__MAIN_TEXT__

Page 1

Brezplačna revija o dobrih knjigah.

leto 8/št. 82-83 oktober–november 2012 www.bukla.si Ker zgodbe navdihujejo ...

Žiga X. Gombač o knjigah v svojem življenju; Knjiga meseca dr. Mance Košir; Buklina literarna kronika; Portret Richarda Dawkinsa

Naslovni intervju: (str. 18–21)

Erica Johnson Debeljak o svojem romanu Antifa cona

dr. Aleš Debeljak

o svoji novi knjigi in vlogi kulture v družbi Preberite tudi: Prihodnost e-knjig v Sloveniji; Murakamijev roman 1Q84 Naslednja številka Bukle izide 20. novembra 2012.


Leto8/številka 82-83, oktober–november 2012 Natisnili smo: 30.000 izvodov. IZDAJATELJ UMco, d. d., Leskoškova 12, 1000 Ljubljana Telefon: (01) 520 18 39, Faks: (01) 520 18 40 bukla-urednistvo@umco.si ISSN: 1854-3359 UREDNIŠTVO in PISCI Odgovorni urednik: dr. Samo Rugelj Kreativna urednica: Renate Rugelj Pomočnica urednika: Vesna Paradiž Jezikovni pregled: Tine Logar Pisci: Ana Geršak, Ajda Janovsky, Maša Ogrizek, Vesna Paradiž, Renate Rugelj, Samo Rugelj, Kristina Sluga, Žiga Valetič Gostujoči pisci: Andrej Koritnik, Darja Lavrenčič Vrabec, Carmen L. Oven, Sašo Dolenc, Manca Košir, Miha Kovač, Barbara Pregelj, Marjeta Prelesnik Drozg, Eva Vrbnjak, Renata Zamida, Žiga X. Gombač OBLIKA in PRIPRAVA Oblikovanje in prelom: Vesna Paradiž Grafična priprava za tisk in tisk: Schwarz Print d. o. o., Ljubljana Fotografija na naslovnici: Borut Krajnc OGLASNO TRŽENJE Renate Rugelj Telefon: (01) 520 18 31, GSM: 041/670 666 Brez pisnega dovoljenja izdaja­telja je vsaka javna priobči­tev, predelava ali uporaba vsebi­ne prepovedana. Vse pravice pridržane! Pisci in kolumnisti izražajo svoja mnenja in ne nujno mnenja uredništva.

LEGENDA KRATIC m. v. – mehka vezava t. v. – trda vezava pt. v. – poltrda vezava 100

75

100

100

95

95

25 75

25 75

5

5

0 25

0

V osemdesetih in devetdesetih smo potovali naokoli, s skromnimi prihranki skušali prodreti čim dlje od doma, čim bolj v neznano, želeli smo se naužiti novih krajev, novih idej, novih ljudi in novih jezikov. S seboj smo vlačili tudi fotoaparate različnih izdelav, od vzhodnonemških Practic preko japonskih Nikonov do ameriških Canonov, ki so si ju privoščili tisti, ki so se v fotografiranje nameravali podati bolj angažirano in/ali resneje. Ne glede na to, kje smo bili, kateri aparat smo imeli in kaj smo skušali ujeti vanj, se je vedno znova, po vsakih 24 ali 36 sličicah, pojavilo isto vprašanje: Kodak ali Fuji? Seveda je bilo še nekaj drugih proizvajalcev foto filmov, a ti so bili skoraj vedno obrobni igralci. Ne glede na to, ali ste bili v Franciji ali Mehiki, v Grčiji ali Ameriki, Kodak in Fuji sta, kot da bi sledila kokakoli, prišla skoraj povsod, njuni rumeni oziroma zeleni škatlici z raznimi stopnjami občutljivosti filma sta vedno vabili in hkrati spravljali v dilemo, kateri film je boljši. Zdaj pa si predstavljajte, da bi Kodak in Fuji sporočila, da zapirata svojo proizvodnjo. Vem, večina ob tej novici ne bi niti trznila, saj zadnjih deset let že pridno pritiskate na gumb digitalnega fotoaparata, fotografije pa pogosto ostanejo shranjene zgolj v digitalni obliki, na kakem računalniškem trdem disku (kjer bodo lebdele v bitni obliki, dokler se ta reč ne pokvari) ali, če je uporabnik bolj previden, posnete na ploščkih (v vsaj dveh izvodih, shranjenih na različnih koncih, da jih pomotoma hkrati ne uniči kak magnet). No, sam sem na tem področju še vedno precej konzervativen, poleg naštetega si fotografije tudi razvijem, potem pa jih, včasih tudi z večletno zamudo, a vendar, sortitam po družinskih in otroških albumih. A takih nas je vse manj. Tudi zato Kodak in Fuji v zadnjem času sporočata, da je njuno poslovanje vse bolj na psu. Prodaja filmskega traku individualnim uporabnikom je radikalno padla, saj so tudi profesionalni fotografi, ki so se najdlje držali filma, sedaj čvrsto v digitalnih vodah. Seveda se proizvajalca skušata preusmeriti na prodajo foto tiskalnikov za domačo uporabo, a ta posel ni vzletel v takem obsegu, ko sta pričakovala. Njune filmske divizije so tako že globoko v rdečih številkah oziroma na robu bankrota, zato pa imajo vse večje težave tisti, ki filmski trak še vedno potrebujejo v velikih količinah. To so seveda filmski producenti, ki morajo dokončani film razviti na taisti 35-milimetrski trak, kopije pa poslati v kinodvorane po vsem svetu. Manj proiz­ vajalcev žal pomeni višjo ceno traku, višjo ceno distribucijskih stroškov in posledično vnovičen razmislek o tem, kam se filmske kopije sploh še splača pošiljati, da bodo s kino prikazovanjem potem povrnile vse nastale stroške. Obetajo se torej težave, ki bodo imele, vsaj nekaj časa, za posledico manj raznolik filmski program na manjših jezikovnih trgih, torej tudi slovenskem. 95

75

5

Fuji ali Kodak?

100

95

0 25

Izdajo Bukle je sofinancirala Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

BUKLA_LOGO

20. avgust 2007 16:13:58

www.bukla.si

foto: Borut Krajnc

Samo Rugelj razmišlja

5 0

3

Zakaj pišem o tem? Seveda zato, da bi pokazal, kako založniški trg v primerjavi s filmskim kljub digitalizaciji deluje v veliko bolj ­prijaznih pogojih. Z ­dobavami specifičnih vrst papirja so včasih tudi težave, a standardne gramature so praktično vedno na zalogi in kadar niste posebno zahtevni pri zunanji podobi knjige, vam jo izurjeni tiskar lahko natisne v nekaj dneh. Digitalni tisk lahko vse skupaj še pospeši. Na ameriškem in še kakem trgu e-verzije knjig seveda odžirajo nekaj trga tiskanim različicam knjig. Seveda so založniki v procesu prevrednotenja obstoječih poslovnih modelov, po katerih bodo izdajali knjige in živeli od njih. Seveda so kupci in bralci knjig v dilemah, kje, kako in v kakšni obliki naj kupujejo, berejo in shranjujejo knjige. A cena teh sprememb je za sedaj veliko nižja kot pri filmu. Nove tehnologije ne grozijo, da bodo zmanjšale ponudbo knjig, osiromašile trg in ga posledično tudi radikalno zmanjšale. Če želite v današnjem času priti do kake tuje nove knjige, lahko to naredite na mnogo načinov; v minuti prek kakega od bralnikov dobite e-verzijo, v nekaj dneh v vaš nabiralnik pade tiskani paket, v mesecu do dveh morda pride do kake knjigarne v večjem mestu. Če vas zanima nova slovenska knjiga, imate, če ne živite kje v zakotju, do najbližje knjigarne kake pol ure vožnje, do knjižnice najbrž še manj. Novi filmi so bistveno bolj nedosegljivi. Če želite kak film, za katerim ne stoji ravno hollywoodska mašinerija, ki ga lansira hkrati po vsem svetu, videti čimprej, se morate odpeljati na filmski festival, ki je lahko na drugem koncu sveta in če tam nimate strašnih zvez oziroma ne poročate za pomembnejši medij, se zna zgoditi, da boste z dolgim nosom ostali pred dvorano. V vašo državo bo tak film morda prišel tudi leto kasneje ali pa nikoli. Če torej primerjamo vpliv novih tehnologij na demokratičnost in dostopnost posameznih medijev, lahko ugotovimo, da nam digitalna realnost nekatere nove filme za sedaj celo oddaljuje, različne digitalne možnosti pa nam knjige vse bolj približujejo. Nekaj o teh temah si lahko preberete tudi v tokratni BukliPlus. Prav to, torej približevanje knjig ljudem, sedaj že polnih sedem let počne tudi Bukla, ko vam vsak mesec postreže s predstavitvijo stotine (in več) novih knjižnih naslovov. Na sredino revije smo zadnja tri leta dodajali še prilogo BuklaPlus, v kateri smo skušali dogajanja na knjižnem trgu osvetliti še podrobneje. Zadnji dve leti (torej 2010 in 2011) smo za izdajanje te priloge, ki nima oglasov, je pa del brezplačnika, prejeli podporo Ministrstva za kulturo, letos smo tik pred redakcijo te številke dobili obvestilo s prenizko oceno za subvencijo. (Slabi oceni projekta je denimo botroval parameter »število prodanih izvodov medija«, ki za brezplačnik seveda ni relevanten.) Upajmo, da bo pritožba uspela, saj smo BukloPlus iz lastnih sredstev vnaprej financirali vse dosedanje koledarsko leto z vsemi materialnimi in avtorskimi stroški vred. Se vidimo na knjižnem sejmu! 82-83 | oktober–november 2012


Umetnost Slovenski impresionisti Beti Žerovc

Mladinska knjiga, 2012, t. v., 264 str., 54,96 €

Slika iz notranjosti

Slovenski slikarji Ivan Grohar, Rihard Jakopič, Matija Jama in Matej Sternen, vsi štirje rojeni v obdobju samo petih let od 1867 do 1872, poosebljajo slovenski impresionizem, pri Slovencih cenjen in priljubljen še danes, tudi zato, ker so ti ustvarjalci pomembno prispevali h kulturnemu opredeljevanju Slovencev kot samostojne narodne skupnosti. Avtorica, po poklicu umetnostna zgodovinarka in teoretičarka, svojo pripoved o njih začne v Münchnu, ki je bil v času njihovega formiranja ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja svetovni center likovne umetnosti, potem pa jo, prek tedaj pomembne Ažbetove slikarske šole (pri kateri je bil, recimo, tudi Vasilij Kandinski) potegne do večplastne predstavitve posameznih slikarjev in njihovega ustvarjanja ter prepletanja njihovih življenjskih zgodb. Ob njenem svežem, tudi likovnim laikom dopadljivem, hkrati pa poučnem besedilu (na koncu so tudi glavni poudarki iz biografij slikarjev, zbrala jih je Nataša Kovačič), v tej lepo oblikovani in stiskani monografiji seveda kraljujejo izvrstne reprodukcije slik, ki zainteresiranemu bralcu in gledalcu slovenski impresionizem predstavijo nazorno in prepričljivo. Eden od estetskih vrhuncev letošnje bere slovenskega založništva. > Samo Rugelj

Pozdrav s Sv. Višarij Milan Škrabec Antikvariat Glavan, 2012, t. v., 52 str., 25 €

Leta 2009 je izšla lepo sprejeta monografija Milana Škrabca Slovenstvo na razglednicah, v kateri je avtor predstavil izbor razglednic, ki bi jih lahko označili za domoljubne v širšem pomenu besede. Zdaj pa je pred nami še tematska monografija Pozdrav s Sv. Višarij, komentirana zbirka razglednic ene najstarejših, najviše ležečih in še zdaj najbolj obiskanih slovenskih romarskih poti. Razglednice so raznolike po izvoru in jeziku, večina je iz začetka 20. stoletja, od nemških prek italijanskih do slovenskih (Sv. Višarje so, poleg Gorice, kraj zunaj Republike Slovenije z največ slovenskimi razglednicami), s svojo podobo pa vsaka na svoj unikaten posreduje bogato višarsko zgodbo. Razglednice kot podoba zgodovine. > Samo Rugelj

Peterlinov zbornik urejanje: Marij Maver Mladika, 2012, m. v., 228 str., 30 €

Peterlinov zbornik je posvečen kulturnemu delavcu Jožetu Peterlinu (1911–1976), ki je svoje ustvarjanje začel kot gledališčnik in dramatik, življenjska pot pa ga je iz rodne Dolenjske vodila prek Ljubljane v povojni Trst. Tam je do smrti delal kot radijski delavec, profesor in urednik revij ter bil soustanovitelj več slovenskih klubov. Knjiga prinaša vsebino simpozija o prof. Peterlinu iz leta 2006, dopolnjujejo pa jo odmevi na simpozij, nekaj predavanj in spominskih utrinkov, fotoalbum ter odmevi na arhivsko knjigo Peterlinovih kritik o predstavah Slovenskega tržaškega gledališča 1945–1975. > Žiga Valetič


Umetnost 1001 film

prevod: Ana Bohte ... [et al.] UMco, 2012, t. v., 960 str., 49,90 €

Slika iz notranjosti

Slovenski izid najnovejše izdaje knjige 1001 film: Najboljši filmi vseh časov je eden od največjih filmskoknjižnih projektov na Slovenskem, ki je namenjen najširšemu krogu bralcev. Gre za izjemno obsežno delo tako po številu predstavljenih filmskih naslovov kot tudi po številu sodelavcev, ki so za izvirno knjigo prispevali svoje recenzije – tisoč filmov (in še en zraven) namreč pomeni prav toliko izmišljenih in/ali resničnih svetov s prav toliko poetikami in skrivnostmi, ki so bili potem prekvašeni še s kakimi 60 različnimi pripovednimi stili recenzentov. Ti so upoštevani tudi pri prevodu, podobno kot so naredili večinoma tudi drugod, kjer je knjiga izšla. V določenih primerih, ko popkulturno slovensko ozadje ni omogočalo neposrednega prevoda ali pa ta ne bi bil povsem razumljiv, je besedilo prirejeno tako, da je jasno tudi tistemu, ki filma in kinematografije ne pozna pobliže, v nekaterih drugih primerih pa so ohranjeni izvirni izrazi. V tem enciklopedičnem, za vnovični izid ponovno pregledanem in z najnovejšimi naj filmi dopolnjenem delu se boste torej lahko seznanili s filmi, ki jih nihče ne sme zamuditi – od Potovanja na Luno (1902) do Umetnika (2011), od umetniških klasik do vesternov – izbor za to knjigo je bil narejen na podlagi zgodovinskih in popkulturnih kriterijev ter na temelju kritiškega vrednotenja. Z informativnimi in angažiranimi recenzijami skupine uveljavljenih mednarodnih filmskih kritikov je knjiga 1001 film: Najboljši filmi vseh časov nepogrešljiv priročnik za vse ljubitelje filmov in za tiste, ki to nameravajo postati, pa pri tem potrebujejo trdno oporno točko. > Vesna Paradiž

Ljubljanska opera med drugo svetovno vojno 1941–1945 Henrik Neubauer

Samozaložba, 2012, m. v., 96 str., 19 €

Ko se spomnim na to, v kakšnih mukah in s kakšnimi težavami se je v zadnjih letih odvijalo in zaključevalo obnavljanje ljubljanske opere, se mi zdi skoraj nemogoče, da bi se v vojnem času, ob vsesplošnem pomanjkanju ter v času, ko muze molčijo, sploh lahko odvijala intenzivnejša operna dejavnost. A Henrik Neubauer, neutrudni kronist in zgodovinar slovenske kulturne in druge dediščine od baleta, operet do mečevanja, v svojem delu Ljubljanska opera med drugo svetovno vojno pred bralcem razkrije zgodbo o skoraj neverjetnem opernem ustvarjanju v tem času, o več kot 100.000 obiskovalcih v sezoni 1942/43 (Italijani so dovolili delovanje kulturnih ustanov), ki so v okupirani Ljubljani vseeno uspeli obiskovati predstave, med katerimi so bile poleg oper standardnih italijanskih in nemških skladateljev (Verdi, Puccini, Mozart, Wagner, Weber) na sporedu tudi opere francoskih in slovanskih skladateljev. Kulturni čudež, ki je rasel znotraj bodeče žice. > Samo Rugelj


Doma in po svetu Veliki atlas Slovenije Janez Bogataj ... [et al.] Mladinska knjiga, 2012, t. v., 656 str., 129,90 €

