Issuu on Google+

Lev Gumiljov OD STARE RUSIJE DO RUSKEGA IMPERIJA Eseji etnične zgodovine


Lev Gumiljov

od STARE rusije do ruskega imperija Eseji etniÄ?ne zgodovine

UMco, Ljubljana, 2012


Lev Nikolajevič Gumiljov Od STARE Rusije do Ruskega imperija (1992) Eseji etnične zgodovine

Лев Николаевич Гумилёв: От Руси к России (1992) © za Slovenijo, prevod in besedilo: Društvo slovensko-ruskega prijateljstva France Prešeren, 2012 Izdajatelj in založnik: UMco d. d. / Zbirka Ruska misel Prevod: Simon Dobravec za Društvo slovensko-ruskega prijateljstva France Prešeren Prevajalec Avtonekrologa: Drago Bajt Urednik knjige: Just Rugel Glavni urednik: Samo Rugelj Pomočnica urednika: Renate Rugelj Oblikovanje ovitka: Žiga Valetič Idejna zasnova naslovnice: Boris Rugel Postavitev: Aleš Cimprič Lektura: Vesna Kovjanić Tisk: NTD d. o. o. Naklada: Prvi natis, 300 izvodov, sprotni tisk Ljubljana, 2012 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(47) GUMILEV, Lev Nikolaevič Od Stare Rusije do Ruskega imperija : eseji etnične zgodovine / Lev Gumiljov ; [prevod Simon Dobravec, prevajalec Avtonekrologa Drago Bajt]. - 1. natis. - Ljubljana : UMco, 2012. (Zbirka Ruska misel) Prevod dela: Ot Rusi k Rossii ISBN 978-961-6803-35-9 (trda vezava) ISBN 978-961-6803-36-6 (broš.) 260821504

UMco d. d., Leskoškova 12, 1000 Ljubljana tel.: 01/520 18 39, e-pošta: bukla-urednistvo@umco.si, www.bukla.si


VSEBINA NAMESTO UVODA

7

I. DEL KIJEVSKA DRŽAVA

23

1. POGLAVJE Slovani in njihovi sosedje 2. POGLAVJE Slovani in njihovi sovražniki 3. POGLAVJE POKRISTJANJEVANJE RUSIJE 4. POGLAVJE muhasta usoda 5. POGLAVJE za trenutek enotna

24 36 52 70 87

II. DEL ZVEZA Z ZLATO HORDO

99

1. POGLAVJE ROJSTVO MONGOLSKEGA IMPERIJA 2. POGLAVJE S pogledom na vzhod 3. POGLAVJE POJav Rusije 4. POGLAVJE zrelost

100 129 155 191

III. DEL MOSKOVSKO CARSTVO

221

1. POGLAVJE zanesenjaki 2. POGLAVJE SMUTA 3. POGLAVJE združitev 4. POGLAVJE v prostranstvih evrazije 5. POGLAVJE Cerkev in oblast 6. POGLAVJE NA pragu imperija

222 246 270 290 297 315

NAMESTO ZAKLJUČNE BESEDE

331

SERGIJ LAVROV ZAPUŠČINA VELIKEGA EVRAZIJCA

339

Biografija znanstvene teorije ali avtonekrolog

354

sILVO TORKAR Kdo je lev nikolajevič gumiljov?

387

SLOVAR IZRAZOV IN REDKIH BESED

390


Na naslovnici: Dvoboj med Peresvetom in Čelubejem na Kulikovem polju je ena od najznamenitejših slik (1943) Mihaila Ivanoviča Avilova. Platno prikazuje zgodovinski boj med ruskim junakom Peresvetom in tatarskim vojščakom Čelubejem, ki je potekal pred začetkom bitke na Kulikovem polju. V dvoboju sta oba izgubila življenje, vendar je v njem vseeno zmagal Peresvet. Konj ga je namreč zmogel prenesti do ruske vojske, medtem ko je bil Čelubej vržen s sedla.


