Issuu on Google+

1, 2/2011

revija z odgovori za velike in izzivi za male

GLEDALIŠČE ZA DOJENČKE IN MALČKE SAMO ZA OČKE: MOJ OČI JE MALO ČUDEN JE OTROK INDIVIDUALNI PROJEKT STARŠEV?


Ne spreglejte

Ne spreglejte:

Uvodnik:

Danes bom razmišljala o razmišljanju. Sem ena tistih, ki analizirajo in secirajo vsako besedo, stavek, pogovor, v smislu »Kaj je pa s tem mislil/-a?«, na koncu pa sem secirala še celo vsako nadaljnjo, ki je vzbudila predvidevanja in še več misli. Nekoč mi je bilo v ponos, da sem sposobna predvideti naslednjo besedo sogovorca ali napovedati izid pogovora. Vse je imelo globlji pomen, zdelo se mi je, da vidim več kot drugi, da sem bolj dovzetna za dogajanje okoli sebe, ampak ... Tako analiziranje in seciranje človeka precej izčrpa. Poleg tega velikokrat naletiš na koga, ki ti strumno parira in je sposoben še globlje analize in potem tebi razlaga, zakaj ti toliko razmišljaš. Razmišljanje velikokrat pripelje do oklevanja, do strahu, do tega, da smo ujeti v miselni vzorec.

KOLOFON Ringarajine iskrice - revija z odgovori za velike in izzivi za male Številka 1, 2; letnik III, februar 2011 Naklada: 35.000 izvodov 1855-2838 Izdajatelj: Danu d.o.o. Direktor Danu d.o.o.: dr. Jaka Lindič Ul. Franca Mlakarja 32, 1000 Ljubljana Vodja Danu Slovenija: Krešo Gotovac kreso.gotovac@ringaraja.net Odgovorna in izvršna urednica: Anja Pelan anja.pelan@ringaraja.net 041-667-077 Spletna stran: www.ringaraja.net/iskrice Oblikovanje: Andreja Vekar andreja.vekar@ringaraja.net Fotografije: iStockphoto Lektura: Danijela Cigale Oglasna sporočila so lektorirana s strani oglaševalcev. Otroške iskrice ustvarja: Damjan Alešnik

Razglednice – 4 Čvekamo s Katjo Povše – 8 Tema meseca: Gledališče za dojenčke in malčke – 12 Fit mamica: Kako uspešno shujšati po novem letu – 14 Psihologija: Pride čas, ko se ne moremo imeti več samo radi – 16 Dobrodelnost – 19 RR strokovnjaki – 20 Dobra praksa: Vzemimo si čas in prisluhnimo otroku – 22 KnjigaRajanje – 24 Zdravje: Probiotiki – 26 Urbani podvig: Novo leto v Južni Koreji – 28 Samo za očke: Čuden očka – 31 KuhaRajanje: Ljubezen in hrana – 32 Otroški kotiček – 35

Vodja oglasnega trženja: Maruša Najger, marusa.najger@ringaraja.net, 031-223-077 Oglasno trženje: iskrice@ringaraja.net Petra Prelec, petra.prelec@ringaraja.net, 041-894-303 Andreja Kočar, andreja.kocar@ringaraja.net 040-723-676 Tisk: DZS d.d. Distribucija: Tali, Barbara Novak Koritnik s.p. Seznam ustanov, kjer najdete revijo »Ringarajine iskrice«, si lahko ogledate na www.ringaraja.net/iskrice NAROČILA Vrtci, OŠ, ZD in druge ustanove lahko revijo naročite na tel. št.: 01 600 51 80 ali na e-naslov iskrice@ringaraja.net.

In sem poskusila. Nerazmišljati. Imeti prazno glavo in nasmeh na ustih. Kakšno olajšanje! Prvič mi je uspelo cel dan razmišljati samo o tem, da ne razmišljam (seveda sem se lotila zadeve na svoj način) – brez težav. Prazna glava, polno srce in energija na višku. Naslednji dan je zagon že rahlo popustil, zato so mi misli večkrat ušle, ampak sem se opominjala in trenirala. Dejansko gre za trening glave! Treninge pa naravnost obožujem, zakaj torej ne bi uspelo? Tisti, ki ste »analizatorji«, poskusite en dan nerazmišljati o tem, kaj se vam dogaja, zakaj se vam dogaja, kako se vam dogaja in kako je ta človek našel ravno vas, da vam pokvari dan. Borite se z nasmehom, ker vas nenazadnje nikoli ne doleti nekaj, česar niste zmožni rešiti. Tistim, ki nimate težav s seciranjem misli, pa želim, da ohranite to praznino in mirnost ter vam kličem hura, ker vem, kako dober občutek je to! Anja

3


4

Razglednice

Spet smo z vam i, spet objavljam o vaše Razgledn ice, ki nam jih pridno pošiljate! Hval a za vse utrinke in veliko energi je in poguma za prihodnje podv ige. Vsekakor računamo na to, da boste z nami celo leto!

DRAGI

Razglednice na m pošljite na iskrice@ringara ja.net.

VZGOJITELJI IN UČITELJI

Vr tec B rezovic a

Vr tec Mo jc

a

a Milan i OŠ nž r p c Vr te a Šentja n Majc

oper

K Vr tec

Vr te c

Mora vske

Topl ic

e

LUTKOVNA PREDSTAVA IN DELAVNICE Vrtec Mojca, vzgojiteljice Majda, Nataša in Nika

V prazničnem decembru so starši iz skupine Metuljčki pripravili otrokom lutkovno igrico z naslovom »Didel, didel, daja, dedek Mraz prihaja«. Martinov očka je pripravil sceno s smrečicami in igral medveda, Lukov očka je bil volk, Borova mami veverica, Tjašina mami zajček in Evina mami je igrala miško, očka pa je priskrbel prave filmske luči. Po odlično odigrani lutkovni predstavi smo okrasili tudi našo jelko, da bo dedek Mraz lahko prinesel darila. Pripravile smo tri delavnice, kjer smo izdelovali okraske za jelko: palčke iz plutovinastih zamaškov, okraske iz slanega testa in krogle iz papirja. Ob prijetnem druženju pa smo se tudi posladkali.

SREČNO!

Vrtec pri OŠ Milana Majcna Šentjanž, vzgojiteljice Joži, Tatjana in Nina

Za otroke najlepši mesec, saj so jih obiskali kar trije »dobri možje«. Otroci so bili celo leto zelo pridni, saj so darila kar deževala, tako doma kot tudi v vrtcu. Dobili smo nove žoge, družabne igre, konstrukcijske igrače, s katerimi si bodo otroci krepili svoje motorične in umske spretnosti. Da pa bi se dobri možje počutili pri nas dobrodošle, pa smo s pomočjo staršev in starih staršev okrasili vrtec. Okraski so se skupaj z barvnimi lučkami znašli tudi na smrečici, ki nas je razveseljevala vse dni v decembru. Zajtrke in kosila smo si privoščili ob soju svečk in prazničnih pogrinjkih, kar je otrokom dajalo večji apetit. Zunaj smo se veselili snega ter si naredili novega člana vrtca, in sicer Snežka Sneženega. Kar lep čas nam je mahal z igrišča, dokler ni prišlo toplo sonce, ki nam ga je vzelo. A vemo, da se drugo leto spet snidemo. Zadnji teden pred šolskimi počitnicami pa je bil še posebno čaroben. Otroci prvih treh razredov so nam čas popestrili z dramatizacijami pravljic, mi pa smo njim pokazali, da znamo peti, deklamirati in plesati. December je mesec želja ter voščil in tako smo tudi tokrat staršem naredili voščilnice, ki pa smo jih za spremembo kar preko pošte poslali domov. Otroci so znamke nalepili sami in tudi pismo sami oddali na poštnem okencu, kar jim je dalo občutek pomembnosti. V letu 2011 pa ne želimo lepih želja le staršem otrok iz vrtca, ampak tudi vsem babicam, dedkom, tetam, stricem, sestram in bratom, sosedam in sosedom, delavkam in delavcem, velikim in majhnim, mladim in starim, pa še vsem ostalim, ki smo jih po pomoti izpustili. Srečno naj bo celo leto!


OBISK PEKARNE

Vrtci Brezovica, skupina Lunice, vzgojiteljici Joži in Urška

V okviru projekta od Zrnja do kruha smo 17. novembra 2010 obiskali pekarno Kovač na Brezovici. Gospod Goran se je prijazno odzval naši prošnji in otrokom omogočil vpogled v vsakdan pekarne. Nadeli smo si nove predpasnike, ki nam jih je sešila mamica Eme Svete in si dobro umili roke. Opazovali smo peka pri pripravi testa v velikem mešalniku in se čudili velikim »rokam«, ki so gnetle testo. Sledilo je valjanje testa s strojem in tudi ročno. Otroci so ugotovili, da je valjanje z rokami veliko napornejše, zato so delo raje prepustili stroju. S pomočjo modelčkov so izrezovali piškote, katere so polagali na pekače. Iz ostanka testa nas je prijazni pek naučil izdelovati tudi rogljičke. Pri delu so bili zelo vztrajni in so napolnili veliko pekačev. Narejene piškote je pek z vozičkom zapeljal v peč. Med čakanjem na pečene piškote smo si čas krajšali s petjem pesmic ter z opazovanjem pekovskih pripomočkov in peka pri izdelavi različnih piškotov. Poskusili smo pečene piškote in bili enotni, da so zelo okusni. Ostale piškote smo odnesli s seboj v vrtec, jih zavili v prtičke in ponudili staršem. Nekaj piškotov so otroci odnesli domov tudi svojim bratcem in sestricam. Obisk pekarne nam bo še dolgo ostal v lepem spominu, zato so otroci v znak hvaležnosti narisali risbice.

VESELI DECEMBER

Vrtec Koper, enota Ribica, vzgojiteljica Alenka Rušt

December je mesec veselja in praznovanj. Tudi v našem vrtcu smo otrokom pričarali prav posebne praznične dni. Za to priložnost smo pripravili glasilo »DECEMBRSKE ISKRICE«, s katerim smo starše obvestili o dogajanju v vrtcu ter mu dodali nekatere koristne nasvete za ustvarjalno preživljanje prostega časa in naše lepe želje za novo leto. Dejavnosti, ki so popestrile dneve, je bilo kar nekaj: okrasili smo vrtec, iz slanega testa smo izdelali okraske za novoletno drevo, iz papirja smo izdelali snežne kepe, s katerimi smo se tudi kepali, na uri pravljic smo prisluhnili pravljici o dobrem snežaku, imeli smo plesno delavnico, izdelovali smo voščilnice, skupaj rajali in prepevali ter si ogledali lutkovno predstavo Grad gradiček, … Obiskalo nas je tudi nekaj prav posebnih gostov. Otroci pevskega zbora Vrtca Ribica so nam priredili mali koncert, s čudovito igrico pa so nas obdarile študentke Pedagoške fakultete Koper, s katerimi nas je obiskal tudi dedek Mraz, ki nam je prinesel nove igrače, žoge in veliko glasbil. Prav posebno doživetje je bil naš skupni nočni pohod z lučkami, ki ga je pospremilo posebno presenečenje – igrica, ki so jo pripravili in odigrali starši otrok. Vsem, ki so nam popestrili te praznične dni, se iskreno zahvaljujemo in voščimo veliko sreče v novem letu!

PRAVLJIČNI DOPOLDAN Z GOSPO SUZANO

Vrtec Moravske Toplice, vzgojiteljica Jožica Kučan, fotografije Anita Balajc

Pravljice so kot bogata košara idej za sprostitev otroške domišljije, še posebej, če otrokom omogočimo, da to storijo skozi igro. So čudovita popotnica otroku na poti bralne samostojnosti, igrajo pa tudi pomembno vlogo tako pri učenju kot tudi pri vzgoji. Tako smo na našo pravljično uro povabili gospo Suzano Deutsch, ki je ravnateljica OŠ Fokovci. Predstavila nam je zgodbico Prav posebno božično darilo. Zgodbica pripoveduje o živalih, ki na božično jutro iščejo nekaj za pod zob. Divji prašiček najde v globokem snegu rumen koruzni storž, a potem zagleda lačno miško, ki se trese od mraza. Zgodbica je otroke tako prevzela, da so ji z veseljem prisluhnili. Po končani pravljici so si otroci skupaj z gospo Suzano ogledali ilustracije in obnovili zgodbo. Vsebina jih je navdihnila tudi za likovno poustvarjanje. Otroci so ustvarjali: risali so miško, divjega prašička, veveričko, … Vsaka žival je predstavljala junaka, ki je otroka prevzel in likovno navdihnil. Ta čarobna zgodba, ki govori o tem, da je treba svoje zaklade deliti s prijatelji, se nas je dotaknila s svojo vsebino in nam pričarala nepozaben dopoldan, ki smo ga preživeli skupaj z gospo Suzano. V spomin na naše srečanje nam je podarila knjigo, ki nam jo je prebrala, in sladko presenečenje, ki nas je čakalo v vrečki. Tako kot govori knjiga, da je svoje zaklade treba deliti z drugimi, je tudi gospa Suzana delila z nami, saj nas je popeljala v svet branja.

Zaključili smo še eno

Zaključena je dobrodelna akcija ObdaRajanje 2010, ki je bila znova neizmerno uspešna, saj je v njej sodelovalo kar 12.123 otrok in mentorjev iz vrtcev in osnovnih šol po celi Sloveniji. Izdelali ste kar 13.620 čudovitih voščilnic, ki ste jih unikatno okrasili, prav na vsako pa napisali lepo željo. Vaše »iskrice« dobrih želja smo razdelili otrokom v slovenskih bolnišnicah in ustanovah, da so jim polepšale praznične dni. Prepričani smo, da je bilo vaše delo nagrajeno z veliko iskrenimi nasmehi. Akcija ni prinesla veselja le prejemnikom »iskric«, saj je bila še posebej namenjena ravno vam, ki ste jih ustvarjali in se ob tem učili prijaznosti, solidarnosti in pozornosti. Ponosni smo na vse vas, vzgojitelje, učitelje in strokovne delavce v vrtcih in osnovnih šolah, kako znate motivirati svoje varovance, da skupaj pričarate tako lepe mojstrovine! Vsekakor je akcija ObdaRajanje postala tradicionalna in jo bomo obudili vsako leto! Utrinke iz akcije si lahko ogledate tudi na www.ringaraja.net/obdarajanje. Čestitke, pohvala ter zahvala vsem sodelujočim! Vaša Ringaraja

5


6

Vr tec Aga t

a

Vrtec Šentvid

Vrtec Hrastnik

Vrtec Ledina, Ljubljana Vr tec N ajdihojc a, enota P alček

dbočje

o Vr tec P

Vr te c

Vrtec Prosenjakovci

Treb nj

e


STE ŽE TELOVADILI Z BOŽIČKOM? Vrtec Šentvid, vzgojiteljica Marjetka Žogan

S starejšimi otroki smo skupaj načrtovali dejavnosti za zadnji mesec v letu. Vsi so se strinjali, da naj bo vsak dan pravljičen, čaroben, igriv, drugačen, za kar bodo poskrbeli otroci, vzgojitelji in starši. Tako smo se družili na popoldanskih delavnicah, kjer so nam starši pomagali okrasiti novoletno jelko, pripraviti sadno solato, za nagrado pa smo jim zapeli nekaj zimskih pesmic in se skupaj naučili še eno: ZIMSKO VESELJE. Že naslednji dan je otroke v telovadnici presenetil Božiček, ki je otrokom pripravil poligon, na katerem se je preizkusil tudi sam. Si predstavljate, kako je lezel skozi obroč, kako se je kotalil, plezal, hodil po vrvi, … Otroci so mu sledili, se razgibali, nasmejali in na koncu ujeli paket. Le oni vedo, kaj je bilo v njem.

SKRB ZA ŽIVALI Vrtec Agata, vzgojiteljici Jožica Maček in Tatjana Ravnikar

Zapadlo je veliko snega in otroci iz skupine Čebelice že vedo, da živali v gozdu nimajo hrane, ker jo je prekril sneg. Odločili so se, da v gozd odnesejo korenje in jabolka ter z njimi nahranijo živali, da ne bodo lačne. Redno skrbijo tudi za ptice v okolici vrtca.

