi kilometri tretje največje jezero v Islandiji. Dolgo je 25 kilometrov, zaradi globine 90 do 112 metrov seže pod nivo morske gladine. V jezeru naj bi živela pošast, ki se pojavlja v obliki kače, zmaja, kot tjulenj, konj, hiša …

Na vzhodni strani je velik gozd Hallormsstaðaskógur, največji v Islandiji s 54 vrstami dreves iz Severne Amerike, Evrope in Azije na 740 kvadratnih kilometrih. Tu se je na koncu 19. stoletja začelo pogozdovanje Islandije, leta 1905 pa je bilo področje postavljeno pod zaščito. Mi vidimo predvsem velike površine macesna. Sicer pa še vedno velja tisto: če se izgubiš v islandskem gozdu, samo vstani in boš videl, kje si. Na križišču spregledamo, da cesta na levo ne vodi samo do mesta, kjer je bil v 15. stoletju samostan, zdaj pa je tam inštitut v hiši pisatelja, ki je pisal predvsem v danščini in bil zelo popularen na Danskem in v Nemčiji: Gunnar Gunnarsson je bil celo trikrat nominiran za Nobelovo nagrado za književnost. Na levo bi morali zaviti tudi do tretjega (ali četrtega) največjega slapa v deželi – Hengifoss (»viseči slap« - 118 metrov visok) in nekaterih manjših slapov. Tako zamudimo možnost, da bi preverili, če ta slap res buči tako glasno kot bi vzletal Boeing747. V mestu Egilsstaðir "zašpilimo klobaso" - zaključimo krožno pot po Islandiji. Po lokalni cesti se skozi naselje Eiðar zapeljemo ob 40 kilometrov dolgi reki Selfljót, ki teče iz jezera Helluvatn in nekaterih drugih, predvsem pa je znana po svojih meandrih in ugodnih možnostih za ribolov. Ustavimo se na kraju Kjarvalshvammur pred hišico, v kateri je nekaj časa bival eden največjih islandskih umetnikov Kjarval. Tu se odločimo ostati čez noč, ker pa je še zgodaj, nas hitro pritegnejo borovnice v strmini nad hišo, kasneje pa se povzpnemo čez skalni rob na planoto, po kateri vodi ozka stezica med 47


resjem in borovnicami. Navzdol se odpirajo krasni razgledi na reko z meandri, nekaj pa nas zanima, kaj je na drugi strani roba. Eno uro hodimo, ovce nas radovedno opazujejo izza skal, na desni pa še vedno reka, ki vijuga med svetlozelenimi pokošenimi travniki z nešteto belimi balami trave in temnozelenimi njivami ovsa, vmes pa so še jezerca in ob cesti kmetija. Spustimo se na cesto in odkorakamo nazaj k avtobusu, kjer mirno zaspimo. 28. 8. 2013 Zgodaj zjutraj oblaki narišejo na nebo in gladino reke Selfljót neverjetno lep vzorec. Kako primerno za to okolje (Kjarvalshvammur pri kmetiji Ketilsstaðir), saj smo pred hišo, kjer je v letih 1948 - 1968 večkrat bival eden največjih islandskih umetnikov slikar Jóhannes Sveinsson Kjarval (1885 - 1972). Tu je ustvarjal čudovita dela, užival in okolje je dobro vplivalo nanj ter njegovo zdravje. Prikazoval je lepote te dežele in vplival na odnos Islandcev do nje. Rojen in živel je v revščini, trdo delal, se šolal na Danskem, se poročil z Danko in kasneje ločil. Za mnoge je veljal kot posebnež, klovn. Nekaj časa je tu živel v šotoru, potem pa je prosil kmeta, če lahko postavi hiško. Kmetica je skrbela za hrano, otroci ga niso smeli motiti, bil pa je dober do njih in jim dajal čokolado in posušene ribe. Po njegovi smrti je razpadajočo hišo in dve drugi manjši poslopji prevzel muzej. Danes je v hiši stara postelja in druga borna oprema, v manjšem poslopju pa čoln. Informativna tabla lepo predstavi tega umetnika, njegovo življenje in delo. Njegova dela so razstavljena v umetnostni galeriji Kjarvalsstaðir v Reykjavíku. Dopoldne imamo še čas, zato se peš za tri ure odpravimo preko višavja z redkimi jezerci, ovcami, reso in borovnicami, mimo samotne kmetije do reke Lagarfljót, ki izteka iz jezera Lögurinn in je ena glavnih rek vzhodne Islandije. Razen ene hiše daleč naokrog ni nobenega znaka življenja, zanimiva pa nam je tudi miniaturna njivica krompirja in še manjši borov gozdiček. Imamo zanimivo spremljevalko domačinko - divjo gos, ki je očitno navajena ljudi. Pešači z nami, pa tudi malo leti, vmes malica sočno travo, na povratku pa ima z našo skupino velike težave. Raztegnemo se, vmes so vrzeli, ona pa teka od ene k drugi skupini, kot bi hotela ugotoviti, če zadnji rabijo pomoč. Saj dobro poznamo socialni čut in navado gosi, ki letijo v obliki črke V in pomagajo druga drugi. 48


