Issuu on Google+

SKRI

NOSTNA Za vse, ki verjamejo, kot verjamem jaz, da so skrivnosti, ki se iz pravljic vra~ajo v resni~nost.

Napisal

V LADIMIR V ERDNIK Fo t o g r a f i j e M AT E J V RA N I ^

& Ilustracije DANE PRESNEC


V LADIMIR V ERDNIK

SKRI

NOSTNA

Fo t o g r a f i j e

M AT E J V RA N I ^

& Ilustracije

DANE PRESNIC


Vladimir Verdnik

SKRI

NOSTNA

Izdala in zalo`ila Zalo`ba Bizjak, Velenje Fotografije Matej Vrani~ Ilustracije Dane Presnic Jezikovni pregled prof. Alenka [alej Oblikovanje Renato Knez Grafi~na priprava, filmi in tisk Tiskarna Bizjak, Rudolf Bizjak, s.p., Velenje

&


Skozi samoten gozd je pozno popoldne korakal popotnik. Bil je to nenavadno lep starec. Srebrnosivi lasje, dobrodušne o~i, globoke gube na obrazu, rahlo sklju~ena postava in popotna palica v roki - vse na njem je bilo tako, kakor mora biti na ~loveku, ko tudi zanj prihaja pozna jesen. Starec je stopal po gozdni stezi, prekriti z listjem in trhlim vejevjem. V drevesnih kro{njah je {umel veter, nekje dale~ so se ogla{ale vznemirjene ptice. Dišalo je po snegu in gozdne `ivali so hitele nabirat semena in plodove za zimo. Med drevesi je švignila veverica in starec se je razveselil drobnega bitja, ki ga je spomnilo na to, da v gozdu ni sam. Steza je zavijala sem ter tja, postajala je vse o`ja in vse bolj skrivnostna. Zamišljen je korakal starec po njej. Spominjal se je mladosti in svojih neštetih popotovanj. Spominjal se je ljudi, ki jih je sre~eval, dogodivš~in in krajev, kjer je bil sre~en. Zdaj pa je bil star, tako star, da je `e zdavnaj prenehal šteti leta, v srce pa sta se mu po~asi naselili bole~ina in oto`nost. Saj ne, da bi bil nezadovoljen s svojim `ivljenjem. Veliko lepega je do`ivel in dobra sre~a ga je spremljala, kjerkoli je hodil. A mladost je tako hitro minila - ne da bi prav vedel, kdaj - in vse pogosteje je razmišljal o starosti. Srce mu ni ve~ utripalo tako mo~no in mirno kot neko~. Hitreje se je utrudil in ve~krat je moral po~ivati, kadar je pot vodila navkreber. To ga je `alostilo. Toda ~lovek ne more biti ve~no mlad. Nih~e ne more ve~no `iveti. Pa vendar si vsi ljudje `elimo dolgega `ivljenja, ohraniti ho~emo mladost, star pa si ne `eli biti nih~e. Starec se je nasmehnil tej domislici.