MIA NA OBISKU PRI »ZMAJČKIH« Vrtec Hrastnik, vzgojiteljica Maja Petan

Vsi smo različni, drugačni in na en način edinstveni, posebni. To smo ugotavljali in spoznavali ob različnih vsebinah in dejavnostih. Primerjali smo se med seboj po velikosti, barvi oči, dolžini las, različnih spretnostih, … Spoznavali in predstavljali so svoje »šibke« strani, spretnosti, ki jim niso kos, pa bi si to želeli. Predstavljali so svoje strahove, svoje dobre in slabe lastnosti, svoje želje in interese. Ugotavljali smo, da moramo drug drugemu pomagati, sodelovati med seboj, ker nam je tako vsem lepše in boljše. Eni potrebujejo pomoč zaradi bolezni, drugi zaradi poškodb, starosti. Obiskali smo dojenčke na enoti Dolinca in se sami prepričali o njihovih spretnostih ter se poigrali z njimi. V vrtec smo na obisk povabili Mio. Pred dvema letoma je Mia obiskovala naš vrtec, lansko pomlad pa je iz neznanega vzroka nenadoma oslepela. Otroci so bili z njeno boleznijo predhodno seznanjeni. Nenazadnje že drugo šolsko leto zanjo zbiramo zamaške. Z nami je preživela dopoldan. Različne snovi smo prepoznavali po vonju in okusu. Seveda z zavezanimi očmi – vsi, razen Mie. »Meni jih ni treba zavezati, ker sem slepa!« je rekla. »A mi boš povedala, kako je vašim otrokom ime, ker jaz sem danes prvič tukaj in jih še ne poznam!« In tako nas je spoznavala na »svoj« način. Skupaj smo zapeli pesmico, se igrali v kuhinjskem kotičku, kamor so jo za roke odpeljale deklice. Razgibali smo se na toboganu v telovadnici. Celo na klavir nam je Mia zaigrala pesem Kuža pazi. Rekla je: »Imate pa lepo tu pri vas, v vašem vrtcu! Veš kaj bi bilo lepo? Če bi tudi vi vsi obiskali mene v mojem vrtcu!« Skupaj smo preživeli prijetno dopoldne in zanimivo življenjsko izkušnjo! Hvala Miinim staršem in Mii, da so nam omogočili nepozabno srečanje! Za konec le tole: OTROCI NIMAJO PREDSODKOV, SO STRPNI, SOČUTNI, ISKRENI! ZGEDUJMO SE PO NJIH!

PRAVLJICA Z LUTKO

Vrtec Ledina, Ljubljana, vzgojiteljici Ksenija Krajnc in Daša Lokar

V našem vrtcu smo se v letošnjem letu dogovorili za skupni projekt z naslovom Pravljica z lutko. Otroci bodo vsak mesec spoznali novo pravljico, nato pa ob pomoči vzgojnega kadra izdelali lutke iz različnih materialov. V mesecu oktobru smo se v skupini otrok od 1. do 2. leta seznanili z zgodbo o debeli repi in izdelali lutke na kuhalnici. Dodali smo jim jesenske plodove in semena, otroci pa so pri izdelavi sodelovali predvsem kot radovedni opazovalci in ustvarjalci. V skupini otrok od 2. do 3. leta pa smo spoznali pravljico o mali miški in velikem rdečem jabolku. Strokovne delavke smo za naše malčke pravljico tudi lutkovno uprizorile. Otroci so predstavo z zanimanjem spremljali, še bolj pa so se razveselili, ko so lutke z njimi tudi spregovorile. K sodelovanju smo povabili tudi starše, ki so za izdelavo lutk pridno prina��ali kuhalnice in naravni material ter bili nad našim ustvarjanjem navdušeni. Otroci so se s svojimi lutkami vsakodnevno igrali, jih ogledovali in se z njimi pogovarjali. V mesecu novembru pa so z novo pravljico na oder stopile lutke iz nogavic in otroke povabile k izdelovanju le-teh.

VEČERNI POHOD Z LATERNAMI NA LJUBLJANSKI GRAD Vrtec Najdihojca, enota Palček, vzgojiteljici Špela Kovič in Nives Zabret

Mesec december je čas pričakovanj in obdarovanj. Čas, ki ga namenimo drug drugemu, je najlepše darilo. V skupini Kužki večkrat povabimo starše, da skupaj z otroki in s prijatelji preživijo nekaj dragocenih trenutkov v naši družbi. Na roditeljskem sestanku smo se odločili, da decembrsko srečanje organiziramo nekoliko drugače. V začetku decembra smo se z laternami odpravili na Ljubljanski grad. Laterne smo izdelali na novembrski delavnici. 7. decembra 2010 smo se ob 17.00 polni pričakovanj zbrali pred Waldorfsko šolo in od tam krenili proti Ljubljanskemu gradu. V prvih decembrskih dneh je Ljubljano pobelil sneg, prižgale so se praznične luči, zato je bilo vzdušje še bolj čarobno. Pot nas je vodila vse do vrha, kjer so otroci dobili spominsko darilce za opravljen pohod. Druženje je potekalo v sproščenem vzdušju. Z Ljubljanskega gradu smo se spustili z vzpenjačo ter zaključili naše skupno srečanje. Srečanje pa ni bilo zanimivo le najmlajšim, ampak tudi starejšim. Lučke v naših laternah so počasi ugašale, še naprej pa so žarele v srcih naših otrok.

»PALČKI« NA OBISKU PRI STAREJŠIH KRAJANIH Vrtec Podbočje, vzgojiteljici Helena Banič in Katja Kostelac

Mali »palčki« smo se v letošnjem decembru ob prižganih lučkah na smreki v igralnici pogovarjali o prazničnem decembru. Izdelali smo voščilnice in praznične svečnike ter dodali še koledarje in se odločili, da bomo letos razveselili nekaj starejših ljudi v kraju in tiste, ki so bili včasih zaposleni v našem vrtcu in šoli. Obiskali smo deset ljudi, jim zapeli pesmico Zima bela, z njimi malo poklepetali in jim izročili naše darilo, ki smo ga prej skrbno zavili. Hvaležni obrazi so zrli v nas. Nekaterim se je utrnila tudi kakšna solza sreče. Otrokom sva želeli pokazati, da med nami bivajo tudi starejši ljudje, ki jih je treba obiskovati, z njimi poklepetati, jih spoštovati in jim pomagati.

MALI SLAŠČIČARJI

Vrtec Prosenjakovci, Vzgojiteljica Bernarda Koroša Pantović

Tako kot vse gospodinje tega sveta smo se tudi mi v predprazničnem času odločili, da bomo spekli kekse in se z njimi posladkali. Tako smo postali »mali slaščičarji«. Z otroki smo se dogovorili, kaj, kje in kako se bomo lotili dela. Najprej smo pripravili prostor v igralnici, nato smo si temeljito umili roke, si nadeli predpasnike, nato pa smo lahko začeli z delom. V igralnico smo na vozičku pripeljali vse sestavine, ki smo jih potrebovali za peko: moko, jajca, margarino, sladkor, valjar, desko, pekače in tehtnico. Vse sestavine, ki smo jih uporabili za testo, smo stehtali, jih dali v posodo in zgnetli v gladko testo. Nato smo testo razvaljali in z različnimi modelčki izrezovali različne motive. V pekaču smo kmalu zagledali lunice, različne rožice, gobe, zvezdice in ribice. Otroci so pri delu zelo uživali. Najljubše jim je bilo vsekakor to, da so lahko zase in svoje starše naredili nekaj sladkega, nekaj dobrega. Po končanem oblikovanju smo pekače odnesli v kuhinjo, kjer smo v pečici spekli piškote. Iz kuhinje je hitro zadišalo, zato smo komaj čakali kosilo, ko smo jih tudi poskusili. Piškoti so bili zelo, zelo dobri, saj smo na njih po končani peki potrosili tudi malo sladkorja v prahu, da so bili videti zasneženi. Naše kekse je pohvalil hišnik Roman, pa tudi vsi starši in stari starši, ki so prišli po svoje otroke oz. vnuke. Teh pohval pa smo se vsi skupaj zelo razveselili. Vsi, ki smo pekli današnje kekse, smo ponosni, da nam je uspelo napraviti nekaj tako dobrega. Da pa vas za te dobrote ne bi prikrajšali, vam bomo izdali recept. Morda se bo našel kdo izmed vas, ki si jih bo spekel. Pa uspešno peko vam želimo! RECEPT: 280 g margarine, 140 g sladkorja v prahu, 4 rumenjaki, 500 g moke. Vse sestavine zgnetemo v gladko testo. Testo razvaljamo in iz testa izrezujemo motive po želji.

SREČANJA

Vrtec Trebnje, vzgojiteljica Jožica Bevec

V enoti Romano pripravimo vsake štirinajst dni srečanje. Srečanja se udeležijo starši, katerih otroci obiskujejo vrtec. Preko slik in video posnetkov jim predstavimo dejavnosti, ki so jih izvajali otroci v vrtcu. S tem želimo starše ozavestiti o pomenu predšolske vzgoje in pridobiti njihovo zaupanje. V drugem delu srečanja pa starši in otroci izvedejo določeno delavnico na trenutno aktualno temo ali pa povabimo kakšnega zanimivega gosta, npr. knjižničarko, zobozdravstveno delavko, frizerko, višjo medicinsko sestro. Ta za starše in otroke pripravi predavanje o pravilnem umivanju rok, o pomenu ustne higiene, zdravi prehrani, škodljivosti kajenja, … Starši se srečanj udeležujejo v vedno večjem številu, kar dokazuje našo pravilno usmeritev. Želimo si, da bi tudi druženje pripomoglo k čim boljšemu sodelovanju in osebni rasti nas vseh.

7


8

Čvekamo Katja

Povše

»ČE OB PREDSTAVI SAMO EN OTROK PODOŽIVI VSAJ KOŠČEK ZGODBE, TAKO DA SE V NJEM NEKAJ PREMAKNE, JE TO POPOLNOMA DOVOLJ ZAME.«

Nazaj

Naprej

Katja Povše je lutkarka, igralka, pripovedovalka pravljic, umetnica in mlada mamica. Je začetnica pripovednega gledališča pri nas, saj je ustvarila gospodično Baziliko, ki otroke popelje v svet pravljic in zna v današnjem svetu, polnem hrupa in informacij, pridobiti popolno otrokovo pozornost, tudi s tišino. Njena poklicna pot je polna naključij. Najprej se je zaljubila v lutke, potem pa še v pripovedno gledališče. Njena zadnja projekta sta »projekt mamica punčke Neli« in projekt AEIOU – gledališče za dojenčke in malčke, ki se, spet po naključju, močno povezujeta.

?

? ?

Ditka, 16. 1. 2011, 20.01

Od nekdaj sem rada hodila na lutkovne predstave. Kot otrok sem hodila s svojimi starši, sedaj pa iščem čim več kulturnih gledaliških in lutkovnih predstav za svoje otroke. Imate kakšen predlog za predstavo za otroke? Tudi dojenčka imam, ampak je najbrž še premajhen.

Ninočka, 16. 1. 2011 , 20.03

Poznam eno super umetnico, Katjo Povše, ki je lutkarka, sedaj pa ima svoje pripovedno gledališče gospodične Bazilike. Je mlada mamica in veliko ve o umetnosti za otroke, trenutno pa nastopa tudi v prvi gledališki predstavi za dojenčke in malčke. Jo povabim na forum?

Ditka, 16. 1. 2011, 20.07

Ninočka, z veseljem. Jaz bi kar postavila prvo vprašanje. Katja, kako si ugotovila, da te zanimajo lutke in se začela ukvarjati z lutkarstvom?

KatjaP, 16. 1. 2011, 20.10

Živijo punce! Lutkarstvo je najbrž res nekaj, kar mi je bilo namenjeno, če sedaj pogledam nazaj. Bil je preblisk, neko spoznanje, ki sem ga doživela na lutkovni predstavi za odrasle, in sicer na mednarodnem festivalu lutk v Ljubljani leta 1992. Takrat sem še kot srednješolka šla na ta festival (bil je zadnji teden pouka pred poletnimi počitnicami), z vstopnico, ki mi je omogočala ogled vseh predstav festivala. Po ogledu prve predstave se je nekaj v meni tako močno premaknilo, da sem dejansko nehala hoditi v šolo tisti teden in si ogledala skoraj vse predstave festivala. Potem pa je šlo vse samo še v tej smeri. V Ljubljani se je ravno tisto poletje odvijala lutkovna delavnica, kasneje pa mladinski studio za lutkarstvo pod vodstvom Saše Jovanovića, kamor sem zvabila veliko prijateljev. Z ekipo smo ustanovili gledališče Labirint, kjer smo ustvarjali lutkovne predstave za odrasle.

Ninočka, 16. 1. 2011, 20.18

Katja, sedaj ustvarjaš za otroke, ampak mene najprej zanima, kako je bilo ustvarjati lutkovne predstave za odrasle?

KatjaP, 16. 1. 2011, 20.20

Ustvarjanje lutkovne predstave za odrasle je bilo neke vrste razkošje. Vsi smo bili še srednješolci in študentje, tako da smo delali za dušo in od tega nismo živeli, nastopali pa smo tudi v študentskih klubih po Sloveniji, ki so bili takrat še zelo močni. Občinstva je bilo dovolj, naše želje po ustvarjanju pa so bile še večje. Dandanes z lutkovnimi predstavami za odrasle ne pokriješ niti vseh stroškov.

Ditka, 16. 1. 2011, 20.25

Na katerih projektih trenutno deluješ?

KatjaP, 16. 1. 2011, 20.28

Najbolj se posvečam gospodični Baziliki, seveda pa se rada odzovem tudi drugim povabilom. Trenutno nastopam v predstavi Glava dol – noge gor!, ki smo jo pripravili z gledališčem AEIOU, gledališčem za dojenčke in malčke, ki je novost pri nas (več o tem na strani 12). Delam tudi na projektih Knjižni molj Bogdan in Čajanka vešče Smilje, ki potekajo v Trubarjevi hiši literature, v¬ katerih preko knjige oziroma pravljice seznanjamo predšolske otroke s črkami, z branjem in s pisanjem. Društvo Taka Tuka in Katarina Picelj so me povabili k sodelovanju pri gledaliških delavnicah za otroke. Letos imam delavnico za zelo majhne otroke, s katerimi npr. poslušamo pravljico in jo potem zaigramo, tako da si vsak izbere svojo vlogo. Spet drugič uporabljamo različne pripomočke in sami ustvarjamo zgodbo. Otroci izredno radi sami ustvarjajo svoje vloge in na tak način izživijo določeno željo, zato se mi zdi to super način za krepitev domišljije in porabo energije.


?

?

?

9 Ninočka, 16. 1. 2011, 20.30

Kako je potekala pot od lutkarke v Lutkovnem gledališču Ljubljana do gdč. Bazilike?

KatjaP, 16. 1. 2011, 20.32

Spet lahko rečem, da je šlo deloma za naključje, saj sem obiskala festival Pravljice danes, ki ga vodi Anja Štefan, in sem bila prvič priča pripovedovanju pravljic odraslim, kar me je popolnoma prevzelo. Pripovedovanje pravljic je zame nekaj povsem drugega kot branje. Mislim, da si že tako ali tako vzamemo premalo časa za branje, kaj šele za pripovedovanje ali poslušanje. V Lutkovnem gledališču Ljubljana, kjer sem bila takrat zaposlena, so mi omogočili, da sem uresničila svojo željo in smo pripravili dan pripovedovanja pravljic za otroke. Odzivi so bili dobri – čeprav smo lutkarji prvič pripravili tak dogodek in naredili nekaj začetniških napak –, zato me je pripovedništvo še bolj prevzelo. To je bil nek začetni zagon, ki sem ga potrebovala, da sem se podala na samostojno pot, ker sem čutila, da si želim pripovedovati in ustvarjati po svoje ter krepiti svojo ustvarjalnost.

Ninočka, 16. 1. 2011, 20.35

In potem je nastalo Pripovedno gledališče gdč. Bazilike?

KatjaP, 16. 1. 2011, 20.38

Ko sem zbrala pogum, da grem na svoje, sem najprej iskala izraz za pripovedovanje in »igranje« pravljic, saj pri nas še ni obstajalo v taki obliki. Ne gre za navadno gledališče in niti ne za navadno pripovedovanje, saj je le-to zavito v dober scenarij, hkrati pa v medsebojnem vplivanju z otroki, ki na ta način res »padejo noter« in so del pravljice. Tako je nastal izraz pripovedno gledališče, ki ga do takrat v Sloveniji nisem zaznala, po svetu pa je že bilo uveljavljeno. Želela sem ustvariti lik, ki pripoveduje, in ta lik ločiti od mene, Katje. Želela sem, da bi ime »dišalo« in da bi se navezovalo na večno potovanje – skozi sebe in skozi pravljice. Tako je nastala Bazilika in to ne gospa, temveč gospodična, ker le gospodična lahko ves čas potuje in raziskuje, gospa pa bi pomenilo, da je poročena in da mora ostati doma. Gospodična Bazilika je na odru sama ter ustvarja in pripoveduje zgodbe, vendar pa pri nastanku vsake predstave sodeluje veliko ljudi, zato bi tudi rada omenila nekatere: Meta Wraber je narisala Baziliko, oblikovala spletno stran in je likovnica ene pravljice, Dalibor Milošević dela mojo spletno stran, Iztok Hrga je kostumograf, Tina Judnič je scenografka, Žiga Lebar izdeluje lutke, moj fant Gregor Zemljič skrbi za zvok, brat Matej Povše fotografira, pa moj oče in mama, ... Lahko bi rekla, da je Pripovedno gledališče gospodične Bazilike družinsko-prijateljsko gledališče.

Ditka, 16. 1. 2011, 20.40

Ali si pravljice, ki jih pripoveduje gdč. Bazilika, izmišljuješ sama?