Ob poplavi vseh vrst GPS-naprav zemljevid še vedno ostaja temelj prostorske predstave in orientacije. Ekrani zmanjšajo perspektivo, ukleščijo v začrtano pot, ki je stranpoti ne zanimajo, in že ob najmanjšem zapletu, spremembi ulic ter cest ali signalizacije povzročijo, da uporabnik postane popoln služabnik naprave brez pravice do lastnega mnenja. Slovenija je bila z dobrimi zemljevidi lepo založena, potem pa je pred nekaj leti prišlo do ukinitve izvrstnih zemljevidov Kod&Kam Geodetskega zavoda Slovenije, ki so, vsaj mene, spremljali na vsaki poti po Sloveniji. Na njihove nadomestke se še nisem navadil. Zato prenovljena izdaja Velikega atlasa Slovenije prihaja v pravem trenutku, saj osvežuje tako vse zemljevide, dopolnjuje vsebino z modernimi komunikacijskimi pripomočki, kot so QR-kode pomembnih kulturnih in zgodovinskih znamenitosti, v občutno razširjenem uvodu pa delo postreže z lepim številom besedil priznanih avtorjev, ki Slovenijo predstavljajo in opredeljujejo v vsej njeni slikovitosti in kompleksnosti. Novi okoljski časi zahtevajo nov odnos do okolja, ta pa se zrcali tudi v Atlasu, ki ga bogatijo izjemne nove fotografije, saj ta ne spregleda globalne krize gospodarstva, prehrane, zdravstva, podnebja, pokrajine, energije itn., pri čemer avtorji kontekstualizirajo Slovenijo v širšem okolju in iščejo prednosti Slovenije pri njeni sedanji in prihodnji simbiotski umeščenosti v čas in prostor. Različni statistični pregledi omogočajo dobro razumevanje posameznih vidikov, strukture in navad slovenskega prebivalstva (vznemiril me je podatek, da se je, denimo, leta 2010 v Slovenijo priselilo dobrih 15 tisoč ljudi, odselilo pa se jih je 500 več), tematske karte v nadaljevanju pa Slovenijo predstavljajo z njenimi geološkimi, biološkimi, podnebnimi in družbenimi značilnostmi. Turizmu in predstavitvi vseh sedanjih slovenskih občin sledi še kulturnozgodovinska podoba nekaterih pomembnejših slovenskih mest in naselij, na točki, kjer se Atlas prevesi v drugo polovico, pa se pred nami razprostrejo še obnovljeni zemljevidi mest ter »petdesettisočke« celotnega ozemlja Slovenije. Glede na to, da prejšnja izdaja Atlasa sega v leto 2005, je novi Veliki atlas Slovenije vsekakor naložba, ki se bo obrestovala najmanj sedem nadaljnjih let, hkrati pa je to prva izdaja, ki osnovno usmeritev Atlasa, tj. zemljevidni pregled Slovenije, res bistveno preseže, saj ponuja celovito podobo Slovenije v vseh njenih značilnostih. (Izide novembra.) > Samo Rugelj

Bračkovi na potovanju Davor Bračko

Obzorja, 2012, t. v., 236 str., 24,90 €

Pravijo, da smo Slovenci narod, ki rad in pogosto potuje, a vseeno je treba poudariti, da ni prav veliko družin, ki bi izpeljale tako velik projekt, kot je celoletno potovanje okoli sveta z dvema majhnima otrokoma. Bra­ čkovi zase pogosto rečejo, da so bolj ali manj tipična slovenska družina, ampak biti tristo štiriinsedemdeset dni neprekinjeno na poti, spati v tujih posteljah, jesti v nenavadnih restavracijah, se družiti z neznanimi ljudmi in se učiti tujih običajev, ni prav nič tipično slovensko. Obiskali so šestnajst pisanih dežel od Malezije, Nepala in Šrilanke prek Avstralije, Kitajske in Kolumbije do Peruja, Bolivije in Brazilije, nenavadne dogodivščine, zapleti in nepozabni trenutki, ki so stalnica vseh daljših potovanj, pa so popotniško družino tesno povezali. Kljub temu da so za leto dni prenehali hoditi v šolo in službo, so se s potovanja vrnili modrejši in bogatejši. Izkušnje, ki so si jih nabrali, so sproti zapisovali v spletnem dnevniku, v teh jesenskih dneh pa je njihova avantura izšla tudi v knjižni obliki, ki kar vabi k pakiranju. > Renate Rugelj 82-83 | oktober–november 2012

6


Spomini in biografije Hitler

Ian Kershaw prevod: Janko Lozar in Marjana Karer Cankarjeva založba, 2012, t. v., 912 str., 39,96 €

Ameriški vedenjski psiholog, Dan Ariely, je v svoji najnovejši knjigi Poštena resnica o nepoštenosti opisal serijo poskusov s prostovoljci, na katerih je skušal pokazati in dokazati, da človek pod pritiskom sprejema manj racionalne odločitve (ljudje, ki so jim, recimo, intelektualne kapacitete zapolnili z računskimi nalogami, so v nadaljevanju izbrali veliko manj zdravo hrano). Tako pisec uvoda k slovenski izdaji najpopolnejše Hitlerjeve biografije doslej (dejansko gre za skrajšano različico, ki je oluščena premnogih opomb in citatov, vsebinsko pa verno povzema svojo daljšo verzijo) dr. Jože Pirjevec, kot tudi avtor biografije, Ian Kershaw (1943), angleški zgodovinar in specialist za drugo svetovno vojno ter nacizem, namreč ugotavljata, da je prav neverjetno, s kakšno lahkoto je Hitler začel svoj politični vzpon. Še pred letom 1918 namreč

ni bilo opaziti nobenih znamenj Hitlerjevega (rojen je bil 1889) poznejšega nenavadnega magnetizma. V njegovih dvajsetih letih so ga imeli za čudaka, ki si je občasno zaslužil celo zaničevanje in roganje, noben pa ga ni dojemal kot bodočega Adolf Hitler nacionalnega voditelja. Pomenljiva anekdota iz leta 1906, ko je skupaj s prijatelji kupil loterijsko srečko, lepo kaže na Hitlerja, ki mu pripisujejo t. i. karizmatičnjegovo osebnostno strukturo fantasta. Bil je no vladavino, po letu 1919, ko je bila Nemtako prepričan, da bodo zadeli prvo nagrado čija travmatizirana zaradi izgubljene vojne, (šlo je za povsem navaden nakup, nagrada revolucionarnega prevrata, politične stabilje temeljila na neznatni verjetnosti), da si je nosti, gospodarske revščine in kulturne kriv mislih že ustvaril podrobno vizijo svojega ze, začel bistveno spreminjati, kar je nazaprihodnjega življenja svoje bodoče reziden- dnje kulminiralo v brezmejnem političnem ce, ki si jo bosta delila s prijateljem. Zanju laskanju. Kershaw piše: »V tistih posebnih naj bi skrbela gospa srednjih let, ki bi izpol- razmerah se je vzpostavilo simbiotično, dinjevala njune umetniške zahteve, te pa so bi- namično in nazadnje destruktivno razmerje le večinoma povezane z vsemogočimi s kul- med posameznikom, čigar misija je bila izturo zaznamovanimi izleti. Hitler je bil tako brisati občutno nacionalno ponižanje iz leta zelo prepričan, da bo prejel dobitek, da ga je, 1918, in družbo, ki je bila vedno bolj dovzeko se iz te male hazarderske igre ni izcimi- tna za spoznanje, da je njegovo voditeljlo nič, popadel brezmejen bes. Se je ta epi- stvo življenjskega pomena za rešilno prihozoda nasledila v poznejši fanatični projekt dnost, za rešitev iz hudih škripcev, v katere osvajanja Evrope v podobi tretjega rajha, ki so jo po mnenju milijonov Nemcev pahnili se je sklenila šele s Hitlerjevim samomorom poraz, demokracija in gospodarska kriza.« v zadnjem trenutku spomladi 1945, ko so bili Knjiga o človeku v kolesju zgodovine, ki ga Rusi že pri vratih njegovega bunkerja, nem- je zagnal sam, je več kot primerno vsebinška dežela pa je bila fizično in moralno že sko nadaljevanje lanske domače uspešnice povsem uničena? Morda, saj se je pogled na Tito in tovariši. > Samo Rugelj

Mussolinijevi poslednji dnevi

Slovenci, državljani sveta

prevod: Anuša Trunkelj Modrijan, 2012, t. v., 230 str., 19,90 €, JAK

Kmečki glas, 2012, t. v., 216 str., 26 €

Pierre Milza

Sandi Sitar

Primož Trubar

Benito Mussolini

Kako so potekali zadnji dnevi Hitlerja, smo si lahko zelo nazorno ogledali v filmu Propad (2004), o tem pa obstaja kar nekaj virov, saj je firer vsevprek govoril, grmel, izdajal ukaze in kontraukaze, sodelavcem grozil s smrtjo, negodoval ob vsaki neznatni besedi, ki mu ni bila po godu, itn. Medtem je bil razvpit italijanski diktator, ki je po mnenju vodilnega francoskega zgodovinarja fašizma Pierra Milze prvič umrl julija 1943, ob kapitulaciji Italije, ko je kasneje postal vodja marionetne »Socialne republike«, v svojih poslednjih urah povsem drugačnega vedenja, molčeč in zaprt. Tako je le težko prodreti v tedanji mentalni svet propadajočega nekdanjega diktatorja, ki so ga, skupaj z njegovo ljubico Claro Petacci, ustrelili nedaleč od Comskega jezera, potem pa ju dan kasneje razstavili na enem od milanskih trgov, da so se ljudje nad njima lahko najbrutalneje znesli. Vest o ducejevi ustrelitvi je morda vplivala tudi na Hitlerjeve poslednje poteze, pri čemer pa ta sodobna zgodovinska monografija (iz leta 2010) ne pokriva le zadnjih dni fašistične diktature, temveč svoj pogled postavi veliko širše, saj skuša zajeti vse okoliščine eksekucije Mussolinija in njegovih najbližjih privržencev. > Samo Rugelj

Slovenci slovimo po navezanosti na domačo zemljo, saj se še v sosednji kraj pogosto ne preselimo tako zlahka, a to ne pomeni, da se ne znamo in zmoremo prebiti tudi v tujini in tam polno živeti in/ali delati. Sandi Sitar (1937), pisec mnogih knjig, predvsem o zgodovini slovenske tehnike in znanosti (recimo o Juriju Vegi, Edvardu Rusjanu in Jožefu Štefanu, ki so tudi umeščeni v knjigo), je v svoji najnovejši monografiji pred bralce razprostrl svoj izbor Slovencev, ki jih je poimenoval za državljane sveta. Od Veronike Deseniške in Primoža Trubarja, preko Jacubusa Gallusa in Janeza Vajkarda Valvasorja ter Maksa Fabianija in Jožeta Plečnika, do Oskarja Kogoja in Iva Boscarola se pred nami odprejo z občutkom izpisane ter z mnogimi grafičnimi materiali opremljene življenjske zgodbe ljudi, ki so jih njihovi talenti pognali v svet, saj so jih lahko le tam izkoristili v večji meri. Knjiga, ki lahko služi kot lep vzor mladim, ki odraščajo v združeni Evropi, saj več kot lepo ilustrira dejstvo, da so nekateri Slovenci s svojo iznajdljivostjo, inteligenco, pronicljivostjo in prodornostjo zlahka presegli domače okolje in se uveljavili na tujem, kjer so pustili zavidljivo sled do današnjih dni. > Samo Rugelj 7

82-83 | oktober–november 2012


foto: Jože Suhadolnik

Esejistika

Tudi izšlo s podporo JAK Dajati – jemati

Državljanski eseji

Émile Benveniste; prevod: Matej Leskovar Hyperion, zbirka Hyperion, 2011, m. v., 105 str., JAK

Alojz Ihan

Študentska založba, zbirka Koda, 2012, m. v., 244 str., 22 €, JAK

Francoski strukturalist, lingvist in semiotik v razpravi pokaže na globoko povezavo med dajanjem in jemanjem v indoevropskih jezikih. Trdi, da sta termina lingvistično tesno zvezana, meja med njima odprta in tekoča ter zahteva izmenjavo, kot kažejo tudi glagoli, npr., prodati – kupiti ali pa dati – prejeti darilo.

dr. Alojz Ihan

Pronicljiv slovenski esejist, pesnik in zdravnik mikrobiolog (rojen leta 1961) je s svojimi dosedanjimi knjigami večkrat čvrsto zarezal v ustaljene predstave o človekovem življenju in bivanju ter jih spreobrnil in razgalil v drugi luči. Državljanski eseji so morda najdrznejši Ihanov aktivistični poskus doslej. Lotil se je vivisekcije slovenske mentalitete, njene dezintegracije v procesu tranzicije, cepljene na skoraj pol stoletja socializma in še vedno prežete z »gričevsko« logiko, ki za potrditev svojih dejanj potrebuje zgolj pozitiven odnos nekaj sosedov z istega hriba (kar večini Slovencev onemogoča poenotenje s širšo okolico in tujino). Pri tem raziskovanju družbenih pojavov Ihan deluje kot naravoslovni intelektualec, ne sprašuje se o tem, ali smo Slovenci moralni ali ne, temveč ugotavlja, kakšna morala je pri nas na delu, z imeni izpostavlja ljudi, ki so zastavonoše posameznih praks, pri čemer jih navaja bolj za konkreten primer neke logike delovanja kot pa za problem sam zase. Medicinsko zdravniški svet je Ihanu kar nekajkrat okvir javnega delovanja, iz katerega vleče primere precej neracionalnih odločitev in dejanj, seveda pa ne prizanaša niti prvakom nespodobne privatizacije, zmagovalcem Jazbinškovega zakona ter vsem tistim, ki molčijo, ko so sprejete zanje pozitivne odločitve, ki pa so v kontekstu pravične družbe povsem nelogične in nepoštene. Boleče potovanje v slovensko srce teme. > Samo Rugelj

Kako ustvariti genija Sašo Dolenc; ilustracije: Arjan Pregl Kvarkadabra, 2012, t. v., 80 str., 17,99 €, JAK

Dolenc in Pregl sta ponovno združila moči in sestavila novih 18 zgodb za »kravžljanje« malih sivih celic. Nove Kratke zgodbice o skoraj vsem so knjiga vznemirljivih razkritij, namenjena mladim radovednežem, ki radi segajo po znanju in spoznavajo nove reči.

Morava se pogovoriti Tanja Mravak; prevod: Đurđa Strsoglavec eBesede, zbirka Besede, 2012, m. v., 152 str., 9,90 €, JAK

Zbirka petnajstih antologijskih zgodb hrvaške avtorice Tanje Mravak je njen knjižni prvenec, za katerega je prejela številna priznanja, med katerimi je morda najbolj ugledna nagrada časopisa Jutranji list za najboljše prozno delo objavljeno v letu 2010. Izvrstno upodobljeno vzdušje vsakodnevnih, romantičnih in družinskih odnosov je trdno locirano v hrvaško okolje in mentaliteto ter vredno parih uric, preživetih ob branju.

Zakaj si življenje zasluži, da ga izgubimo Marcel Štefančič, jr.

UMco, zbirka Angažirano, 2012, m. v., 224 str., 19,90 €

Marcel Štefančič, jr.

Zbirka esejev s podnaslovom Kaj nam lahko prejšnje stoletje pove o tem tisočletju prinaša avtorjeve najboljše eseje, jagodni izbor velikih fenomenov 20. stoletja, od J. D. Salingerja in Hunterja S. Thompsona prek Botra in Lolite do Romana Polanskega in Adolfa Eichmanna. Ti eruditski eseji so si s svojim prepoznavnim stilom že davno pridobili oznako »štefančičevski«, hkrati pa so na Slovenskem sprožili in spodbudili kar nekaj posnemovalcev. Z besedami Aleša Debeljaka iz spremne besede: »Marcel Štefančič, jr. je javni intelektualec par excellence. S slogovnimi nabritostmi v svojih tekstih dokazuje avtorsko enkratnost, z osvetlitvijo popularnih biografij, bibliografij in filmografij pojasnjuje aktualne dogodke, koketira s pobalinsko nesramnostjo, v kateri se ironija postavlja po robu cinizmu, in raketira s provokativnimi domislicami, v katerih estetika vedno znova zanosi z etiko.« > Vesna Paradiž 82-83 | oktober–november 2012

8


Tradicionalne pijače Kava

Božidar Jezernik Modrijan, 2012, t. v., 240 str., 34,90 €

Ne glede na to, ali spadate med tiste, ki brez kave ne znamo začeti dneva, ali pa med tiste, ki jim topla črna tekočina ne diši preveč, bo branje te »velike kavne enciklopedije« vsem prineslo povsem nov pogled na čarobni napoj, ki se je med človekove pijače zapisal že pred nekaj stoletji. Božidar Jezernik, redni profesor za etnologijo Balkana in kulturno antropologijo, nam skozi zanimive zgodovinske navedbe in slikovne priloge približa odkritje kave, razloži težave z gojenjem in pridelovanjem na velikih plantažah, pojasni ekonomski pomen kavnih trgovskih poti in pouči bralca o umetnosti priprave tega poživljajočega napitka ter njegovih nadomestkov. Že od samega začetka ima kava tako častilce, ki zatrjujejo, da je njeno pitje zdravilno, kot tudi velike nasprotnike, ki se sklicujejo na številne bolezni, ki naj bi jih povzročala, njena priljubljenost po svetu pa še vedno strmo narašča in, ja, priznam, tudi v času nastajanja tega zapisa je lonček s kavo na moji mizi. > Renate Rugelj

Hmelj in slad Borivoj Repe

Mohorjeva Celovec, 2012, t. v., 184 str., 25,90 €

Slikovno bogata monografija že ob prvem listanju dokazuje, da se je avtor, sicer vrhunski poznavalec tekočega zlata na Slovenskem, ob zbiranju gradiva za knjigo moral zakopati globoko v arhive pivske zgodovine. Zgodovina piva se je začela že pred več tisočletji in se prek Sumercev, Babiloncev, Egipčanov in drugih prvotnih civilizacij vzporedno s pekarstvom razširila po vsem svetu. Med pivovarsko najbolj razvite evropske dežele danes sodijo Nemčija, Češka, Belgija, Velika Britanija in Nizozemska, z drugih celin pa velja omeniti Avstralijo, Kanado, Mehiko, Argentino itn. in seveda tudi ZDA, ki so bile dolgo časa največji proizvajalec piva na svetu. Borivoj Repe je svojo prvo Knjigo o pivu, ki je izšla pred več kot dvajsetimi leti, korenito spremenil in na podlagi izsledkov številnih domačih zgodovinarjev posebno poglavje namenil tudi razvoju pivovarstva na Slovenskem. Najstarejši slovenski zapisi štejejo že več kot 400 let, in čeprav Slovenija ne bo nikoli pivovarska velesila, ima vseeno bogato tradicijo in raznolikost, ki jo dokazuje tudi preglednica pivovarn na Slovenskem, ki lepo zaokrožuje pričujočo monografijo. > Renate Rugelj


