Issuu on Google+

Marcel Štefančič, jr.

zadnji blišč somraka Vzpon in propad ideologije prostega trga

UMco, Ljubljana, 2011


Marcel Štefančič, jr. zadnji blišč somraka

Vzpon in propad ideologije prostega trga

© za besedilo: Marcel Štefančič, jr. in UMco d. d., 2011

Izdajatelj in založnik: UMco d. d. / Zbirka Angažirano Glavni urednik: Samo Rugelj Pomočnica urednika: Renate Štrucl Oblikovanje ovitka: Žiga Valetič Postavitev: Jure Preglau Tisk: NTD d. o. o. Naklada: Prvi natis, 300 izvodov, sprotni tisk Ljubljana, 2011

CIP – Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 330.342.14 316.42 ŠTEFANČIČ, Marcel, jr. Zadnji blišč somraka : vzpon in propad ideologije prostega trga / Marcel Štefančič, jr. - 1. natis. - Ljubljana : UMco, 2011. (Zbirka Angažirano) ISBN 978-961-6803-24-3 257240320

UMco d. d., Leskoškova 12, 1000 Ljubljana tel.: 01/520 18 39, e-pošta: bukla-urednistvo@umco.si, www.bukla.si


VSEBINA Dekada brez imena

Zakaj jo je treba v roke vzeti tako ljubeznivo, kot si anibal pri­ pravi dojenčka 9 Manifest Kapitalistične stranke

Zakaj kapitalizma ne bi nihče volil, če bi bil politična stranka 34 Vrnitev Komunističnega manifesta

Zakaj Karl Marx ni več vic in kako je s Kapitalom prestrašil kapital 67 Alternativa kapitalizmu

Kako je kapitalizem postal večen

99

Oblast nevidne roke

Kako nas skušajo neoliberalci prepričati, da sveta ni treba spreminjati in da je neenakost naravno stanje človeštva 120 Konec kapitalizma

Zakaj se kapitalizem spreminja v gibanje globalne manjšine in za­ kaj si je konec sveta lažje predstavljati kot konec kapitalizma 138 Ustava novega sveta

Zakaj je čas, da si družba ponovno prisvoji moč, ki jo je prepustila finančnim trgom 182 svet nedolžnih ekonomskih prevar

Kako sodobni kapitalizem pri življenju ohranja množica malih, ve­ čjih in zelo velikih goljufij 208


Socializem kapitalizma

Kako kapitalizem prevzema pojavno obliko, ki bo za nemoteno fun­ kcioniranje potrebovala pomoč čedalje bolj avtoritarne države 217 Katastrofe prostega trga

Zakaj kapitalizem nujno potrebuje politični teror, zakaj je svet sploh prevzel najbolj brutalno obliko tržnega fundamentalizma in zakaj je neoliberalizem v resnici neostalinizem 230 Arhipelag zakladov

Kdo je neposredni krivec za finančno in gospodarsko krizo, vse večjo gangsterizacijo finančnih trgov, propade podjetij in vse huj­ šo revščino so davčna nebesa 258 Trg, ki res deluje

Zakaj je vojna naravno stanje neoliberalizma in zakaj nihče noče, da bi se vojne končale 279 Slaba stran kapitalizma

Zakaj bi bilo treba špekulante, ki so sesuli Grčijo, razglasiti za teroriste in jim soditi po protiteroristični zakonodaji 293 Zarota denarja

Ali je mogoče krizo napovedati – in kako je, ko se v reševanje krize vključijo konspirologi 304 Zadnji dnevi raja

Kako smo zamudili zgodovinsko priložnost, da spremenimo svet 314 Teror zgodovine

Življenje v času katastrofe

346


Veliki karneval

Zakaj je bila čudežna rešitev čilskih rudarjev poraz kapitalizma 362 Zaton Zahoda

Zakaj so se spet razcvetele ideje o somraku Zahoda, ki jih je že pred devetdesetimi leti zapisal filozof Oswald Spengler, in zakaj jih Zahod spet narobe razume 372 Neoliberalna država

Kako nas resničnostni šovi pripravljajo na življenje v neoliberalni državi 383


Dekada brez imena

Marcel Štefančič, jr.