KatjaP, 16. 1. 2011, 20.42

Ne. Bazilika pripoveduje ljudske pravljice, saj je tako veliko lepih pravljic, ki že obstajajo. Ona pričara otrokom celotno zgodbo tako, da jo otroci tistih 40 minut predstave živijo, so del nje. Ubadam se predvsem z videnjem, dojemanjem dobrega pripovedovanja, dobre uprizoritve vsega, kar se v pravljici dogaja, s triki, predmeti, z lutkami, glasbo, ... Neprestano iščem najustreznejše lutkovne in gledališke načine pripovedovanja zgodb.


10

Delavnice Taka Tuka

?

?

?

?

Ninočka, 16. 1. 2011, 20.45

Kaj je zate bistvo tvoje umetnosti za otroke?

KatjaP, 16. 1. 2011, 20.47

Vedno me je zanimalo, kakšen bo odziv otroka na enostavno besedo in pripoved, saj živimo v svetu, ki je hiter, glasen, marsikdaj vsiljiv, tudi za otroka. Veliko je igrišč in igralnic, na primer v trgovskih centrih, kjer so otroci v nekem glasnem okolju, polnem zunanjih dražljajev, zato je morda odmik v tišino, preprosto besedo in neko intimo pravljice tako privlačen za otroka. Zgodi se neka kemija med gdč. Baziliko, ki pripoveduje zgodbo, in otroki, ki vstopajo v zgodbo. V otrocih se to dogaja individualno, intimno. Ni ploskanja, norenja, glasnosti. Vsak doživlja zgodbo zase, pa vseeno vsi otroci nekako ob gledanju predstave delujejo kot eno. Zdi se mi, da so otroci neizmerno hvaležni, če jim pripoveduješ, ker si želijo miru, umirjenosti.

Ditka, 16. 1. 2011, 20.50

Ne odzovejo pa se najbrž vsi otroci enako?

KatjaP, 16. 1. 2011, 20.53

Ne, nikakor se ne odzivajo vsi enako, vseeno pa trdim, da so otroci, v nasprotju z odraslimi, zmožni popolne koncentracije in zlitja z zgodbo ter so zato še toliko bolj dovzetni za sporočilo predstave. Nekateri potrebujejo malo več spodbude, drugi pa potrebujejo mir in jim je dovolj, da samo poslušajo, vendar mora to pripovedovalec začutiti. Skozi izkušnje, ki sem si jih že nabrala, sem se naučila, da hitro preberem, kakšen pristop moram ubrati z otroki pred seboj. Predstava je zato vsakokrat drugačna.

Ninočka, 16. 1. 2011, 20.55

Si doživela že kakšen neverjeten odziv otrok?

KatjaP, 16. 1. 2011, 20.57

Doživela sem precej pretresljivo izkušnjo, ko sem malo po poplavah nastopala v Bohinjski Bistrici. Skupaj z gdč. Baziliko so otroci izbrali pravljico o ribi, v kateri pripovedujem zgodbo o fantku, ki ujame ribo in ta riba si želi nazaj v reko, v vodo. In v trenutku, ko sem omenila vodo, so otroci začeli kričati: »Voda, voda, voda!« Vsi so vstali, stopili na svoje stole, nekateri so se začeli celo jokati. Niso bili panični, ampak so se tako močno vživeli v zgodbo, da so jo očitno povezali z izkušnjo, ki so jo doživeli v preteklih dneh, ko so bili soočeni s poplavami. Tisti trenutek sem tudi sama premlevala v glavi, ali naj nadaljujem ali naj se ustavim in jih pomirim na drugačen način. Vseeno sem zaključila zgodbo in začela pripovedovati novo, tako da so se otroci počasi pomirili in v glavicah začeli doživljati nove dogodivščine. Tudi starši so se dobro odzvali, saj bi lahko povzročili paniko, pa so vseeno obstali v ozadju in počakali na razplet, ki je bil nenazadnje dober za vse.

Ditka, 16. 1. 2011, 21.03

Vloga mamice ti je pomagala tudi pri tvojem najnovejšem projektu – Glava dol – noge gor!. Kako? Tokrat ustvarjaš za dojenčke!


?

?

?

KatjaP, 16. 1. 2011, 21.08

Res je, ustvarili smo prvo predstavo za dojenčke Glava dol – noge gor! Težko bi se ta projekt zaključil bolje, kot se je, tako da sem resnično vesela in hvaležna za to izkušnjo, ki mi je bila dana. Zgodba je nadvse zanimiva, saj smo od ideje do začetka projekta zanosile vse članice ekipe, ki smo snovale gledališče za dojenčke, zato se še danes šalimo, da je bilo nalezljivo. Vsem nam je materinska izkušnja prišla zelo prav, saj smo lahko na svojih dojenčkih preizkušale odzive na barve, oblike, zvoke, vonjave, ... Igrale smo se s svojimi otroki in na tej izkušnji zasnovale predstavo, ki je prva in edina gledališka predstava za dojenčke in malčke do treh let. (Več o gledališču za dojenčke si lahko preberete na strani 12.)

Ditka, 16. 1. 2011, 21.10

Kako pa se tvoja hčerka odziva nate kot pravljičarko?

KatjaP, 16. 1. 2011, 21.13

Ne boste verjeli, vendar moja hčerka Neli zaenkrat noče poslušati mojega pripovedovanja. Zvečer si želi tišino in zato ji niti še nisem veliko pripovedovala, sama želi listati knjige, jaz pa ji mogoče malo povem, kdo je na sliki in kaj dela, dlje od tega pa še nisva prišli. Zaenkrat mi to povsem odgovarja, saj se mi zdi, da vse pride ob svojem času.

Ninočka, 16. 1. 2011, 21.16

Oba s partnerjem sta svobodna umetnika, hkrati pa tudi mlada starša. Kako se odvija vaše družinsko življenje?

KatjaP, 16. 1. 2011, 21.20

Ravnokar se uvajamo v vrtec, kar me po eni strani zelo veseli, saj se mi zdi vrtec dober za razvoj otroka. Vzpostavi se nek red, otrok je med vrstniki, postaviti se mora zase oz. po drugi strani prilagoditi in sprejeti, da ni vse samo njegovo. Po drugi strani pa je uvajanje stresno. Vsaj pri nas. Oba s partnerjem sva predana svojemu poklicu, ki je po eni strani fleksibilen, po drugi strani pa pomeni, da delava cele dneve. Čez teden nama veliko pomagajo starši, sedaj pa bo tudi lažje, ker gre Neli v vrtec. Doma skoraj ne kuhamo, razen ob nedeljah, saj smo si zadali, da je to družinski dan v tednu. Oba s partnerjem sva vegetarijanca, Neli pa meso je, saj smo vedeli, da bo šla v vrtec, kjer ni vegetarijanskega obroka do otrokovega 3. leta.

Ditka, 16. 1. 2011, 21.23

Zaupaj nam še, kakšna je tvoja hčerkica Neli in kakšna si ti kot mama. Sta si značajsko podobni?

KatjaP, 16. 1. 2011, 21.28

Neli je izredno živahna in zgovorna, kar je čisto nasprotje mene, saj sem bila kot majhna mirna in sramežljiva. Uveljavlja svojo voljo in je komunikativna. Moram priznati, da nimam neke močne vizije glede tega, kako bi morala biti vzgojena. Dejansko dopuščam, da se vsak dan moje razmišljanje lahko spremeni, predvsem pa se zavedam, da smo za vse odgovorni starši, zato moramo imeti predvsem v svoji glavi pospravljeno, da smo z otroki mirni in da jih jemljemo kot samostojne osebe.

Katji se zahvaljujemo za navdihujoč pogovor ob čaju! Vse osebe, z izjemo KatjeP, so izmišljene.

S Katjo sem klepetala Anja Pelan. Fotografije: Matej Povše in osebni arhiv Katje Povše

11


12

Tema meseca

Klepet z eno o d avto gledali ric šča za d o jenčke in malč ke, Ka tjo Po preber vše, ite na s t rani 8 v Iskrica h!

Gledališče za dojenčke in malčke pripravila: Anja Pelan fotografije: Matej Povše

Gledališče za dojenčke in malčke je novost v Sloveniji, na Finskem pa gre za zelo uveljavljeno umetnost, ki jo poznajo že skoraj 10 let. Najbrž ni naključje, da je idejo za to zvrst k nam pripeljala profesionalna lutkarka in mlada mamica, Finka Katja Kähkönen. Idejo za gledališče za dojenčke je v Sloveniji razvila skupaj s tremi mladimi mamicami, dvema samostojnima ustvarjalkama na področju umetnosti Matejo Ocepek in Katjo Povše in psihologinjo ter urednico oddaj za otroke Martino Peštaj. O gledališču za dojenčke AEIOU ter prvi predstavi Glavo dol – noge gor, ki si jo lahko ogledate z dojenčkom ali malčkom, smo se pogovarjali s Katjo Kähkönen in z Matejo Ocepek.

PREDSTAVE, KI SI JIH LAHKO OGLEDATE DVORANA ZVEZDICA, Rakovniška ul. 5, Ljubljana

torek 8. 2., ob 10.00 torek 8. 3., ob 10.00

petek 4. 2., ob 11.00 in ob 16.30 HIŠA OTROK IN UMETNOSTI, sobota 5. 2., ob 11.00 Cankarjeva 9, Ljubljana petek 4. 3., ob 11.00 sobota 5. 3., ob 11.00 Vse informacije na www.aeiou.si, sprejemajo tudi povpraševanja vrtcev.

Kaj sploh je gledališče za dojenčke in malčke? Za dojenčke in malčke je izrednega pomena, da iz okolja prejemajo pozitivne in poučne dražljaje. Raziskave kažejo, da je najboljši način za spodbudo in razvoj otroških možganov izkušnja, ki jo otrok doživi še kot dojenček oziroma malček in spodbudi vse njegove čute – dotik, okus, sluh in vid, pri čemer pa ne smemo pozabiti na izkazovanje ljubezni in odzivanje na otroka samega. AEIOU je projekt, ki vključuje vse to – predstavlja umetnost za vse čute. Predstava Glavo dol – noge gor! je interaktivno gledališče, ki ponuja glasbeno igralnico, besede, oblike, barve ter fiziološke in čustvene dražljaje. Kako vpliva taka predstava na dojenčka oziroma malčka? Predstava ponuja malčkom doživljanje z vsemi čutili: videti, slišati, otipati ter poskusiti. Malčke opogumlja, da razvijajo domišljijo. Poudarek je na stvareh, ki so tukaj in zdaj, v katerih sta vzrok in


posledica vidna. Strukturirana aktivnost je za malčka idealna za predstavitev novih idej in konceptov. Interaktivnost malčke spodbuja k raziskovanju in samostojnemu izražanju. Kako pa predstava pripomore staršem oz. vzgojiteljem? Predstava ima velik pomen tudi za starše oziroma vzgojitelje, zato so vsi odrasli, ki imajo stike z dojenčki in malčki, zelo dobrodošli. V njej lahko najdejo orodja in načine, ki jih bodo lahko kasneje tudi sami uporabljali v komunikaciji z otrokom. Naklonjenost in pozornost dojenčkom in malčkom pomagata in jim dajeta občutek varnosti, ki ga potrebujejo za brezskrbno in predvsem vedno bolj samostojno raziskovanje okolja. Umetnost lepo izraža, da je lahko kakovostno orodje za komunikacijo, tako samih s seboj kot tudi z drugimi, še posebej z otroki. Kako je nastala ideja za gledališče za dojenčke v Sloveniji? Kdo sodeluje pri projektu? V Sloveniji je idejna vodja Katja Kähkönen, ki prihaja s Finske, kjer je pred desetimi leti prvič slišala za gledališče za dojenčke, ki se je do danes močno uveljavilo na Finskem. Gledališče za dojenčke je popularna zvrst pri gledalcih, v programe jo vključujejo mestna gledališča, tudi izven Finske, na primer v Veliki Britaniji. Katja je vse od prvega srečanja z gledališčem za dojenčke razmišljala o ideji, da bi tako gledališče ustanovila tudi sama. Projekt se ji je zdel velik izziv, saj gre za popolnoma drugačno občinstvo kot pri navadnem gledališču. Občinstvo so dojenčki in malčki, ki so nepredvidljivi in imajo popolnoma drugačno zaznavanje sveta okoli sebe. Njihovi možgani še niso do konca razviti in vendar kar kličejo po zunanjih dražljajih in novih doživetjih. Tako mlado občinstvo še ni obremenjeno s prenesenimi pomeni, z metaforami, nikakor še ne moremo govoriti o njihovem pravem odzivu, temveč le o fizičnem in psihičnem. Vprašanja, ki so se Katji porajala, so: Kako tako občinstvo vpliva na obliko in vsebino predstave? Kakšna je umetnost, ki temelji zgolj na fizičnih in vidnih dražljajih? Kakšna je definicija umetnosti, ki je namenjena zelo majhnim otrokom? Zgodba o ekipi, ki sedaj ustvarja gledališče za dojenčke v Sloveniji, je pravzaprav kar malo neverjetna. Zakaj? Katja je čutila, da mora tako posebna

zvrst umetnosti oziroma gledališča temeljiti na osebni izkušnji. Kot nosečnica je začutila, da je to primeren čas za začetek projekta in je v letu 2009 k sodelovanju povabila kolegici, profesionalni ustvarjalki, Matejo Ocepek in Katjo Povše, kasneje pa še Martino Peštaj, ki so z veseljem sprejele povabilo, neverjetno pa je, da so zelo kmalu po zasnovi projekta vse zanosile in so lahko tudi na svojih dojenčkih preizkusile trike iz predstave, ki tako temelji na osebnih izkušnjah. Projekt AEIOU je zasnovan na ustvarjanju vezi z otrokom, saj dojenček pravzaprav večino sveta doživlja preko staršev, zato je tudi dobra komunikacija med igralcem v predstavi in dojenčkom ali malčkom ključnega pomena za predstavo. So predstave avtorske ali predelave uspešnic iz tujine? Kako nastane predstava za dojenčke in malčke? Predstava Glava dol – noge gor! je v celoti avtorsko delo. Od ideje do izvedbe je predstava nastajala približno dve leti. Vse punce smo sodelovale pri razvijanju ideje, zbiranju in študiranju materialov, prebiranju o psihologiji in razvoju otroka, predvsem pa si je vsaka zase nabirala prakso in izkušnje v odnosu s svojim dojenčkom, ker smo v tistem času tudi same postale mamice. Opazovale smo jih, kako se odzivajo na določene stvari, zvoke, barve in te stvari poskušale vključiti v predstavo. Pri nastajanju predstave nam je zelo pomagala tudi Martina Peštaj s svojimi izkušnjami psihologinje in mlade mamice. Kakšni so odzivi na predstavo? Predstavo smo igrale tako pred občinstvom, ki ga sestavljajo dojenčki in malčki s starši kot tudi v vrtčevskih skupinah. Otroci teh dveh starostnih skupin precej drugače delujejo, vendar smo to pričakovale in se na to pripravile. Odzivi na predstavo so zelo dobri. Najmlajši so predstavo spremljali vseh 40 minut (to so nam povedali starši), vrtčevski otroci (3 leta) pa so z zanimanjem in zelo skoncentrirani spremljali celo predstavo ter bili celo pripravljeni sodelovati v njej. Za koga so torej primerne vaše predstave? Predstave so primerne za otroke od 3. do 36. meseca. Oblikovali ste dve izvedbi predstave, in sicer vrtčevske predstave in predstave s starši. Dinamika teh dveh skupin je zelo drugačna, otroci drugače spremljajo predstavo, če jo obiščejo s starši, kot če so del vrstniške skupine. Zato je tudi naša igra temu prilagojena.

Nasploh pa lahko rečemo, da je bila vsaka predstava do sedaj drugačna. Predvsem je pomembno, da se igralki prilagodita občinstvu, ki je včasih bolj razigrano, včasih bolj občutljivo, ... Ko pokukava izpod odej, v naju gleda množica malih presenečenih oči in ta prvi stik je zelo pomemben. Kot igralki morava ugotoviti razpoloženje otrok in v skladu s tem delno prilagajati ritem predstave, glasnost, intenzivnost sodelovanja, ... Kakšni so odzivi dojenčkov, kako spremljajo gledališko predstavo, je težko pridobiti njihovo pozornost? Predvsem gre za zelo občutljivo občinstvo, pa vendar smo doživeli zelo malo joka. Otroci zelo lepo spremljajo predstavo, celih 40 minut. Odzivi v vrtcih in odzivi staršev so bili zelo pozitivni, opogumljajoči in zelo pristni. Nemalokrat se nam zgodi, da navdušeni starši ali vzgojitelji po predstavi delijo z nami svoja opažanja in navdušenje ter odobravanje. Vsi so presenečeni nad otroško koncentracijo, sodelovanjem in vživetostjo. Dolgočasja nismo srečale, kar je za tako mlado občinstvo velik uspeh. Predvsem pa otroke začarajo že barve, tako da smo slišale 3-letnika reči: »O, kako čudovite barve!« In nato še interaktivne igre. Pozornosti otrok ni težko dobiti, težje jo je zadržati, kar vedo vsi starši. Če narediš nekaj velikega, nenavadnega, je dovolj, da te otrok pogleda, da pa obdržiš koncentracijo, je pa podvig. Otroška pozornost je namreč zelo kratkotrajna, begava. Predstava je zasnovana tako, da je zgrajena iz več krajših delov, ki vsak vsebuje svoj dramaturški vrh in s tem je pozornost lažje zadržati. Pomembno pa je, da se v pravem ritmu stalno dogaja nekaj zanimivega. Ta starostna skupina ni sposobna slediti zgodbi, pravljici, zato pa nanjo močno delujejo vidni in zvočni impulzi. Posebna dramaturška sestava ter primerno izbrane spodbude so čarobna formula. Kakšni so vaši načrti za prihodnost? Načrtujemo še eno predstavo za enako starostno skupino, v kateri bomo uporabile dosedanje izkušnje iz prakse ter, upam, ustvarile še eno čarobno barvito in zanimivo dogodivščino za najmlajše. Več o ustvarjalcih predstave ter značilnostih in trendih gledališča za dojenčke si lahko preberete na www.ringaraja.net.