4


5


Tudi sam si je `elel biti spet mlad in poln mo~i, a kaj ko je ta `elja neuresni~ljiva. Kljub temu je pogosto sanjal, kako ~udovito bi bilo, ~e bi se vsaj malo pomladil, samo za nekaj let. Vse prehitro te~e ~as. Morda pa bi lahko našel kraj, kjer ~as ne bi be`al tako hitro. Upal je, da bo neko~ našel takšen kraj. Kraj, kjer je mir in kjer zve~er sladko zaspiš, zjutraj pa se zbudiš kot prerojen, spo~it in poln mo~i. Bog ve, ali je kje takšen kraj? Na to vprašanje si ni znal odgovoriti in je zato prenehal razmišljati o tem. Ustavil se je, da bi se malo odpo~il. Tedaj je zaslišal nenavaden zvok. Jesenski veter ga je prinašal iz daljave. Zazdelo se mu je, da sliši igrati harmoniko. Zapihalo je mo~neje. ^udnemu zvoku se je pridru`ilo ne`no zvonjenje, kot da je nekdo povlekel vrvico na `eleznem hišnem zvoncu, kakršni so bili neko~ ob vhodu v vsako hišo. Starec se je oprl na popotno palico in se nekajkrat ozrl naokoli. Skrivnostno zvonjenje ga je vznemirilo in pozorno je prisluhnil, da bi odkril, od kod prihaja. Toda zvonjenje je potihnilo in spet je bilo slišati samo `vrgolenje ptic in šelestenje listov v krošnjah dreves. Odšel je dalje po stezi, ki se je zdaj pri~ela širiti in ni bila ve~ tako tema~na kot poprej. Pospešil je korak in kmalu je bil na robu gozda. Steza se je tu kon~ala in pred njim se je odprla prekrasna jasa. Takrat jo je zagledal. Sredi pobo~ja je stala hiša, kakršne ni videl še nikoli. Vsa obsijana od popoldanskega sonca se je bo~ila nad gri~ proti nebu, ponosna in trdna, napol skrita v senci stoletnih dreves, ujeta v pravlji~no pokrajino, v neko daljno preteklost. Bila je to zares ~udovita hiša. 6


7


In potem je zaslišal šepet: “Le poglej me, popotnik! Poglej in povej! Mar nisem najlepša, jaz, hiša grofica, drzna, ponosna, še bolj kot kraljica?” Starec si je pomel o~i in zmajal z glavo. Ni mogel verjeti, kar je slišal, pa vendar se mu je zdelo, da je hiša zares spregovorila. “Kaj pa je zdaj to?” se je vprašal ves za~uden. “Hiša, ki govori? Je to mogo~e?” je glasno podvomil. “Pozdravljen, popotnik,” je tedaj z zamolklim glasom rekla hiša in mu pome`iknila. To je naredila tako, da se je narahlo zganila in poblisnila z enim izmed oken. Starec bi prisegel, da je bilo tako. Prestrašil se je in ve~krat se je ozrl naokrog, da bi odkril, kdo ga je pozdravil; saj vendar ni mogo~e, da bi spregovorila hiša. Nikjer ni bilo nikogar. Pomiril se je, se zbral in si rekel: “Pa sem res neumen. Hiše ne morejo govoriti, se premikati in me`ikati. Popoldansko sonce se je ujelo v stekla in odsev mi je posijal v o~i.” Toda, ni bilo tako. Še dobro, da starec tega ni vedel, sicer bi si ne drznil narediti niti koraka ve~. Tako pa je pogumno korakal dalje in kmalu je bil pred vhodnimi vrati prekrasne hiše. Najprej je zagledal zvonec, ki ga je bil poprej slišal, potem pa zeleno preprogo in stopnice, ki so ga vabile, da vstopi. Svetilka nad vhodom se je za hip pri`gala in nato ugasnila.

8


9


To se je starcu zdelo ~udno, a poguma ni izgubil. Vhodna vrata in stopniš~e, ograja, zamre`eni okni ter cipresi v lon~kih vse se je zdelo prijazno, kakor je prijazen pozdrav “dober dan”, ki ga izre~eš znancu, pa tudi neznancu, ~e si vljuden ~lovek in veš, da s pozdravom lahko polepšaš dan sebi in tistemu, ki ga pozdraviš. Previdno je stopil po stopnicah, prijel za kljuko in odprl vrata. Že je hotel pozdraviti, a tisto, kar je zagledal, je bilo tako ~udno, da mu je glas zastal v grlu in srh ga je spreletel po vsem telesu. Nad stopniš~em sta nepremi~no stala vojš~aka, vsak s kopjem v rokah. Njuna `elezna oklepa sta se bleš~ala kot zlato. “Dober dan,” je starec zdaj komajda spravil iz sebe, a vstopiti si ni upal. Bil je pripravljen, da takoj pobegne, ~e se vojš~aka samo malo premakneta. Toda vojš~aka se nista zganila. Kon~no se je domislil, da v viteških opravah najbr` ni nikogar. “Samo dva prazna oklepa sta,” si je rekel. Ko se je prepri~al, da je res tako, se ni ve~ po~util nelagodno kot poprej. Vojš~aka sta se mu zazdela prijaznejša in odlo~no je povprašal, kot vprašajo popotniki, ki pridejo v hišo, v kateri ni nikogar: “Halo, je kdo doma?” Prisluhnil je, ali mu bo kdo odgovoril, a oglasil se ni nih~e. “Morda me ne slišijo,” si je rekel in poskusil še enkrat, precej glasneje: “Dober dan, je kdo tukaj?” Tudi tokrat se ni nih~e oglasil.