V mestu Egilsstaðir imamo dve uri časa, da zapravimo zadnje islandske krone, kupimo hrano in spominčke, potem pa se zapeljemo čez prelaz mimo jezerc in slapičev, s pogledom na lise snega v hribih in se spustimo v Seyðisfjörður, kjer nas že čaka trajekt. Vendar ni še čas za odhod: parkiramo pred igriščem za golf, prerazporedimo prtljago in skuhamo kosilo. Danes je posebna priložnost: praznujemo slovo od Islandije in Marjanin rojstni dan. Ta že toči Jägermeister, pripravljeno ima pecivo na lepo vezenem prtičku, Vinko ji preda voščilnico z drobnim cvetjem, vsi pa ji tudi zapojemo: Marjana zdaj naša svoj praznik slavi, srečo ji voščimo zbrani mi vsi; zdravja, veselja in varen korak, zadovoljstvo prinese trenutek naj vsak. Gremo v daljine, dokler nas ta strast ne mine! S tabo še kam drugam, glej, da boš povedla kam. Še predaja tortice in že se mastimo: obloženi kruhki s prekajenim lososom, zarebrnice s krompirjem, pecivo, torta, vino ... Obiskat in z nami poklepetat pride tudi rojak Nicholas, potem pa nas policija opozori, da nismo na javne parkirišču. Tudi sicer je čas, da krenemo v pristanišče. Uslužbenec nam karte prinese kar v avtobus, vkrcamo se in odhod je celo malo pred predvidenim časom. Zremo v brazdo peneče se vode, ki ostaja za nami, in se poslavljamo od te prelepe dežele. Kmalu najdemo dve skupini Slovencev in z njimi izmenjamo vtise, nekateri pa se mrzlično hitijo tuširat. Počasi, počasi: najprej večerja, ki nam pripada, potem uživanje ob hladnem pivu ... Mirna vožnja nas zaziba v sen. In kot smo želeli: na povratku imamo vsi ležišča v istem "kvartu".

29. 8. 2013 Zbudim se kot običajno - ob petih. Ljubi mir imam pri tuširanju, tudi v samopostrežni restavraciji je le tu in tam kakšna živa duša. Urejam zapiske, Vinko ima delo na računalniku. Najprej užitek ob francoskem rogljičku in kavi, potem sledi pravi zajtrk v našem zimskem vrtu. Mirno plovemo in se zabavamo s kartanjem, od kosila pa nam je najbolj všeč neke vrste golaž z govedino in gobami. V kavarni nam potem pripada kava po polovični ceni 12 danskih kron (za en evro dobimo okrog sedem kron), sicer zaračunajo 24 kron, v baru na palubi 21, v samopostrežni 16, najcenejša in največ jo je na avtomatu - 11 kron. Avtomati "točijo" tudi vročo limonado, juho, coca colo, sprite ... 49