Lev N. Gumiljov

Danes lahko v naši državi opazimo neverjeten porast zanimanja za zgodovino. Kakšen je razlog za to? Pogosto lahko slišimo, da se ljudje, ki so se zapletli v sodobnih težavah, obračajo k zgodovini in v njej iščejo izhode iz težkih situacij – »da bi imeli vzor«, kot so nekdaj govorili. Najsi bo tako, vendar v tem primeru zanimanje za zgodovino priča o nečem drugem: večina naših sonarodnjakov dojema sodobnost in zgodovino kot načelno različni, nezdružljivi časovni stihiji. Pogosto zgodovina in sodobnost čelno trčita: »Zanima nas le sedanjost in potrebno je poznati le njo!« Podobne trditve lahko slišimo tako v strokovni razpravi kot tudi v pogovoru ob skodelici čaja ali pa med prepirom na tržnici. Dejansko obstajajo razlogi za razlikovanje sedanjosti in zgodovine. Sama beseda »zgodovina« zajema »nekdanjo preteklost«, »nesedanjost«, torej si zgodovinske znanosti ne moremo predstavljati brez upoštevanja sprememb, ki razmejujejo »včeraj« in »danes«. Količina in obseg teh sprememb sta lahko neznatna, vendar izven njih zgodovina ne obstaja. Ko govorimo o »sedanjosti«, imamo po drugi strani v mislih nek privajen in navidezno stabilen sistem medsebojnih odnosov znotraj in izven države. To privajeno, znano in skorajda nespremenljivo ter razumljivo stoji navadno nasproti zgodovini – nečemu nejasnemu, neotipljivemu in zato tudi nerazumljivemu. Ostalo pa je preprosto: če s točke sedanjosti ne moremo razložiti dejanj zgodovinskih osebnosti, to pomeni, da niso bile izobražene, imele so številne

7

NAMESTO UVODA


8 Namesto uvoda

stanovske predsodke in so živele brez blaginje znanstvenotehničnega napredka. Huje zanje! Le malokdo pa pomisli, da je bila tudi preteklost svojčas sedanjost. Torej je vidna stalnost sedanjosti le utvara in se v ničemer ne razlikuje od zgodovine. Vsa opevana sedanjost je le trenutek, ki takoj postane preteklost, vrniti današnje jutro pa ni ničkaj lažje, kot vrniti punske ali Napoleonove vojne. Četudi se paradoksalno sliši, je prav sedanjost tista, ki je minljiva, zgodovina pa resnična. Zanjo je značilna menjava obdobij, ko se nenadoma ruši ravnovesje narodov in držav: mala plemena se odpravijo na velike pohode in osvajanja, mogočni imperiji pa se izkažejo za nemočne; ena kultura zamenja drugo, včerajšnji bogovi pa postanejo nepomembni maliki. Z razumevanjem zgodovinskih zakonitosti so se ukvarjale cele generacije pravih znanstvenikov, katerih knjige še danes najdejo svojega bralca. Torej – zgodovina so stalne spremembe, večna »perestrojka« navidezne stabilnosti. Če se v določenem trenutku ozremo na katerokoli določeno ozemlje, lahko vidimo neko fotografijo – relativno trden sistem medsebojno povezanih objektov: geografskih (pokrajin), socialno-političnih (držav), gospodarskih, etničnih ... Ko pa začnemo preučevati množico stanj in ne le eno, torej proces, se slika močno spremeni in prične spominjati na otroški kalejdoskop in ne več na strogo kartografsko podobo s suhimi napisi. Poglejmo si, na primer, Evrazijo na začetku 1. stoletja našega štetja. Na zahodnem koncu velike evrazijske celine se je nahajalo rimsko cesarstvo. Ta država, ki je zrasla iz majhnega mesteca, ki so ga osem stoletij pred našim štetjem ustanovila latinska plemena, je vase vključila množico narodov. V sestavo cesarstva so se organsko zlili kulturni Heleni, ki so sicer dolgo časa ostali zvesti podložniki. Rimljani so se