Družboslovje

Družba in svet

Spinoza. Praktična filozofija

Vojne za nafto William F. Engdahl

prevod: Andrej Poznič Ciceron, 2012, m. v., 298 str., 29,30 €

Gilles Deleuze

prevod: Marko Štempihar, Igor Pribac Krtina, zbirka Temeljna dela, 2012, m. v., 130 str., 17 €, JAK

V času nenehnih poviševanj cen bencina in derivatov se seveda sprožajo tudi vprašanja o usodi energije, ki jo pridobivamo iz fosilnih goriv. Engdahl, vplivni neodvisni analitik in raziskovalec geopolitike, ki je v svoji knjigi Popolna prevlada obdelal mehanizme, s katerimi je Amerika postala svetovni gospodar, se je v svoji novi knjigi lotil nafte. Raziskal in razkril je metode, s katerimi je Amerika po drugi svetovni vojni bliskovito zavzela in od Velike Britanije prevzela globalne naftne posle, z njimi pa skuša še naprej obdržati svoj položaj v svetu, kar seveda sproža nove in nove konflikte po Bližnjem vzhodu. »Kdor nadzoruje nafto, nadzoruje države,« je nekoč rekel Henry Kissinger, to pa je prek desetletja mutiralo v »Treba je iti povsod tja, kjer je nafta,« kar je na srečanju naftarjev leta 1998 izjavil poznejši ameriški podpredsednik Dick Cheney in se je pozneje udejanjilo v agresivni zunanji ameriški politiki. Knjiga, ki kaže, da bo bitka za nafto potekala do zadnje kapljice črnega zlata. > Samo Rugelj

Gilles Deleuze, francoski filozof, znan po svojih raziskovanjih jezika, poželenja, politike in moči, bralcu skozi knjigo spretno poda subtilno veselje in mir, skozi katera gleda svet Spinoza. Spinozova teoretična filozofija je eden najradikalnejših poskusov konstrukcije čiste ontologije z eno samo, neskončno substanco. Deleuzovo delo predstavlja Spinozove poglavitne ideje, deloma razlagalno, deloma v obliki slovarskih gesel, in temelji na razliki etika-morala in povezavi etika-ontologija, hkrati pa sintetizira Deleuzovo lastno filozofsko misel s Spinozovo monistično perspektivo, ki verjame, da je Boga mogoče najti skozi razum in logiko v nasprotju s čustvi in osnovnimi človeškimi občutki. Knjiga deluje tudi kot »preprostejši« uvod v Spinozo, ki ga bodo (z malo truda) razumeli tudi nefilozofi. > Vesna paradiž

Izvori romantike

Kratka zgodovina Srbije 1804–2012

Isaiah Berlin

prevod: Lucija Ana Simoniti Krtina, zbirka Temeljna dela, 2012, m. v., 202 str., 22 €, JAK

Čedomir Antić

prevod: Vesna Kovjanić UMco, 2012, t. v., 288 str., 28,90 €

Ob predpostavki, da v zgodovini zahoda (in tudi njegove umetnosti) obstajajo samo štiri velika obdobja, to pa so grška antika, italijanska renesansa, francosko razsvetljenstvo in nemška romantika, nam zbirka sintetičnih, lepo zaokroženih predavanj Isaiaha Berlina (1909–1997), angleškega političnega teoretika, filozofa in raziskovalca zgodovine idej ilustrativno prikaže genezo ene od njih, seveda romantike, in njeno povezavo s francoskim razsvetljenstvom ter drugimi družbeno političnimi gibanji tistega časa. Isaiah Berlin v predavanjih, ki jih je imel v Ameriki sredi 1960. let (kasneje so bila za veliko večje občinstvo predvajana na radiu BBC, v knjižni obliki pa so izšla leta 1999), namreč poskuša večplastno definirati pojem romantike, poiskati njeno bistvo (pripravljenost žrtvovanja romantikov za nekakšno izkušnjo notranje luči) in razsvetliti njeno dediščino, ki sega še do današnjih dni. > Samo Rugelj

V pričujočem delu avtor, beograjski zgodovinar Čedomir Antić, pred nami zgoščeno razgrne srbsko zgodovino, ki jo začne s prvo srbsko vstajo (1804–1813) in osvetli s prikazom življenja pod Stefanom Dušanom (s katerim je Srbija postala najmočnejša država na Balkanu) ter življenja pod turško vladavino. V nadaljevanju nato prek umora kralja Aleksandra Obrenovića (1903), ki je najkoreniteje spremenil politično sliko Srbije, pride do balkanskih vojn in pozneje do druge svetovne vojne ter drugih dogodkov, ki so oblikovali državo vse do danes. Delo ni klasična zgodovinska sinteza, saj zgodovino osvetljuje skozi zgodbe o dogodkih, ki so zaznamovali zgodovino Srbije v zadnjih dveh stoletjih, zato ga bodo veseli vsi, ki jih zanima zgodovina Srbije in dogajanje na Balkanu. Glede na to, da smo s Srbi tesno povezani že desetletja, pa tudi zaradi sloga pisanja pa bo gotovo pritegnilo tudi druge bralce. > Vesna Paradiž

Zgodbe s ploščate zemlje

V ogledalu je nekaj narobe Zuzanna G. Krasková Scriptio, 2012, m. v., 142 str., 14,99 €

Nick Davies

prevod: Katja Cvahte, Andrej Poznič Ciceron, 2011, m. v., 464 str., 27,56 €

Pesnica, pisateljica, slikarka in svetovalka na področju psihosocialne pomoči ima slovaške korenine, živi in dela pa v Sloveniji. Ustvarila je več romanov in pesniških zbirk, tokrat pa je pod naslovom V ogledalu je nekaj narobe zbrala svojo publicistiko iz časopisov Delo in Kralji ulice. Kraskova ne dolgovezi, njena misel je vselej zaokrožena in neposredna, na stran prikrajšanih pa se postavlja z obravnavo psihopatologij sistema in njegovih nosilcev. Teme segajo vse od socialnega varstva do kulture, bolj zanimiv pa je del Izza rešetk, kjer oriše svet zaporništva. > Žiga Valetič

82-83 | oktober–november 2012

Zgodbe s ploščate Zemlje so zgodbe, kot jih pišejo sodobni mediji: dobro načrtovane, temeljito raziskane in premišljeno skonstruirane. Vendar ne s strani novinarjev, temveč korporacij, politike in podtalja, interesnih združenj ter piarovcev, medtem ko so mediji samo igračke in novinarji nedolžno orodje za njihov prepričljiv plasma – površinska maska, pod katero je mogoče skriti poteze, ki na koncu zadevajo vso družbo in vse posameznike v njej. Nick Davies je dolgoletni kolumnist, dopisnik in urednik, največji pečat pa je pustil pri Guardianu. V knjigi obravnava hierarhično strukturo medijskih hiš, načine delovanja državne propagande in zasebno življenje odnosov z javnostmi, v zadnjem delu pa se poglobi v interno dogajanje časnikov Sunday Times, Observer in Mail. Je avtentično raziskovalno novinarstvo le še utopija? > Žiga Valetič 10


Okno v svet

Stvarna literatura

bere in piše

Ustavimo to krizo takoj! Paul Krugman

prevod: Urška Pajer Modrijan, 2012, m. v., 200 str., 19,90 € Paul Krugman

Krugman (1953), ameriški profesor ekonomije in Nobelov nagrajenec zanjo, je eden najbolj znanih publicistično aktivnih družbeno-ekonomskih mislecev, ki se je pred nekaj leti s predavanjem oglasil tudi pri nas (takrat je izšla njegova knjiga Vrnitev ekonomike depresije, nekakšna analiza krize še pred njenim velikim razmahom). V svoji najnovejši knjigi, izvirno je izšla letos spomladi, predvsem z ameriške perspektive, ki pa ji ne manjka tudi občasne evropske prizme, zgodovinsko analizira vzroke za nastanek krize in razloge za splošni zastoj porabe, s tem pa tudi gospodarstva, kar lepo poantira, ko zapiše, da je »tvoja poraba moj dohodek, moja poraba pa tvoj dohodek«. Povečana poraba je po Krugmanu torej ključ do ekonomske oživitve v ohromljenem gospodarstvu, tu pa ima ključno vlogo ravno država s svojo javno porabo, ki lahko aktivira in pospeši ta proces. Več kot aktualna knjiga, ki napoveduje tudi nujnost novega družbenega dogovora med elito in preostalimi 99 odstotki prebivalcev. > Samo Rugelj

Kratka zgodovina neoliberalizma

dr. Sašo Dolenc

The Power of Habit Charles Duhigg Cornerstone Digital, 2012

V knjigi so predstavljena najnovejša znanstvena dognanja o pomenu navad v življenju posameznikov, organizacij in družbe. Zakaj naše življenje obvladujejo rutine, kako jih razumeti in še posebej, kako razvijati dobre in odpravljati slabe navade. Skozi serijo zanimivih zgodb o olimpijskih zmagovalcih, vrhunskih trenerjih, podjetnikih, oglaševalcih in znanstvenikih izvemo marsikaj zanimivega, kar lahko takoj preizkusimo tudi sami.

David Harvey

prevod: Rok Kogej Studia humanitatis, Zelena zbirka, 2012, m. v., 306 str., 22 €, JAK

Higgs

Jim Baggott Oxford University Press, 2012

Po Kozmopolitstvu in geografiji svobode iz leta 2009, ki je pri nas izšla na začetku leta 2012, smo sedaj v prevodu dobili še Kratko zgodovino neoliberalizma (iz leta 2005), spet izvrstno sintetično knjigo angleškega antropologa in geologa. Po Harveyju je svetovna finančna kriza ameriški vladi omogočila, da se je končno otresla zagotavljanja blaginje svojim državljanom, pri čemer pa je povečala svojo vojaško in policijsko moč, ki jo lahko uporablja za zatiranje družbenih nemirov in vsiljevanje svetovne discipline. Uporaba pojma neoliberalizem se v večini primerov nanaša na splet ekonomskih politik tržne liberalizacije, kot so denimo deregulacija kapitalskih trgov, krčenje vloge države in privatizacija javnega premoženja. Harvey njegove začetke postavlja v obdobje konec 1970. let in začetek 1980. let, ko se je v ZDA spremenila monetarna politika, ko se je Kitajska začela preobražati v odprto središče kapitalistične dinamike in ko je bila leta 1979 v Veliki Britaniji izvoljena Margaret Thatcher. To politiko Harvey sedaj vidi v zatonu, saj je ostali svet danes v položaju, ko lahko neoliberalni in nekonservativni kapitalizem zavrne in ponudi nove vrednote v obliki odprte demokracije, ki je posvečena izkoreninjenju družbene neenakosti ter njenemu združevanju z ekonomsko, politično in kulturno pravičnostjo. > Samo Rugelj

Poimenovanje Higgsovega bozona z besedno zvezo »božji delec« je morda res dobra marketinška poteza, a sproža praviloma povsem napačne asociacije. Nova knjiga, za katero je predgovor napisal nobelovec Steven Weinberg, ki je sam pomembno sodeloval pri postavitvi teoretičnih osnov sodobne fizike osnovnih delcev, nam med drugim pojasni, zakaj ta prispodoba ni najbolj posrečena. Tudi če nismo vešči matematike, nam avtor jasno predstavi najnovejša spoznanja o zgradbi in delovanju vesolja.

Automate This Christopher Steiner Portfolio, 2012

Denar

Aleš Praprotnik Za-misli, 2012, t. v., 479 str., 25 €

Knjiga je nastala kot osebni izziv socialnega pedagoga, ki končuje študij okoljskih ved v Veliki Britaniji. Tematiki vse prej kot sovpadata z ekonomijo, pa vendar je pričujoča študija resen, predvsem pa pregleden prikaz razvoja monetarnih sistemov. V prvem delu obravnava denar skozi zgodovino – od prvih kovancev in mestnih držav do srednjega veka, ameriške državljanske vojne, svetovnih vojn in vietnamske vojne. V drugem delu analizira trenutno stanje svetovnih monetarnih sistemov, oceni pomen mednarodnih finančnih institucij, premisli aktualno krizo ter odnos med ZDA in Kitajsko, v tretjem delu pa na skoraj sto straneh poda raznovrstne predloge za reforme. Glavna odlika knjige je poučnost, saj ob vsaki historično novi zamisli oriše biografijo ekonomista, prek katerega se je zamisel aktualizirala. > Žiga Valetič 11

Doba interneta in hitrih povezav do virov informacij nam ni prinesla le novih učinkovitih načinov izmenjave in urejanja podatkov, ampak tudi večanje obsega avtomatiziranih postopkov, ki znajo marsikaj postoriti tudi sami, brez človeškega nadzora. V knjigi izvemo veliko zanimivega med drugim o hitrem milisekundnem trgovanju na borzi, kjer o zaslužkih odloča tudi hitrost internetne povezave. V samo nekaj trenutkih pa lahko takšen nov način trgovanja pripelje tudi do velikih izgub, če kak algoritem ne deluje, kot bi moral. 82-83 | oktober–november 2012


Zdravo življenje in prehrana Paleorecept

30 minut za kosilo

Robb Wolf

prevod: Branko Gradišnik UMco, zbirka Preobrazba, 2012, m. v., 392 str., 28,90 €

Jamie Oliver

fotografije: David Loftus prevod: Srđan Milovanović Mladinska knjiga, 2012, t. v., 288 str., 34,96 €

Jamie Oliver

Robb Wolf

»Tudi če ste najbolj zaposlen človek na svetu, morate jesti,« pravi priljubljen londonski kuhar, katerega dejavnost je že zdavnaj prerasla okvire klasične kuharije. Televizijski šov, številne knjige, veriga restavracij, izobraževanje mladih kuharjev, dobrodelna fundacija, ki skrbi za prehrano socialno šibkejših, paleta različnih izdelkov z njegovim imenom itn., vendar prav nič ne kaže, da se bo Jamie Oliver sedaj kakor koli ustavil. Povsem v trendu s sodobnimi prehranjevalnimi metodami je pred nami ena njegovih zadnjih knjig, s katero nas nauči sestaviti 50 izjemnih in kvalitetnih obrokov, za vsakega od njih pa naj bi porabili pičle pol ure. Seveda je med recepti moč najti veliko testenin, makaronov, špagetov, rigatonov, lazanj, pic in rižot, a vsaki od glavnih jedi je dodana še solata in sladica ter seveda Jamijev nezmotljiv dar za kombiniranje okusov. V knjigi najdemo tudi bolj zapletene recepte, kot so piščančja pita, hrustljava riba, indijski stejk, svinjske zarebrnice in drugo. Bogato slikovno gradivo dokazuje, da je kuhanje lahko tudi estetski užitek, in če nam bo uspelo hrano hitreje postaviti na mizo, nam bo ostalo več časa za družino. > Renate Rugelj

Robb Wolf je raziskovalec in biokemik, ki je svoj laboratorijski plašč in ugledno službo zamenjal za piščalko in štoparico in postal eden najbolj iskanih kondicijskih trenerjev in športno-prehranskih svetovalcev. V pričujoči knjigi nas uči, kako lahko s preprosto prehrano, ki se ozira v paleolitik k našim lovsko-nabiralskim prednikom, in z enostavnimi telesnimi vajami temeljito izboljšamo svoj videz, zdravje in počutje. Poučne in razumljive lekcije o delovanju človeškega telesa in njegovem odzivanju na moderno prehrano nam podaja z zdravim humorjem, z dobrimi argumenti pa preprosto vabi k spremembi življenjskih navad in razvad. Bi radi izgubili na teži? Bili že na pogled mlajši? Se bolje počutili? Za povrh pa bi se želeli ogniti raku, diabetesu, srčnim in drugim novodobnim obolenjem? Knjiga kar kliče k tridesetdnevnemu eksperimentu, s katerim iz prehrane izločite predelane ogljikove hidrate (žita in stročnice) in mleko ter mlečne izdelke, poleg gibanja pa si privoščite še malo več zdravilnega spanca in nekaj sklec. Dodana je tudi domača uredniška izkušnja enomesečnega preizkusa programa, ki za zdaj potrjuje vse napisano. Paleo za zmeraj? > Renate Rugelj

Dieta popolna 10/ Popolni trening Michael Aziz/ Savina A. Ritter

prevod: Jernej Zoran Faceforce, 2012, m. v., 692 str., 37,50 €

Z užitkom užita

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je na svetu več kot milijarda pretežkih ljudi in vsaj tristo milijonov debelih ljudi, zato tudi ni čudno, da nastaja toliko diet in receptov za zmanjševanje teže in izboljšanje zdravstvenih tegob. Avtor knjige, dr. Michael Aziz, ameriški specialist interne medicine, se je tega problema lotil z optimizacijo delovanja desetih hormonov v telesu (inzulin, glukagon, leptin, ščitnični hormon, rastni hormon, kortizol, DHEA, estrogen, progesteron in testosteron), ki so kot celota najbolj odgovorni za človekovo zdravje in telesno harmonijo. Prehrana v tej dieti temelji na uravnovešenem razmerju hranil: 40 % ogljikovih hidratov, 20 % beljakovin in 40 % maščob, kar naj bi bilo pravilno razmerje za učinkovito delovanje presnove in stabilno raven sladkorja. Lepo oblikovana dvodelna knjiga pa na drugi strani prinaša avtoričine izkušnje o vadbi joge obraza ali Face Force Yoge, ki jo je vpeljala Savina A. Ritter in je namenjena pomlajevanju in poživljanju s pomočjo obnove hormonskega sistema. Jogo obraza lahko izvajamo samostojno ali kot podporo omenjeni dieti. > Renate Rugelj