Popoldne smo na palubi in si ogledujemo Ferske otoke, mimo katerih drsimo, ob treh pa pristanemo v mestu Tórshavn. »Pristanišče boga Thora« – boga groma in bliska - je glavno mesto Ferskih otokov (najmanjše glavno mesto na svetu) z okrog 18 tisoč prebivalci na jugovzhodu otoka Streymoy (največji in najdaljši otok – 50 km, imenovan po močnem toku s hitrostjo 20 vozlov; vozel: ena nautična milja na uro = 1,852 km na uro, 0,514 m na sekundo), v bistvu v enem najslabših naravnih pristanišč v celi državi, ki je izpostavljeno močnim vetrovom in valovom. Ustanovljeno je bilo v desetem stoletju na skalnem rtu Tinganes, kjer se je vsako leto do leta 1816 sestajal vikinški parlament ting in je še danes tu sedež vlade. V 16. stoletju postane pomembno trgovsko mesto s skladišči, število prebivalcev pa le počasi raste, saj do začetka 17. stoletja tu živi le sto ljudi. 1673 požar uniči vse na rtu razen dveh skladišč. Do leta 1900 število prebivalcev naraste na 15 tisoč in danes tu živita dva od petih Ferčanov. Izkrcamo se in do osmih imamo čas za oglede. Vreme je bolj kislo, občasno nas osvežuje pohleven dežek. Najprej obiščemo trdnjavo Skansin z rdečebelim svetilnikom in razgledom. Zgrajena je bila okrog 1580 (ferski avanturist Magnus Heinason) za obrambo pred napadi piratov. Francozi so jo uničili leta 1677, ko v 12-urnem roku prebivalci Tórshavna niso mogli ustreči zahtevi po 100 volih, 200 ovcah, 500 parih rokavic, 1.200 parih nogavic in 60 spalnih srajcah. Stoletje kasneje je bila trdnjava ponovno zgrajena, leta 1808 pa so jo uničili Angleži, ki so prišli z jadrnico in niso zahtevali nogavic in spalnih srajc. Današnjo obliko zvezde je dobila kot sedež danske artilerijske garnizije (40 vojakov), Angleži so se sem vrnili v drugi svetovni vojni in jo uporabljali kot sedež vojaškega štaba. Dva topova, obrnjena proti morju, naj bi bila obramba proti Nemcem, štirje starejši pa so iz časa danskega trgovinskega monopola. Prija nam sprehod po svežem zraku in uživamo ob lepih razgledih. Pešačimo do trga Vaglið z uradom za turistične informacije in knjigarno v enem najbolj ohranjenem lesenem poslopju s streho iz ruše iz leta 1860 (včasih je bila to srednja šola). Tu je več kipov: politika in pesnika Effersøe, bronasti figuri moškega in ženske, portret dveh delavcev, malo naprej pa kipi plesočih otrok iz nerjavečega jekla – to naj bi bila fontana, ki pa je v vetru preveč škropila mimoidoče, in so morali pipo zapreti. Nasproti knjigarne stoji mestna hiša iz konca 19. stoletja, pred njo kip nagca z ogromno skalo, malo naprej zgradba parlamenta, ki je ena najmanjših na svetu – kot predmestna družinska hiša. Zgrajena leta 1856, povečana 1907, restavrirana 2000, povezana je z modernim prizidkom. Na trati pred njo se zberejo julija državljani, da 50