13


14

Fit mamica

Kako uspešno shujšati po novem letu piše: Helena Mlakar

Veliko žensk se srečuje s prekomerno telesno težo. Hujšanje je dolgotrajen proces, ki mora biti sestavljen iz zdrave prehrane in fizične aktivnosti. Kako se pravilno lotiti hujšanja, nam je povedala certificirana nutricionistka Mojca Cepuš. Tudi pri nas je vse več ljudi s prekomerno telesno težo. Zakaj menite, da je tako? Življenjski ritem je vse hitrejši. Včasih se je hrano pripravljalo doma, zdaj pa zaposlen človek poje zunaj vsaj en obrok na dan in nima nadzora nad tem, iz kakšnih sestavin so narejeni. Prav tako jemo preveč predelane hrane, kot so sladkarije, instant izdelki, slani prigrizki in občutno premalo vlaknin, ki jih najdemo v zelenjavi in sadju. Ljudje tudi premalo upoštevamo dejstvo, da smo čez dan manj aktivni, kot so bili naši predniki, jemo pa pogosto tako, kot da smo cel dan garali na njivi. Je debelost težava žensk ali tudi moških? Kdo se bolj trudi shujšati in zakaj jim ne uspe? Mogoče so ženske s svojo zunanjostjo bolj obremenjene in se za hujšanje večkrat odločijo zaradi zunanje

podobe, moški pa se za hujšanje odločijo takrat, ko začne teža vplivati na njihovo zdravje. V praksi opažam, da so moški vseeno bolj uspešni pri hujšanju, v povprečju hujšajo približno 10 odstotkov hitreje. To lahko pripišemo večjemu odstotku mišične mase, ki pomaga izgubljati maščobno tkivo, ter malce bolj resnemu pristopu. Vendar ne bi rada posploševala, saj je treba vsakega človeka, ki se odloči za hujšanje, obravnavati individualno. Kaj menite o raznih dodatkih, ki ponujajo hitrejšo izgubo telesne teže brez fizične aktivnosti in zdravega načina življenja? Z uravnoteženim jedilnikom lahko zdravo in brez lakote izgubimo približno en kilogram na teden. Hitrejše hujšanje je lahko nevarno. Razumem, da je mnogim ljudem čudežna tabletka zelo privlačen način hujšanja, vendar je treba pogledati tudi dejstva. Če bi takšni dodatki resnično delovali, bi delovali. To pomeni, da ne bi bilo več debelih ljudi. Kolikor vem, takšnega dodatka še ni na prodajnih policah.

IN SE E FIT T I SE N STA JE. V E, PO VNOVES C MI I ME, MAM TE V RA E SA I T I I V D E SVET SPRA NAR Z NA O O K . I M N AH AGA TRA TO L POM OB S M O et. A n M ja. OJI PA V T a r S a M ing IN VA fit.r

Veliko mamic se poslužuje tako imenovanih »fat burnerjev«. Menite, da so lahko v pomoč pri hujšanju? Je njihovo jemanje zdravo? Kako učinkujejo? »Zdravo« ima zelo široke okvirje. Če pripravek legalno kupite v Sloveniji, je v predpisanih odmerkih za zdravje neškodljiv. Vsekakor je lahko v pomoč, vprašati pa se je treba, v kolikšni meri pravzaprav pomaga. Vloga »fat burnerjev« je pospeševanje izgorevanja maščobnega tkiva, vendar pa so brez resne fizične

čite

Obiš

aktivnosti in urejene prehrane neučinkoviti. »Fat burnerji« največkrat vsebujejo L-karnitin, ki spodbuja razgradnjo maščob, HCA – hidroksicitronsko kislino, ki vpliva na sintezo maščobnih kislin, holesterola in trigliceridov, kofein, ki daje energijo, zbranost in večjo vzdržljivost, in ostale sestavine s podobnim delovanjem. Zavedati se je treba, da so v tabletah koncentrati, ki presegajo vrednosti, ki bi jih dobili z uravnoteženo prehrano in lahko porušijo naravno ravnotežje v vašem telesu.

NARAVNO HUJŠANJE ZA MOŠKE IN ŽENSKE

Čas je, da shujšam z Avtoterapija za zmanjšanje telesne teže in apetita

• učinkovita • varna • enostavna

DOBRA ODLOČITEV! Medicinski pripomoček ZERODIET lahko kupim v izbranih lekarnah in prodajalnah Sanolabor.

www.bio-medico.si


16

Psihologija

Pride čas, ko se ne moremo imeti več samo radi piše: Simona Iglič


Vsaka družina vstopi v obdobje, ko otrok ne dovoli več, da bi v družini vladala zgolj in samo harmonija, ljubezen, temveč nastopi čas, ko se pokaže še druga človeška plat, ki je prav tako živa, dinamična in močna. Jeza, žalost, obup, nezadovoljstvo, neodobravanje in konflikti so del vsakdana zdrave družine.

»Jaz pa tebe nimam ves čas rada« Ko je bila hčerka stara tri leta, sem se večkrat jezila nanjo in na njeno vedenje odzivala na načine, ki mi niso bili všeč. Vse skupaj se je običajno končalo z mojo slabo vestjo, ki sem jo skušala omiliti tako, da sem hčerki dala veliko mero objemov, poljubčkov in sladkih besed. V tistem obdobju sem tudi pogosteje govorila hčerki, kako rada jo imam, in zraven dodajala, da tudi takrat, ko je lumpasta in me jezi. Nekega dne pa sem na svoje »pretirane« izraze ljubezni dobila nedvoumen odgovor: »Nehi mi že to skos govort.« Dušiti otroka s svojo navidezno brezpogojno ljubeznijo, ki v realnem življenju pač ne more biti resnična, je del idealizirane podobe starša, ki je v sodobnosti še kako živa. Lahko človek zatrjuje drugemu (čeprav malemu) človeku, da ga ima rad, če ga je še nekaj minut nazaj skorajda sovražil (vsaj tako je kazal z očmi, glasom)? Otroci živijo v sedanjosti, »tukaj in zdaj« in tako tudi doživljajo svet okoli sebe. Kakršnokoli abstraktno in skozi čas izražanje čustev je zanje

nerealno. Prav tako se otroci zavedajo, da popolnih staršev ni! Zakaj se potem pretvarjamo, da se moramo ves čas imeti le radi?! In naprej: kako težko mora biti prejemniku »brezpogojne ljubezni«, ko pa sam vendarle ne čuti tako. Hčerko sem namreč malo zatem vprašala: »Ti pa mene nimaš skos rada, a ne?« In dobila iskren odgovor (s povešenimi očmi): »Ne.« Le kako me bo imela rada v trenutkih, ko rušim njen svet, teptam njene želje in ukinjam njeno voljo. Trmasti dvoletniki Mlada starša zanima, ali lahko svojo hčerko udarita, da ji pokažeta, kako jezna sta nanjo. Drugi starši se sprašujejo, ali je metoda »umika otroka v sosednjo sobo« primeren način vzgajanja. Spet tretji verjamejo, da otrok z izzivanjem ne misli nič slabega in mu dovolijo vse mogoče, ne da bi se nanj jezili, čeprav v sebi čutijo nemir. Vsem tem družinam je skupno to, da so vstopile v obdobje, ko se ne bodo mogli imeti več samo radi. Obdobje je podobno tisti streznitvi, ki nas čaka, ko se konča sladka doba zaljubljenosti in začneš opažati napake pri partnerju.

17


18

Psihologija Prišel je čas, ko je treba razmisliti, na kakšen način bomo v naši družini izražali nezadovoljstvo in nestrinjanje ter kako bomo v trenutkih konflikta poskrbeli zase: ∑ se bomo tepli; ∑ bomo kaznovali napake, spodrsljaje drugega s kaznijo; ∑ se bomo umikali, skrivali, bežali drug pred drugim; ∑ bomo jasno in glasno povedali, kaj nam ni všeč in pričakovali, da nas druga oseba toliko spoštuje, da bo slej ko prej prenehala z neljubimi dejanji. Načinov je mnogo. In vsak bo po svoje obarval naš družinski vsakdan, vsaj za leto ali dve. Dokler se ne spoznamo do te mere, da se vsi (tako mali in veliki člani) zavemo, kje so naše meje. Kako težko jih je gledati, ko so užaljeni Primer: Mamica leto in pol stare deklice se posluži burnega odziva (iskreno izrazi svojo jezo, nezadovoljstvo), ko jo hčerka uščipne, udari, opraska, ... Ko deklica milo zajoka, jo mama objame in potolaži ter z milim glasom prigovarja vse tisto, kar je prej povedala naglas in grobo. Kasneje mama potoži prijateljici, da verjame, da bi se hčerino grizenje in ščipanje že zdavnaj končalo, če ji ne bi vedno znova dajala potuhe. A da preprosto ne more gledati deklice, kako ji je hudo. Čustvena prepletenost matere in otroka velikokrat zamegli situacijo, ki se tretji osebi še zdaleč ne zdi tako srce parajoča. Mamini prijateljici se, čeprav je tudi sama mama, še zdaleč ne zdi tako grozno, da je mama svojo malčico malo prestrašila in užalostila. In verjetno je kar prav, da materinski čut tu in tam omili napete situacije, čeprav nehote podaljša otrokovo dobo socialnega učenja, katerega končni cilj je spoštovanje drugih! Kaj preostane staršem, tako tistim, ki brez slabe vesti besnijo nad otrokom, kot tistim, ki jih preplavi sočutje ali pa se ubadajo z občutkom slabe vesti? V tistem kratkem času, ko se mora otrok pomiriti s svojimi občutki (pa naj jih izraža z žalostnim jokom ali besnim kričanjem), odrasli pozornost raje posvetimo sebi. V konfliktnih situacijah se lahko vedno znova vprašamo: ∑ sem branil svoj jaz (svoje telo, občutke, prepričanja, vrednote); ∑ sem zgolj izrabil svojo odraslo moč, da sem sprostil napetost, ki se mi

nabira že cel dan (zaradi neprespanosti, težav v službi, prepira z ženo). Ali za takšno samoizpraševanje potrebujemo umik v sosednji prostor ali želimo o tem govoriti naglas pred otrokom (tisti hip ali čez dve uri) je stvar vsakega posameznika in njegovega značaja. Popravni izpit Pogovor »samega s seboj« nam bo ponudil mnogo več in čisto nekaj drugega kot zmedenost in podaljšanje notranjega nemira. Na ta način si bomo – v primeru, da smo se zgolj znesli nad otrokom – pridobili pravico do popravnega izpita. Otroku lahko namreč kasneje priznamo in povemo, da naš odziv ni bil na mestu in je bil posledica naše napetosti, ki nima ničesar z otroško igrivostjo, raziskovalno žilico, pravico do zmotljivosti ... V primeru, ko čutimo, da smo ravnali v skladu s sabo (in zato »prizadeli« otroka), pa bomo kaj hitro opravili z občutki krivde, ki nam radi sporočajo, kako zanič (premalo potrpežljivi) starši smo. V resnici nismo niti slabi niti dobri starši, temveč le ljudje s svojim čutenjem in zavedanjem sebe. Ljudje, ki vemo, kaj nam je všeč in kaj ne in se trudimo to izražati v skupnem družinskem življenju. Pravico do popravnega izpita pa bodo dobili tudi otroci, saj bodo lahko v krajšem času prišli do spoznanja, »kdo je njihov starš«. In ko bodo vedeli, da mamici res ni všeč, ko ji vržem telefon na tla, ga bodo slej ko prej nehali metati. Pa čeprav bodo pred tem zmetali na tla še vazo, krožnik, vse igrače, bo njihovo spoznanje, da je mama lahko cel dan sitna in tečna zaradi tega, zato tisti dan bolj malo objema in se prav nič ne počuti kot slaba mama. Svojemu otroku nisem kos Še nekaj je, kar močno bremeni starše, ko se prebijajo skozi dobo trme, in sicer mišljenje, da svojemu otroku niso kos, da niso odkrili prave metode, ki bi jim omogočila zmago nad otrokovimi izbruhi. V resnici ni prav težko zlomiti dvoletnega otroka. Generacije pred nami so to dobro znale. Pa naj so to dosegle s tepežem, z grožnjami, s hudimi posledicami ali bile pri tem bolj ustvarjalne in so vzgojne postopke preoblikovale v podkupovanje s

pohvalo ali z materialnimi dobrinami. Sodobni starši smo naredili korak naprej in začeli skrbeti za samospoštovanje svojih otrok, zato je t.i. lomljenje malih duš postalo veliko težje in otroci bolj uporni, če ne celo odporni na vsak poskus »vzgojne manipulacije«. Otrokovo socialno učenje – spoznavanje, »kdo so njegovi starši (kaj jim je všeč in kaj ne) in kako živeti z njimi v sožitju«, traja precej dlje, kot traja zaloga starševske potrpežljivosti in energije ter precej dlje kot v »starih dobrih časih«. Mnogi otroci danes ne pristajajo na nič manj, kot samo in edino na odzive in reakcije »resničnega človeka« (ki deluje iz globine svojih čustev, misli, vrednot). Nič kaj dobra novica pa je, da tudi v primeru, ko imajo opravka s pristnim staršem, ki jasno in prepričljivo (ne pa pedagoško in osladno) izraža svoja pričakovanja, otroci vseeno potrebujejo 4 do 5 let, da spoznajo, sprejmejo in ponotranjijo vrednostni sistem družine. Tako dolgo si tudi privoščijo eksperimentiranje in raziskovanje »vsega, kar se sme in ne sme«. Ni čudno, da se odrasli počutimo kot poraženci. Nekaj pa le zaleže – izstopanje iz »vojnega stanja« Če bomo starši opustili boj za premoč in iskanje zmagovalnih prijemov, bodo vsakodnevne bitke nedvomno manj goreče ali pa vsaj ne bodo terjale toliko občutkov nezadovoljstva s samim seboj (na obeh straneh). Da bi jeza in bes ob razbitih kozarcih in metanju igrač ob tla izginila, je iluzija. In prav je tako. Otroci morajo vedeti, kaj nas jezi in kako se takrat vedemo. Ne potrebujejo pa zagrenjenih staršev, ki se počutijo zanič in slabe samo zato, ker morajo skrbeti za svojega otroka. Zdrava družina je polna ljubezni, radosti, občutkov naklonjenosti, pa tudi nemira, nestrinjanja, neodobravanja, jeze, žalosti. In v taki družini je prijetno bivati, saj se v njej ne počutiš kot (ne/vljuden) stanovalec, temveč kot človek, sprejet v vsej svoji popolnosti. Šele tovrstna popolnost nas pripelje korak bližje k brezpogojni ljubezni, katere pa otrokom nikoli ne bomo dokazali zgolj z besedami, temveč šele z leti skupnega bivanja in ostajanja v odnosu, pa kakršenkoli že je – ledeno hladen ali prijetno topel.


Prazniki za vse Ringarajini

Dobrodelnost

Uspelo nam je! Tudi v letu 2010 smo se potrudili in narisali iskrice v oči 73 otrokom iz varnih hiš in materinskih domov po Sloveniji. S pomočjo naših partnerjev smo otrokom lahko podarili polne vrečke daril – od glasbil do lesenih igrač, čokoladic, lizik, računalniških igric, knjig, zgoščenk in drugih malenkosti, ki so jih otroci z veseljem in nasmehom sprejeli. Z veseljem in ponosom objavljamo nekaj utrinkov iz Materinskega doma Ljubljana in Zavoda Karitas Samarijan.