9 Lev N. Gumiljov

začeli bojevati z Germani, ki so živeli na drugi strani Rena. Čeprav sta zmagoslavna vojskovodji Germanik in bodoči cesar Tiberij s svojimi legijami dosegla Labo, so se Rimljani pokoritvi Germanov odpovedali že v sredini 1. stoletja našega štetja. Vzhodno od Germanov so živela slovanska plemena. Rimljani so jih imenovali – enako kot Germane – barbari, vendar pa je v resnici šlo za popolnoma drug narod, ki z Germani ni imel nič skupnega. Še vzhodneje, v brezkončnih stepah ob Črnem morju in na področju današnjega Kazahstana, je živel narod, ki ni prav dosti spominjal na evropskega – Sarmati. Na meji s Kitajsko, na področju današnje Mongolije, pa so se preseljevali nomadski Huni. Vzhodno obrobje Evrazije je, enako kot zahodno, zavzemala ogromna država – Hansko cesarstvo. Kitajci so se, podobno kot Rimljani, šteli za kulturen, civiliziran narod, katerega obkrožajo barbarska plemena. Rimljani in Kitajci niso imeli praktično nikakršnih medsebojnih stikov, vendar pa je vez med njimi vseeno obstajala. Nevidna, vendar trdna nit med obema cesarstvima je postala Svilena cesta. Po njej je kitajska svila prihajala do Sredozemlja, nazaj pa so tovorili zlato in predmete razkošja. Vendar pa se niti na Svileni cesti Kitajci in Rimljani niso srečali, saj ne prvi ne drugi niso hodili s karavanami. Te so vodili Sogdijci, prebivalci Srednje Azije, in Judje, ki so osvajali mednarodno trgovino. Pod njihovim vodstvom so karavane prepotovale velika prostranstva celine. Na obrobjih slednje, v rimskih trdnjavah in na Kitajskem zidu, so straže podnevi in ponoči ohranjale mir »civiliziranih cesarstev«. Zastavimo si preprosto vprašanje: kaj je bilo tisto, kar je temu vpeljanemu sistemu odnosov preprečilo, da bi dočakal našo sedanjost? Zakaj danes ne vidimo ne Rimljanov


10 Namesto uvoda

ne Svilene ceste? Zato ker se je že konec 1. in na začetku 2. stoletja našega štetja položaj korenito spremenil: premikati so se začeli mnogi narodi, ki so pred tem živeli v njim domačih pogojih. Z vdorom Gotov, skandinavskih prebivalcev, v ustje Visle so se začele velike selitve narodov, ki so v 4. stoletju povzročile propad enotnega Rimskega cesarstva. Tedaj so se začeli seliti tudi Slovani, ki so zapustili območje med Vislo in Tiso ter se naselili na področju od Baltika na severu do Jadranskega morja na jugu ter od Labe na zahodu do Dnjepra na vzhodu. Plemena Dakov, ki so živela na področju današnje Romunije, so se začela boriti proti Rimu in cesarstvo je potrebovalo celih 20 let, da bi premagalo ta narod, ki ga je združil vojaški in državniški genij, cesar Trajan. Iz krščanskih skupnosti, ki so se pojavile v Siriji in Palestini, je v tistem času nastal nov etnos – »etnos po Kristusu«. Nosilci nekdaj preganjanega učenja le-tega niso znali le ohraniti, temveč so ga povišali v uradno ideologijo enega od delov razpadlega cesarstva. Tako se je kot proti­ utež Zahodnemu Rimu – Hesperiji – pojavila nova krščanska država – Bizanc. V Palestini se je pojavilo žarišče upora proti rimski nadvladi. Manjši narod – Judje – so po dveh vstajah, ki so ju Rimljani kruto zatrli, zapustili svojo zgodovinsko domovino. Vendar pa sta se pojav judovske diaspore in širjenje krščanstva za Rimljane zaključila tako, da je slednje utrdilo vzhodne religije tako v samem središču cesarstva, kot tudi v provincah. Ne le Bližnji, tudi Daljnji Vzhod je v tistem času za Rim postal vir nesreč. Veja Hunov, ki je zapustila mongolske stepe, se je ob koncu preseljevanja znašla v Evropi. Že v