Ana Gradišnik

UMco, 2012, m. v., 78 str., 16,90 €

Kadar šolski projekti niso namenjeni zgolj zadostitvi učiteljevih zahtev, ampak izvirajo iz resničnega raziskovalnega duha bodočih študentov, lahko prerastejo svoj začeti namen in končajo celo v knjigi. Ko se je Gradišnikova Ana, nadobudna šestnajstletnica, vsestransko aktivna gimnazijka, lotila problema lastne alergije na kokos in (skupaj z očetovo pomočjo) preštudirala raznovrstno literaturo o brezglutenski prehrani, je ne samo uspešno premagala svojo alergijo, pač pa sestavila tudi imeniten nabor več kot šestdesetih sladic, ki jih z veseljem deli s tistimi, ki jih pestijo podobne težave. Slastni (brezžitni) recepti, skupaj z uporabnimi navodili za pripravo so razdeljeni v štirinajst poglavij glede na glavno sestavino (od brezglutenske moke, preko mandljev, orehov, lešnikov, rožičev, čokolade in celo kokosa), knjigo zaokrožajo v lepo oblikovano specializirano sladičarico, ki bo v knjigarnah na voljo konec oktobra. > Renate Rugelj 82-83 | oktober–november 2012

12


Portret: Richard Dawkins

Samo Rugelj

Čudoviti svet

lektivnim razmnoževanjem, 2) naravne ure kot protidokaz kreacionističnim trditvam, da je Zemlja nastala pred približno šest tisoč leti, 3) laboratorijska simulacija evolucije; denimo poskusi s hitro razmnožujočimi se bakterijami, ki dokazujejo, kakšne spreDawkins (1941), širšim množicam najbrž membe in prilagoditve najbolj znani evolucionistični biolog zadnjih glede na hranilno poddesetletij, je kar nekaj svoje kariere zgradil lago se zgodijo v dena Darwinu, kar je že pred več kot tremi deset tisočih generacijah, 4) fosili in druge najdbe, setletji pokazala njegova knjiga Sebični gen 5) nastajanje novih vrst (1976), ki smo jo ob trideseti obletnici izida zaradi geografije in po- dobili tudi v slovenskem prevodu. Ob izidu je tovanja celin, 6) podob- bila ta knjiga precej revolucionarna, saj je bina zgradba bitij, ki kaže la v sedemdesetih letih Darwinova evolucijna iste prednike, 7) mo- ska teorija sicer že dodobra znana, a v praksi, lekularne primerjave,­ recimo pri študiju zoologije, še vedno relativ8) zgodovinski ostan- no neuporabljena teza. ki bivanja na kopnem v telesih kitov in morskih krav itn. Tudi ob tej knjigi se je vnela burna razprava in besedni dvoboji evolucionistov ter kreacionistov, ki so, denimo v časniku, kjer je bil objavljen moj članek o tej knjigi, trajali več mesecev. Tradicionalna anketiranja različnih inštitutov namreč ugotavljajo, da še zmeraj veliko ljudi misli, da se človeška bitja, kot jih poznamo danes, niso razvila iz prejšnjih živalskih vrst (po raziskavi iz leta 2008 tako misli tudi četrtina Slovencev), iz česar gre zaključiti, da je prepričevanje ljudi o resničnosti evolucije tudi neke vrste sizifovo delo, saj je človekovo nagnjenje k praznoverju in romantiziranju ali celo mistificiranju mnogih naravnih pojavov pač neuničljivo. To je, kot kaže, ugotovil tudi Dawkins. S svojo najnovejšo knjigo, Čudovitim svetom (izvirno je izšel lani), ki jo je napisal po upokojitvi, se je odločil poseči k drugemu, mlajšemu bralstvu kot doslej, saj v tej bogato ilustrirani monografiji skuša nazorno in razumljivo predstaviti nekatere ključne gradnike, na katerih temelji naše razumevanje življenja in vesolja. Pred nami se tako zvrstijo zgodbe o nastanku vesolja, nastanku človeka, o razlogih za tako raznovrstnost živih bitij, zgodbe o soncu, noči in dnevu, mavrici, potresu in o tem, ali smo sami v vesolju, delo pa Dawkins sklepa z bolj psihološko obarvanima zgodbama o tem, zakaj se dogajajo (tudi) slabe stvari in kaj naj bi res bil čudež. S knjigo za mlade in malce starejše, ki si želijo čvrste razlage temeljev našega sveta, je Dawkins posegel na področje, ki bo gotovo manj razburkalo večne razprave v izvoru življenja, a bo morda imelo dolgoročnejši in večji vpliv na prihajajoče generacije.

Richard Dawkins

prevod: Urška Pajer ilustracije: Dave McKean Modrijan, 2012, t. v., 271 str., 34,90 €

Dawkins, sicer Anglež, ki pa je bil rojen v Keniji, je s Sebičnim genom Darwinove evolucijske teze potisnil še korak naprej ter jih navezal na genetiko, genom in dedovanje (Watson in Crick sta DNK odkrila na začetku petdesetih let). Gen, predvsem tisti, zmagovalni, je po Dawkinsu preračunljivi nosilec preživetja posamezne živalske vrste in se v boju za obstoj ne ozira na sredstva. Če je potrebno, se obnaša sebično in gleda le svoje interese, če pa je za preživetje potrebno sodelovanje, prav nič ne pomišlja ter se, na videz, prelevi v konstruktivnega sodelavca, vse z namenom, da ga njegov nosilec – rastlina, človek ali žival – prenese v naslednjo generacijo. Kljub raznim kritikam sebičnosti genov, med katerimi jo je morda najbolj inteligentno postavil pod vprašaj nemški profesor medicine Joachim Bauer v delu Princip človeškosti, v katerem dokazuje, da ključna lastnost evolucije ni brezobzirno tekmovanje, temveč dejansko sodelovanje in ujemanje, je ta ostala aktualna do današnjih dni. Še več, z memi kot neke vrste družbenimi geni, ki se v obliki besed, navad, prepričanj, celo religij širijo po družbi, se je prebila tudi v medosebne odnose in v taki meri zaznamovala Dawkinsovo kariero, da je ta v predgovoru k prenovljeni in dopolnjeni izdaji Sebičnega gena, ki je izšla ob trideseti obletnici izida izvirne knjige, zapisal, da je kar zoprno, ker je kljub svojim drugim delom (recimo Razpletanje mavrice, ki je bilo prevedeno tudi v slovenščino) kot kak »človek ene knjige« ostal najbolj znan prav po svoji prvi knjigi. Ravno v času slovenskega izida Sebičnega gena pa je izšla Dawkinsova knjiga Bog kot zabloda (2006), ki je pomenila novo »evolucijsko« stopnjo v razumevanju religije. Dawkins je v njej najprej kritično obdelal in kar po vrsti zavrnil argumente, ki naj bi dokazovali obstoj Boga, v nadaljevanju iz povsem genetskoevolucionističnega vidika zavrnil kreacionistično teorijo o nastanku življenja, proti koncu knjige pa se je posvetil koreninam vere ter skušal ugotoviti, ali ima naš moralni čut za dobro darvinistično ali religiozno poreklo. Knjiga je seveda sprožila burne odmeve, ki so »Dawkinsovo zablodo« kategorično spodbijale. Ob tej knjigi je bil Dawkins povabljen na veliko srečanj, imel je mnoge nastope in soočanja z raznimi dvomljivci v zvezi z evolucijo ter zapriseženimi kreacionisti in ob njih je zgroženo ugotavljal, da kljub napredku znanosti in mnogim knjigam o evoluciji kreacionizem še vedno širi svoje lovke. Ugotovil je, da je v nekaterih svojih prejšnjih knjigah že precej pisal o naukih, ki izhajajo iz evolucije, da pa je premalo pisal o njej sami, zato se je odločil, da bo ob 200. obletnici Darwinovega rojstva napisal knjigo prav o njej. V Največji predstavi na Zemlji iz leta 2009 (pri nas je izšla leto pozneje) je avtor tako pred nas na sodoben, priljuden, hkrati pa strokoven način razgrnil goro dokazov, ki po njegovem potrjujejo pravilnost evolucijske teorije. Med njimi so, recimo, naslednji: 1) klesanje genskih skladov s se-

13

82-83 | oktober–november 2012


Rubriko pripravlja:

Pobliski v prevode tokrat piše Barbara Pregelj

Kako dober je lahko prevod? Pred časom sem se nasmejala prispevku Petra Svetine v reviji Otrok in knjiga, v katerem je hudomušno ovrgel prepričanje, da je (mladinsko) besedilo, ko ga avtor dokonča, tudi res že dokončno. Položaj prevoda je v tem smislu podoben, pa vendar precej drugačen, zaradi prepričanja o staranju prevoda pa zato tudi bolj podvržen spreminjanju. Prevod je, kot je v svoji izjemni monografiji Slovenski literarni prevod 1550–2000 opozorila Majda Stanovnik, sicer konstituiral slovensko književnost, sčasoma pa dobival vse obrobnejšo vlogo. Periferna pozicija je, kot učijo polisistemske teorije, tudi sicer mesto, ki ga literarni sistem namenja prevodu, čeprav je slovenska književnost, podobno kot druge (številčno) majhne književnosti, kot ugotavlja traduktologinja Martina Ožbot, prevodno usmerjena in v njej med vsemi izdanimi knjižnimi naslovi število prevodov presega število v slovenščini napisanih naslovov. Pogosto je zato videti, da razmerje med izvirnikom in prevodom ohranja vrednostno hierarhijo, v kateri je prevod samo zrcalna bolj ali manj posrečena podoba izvirnika. Ta pa spominja na odnos visoke literature do trivialnih žanrov, o katerem se je pred leti (tudi v navezavi na postmodernizem) precej razmišljalo, ob tem pa je bila tudi knjiga razumljena kot eden od prodajnih izdelkov. Občutek imam, da se v zadnjem času k vprašanju vrednotenja spet vrača tudi slovenska literarna veda (Zupan, Sosič, Hladnik); vprašanje je aktualno tudi za to refleksijo o prevajanju, ki sicer izhaja iz lastnega literarnovednega proučevanja tradicionalne literarne dihotomije, posodobljenega s polisistemsko teorijo, a se opira tudi na lastne prevajalske izkušnje. Polisistemska teorija ponuja dovolj globok uvid v literarne pojave, da po eni strani zrcali napetosti med kanonom in tem, kar ostaja zunaj njega, hkrati pa literarno mrežo razume kot preplet odnosov med različnimi udeleženci (proizvajalcem, sprejemnikom, produktom, repertoarjem, institucijo in trgom), od katerih so v prevodu, kot poudarja Emer O'Sullivan, zaradi prevajalca vsaj proizvajalec, produkt in repertoar kompleksnejši. Prevajalcem literarna veda seveda nikoli ni namenjala tolikšne pozornosti kot avtorjem, ki jim je tradicionalno veljala njena osrednja pozornost. Tudi teoretiki, ki so se osredotočili na besedilo, so prevajalca večinoma puščali ob strani ‒ modeli, ki ob implicitnega avtorja postavljajo implicitnega prevajalca, so relativno novejši. Še vedno tudi velja, naj prevajalec, če naj bo njegovo delo dobro, tega opravi čim bolj neopazno, kar je seveda iluzorno, saj prevajanje temelji na branju, interpretaciji, reflektiranju izvirnika, ti pa nikoli ne morejo biti enoznačni, 82-83 | oktober–november 2012

Barbara Pregelj

dokončni in osebno nevtralni. Ravno v tem je po mnenju nekaterih (spomnimo se le nedavnega zapisa Branka Gradišnika v Delu) ena temeljnih draži prevajanja. A mojo tokratno optiko določajo tisti dejavniki, ki jih poudarjajo tudi polisistemski teoretiki in ki vplivajo na delo prevajalca, s tem pa tudi na kakovost prevoda. Moška oblika (SSKJ: prevajalec – kdor se (poklicno) ukvarja s prevajanjem) je pravzaprav vedno manj na mestu, saj se ta poklic vse bolj feminizira. Tako je vsaj mogoče razbrati iz podatkov za Španijo (Poročil ministrstva za kulturo iz let 2008 in 2010 ter obeh Belih knjig, od katerih je zadnja iz 2010), kjer so primerjalno navedeni tudi podatki PEN-a, Unesca, CEATLa, pa tudi položaj prevajalk in prevajalcev v nekaterih drugih evropskih državah. Kot za večino evropskih držav bi zato verjetno tudi za Slovenijo lahko veljale njihove ugotovitve, saj pri nas Bele knjige še nimamo. Te kažejo, da se socialni položaj prevajalk in prevajalcev že vrsto let slabša, da je prevajanje težko opravljati kot edini poklic (prevajalci in prevajalke ga večinoma kombinirajo s poučevanjem, kar večinoma pomeni, da opravljajo dvojno delo), da je prevladujoča zaposlitev prevajalk in prevajalcev samozaposlitev, da so večkrat kršene njihove (moralne in materialne) avtorske pravice, da je plačilo za opravljeno delo vse nižje (kar pomeni, da je treba delati več), pri odmeri nagrade za opravljeno delo pa se vse manj upoštevajo najnižje priporočene cene obračuna prevodov. Obe slovenski krovni društvi prevajalcev in prevajalk, tako Društvo slovenskih književnih prevajalcev kot Društvo znanstvenih in tehniških prevajalcev Slovenije, si sicer že leta prizadevata povezati ta precej razdrobljeni sektor slovenskega gospodarstva z različnimi pobudami (pravniškimi nasveti o avtorskem pravu, uvajanjem prevajalskih licenc, nagrajevanjem dobrega dela, opozarjanjem na aktualne probleme in iskanjem ustreznih sogovornikov pri pristojnih državnih organih), a čas krize verjetno ni tisti, ki bi večino padajočih kazalnikov obrnil navzgor. Nanizani problemi torej niso novi. Nanje je (tudi v zadnjem času) tako ali drugače opozorila vrsta ustvarjalk in ustvarjalcev. Verjetno se težko slepimo, da vse našteto tako ali drugače ne vpliva na kakovost prevodov. Dejavnik, ki ga želim tokrat še posebej izpostaviti, ker nedvomno pogojuje kakovost prevoda, je kakovost izvornih besedil (produkta in repertoarja). Naj za ilustracijo zapisanega uporabim kar podatke, s katerimi vsako leto (in že vrsto let) postreže Pionirska – center za mladinsko književnost, ki edina med institucijami neposredno vrednoti letno knjižno produkcijo (seveda le za področje mladinske književnosti) v obliki priroč14

nikov za branje kakovostnih mladinskih knjig: od vseh v Sloveniji izdanih naslovov jih je 34 % dobilo oznako dober. Zanimivo je, da se pri izdanih slovenskih naslovih razmerje med slabimi in dobrimi naslovi ustavi pri 25 % dobrih in 75 % slabih besedil, pri prevedenih besedilih pa to razmerje dosega 43 % dobrih in 57 % slabih besedil. Te številke navajam, ker kakovost prevoda zrcalijo primerjalno in zato v malce drugačni luči: če namreč obstajajo slabše napisana besedila slovenskih avtorjev (in teh je glede na navedene številke krepka večina izdanih naslovov), potem verjetno obstajajo tudi slabše napisana besedila tujih avtorjev, a gredo, preden pridejo na slovenski knjižni trg, očitno čez uredniški in prevajalski filter. Seveda ni mogoče zanikati, da tudi med prevedenimi knjižnimi naslovi število nekakovostnih besedil presega število kakovostnih, a je ta številka občutno manjša kot pri izvirnih slovenskih besedilih. Očitno bi se torej morali, namesto da se sprašujemo, ali je besedilo slabo napisano ali le slabo prevedeno, spraševati, kako dober je lahko prevod slabega ali slabše napisanega besedila. Ali drugače: Kaj je težje, dobro prevesti slabo ali dobro besedilo? To ni le vprašanje, ki si ga zastavljam ob utemeljitvi katere od prevajalskih nagrad, je pravzaprav vprašanje, ki si ga vedno pogosteje zastavljam, ko tuje misli prelivam v slovenščino in španščino. Zato so dileme o zvestem prevodu in priredbi ter meji med njima stalnica prevajalskih refleksij tudi v slovenskem prostoru že vse od Trubarja dalje. Prepričana sem, da za prevajalce in prevajalke pisma in dopisi, ki jih pošiljamo v Republiko Španijo in ki so iz Španije namesto v Slovenijo naslovljeni na Slovaško, ne predstavljajo pretrdega prevajalskega oreha, ne nazadnje je tudi empatija, kot je pred časom opozorila Božena Tokarz, sestavni del prevajalskega poklica. Pač pa napake v izvirnikih izpostavljam, ker jih razumem zeitgeistovsko: kot odraz hiperprodukcije in hitenja pri oddajanju besedil, predvsem pa hektičnega lovljenja (za vedno?) izgubljenega časa. Morda ravno takšna sodobnost še bolj zavzeto kliče po rešitvah, po možnosti hitrih in dokončnih odgovorih … in že zato vprašanje v naslovu ni mišljeno retorično, pač pa kot namig, vzpodbuda za plavanje proti toku, ko si je le še ob zastavljanju vprašanj mogoče odškrniti nekaj časa. Barbara Pregelj je prevajalka in sodna tolmačka, docentka za književnost na FHS Univerze na Primorskem, raziskovalka slovensko-španskih kulturnih stikov in urednica.