BLJANA U J L M O NSKI D uje za darilca za MATERI zahvalj V

kreno veseli. se vam is bili zelo o s il r a D stalo zelo oke. oru je po naše otr t s o r p rila kupnem jemal da in l a k našem s u k ak , ko je vs živahno rečke. iz svoje v znike in lepe pra m a v o m m, želi letu. Hvala va v novem a g e p le ega polno vs eršin

Milena P

»Vesel sem, ko dobim darilo , ko pridem iz juupiii!« vr tca, »Od veselja n

iso mogli spa

ti,« pove ma ma. »Sin je bil zelo vesel, saj toli ko daril ni priča in je bil res n koval avdušen.« »Te dni smo se imeli zelo lep o, saj smo dob veliko daril, za ili otroke smo se veselile tudi mame.« »Hvala za da rila, igrače, ki ste jih poslali otrokom.« Za pozorno st in darila se zahvaljujem strokovne d o tudi elavke in že limo vam usp novo leto. ešno Tanja Žorž,

m se vse o m e j lju Zahva em, ki so erj niki par tn o Praz j i c k a li podpr 2010: za vse

ZAVOD KAR ITAS SAMAR IJAN

19


20

RR strokovnjaki Janja Frelih Gorjanc Je univ. dipl. psihologinja, specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka, supervizorka. Je ustanoviteljica in strokovna direktorica zasebnega zavoda Inštitut Krog. Je mamica dveh otrok, poročena 15 let. Njeni hobiji so igra z otroki, uživanje v naravi, ustvarjanje, petje in glasba, knjiga in film. Njena dodatna znanja so še: gestalt terapija, telesna psihoterapija, psihoenergo terapija, EFT, imago terapija. Njen moto je: »Verjamem, da je življenje lepo in da nam njegovo lepoto osvetlijo prav življenjske preizkušnje in stiske.«

Bralka Meta iz Ljubljane sprašuje, kaj storiti, ko se odnosi med zakoncema ohladijo? Otroci, delo, gospodinjstvo, ... Včasih primanjkuje časa za zakonca, partnerja ugotovita, da je skupnih interesov vse manj, živita drug mimo drugega. Kaj lahko storita, da izboljšata odnos, da spet začutita pozitivna čustva drug do drugega?

Odgovor RR strokovnjakinje »Zelo »normalno« je, da ob preobilici dela v službi, gospodinjstvu in z otroki ostane zelo malo prostora za vaju: za vsakega posebej in za vaju skupaj. Nekaj časa to lepo deluje, saj sta kot partnerja izpolnjena z delom ter s težavami in z veseljem z otroki. Vendar še vedno velja, da je zakonski odnos temelj družinskega življenja, predvsem vzdušja v družini (ali je v družini varno, ali je vzdušje sproščeno, igrivo ali napeto itd.). Obilica dela in stres, ki ga doživljata, pa v vama zbuja tudi težka čustva, razpoloženja in reakcije. Če jih ne delita drug z drugim, če drug od drugega nista slišana, ta čustva nekaj časa zadržujeta v sebi. Če o njih ne spregovorita, jih ne moreta »predelati«, kar se kaže v vedno večji utrujenosti (psihični ali fizični), v čustvenih izbruhih, depresiji, lahko celo v bolezni. Če pustita, da se napetost nabira, le-ta začne graditi med vama zid, ki ga sicer ne vidita, zelo dobro pa ga čutita. Verjetno sta se začela spraševati, če se imata sploh še rada, če sta zares za skupaj, kam je šla vsa ljubezen in hrepenenje ter veselje, da imata drug drugega. V družbi drug drugega ne uživata, ampak si želita le miru in počitka, ki pomeni umik od nastale napetosti. Vsak poskus zbližanja naleti na ta zid, kar je zelo boleče, zato se raje umakneta (to velja predvsem za moški del para). Verjetno čutita, da vama nekaj močno manjka in to iščeta drug pri drugem, a do tega vseeno ne moreta priti. To vaju jezi, napadata drug drugega v upanju, da bosta tisto, če ne po mirni poti, vsaj iztisnila oz. izsilila (te strategije se večkrat poslužuje ženski del para).

Prvi korak k ponovnemu uglaševanju je ta, da si to, kar se dogaja med vama, priznata. Spregovorita o tem, kako vama je in kaj si želita. Pomembno je, da ne ocenjujeta in ne kritizirata doživljanja drugega, ampak se čudita in sprejemata drugačno razmišljanje in doživljanje drugega. Lahko se čudita tudi sebi. Da bi to lahko naredila, morata poleg tega, da se odločita spregovoriti, tudi zelo dobro poslušati. Ko na vajinem zemljevidu najdeta točko, kjer se trenutno nahajata, po tem ko sta se izgubila, lahko iščeta novo pot oz. pot do cilja. Spregovorita o svojih (skupnih in osebnih) željah in potrebah in jih (svoje in partnerjeve) vzemita resno. Tretji korak je iskanje strategij, s katerimi bosta uresničila vajine potrebe in želje. V tem procesu ponovne obuditve ljubezni vama bo pomagal tudi pogled nazaj. Kaj sta delala takrat, ko vama je bilo lepo? Kaj sta delala takrat, ko sta čutila, da se imata rada in da v družbi drug drugega uživata? Za partnerski odnos je zelo pomemben skupni čas. Določita čas, ki bo namenjen samo vama. Takrat bosta sama, za otroke bo poskrbljeno, službeni telefon bo izključen in počela bosta stvari, ki jih rada počneta. Prav tako je pomembno, da ima vsak od vaju na voljo nekaj časa v tednu, ko je sam s seboj (gre na košarko, bere knjigo, gre na sprehod, telovadbo, meditira itn.).


21

Mag. Katarina Kesič Dimic

Je specialna pedagoginja. Je mamica dvoletnega sina, zaposlena na osnovni šoli, kjer svetuje učencem s posebnimi potrebami in njihovim staršem. Piše strokovne knjige, slikanice in zgodbe za otroke ter mladostnike. Rada bere in potuje. Njen življenjski moto je: »Problem najhitreje rešimo tako, da najprej priznamo, da ga imamo!« Odgovarjala bo na vprašanja, ki so povezana z učnimi težavami, s posebnimi potrebami (od dojenčkov do študentov) ter z učnimi strategijami.

MOTNJA ADHD Motnja ADHD (v dobesednem prevodu ta kratica pomeni, da gre za motnje pozornosti in nemirnosti) je med ljudmi pogosto napačno poznana le kot hiperaktivnost. V resnici pa skriva mnogo več. V grobem se razdeli na tri tipe otrok: hiperaktivni, impulzivni in nepozorni. Mamica Nataša iz Maribora sprašuje, kako lahko pri otroku prepozna ADHD motnjo.

Odgovor RR strokovnjakinje Nekatere mame, ki vzgajajo otroke z motnjo ADHD, pravijo, da so takoj vedele, da je njihov otrok nekaj posebnega. Že kot dojenčki lahko kažejo nekatere znake. Večinoma nimajo ustaljenega bioritma (spijo podnevi, ponoči pa bi se igrali), pri uvajanju goste hrane odklanjajo določeno hrano (zaradi grobe ali moteče teksture), ne želijo sedeti, privezani v utesnjene sedeže, pri mizi polivajo, … Kot malčki v vrtcu manj časa zdržijo pri igrah/zaposlitvah kot ostali vrstniki, hitro odnehajo, prehitro so zadovoljni s svojimi izdelki, zavračajo dejavnosti, kjer je potreben miselni napor, pogosto izgubljajo svoje stvari, hitro jih vse zmoti, pogosto mahajo z rokami ali nogami in se pozibavajo na stolu, v neprimernih situacijah vztrajno tekajo naokoli ali plezajo, so kot stalno vključeni »motorčki«, prekomerno govorijo, težko počakajo v vrsti, pogosto motijo ostale ali se vmešavajo v njih (vpadanje v igro), spet drugi pa delujejo zasanjano in odsotno. Velik mejnik predstavlja vstop v šolo. Takrat se skoraj vedno pojavijo prenekatere težave, tudi pri tistih, ki prej niso bili tako zelo opazni. Nekatere mame mi celo pripovedujejo, da pred vstopom v šolo niso ničesar sumile. V šolskem okolju so najhitreje zagotovo prepoznani otroci, ki so izrazito nemirni. Kot taki najbolj očitno izstopajo iz skupine in pogosto rušijo skupinsko dinamiko. Bolje se ujamejo z vzgojitelji ali učitelji, ki so tudi sami pri vodenju vzgojno-izobraževalnega procesa bolj dinamični, fleksibilni in nekonvencionalni. Impulzivnost gre pogosto z roko v roki z nemirnostjo, kar pa ni vedno pravilo. Ti otroci ne zmorejo počakati v vrsti, ne dvigujejo rok in želijo vedno odgovarjati prvi, prehitro so zadovoljni s svojim delom in tako izdelke pogosto oddajajo na pol dokončane. Kljub

dobronamernim opozorilom (predvsem pri pisanju kontrolnih nalog v šoli) ne želijo ponovno pregledati in morebiti popraviti svojih rešitev. Lahko se zgodi, da se vsi trije tipi združeno pojavijo pri enem otroku (z izrazitejšo eno obliko), lahko pa v samostojni obliki. Kadar nepozornost nastopi brez izrazite impulzivnosti in nemirnosti, so ti otroci pogosto spregledani in označeni kot sanjači ali lenuščki. Pogosto sedijo nekje zadaj, osamljeni, nemoteči. Pogledujejo skozi okno, v strop, po stenah in gledajo skozi nas. Kljub umirjenosti so vidno neprisotni. Prepisujejo s table, a ne vejo, kaj je rdeča nit tekoče ure. Na ta način izgubijo veliko informacij in se morajo doma več pripravljati na preverjanje znanja. Večinoma velja stereotip (ki se veže na stereotip, da je ADHD le hiperaktivnost), da je ADHD motnja, »rezervirana« za dečke. A ni tako. Enakovredno se pojavlja tudi pri deklicah, le da na drugačne načine. Ker kultura in družba določata, da je vedenje deklic drugačno od vedenja dečkov, se ta »pravila« odražajo tudi pri motnji ADHD. Deklice z motnjo ADHD niso toliko motorično kot verbalno aktivne, bolj zasanjane in odmaknjene. Žal so pogosto izločene iz družbe. Kar pa je seveda tudi velika težava dečkov s to motnjo. Otroci z opisano motnjo imajo pogosto visoke intelektualne potenciale, ki pa jih zaradi ovir v svojem delovanju težko pokažejo. Naloga odraslih je, da jim pomagajo odkrivati močna področja in premagovati težave.

Več o ADHD motnji poiščite na spletnem portalu Ringaraja.net. Tam predstavljamo tudi knjige avtorice Katarine Kesič Dimic, na temo ADHD.


22

Dobra praksa

VZEMIMO SI ČAS IN PRISLUHNIMO OTROKU

piše: Anita Žibrek, učiteljica razrednega pouka, OŠ Franceta Prešerna, Kranj, podružnična šola Kokrica

Po večletnih izkušnjah, ki sem jih pridobila pri poučevanju v prvem triletju osnovne šole in delu z otroki ter njihovimi starši, lahko rečem, da mnogi starši vidijo in razumejo razvoj svojega otroka kot nekakšen individualni načrt. Pravzaprav lahko rečem, da ga razumejo kot individualni projekt, v katerega je treba sistematično vlagati, da bi iz njega dobili točno določen rezultat. Pri tem tudi opažam, da je med starši prisotna velika storilnostna motivacija, ki pa, na žalost, ne vključuje otrokove izbire. Zaradi tega so starši svojim otrokom velikokrat vir napetosti in obremenitev. Starši se tega ne zavedajo vedno, medtem pa otroci vidijo in doživljajo svoje starše tudi kot avtoriteto, ki se ji ni mogoče upreti oziroma se ji ni »dobro« upirati, saj lahko sledi kazen, takšna ali drugačna.


Vsak po svoje Ker sem po izobrazbi profesorica razrednega pouka in sem bila v preteklih letih zelo velikokrat dežurna v jutranjem varstvu za prvošolce, lahko povem, da na omenjene obremenitve staršev reagirajo otroci prav tu (v jutranjem varstvu). Vsak otrok sprosti vse odvečnosti in napetosti na sebi lasten način. Kar je razumljivo, saj smo vsi ljudje individualisti. In tako je tudi prav! Nekateri otroci zlezejo zjutraj pod šolsko klop in želijo ostati anonimni. Nekateri se sproščajo tako, da vsako jutro rišejo svojo družino – sebe kot največjega družinskega člana, starše pa največkrat majhne in zato v njihovem otroškem svetu »nepomembne«. Prav je, da vemo, da otrok s takim slikanjem podzavestno sporoča svetu, kdo mu povzroča napetosti. Tretji reagirajo tako, da se znesejo nad sošolci z agresijo, besedno ali fizično. Včasih pa se otroci zaradi teh napetosti znašajo nad drugimi otroki tudi tako, da jim nalašč skrivajo šolske potrebščine. Večinoma gre za potrebščine iz peresnice (barvice, svinčnike, radirke, šilčke). Nič se ne zgodi brez razloga. Ker se zavedam, da nihče ne naredi »poteze« brez razloga, se mi zdi logično, da tudi majhen otrok ne stori ničesar »kar tako«. Prav zato se mi je zdelo že pred leti, ko sem prvič opazila skrivanje predmetov, smiselno, da poiščem razloge za ta dejanja. Po dolgotrajnih pogovorih z otroki ter preko različnih socialnih iger in iger vlog sem prišla do zaključka, da je med temi »skrivači« veliko takih, ki se želijo z dejanjem podzavestno maščevati svojim staršem. Otroci namreč hitro začutijo, če jim tisti, ki jih imajo otroci radi, hočejo vsiliti neko prepričanje, dejanje, za katerega otroci čutijo, da ga ne želijo sprejeti za svojega. Prav je, da so starši svojemu otroku prvi zgled in s tem tudi vzgojitelji. Vendar pa se je treba zavedati, da so tudi otroci ljudje in vredni spoštovanja. Včasih vedo precej bolje od staršev, kaj jim je všeč, predvsem pa edino oni vedo, kako se počutijo in kaj čutijo, doživljajo.

Lakota Spomnim se primera, ko so starši prvošolca vsak dan silili, da mora, preden ga pripeljejo v jutranje varstvo, zjutraj ob petih zajtrkovati. Otrok je jedel, a ne zato, ker bi bil lačen, temveč zato, ker so tako zahtevali starši (avtoriteta torej). Ko je nekoč pri njih doma prišlo do nekega pogovora, je otrok povedal, da zajtrkuje na ukaz in ne zaradi lakote, so ga starši skušali prepričati, da oni vedo bolje od njega. Lačen je in pika! To pa je bilo tisto, kar je povzročilo v otroku napetost. Ne dejstvo, da je moral jesti na ukaz, temveč dejstvo, da so ga skušali prepričati o njegovih občutkih. Takrat je ta prvošolček začel v jutranjem varstvu skrivati barvice sošolcem. Ker pa je želel, da otroci teh skritih barvic ne bi našli niti med poukom, jih je skrivaj nosil v svojo omarico v garderobi. Seveda njegova dejanja niso ostala neopažena in tako je ta deček v očeh drugih postal tat. Menim, da majhnih otrok, tudi tistih, ki so ravno prestopili šolski prag, nikakor ne moremo označiti za lopove in tatove. Vzgibi in nameni otrok, da nekomu nekaj vzamejo, so popolnoma drugačni kot nameni tatu, ki preži in ti iz torbice izmakne denarnico! Če bi bil vsak človek, ki je kot majhen otrok nekaj vzel sošolcu »bodoči lopov«, bi bilo danes med nami gromozansko veliko tatov! Si predstavljate? Tako včasih vprašam starše, ko zgroženi pridejo k meni in trdijo, da imamo v razredu tatu, ki je njegovemu otroku »ukradel« npr. radirko. Ob tem vprašanju se običajno najprej zamislijo, šele nato ugotavljamo, kaj se je zgodilo z radirko njihovega otroka. Včasih se celo zgodi, da jo najdemo v lastnikovi šolski torbici. No, pa se vrnimo k dečku, ki je nosil barvice v garderobo. Zanj sem si vzela še posebej veliko časa, a se je obrestovalo. Bila sem presenečena, ko sem spoznala, da si je deček vsakič, ko je skril barvico, predstavljal, da doma skrije kruh, mleko, kosmiče, ... Skratka, tista živila, ki so jih imeli doma za zajtrk. Ko so sošolci iskali skrite stvari, je užival, ker si je pri tem predstavljal svoje starše, kako iščejo

23 Vzgojit e

lji in uč Navdih itelji! nite tis te, ki po pišite o trebuje svojem jo delu, o svoji DO zagon in Vsi član B RI PRA ki so na Pišite m KSI! gra i na isk rice@rin jeni! garaja .net! Vaša u rednica , Anja Pe lan

živila. Najbolj pa me je osupnilo, da si je ob skritih potrebščinah predstavljal tudi, da staršem skrije budilko in zato zjutraj ne zvoni. To pa pomeni, da nimajo časa za zajtrk, ker zamujajo v službo in v šolo. Mislim, da ni treba posebej razlagati, kakšne vrste »tat« se je skrival v tej otroški glavici! Ta dejstva sem izvedela s pomočjo pogovora. Med igro sem se dečku približala, sedla poleg njega in ga spodbudno potrepljala po roki (spet naslednjič sem ga rahlo pobožala po glavi), šele nato sem ga z nežnim glasom vprašala, če ni nič žalosten, ko ga sošolci zaradi skrivanja odklanjajo. Tako se mi je počasi začel odpirati ... Verjemite, da otroci začutijo, ali jih nekdo sprašuje zato, da bodo kaznovani, ali ker nekdo želi rešiti njegov problem. Zelo pomemben je ton glasu odraslega; čim bolj je pomirjujoč, tem bolj otrok zaupa lastniku tega glasu. Potrebna pa so tudi prava vprašanja. Taka, ki ne žalijo otrokove osebnosti, ki sprašujejo po otrokovih občutkih, ki skušajo razumeti otrokova dejanja. Primerno je, če učitelj postavi še več podvprašanj in če vmes, ko otrok govori, večkrat naredi povzetek povedanega, in otroka vpraša, če je res tako mislil. Velikokrat se namreč zgodi, da otrok želi povedati nekaj drugega, kot pa potem razume učitelj. Zato je res smiselno pri otroku večkrat preverjati, kaj je hotel povedati.