prisluhnejo govorom, ki označujejo začetek dvodnevnega praznovanja državnega praznika. Glavna nakupovalna ulica se imenuje po edinem ferskem Nobelovem nagrajencu – Niels Finsen (1860 – 1904) je leta 1903 dobil Nobelovo nagrado za medicino, ker je razvil radioterapijo za zdravljenje kožnih bolezni. Mimo starega pokopališča s skrivenčenim drevjem in z mahom pokritimi nagrobniki hitimo do moderne cerkve iz leta 1975 s 30 metrov visokim stolpom iz belega kamna v piramidni obliki. Navduši nas tudi hortikulturna ureditev z belimi marjeticami in velikimi grmi fuksij, ki jih opazimo tudi pred številnimi hišami. Nekatere so visoke kot drevesa. Spustimo se v zahodno pristanišče in obiščemo cerkev Havnar Kirkja – ki je bila zgrajena leta 1788, razširjena 1865. Znana je po srebrnem oltarnem križu iz 18. stoletja, mašni knjigi s srebrnimi okraski in modeli ladij v zahvalo posadk za srečno plovbo. Potem pa se porazgubimo po ozkih ulicah najstarejšega dela mesta. Nekdanje trgovske hiše iz 19. stoletja z značilno rdečo barvo fasade in belimi okenskim okviri ter travno rušo na strehi so sedeži sedanje vlade na koncu rta Tinganes. Nobenih straž in posebnega varovanja! Malo je ostalo od srednjeveškega zaradi požara leta 1673 in več sledečih (1950). Kljub temu stavbe dajejo vtis nekdanje trgovske postaje. Najbolj značilna stavba je Skansapakkhúsið, nekdanje skladišče iz leta 1749 na mestu nekdanje male utrdbe. Originalno lesena pritlična zgradba s kletjo iz kamenja, povezanega z malto iz zažganih morskih školjk, je značilna gradnja tega področja. Kasneje so dodajali nadstropja in prizidke, danes je to sedež ministrskega predsednika. Edini poslopji, ki nista bili uničeni v požaru 1673, sta Leigubúðin (skladišče kraljevih prejemkov v naravi) in Munkastovan (»bivališče menihov«) iz zgodnjega srednjega veka – najstarejša zgradba v mestu. Nasproti je Portugálið iz 1762 (stražarnica in ječa), zadaj pa ena najimpresivnejših zgradb župnišče Reyngarður iz leta 1630 v danskem stilu. Južno od ulice Bringsnagøta (tu je živel William Heinesen, rojen 1900 v Tórshavnu, začetnik ferskega romana, ki je pisal v glavnem v danščini) se razteza Under Ryggi s starimi hišami, ki niso bile uničene v požaru 1673. Majhne hiše, ki bolje ohranijo toploto, pa tudi lesa je bilo malo. Nekateri se vrnejo na ladjo, z Jožetom pa se še enkrat podava do sedeža parlamenta in od njega je le kratka pot (a short 51


dog-leg walk) do razglednega grička s kraljevim spomenikom (Kongaminni). Bazaltni obelisk so postavili leta 1882 v čast obiska danskega kralja Kristjana IX osem let prej. Zaradi razgleda ga je vredno obiskati. Mene zamikajo še ozke ulice in stare hiše nad vzhodnim pristaniščem, potem pa se tudi jaz vrnem na ladjo, čeprav je ura šele šest. Nobene kontrole ob vstopu! Večerjamo v zimskem vrtu, ob devetih zarohnijo motorji: vračamo se na celinsko Evropo. Spet kartamo, pa mi karte nekajkrat skoraj padejo iz rok, zato se že ob pol desetih odpravim spat. 30. 8. do 2. 9. 2013 30. 8. Danes cel dan preživimo na trajektu. Kot običajno se zbudim ob petih, urejam zapiske v samopostrežni restavraciji, uživam ob kavi in rogljičku. Ure nam minevajo ob zajtrku v zimskem vrtu, kartanju, kosilu, popoldanskem kartanju, klepetu, branju, počivanju, večerji, ogledu Vinkovih posnetkov, kartanju ... Ob pol enajstih me zmore spanec. 31. 8. Vstanem ob petih in še zadnjič izkoristim udobje trajekta za tuširanje in pranje glave. Za prvi zajtrk mi služi topla limonada iz avtomata, za drugi rogljiček in kava, naslednji pa je še bolj izdaten. Ob sedmih praznimo kabine, še pred deveto se izkrcamo. V Hirtshalsu je ura že deset, temperature 18 stopinj že dolgo nismo izkusili, dodatno pa nas ogreje še Marjana z žgano pijačo. Še enkrat ji zapojemo za rojstni dan, potem pa krenemo na pot proti jugu. Ob cesti se vrstijo požeta polja, koruza, zeleni travniki, krave ... Okrog dveh se ustavimo za kosilo na parkirišču pred trgovino REMI 1000 v prijetnem kraju Søften z malo manj kot tri tisoč prebivalci. Številna izkopavanja dokazujejo, da so tu ljudje živeli že v bronasti dobi. Vinko nas opozori na krasno urejeno pokopališče ob zanimivi cerkvi, katere začetek sega v 12. stoletje s kasnejšimi dozidavami. V njej se ravno zbirajo svati k poroki, na cesti pa srečamo tudi pastorja - žensko, ki stanuje v prelepi starinski hiši. Na prijetnem soncu uživamo kosilo, potem pa nadaljujemo pot. Okrog petih popoldne v bližini Flensburga prestopimo mejo in v Nemčiji izkoristimo preprosto počivališče za uporabo stranišča s školjkami in umivalniki iz nerjavečega jekla. Še eno počivališče s trgovino, ogled video posnetkov o obisku Ferskih otokov in Islandije pred petimi leti, nekaterih komercialnih predstavitev teh dveh dežel, ob desetih pa smo skoraj že vsi v postelji. 52