Osebna rast Čarobnost

Rhonda Byrne; prevod: petra Piber Mladinska knjiga, 2012, m. v., 258 str., 24,94 €

Živeti harmonično, uspešno in srečno življenje ni težko, a le, če poznate čarobno besedo, s pomočjo katere se bodo uresničile vse vaše sanje. Ne bomo vam izdali, za katero besedo gre, lahko pa vam zaupamo, da avtorica mednarodne prodajne uspešnice Skrivnost tudi v Čarobnosti mojstrsko prepleta dognanja starih mislecev, modrosti iz svetih knjig in lastna življenjska dognanja ter jih združuje v praktična navodila, s pomočjo katerih lahko vsakdo vnese v svoje življenje kanček čarovnije. V osemindvajsetih korakih, ki jih uporabljate posamezno ali pa jim sledite po vrsti, se boste naučili priklicati v življenje harmonične medsebojne odnose, dovolj denarja, popolno zdravje in še marsikaj drugega, saj ste tako kot vsi drugi ljudje na svetu do tega povsem upravičeni. > Ajda Janovsky

Rešitev za migreno Paul Rizzoli, Elizabeth Loder, Liz Neporent; prevod: Mojca Seliškar Gnostica, 2012, m. v., 220 str., 22,70 €

V priročniku avtorji pregledajo različne vrste glavobolov in razložijo, kateri od njih je lahko diagnosticiran kot migrena. Kot pomoč zainteresiranemu bralcu ponudijo predloge za oceno in beleženje posameznih glavobolov, iskanje zdravnika in pripravo na zdravniški pregled. Opišejo tudi zdravila, vitaminske dodatke in celo netradicionalne pristope k zdravljenju migrene. Končno, in hkrati najpomembnejše, pa avtorji kot pomoč pri obvladovanju glavobolov predlagajo različne načine spremembe življenjskega sloga. Uporaben priročnik za vse, ki se redno (ali pa na novo) srečujejo s to »glavobolečo« težavo. > Vesna Paradiž

Čudež pozornosti Thich Nhat Hanh; prevod: Barbara Lipovšek Primus, zbirka Primula, 2012, m. v., 148 str., 17 €

Thich Nhat Hanh – eden najbolj cenjenih živečih mojstrov zena na svetu, ustanovitelj gibanja »angažirani budizem« v času vietnamske vojne in ustanovitelj znamenite budistične skupnosti Plum Village v Franciji – nam v tej drobni knjižici spregovori o pomembnosti pozornega, zavestnega bivanja. V nasprotju s sodobnim čaščenjem večopravilnosti avtor poudarja, da se moramo v celoti posvetiti le eni stvari, pa naj gre za pomivanje posode ali pitje čaja; tako tudi vsakdanja opravila postanejo svojevrstna meditacija. Tudi razmišljanje o prihodnosti je po njegovem mnenju brezplodno, saj je mogoče resnično živeti le v sedanjosti. »Živite ta trenutek. Le ta, zdaj, je življenje.« Kot pokaže avtor, je osrednje orodje, ki nas zasidra v tu in zdaj, dihanje. Z njegovo pomočjo povežemo telo in um ter se zavemo svoje navzočnosti, misli in dejanj. > Maša Ogrizek

Majevski zemljevid Ann D. Less

Skrivnost, 2012, m. v., 144 str., 27,90 €

Skrivnostno izginotje majevske civilizacije razburja mnoge zgodovinarje, antropologe in druge raziskovalce ene najbolj razvitih starodavnih srednjeameriških civilizacij. Majevski obredi, številke in simboli pa so v letu 2012, ko naj bi po najstarejšem majevskem koledarju nastopil konec sveta, še posebej aktualni. Njihovi kozmični zakoni, neverjetno znanje in povezovanje psihologije, astronomije in umetnosti so vznemirili tudi avtorico tega priročnika, ki se je še posebej poglobila v interpretacijo njihovih številk in simbolov v povezavi s človeškim življenjem in pripravila majevske karte z obsežno razlago izvlečenih številk (od 0 do 13) in dvajsetih simbolov. Prva karta je 0. Hunab Ku, ki odpira vrata do energetskega središča telesa in skuša uravnovesiti sile, ki tečejo skozi človeka. Druge karte pomagajo pri sproščanju, odpuščanju, iskanju ljubezni, spoštovanju samega sebe, premagovanju blokad in ovir itn. Majevske karte so narejene kot zemljevid, ki lahko pomaga skozi labirint življenja tistim, ki so se zataknili v neprijetnih situacijah in bi se radi zbudili ter se premaknili naprej. > Renate Rugelj


Knjiga meseca: izbira in piše dr. Manca Košir Ona in On

se zakonu preda, njemu je zakon le ena od »dejavnosti«. A moški brez ženske pravzaprav ne more: »Kar zadeva svetlobo v družini, je moški v glavnem odvisen od ženske, saj je slabo opremljen za to, da bi našel smisel zase.« Moški se prepozna v ženskem pogledu, če ga ženska zares vidi in podpira. »Ženska je tista, ki v večini odnosov spodbuja rast. Moški se tega boji, še bolj pa se boji razdora.« Najpomembnejše so naloge, ki jih Afrodita, Erosova mati, naloži Psihi, ko ta ni upoštevala njegovih ukazov in sta zato oba izgnana iz raja. Sama jih ne bi mogla opraviti. Ko že obupuje in hoče storiti samomor, pridejo pomočniki in Psiha naredi vse naloge. Razvije svojo polno ženskost in se zavedno ponovno poroči z Erosom. Ženska boginja z moškim božanstvom. Sinteza, o kateri danes večinoma le sanjamo. V knjigi On beremo zgodbo o tem, kaj pomeni biti pravi moški. Sledimo Parsifalovi osebnosti rasti v dvajsetih letih, odkar je prvič videl grad, v katerem se šestnajstletni mladenič ni znašel, do zrelega, prekaljenega viteza, ki zna postaviti pravo vprašanje in prepoznati življenjski smisel – služiti bogu in gralu. Gre za potovanje »od nedolžnosti in nezavedanja do zavestne nepopolnosti, ko je razcepljen med nasprotujoče si sile v sebi, ter nazadnje do vizionarske, razsvetljene zavesti, celosti in harmonije.« Kaj pomeni služiti gralu? Pomeni služiti notranji ženski. Ko se moški spravi z njo, tudi odnos do realne ženske postane celovit. Odrešenje za oba. Kot je dejal srednjeveški avtor, pa je »trpljenje najhitrejši konj do odrešenja«. Ona in On je vredno branje za slehernega moškega in žensko ne glede na starost. Obvezno pa bi moralo biti pred poroko, da bi sploh razumeli, kakšna duhovna iniciacija je zakon in kako velika priložnost za »vstajenje« je lahko. Ko božje diha za ovratnik, ker hoče priti v njegovo, njeno srce. V pravo domovino ljubezni.

Robert A. Johnson prevod: Vera Čertalič Založba Eno, 2011, t. v., 118 str., 18 € (vsaka)

Odkar sta izšli lepi lepi dvojčici – Tomaž Plahuta je žareča zvezda oblikovanja, ki dela knjige založbe Eno prepoznavne na prvi pogled – Ona in On, sem ju izbrala za knjigi meseca, a zapisujem hvaležnost jungovskemu analistu in piscu Robertu A. Johnsonu v Bukli šele zdaj. Drugi četrtek v oktobru namreč začenjamo novo sezono Beremo z Manco Košir v Kavarni Union prav s tema knjigama, ki sem ju zato prebrala še enkrat. In bila drugič še bolj navdušena kot prvič. Kajti bolj ko se človek poglablja v opisana mita o ženski in moški psihi, bolj prodira vase in uzira nove sloje nezavednega, ki jim knjigi pomagata na plan. Neprecenljivo darilo! Najprej uvodno pojasnilo. Res da se Johnson v Oni prek mita o Psihi in Erosu ukvarja predvsem z žensko dušo, v študiji On, v kateri Parsifal išče sveti gral, pa z moško, a ne piše le o ženski in moškem, temveč o obeh. Saj žensko vodi tudi moško načelo – Jung ga je poimenoval animus, v moškem pa deluje tudi ženski princip – anima. Kako ravnati s svojo moškostjo in ženskostjo, da bomo razvili pristen stik z arhetipskim vzorcem ženske in moške psihe ter zmogli odrasti v odgovorne, zrele osebnosti, nas učijo miti danes z enako močjo, kot so učili moške in ženske pred davnimi stoletji. »Biološka sestava človeka je še vedno enaka tisti v časih stare Grčije in tudi nezavedna psihološka dinamika človekove osebnosti se ni kaj dosti spremenila,« ugotavlja Johnson.. Kaj pomeni biti ženska in kako (z)rasti do zrele ženskosti, pripoveduje mit o Psihi in Erosu (Eros ni samo spolnost, opozarja Johnson, saj bog ljubezni nameri puščico v srce in ne v spolovila!) na svež in poučen način. Uči žensko, kako ravnati z moškim, in njenega partnerja, kako bivati z njo. Ena od temeljnih razlik se pokaže pri razumevanju poroke in zakona. Ona

82-83 | oktober–november 2012

16


HARUKI MURAKAMI: 1Q84

Pripravil: Andrej Koritnik

V učilnici v Tokiu stojita deček in deklica. Nekaj minut se močno držita za roke in gledata skozi okno. Naposled dekle izpusti njegovo roko in steče ven. Na nebu je luna in ju molče opazuje. Takoj zatem mine dvajset let. Deček Tengo in deklica Aomame se od tedaj nista več videla, a kakor okus magdalenice v ustih pri Proustu je na dlaneh ostal odtis rok, spomin na idealno, a izgubljeno ljubezen. Toda zdaj ju z neba opazujeta dve luni, velika bela in majhna, neugledna in zelena; šteje se leto 1984; vzporednemu svetu pa je ime 1Q84; kraljujejo mu skrivnostni mali ljudje, »resničnost« pa obvladujejo vplivni, skrivnostni verski kulti. Zdi se, kakor da je vse iz tira, in čeprav je videti natanko kot običajni svet, je z njim nekaj močno narobe. V ta prostor in čas vstopita dve samotni usodi, Tengo in Aomame – v zadnji roman japonskega pisatelja Harukija Murakamija 1Q84 (2009–2010).

Če bosta le dve luni na nebu Antiutopija, kriminalka, fantazija, znanstvena fantastika, ljubezenski roman, predvsem pa verjetno najbolj »tipično« Murakamijevo delo, vse to je 1Q84. Kakor v Wind-Up Bird Chronicle in Ljubem mojem Sputniku resničnost ni le ena sama. V 1Q84 odmevajo 1984 Georgea Orwella, Kafkova Preobrazba, Iskanje izgubljenega časa Marcela Prousta. Zahod zmaguje: v 1Q84 še srečamo LewiHaruki Murakami sa Carrola, Stanleyja Kubricka, F. M. Dostojevskega, Charlesa Dickensa, A. P. Čehova, Sonnyja in Cher, Rolling Stonese, Carla Gustava Junga, Leoša Janáčka, Duka Ellingtona, Bennyja Goodmana, Louisa Armstronga in Billie Holiday. Ne manjkajo tudi božjastno dragi hoteli v središču Tokia in prestižne blagovne znamke. Murakamijevo prozo pogosto opisujejo kot džezistično improvizacijo, saj z mnogimi stranpotmi sledi temeljni frazi in jo do konca neumorno ponavlja in razvija; pri tem pa si vzame čas, ki ga mora imeti tudi bralec na pretek. Mogoče je to eden od razlogov, zakaj velja za najbolj priljubljenega japonskega pisatelja na Zahodu; vendar vzrok za to ni le banalno sklicevanje na znane kulturne reference, temveč je v njegovih knjigah ujet »smisel časa« in je zato najmočneje vplival prav na mlade bralce, neodvisno od smeri neba, od koder so. Mnogo besed, mnogo kritikov: očitno je Haruki Murakami ujet v paradoks. Po izidu angleškega prevoda 1Q84 so mu številni znalci očitali, da je napisal predolgo zgodbo, in s citati dokazovali, da preveč natančno opisuje vsako podrobnost; da ponavlja; spet drugi so z enako metodo dokazali sebi in svetu ravno nasprotno, da premalo pove in na temeljna vprašanja ne odgovori. Kdor pa si vzame pet minut z googlom, hitro ugotovi bistveno razliko – literarno izobraženi vedeži nad 1Q84 negodujejo, iščejo napake in se zgražajo, »glas množice« pa je enoglasno navdušen; ljudje debatirajo na forumih, fotografirajo svoje mačke, ki v tacah držijo roman, rišejo obraza Tenga in Aomame, pišejo dolge recenzije na blogih in drugih socialnih omrežjih. Haruki Murakami, ki teče kilometre svojega življenja na tekaških maratonih, je torej kakor popevkarska zvezda v bitki talentov – strokovna žirija bi jo najraje izločila in poslala domov, telefonsko glasovanje prostega naroda pa bi jo vkovalo v zvezde. Od tod do zvezd. Od občudovanja do zaničevanja. Dve luni sta na nebu. Na vsakem koncu Tokia stojita Tengo in Aomame in ju opazujeta. Čas je obstal. Če sta doslej bežala vsaksebi in vsak pred svojim življenjem, ju svet tako kakor bralca posrka v živa protislovja našega časa, v temelj vsake pismene civilizacije, pa naj bo japonska, ameriška ali kakršna že hoče – v zgodbo. Murakami, ki je zaradi tekaške avtobiografije O čem govorim, ko govorim o teku visoko čislan tudi med slovenskimi bralci in tekači, ponuja zgodbo, osvajajočo z besedami, iskrivimi domislicami, z njegovim značilnim, rahlo sentimentalnim slogom. Zgodba 1Q84 vas bo popeljala v mesto mačk, iz katerega se morate rešiti, kakor veste in znate; in če bosta le dve luni na nebu, upanje ostaja, celo za ljubezen.

Murakami, ki je v začetku devetdesetih let s kratkimi zgodbami in romani dobil status rokovskega zvezdnika med pisatelji, je Zahodu pokazal samega sebe v daljnevzhodnem ogledalu. Od leta 1979, ko je zaprl svoj džezovski klub in se odločil poklicno pisateljevati, je postal popularna literarna ikona sodobnega leposlovja. Norveški gozd, Divja jaga za ovco, Južno od meje, zahodno od sonca, Ljubi moj Sputnik, Kafka na obali so romani, v katerih je kot rojen zgodbar ustvaril prepoznavni, t. i. murakamijevski svet: pasivni mladeniči in mladenke živijo v odtujenem svetu; opazujejo ga skozi okno; v življenje so vrženi, dogajanje je zunaj njih; ljubezen je le slutnja, ki te oplazi, ko gre nekega jasnega aprilskega jutra mimo tebe stoodstotno dekle, kakor v kratki zgodbi iz zbirke Slon izginja; ves čas se okoli motajo mačke; opisi pripravljanja hrane so izčrpni; v zraku je erotični naboj; noči so polne utopičnih, bizarnih sanj; z gramofonskih plošč se razlegata džez in klasika; stavki se ponavljajo in ustvarjajo sentimentalno vzdušje. Murakamijev 1Q84, roman v treh knjigah, ki obsega več kot 1000 strani, je bil na Japonskem in na Zahodu pričakovan kot opus magnum, temeljno delo; in res, v njem je vse zgoraj našteto. Sanjski, nerealni murakamijevski svet se zrcali v Tengu in Aomame; prvi je pasivni mladenič, učitelj matematike, amaterski pisatelj, druga pa vaditeljica borilnih veščin, nekdanja pripadnica kulta pričevalcev in občasna poklicna morilka, ki kaznuje moške, ki sovražijo ženske. »Ne pustite se prevarati videzu,« beremo v romanu. V svetu kot neskončni bitki nasprotujočih si spominov oba zdrsneta v paralelni prostor in čas. Oba živita od spomina na dogodek pred dvajsetimi leti. Sprožilni moment zgodbe je, ko Tengu z vsemi žavbami namazani urednik Komatsu naroči, naj na novo prepiše obetajoč roman privlačne 17-letnice, dislektične Fukaeri. Pandorina skrinjica se odpre: ko Tengo uspešno opravi nalogo in roman dobi nagrado za najboljši prvenec ter zasede vrhove knjižnih lestvic, na plano prilezejo temne sile verskih kultov, ki sumljivo spominjajo na totalitarne vzvode oblasti Orwellove Oceanije, odločene uničiti Tenga in Aomame; v svetu 1Q84 pa ni več prostora niti za Velikega brata ... A bolj ko ju potiskajo proti uničenju, bolj se začne njuna vzporedna zgodba prepletati, njuni izgubljeni, samotni srci se začneta dramatično približevati – vse do zadnje strani, do katere hipnotični, izjemno berljivi ritem Murakamijevega pripovedovanja ne izpusti bralca iz rok. Tengo je pameten, a nedejaven 30-letnik, skozi katerega Murakami opisuje (svoj) ustvarjalni proces pisanja, Aomame pa promiskuitetna lepotica, ki brez cilja stopa skozi življenje za »staro damo« in njeno varno hišo za ženske opravlja nevarne naloge; Tengo, velik kakor medved, opazuje življenje, ki nezadržno teče mimo, in prav mu je tako, Aomame pa je lepotica in aktivna ženska, čeprav z nenehno telesno vadbo, skrbno načrtovanimi umori in seksualno razbrzdanem iskanju moških za one night stand le prikriva praznino v sebi. Pred dvajsetimi leti sta se držala za roke. Trenutek ljubezni, trenutek smisla. Ali se bosta našla? Ali zadostuje le en svet za neskaljena medsebojna čustva? Ali mora umreti en, da lahko živi drugi? Odgovori so v 1Q84. Vse reči pa so tri – v tretji knjigi nastopi še grdi raček, žalostni preiskovalec Ushikawa, ki dobi svoj lastni prvoosebni glas; v marsičem je drugačen kakor sta Tengo in Aomame. Poslali so ga »vplivneži z dolgo roko«, da ju zasleduje in jim zvesto poroča. Medtem ko je Tengo kot solza prozoren, je Aomame kompleksna oseba; še več, Ushikawa pa je globok in tragičen lik.