Vzgojitelji in starši, vzemite si čas za otroka in v njem odkrijte človeka z lastnimi potrebami, željami. To je najboljša naložba v prihodnost – tako vašo kot tudi otrokovo!


24

KnjigaRajanje

IN ŠOLE ZA VRTCE NAMI! A G O L A N a JAJTE Z aša nalog KNJIGARA ravljico. V pravljico objavili p a

otem p iskricah j trikrat, p garajinih omo v Rin troki preberete vsa apirja. b c se e m li z o Vsak j list p vrtcu ali šo rišete, vsak na svo pine je, da jo v na omo 3 sku agradili b IŠTVA. n in ja r brua O IZBORU UREDN o 20. fe pošljite d KNJIGO P li m a je n re e p ic o b d Ris knjigo! e, ki bo ali razred e za novo

mi in se erite z na

B

jt

ec potegu

vsak mes

ZIMSKI PRAZNIKI V KUHINJI avtor: Anita Žibrek Pri Mrakovih so se v stekleni skledi na kuhinjskem pultu znašli paradižnik, banana in jabolko. Nekaj dni so bili čisto tiho, stisnjeni vsak v svoj prostorček v skledi. Navaditi so se namreč morali novega okolja. Tukaj je vladala gromozanska tišina. V supermarketu, kjer so bivali prej, so bili navajeni hrupa. Ko je bilo jabolko še v trgovini, je živelo med jabolki, banana je bivala med bananami, paradižnik se je družil z drugimi paradižniki. Zdaj so se morali tukaj, v kuhinji Mrakovih, navaditi drug drugega. Človek bi pričakoval, da ko se bodo vsega navadili, bodo med seboj prijatelji, toda ne – oni so se začeli prepirati. »Jaz sem najpomembnejša med nami. Zrasla sem daleč, daleč proč od tod. Iz daljne Afrike so me pripeljali. In to ne z navadnim avtomobilom. Pripotovala sem z ogromno ladjo!« se je bahala banana. »Prava reč! Jaz sem pa v sadovnjaku zrasel. In to kar pri nas, v Sloveniji! Prav ponosen sem na to, da veš!« se je ujezilo jabolko in z muho sunilo banano nekam pod pecelj. »Auu, to pa boli! Takoj nehaj! Ne bi rada dobila na lepi rumeni koži tistih grdih črnic,« je banana besno zavreščala. Od jeze se je še bolj ukrivila. »Kako sta trapasta, ko se prepirata, kje rasteta,« se jima je posmehoval paradižnik. »Ti »rdečko« bodi pa kar lepo tiho!« sta banana in jabolko zavpila v en glas. »Pha, tiho pa že ne bom!« je paradižnik povišal svoj glas. »Zakaj pa ne?! Če bi jaz rasla čisto pri tleh tako kot ti, dragi paradižniček, bi bila lepo tiho,« se je banana še kar naprej šopirila. Paradižnik se je tako razjezil, da je mislil, da ga bo kar razneslo. Na srečo se to ni zgodilo, je pa postal zaradi jeze še bolj rdeč, kot je sicer že bil. Z vso silo se je zakotalil v banano, da je, uboga revica, poleg črnih modric dobila tudi črne pike. Jabolko pa je takole skušalo zgladiti prepir: »Prav ti je, ljuba banana! Kaj mu pa govoriš neumnosti, saj vendar veš, da je paradižnik zelenjava in raste na vrtovih, poljih, skratka

čisto pri tleh. Midva sva pa sadje in naju trgajo z dreves.« Toda banana se ni dala. Rekla je: »Ko dozorim, sem jaz med nami tremi najbolj sladka.« »Tudi jabolka smo zelo sladka. Poleg tega me bodo lahko pojedli surovega ali kuhanega. Lahko bom celo čežana postal! Vsekakor bi pa jaz ljudem, če bi me seveda vprašali, predlagal, naj me pohrustajo kar surovega. Takrat je v meni največ vitaminov,« je ponosno govorilo jabolko. »O, tudi jaz sem zelo zdrava zelenjava. Prav tako imam v sebi veliko snovi, ki koristijo zdravju. Iz nas paradižnikov naredijo včasih mezgo ali kečap. To je sicer dobro, ampak najbolj smo zdravi, če nas ljudje kar surove pojedo,« se je tudi paradižnik začel napihovati. Ravno, ko je banana spet pričela tuliti, kako je ona hranljiva in lahko prebavljiva, pa so v kuhinjo vstopili nasmejani člani družine Mrak. To so bili: mamica, očka, deklica Avrelija in deček Enej. Bili so zelo dobre volje. Objemali so se, si delili poljubčke in male čokoladne dobrote v obliki srčkov. »Kaj jim pa je?!« je bila besna banana. Nato je dodala: »Še tistega, kar sem hotela povedati, ne morem, tako zelo so glasni!« »Nič jim ni, le valentinovo praznujejo,« je razložilo jabolko.

»Valentinovo?! Je to šala?!« sta v en glas vprašala banana in paradižnik. »To je nekakšen praznik, običaj, ki ga praznujejo vsi, ki se imajo radi. Običajno si podarijo drobne malenkosti. Tudi pravi prijatelji si med seboj izmenjajo drobne pozornosti,« je povedalo jabolko. »Pa ga praznujmo tudi mi trije. Valentinovo! Zakaj pa ne bi mogli biti prijatelji!« je predlagala banana. »Pa dajmo!« sta bila ostala dva vesela predloga. Ker si niso mogli ničesar podariti, so se samo objeli. In že samo topel objem jim je ogrel srca in jim polepšal dan. Počutili so se srečne in zadovoljne. »Tole je pa boljše od prepira,« so veseli ugotovili. »Kdaj je kak naslednji praznik, da se bomo lahko spet objemali?« je vprašalo jabolko. »To je osmi marec, dan žena, ko bova midva lahko objela našo bananico,« je razložil paradižnik. Banana pa se je zahihitala in dodala: »Prav! Bo pa potem kmalu, že dvanajstega marca, tudi gregorjevo. To je praznik, ko se ženijo ptički in v deželo pride pomlad.« Vsi tije so se strinjali, da se oni pač ne bodo ženili, vendar bodo gregorjevo praznovali tako, da se bodo okronali za prijatelje.


Pljusk pohval

ZA MAMICO

ZA VS O DRUZINO

pripravlja: Uredništvo Ken Blanchard Založba Tuma

Moč pozitivnih odnosov. Kaj imata skupnega človek in kit ubijalec? Poudarjanje pozitivnega in preusmerjanje negativnega. V Pljusku pohval! spoznate, kako lahko z uporabo tehnik trenerjev živali neverjetno zvečamo svojo učinkovitost v službi in doma, kako lahko uporabimo poudarjanje pozitivnega in preusmerjanje negativnega kot izvrstni orodji za povečanje produktivnosti, namesto da ustvarjamo situacije, ki ljudem jemljejo zaupanje vase. Te tehnike je neverjetno lahko osvojiti in jih lahko uporabimo tudi doma ter tako postanemo boljši starši in bolj predani partnerji, naše osebno življenje pa postane srečnejše in uspešnejše.

BAJZO VO OM AKO

Založba Modrijan

ilustrira

19,30€

ja Panič

la Andre

Avtorica Katarina Kesič Dimic je profesorica defektologije, ki izkazuje veliko razumevanja in znanja na področju disleksije pri otrocih. V ilustrirani pravljici o šolarki Lani nam lepo prikaže, kako lahko težave z branjem in s pisanjem pri otrocih ostanejo prezrte ali celo tarča posmeha, če le ni v bližini nekoga, ki bi razumel. Vzgojitelji in učitelji imajo težko, vendar izredno pomembno vlogo in morajo biti opora učencem z disleksijo. Lanina zgodba bo vsem otrokom z disleksijo in njihovim staršem odprla pot v lažje razumevanje sebe in vrstnikov s podobnimi težavami.

DRUZINS KA KUHINJA

Kesič

nič

Z PARA

STROKOVNO, A PREPROSTO

Katar ina

Katar ina Kes ič Dim RONI ic Z PAR ABAJZ OVO O ilustrir MAKO ala An dreja Pa

KAMA

RONI

Lana im a težav e pri bra Je bistra nju in , a vend pisanju. ar ne do kot nje sega tak ni sošo o visok lci. Lana je ih ocen deklica , ki im Zgodba a dislek o Lani sijo. ti bo od vrstniko prl a pot v v s po dobnim lažje raz i težav umevan ami. je

Katarina Kesič Dimic

Dimic KAMA

Kamaroni s parabajzovo omako

Roman, ki je po mnenju svetovnih kritikov izredno globok, a vendar neizmerno berljiv in mehak. Manca Košir je ob njem celo jokala, mi pa vam ga predlagamo za večerno branje. Gre za preplet dveh pripovedi, 54-letne vratarice Renée Michel in 12-letne deklice Palome Josse, ki sta za okolico popolnoma nekaj drugega, kar sta zase, notri. Besedna zveza “eleganca ježa” je prispodoba, s katero deklica Paloma opiše vratarico Renée. Navzven rahlo siva in ne prav lepa se z bodicami brani pred banalnostmi zunanjega sveta, da navznoter ostane prostor za nekaj več: globino, eleganco, nežnost, tenkočutnost.

Sam Lloyd

Založba Morfem

Slikanica z lutko, ki pripoveduje o pošasti Borisu, ki je crkljiv in žgečkljiv. Otroke bo spremljal skozi zgodbo in jih nasmejal. Vsakokrat se jim bo zahvalil s poljubčki, ki so tako zelo žgečkljivi, da se ostale pošasti sploh nočejo več igrati z njim, dokler jih Boris ne reši pred strašnim psom. Takrat pritečejo v njegov objem in se stisnejo k njemu, pa čeprav je še vedno zelo, zelo žgečkljiv. Pravljica je primerna za otroke do 3. leta.

Emilija Pavlič EMILI, samozaložba Knjiga Emilije Pavlič je izšla konec leta 2010 in je poslastica za vsako družino ter odličen pripomoček za vsako mamo, ki je vesela idej za zdravo in raznovrstno prehrano. Ponuja celo jedilnik za vsak dan v letu!

www.emilijapavlic.si

SE V EDNO NAJLEPSA

Pomiri se Boris

Mamica, nauči me kuhati

Ponuja vam zvrhan koš preprostih in tudi malce zahtevnejših receptov za zdrave jedi, ki jih bodo otroci preprosto vzljubili. Toliko koristnih nasvetov za pripravo jedi in shranjevanje živil boste našli v tej knjigi, da vam obljubimo, da je ne boste želeli posojati, čeprav boste želeli, da jo uporabljajo tudi vsi ostali družinski člani in vaše prijateljice!

www.alba2000.si

ZA LAHKO NOC

Muriel Barbery Založba Emka

www.emka.si

www.zalozba-tuma.si

www.morfem.si

Eleganca ježa

Abeceda na polju in v gozdu Oton Župančič Založba Emka

Črke, kot jih potresejo metuljčki na otroško dlan. A je ajda; v naročju poletja, nevestina nošnja iz samega cvetja. B je breza; kot da je stopila iz mračnega gozda listnata vila. C je ciklama, pepelka med cveti. Č je čebela, D detelja, E encijan, F frulica, ... Igrivi pesnik je za vseh 25 črk v slovenski abecedi našel živ utrinek ali podobo iz narave in to prelil v prelepe dvovrstične verze. Učenje črk bo tako malce drugačno, sveže in pomladno! Podobe iz narave je imenitno upodobila Jelka Reichman. www.emka.si

25


26

Zdravje

Probiotiki piše: Petra Logar

Probiotiki urejajo sestavo črevesne mikroflore, pomagajo pri hitrejši obnovi črevesne sluznice in preprečujejo različne vnetne bolezni črevesja. Priporočljivi so pri zdravljenju driske in rotavirusnih okužbah pri majhnih otrocih.

Kaj so probiotiki? Kako delujejo na naša prebavila? Zakaj so pomembni za uživanje? Probiotiki so živi mikroorganizmi, ki po zaužitju v zadostni količini naselijo črevesje in koristijo zdravju uporabnika. Nahajajo se v fermentiranih mlečnih izdelkih, kot so kislo mleko, probiotični jogurt, fermentirani mlečni napitki, kefir, skuta in drugi sveži siri, ki imajo že dolgoletno tradicijo uporabe v človekovi prehrani. Ti mikroorganizmi

Odprem, popijem, deluje!

s probiotičnimi lastnostmi so predvsem mlečnokislinske bakterije, vendar vse ne vplivajo ugodno na zdravje. Raziskave so pokazale, da le določeni sevi (vrste ali podskupine) znotraj teh bakterij dokazano učinkujejo pri preprečevanju in zdravljenju določenih zdravstvenih težav. Sem uvrščamo mlečnokislinske bakterije iz rodu Lactobacillus in Bifidobacterium ter glivo Saccharomyces boulardii. Pri tem je pomembno, da zaužijemo zadostno količino

Za otroke do 12 let www.bio-medico.si

Primerna za celo družino, doma in na potovanju. Že v obliki mini napitka odličnega okusa, zanjo ne potrebujemo vode. Vsebuje naravne probiotike, prebiotike in vitamine. Brez laktoze in glutena.

O probiotikih, njihovi uporabi v prehrani in zdravilnih učinkih smo se pogovarjali z mag. Branko Đukić, univ. dipl. inž. živil. teh.


NOVO V paleti lekOVih probiotičnih izdelkov. probiotikov in da so ti na poti do črevesja sposobni preživeti neugodne pogoje, predvsem želodčno kislino, in v dovolj velikem številu naseliti črevesno sluznico. Tukaj sodelujejo pri prebavi zaužite hrane in tako povečujejo absorpcijo hranil. Tekmujejo tudi za prostor in hranila z zdravju škodljivimi (patogenimi) bakterijami, ki prav tako poseljujejo črevesno sluznico in povzročajo različne okužbe in zastrupitve. Nekatere probiotične bakterije proizvajajo različne protimikrobne snovi (bakteriocini), ki uničujejo patogene bakterije v črevesju. Pravimo, da probiotiki urejajo sestavo črevesne mikroflore v prid zdravju koristnih mikroorganizmov. Pomagajo tudi pri hitrejši obnovi črevesne sluznice, ki predstavlja fizično oviro za prehajanje patogenih mikroorganizmov, in na ta način preprečujejo različne vnetne bolezni črevesja. Ker so v fermentiranih živilih naravno prisotne količine probiotikov nepredvidljive in običajno tudi nespecifične, je živilska industrija začela namensko proizvajati posebne seve probiotičnih kultur z definiranimi lastnostmi, ki jih dodajajo fermentiranim mlečnim izdelkom. Ti izdelki morajo vsebovati vsaj 108 probiotičnih mikroorganizmov, njihova količina pa se sčasoma (pri skladiščenju) zmanjšuje in tako izgublja svojo učinkovitost. Ali naj jih uživajo tudi otroci? So primerni tudi za dojenčke? Znanstveniki že nekaj časa proučujejo klinično uporabo probiotikov pri preprečevanju in zdravljenju določenih bolezni, vendar so izsledki različnih študij o dokazani učinkovitosti probiotikov neenotni. Najbolj prepričljivi so rezultati raziskav o njihovi uspešnosti pri zdravljenju infekcijskih drisk (predvsem pri lajšanju poteka rotavirusne driske pri majhnih otrocih), drisk, ki nastopijo ob zdravljenju z antibiotiki in pri zdravljenju nekrotizantnega enterokolitisa – bolezni, ki napade novorojenčke, še zlasti

nedonošenčke, in je povezana tudi s smrtnostjo. Poročajo tudi o učinkovitosti preventivnega uživanja probiotikov pred potovanji, kjer pridemo v stik s tujimi bakterijami, ki povzročajo driske, in pri ohranjanju oz. izboljšanju delovanja človekovega imunskega odziva. Obetavna področja uporabe probiotikov naj bi bila tudi preprečevanje in zdravljenje določenih alergij (Chronova bolezen), bolezni presnove ter okužb dihal in sečil, vendar so rezultati teh raziskav zaenkrat manj prepričljivi. Kateri probiotiki so najboljši, najprimernejši za otroke? Farmacevtska industrija ponuja različna probiotična prehranska dopolnila in zdravila, ki vsebujejo specifične seve probiotičnih mikroorganizmov v določenih koncentracijah. Ta naj bi učinkovala pri preprečevanju, lajšanju ali zdravljenju omenjenih zdravstvenih težav, vendar je pred uporabo le-teh, še zlasti pri majhnih otrocih, priporočljivo posvetovanje z zdravnikom ali s farmacevtom. Kako vplivajo na zdravje dojenčkov probiotiki, dodani v mlečnih formulah? Znano je, da je materino mleko za dojenčka največja zaščita pred različnimi okužbami, zato je dojenje toplo priporočeno. Če dojenje ni mogoče, pa se uporablja mlečne formule. V študijah, ki so proučevale učinek mlečne formule, obogatene s specifičnimi probiotičnimi sevi, se je izkazalo, da se pogostost driske pri dojenčkih, hranjenih s takšno mlečno formulo, ne zmanjša, se pa skrajša čas trajanja, potek driske pa je bolj blag. Rezultati raziskav uspešnosti probiotikov pri preprečevanju bolnišničnih okužb pa so nasprotujoči. Pri hospitaliziranih otrocih, starih od 5 do 24 mesecev, ki so jim dajali mlečno formulo, obogateno s specifičnimi probiotičnimi sevi, je bila pojavnost driske pomembno nižja, manjša pa je bila tudi prisotnost rotavirusov v blatu, kar zmanjšuje nadaljnje širjenje okužbe po bolnišnici.

za otroke

Neravnovesje bakterijskih vrst v črevesju lahko vodi do mnogih težav. znaki neravnovesja črevesne mikroflore: 1. driska ali zaprtje 2. kolike, napenjanje 3. kožni ali plenični izpuščaji 4. zmanjšana odpornost

LINBI® - NOVA pomoč za vzdrževanje črevesne mikroflore dojenčkov in otrok • vsebuje probiotično bakterijo (bifidobakterijo) običajno predstavnico črevesne mikroflore dojenčkov in otrok • v obliki praška, ki se dobro topi in je brez okusa

Linbi® za otroke je probiotično prehransko dopolnilo. Prehransko dopolnilo ni nadomestilo za uravnoteženo in raznovrstno prehrano!