1. 9. Ob petih rogovilim po toaletnih prostorih, kjer je dovolj prostora tudi za umivanje, pohvalim vzdrževalko za čistočo in lepo urejenost, natakarico v restavraciji pa kot edina gostja razveselim z naročilom čaja in rogljička. Smo na počivališču v bližini Magdeburga in pisani oblački nam okrasijo nebo ob sončnem vzhodu. Za zajtrk je na voljo celo enolončnica od včeraj: to ni "gablc" (zajtrk z vilicami), ampak "loefelc" (zajtrk z žlico). Ko nadaljujemo pot, se ob cesti vrstijo polja, bajerji, precej gosti gozdovi, ki gotovo polja dobro varujejo pred vetrom. Na nekaterih mestih so krajši zastoji zaradi obnove ceste. Čas si krajšamo z ogledom uradnih filmov o Ferskih otokih in Islandiji. Zanimiv je postanek na počivališču Frankenwald v bližini nekdanje meje z Vzhodno Nemčijo, kjer so parkirišča v več nivojih, restavracijski objekt pa je nad pasovi avtoceste, kot je to ponekod v Italiji. Okolica je rahlo gričevnata s travniki, gozdički, njivami in vasmi. Kosilo s hitrim lupljenjem krompirja si pripravimo na novem počivališču, kjer so na voljo otoki s kovinskimi mizami in klopmi, velikimi kontejnerji za smeti, stranišča s tekočo vodo in dovolj toaletnega papirja. Ob pol štirih nadaljujemo vožnjo, večkrat prečkamo Donavo, opazujemo zanimiva mesta in nekaj minut čez šesto smo že v Avstriji. Na poti dremamo, beremo knjige, klepetamo, popevamo ob glasbi, spremljamo traso vožnje, zagrizeni kvartopirci (kvartopirke!) pa mečejo vražje podobice na ležiščih. Ob mixu domačih skladb na avtobusu tudi zaplešemo in se pred Gradcem čudimo številu predorov. Pri odcepu za Trieben mora avtobus stati 45 minut, pa še mi izkoristimo stranišča in trgovino. Nasproti se nam pripelje drugi šofer, okrog desetih smo v Gradcu, čez dobrih 40 minut pa zaploskamo in zapojemo: "Slovenija, od kod lepote tvoje ..." Tako hitro napredujemo, da je v nevarnosti program o povratku 2. septembra. 2. 9. Uspelo nam je! Ob pol enih parkiramo pred Vebrovo hišo v Orešju. Žalostno je slovo, mi domov hitimo, vse lepote in ves čar v srcu ohranimo! Pa zakaj, pa zato ...

53


Sonja in Jože me pripeljeta pred blok in pomagata pri prtljagi. Prav pa mi pride tudi novo dvigalo, ki so ga montirali v času moje odsotnosti. Kako se je bilo zbuditi v tišini svojega stanovanja brez dvajsetih sostanovalcev? Malo čudno! Pa se ti oglasi mobitel in vabilo moje ponedeljkove pohodniške skupine na praznovanje rojstnega dneva. Odhod čez eno uro. Kup prtljage sredi sobe bo že počakal! 27. 9. 2013 Vsako vandranje je treba primerno zaključiti: tokrat smo se odločili za Lisco. Jurkova koča nudi prijetno zavetje pred deževnim in meglenim večerom, v peči prijazno prasketa ogenj, miza se šibi od dobrot. Prijetno se je spet srečati, pozdraviti, poklepetati in obuditi spomine. Samo dve udeleženki nista mogli priti, je pa tu tudi naš zvesti šofer Emanuel in par Veber-Košmerl s sinčkom. Vinkov sin Aleš nam pripravi pravo gurmansko doživetje z različnimi, tudi eksotičnimi vrstami mesa, krompirjem in zelenjavo. Okusne solate pa so gotovo Milkine. Poleg zavitkov, potice, slanega in sladkega peciva je na voljo izbrana pijača in veliko sadja. Vinko nam predstavi izbor svojih posnetkov, vsak pa dobi tudi njegov komplet na dvd-ju, jaz dodam še svoje filmčke in izpis vandrovskih pesmi dovolj gradiva za dolge zimske večere. Najbolj nas preseneti Pavla, ki vsakemu podari pižamo. Ker je s kratkimi rokavi, drugo leto gotovo vandramo v tople kraje. Vsi ne moremo ostati na Lisci in prespati, poslovimo pa se s trdnimi željami za ponovno snidenje.