Zlom je prišel po dekadi, v kateri nismo uspeli ničesar preprečiti – terorističnega napada na Svetovni trgovinski center, invazije na Afganistan, invazije na Irak, vojne proti terorju, samorazstrelitev, bušizacije in berlusconizacije sveta, Katrine, cunamija, klimatskih sprememb, tajkunizacije, slumizacije, tehnoloških, nepremičninskih in finančnih balonov, povampirjenosti prostega trga in kakopak zloma finančnih trgov, s katerih je leta 2008 na lepem izparelo 50 bilijonov dolarjev, četrtina svetovnega kapitala. Za nami je torej dekada, v kateri se je zgodilo vse, kar se je lahko zgodilo. Ničemur nismo bili v napoto. Kar je seveda ironično: ničesar nismo mogli preprečiti, pa četudi smo bili ves čas kot eno. Vsa ta čudežna, magična, neverjetno sofisticirana tehnologija, od Facebooka – poganjka TV-serije Prijatelji – do pametnih telefonov, od blogov, splogov in flogov do forumov, nam je namreč omogočila, da smo bili stalno skupaj. Da smo bili stalno povezani. Stalno skonektani. Stalno vabljeni. Stalno dobrodošli. Stalno hiperlinkani. Stalno združeni. Stalno objeti. Stalno pri stvari. Stalno "izravna­ ni", kot bi rekel Thomas Friedman. Prijatelji za vedno. In rezultat? Na YouTubeu je največ ogledov zbral video Char­ lie Bit My Finger – dojenček bratca ugrizne v prst. To je vse. Niti odgrizne mu ga ne. Tresla se je gora, rodil se je spam. Ne, tip v zajčjem kostumu in one plešoče nagačene opice so bili hit že nekaj let prej.

9

Zakaj jo je treba v roke vzeti tako ljubeznivo, kot si kanibal pripravi dojenčka


10 Zadnji blišč somraka

Bili smo stalno povezani, toda s poti. V resnici nismo bili nikoli bolj razbiti. Nikoli bolj razpršeni. Nikoli bolj odmaknjeni. Nikoli bolj pasivni. Nikoli bolj ločeni. Nikoli bolj atomizirani. Hej, le zakaj bi šel na ulico – saj sem že kliknil na spletno peticijo in Busha pozval, naj odstopi!? Le zakaj bi še v realnosti storili to, kar smo storili že virtualno? Realnosti nam ni treba več doživeti, ker jo je doživel že naš računalnik. Ne delajte si utvar: če je hotel kdo kdaj uničiti svet, je v tej dekadi zamudil sijajno priložnost. Enkratno priložnost. Če naj bom malce bolj razumljiv: ta dekada je bila idealna za "povojne poboje". Internet bi sicer vreščal, da je to svinjarija, toda to ne bi ničesar spremenilo. Bush je to dojel. In neoliberalci. In tajkuni tudi. Če naj omenim le nekatere. In res, ko vse seštejete in to potem zmnožite z našim inteligenčnim kvocientom, se zdi, da smo v tej dekadi zamudili le konec sveta. To je bil naš največji neuspeh. In natanko v tem smislu moramo dojeti misel Ulricha Becka, avtorja knjige Druž­ ba tveganja, da se ne trudimo več, da bi naredili kaj dobrega, ampak skušamo le še preprečiti najhuje. A po drugi strani: če obstaja še kak drug svet in če bi se mu slučajno v nekaj letih zgodilo vse to, kar se je v tej dekadi zgodilo našemu, ga že ne bi bilo več. Razpadel bi, implodiral, sprhnel, izginil. Kot tistih 50 bilijonov. The End. In vendar, nekaj mazohistično fatalističnega je bilo v tej naši stalni povezanosti, združenosti, skonektanosti: izgledala je kot tisti morbidni "zadnji objem" pred koncem sveta, pred Sodnim dnem. Saj veste: primimo se za roke – prihaja apokaliptični meteor! Bali smo se najhujšega in spregledali, da se je najhujše že zgodilo. Zato nimamo nobenega moralnega kapitala, da bi se zmrdovali in zgražali nad "peklom" te dekade – nad vojnami, invazijami in okupacijami, nad ekološkimi katastrofami, nad bušizacijo in berlusconizacijo, nad