Opomba: V slovenskem prevodu Aleksandra Mermala bo založba Mladinska knjiga oktobra in novembra vse tri knjige romana 1Q84 Harukija Murakamija izdala v dveh zvezkih v zbirki Roman.

17

82-83 | oktober–november 2012


INTERVJU: ERICA JOHNSON DEBELJAK

Pripravila: Carmen L. Oven

Dve desetletji mineva, odkar je Erica Johnson iz New Yorka sledila ljubezni do pesnika, v Ljubljani postala Erica Johnson Debeljak in v Sloveniji našla svojo pisateljsko domovino. Danes je pisateljica in kolumnistka, ki v literarno perspektivo spretno vpleta pogled obstranke – nekoga, ki od zunaj gleda noter. Z najnovejšo stvaritvijo, romanom z naslovom Antifa cona, pa se žanrsko približuje kriminalki, medtem ko se tematsko odmika od avtobiografije.

»Svoje literarno ustvarjanje pogosto opisujem kot splet okoliščin!«

Carmen L. Oven: Pisanje v 'novem jeziku' je kot odkrivanje novega jaza, pravite. Vi še vedno pišete v angleščini. Boste kdaj pisali tudi v slovenščini? Erica Johnson Debeljak: Praktični razlog, zakaj pišem v angleščini, je preprost: v slovenščini ne znam pisati dovolj dobro. Moje znanje slovenščine ni na tako visoki ravni, da bi lahko v njej tudi literarno ustvarjala. Četudi bi to znala, pa bi oklevala, ker se ne bi želela 82-83 | oktober–november 2012

­ dpovedati bistveni sestavini moje identitete. o Na neki način sem našla novi jaz že, ko sem prišla v Slovenijo. Takrat sem pustila za sabo nekaj bistvenih gradnikov moje osebnosti – družino, kraje mojega otroštva, preteklost, jezik vsakdana. Ne bi pa se želela odpovedati še jeziku svoje ustvarjalnosti. Carmen L. Oven: Preden sva se začeli pogovarjati, ste mi rekli, da je knjiga z naslovom Antifa cona povsem drugačna knjiga. V čem? Erica Johnson Debeljak: Vse moje dosedanje knjige so bile pravzaprav avtobiografske. Tujka v hiši domačinov in Prepovedani kruh – obe pripovedujeta zgodbo mojega prihoda v Slovenijo. Celo moja zbirka kratkih zgodb Tako si moj se je ukvarjala pretežno z avtobiografskimi tematikami: na primer s tujstvom in izkustvom materinstva, ki je igralo središčno vlogo v mojem življenju prav v času, ko sem zgodbe pisala. Soočanje z vprašanjem kako naprej je bilo zame kar naporno. Čeprav sem uživala v

hibridni vlogi slovensko-ameriške avtorice, sem imela tudi težave. Zame največjo težavo predstavljata predmet in umestitev pripovedi. Čeprav bi si veliko mojih bralcev morda to želelo, ne morem vedno znova pisati le o Pepelkini zgodbi s selitvijo v Slovenijo. Rada pa bi tudi presegla okvire tujkinega pogleda, primerjalnega zornega kota. Ta je že postal podoben kletki, ki sem si jo ustvarila, zdaj pa bi rada iz nje pobegnila. In to ni lahko. Naj pišem zgodbe o svojem otroštvu v Ameriki (kar me v resnici ne zanima dovolj) ali naj pišem zgodbe tako, kot da sem povsem in scela slovenska avtorica? Tako sem si v Antifa coni zadala posebno nalogo. Napisati knjigo, ki ni avtobiografska. Da bi se izognila vprašanju geografske umestitve, sem roman postavila v obmejno mestece v državi, ki ni nikoli poimenovana. Mestece je podobno Sežani, Novi Gorici in Solkanu, v pretežni meri pa je proizvod moje literarne domišljije. V mestu sem si zaAndrej Ilc mislila skupino mladih ljudi (vsi moji otroci so najstniki, zato me ta starostna skupina

foto: Borut Krajnc

Carmen L. Oven: Za Slovenijo pravite, da je vaša pisateljska domovina? Zakaj? Erica Johnson Debeljak: Zato, ker sem dejansko začela pisati šele po prihodu v Slovenijo. Nikoli prej nisem imela literarne kariere, in ko sem živela še v Ameriki, si je nisem niti v sanjah predstavljala. Tako svoje literarno ustvarjanje pogosto opisujem kot splet okoliščin – poroka z moškim, ki se je gibal v literarnih krogih, izkušnja ‘menjave’ države v srednjih letih, povabilo časopisa Delo, naj napišem feljton o svojih prvih letih tu, pa dobrohoten odziv mojega slovenskega bralstva in slovenskih pisateljskih kolegov, ki so me ne samo sprejeli, pač pa tudi spodbujali. Temu bom vedno hvaležna. Je pa nekoč bralec komentiral, da ne verjame v takšno naključje, češ, da je morala biti želja po literarnem ustvarjanju v meni prisotna ves čas. Morda je res tako. Na neki način sem v odrasli dobi naredila nekaj previdnih korakov, na primer s pridobitvijo magisterija (MBA), z zaposlitvijo v newyorški banki in podobno, vendar pa so temu sledile noro tvegane odločitve: zaljubila sem se v patentiranega ženskarja in mu sledila v zame popolnoma novo deželo, ki je bila takrat tako rekoč na vojnem območju. In ko se zdaj oziram v polpretekli čas, se mi zdi, da so bile vse to le nujne etape nekega iskanja ali potovanja, ki me je pripeljalo do točno tega trenutka v življenju. Mnogi drugi pisatelji, med njimi tudi moj pesniški mož, so od nekdaj vedeli, kaj želijo početi v življenju. Ko sem bila še dekle, nisem nikoli vedela, kaj naj pravzaprav zares počnem. Zdi se, da sem potrebovala Slovenijo, da sem tu našla svojo poklicanost.

Aleš Debeljak in Erica Johnson Debeljak 18


zelo zanima), ki v jami na gozdni jasi, kjer se pogosto zabavajo, najdejo truplo. In potem sem zgodbo pletla od tam naprej. Ne vem, ali je roman dober ali ne. Ta knjiga je tako zelo drugačna od mojih prejšnjih, da težko presodim. Vendar pa je zame izjemno pomembna, to pa z vidika ustvarjalnega procesa: da me odtrga od zgodbe, ki me je ob prihodu v Slovenijo sploh pritegnila k pisanju, in me osvobodi večne vloge avtsajderke, opazovalke. Carmen L. Oven: Eno od poglavitnih vprašanj, ki jih v romanu izpostavljate, se nanaša na identiteto neznanega trupla: je bil 'naš' ali ne? Erica Johnson Debeljak: Prav imate. Nisem mogla povsem ubežati svojim običajnim tematikam. Vedno me je vznemirjala raba slovenske besede »naš«: ni le opisna, ampak je zelo osebna, polaščevalna, družinska raba je to. Po eni strani gre za zelo topel izraz – kot v primeru, ko mi Slovenci rečejo: Zdaj si naša! Po drugi strani pa vedno nekoga pusti zunaj. Ena od tematik v Antifa coni se torej ukvarja s tem, kako zelo drugače se odzivamo na smrt tujca v primerjavi s smrtjo našega. Glavna junakinja romana, mlada Ina, postane obsedena z mrtvim tujcem. Drugim likom pa sploh ni všeč, da gre veliko truda za ugotavljanje mrtvečeve identitete, hkrati pa preiskava sumi domače fante. Carmen L. Oven: Druga pomembna tematika romana je obremenjenost naših mladih s preteklostjo njihov dedov, celo pradedov. Zakaj vas to tako vznemirja? Erica Johnson Debeljak: Mislim, da je nekaj sprevrženega v slovenski obsedenosti z enim od zgodovinskih poglavij. Če se vrnem k prispodobi družine: Slovenija je podobna mami in očetu, ki pravita, da bosta vso pozornost posvetila svojim otrokom in njihovi prihodnosti, ampak šele potem, ko bosta razrešila spor, ki se je med njima vnel pred

ODLOMEK IZ KNJIGE ANTIFA CONA Modrijan, 2012 Eva se je nagnila naprej in se od blizu zastrmela v Inin pordeli obraz. Eva je dolge, svilene lase nosila spete v zvitek, zavozlan prav nad čelom. Zelene oči so ji svetlo žarele. Sunkovito je obrnila glavo proti asfaltnemu igrišču, da ji je svilnati zvitek široko zanihal. Pogledala je fante, ki so se podili gor in dol po igrišču, sopihajoči in prepoteni, nasmejani in kruleči, potem pa spet Ino, in na obrazu je imela mešanico razigranosti, zavisti in nejevere. »A sta se, a ne?« Do odkritja mladega mrliča je bila glavna skrb srednješolcev v mestu,

več kot pol stoletja. A do razrešitve nikoli ne pride in otroci so prezrti, v šolstvu ni reform in v javnosti nikoli zanimanja za njihove potrebe in želje. Osebno menim, da preteklost je pomembna. Mislim, da resnica je pomembna. A resnica o tem, kaj se je na slovenskih tleh dogajalo med drugo svetovno vojno in po njej, je bila večinoma ugotovljena in tako iskanje resnice v določenem trenutku postane orodje za ozke interese. Celo zelo hromeče je, da takšna obsedenost postaja fokus političnega in družbenega življenja v državi. Roman torej raziskuje izkušnjo mladih ljudi, ki živijo v svetu, v katerem je preteklost pomembnejša od sedanjosti. Carmen L. Oven: Naslov ste si izposodili z grafita v Mostah, predelu Ljubljane. Erica Johnson Debeljak: Presunjena sem spričo načina, kako otroci uporabljajo jezik. Moji me na primer prepričujejo, da beseda čefur ne pomeni slabšalne etnične oznake, pač pa opisuje le modo, glasbo in oblačilni stil. Podobno je s sestavljenko antifa zone: kot grafit se pojavlja na številnih zidovih in ograjah po Mostah, ljubljanski četrti, kjer živim, vendar pa mislim, da ne izraža resnične politične opredeljenosti in angažiranosti. Le kul je. Tako otroci podedujejo naše stare besede, naša stara nesoglasja, naše stare predsodke, a to niso njihova nesoglasja. Prihajajo iz druge roke. Mladi pa potrebujejo svojo zgodbo. Carmen L. Oven: Je knjiga Antifa cona pisana za odrasle ali z mlade? Erica Johnson Debeljak: Za oboje, upam. A ni lahko vedeti, kaj bo pritegnilo zanimanje mladih ali kako sploh pritegniti njihovo pozornost za več kot pet minut. Večinoma jih zanima, tako kot mlade junake v Antifa coni, če že ne računalniški zaslon, pa spolnost, zabava in druženje.

tako kot srednješolcev vsepovsod, seks: kdo se še ni, kdo se je skoraj, kdo je šel do konca. Izguba devištva je pomenila mejo, ki je ločevala eno skupino od druge, posvečene od neposvečenih, otroke od odraslih. Obstajala pa je še druga, bolj daljna dežela za izgubljena dekleta, kurbe in prasice, ki so ga izgubile že zdavnaj in so dandanes šle z bolj ali manj vsakim, ki jih je prosil, toda Ina in njene prijateljice so nestrpno čakale na tisti trenutek okoli prve, plahe meje. Tiste, ki so ostajale na tej strani, so željno strmele proti drugi – kot pustolovke, pomorščakinje, raziskovalke –, gotove le, da bo nekega dne napočil tudi njihov trenutek, da bo njihova ladja zaplula, da bo obljubljena dežela 19

Carmen L. Oven: In to zanima vaše otroke? Erica Johnson Debeljak: Oh, ne! Moji so piflarji! Te stvari jih sploh ne zanimajo! (smeh) Vidite – sem že odgovorila kot prava slovenska mama. Carmen L. Oven: Tudi sami ste dolgo čutili, da še niste zares 'naša'. S čem se je to spremenilo? Tudi z vstopom v Društvo slovenskih pisateljev? Erica Johnson Debeljak: Kot sem že rekla, od samega začetka čutim močno povezanost s svojimi slovenskimi bralci in bralkami, ki jim večinoma ni dosti mar, v katerem jeziku pišem. Vseeno pa je bilo zame izjemno pomembno, da sem bila deležna tudi institucionalne podpore; pa ne samo iz materialnih razlogov, ampak tudi zaradi občutka pripadnosti skupnosti. Letošnja tema literarnega festivala Vilenica, kjer sem sodelovala kot slovenska pisateljica, je bila posvečena nomadskim pisateljem. Kmalu je postalo očitno, da se pisatelji čutijo povezane predvsem s tistim okoljem, iz katerega prihajajo njihovi bralci in pisateljski kolegi. Gre za neko vezivno tkivo. Tako na primer letošnji nagrajenec Vilenice, David Albahari, ki že dve desetletji živi in piše v Kanadi, še vedno ustvarja za svojo srbsko (in nekdanjo jugoslovansko) bralsko skupnost. Pri meni je ravno nasprotno. V Sloveniji živim že dve desetletji, in čeprav še vedno pišem v angleščini, je moja skupnost tukaj, ne v Ameriki. Institucionalno pripadnost pa sem občutila kot zadnji manjkajoči delček v tem procesu. Čudovito se mi zdi, da mi je Društvo slovenskih pisateljev odprlo svoja vrata in me sprejelo kot del družine.

odkrita. Nekatera dekleta so bila tako nestrpna, da bi čim prej prišla na drugo stran, da so se pijana in divja metala v naročje skoraj neznanih fantov, takih, s kakršnimi v kakšnih drugih okoliščinah ne bi hotela imeti nobenega opravka. Ina se ni imela za te vrste dekle. Glede Pera je bila prepričana, da je pravi. Že dolgo ji je bil všeč, a pustila ga je čakati, in kljub temu, kar je se pripetilo v stara carinarnici, kljub temu, kako se je obnašal včeraj in kako jo je ozmerjal, je vedela, da je v redu fant, ne kar nekdo, s katerim ji je uspelo znebiti se nezaželenega devištva. Zato ni mogla razumeti, kako jo je lahko tako nenadoma prenehal zanimati, zakaj ga je lahko zdaj komaj pogledala. 82-83 | oktober–november 2012


foto: Borut Krajnc

INTERVJU: DR. ALEŠ DEBELJAK

Pripravil: Samo Rugelj

Legenda pravi, da na nekem pogovoru v tujini, kjer je poleg Aleša Debeljaka in moderatorja nastopal še neki ugledni profesor, slednji skoraj ni prišel do besede, ko je zanjo poprijel Debeljak. Ja, pogovarjati se z Debeljakom (1961), pesnikom (osem knjig pesmi, dvakrat tudi Jenkova nagrada), esejistom (štirinajst knjig esejev, tudi nagrada za najboljši esej desetletja v reviji World Literature Today) profesorjem in mislecem, nagrajencem Prešernovega sklada in Ambasadorjem znanosti Republike Slovenije, pomeni poslušati poetično besedo, ki nastaja v realnem času, širokopotezni zamah njegovih misli se razteza čez meje slutenega, sugestivnost njegovega govora pa vsekakor uroči, če že ne skoraj hipnotizira. V maniri knjige Knjiga, križ, polmesec, kompilaciji tekstov, v katerih se Debeljak iz družbe steguje čez meje kulture in nazaj, smo mu zastavili nekaj aktualnih družbeno kulturnih vprašanj, upali pa smo na široke odgovore z jasno poanto. Nismo se zmotili.