28

Urbani podvig

Skalne gmote iz morja

Novo leto v Južni Koreji piše: Urška Milič fotografije: Urška in Robi Milič


S trebuhom za kruhom smo se najprej moj mož, dva meseca za njim pa tudi midva s takrat leto in pol starim sinom odpravili na drug konec sveta, v sicer civilizirano državo, ki pa je nismo niti malo poznali, če izvzamem nekaj informacij o političnih odnosih s severno sosedo ter njen najbolj znani izdelek, avtomobil. Ravno leto dni je minilo, odkar sva s sinom pristala med pločevino sivosrebrne barve. Z namenom, da tam prebijemo dve leti, smo se navdušeno spustili v življenje na enem izmed korejskih otokov in si lansko jesen malce podaljšali tople dni ter na Facebooku dražili tamkajšnje občinstvo s slikami, na katerih smo sredi oktobra v kratkih rokavih.

Geoje-do

Geoje-do je drugi največji otok v Južni Koreji (za Jeju-jem) in s 60 majhnimi okoliškimi otočki obsega 400 km2 površine. Otok je hribovit, morda bolje rečeno ves posejan z griči, najvišjemu vrhu pa so namerili 580 m. Samo ime izhaja iz starodavnega kitajskega znaka, ki pomeni tisti, ki daje oziroma deli in neguje. In res se človek tam umiri, kot da bi z vsakim vdihom bolj vstopal v pomirjenost globoko v sebi. V razburkani ter krvavi zgodovini Koreje je otok nekajkrat predstavljal strateško točko v napadih in odporih proti nasprotnikom. Med leti 1950 in 1953 pa je general Douglas MacArthur tu nastanil 170.000 vojnih ujetnikov iz Severne Koreje (ter Kitajske) in v ta namen ustanovil vojni ujetniški kamp, ki danes služi kot turistična znamenitost. Po ogledu slikovito prikazanega življenja v taborišču obiskovalec ne more prezreti truda korejske vlade, da bi prikazala znosno življenje ujetnikov, kolikor je to pač mogoče, prav nasprotno kot je trdila ženevska konvencija iz leta 1949. Neupoštevanje ženevske konvencije s strani vojaške vlade ali morda le izkoriščanje njenih pomanjkljivosti je tako precej očitno. Ne glede na razmere v taborišču pa številni kitajski in severnokorejski vojaki po osvoboditvi niso zapustili nove države. Turistično bolj privlačni so otoki na jugovzhodnem in južnem delu otoka, ki

Zeleni otočki

privabljajo turiste z botaničnimi vrtovi in jamami, v katerih so skrite budistične in šamanistične skulpture, ter čudovitimi razgledi na kamnite gmote, ki štrlijo iz morja. S celine je pot do otoka precej dolga. Iz Busana, drugega največjega mesta Južne Koreje z več kot 3,5 milijona prebivalcev (leta 2002 se je tam odvijalo FIFA svetovno prvenstvo, uradno pa je najavilo kandidaturo za letne olimpijske igre leta 2020) potrebuješ kar tri ure za 140-kilometrsko »obvoznico«. Druga možnost je malce dražji trajekt, ki te tja pripelje precej hitreje. Tretja možnost pa se bliža koncu izgradnje. Gre namreč za nov most, ki bo Geoje-do povezal s Pusanom. Ta prometna povezava naj bi celino z otokom povezala nad in pod morjem še do konca tega leta. Korejci so na most vsekakor ponosni, saj gre za enega največjih projektov v korejski zgodovini, in sicer 1.225 milijonov dolarjev vreden projekt. Most ne bo obogatil korejskega ponosa le zaradi svoje vrednosti, temveč tudi zato, ker bo vključeval tudi 48 m pod morjem zgrajen cestni tunel, ki dosedanjega rekorderja prekosi skoraj za dvakrat. Kljub gosti poseljenosti (4.700 prebivalcev/ km2) smo lahko na otoku pobegnili iz kaotičnega betona, neonskih napisov in avtomobilov na čudovite plaže ter

gozdove. Čisto morje in zahodna kamnita obala sta nas skoraj popeljala domov, saj zelo spominjata na Jadransko morje, zelenje v ozadju pa daje neverjetno domač občutek. Vzhodna obala je peščena s čudovitimi plažami ter z manjšimi hotelskimi in turističnimi kompleksi, na jugu pa nudijo čudovit razgled skalnate gmote, ki se dvigajo iz morja in so poraščene z gozdovi, kot da bi jim kdo nataknil zelene kape. Na vzhodni obali so posejane prikupne male turistične ribiške vasice z bogato ribjo ponudbo.

Hermetično kraljestvo

Takšni so bili prvi vtisi naše družinice. Ko je minil čas, ki je ponavadi namenjen preživljanju počitnic, smo novo državo spoznali tudi malce drugače. Klima je konec oktobra zamenjala obraz in prijetno vlažne tople sapice je zamenjal mrzel veter, ki prodre do kosti. Kaj kmalu se je Koreja izkazala tudi za zelo zaprto državo vase zaprtih (v odnosu do tujcev) ljudi. O njeni zaprtosti pričajo zgodovinska dejstva, ki so pripeljala do tega, da so jo v začetku prejšnjega stoletja poimenovali celo Hermetično kraljestvo, med bivanjem med tamkajšnjimi prebivalci pa smo hitro ugotovili, da niso vajeni navezovanja stikov s tujci, čeprav nas je bilo na otoku kar precej, saj v drugi največji ladjedelnici na svetu dela precej tujcev. No, nič za to, malce me je motilo le, da so na zaprtost pozabili, ko so zagledali našega Žarka, tako da sem jih na koncu že prav odganjala iz našega osebnega prostora.

Dežela, ki diši po prvinskosti

Med vožnjo po cestah ali nakupu v veleblagovnici si lahko priča agresivnosti prebivalstva. Radi se prerivajo, kar glede na njihovo število ter gostoto poselitve niti ni čudno. V času našega bivanja tam sem vedno znova ugotavljala, da je v njihovem obnašanju nekaj prvinskega, surovega. Pa ne le v njihovem obnašanju. Prvinskost zavohaš v zraku, v skodelici zelenega čaja, v vrtičkih, ki jih neprestano obdelujejo s svojimi pridnimi rokami. Prvinskost se jim riše na obrazu. Korejci spominjajo tudi na pridne mravljice. Pridno in neprestano delajo. Iz Kitajske in Japonske se je pretakalo

29


30

Urbani podvig znanje o astronomiji, medicini, filozofiji. Na razvoj sta vplivala konfucianizem ter budizem, kar je močno razvidno iz umetniške dediščine. Vendar danes največji odstotek versko opredeljenih pripada krščanski veri, budizem pa ji sledi. Seveda ne krasi vsakega grička osvetljena cerkev, sem se pa vsekakor zabavala ob pogledu na sakralne objekte z neonskimi križi. Korejski polotok je vse do pričetka prejšnjega stoletja ostajal zaprt in samozadosten. Čeprav so bili prisiljeni, da se odprejo navzven, v sebi ostajajo nepripravljeni na spremembe, kar se zdi ob njihovem napredku, razvoju telekomunikacij, najhitrejšem internetu, avtomobilski industriji, gradnji ladij malce neverjetno. Vendar je to bolj slika, ki se kaže navzven. Za dosego cilja so sicer pripravljeni pokukati k sosedom (in se npr. popolnoma nevedni odpraviti na Škotsko v ladjedelnico in pridobiti znanje o gradnji ladij), potem pa hitro nazaj v varno zavetje njihovega polotoka. Živijo pridno življenje od jutra, ko gredo v službo, do povratka domov v večernih urah. Le ob koncih tedna si moški vzamejo svoj čas v gostilnah, kjer nadomestijo pomanjkanje tekočin za cel teden. Ženskam se vloga v družbi počasi izboljšuje. Še ne dolgo nazaj so bile popolnoma podvržene moževi družini ali družini svojega očeta ali brata. V primeru ločitve jim ni ničesar pripadalo in marsikatera je ostala brez vsega.

Novo leto v Koreji

Sprehodi po bližnji plaži v ribiški vasici, kjer smo živeli, so bili sicer prijetni, Žarek se je igral s peskom in kamni, jaz pa sem se poglabljala vase, vendar so dnevi postali pusti prav zaradi majhne možnosti vključevanja v tamkajšnje javno življenje ter tudi zato, ker je Južna Koreja draga. Zato sem izrazila željo, da naše bivanje tam zaključimo prej, kot smo načrtovali, in po našem novem letu odrinemo. Midva s sinom sva šla takrat, mož pa je doživel še njihovo novo leto.

Prelepi vrtovi botaničnega vrta

Prazniki so bili prijetni zato, ker smo jih takšne naredili. Okrasili smo stanovanje, spekli raco, zavili darila, ... Naši gostje niso mogli prehvaliti božične kuhe našega tandema. Pač rada dobro jeva, torej morava zato dobro kuhati, potem pa še ugotoviš, da si drugi sploh ne vzamejo časa za pripravo hrane in najraje jejo instant hrano. Tudi za silvestrovo sva pripravila okusno večerjo, malo pred polnočjo pa sva se odločila, da greva skupaj s sinom nazdravit v edini prijeten in do tujcev prijazen (ki te finančno ne osuši) kafič. Žal tam ni bilo takšnega razpoloženja, kakršnega sva imela sama. Korejsko novo leto Seollal je prvi dan novega leta oz. lunarnega korejskega koledarja, ki se ravna po drugi novi luni, ki pride po zimskem solsticiju. Takšen lunarni koledar poznajo tudi Kitajci, Mongolci, Vietnamci in Tibetanci in lani so ga praznovali 13. februarja. Korejsko novo leto je najpomembnejši tradicionalni praznik in ga v krogu družine praznujejo tri dni. Pogosto se napravijo v tradicionalna oblačila in izvajajo jeso, obred, ki se je razvil prav v praznovanje tega dne, njegov namen pa je, da najstarejši sin v družini oz. hiši obloži mizo z jedačo in s pijačo. Na ta dan gredo Korejci zelo radi na vzhodno obalo, saj lahko tam ujamejo prve sončne žarke. Otroci na novega leta dan staršem zaželijo, da bodo v novem letu blagoslovljeni, ti pa jim v zahvalo vrnejo novoletni denar, ki sicer ni pravi denar. Za Korejce novo leto po gregorijanskem koledarju ni tako pomembno, čeprav ga praznujejo. Temu primerno ni takega vzdušja na ulicah, kot ga zaznamo pri nas, in tudi v lokalih ni od sreče pričakujoče opite množice ljudi, ki bi nazdravljala vse do zgodnjih jutranjih ur. Kljub temu ali pa prav zaradi tega pa je naša družina preživela čudovito silvestrovo. Tako kot Korejci smo svoje novo leto v krogu družine praznovali tri dni, saj je bilo treba pojesti vse dobrote in narediti prostor za vse novo. Tako kot znova in znova vsako novo leto.

Plaža v ribiški vasici

Busan

V botaničnem vrtu na enem izmed otokov

Razčlenjena obala


Samo za očke

Čuden očka

piše: najmlajši prestolonaslednik očija Gregorja

Moj oči je malo čuden. Ne samo takrat, ko se med skakajočo vožnjo z avtomobilom čez ležeče policaje dere na ves glas, ali ko z mojim pet let starejšim bratom prepeva kakšno trapasto otroško pesmico. Malo je čuden tudi, ker me včasih kar vzame v naročje in skupaj pleševa angleški valček v dnevni sobi. Morda je dunajski, teh dveh valčkov še ne ločim, ker sem star šele dve leti.

Oči je tudi čuden, ker me je naučil, da ni treba vsem prisotnim povedati, da sem pravkar prdnil ali rignil. In ker sem star šele dve leti, le ljubko zamahnem z roko po zraku, kot bi nekaj mešal, in rečem: »Uuuu, plini«. Beseda »amonijak« je zame še malo pretežka. Svojo čudnost moj oči izkazuje tudi s tem, da mi na trati pred hotelom s petimi zvezdicami popolnoma hladnokrvno previje rito, ali pa sredi Narodne galerije na klopi pred slikarijo Odiseja pred Trojo opravi isto zadevo. Zadnjič je bil silno začuden, ko je od Lanine mamice izvedel, da Lana nima več pleničk. Hotel sem mu razložiti, kako je s plenicami in z mano ter da jih bom imel predvidoma do šestega leta, ampak imam še premalo besednega zaklada. Ni razumel. Čeprav »oh, kako lepa in votla duda je tole« pa vseeno znam reči. Oči je malo čuden, ko vzame mojega starejšega brata v naročje in ga objema pred vsemi ljudmi, npr. v čakalnici pri zdravniku. In moj brat se dela, da je popolnoma zadovoljen in ga ne zanima, kaj si mislijo drugi ljudje. Meni, ki sem že velik fant, se pa to zdi res malo preveč pomehkuženo. Čeprav v laboratoriju po piku v prstek pa stiskanje pomaga.

Predvsem pa je oči čuden tudi zato, ker se z mamico ves čas nekaj dotikata in ker skoraj vsak mesec praznujeta obmesečnice. Pravkar sta imela okoli stošestinpetdeseto obmesečnico. Se mi zdi, saj dvoletniki še ne znamo ta velikih številk. Oči se obnaša precej čudno, ker z mamico hodi na tak način, kot bi se vedno pred vsemi bahal, kakšno punco ima. Tega očijevega navdušenja nad »njegovo najljubšo temnolasko« še ne razumem. Zakaj mamici ne reče kar žena ali soproga. Saj tudi jaz nisem blazno navdušen nad Zalo v vrtcu, čeprav je moja punca. Gasilski tovornjak mi izpuli iz rok prav tako surovo kot moj prijatelj Maks. Oči se mi zdi tudi čuden, ker vsem prijateljem vedno razlaga, da dobro delujoče razmerje zahteva veliko dela. In da ljudje vse najboljše stvari, ki so se nam prehitro zgodile, vzamemo kot samoumevne. Sicer sem star samo dve leti, ampak a ni to protislovje?! Človek trdi, da ima dobro delujoče razmerje, zraven pa pravi, da je bolj lene vrste! Mogoče je pa res len, ampak mami ga ima vseeno zelo rada, ker ji vedno pove, da ima rad njene neumite lase, in ker ga njen profil še vedno vsakič očara, in ker ji vedno, ko naredimo

»sendvič« – oči spodaj, jaz na vrhu, mami in brat pa sta salama in solata –, reče: »A se nimamo super?« Sicer pa oči pravi, da smo zagotovo čudna družina, ker se zelo dobro razumemo. Pa čeprav jaz kdaj pa kdaj udarim svojega bratca z najtežjim traktorjem po glavi, kar tako, za šalo. Moj bratec je tudi silno potrpežljiv z mano, ampak ker sem trmasto vztrajen, mu včasih le prekipi in me nežno spremeni v pašteto. Predvsem pa oči trdi, da smo čudni, ker se imamo vedno radi. Ampak jaz vem, da imajo starši tako in tako radi svoje otroke. Sicer sem star šele dve leti, ampak sem že ugotovil, kaj je najbolj pomembno. Pravzaprav je isto tudi pri babi in dediju, pa noni in nonotu. Ko gledam mami in očka, se mi zdi, da je na tem svetu najbolj pomembno to, da imajo mamice rade očke in očki radi mamice. Da se imajo oni radi in ne to, da imajo nas radi. Mi, otroci, bomo tako ali tako samo do sedemintridesetega leta še doma, potem pa bosta starša ostala sama. Očka pravi, da se bosta takrat lahko – če se jima ne bo treba spet spoznavati –, končno enkrat naspala, napotovala, »nabrala«, »nakinala«, napijačkala in naplesala.