*** Na vse skupaj lahko pogledamo tudi drugače: krvi nismo prelili zato, ker se nam dejansko ni nič zgodilo. Dekado smo preživeli v zabaviščnem parku, polnem sofisticiranih, ringelšpilskih, nenadjebljivih gadgetov: hej, počnite z nami, kar hočete, samo da se nam nič ne zgodi! V zabaviščnem parku se ti nikoli nič ne zgodi. V resnici so se le izpolnile prerokbe starih filozofov, ki so svarili pred pretirano tehnologizacijo sveta in opozarjali, da bo visoka tehnologija prišla s katastrofami. Tako kot bi bil nemogoč Ahil s smodnikom, bi bil nemogoč Auschwitz brez smodnika – brez tehnologije, ki je ubijanje industrializirala. Visoka tehnologija in "grozodejstva" (vojne, teror, samorazstrelitve, kriza ipd.), ki smo jih videli v tej dekadi, se ne izključujejo. Steve Jobs se je dobro rimal z Osamo bin

11 Marcel Štefančič, jr.

destruktivnostjo prostega trga in tajkunizacijo, nad krizo in brezposelnostjo. Glede na to, kaj vse se nam je zgodilo v tej dekadi, bi pričakovali, da bomo za "stvar" – za boljši svet – prelivali kri. Pa je nismo. Ali bolje rečeno: prelivali so jo le džihadisti, islamski fundamentalisti, teroristi, ki so se serijsko samorazstreljevali. Če v boju za "stvar" ne tvegaš katastrofe, izgubiš. Je kdo na Zahodu prelil kri za "stvar"? Ne. Kri je tekla le v Žagah, Krvavih hostlih, torture pornu, zombijadah, vampirskih romanih Stephenie Meyer in TVseriji Prava kri. Antiglobalisti in protivojni protestniki, ki so bili nekaj časa obraz upora, so začeli vreščati, če so se jih robocopi le dotaknili. Rekel bom le to: če bi partizani začeli vreščati ob prvem stiku z naciji, jih danes ne bi slavili. Če hočeš narediti palačinko, moraš pač razbiti nekaj jajc. Okej, ne rečem, v tej dekadi se je razbilo veliko jajc. Moje vprašanje je: kje je palačinka?