11 Lev N. Gumiljov

4. stoletju so njihovi potomci porušili gotsko kraljestvo in skorajda uničili Rimsko cesarstvo. Torej, če si poskusimo predstaviti Evrazijo v 5. in 6. stoletju, lahko vidimo sliko, ki je popolnoma drugačna od tiste iz 1. stoletja. Na obrobjih celine so nova cesarstva, po prostorni veliki stepi pa se selijo povsem drugi nomadski narodi. Vsa zgodovina človeštva je sestavljena iz vrste podobnih sprememb. Morda menjava imperijev in cesarstev, ver in tradicij nima nikakršnih notranjih zakonitosti, ampak predstavlja le kaos, ki ga ni mogoče pojasniti? Že zdavnaj so vedoželjni ljudje (takšne pa lahko vedno najdemo) skušali najti odgovor na to vprašanje, ga razumeti in razložiti izvir svoje zgodovine. Odgovori so bili seveda različni, saj je zgodovina razvejana: lahko gre za zgodovino socialno-ekonomskih oblik ali vojaško, tj. opis pohodov in bojev, zgodovino tehnike ali kulture in zgodovino literature ali religije. Vse to so različne discipline, ki se prištevajo k zgodovini. Zato so zgodovinarji pravne šole preučevali človeške zakone in načela državne ureditve; drugi, zgodovinarji – marksisti so zgodovino obravnavali skozi prizmo razvoja proizvodnih moči, tretji so se opirali na individualno psihologijo itd. Ali si lahko zgodovino človeštva predstavljamo kot zgodovino narodov? Poskusimo izvirati iz tega, da v mejah Zemlje prostor nikakor ni enak. Prav prostor je prva dimenzija, ki zaznamuje zgodovinske dogodke. Že prvi človek je poznal meje področja, kjer je prebival, tako imenovano prehranjevalno pokrajino, v kateri je živel skupaj z družino in svojim plemenom. Druga dimenzija je čas. Vsak zgodovinski dogodek se ne zgodi le na določenem prostoru, ampak tudi v nekem času. Ta prvotni človek ni ozavestil le »svojega mesta«, temveč tudi to, da obstajajo očetje in dedje in bodo obstajali otroci


12 Namesto uvoda

in vnuki. Tako v zgodovini časovne koordinate obstajajo skupaj s prostorskimi. V zgodovini pa je še ena, enako pomembna dimenzija. Z geografskega gledišča moramo celotno človeštvo obravnavati kot antroposfero, torej eno od zemeljskih membran, ki je povezana z obstojem homo sapiensa. Človeštvo, ki ostaja v okviru te oblike, ima prekrasno značilnost – je mozaično, sestavljeno je iz predstavnikov različnih narodov oz., če se izrazimo s sodobnejšim izrazom, etnosov. Prav v okviru etnosov, ki so v stiku z drugimi etnosi, nastaja zgodovina, saj je vsako zgodovinsko dejstvo dosežek življenja konkretnega naroda. Prisotnost teh določenih celot – etnosov – v zemeljski biosferi predstavlja tretjo dimenzijo, ki je značilna za zgodovinski proces. Etnosi, ki obstajajo v prostoru in času, so tudi glavne osebe na zgodovinskem prizorišču. V nadaljevanju bomo, ko bomo govorili o etnosu, imeli v mislih kolektiv ljudi, ki stoji drugim, prav takšnim kolektivom, nasproti. Le-ta ne izvira iz zavestne odločitve, temveč iz občutka komplementarnosti – podzavestnega občutka medsebojne simpatije in skupnosti ljudi, ki določa nasprotje »mi – oni« in delitev na »svoje« in »tuje«. Da bi na Zemlji lahko preživel, se mora vsak kolektiv prilagoditi (adaptirati) pogojem pokrajine. Vezi etnosa z naravo, ki ga obkroža, tudi porajajo prostorske medsebojne odnose etnosov. Naravno je, da se lahko, živeč v svoji pokrajini, pripadniki etnosa le-tej prilagodijo, vendar morajo spremeniti svoje vedenje in sprejeti neka posebna pravila vedenja – stereotipe. Sprejeti stereotipi (zgodovinska tradicija) predstavljajo osnovno razliko pripadnikov enega etnosa od drugih. Da bi lahko opisali lastno zgodovinsko tradicijo, je pripadnikom etnosa potreben sistem štetja časa. Najlažje je šteti