10


11


Starec se je malo obotavljal, potem pa je le vstopil v hišo in pogled se mu je ustavil na prelepi ~rni omari v kotu. Stopil je bli`e. Skozi steklena vrata je lepo videl v notranjost. Starinski grbi, hleb~ek posušenega kruha, stare fotografije, na katerih so bili lepo oble~eni in po~esani otroci ter neka prijazna gospa, zagotovo njihova mama - vse to ga je pomirilo. Za~util je, da sta v hiši doma mir in tiha dru`inska sre~a. “Grofica in njeni otroci” je bilo napisano pod fotografijo, ki jo je zagledal v kotu, zato je vedel, da je prišel v prav imenitno hišo. Odlo~il se je, da se bo razgledal naokoli. Zagotovo je kdo doma; morda v kuhinji ali kje drugje. Dolga pot je bila za njim in hudo je bil utrujen. Sklenil je, da bo poprosil za gostoljubje. Morda bi ~ez no~ lahko ostal v hiši? Tako je razmišljal, se vzpel po stopnicah in pred stra`arjema zavil na desno. Znašel se je v prijetno razsvetljenem prostoru. Sredi sobe je stala pogrnjena miza, ki se je kar šibila, tako je bila oblo`ena z dobrotami. Povsod so brlele sve~e in s svojo nemirno svetlobo risale igrive sence po zidovih. Za trenutek se mu je zazdelo, da sliši ~ebljanje otrok in topel, ne`en `enski glas, blag, kakor je blag glas ljube~e matere, ko opominja otroke, da se je treba pri ve~erji lepo obnašati. Starec ni ve~ vedel, ali zares sliši glasove ali se mu samo zdi tako. Stari ljudje imajo v~asih prisluhe in privide, zato ker so v `ivljenju veliko do`iveli in se radi spominjajo vsega, kar se jim je v mladosti vtisnilo v spomin.

12


13


V sobi ni bilo nikogar, starec pa je bil la~en. Že ves dan ni zau`il ni~esar. “Ko bi smel poskusiti vsaj malo teh dobrot,” je zavzdihnil; in ~eprav je vedel, da se to ne spodobi, se je nehote znašel ob mizi. Že je posegel po koš~ku kruha, ko mu je notranji glas zašepetal: “Ni prav, ne smeš, ve~erja ni zate!” Odlo~il se je, da bo po~akal, da kdo pride, pa ga bo poprosil za koš~ek kruha in za preno~iš~e v tej imenitni hiši. Do takrat se bo še malo razgledal, morda je le kdo doma. Tako je razmišljal in se mimo stra`arjev podal po stopnicah navzgor. Stopniš~e ga je vabilo in lepo izrezljana lesena ograja je bila prijetno topla na dotik. Na vrhu je pod oboki zagledal vrata, ki so se po~asi odpirala. “No, pa je le nekdo doma,” si je rekel in se v mislih `e pripravljal, kako bo pozdravil in zaprosil za gostoljubje. Vrata so se odprla, nih~e pa ni prišel skoznje. To je bilo `e kar grozljivo. Kot da so duhovi v hiši. Toda starec je bil pogumen mo` in si je mislil: Duhovi mi ne bodo storili ni~ slabega. ^lovek se mora bati `ivih, hudobnih ljudi, ne pa duhov. Potem se je spomnil še starega pregovora strah je znotraj votel, zunaj ga pa ni~ ni - in neustrašno je vstopil v ozek hodnik. Na koncu hodnika so bila spet napol priprta vrata. Kljub temu da je zdaj `e slutil, da nikogar ni doma, se mu ni zdelo pametno, da se po hiši plazi kakor razbojnik. Še enkrat je glasno zaklical: “Dober dan, je kdo doma?” Nih~e mu ni odgovoril. V hiši je vladala popolna tišina.