12 Zadnji blišč somraka

Ladnom, iPod z Al Kaido, iPhone s Halliburtonom, ShareReactor s shoe bomberjem, Facebook z daisy cutterjem, MySpace s Patriot Actom, LinkedIn z Abu Grajbom, Wii z malopridnimi deželami, Bebo z antraksom, Google Maps s sezuvanjem na letališčih, Wikipedia s sloganom "Mission Accomplished", ring­ tones pa so se dobro rimali s shockom & aweom. Ko so rekli, da so Sadama Huseina našli v neki luknji, se je zdelo, da so to rekli le zato, da bi ga čim bolj ponižali in dehumanizirali. Ne bi smel biti tako analogen. Ne bi smel biti tako sentimentalen. Za razliko od Tigerja Woodsa, za katerega bi bilo bolje, če bi bil analogen. Podcenil je sentimentalnost svojega pametnega telefona, ki si je zapomnil vse njegove ljubice. To, da smo se stalno snemali in da smo stalno nastopali v svojih filmih, je le še dodatno prispevalo k irealnosti naših življenj. In če že ravno hočete: teroristični napad na Svetovni trgovinski center je bil tehnološko čudo. Tisti, ki so ga organizirali, so ga lahko potem gledali v neposrednem prenosu (pa četudi so bili daleč stran, magari v luknji, pod zemljo). Zaradi tehnologije. In seveda: tudi Bush in bušiji so lahko napad na Irak gledali v neposrednem prenosu. Zaradi tehnologije. In eksekucijo Sadama Huseina. In likvidacijo Osame bin Ladna. Simetrija med obema stranema, med obema fundamentalizmoma, ameriškim in islamskim, je bila srhljiva: terorističnemu napadu na Ameriko, "ki je globalizirala svet in pozabila globalizirati sebe," kot pravi Fareed Zakaria, je sledila vojna proti terorju (invazija na Afganistan), medtem ko je mitu o koncu sveta (Sadam Husein ima orožje za množično uničevanje!) sledila invazija na Irak, ki pa je bila le Bushev rimejk Sadamove invazije na Kuvajt. Če hočem uspeti, si je rekel Bush, potem moram početi to, kar počne Hollywood – rimejkirati. In reciklirati.


*** V zadnjih trenutkih prejšnje dekade, prejšnjega stoletja in prejšnjega milenija smo se panično ustrašili prav tega, da nas bodo odklopili. Svet je preplavila velika milenijska histerija: strah pred milenijskim hroščem (Y2K), ki naj bi ob časovnem prehodu v novi milenij onesposobil računalnike in povzročil konec sveta. Če nas odklopijo, umremo! Ljudje so si delali zaloge in zaklonišča, dvigovali denar, molili, se držali za roke ter se mentalno pripravljali na apokalipso. Ali pa vsaj na vrnitev v kameno dobo. Kar je ista reč. To je bil

13 Marcel Štefančič, jr.

Gotovo se še spomnite famozne znanstvene napovedi, ki so jo izrekli bušiji: da bo napad na Irak zaradi precizne, brezhibne, čudežne tehnologije le sprehod, le kirurška operacija, le cakewalk: ni bil. Bil je klavnica, kalvarija, apokalipsa. So precenili tehnologijo ali podcenili dejstvo, da naredi tehnologija katastrofe bolj kreativne? Vseeno: nedolžni, zbasani v posthumno kategorijo "kolateralna škoda", pred tehnologijo, pred strojem vojaško-industrijskega kompleksa, niso bili varni. Na klavnico, ki jo je prinesla ta dekada, je Zahod odgovoril le s prepovedjo kajenja: saj veste, da se z dimom ne bomo več pobijali med sabo. A po drugi strani: tako kot je bil internet stranski produkt vojaške tehnologije in postal "skupno dobro", bo tudi vojaška tehnologija, s katero so Američani razmesarili Afganistan in Irak, naplavila kak čudežni stranski produkt, ki bo postal "skupno dobro". Tehnologije ustvarjajo vojne – vojne pa ustvarjajo gadgete, s katerimi se potem igramo. Še toliko bolj v tej dekadi, ki nas je dokončno navlekla na tehnologijo. Če nas odklopijo, umremo. Že vidim civilno gibanje, ki državnike in ljudi poziva k uporabi računalnikov v miroljubne namene. Le.