13 Lev N. Gumiljov

s pomočjo časovnih ciklov. Preprosta opazovanja so pokazala, da dan in noč predstavljata ponavljajoč se cikel – dan. Podobno se menjajo letni časi, ki predstavljajo večji cikel – leto. Zaradi te preprostosti in očitnosti je prvo štetje časa, ki ga ljudje poznajo in se uporablja do danes, ciklično štetje. (S predstavo o cikličnosti časa je povezan sam izvor ruske besede za »čas« /rusko время/, ki ima isti koren kot besedi »vrteti« /вертеть/ in »vreteno« /веретено/). Na vzhodu so tako izumili sistem štetja časa, pri katerem nosi vsako od 12 let naziv neke živali, ki jo predstavlja določena barva (bela – kovina, črna – zemlja, rdeča – ogenj, modro-zelena – rastlinstvo). Ker pa etnos živi zelo dolgo, ni bilo dovolj letnih, niti dvanajstletnih ciklov vzhodnih narodov, da bi opisali dogodke, ki jih je hranil človeški spomin. V iskanju izhoda iz te slepe ulice so začeli čas meriti linearno. Pri tem se štetje vodi od določenega trenutka v preteklosti. Za stare Rimljane je ta pogojni datum ustanovitev Rima, za Helene leto prvih olimpijskih iger. Muslimani so leta pričeli šteti s Hidžro – begom preroka Mohameda iz Meke v Medino. Krščansko štetje let, ki ga uporabljamo, se je pričelo s Kristusovim rojstvom. O linearnemu merjenju časa lahko rečemo le to, da za razliko od cikličnega poudarja nezmožnost vrniti čas. Na Vzhodu je obstajal še en način ozaveščanja in štetja časa. Navajamo primer takšnega štetja. Cesarica južnokitajske dinastije Chan, ki jo je uničila severna dinastija Sui, se je znašla v ujetništvu. Oddali so jo med žene turškemu kanu, ki se je želel povezati s kitajsko cesarsko družino. Cesarici je bilo v stepah dolgčas in je pisala pesmi. Ena od njih zveni tako:


14 Namesto uvoda

Predhodnica je slava, čaščenje nesreče saj zakoni sveta so le krogi sred vode. V času zbledita lesk, veličina, z zemljo se zravnata jezero, stolp. Čeprav danes v razkošju cvetimo – nikoli ni dolga ura vedrine. Vino nobeno nas ne opijani na vek. Zveni in umolkne lutnjina struna. Nekoč carjeva hči sem bila. A danes sem v hordo nomadov zašla, potikam brez strehe ponoči se sama, zamaknjenost, obup sta vedno z menoj. Razvrat gospoduje zemlji domači, slike te vidiš čisto povsod, in preteklih let pesem zveneča, srce pregnanca trga vsekdar. Tu se tok časa dojema kot nihanje, določeni časovni odseki pa se izpostavljajo odvisno od nasičenosti z dogodki. Pri tem nastajajo veliki diskretni »deli« časa. Kitajci so vse to imenovali z eno besedo – »spremenljivost«. Vsaka »spremenljivost« se dogaja v nekem trenutku zgodovinskega časa in se, začenši, tudi neizogibno konča, ko jo zamenja druga »spremenljivost«. Takšen občutek diskretnosti (pretrganosti) časa nam pomaga utrditi in razumeti tok zgodovinskih dogodkov in njihove medsebojne povezave ter zaporedje. Če govorimo o pretrganem, linearnem ali cikličnem času, ne smemo pozabiti, da gre le za sisteme štetja, ki jih je izumil človek. Enoten, absolutni čas, ki ga štejemo, ostane resničnost, ki se ne spreminja v matematično abstrakcijo in odraža zgodovinsko naravno resničnost.