14


15


Stopil je še korak naprej. Vrata so se neslišno odprla. Kar je zagledal, ga je zares presenetilo.

Znašel se je v kraljevsko opremljeni sobi. Na mizi je gorela sve~a in na srebrnem kro`niku se je ponujalo sve`e sadje. Tudi steklenica je bila na mizi. Stala je v posodi, zaviti v prti~ek, vsa oblo`ena z ledom, kot da samo ~aka, da jo nekdo odpre in poskusi, kar je v njej. Mehke preproge in široka postelja so vabile: Pridi, popotnik, poskusi `lahtno opojno vino! Lezi v posteljo in si odpo~ij! Starec pa je bil tako neskon~no utrujen.

16


Pribli`al se je postelji in ~isto na robu sedel nanjo. Pazil je, da ne pome~ka odej. Zdelo se mu je, da se je ~as ustavil. Zunaj se je pri~elo mra~iti in starec je še bolj ~util, kako zelo potrebuje po~itek. Zaprl je o~i in jih spet odprl. “Ne, ne smem zaspati!” Toda vso njegovo telo je hrepenelo po mehki postelji. Za~util je velikansko, neizmerno te`o starosti, ki se je zgrnila na njegova ramena in izpila njegovo poslednjo mladostno mo~, njegove sanje in pri~akovanja, vse, prav vse. Zdaj je bil sam, izgubljen v skrivnostni hiši, z eno samo `eljo v duši. Biti spet mlad. Enkrat, samo še enkrat okusiti vrenje `ivljenja, biti spet skupaj s tistimi, ki jih ljubi bolj kot sebe, bolj kot svoje `ivljenje. In skrivnostna hiša je slišala star~evo bole~ino. Razumela je krik njegove duše in prišepnila mu je: “Samo malo zadremaj, starec, samo malo, potem lahko greš! Ni~ ne bo narobe. Varovala te bom.” Starec se je zleknil na posteljo, in potem ko se je zunaj povsem zno~ilo, ni mogel ve~ premagovati utrujenosti. Njegovi veki sta postali te`ki in kmalu se je pogreznil v trden spanec. Završal je hladen zimski veter in zašumel med krošnjami dreves. Zapodil se je okoli skrivnostne hiše in zavrtin~il suho listje po zraku. Za~elo je sne`iti. Sprva po~asi, nato pa vse mo~neje. Sne`inke so zaplesale svoj divji zimski ples. No~ je prekrila hišo s tišino. Sne`ilo je bolj in bolj. Sne`na odeja se je hitro debelila.

17


V skrivnostni hiši pa je bilo prijetno toplo in k starcu so prišle sanje; njegove najljubše. Sanjal je o morju. V sanjah je bil starec de~ek. Kle~al je na peš~eni obali. Morje je rahlo valovilo in oblivalo njegove bose noge. De~ek je gradil peš~eni grad.