14 Zadnji blišč somraka

že čas, ko smo verjeli, da je tehnologija naša prihodnost, da bo mogoče s tehnologijo obvladovati svet in da smo varni. Potem pa je bila tehnologija nenadoma na tem, da nas pokoplje in da uniči svet, kot smo ga poznali. To je bilo še toliko huje, ker smo se že dobro zavedali, da na samotni otok ne moremo več pobegniti – tehnologija se tako hitro, tako divje, tako čudežno razvija, da po vrnitvi ne bi mogli več normalno funkcionirati. Ali bolje rečeno: po vrnitvi s samotnega otoka samega sveta ne bi več prepoznali. Friedrich Engels je nekoč zapisal, da se človek, ki bi se v času industrijske revolucije za eno leto preselil na samotni otok (a la Robinson Crusoe), ne bi mogel več vrniti v družbo: industrijska revolucija je bila tako hitra, tako divja in tako skokovita, da družbe po vrnitvi iz tropske utopije ne bi več prepoznal ali pa v njej ne bi imel več kaj početi. Vse trdno in stalno se je pač sproti razblinjalo, če naj parafraziram Karla Marxa, ki je bil v zadnjih letih vse večji hit. Če samotni otok že v času industrijske revolucije ni prišel v poštev, kaj šele danes! Ironija je seveda v tem, da smo lahko zdaj integralni del tega permanentnega revolucioniranja tehnologije ter razblinjanja vsega stalnega in trdnega tudi na samotnem otoku. Tehnologija je dosegla, da med družbo in samotnim otokom ni več nobene razlike. Še več: tehnologija je vse ljudi poslala na samotne otoke. Prvo vprašanje po mobilnem telefonu ni več "Kako si", ampak "Kje si". Tehnologija nas je razbila, fragmentirala, razpršila. Specifično: tako nas je razbila, da nismo bili več nevarni. Tako nas je razpršila, da nismo mogli ničesar preprečiti. Niti spremeniti. Jasno, ko so potem ure pokazale novi milenij, se ni nič zgodilo – konca sveta ni bilo. Milenijski hrošč nam ni nič mogel. Ni nas ustavil niti pokončal niti odklopil, ampak smo mi ustavili njega, ali bolje rečeno – naša čudežna ­tehnologija


*** Paradoks življenja v kapitalizmu je na dlani: kako vse to prenese toliko ljudi? Kako to, da toliko ljudi prenese toliko poniževanja? Kako to, da toliko ljudi prenese vse tisto brezdušno, brezprizivno in povampirjeno divjanje svobodnega kapitala? Kako to, da toliko ljudi prenese vse tiste neoliberalne šoke, ki so na koncu pripeljali do 11. septembra, vojne proti terorju, invazije na Afganistan in Irak, zloma finančnih trgov, recesije in gospodarske krize? Kako to, da toliko ljudi prenese vse tiste pokole nedolžnih, ki so se v imenu prostega trga zgodili po padcu berlinskega zidu? Kako vsi skupaj prenesemo, "da naše življenje dela za kapital," sprašuje italijanski filozof Antonio Negri.

15 Marcel Štefančič, jr.

je bila močnejša od milenijskega hrošča. Nad našo čudežno tehnologijo se je spravil z lokom in puščicami in gladko izgubil. Občutek smo imeli, da smo varni. Da je tehnologija na naši strani. Da lahko s tehnologijo obvladujemo svet in zgodovino. V obračunu z milenijskim hroščem smo videli le slavnostno potrditev one razvpite prerokbe Francisa Fukuyame: da je po padcu berlinskega zidu dokončno zmagal neoliberalni kapitalizem, najboljši izmed vseh svetov, optimalni način življenja, ki je brez alternative. Samo delavce še odpustimo, samo banke še saniramo, pa bo kapitalizem prostega trga spet sijal kot najbolj naravno stanje človeštva in kot zadnji stadij zgodovine. Svet se je izravnal! Zgodovine je konec! Zdaj naj bi živeli srečno do konca svojih dni – in slavili neoliberalni ekonomski sistem, pa četudi je, pravi ameriški ekonomist Paul Krugman, "proti ekonomskim inte­ resom večine". Francoski filozof Jacques Ranciére bi dodal: "Smo v večini, toda živimo kot manjšina."