In, kaj nam je najbolj ostalo v spominu z vandranja? -Strpni in prijateljski odnosi med vandrovci in vandrovkami. -Malce zadržani domačini, ki se odprejo, ko se ogrejejo. -Neverjetna pokrajina v obeh deželah. -Veličina narave: voda, ogenj, rastlinje ... -Kako veliko je mogoče doseči v sorazmerno skromnih razmerah. Ferčanom želimo, da bi spretno uporabili svojo avtonomnost v okviru Danske, Islandcem pa, da bi znali zdržati ob začeti reformi in prebroditi krizo. Sicer pa so mi še vedno neverjetni podatki, da v Islandiji, ki je petkrat večja od Slovenije (103.125 km²), živi le za eno Ljubljano prebivalcev 54


(313.183). Ko pa enkrat vidiš vse te prostrane ledenike, ki zavzemajo okoli enajst procentov površja, in peščene puščave, ti je vse to bolj jasno. Tudi to, da ti ljudje zaradi izbruhov vulkanov stalno živijo na sodu smodnika. KAKO DEFINIRATI ISLANDCE? Stereotip bi bil tak: prijazni, neposredni, znajo tuje jezike, cenijo znanje, ponosni so na svoje izročilo in jezik, srečni, delavni, zagovarjajo enakopravnost spolov in različno spolno usmerjenih, vsak pozna vsakega, radi izstopajo v modi, uspešni glasbeniki in igralci … NA KAJ SO ISLANDCI POSEBNO PONOSNI? 1. Narava: največji evropski ledenik, najmočnejši slap, največji previs, polnočno sonce, polarni sij … 2. Jezik: ohranili so ga v stoletjih, to je jezik sag in pesmi, v njem je Halldor Laxness leta 1955 dobil Nobelovo nagrado za književnost; ni zelo praktičen, imajo pa radi, kako zveni, to je jezik prednikov. 3. Pravice: najvišji nivo pri enakosti spolov, spolno usmerjenih, svobodi izražanja, visok nivo demokracije. 4. Mornarji - ribiči: uspeli ohraniti ribolovno območje. 5. Njihovi fantje: rokometaši s srebrno medaljo z olimpijade leta 2008. 6. Moč: dva Islandca osem let osvajala naslove najmočnejših na svetu (Jón Páll Sigmarsson in Magnús Ver Magnússon – vsak po štirikrat). 7. Lepota: štiri Miss sveta iz Islandije (Guðrún Bjarnadóttir - 1963, Hólmfríður Karlsdóttir - 1985, Linda Pétursdóttir - 1988 in Unnur Birna Vilhjálmsdóttir – 2005). 8. Sreča: so eden najsrečnejših narodov na svetu, kar jih še posebno osrečuje. 9. Znanje: najvišja stopnja pismenosti na svetu, izobraževalni sistem je bil in je temeljni kamen preživetja in napredka. 80% porabljene energije je iz zelenih virov. 10. Navdih: narod je kreativen, otok daje navdih tudi umetnikom celega sveta. Dežela je popularna, lepa in prijazna, na to so domačini ponosni. Včasih so bili ponosni tudi na svoje banke, zdaj pa ne več … SLAVNI LJUDJE Pevka Björk Guðmundsdóttir, župan Reykjavika Jón Gnarr (bivši komedijant), prva predsednica na svetu Vigdís Finnbogadóttir, prva premierka – lezbijka na svetu Jóhanna Sigurðardóttir, štiri miss sveta (Guðrún Bjarnadóttir - 1963, Hólmfríður Karlsdóttir - 1985, Linda Pétursdóttir - 1988 in Unnur Birna Vilhjálmsdóttir – 2005), osemkratni naslov najmočnejšega moškega (Jón Páll Sigmarsson in Magnús Ver Magnússon – vsak po štirikrat), filmski producenti Sigurjón Sighvatsson, Baltasar Kormákur, Magnús Scheving; režiser Friðrik Þór Friðriksson (nominiran za Oskarja), pisec kriminalk 55