15 Lev N. Gumiljov

Tako lahko pretrgani čas uporabimo tudi v zvezi z zgodovino človeštva ter zgodovino narave. Dobro opisana zgodovinska geologija operira s stoletji in obdobji, v katerih je imela biosfera Zemlje poseben značaj. Gre ali za »vlažen« karbon z obilnostjo velikih amfibij (dvoživk) ali »suhi« perm z velikimi reptilijami (plazilci), ki so živeli blizu voda. V treh obdobjih mezozoika – triasu, juri in kredi – sta se vsakič pojavila nova flora in favna. Ledena doba je ponovno spremenila rastlinski in živalski svet Zemlje. Pred tem lahko v Afriki najdemo avstralopitke, ki so že malce spominjali na sodobnega človeka. Po ledeni dobi so se pojavili neandertalci z ogromno glavo in močnim korenastim telesom. Zaradi nam neznanih razlogov so neandertalci izumrli in zamenjal jih je sodobni človek – razumni človek. V Palestini so se ohranile materialne sledi stika dveh vrst ljudi: razumnih in neandertalskih. V jamah Suhul in Tabun na gori Karmel so odkrili ostanke mešancev dveh vrst. Težko si predstavljamo pojav tega hibrida, predvsem če upoštevamo, da so bili neandertalci kanibali. V vsakem primeru, izkazalo se je, da je bila mešana vrsta sposobna preživeti. Tako so neandertalci izumrli in v današnjem času Zemljo naseljujejo ljudje, ki so sicer pripadniki petih različnih ras, vendar pa pripadajo isti biološki vrsti. Posledično lahko trdimo, da neposredne kontinuitete med neandertalcem in sodobnim človekom ni. Vendar pa je prav tako ni med kromanjonskimi lovci na mamute in starimi Kelti, med Rimljani in Romuni, med Huni in Madžari. V zgodovini etnosov (narodov), kot tudi v zgodovini vrst, se srečamo s tem, da občasno na določenih področjih Zemlje prihaja do preobratov, ko stari etnosi izginjajo in se pojavljajo novi. Preteklosti pripadajo Filistejci in Haldejci, Makedonci (stari) in Etruščani. Teh več ni, vendar nekoč ni


16 Namesto uvoda

bilo Angležev in Francozov ter Švedov in Špancev. Torej je etnična zgodovina sestavljena iz »začetkov« in »koncev«. Od kod in zakaj se pojavljajo te nove družbe, ki se naenkrat začenjajo omejevati od sosedov: »Ne ne, dobro vas poznamo; vi ste Nemci, mi pa Francozi!« Razumljivo je, da ima vsak etnos prednika, niti ne enega, ampak več njih. Na primer, predniki Rusov so stari Rusiči, ki izvirajo iz Litve in horde, ter lokalna ugrofinska plemena. Vendar pa določitev prednikov ne razreši problema nastanka novega etnosa. Predniki vedno obstajajo, etnosi pa se oblikujejo dokaj redko, tako v času kot tudi v prostoru. Zdelo bi se nam, da odgovora na zastavljeno vprašanje ni, vendar ne pozabimo, da pred stotimi leti ni bilo odgovora na vprašanje o izvoru vrst. V prejšnjem stoletju, obdobju burnega razvoja evolucijske teorije, so tako pred kot tudi po Darwinu menili, da posamezne rase in etnosi nastanejo zaradi boja za obstanek. Danes ta teorija zadovolji le malo koga, saj množica dejstev govori v prid drugi koncepciji – teoriji mutageneze. V skladu z njo vsaka nova vrsta nastaja kot posledica mutacije – nenadne spremembe genetskega sestava živih bitij, ki nastopi pod zunanjimi vplivi na določenem mestu in ob določenem času. Seveda prisotnost mutacij ne odpravlja evolucijskega procesa znotraj vrste: če znaki, ki so se pojavili, povečujejo sposobnost preživetja vrste, se pojavljajo tudi pri potomcih in se tako utrjujejo za dolgo časa. Če temu ni tako, nosilci izumrejo po nekaj generacijah. Teorija mutageneze se dobro ujema z znanimi dejstvi etnične zgodovine. Spomnimo se že omenjenih selitev v 1. in 2. stoletju našega štetja. Močno premikanje novih etnosov je potekalo razmeroma kratek čas in le v ozkem pasu od južne Švedske do Abesinije. Vendar pa je prav to gibanje