16 Zadnji blišč somraka

In medtem ko je bila tehnologija na naši strani, je začel svet, kot smo ga poznali, srdito razpadati. Vse se je začelo z napadom na Svetovni trgovinski center, nadaljevalo z bombastičnim jurišem nad Afganistan in Irak, končalo pa z brutalno kritiko kapitalističnega statusa quo (finančna in gospodarska kriza). A po drugi strani: vse se je začelo z iluzijo, da je internet najbolj množična in najbolj mavrična skupnost na svetu, ultimativna ljudska množica, ki bo pametnejša od egoističnih, pohlepnih, elitističnih gospodarjev sveta, in končalo z deziluzijo, saj je ultimativna ljudska množica ugotovila, da je internet le še ena televizija več. Le da ima neskončno kanalov, tako da smo najbolj informirana generacija v zgodovini človeštva. In rezultat? Še vedno ne vemo, kaj točno je Marco Materazzi na tisti nogometni tekmi siknil Zinedinu Zidanu. Toda ironično: tako kot so Svetovni trgovinski center zrušili loki in puščice (v obliki potniških letal), so Američane v Afganistanu in Iraku paralizirali loki in puščice (v obliki samomorilskih bombašev). Loki in puščice jih sestrelijo tudi v Avatarju, sci-fi filmu, ki pa izgleda tako, kot da je posnet po resničnih dogodkih. Kaj drugega pa bi lahko pričakovali, navsezadnje, ko smo stopili v novi milenij, smo stopili v čas, v katerem se ponavadi dogajajo sci-fi filmi. Saj veste, antiutopije, v katerih svet izgleda postapokaliptično, mračno, svinčeno, opustošeno, razpadlo – in represivno, napol totalitarno. Na eni strani je torej somračni svet, na drugi pa visoka, čudežna, nenadjebljiva tehnologija, ob kateri nam je jemalo sapo: vau! Spomnite se le Iztrebljevalca ali pa Popolne­ ga spomina. Oh, ali pa filma 2001 – Odiseja v vesolju. Dekado, ki je za nami, smo preživeli v prihodnosti, ki so jo opevali sci-fiji. Prav tehnologija v teh filmih pa se nam je vedno zdela čisti sci-fi, popolna izmišljotina. To je nemogoče!


*** Spomnite se, kako zelo se je zloma kapitalizma ustrašila desnica, ali bolje rečeno – kako zelo se je ustrašila, da bo zdaj kdo kapitalizem preprosto odstranil ter ga zamenjal s socializmom ali komunizmom. Najbolj histerično reakcijo

17 Marcel Štefančič, jr.

Toda dekada, ki je za nami, je bila nemogoča dekada, dekada nemogočega, pa ne le zato, ker so na Luni in Marsu odkrili vodo, ker se je slovenska reprezentanca uvrstila na svetovno nogometno prvenstvo ali pa ker je Amerika dobila prvega temnopoltega predsednika v zgodovini, in to le pičla tri leta zatem, ko je Busheva administracija črnce, ki jih je v New Orleansu udaril hurikan Katrina, obravnavala tako, kot da še vedno nimajo državljanskih svoboščin, potemtakem tako, kot da so še vedno brez volilne pravice. Poglejte le, kakšen telefon imate danes – in potem se spomnite, kakšnega ste imeli pred desetimi leti. Ali pa pred dvajsetimi. Poglejte si, kako izgleda BitTorrent – in potem se spomnite, kako je izgledal Napster. Poglejte si Google – in potem se spomnite AltaViste. Še uporabljate zemljevide? Če jih, potem ste zgrešili dekado. Kakor ste jo tudi zgrešili, če še vedno dajate razvijati filme, če TV-programe še vedno snemate na kasete ali pa če še vedno sprašujete: Imate morda faks? To zadošča, tako da sploh ne bom drezal v YouTube, iPod Touch, World of Warcraft, Facebook, HDTV, Netflix, MySpace, Yelp, Wii, TiVo in Playstation 2, pa tudi ne v Second Life in druge fantazijske igre. Računalnika nismo več ugasnili. Počutili smo se, kot da so nas teleportirali v Zvezdne steze. Za nami je pač dekada, ki se je zgodila najprej v filmih in šele potem v realnosti. Najprej se je zgodila kot farsa in se potem ponovila kot tragedija.


Zadnji blišč somraka