31


32

KuhaRajanje

Ljubezen in hrana piše: Aleš Pirc, recepti Emilija Pavlič

Novoletni prazniki so že daleč za nami, z njimi pa tudi bogato obložene mize in obljube, ki smo si jih zadali za prihajajoče mesece v letu 2011. Marsikje so otroci že pozabili na igrače in ostala darila, ki so jih bili deležni v tem norem decembrskem vzdušju. Nekateri starši se morda spomnijo teh dni le ob pogledu na svoj bančni račun oziroma jih tu pa tam zaboli glava, ko opazijo sušo, ki je prišla s prvim zimskim mesecem. To je vendar davek današnjega življenja, h kateremu stremimo. Starši, ki ljubimo svoje najmlajše, moramo poskrbeti, da se bodo le-ti počutili kar najbolj srečne in ljubljene! Opla, malo me je zaneslo, ne smem se spuščati globlje! Raje bom izpustil moraliziranje in druge teme ter se posvetil pisanju o primerni prehrani in izkazovanju ljubezni skozi njo.

Kaj je ljubezen, si verjetno razlaga vsak po svoje. Meni je všeč misel Ernesta Hemingwaya: »Kadar človek ljubi, želi nekaj storiti za to, želi se žrtvovati. Želi služiti.« In če povzamem še nemški pregovor, da gre ljubezen skozi želodec, lahko zaključim, da sta priprava hrane in izražanje ljubezni zelo povezana. Mnogi kuharski mojstri, ki so uspeli v svojem poklicu, dokazujejo prav to. Zavedajo se, da lahko svoje goste obdržijo le, če spoštujejo to načelo in ljubijo svoje delo ter goste, ki jim vračajo svojo ljubezen s spoštovanjem in z občudovanjem. Pri tem uživajo v hrani, za katero si vzamejo dovolj časa, da jo čim bolj okusijo in prežvečijo. Kultura prehranjevanja in pripravljanja hrane je za vse obred, ki ga ne želijo izgubiti.


Če primerjam pripravo hrane mojstrov s hrano, ki jo pripravljamo starši malčkom, vidimo, da ravnamo podobno kot vrhunski šefi. Pazljivo sestavljamo jedilnike in v pripravo vložimo kar nekaj svoje energije. Seveda, vsak dobromisleči starš se je pripravljen žrtvovati in skrbeti za svoje otroke. Zato je prav, da hrano pripravljamo z veliko ljubezni, saj je okusnejša, naši mali gurmani pa bodo z veseljem pojedli okusno jed. Če bomo otroka navadili na ta obred že v otroštvu, mu bomo omogočili, da bo užival v hrani tudi kasneje. Dejstvo je, da ima vsak človek že prirojeno kulturo za ustrezno prehranjevanje. Otroci se morda nekaj prvih let po rojstvu zavedajo svojega telesa in uživajo v hrani, dokler jih odrasli ne naučimo hitrega tempa življenja in jim ne privzgojimo nagona polnega želodca. S tem jim nenamerno vzbudimo željo po nekakovostni in neprimerni hrani, ki jim lahko neposredno škodi ter pripelje tudi do težjih zdravstvenih obolenj. Otroku lahko izkažemo ljubezen tudi tako, da skupaj z njim odkrivamo preproste jedi, ki jih z veseljem poje. Pri tem se moramo zavzeti, da mu zagotovimo redne in večkratne obroke. Ljubezen v pripravljeni hrani prinaša najmočnejše energetsko sporočilo, v katerem je veliko več zdravja kot pa v obroku hitro pripravljene hrane. Zato je naloga staršev, da nadaljujemo s klasično pripravo in s pozitivnim odnosom do naravne hrane, ki ne vsebuje kemičnih dodatkov. Tako bomo otrokom omogočili krepitev imunskega sistema, ki ohranja njihovo zdravje, saj z vnosom hrane vnašamo v celice potrebne snovi, ki zagotavljajo njihov obstoj in razvoj.

Tokrat sem recepte izbral v knjigi Emilije Pavlič - Mamica, nauči me kuhati, ki je polna ljubezni, predvsem nas uči, kako jo skozi hrano izkazati otrokom. Zahvaljujemo se ji za navdih in koristne kuharske nasvete, ki jih boste mamice, očki, babice, dedki in morda celo tisti, ki skrbite za prehrano otrok v vrtcih in šolah, lahko upoštevali pri kuhaRajanju. Pa obilo veselja!

Nadevani kalamari

Ljudje čedalje bolj spoznavamo, da je naravno pridelana hrana tista, ki vrača tradicionalne jedi na naše jedilnike in ohranja naše zdravje. V naravno kreativno kuhinjo lahko vključimo otroke, to pa nam daje možnost, da še bolj okrepimo zavest in ljubezen do hrane, ob kateri sproščamo užitke okušanja in ki nam daje energijo za delo in igro. Dragi starši, vzemite si čas in ljubite svoje otroke ter jim pripravljajte jedi s polno mero ljubezni. Otroci vas bodo radi posnemali.

Sestavine za 5 oseb: ∫ 10 očiščenih kalamarov ∫ žlička suhega peteršilja ∫ 5 žlic naribanega parmezana ∫ 10 strokov česna ∫ 4 žlice oljčnega olja Postopek priprave: Kalamare operemo v mrzli, osoljeni vodi in dobro odcedimo. Lovke narežemo na majhne koščke ter zmešamo s parmezanom in peteršiljem. Z nadevom napolnimo kalamare in jih zapremo z zobotrebcem. Nadevane kalamare in cele stroke česna položimo v hladno olje. Kozico pokrijemo s pokrovom z luknjico in počasi cvremo približno 30 minut. Po potrebi prilijemo malo vrele vode. NASVET: Zamrznjene kalamare najhitreje odtalimo v osoljeni vodi. Če imamo večjo količino nadevanih kalamarov, jih zložimo v naoljen pekač, dodamo česen, malo vode, pokrijemo in postavimo v hladno pečico. Pečemo približno pol ure pri 180 stopinjah. K tej jedi ponudimo domačo polento.

oglas iskrice.indd 2

24.1.2011 9:28:56

33


34

KuhaRajanje Koruzne polpete z orehi

Zimski jabolčni zavitek

Sestavine za 5 osebe: Sestavine za 5 osebe: ∫ 5 žlic kuhanih koruznih zrn ∫ 10 žlic oljčnega olja ∫ 5 šalotk ∫ 10 strokov česna ∫ 2 žlici ovsenih kosmičev ∫ 2 kosa polnozrnatega kruha ∫ 1 dl mleka ∫ nekaj orehov ∫ 5 žlic naribanega parmezana ∫ 4 jajca ∫ 5 žlic drobtin ∫ košček masla Postopek priprave: V hladno olje damo debelo narezano čebulo, česen in nasekljana ali zmleta koruzna zrna ter vse malo pocvremo. Še toplo pretlačimo z ročno tlačilko, dodamo v toplem mleku namočen in ožet kruh, namočene in ožete kosmiče, jajca, naribane orehe, sir in malo solimo. Vse skupaj dobro premešamo in postavimo za nekaj časa v hladilnik. Maso zajamemo s kleščami za sladoled, oblikujemo polpete in jih povaljamo v presejanih drobtinah. Suho ponev segrejemo, vanjo vlijemo olje in še v hladno položimo polpete. Zvišamo temperaturi in polpete po obeh straneh zlatorumeno opečemo. Pri tem jih večkrat obrnemo. Proti koncu dodamo malo vroče vode, maslo in še malo popečemo. Povrhu potresemo parmezan in pokrijemo, da se stopi. NASVET: Namesto orehov lahko vzamemo lešnike ali mandeljne. Če pečemo večjo količino polpet, jih sproti zlagamo v topel pekač, dodamo malo vroče vode, pokrijemo in pripravo dokončamo v pečici.

∫ za testo 30 dag polnovredne moke ∫ 1 dl pasteriziranega mleka ∫ 1 dag kvasa ∫ 2 jajci ∫ košček masla ∫ 2 žlici medu ∫ vanilijev sladkor Nadev: ∫ ½ kg suhih jabolk brez pečk ∫ košček masla ∫ 10 dag sladkorja ∫ vanilijev sladkor ∫ 1 jajce za premaz. Postopek priprave: Moko večkrat presejemo in prelijemo z vročim osoljenim mlekom. Premešamo, dodamo nadrobljen kvas, 2 jajci, raztopljeno maslo, med in vanilijo. S kuhalnico zamešamo v redko testo, ki ga med vzhajanjem večkrat obrnemo. Naredimo več hlebčkov, jih na obeh straneh naoljimo in pustimo vzhajati vsaj pol ure. Suha jabolka namočimo v mlačno vodo. Ko nabreknejo, jih narežemo in pocvremo na maslu. Na desko za kruh razgrnemo vlažno bombažno krpo, jo malo pomokamo in po njej debelo raztegnemo vzhajano testo. Posujemo ga s pocvrtimi jabolki in sladkorjem ter ga s pomočjo krpe zvijemo v štruco, ki jo s tankim krožnikom narežemo na manjše štručke. Pekač namažemo z mlačnim maslom, vanj položimo štručke in jih s slaščičarskim čopičem premažemo s stepenim jajcem. Ko pol ure vzhajajo, jih damo v hladno pečico. Pečemo približno 40 minut pri 160 stopinj.


CILJ: OTROK UTRJUJE ŠTEVILA IN ZAPOREDJE.

NAVODILO: UGOTOVI MANJKAJOČE ŠTEVILO.


NAGRADNA NALOGA 2. DEL

KAM ME PELJE SEAT ALHAMBRA? I I BARVAM IM N A IS ELITE IN S P KAM SE Ž MIŠLJIJE , O E D IT O IŠ P IK L A Z VE O. N TE RISBIC T ALHAMBRO. V J A V R A B E, NA PO OVO SEA V VESOLJ N , E Z J I R T A O J L M , NA AM? POPE O DEŽELO ČISTO KAM DRUG N IČ J L V A PR LI PA BABICI A OBISK K

POBARVANKE NAM POŠLJITE DO 28. FEBRUARJA. TUDI MED PREJETIMI FEBRUARSKIMI POBARVANKAMI BOMO IZBRALI 10 SREČNEŽEV, KI BODO PREJELI MAJČKE ZA CELO DRUŽINO. IZMED VSEH SODELUJOČIH, KI STE NAM POSLALI OBA DELA NALOGE, PA BOMO IZŽREBALI DRUŽINO, KI BO CEL VIKEND UŽIVALA S SEAT ALHAMBRO.

POTREBUJEMO NASLEDNJE PODATKE IME IN PRIIMEK NASLOV POŠTNA ŠT. IN KRAJ ŠTEVILO DRUŽINSKIH ČLANOV VELIKOST MAJIC

PRAVILA NAGRADNE IGRE NAJDETE NA www.ringaraja.net/seat_nagradna_igra VSI NAGRAJENCI BODO OBJAVLJENI NA www.ringaraja.net IN V MARČEVSKI ŠTEVILKI ISKRIC.


LINO SE IGRA. PREŠTEJ, KOLIKO IGRAČ IMA, IN ŠTEVILO VPIŠI V KVADRATEK. OBKROŽI TRI IGRAČE, KI NAJ JIH LINO PODARI OTROKOM, KI NIMAJO IGRAČ. SVOJE REŠITVE POŠLJI DO 20. FEBRUARJA. LINO BO IZŽREBAL 5 ODEJIC LINO.


NAVODILO:

UGANKE

PREBERI DRUŽINSKE UGANKE IN NA LIST PAPIRJA NARIŠI REŠITVE. PRAVILEN ODGOVOR NAPIŠI NA ČRTICE POD UGANKO.

ustvarja: Manja Žugman Širnik

POTRP

EŽLJIVA JE IN SR Č EČNA, E J E DOBRO TLJIVA VEČNA. JE ČE NI L IN LJUBEZNI VA, AŽNIVA .

———

O)

— P————

——

INOV

EN)

(LJUBEZ

NE, A D A Z A ORJEV ČE TE AM BEZEN VNAME. SE LJU JEZEN SI, ČE PA OČI. Z I O J A TI ŠVIG O IMAJO, J UČENCI ALA DAJO. IS VANJO P

14. LJUB FEBRUAR DRU EZNI PO JA GA S G L L IN SI DRUGEM NO SI PO AVIMO, ŽELIM D U O, DA V OBJEM ARIMO, V H GA O —— BDRŽ ITIMO IMO. —— ( VAL ENT

———

S——— (SRCE)

——

——

(PUŠČIC

————

————

T VO)

P—

KADAR GA GOJIMO, SE KREPI, KADAR ZAN J NE SKR SE OHLADI. BIMO, (PRIJATELJS

L—

BOGA, U E N A RAZUM JE NADLOGA. U , PREPIR MLJA POSKAKUJE UJE. J OD VESE I MIR SE NASEL TUD V NJEM

———

A)


NAVODILO: BABICA JE IZ BLAGA SEŠILA PULOVER. NARIŠI VZOREC NA NJEM TAKO, DA BO USTREZAL.

CILJ: OTROK PREPOZNA VZOREC IN SE URI V RISANJU.


NAVODILO: NA DESNI STRANI JE SAMO EN PREDMET ENAK TISTEMU NA LEVI. OBKROŽI GA.

CILJ: OTROK PREPOZNA VEČJE IN MANJŠE.


NAVODILO: POGLEJ VZORČEK IN GA NADALJUJ V PRAVEM ZAPOREDJU. V PRAZEN KVADRATEK PRILEPI SLIČICO, KI NADALJUJE ZAPOREDJE.

CILJ: OTROK PREPOZNA OBLIKE IN LOGIČNO SKLEPA.


NAVODILO: SPODAJ POIŠČI MANJKAJOČE DELE SRČKOV IN POVEŽI PARE.

CILJ: OTROK PREPOZNA ENAKE OBLIKE.


CILJ:

NAVODILO:

OTROK SPOZNAVA BARVE IN SE URI V BARVANJU.

POBARVAJ SLIKO TAKO, DA POLJA, OZNAČENA S ŠTEVILKO 1, POBARVAŠ Z RUMENO, POLJA, OZNAČENA S ŠTEVILKO 2, PA Z RDEČO BARVO. KAJ DOBIŠ?

1

2 1

1

1

1

1 2

2 2

2

2

1

2

2 2 1

2 1

2 2

1

1

1

1

1

1


NAVODILO: SEŠTEJ ŠTEVILA IN SRČKE TER POD ČRTO ZAPIŠI VSOTO IN NARIŠI PRAVO ŠTEVILO SRČKOV.

2 +5 3 +6 4 +3 5 +4

CILJ: OTROK ŠTEJE IN SEŠTEVA.


CILJ: OTROK IŠČE LOGIČNO REŠITEV.

NAVODILO: POMAGAJ METULJČKU, DA PRIDE DO ROŽIC.

POIŠČI VELIIIIKO NALOGIC, POBARVANK, PESMIC IN PRAVLJIC V OTROŠKEM KOTIČKU NA RINGARAJI!


CILJ: OTROK POVEZUJE ŠTEVILA PO VRSTNEM REDU.

NAVODILO:

10

POVEŽI PIKE PO VRSTNEM REDU IN UGOTOVI, KAJ NASTANE?

7 6

3 8

4

1 2

(PREŠERNOVA ROJSTNA HIŠA V VRBI)

9

11

Nagrajenci iz decembrske številke Ringarajinih iskric Lino odejico prejmejo:

Golob Pavel, Dornava; Ratajc Jan, Trebnje; Mlinarič Maja, Miklavž pri Ormožu; Milošič Lan, Ptuj; Hutovec Lara, Novo mesto; Bučan Maja, Metlika; Mar Kaja, Ivanjkovci; Želko Manca, OŠ Košana, Košana; Bric Tija, Beltinci; Kopač Martin, Ljubljana Nagrajenci nagradne igre Seat bodo objavljeni na www.ringaraja.net/seat_nagradna_igra in v marčevskih Iskricah. Nagrade bodo poslane po pošti.

5


CILJ: OTROK UTRJUJE OPAZOVANJE IN LOGIČNO RAZMIŠLJA.

NAVODILO: VSI PULOVERJI SO NA PRVI POGLED ENAKI, VENDAR SE RAZLIKUJEJO V NAKATERIH PODROBNOSTIH. LE DVA MED NJIMI STA POPOLNOMA ENAKA. UGOTOVI, KATERA DVA STA TO.


NAVODILO:

NEŽAKA. POBARVAJ S ELE NAMESTO B O DR UPORABI MO BUK IN ŠAL BARVO. KLO SVOJO POBARVAJ S RVO. A NAJLJUBŠO B

MOJE IME JE:


Ringarajine iskrice FEBRUAR 2011