Grad je imel tri stolpe in visoko obzidje. Okoli obzidja je de~ek izkopal jarek in zdaj se je trudil narediti most, preko katerega bodo vitezi lahko prihajali v utrdbo. Za gradnjo mostu je uporabljal ploš~ate bele kamne. Izbiral je najlepše. Skrbno je polagal kamen na kamen in uspelo mu je narediti lep, trden most. Zadovoljno je opazoval svoje delo. Gradu je manjkala samo še zastava. Izdelal jo je iz pali~ice in koš~ka papirja, ki ga je staknil v `epu. Toda zastave ni utegnil zapi~iti v streho najvišjega stolpa. Nagajivi morski val je pljusknil prek gradu in v hipu porušil in odplaknil de~kovo delo. De~ek je odsko~il, kajti val ga je poškropil po golem hrbtu, ko je najmanj pri~akoval. Razjezil pa se ni. Bolj za šalo kot zares je za`ugal morju, ki je porušilo grad in mu tako povedalo, da je mo~nejše od njega. Iz peska se ne da zgraditi trdnega gradu, vseeno pa se je obrnil k morju in o~itajo~e vprašal: 18


“Morje, zakaj si podrlo moj grad?” Morje pa je mogo~no vzvalovilo in silen val je dvignil de~ka in ga ponesel visoko k nebu. Starec je zavzdihnil v snu. Zdaj je bil visoko. Jezdil je na belem oblaku. Nebo je bilo temno modro in oblak je hitel k vzhajajo~emu soncu. Ni bil ve~ de~ek. Bil je princ neba. Oblak se je spremenil v ko~ijo. Krilati ~rni konji so bili vpre`eni vanjo. Ko~ija se je vzpenjala više in više. Mladeni~ je spodbujal konje k vse hitrejšemu diru. Ko~ija je drvela prek neba. Pod seboj je videl prostrane gozdove, visoke gore in doline, prepredene z rekami, ki so se zdele kakor srebrne nitke. Ko~ija je drvela dalje in dalje. Mladeni~ je v daljavi uzrl najvi{jo goro.

19


Nanjo moram, ga je prešinilo in prigovarjal je konjem: “Naprej, naprej, konji~i moji! Samo še malo zdr`ite! Kmalu bomo tam.” Konji so sopli in od njihovih teles se je kadilo. Gora je segala visoko v nebo. Toda bila je mladeni~ev cilj. Želel si je priti na vrh. Konji so bili vedno bolj utrujeni. Sko~il je s ko~ije in jo pomagal potiskati. Zdaj je vedel, kako neizmerno te`ka je. Konji so za~utili, da jim mladeni~ pomaga. Napeli so poslednje mo~i in skupaj so zmogli. Obstali so na vrhu. Konji, vprega, ko~ija, vse je izginilo in mladeni~ je stal sam na vrhu gore. Obsijalo ga je sonce. Poskusil je pogledati vanj, a v slepe~o svetlobo ni mogel dolgo upirati pogleda. Oslepel bi. V sonce se ne da gledati. Vseeno pa se mu je zazdelo, da prav iz te ogromne `are~e krogle nekdo prihaja. Iz trenutka v trenutek je bila zamegljena postava vse bli`e. Bila mu je tako znana. Potem se je sanjska podoba spremenila v dekle. Stopila je k njemu in ga prijela za roko. Sonce je zarisalo senci njunih postav prek gore, dve dolgi senci, zliti v eno. Starec je spet zavzdihnil in v snu izrekel neko ime in potem še eno in še eno. Nerazlo~no, a ljube~e, kajti sanjal je o tistih, ki jih je imel najraje. Samo on je vedel, kako zelo. V gluhi no~i je starec sanjal svoje najlepše sanje. Sanjal je o dru`ini. In ko je prenehal sanjati o `eni, sinu in h~erki, je sanjal o obrazih prijateljev, tudi o tistih, ki se jih `e dolgo ni ve~ spominjal. Nekateri so bili prijazni, drugi mrki. Mrkih obrazov se je bal, in kadar je sanjal o njih, se je nemirno premetaval. Sanje so mu razkrivale resnico. Imel je le malo pravih prijateljev. 20