Aleš Debeljak

»Ustvarjalna glava je podobna padalu: deluje lahko le, če je odprta!« Rugelj: Letos se je pri podelitvi kresnikove nagrade izpostavilo vprašanje »komunikativnosti« kot enega od kriterijev za podelitev nagrade. Enak kriterij so imeli tudi lani pri Bookerjevi nagradi. Se z njim strinjaš ali se ti zdi, da krha vrh literature, kar se ne bi smelo dopustiti? Debeljak: Če je smoter nagrad kresnika in Bookerjeve nagrade v tem, da med bralskim občestvom posebej opozarjata na roman, ki je vreden posebnega zanimanja, torej tako ali drugače odstopa od sočasne bere, potem je berljivost le eden od kriterijev in hkrati še celo eden od bolj izmuzljivih. V nečem pa komunikativnost ne dopušča dvoma: komunikativnost ali berljivost namreč meri na neki skupni imenovalec in bojim se (ker ne rečem – veselim se, razkrivam svojo modernistično žilo in ni mi mar), da meri na neki nižji skupni imenovalec od tistega, ki ga predstavlja inovativnost. Inovativnost pomeni odstop, odmik, odskok od ustaljenega in s tem pričakovanega, kot taka pa res ne more tekmovati še z všečnostjo. Žirantska dilema dneva, ki se utegne prevesiti v večer, v katerem bo slavil le še inkaso. Rugelj: Kultura in literatura sta v času krize še bolj kot po navadi podvrženi tržnemu pritisku in želji po ekonomizaciji končnega izdelka. Kakšen bi bil tvoj nasvet v teh okoliščinah ustvarjalcem na eni in založnikom na drugi strani? Debeljak: Tu pa se razkrijem kot tradicionalist: brez inovativnosti sem, kar se nasvetov tiče. Ustvarjalci naj ustvarjajo v skladu z lastno voljo in predstavo, založniki pa naj iščejo in objavljajo, če že ne negujejo, tiste pisatelje, ki govorijo o našem času, ki pričajo o sodobnosti, hkrati pa jo vizionarsko presegajo. Ah, da, da. Zazehajmo od dolgočasja. Priznam: berljivost je boljša, hahaha. 82-83 | oktober–november 2012

Rugelj: Nedavno si v svoji knjigi »Knjiga, križ, polmesec« zbral svoje eseje iz zadnjih petih let. Kakšna je po tvojem mnenju danes moč družbeno-angažiranega eseja? Lahko še spodbode diskusijo, spremeni vraščena stališča, povzroči vrtinec novih kulturnih pristopov? Debeljak: Upanje, da kritični esej, ki skuša razkrinkavati niz predsodkov, prežemajočih javno govorico in najbolj razdiralnih, kadar so samoumevni, to upanje vsekakor živi, čeprav si ne delam prevelikih utvar: kritični esej lahko pomaga pri počasnem odstranjevanju predsodkov, vendar ne živimo več v poznem socializmu, v katerem so pisatelji in javni intelektualci imeli znaten simbolični kapital, ki pa so ga – drugače od sodobnega poznega kapitalizma – upoštevale tudi oblastniške elite, saj so se same utemeljevale na Tekstu, na mitološki pripovedi komunizma, ki terja zvestobo in zavezo. Živimo v poznem kapitalizmu. Vulgarna podobnost med socialistično in kapitalistično Slovenijo je v nacionalizmu kot večinskem ideološkem soglasju. Vulgarna razlika pa je v tem, da sta moč in denar v prvi pomenila sredstvo, v drugi pa sta postala cilj. Oblastniške elite danes nimajo več nobene mitološke zgodbe, razen očitno tiste, v kateri so človeka ponižali v tržno blago, državljana pa sploščili na sredstvo za povečevanje lastnega dobička. Rugelj: Lahko po tvojem mnenju kulturno konotirani eseji spodbudijo nastajanje boljše umetnosti, jo napojijo in prenovijo? Debeljak: Kritični spis, radovedna refleksija in informirani pogled na umetniški proces predstavljajo modernistično dediščino, v kateri hodita kritika in ustvarjalnost z roko v roki, ustvarjajoč solidarnostni stik, ki je toliko plodovit, kolikor imata kritik in umetnik talenta in poguma za odprtost do novega in drugačnega. Ustvarjalna glava je namreč podobna padalu: deluje lahko le, če je odprta. A pazimo: če je popolnoma odprta, možgani padejo ven. Rugelj: Kam pa naj se po tvojem mnenju hodi geografsko napajat in plasirat slovenska kultura in umetnost: na Vzhod, na območje 20

bivše Jugoslavije ali na Zahod, v Srednjo in Zahodno Evropo, kamor družbeno-politično gravitiramo v zadnjem obdobju? Debeljak: Sleherni pisatelj po mojem samo pridobi, če si skuša ustvariti – imaginarno ali z bivanjem in dolgotrajnimi obiski – neko alternativno domovino, začasno bivališče, nadomestno kulturo: za širitev ustvarjalnega obzorja to pomeni, da je pisatelj najprej bralec, bralec raznolikih svetov. Ne zdi se več samoumevno, zato ta omemba. Vendar v tem smislu ni nikakršnih ovir. V smislu objave knjige, če že ne uveljavitve avtorskega imena, to pa v mednarodnem prostoru, ki terja dober prevod, tudi če gre za slab tekst, pa imamo v resnici opraviti z »balkansko solato« dejavnikov: prepričanje o dobrem tekstu, osebni talent in motivacija, družabni stiki in omrežja, znanstva z drugimi, po možnosti uglednejšimi, avtorji in poznavanje literarnega sistema s prevajalci, agenti, agencijami in uredniki, pogosto tudi pretanjena trdovratnost ali osebna karizma, po možnosti pa oboje. In druge »banalije«. Ni ilustrativno, vendar je zgovorno: po nekem literarnem večeru v New Yorku sredi devetdesetih let, v toku vojn za jugoslovansko nasledstvo in genocida bosanskih Srbov nad bosanskimi Muslimani, sem si zapravil priložnost za objavo knjige pesmi, ker se nisem tiho nadejal, da naj gre pač konverzacijska tematika mimo in gremo dalje, do sladice in drugih lepih reči, o katerih se lahko strinjamo, in ker se nisem vljudno, a sprevrženo – kot mnogi za mizo – strinjal z mnenjem o bosanskih Srbih kot ogroženem ljudstvu, ki ga je zagovarjal pomembni urednik pri založbi, ki se je zanimala za moj rokopis. Ne le da se nisem strinjal, zavrnil sem ga strastno in glasno. Do sladice smo nekako prišli, do tega, da bi me z založbe še povprašali po rokopisu, pa ne. Rugelj: Katera kultura in umetnost ima po tvojem mnenju več potenciala za prihodnji razvoj, vzhodna ali zahodna? Ali morda mešana, torej tista, ki nastaja na stikih, v kulturnem talilnem loncu itn.? Debeljak: Najbolj inovativna in daljnosežna umetniška praksa je vedno in povsod nastajala na stičiščih civilizacij, ob sotočjih kultur, na


ROŽANČEVA NAGRADA Pripravila: Eva Vrbnjak

k­ rižiščih jezikov, na prepihu, ki se ga Slovenci sicer tako v živeti vsakodnevni izkušnji kot tudi – še huje – v skupinski mentaliteti zelo bojimo, hkrati pa se mu niti geografsko ne moremo izogniti. Geografija je morda res moja usoda, ampak meje mojega jezika niso meje mojega sveta. To Slovenci dobro vemo: naša moderna skupinska zavest se opira na obsežno raziskovalno delo, napisano v nemščini, v sodobnih urbanih različicah slovenščine pa so nezgrešljivi vplivi globalizirane angleščine in regionalizirane srbohrvaščine, seveda pa se nalagajo na zgodovinske sloje nemščine in italijanščine, ponekod tudi madžarščine. Drugače rečeno: prav kot Slovenci bi se morali bolj resno zavedati hibridnega značaja lastne skupnosti. Morda bi potem začeli ta potencial tudi uporabljati bolj, kot ga.

Kaj je poetično ali ura ilegale Meta Kušar Mladinska knjiga, zbirka Kultura, 2011, t. v., 240 str., 24,94 €

Letošnja Rožančeva nagrada je pripadla Meti Kušar za knjigo sedmih esejev (dva med njimi sta bila poprej sicer že natisnjena v Sodobnosti oz. Novi reviji, eden pa je izšel kot Meta Kušar del znanstvene monografije o literarnem modernizmu), zbranih pod naslovom Kaj je poetično ali ura ilegale. Kušarjevo smo doslej poznali predvsem kot pesnico in publicistko – objavila je pesniške zbirke Madeira, Svila in lan, Ljubljana in Jaspis –, ne smemo pa pozabiti, da je za svoje angažirano delo v nekdanji Plečnikovi knjigarni na Šubičevi ulici že pred leti prejela Schwentnerjevo nagrado, da je ustanoviteljica glasbeno-literarnega gledališča Prestol poezije in Foruma za poezijo, pa avtorica scenarijev za televizijske in radijske portrete ter številnih intervjujev s slovenskimi akademiki in ustvarjalci in še bi lahko naštevali. Poetično, ki meri na notranje, duševno, ustvarjalno, intuitivno, je v naslovu nagrajene esejistične knjige neposredno povezano z ilegalnim. Kar je poetično, po avtoričinem mnenju sicer ni prepovedano, je pa bolje, če ostane prikrito, obrobno, saj vsebuje skrivnosti duše, ki zavoljo svoje »neobvladljivosti« in nepredvidljivosti povzročajo nelagodje. Kušarjeva gradi na temelju osebnega izkustva, s tematiko svojih esejev pa vseskozi zadeva ob izjemno aktualne probleme sodobne, zlasti slovenske družbe – od vseprisotnega racionalizma, pragmatizma in ekstravertiranih čutov (ob tem ima avtorica v mislih naše životarjenje v dobi obleganja s čutnostjo, ki jo konzumiramo, ne pa doživljamo) prek nemoralnosti in visokega vala depresije, ki pustoši po zahodnem svetu, nasičenim z narcisizmom, do šibke ego zavesti. »Sodobni puritanec je vse splaniral, razen svoje poetičnosti,« je kritična Meta Kušar in dodaja, da »funkcionalnost, odtujenost in poza sevajo tudi iz velikega dela sodobne umetnosti«. Temu, kot zapiše avtorica, na eni strani botruje pomanjkanje resnične svobode, kar da je posledica neke vrste totalitaristično in politično vodenega preprečevanja (tudi umetniške) individualnosti (tega primanjkljaja žal ne more nadomestiti še tako bleščeč moralni kodeks – človek namreč potrebuje vrline), na drugi strani pa popoln neuspeh pri izpeljavi kulturne tranzicije. »Umetnost se udinja amerikanizmu, in odkar je postala racionalna in je ostala brez intuicije, nima kam drugam kot v iracionalno senzitivnost, v eksces čutov,« še zapiše Kušarjeva. Gibka in pronicljiva esejistična misel Rožančeve nagrajenke je še posebno izrazita na tistih mestih, kjer drzno in brez ovinkarjenja popiše kulturniške zablode iz domačih logov, denimo tisto, kako se je podmladek kontinuitete »z železobetonom zalil na položaje, na katerih bo, vsaj tako upa, do večnosti«, ali pa tisto, da je večina sodobne slovenske poezije frustrirane in kolektivistične, zaradi česar je plitka in kratkega dometa. Meta Kušar provokativno in vztrajno poziva k izmeri psihološkega profila literarne družbe na Slovenskem, ki po njenem mnenju ni niti malo cepljena proti psihologiji, ki jo pri nas uveljavlja politika. Ob tem izraža zaskrbljenost nad možnostjo, da ima pri vsem tem prste vmes averzija do slovenstva, celo potlačeno sovraštvo do slovenske države. Preredko na knjižne police naših knjigarn zaidejo knjige slovenskih avtorjev, ki bi tako neposredno kot nagrajeni eseji Mete Kušar razkrinkavale zagamanost oblastnikov, brezobzirnost tistih, ki mislijo, da so prišli resnici do dna, ali pa malignost narcisov in dejstvo, da jih naš družbeni ustroj ne zavrže, temveč so zanj postali sprejemljivi … To so sicer teme in vprašanja, ki jih odpirajo mnogi premišljevalci, a le redkim nanje uspe odgovoriti v visokopoetični formi, ki od bralca zahteva ponovno prevpraševanje sicer ponotranjenih, a še zdaleč ne edinih in zveličavnih resnic.

Rugelj: Kaj je po tvojem mnenju najočitnejši prihodnji razvoj umetnosti in kulture? Nazaj proti klasični realistični ali pa modernistično postmodernistični smeri ali naprej proti … čemu? Debeljak: Bržkone je treba vodilno smer razvoja (pojem razvoja spet vse dolguje modernosti) iskati v takšnih metodah, ki jih preizkušata Dragan Živadinov in Marko Peljhan, saj vsak na svoj način delujeta tako, kot bi delovali radikalni umetniki zgodovinskih avantgard, če bi bili danes v njihovih dvajsetih letih dvajsetega stoletja. Prvič, vrhunsko znanost znata vpreči v umetniški okvir. Drugič, znata komunicirati z javnostmi (različni krajevni, nacionalni in mednarodni »meceni«; širše skupnosti – s svojo tehnično spretnostjo in moralnim angažmajem je Peljhan prepričal profesorje v Ameriki in domorodce na Arktiki, Živadinov pa s svojo mistično gorečnostjo in programsko vizijo ruske kozmonavte in domorodce v Vitanjah). Tretjič, znata zabrisati mejo med diletantskim in genialnim. Rugelj: Kakšno vlogo bodo imele po tvojem mnenju prihodnje spremembe pozicij družbenih moči na svetovnem prizorišču na stanje kulture? Jih bodo sploh imele? Lahko novi, veliki gospodarski trgi, kot so muslimanski, kitajski, indijski, brazilski in ruski, prinesejo tudi pomembne globalne kulturne igralce in smernice? Debeljak: Tretja svetovna vojna, znana tudi kot hladna vojna, se je sicer res končala že pred dvema desetletjema, vendar pa njena dediščina, ki je oblikovala drugo polovico minulega stoletja, meče dolgo senco na naš danes in tukaj. Učvrstila je namreč predsodke tradicionalno prevzetnega Zahoda do manjvrednega Vzhoda. Predsodka smo se navzeli tudi mi, ki smo sodili v geopolitični Vzhod, čeprav smo se radi videli »nekje vmes«. Ta predsodek pa nam zastira pogled na spremembo v globalni geopolitiki. Iz nekdaj gos­ podujočega spora na osi Zahod–Vzhod se danes vse bolj uveljavlja os Sever–Jug, kar pomeni vsaj to, da nam ni treba obračati hrbta dogodkom na Balkanu, v južnem Sredozemlju in Levantu. Tam prihaja do besede evropski Drugi. In sploh ni nujno, da bomo znali pravilno dešifrirati sporočilo, še najmanj, če ga bomo odpravili z zatisnjenim nosom zahodnega prezira. Rugelj: Kaj je trenutno na tvoji bralni polici? Debeljak: Pravkar prevedene kratke zgodbe Juliana Barnesa o otroštvu, Limonova miza, zgodovinski roman britanskega Andrewa Millerja z naslovom Pure, o razsvetljenskem Parizu in odstranitvi pokopališča les Innocents, berljiv in dvoumen hkrati, Norman Davies: Europe East & West, kratke študije zgodovinarja, ki sicer piše osupljivo provokativne in osupljivo debele knjige o stari celini, Fernando Pessoa: Selected Poems, davna Penguinova edicija in neusahla ljubav, pretanjeni in lirični roman o španski državljanski vojni Manuela Rivasa, The Carpenter's Pencil, angleški prevod iz galicijščine, prebral sem že njegove kratke zgodbe, zelo nežne in zelo boleče; več starih zbirk pesmi, vključno z Aritmijo, pesnika Delimira Rešickega, najboljšega hrvaškega lirika srednje generacije, in Bog neće pomoči, prvo in zelo čudno in lepo knjigo kratkih zgodb mladega splitskega in hrvaškega, tudi berlinskega pesnika Marka Pogačarja. Rugelj: Uf, lep paket knjig. Hvala lepa za pogovor in veliko uspeha pri prihodnjem delu. 21

82-83 | oktober–november 2012


PREVAJANJE NI ŠALA

Pripravila: Marjeta Prelesnik Drozg

Ste kdaj pomislili, da nihče ne zna vašega jezika dovolj dobro, da bi ga lahko prevajal? Da je zato prevod čudovitih literarnih stvaritev določenih jezikov odvisen od kakšnega drugega, bolj »popularnega« oz. razširjenega jezika? Zguljena fraza »izgubljeno s prevodom« je v teh primerih verjetno bolj resnična, kot bi si želeli, saj imamo po navadi opraviti z dvema prevajalcema in drugi v verigi je odvisen od prevoda prvega, z vsemi njegovimi domislicami vred. Marjeta Prelesnik Drozg