17 Lev N. Gumiljov

pogubilo Rim in spremenilo etnično karto celotnega evropskega Sredozemlja. Posledično lahko začetek etnogeneze hipotetično povežemo z mehanizmom mutacije, zaradi katere pride do etničnega »sunka«, ki vodi k nastanku novih etnosov. Proces etnogeneze je v celoti povezan z določenimi genetskimi lastnostmi. Tu uvajamo novo dimenzijo etnične zgodovine – pasionarnost. Pasionarnost je lastnost, ki se pojavlja zaradi mutacije (pasionarnega sunka) in znotraj prebivalstva oblikuje določeno število ljudi, ki imajo povečano težnjo po delovanju. Takšne ljudi imenujemo »pasionarji«. Pasionarji stremijo k temu, da bi spremenili okolico, kar so tudi sposobni narediti. Oni so tisti, ki organizirajo daljne pohode, s katerih se vrača le malokdo. Oni so tisti, ki se borijo za pokoritev sosednjih narodov, ali pa ravno nasprotno – se bojujejo proti osvajalcem. Za takšno dejavnost je potrebna povečana sposobnost delovanja, kakršenkoli trud živega organizma pa je povezan s porabo nekakšne oblike energije. Takšno vrsto energije je odkril in opisal naš veliki akademik V. I. Vernadski. Imenoval jo je biokemična energija biosferičnega živega bitja. Mehanizem vezi med pasionarnostjo in vedenjem je preprost. Navadno imajo ljudje kot živi organizmi toliko energije, kolikor je je potrebno za ohranjanje življenja. Če je človeški organizem sposoben »pridobivati« več energije, kot je potrebno, človek oblikuje odnose z drugimi ljudmi in vezi, ki omogočajo, da to energijo uporabi v katerikoli smeri. Mogoč je nastanek novega verskega sistema ali znanstvene teorije, gradnja piramide ali Eifflovega stolpa itd. Pri tem pasionarji ne nastopajo le kot neposredni izvajalci, temveč tudi kot organizatorji. Ko vlagajo svojo odvečno energijo v organizacijo in upravljanje drugih pripadnikov


18 Namesto uvoda

plemena vseh ravni socialne hierarhije, izdelujejo, čeprav stežka, nove stereotipe vedenja, le-te vsiljujejo drugim in tako ustvarjajo nov etnični sistem, nov etnos. Vendar pa raven pasionarnosti v etnosu ne ostane nespremenjena (glej shemo na desni). Etnos s svojim nastankom preživi vrsto zakonitih faz razvoja, ki jih lahko upodobimo z različnimi starostmi človeka. Prva faza je faza pasionarnega dviga etnosa, ki jo povzroči pasionarni sunek. Poudariti moramo, da se stari etnosi, na osnovi katerih se razvije nov etnos, združujejo kot zapleten sistem. Iz včasih nepodobnih podetničnih skupin nastane celota, ki jo združuje pasionarna energija. Ta se širi in si podreja teritorialno bližnje narode. Tako nastaja etnos. Skupina etnosov na enem področju sestavlja superetnos (tako je Bizanc superetnos, ki je nastal zaradi sunka v 1. stoletju našega štetja in so ga sestavljali Grki, Egipčani, Sirijci, Gruzijci, Armenci in Slovani ter je obstajal do 15. stoletja). Življenjska doba etnosa je praviloma enaka in traja od trenutka sunka do popolnega razpada približno 1.500 let, razen v tistih primerih, ko agresija drugih plemen prekine normalen potek etnogeneze.


Od Stare Rusije do Ruskega imperija