Skrivnostna hiša pa mu ni dovolila sanjati nemirnih sanj. Pri~arala mu je dobre sanje - o materi in o o~etu. Prihajala sta po gozdni stezi, po kateri je sino~i prišel tudi starec. Zdela sta se mu neskon~no lepa. V hišo sta vstopila, kot vstopajo dobri duhovi; iz megle skozi zidove. Kakor da bi ne videla neštetih gub na star~evem obrazu, ga je mati pobo`ala, o~e pa ga je prijel za roko, ga potrepljal po ramenih in izrekel dve besedi, ki ju je slišal `e tolikokrat, vedno znova pa sta ga presenetili. Samo o~e ju je znal izgovoriti tako, kot si je starec `elel v najglobljem delu svoje duše: “Sinko moj.” Starec je utonil v bogastvu sanjskih podob in z njegovega obraza je odsevala neskon~na sre~a. Minevale so ure; ena, dve, tri …

21


Piš no~nega vetra je iz daljave prinesel donenje zvonov, najbr` s kakšne cerkve v hribih. Odbilo je dvanajstkrat. Polno~. Tedaj pa se je v parku pred hišo nekaj zganilo. Narahlo se je premaknil kip pre~udovite deklice sredi grajskega vrta. Dobra vila se je prebudila iz stoletnega sna. Odprla je o~i in se ozrla v nebo. Drobne sne`inke so posule njen obraz in dve najmanjši, najbolj beli, kristalno ~isti sne`inki sta našli pot v njene modre o~i. Vila je stopila s kamnitega podstavka, otresla sneg s svoje svilene obleke in potem po~asi, korak za korakom zdrsela proti vratom hiše. Neslišno se je vzpela po stopnicah in vstopila v skrivnostno hišo. Vrata so se zaprla, vila pa je drsela dalje, mimo obeh oklepov, navzgor, proti sobi, v kateri je sanjal starec. Vstopila je in se mu pribli`ala. Sve~e v prostoru so osvetlile njen obraz. Dobrohotno se je zazrla v spe~ega starca. Trenutek te dobrote je bil neizmerno dolg. Vila se je dotaknila star~evih lic. Sve~e so ugasnile. Starec se je zdrznil v snu, potem pa se je nasmehnil. Še enkrat se je vila zazrla vanj, nato pa neslišno odšla. Vrnila se je v park in sne`inke so spet zaplesale okoli nje. V zgodnjem jutru je bila skrivnostna hiša vsa zasne`ena. V parku so `arele lu~i in tudi v hiši so bili razsvetljeni vsi prostori. Po~asi se je prebujal dan. Zidovi skrivnostne hiše so se zganili.

22


23


24


25


Premaknili so se prav narahlo. Stekla so potiho za`venketala in zdelo se je, kot da se hiša po~asi prebuja in `eli tudi svojega no~nega gosta zdramiti ne`no, kot predrami mati svojega otroka. Starec je odprl o~i. “Oh, zaspal sem,” se je prestrašil, “ne bi smel, kako se mi je to lahko zgodilo?” Planil je pokonci. Ko se je vzravnal, se je za~udil, kako da je lahko vstal tako na hitro kot v svojih najboljših letih. ^util je, da mu srce utripa krepko in `ivahno. Nekje globoko v njem je tlela iskra, ki ga je prijetno grela. Že dolgo ni bil tako spo~it. Poravnal je odejo in zapustil sobo. Stekel je po stopnicah, pre`et s slabo vestjo, da je nepovabljen prespal v hiši. ^im prej je `elel biti dale~ stran. Toda, to ni bilo tako preprosto. Na koncu stopniš~a sta stala stra`arja. S prekri`anima kopjema sta mu zapirala pot. Starec je otrpnil, pripravljen na vse, `e v naslednjem hipu pa je njegovo notranjost preplavila neizrekljivo mehka toplota. Ni je pri~akoval. Bila je kot misel, ki jo vsi iš~emo vse `ivljenje. Prišla je kot tan~ica, stkana iz vseh vprašanj, na katere si starec ni znal odgovoriti, zdaj pa je nenadoma poznal vse odgovore na vsa vprašanja. In odgovori so se strnili v šepetu, ki ga je zaslišal izpod obokov skrivnostne hiše:

26


& Sre~en si, ko si otrok; sre~en, ~e imaš nekoga, ki te k sebi privije. Sre~en si, ko si ti roka in imaš nekoga, da ga tvoja ljubezen v najlepše sanje ovije. Sre~en si, ~eprav si popotnik in skozi ~as drviš. ^e je v tebi dobrota, lahko vedno, vedno mirno zaspiš. In ko si star, neko~ nekje najdeš hišo, hišo na koncu poti, kjer so v kamen ujeti dobrota, pravi~nost in … ti. Takrat se bo tudi zate vila prebudila; iz stoletnih sanj bo prišla, da bi te nagradila. Rde~e jagode ti bo ponudila. Sprejmi jih in jih pojej, njih skrivnost pa vsem na tem svetu povej! &


Šepet je zamrl in starec je videl, kako sta viteza na stopnico pred njim odlo`ila skodelico z jagodami in orumenel list papirja, na katerem je bila napisana pesem, ki mu jo je zašepetal skrivnosten glas. Dvignil je skodelico in ponesel k ustom prvo dehte~o jagodo. In potem je pojedel drugo in tretjo, dokler ni bila skodelica prazna. S tal je pobral list, ga zvil in spravil v `ep svojega popotnega plaš~a; na tisto stran, kjer mu je `ivo utripalo srce. Kopji sta se razmaknili. Preden je odšel, je starec polo`il kovanec na mizo. Zadnji, ki ga je imel. Zdelo se mu je, da je tako prav. Dobra vila ga je pospremila s pogledom, ko je odhajal in so v globokem snegu za njim ostajale sledi. ^vrsto in mladostno je stopal. Z drevesnih krošenj je nanj padal mehak sne`ni pršec in se lesketal kot srebro. In ko so se prvi son~ni `arki dotaknili njegovega obraza, je vedel, da ga bo sonce še enkrat ogrelo in morda še enkrat in še enkrat.

28


29


31


Stik z zalo`bo in ustvarjalci knjige, telefon: 03/ 898 32 12


O AVTORJU IN SKRIVNOSTNI HIŠI

Vladimir Verdnik je mladim slovenskim bralcem `e dobro poznan. S Poslednjim škratom in Samotno jelko je osvojil ljubitelje pravlji~nih besedil, predvsem z izbrušenim jezikom, gladko teko~im, pripovednim slogom pisanja in s pou~nostjo zgodb, ki jih namenja mladim.

Tokrat se predstavlja z zgodbo Skrivnostna hiša, v kateri se pogumno pribli`a in lahkotno prestopi meje in ute~ena pravila pravlji~nih besedil. To nakazuje `e naslovnica, saj je besedilo - namesto z ilustracijami - opremljeno s fotografijami, kar prinaša v pravlji~ne pokrajine nekaj povsem novega. Pravljica nenadoma ni ve~ ujeta v preteklost. Skrivnostna hiša je zares tukaj in ~aka, da jo obiš~eš in v njej do`iviš in najdeš svojo pravljico, svojo resnico.

S kratkim pojasnilom: “Za vse, ki verjamejo, kot verjamem jaz, da so skrivnosti, ki se iz pravljic vra~ajo v resni~nost”, avtor bralce pripravi na nenavadno zgodbo in jim razkriva, da je besedilo namenjena širšemu krogu ljubiteljev pravljic Skrivnostna hiša je zato pravljica za starše in je hkrati pravljica za samostojne bralce, u~ence višjih razredov osnovne šole.

Junak zgodbe, starec, popotnik, ki se zave starosti in si `eli postati mlajši, pozornemu bralcu razkriva osebna avtorjeva vprašanja, na katere iš~e odgovore zase in za vse, ki berete njegova dela.

Lepa in pou~na zgodba diha iz Skrivnostne hiše, s katero je Vladimir Verdnik zagotovo obogatil police, na katerih svoje bralce ~akajo slovenske pravljice.

Niko R. Kolar


Skrivnostna Hiša