Arnaldur Indriðason (prevodi v 26 državah), Nobelov nagrajenec za književnost Halldór Laxness, nogometaš Eiður Smári Gudjohnsen, rokometaš Ólafur Stefánsson. NENAVADNO! 1. V Islandiji ni priimkov. Hčerka maminemu ali očetovemu imenu doda –dóttir (hči), sin pa –son (sin). Izjema so priimki danskega izvora. Kličejo se po imenih, brez gospod ali gospa. 2. Župan Reykjavíka: Jón Gnarr. Ekscentričen komedijant, oblači se tako, kot da je vsak dan parada gejev. 3. Pivo je bilo v Islandiji prepovedano do prvega marca 1989. Zdaj je to posebne vrste praznik, alkohol pa je še vedno mogoče kupiti le v državnih trgovinah ÁTVR (Ríkið), ki so odprte le nekaj ur popoldne in ne vsak dan. Edini prometni zastoji so pred temi trgovinami. 4. Omake. Imajo omake za vsako hrano. 5. Govorjenje ob vdihu. Značilno tudi za druge severne dežele. 6. Pečenje na žaru. Zunaj pečejo celo leto in ob vsakem vremenu. 7. Matere pustijo svoje dojenčke v vozičkih zunaj pred lokali, da jih ne bi motil hrup v njih. 8. Islandija je najboljša na svetu na glavo prebivalca (per capita). Islandci imajo kompleks majhnega naroda, zaradi tega pogosto uporabljajo to frazo. 9. Avtomobili. Velikanski za težke razmere na cestah, grozljivo parkirani zaradi občutka, da je tako veliko prostora. 10. Golota. Normalna stvar pri tuširanju pred bazenom in včasih tudi kopanju. OBIČAJNA HRANA Ribe in ovce z mehkim mesom iz čistega okolja. Skyr – podoben jogurtu (visokoproteinski z nizko vsebnostjo maščob). Recepta nikomur ne izdajo ali prodajo, kljub temu, da so si Američani zelo prizadevali za to in že delajo reklamo o islandskem izvoru. Ogabna hrana: hákarl (fermentirani morski pes – kot bi se kdo na meso polulal), zakopani kruh (z vonjem po žveplu), posušena riba z maslom, svið (ovčja glava), slatur (krvavica), hangikjot (viseče meso – prekajene ovčje meso – kot, da bi prežvečil pet prižganih cigar naenkrat), slana riba (zelo slana!), kaefa (pašteta, ki ima barvo sivega ponedeljka), kitovo meso (pogosto jedo surovo), ovnova jajca na kislo, lifrarpylsa (jetrna klobasa z okusom po krvi in železu), brennivin (žganje iz krompirja in kumine), gellur (jeziki polenovke – v bistvu mišice za in pod jezikom: belo in spolzko, Azijci imajo pogosto namesto lignjev), hvalspik (kitova maščoba kuhana v mlečni kislini), kútmagar (ribji želodec polnjen z ribjimi jetri in ržjo: želodec z drobovjem), fiskibollur (ribje kroglice), mjólkursoðinn lundi (njorka kuhana v mlečni omaki), selshreifar (tjulnove plavutke). 56


Na vandranju smo uživali: Vincenc Šeško, Romana Ivačič, Pavla Judež, Franci Judež, Jožica Cajhen, Sonja Kostevc, Marjetka Kostevc, Sonja Maček, Janez Maček, Marija Dvojmoč, Vojko Dvojmoč, Marija Radej, Jože Radej, Oton Ivačič, Ksenija Ivanšek, Ljudmila Požun, Alojzija Šintler, Jožica Krivec, Jože Raušl, Marija Čater, Tatjana Podlipec in šofer Emanuel Šinkovec. VIRI: 

James Proctor: Faroe Islands

Tourist Guide Faroe Islands 2008

Fran Parnell, Etain O'Caroll: ICELAND

ICELAND, Insight Guides

AROUND ICELAND, A Comprehensive and Concise Visitors' Guide to Iceland (2008)

Spletne strani

Besedilo in posnetki Romana Ivačič Naslovna stran Vinko Šeško

57


Ferski otoki in Islandija 2013