Baski, katalonci in še kdo S prevodom prevoda sem se prvič srečala ravno pri slovenskem romanu Alamut. Še kot študentje smo pod drobnogled vzeli njegov španski prevod. Izkazalo se je, da je prevod nastal posredno prek francoskega, saj so se vse napake (spuščeni stavki, dodajanje besedila, parafraziranje) dosledno ponovile. V Španiji sta (bila) v podobnem položaju katalonski in baskovski jezik (rada bi uporabila preteklik, a se bojim, da ga še ne smem). Za slednjega bi rekla, da se v mnogih primerih še vedno prevaja prek drugega jezika, ki je po navadi španski. Pri trku dveh »malih« jezikov je to skoraj neizbežno. Tudi pri nas so baskovski avtorji, ki pišejo v baskovščini, prevedeni iz španščine. V tolažbo nam je lahko, da se baskovski avtorji v španščino velikokrat prevedejo sami ali pa pri prevodu tesno sodelujejo, kar pomeni, da v vsakem primeru prevajamo njihovo besedilo. Vsi baskovski avtorji zaradi zgodovinskih okoliščin precej dobro poznajo španski jezik. Najbolj znan baskovski pisatelj je Bernardo Atxaga. V slovenščini imamo odličen izbor prevodov njegovih romanov (Osamljeni mož, To nebo, Harmonikarjev sin), ki jih je prevedla Marjeta Drobnič (prevajalka z nosom za dobro literaturo). Leta 2006 pa je v okviru festivala Vilenica, v novonastali zbirki Antologije Vilenice, izšla še Antologija sodobne baskovske književnosti Etzikoak. Tudi v tej antologiji so žal vsa dela prevedena iz španskega jezika. Katalonski prevodi so, za razliko od baskovskih, pri nas ubrali drugo pot. Če za stare prevode še ne moremo z verjetnostjo trditi, da so bili res prevedeni iz izvirnika, pa danes že imamo nekaj prevajalk, ki prevajajo neposredno iz katalonščine. Nesrečne zgodovinske okoliščine so katalonsko (pa tudi baskovsko in galicijsko, da ne bo pomote) književnost vedno porivale pod okrilje španske književnosti. Propaganda je bila tako močna, da marsikdo še danes misli, da je katalonščina le eno od španskih narečij in da Katalonci pišejo v španščini. Pri tem je bilo (vsaj zame) zanimivo odkritje, da Katalonci španskih klasičnih avtorjev tako rekoč sploh niso prevajali v svoj jezik (prevodi so se začeli pojavljati v zadnjih letih), ker so tako ali tako morali govoriti in pisati špansko. Pri nas so se s katalonščino ukvarjali romanisti. Niko Košir je v osemdesetih letih izdal Katalonsko liriko dvajsetega stoletja. Gre za pregleden izbor pesmi (nekatere je prevedel tudi Janez Menart). Kot zanimivost naj povem, da je v omenjeni antologiji katalonski pesnik Marià Manent postal pesnica. Zamenjava spola je verjetno posledica imena Marià, ki je v Kataloniji za moške povsem običajno. Prav tako v osemdesetih letih je izšel roman priznane katalonske pisateljice Mercè Rodoreda, Demantni trg, ki ga je prevedel Janko Moder. Predvidevam, da je (zaradi določenih odstopanj v prevodu) preveden prek kakega drugega evropskega jezika. Skoraj dvajset let pozneje sva s Katalonko Auroro Calvet Mañas prevedli Rodoredin drugi roman Razbito ogledalo. Prevajanje skupaj z rojenim govorcem je lahko ena od prevodnih rešitev, ki pa morda ni najboljša. Prevajalca morata biti (vsaj v času prevajanja) v popolnem sožitju in ves čas vzdrževati isto valovno dolžino. V najinem primeru se je vse skupaj lepo obneslo, tako da je leto pozneje pod najinim skupnim prevodom izšla še zbirka zabavnih kratkih zgodb Quima Monzója Vzrok vsega. Lahko smo veseli, da prevajalka Simona Škrabec že lep čas živi v Barceloni, saj imamo zdaj odlično poznavalko in prevajalko ­katalonske 82-83 | oktober–november 2012

književnosti. Z njeno pomočjo smo lahko spoznali nekatere ključne katalonske literarne osebnosti dvajsetega stoletja (Calders Pere, Ferrater Gabriel, Foix J.V. Jesús Moncada idr.). Trenutno najuspešnejši katalonski pisatelj Jaume Cabré ima v slovenščino prevedena dva romana. Evnuhova senca je v prevodu Simone Škrabec izšel leta 2006, Šumenje Pamana (roman o španski državljanski vojni malo drugače) pa je izšel lani v prevodu Veronike Rot, prevajalke, ki zadnja leta prevaja tudi iz katalonščine. Jaume Cabré bi moral letos skupaj z Dragom Jančarjem nastopiti v Mariboru v okviru EPK, a bomo žal za ta enkraten literarni dogodek prikrajšani. Opozarjam vse, ki imate radi dobre romane, da je Cabré pred kratkim izdal nov roman Jo confesso (Priznam), ki je v Nemčiji in Španiji že uspešnica. Veliko vprašanje pri izboru prevodov iz »ne tako razvpitih« književnosti je predvsem, ali se bodo te knjige sploh prodajale. Večino katalonskih prevodov v slovenščino omogoča Institut Ramon Llull, ki za prevode podeljuje subvencije, vsi pa vemo, da je pri denarju svoboda izbire omejena. Katalonska književnost ima še to smolo, da ne prejema subvencij iz evropskih skladov, saj katalonščina ni eden od uradnih jezikov Evropske unije. In denar je tesno povezan s časovnimi roki, kar je popolnoma skregano z literarnim prevajanjem. Ravno naglica je morda eden od glavnih vzrokov za pomanjkljive prevode. Literarno besedilo mora v prevajalcu zoreti in doba zorenja je lahko tudi zelo dolga. Saj veste, da za nekatera dela pravijo, da so neprevedljiva. Lep primer je prevod pesniške zbirke Trilce (2011) meni zelo ljubega perujskega pesnika Césarja Valleja. Prevajalec in pesnik Miklavž Komelj je dihal z njo kakih deset let. Drugače pri Valleju tudi ne gre, še posebej pri tej zbirki, kjer je naslovna beseda Trilce beseda, ki noče pomeniti ničesar. Lahko ste prepričani, da vsebina knjige, za katero Vallejo pravi, da je bilo treba naslovno besedo iznajti, ni preprosta. Vallejov pesniški jezik je ustvarjanje z izumljanjem še ne obstoječega: neologizmi, arhaizmi, drobne namenoma narejene pravopisne napake ter vpletanje zgodovine jezika in poezije v besedilo. Zato so zelo dobrodošle opombe, kjer lahko sledimo prevajalčevim idejam in inovativnosti pri »izumljanju« prevoda. Leta 2011 je izšla v prevodu treh (Aleša Štegra, Mojce Jesenovec in Tine Šilc) še ena Vallejova pesniška zbirka Poemas humanos (Pesmi človeka) in ob branju obeh lahko ugotovimo, da je s pomočjo perujskega pesnika tudi slovenski jezik postal izumiteljski. Za primer bom vzela pesnikovo neobstoječo špansko besedo tenebloso, ki spominja na španski tenebroso (mračen, temačen), zaradi l-ja pa tudi na tinieblo (tema) ali pa nieblo (megla). V slovenščini smo bogatejši za dva nova izraza, temračen (Trilce) in megleničen (Pesmi človeka). Tisti, ki uživate v igranju z jezikom, morate Valleja obvezno prebrati. Morda boste kakšno novo skovanko našli tudi sami. Marjeta Prelesnik Drozg je profesorica španskega jezika in etnologinja. Prevaja iz španščine in katalonščine. Zaposlena je v knjižnici Oddelka za romanske jezike in književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. 22


PRIHODNOST E-KNJIG IN ZALOŽNIŠTVA Pripravil: dr. Miha Kovač

V prejšnji Bukli se je Sašo Dolenc spraševal, zakaj v Sloveniji še ni prave knjigarne z elektronskimi knjigami, in krivdo za to pripisal konservativnosti založnikov (med katerimi je posebej izpostavil zgoraj podpisanega). Ob tem je državo pozval, naj zagato čim prej uredi tako, da financira razvoj digitalne distribucijske platforme, ki bo omogočila začetek resne trgovine z e-knjigami. Miha Kovač

Zares: zakaj še ni poplave slovenskih e-knjig? A žal reči niso tako preproste: razlogi, da e-knjig v Sloveniji še ni, niso psihološki (čeprav bi bila izdelava psiholoških portretov ljudi, ki delajo v slovenskem založništvu več kot zanimiv podvig), še manj pa bi zagato rešila državno financirana e-distribucijska platforma. Prave težave se skrivajo drugje: že kratek pregled razvoja ezaložništva v svetu namreč pokaže, da to začne uspešno delovati šele, ko sta izpolnjena dva pogoja: na voljo mora biti dovolj knjižnih del v e-obliki, obenem pa mora poceni, a kakovostna bralna naprava omogočati nakup e-knjig z enim klikom in se avtomatično sinhronizirati s pametnim telefonom in računalnikom, tako da je možno kupljeno e-knjigo brati na vsaj treh napravah. Preden je namreč leta 2007 Amazon začel svoj zmagoviti globalni e-pohod, je na različnih koncih sveta propadlo kar nekaj zelo dragih poskusov uvajanja e-knjigotrštva. Razlogov za to je bilo več, a imajo vsi dva skupna imenovalca: majhno ponudbo eknjig in slab bralnik. Pred pojavom kindla so bili namreč slednji (pre)dragi, resolucija na zaslonih je bila precej slaba, akumulatorji pa so se izpraznili v nekaj urah. Za povrh so bili nekompatibilni drug z drugim, tako da je bilo z enim bralnikom možno brati le del e-knjig, ki so bile tedaj na voljo, pa tudi nakupovanje z njimi je bilo razmeroma neudobno, saj se bralniki niso znali sami povezati z e-knjigarno in je bilo kot vmesnik treba uporabiti računalnik. Že preprosta računica je zato tedaj pokazala, da sama cena bralnika daleč presega znesek, ki ga je povprečen kupec knjig letno zapravil za tiskane knjige, za povrh pa so bile zaradi nekompatibilnosti formatov, v katerih so bile e-knjige hranjene, tiskane knjige de facto laže dostopne od elektronskih. Slednje še toliko bolj, ker je bilo s pomočjo spleta tiskane knjige možno naročati od koder koli. V takih razmerah ni bilo v ZDA niti kjer koli drugje ne ekonomskih niti drugih razlogov za to, da bi se ljudje poslovili od tiskanih knjig. To se je na glavo postavilo leta 2007, ko je Amazon poslal na trg bralnik kindle in odprl svojo e-knjigarno. V obeh je uspešno presegel opisane omejitve: že ob začetku trgovanja je v enotnem formatu bralcem ponudil več kot 90.000 knjig (polovico tedanje ameriške letne knjižne produkcije), izdelal je bralno napravo z zaslonom, na katerem se je resolucija bližala tisti na papirju, akumulatorji so zdržali nekaj tednov, za povrh pa je bilo kjer koli v razvitih državah možno s samo bralno napravo brez priklapljanja na osebni računalnik in brez stroškov za prenos podatkov kupovati e-knjige in jih plačati z enim klikom. Za priboljšek je Amazon z dampinškim nižanjem cen e-knjig začel sistematično uničevati trg tiskanih knjig – a to je že druga zgodba, ki je tule ne velja načenjati. Povedano drugače, briljantnost Amazonove strategije je bila predvsem v tem, da je trgu ponudil novo bralno tehnologijo (tj. eknjigo), ki je bila konkurenčna stari (tj. tiskani knjigi), njene prednosti pa je še dodatno poudaril z agresivno marketinško in cenovno strategijo. In kaj se iz te zgodbe lahko naučimo v Sloveniji? Ker se zadnje leto in pol podobna dinamika razvoja e-knjižnega trga kot v ZDA

kaže tudi v Veliki Britaniji in Nemčiji, lahko domnevamo, da se bo tudi pri nas e-knjižni trg razvil šele, ko se bo pojavila bralna naprava, ki bo omogočala nakup z enim klikom in ko bo na voljo dovolj e-knjig (tj. po analogiji z ZDA vsaj pol slovenske letne produkcije, namenjene splošnemu trgu, torej pribl. 2000 naslovov), da se bo bralcem splačalo spremeniti svoje navade in investirati v nakup bralnika. Težava pa je seveda v tem, da oboje zahteva ogromne finančne investicije. Nakup z enim klikom je namreč možen le, če e-trgovec hrani številke bančnih kartic kupcev, za kar mora v EU zadostiti zelo zahtevnim varnostnim predpisom. Stroški za to segajo v stotine tisočev evrov. Še višji so stroški razvoja bralne naprave, pri čemer jo za povrh največji prodajalci končnemu kupcu subvencionirajo, hkrati pa zaradi prodaje v milijonih primerkov dosegajo nabavne cene, ki jih e-knjigar z bralnikom, lokaliziranim samo za mali slovenski trg, niti od daleč ne bi mogel doseči. Ko vse to seštejemo, dobimo zneske, ob katerih je strošek distribucijske platforme le umazana podrobnost. Ob tem je seveda vedno mogoče reči, OK, potem pač za slovenski trg lokalizirajmo kako cenejšo bralno napravo in razvijmo distribucijsko platformo, da bomo imeli vsaj nekaj: a to je približno tako, kot če bi na avtomobilski trg poslali cizo, da bi konkurirala mercedesu, samo zato, da bi na njem imeli domač proizvod. Za ekonomsko organizacijo bi bil to poslovni samomor, za državo pa neodgovorno razmetavanje davkoplačevalskega denarja. S tega zornega se zdi edino racionalno izkoristiti obstoječe tuje e-prodajne kanale in naprave, kar nekateri slovenski založniki počnejo že nekaj časa: v tem trenutku je, denimo, v Applovi knjigarni okoli 200 slovenski naslovov (do konca leta jih bo vsaj 400), v Barnes and Noblovi pa 60 (a so do novembra na voljo le kupcem onstran Atlantika). Tako početje je še toliko bolj smiselno, ker se v Sloveniji naglo širi branje v angleščini in bo večina uporabnikov želela na istem bralniku brati v obeh jezikih: zato je povsem mogoče, da se bodo v nekaj letih za primat na našem e-knjigotrškem trgu spopadali največji svetovni igralci (a seveda potem, ko bo ta boj na največjih trgih že končan. Slovenija je pač v drugem delu njihove prioritetne liste). Manj verjetno, a možno pa je tudi, da se bo digitalna tehnologija tako pocenila, da bomo v nekaj letih lahko razvili nekaj slovenskih e-trgovin in bralnih naprav oziroma bralnih aplikacij za rabo na pametnih telefonih. A ugibati o vsem tem je nesmiselno: konec koncev pred tremi leti nihče ni vedel za ipad, pred petimi pa za kindle. Edina stvar, ki jo je z gotovostjo možno napovedati, je, da bomo potrebovali digitalizirane knjižne vsebine – in edino tu bi bila po mojem na mestu intervencija države, saj sta digitalizacija in urejanje avtorskih pravic za že izdane tiskane knjige za večino založnikov (pre)velik strošek, za povrh pa je pri nas davek na e-knjige dvakrat višji kot na t-knjige. To je tudi edino področje, kjer je (sicer doslej dobro delujoči) JAK odpovedal. Upati je, da bo pod novim vodstvom za to imel več razumevanja. 23

82-83 | oktober–november 2012


PRIHODNOST E-KNJIG IN ZALOŽNIŠTVA

Pripravila: Renata Zamida

Branje knjig na e-bralnikih, tabličnih računalnikih in pametnih telefonih je pri nas že prisotno, vendar še vedno sveže in vznemirljivo področje, ki nestrpno čaka na naslednji korak – (množično) ponudbo slovenskih e-knjig. V sosednjih državah (tudi na Hrvaškem, ki ima že dve trgovini za e-knjige) je trg za ponudbo že poskrbel, v Sloveniji pa v tem trenutku povpraševanje bralcev po e-knjigah v slovenščini že močno presega ponudbo, kar marsikoga spravlja v slabo voljo, če že ne v obup. Bralnih naprav za e-knjige (če štejemo le tablice in e-bralnike) je zagotovo že nekaj 10.000, skoraj popolnoma nerazvit pa je knjigotrški sistem za e-knjige – tako kar se tiče prodaje končnim kupcem kot knjižnicam, pri tem pa so na izgubi tako bralci kot založniki, saj se kupci e-knjig zatekajo v tuje knjigarne elektronske knjige, kjer v glavnem kupujejo knjige v tujih jezikih.

E-knjige v slovenščini: luč na koncu tunela? venskim založnikom prinašal bistveno večje zaslužke kot (le) prodaja e-knjig, za knjižnice pa bi znotraj njihovega letnega proračuna predstavljal minimalni strošek. In prav tukaj je ena od priložnosti. Slovenske knjižnice se namreč s pojavom e-knjige soočajo z vedno obsežnejšim povpraševanjem članstva po omenjeni obliki gradiva. Pred leti so se že nadvse uspešno prelevile v sodobna informacijska središča s ponudbo različnih nosilcev vsebin in v knjižnicah je močno prisotna želja, da bi te nosilce širile še naprej in za sodobnega bralca dolgoročno vzpostavile privlačno platformo za oddaljeno izposojo (največja prednost je ravno dostopnost kjerkoli in kadarkoli), kot so v tujini na primer že delujoči modeli OverDrive, EBL, 3M in podobni. Nihče si ne želi, da bi knjižnice, ki so pri nas ključne ustanove za razvoj bralne kulture, prehitela tuja podjetja, ki sama vzpostavljajo programe izposoje (npr. Amazonov Kindle Lending Program), kajti takrat bodo le stežka nadoknadile zamujeno, zato bi morala Slovenija na institucionalni ravni izoblikovati strategijo, ki bi e-knjige čim hitreje in čim številčnejše prinesla vsaj v slovenske splošne knjižnice, ob tem pa bi k čim hitreje rastoči ponudbi e-knjig spodbujala tudi založnike. In vzporedno s tem bi rasel tudi trg prodaje e-knjig. Možnost izposoje e-knjig torej predstavlja nov mejnik v ponudbi storitev slovenskih knjižnic, kar je cilj, ki mu v svojem novem projektu sledi Študentska založba: vzpostavitev sodobne distribucijske platforme, ki bo primarno namenjena izjemno širokemu ciljnemu občinstvu – članom slovenskih splošnih knjižnic (po uradnih podatkih iz leta 2011 je aktivnih članov splošnih knjižnic kar 24 % prebivalstva). Na portal bodo založniki tako lahko plasirali svoje e-knjige, potem pa se bodo te prodajale v ločenem, trgovinskem delu, v knjižničnem delu pa bo platforma za vse zainteresirane knjižnice (splošne, šolske, specializirane, itd.) omogočala izposojo egradiv njihovim članom, knjižnicam pa najem e-knjig po lastnem izboru, oglede statistik, projekcijo letnega prometa in številne druge prednosti. Bralcem, ki svoje naprave še nimajo, bo ob tem za nakup ali izposojo v njihovi enoti knjižnice na voljo sodoben e-ink bralnik s slovenskim vmesnikom, brez ekskluzivne vezave na trgovino. Tako kompleksen model seveda zahteva temeljito testno fazo, k sreči pa knjižnic, usmerjenih v prihodnost, pri nas ne manjka in v testiranju sodeluje tudi največja med njimi, Mestna knjižnica Ljubljana (poleg šestih drugih). Trg elektronske knjige se razvija in obstaja veliko načinov, kako se mu približati in ga zaživeti. Najti pravi način pa je za vse nas, ki smo v službi knjige, tako izziv kot priložnost. Sodelovanje je odprto za vse. P. S. Žal se neurejenega pravnega položaja e-knjig (pri nas) nismo uspeli niti dotakniti (knjižnično nadomestilo, visoka stopnja DDV, cenovne strategije, piratstvo itn.), prav tako ne predstaviti podatkov in modelov iz tujine. Poglobljene informacije o tem bodo na voljo tudi v članku na to temo v novembrski izdaji revije Šolska knjižnica, letnik XXII/3-4, ki jo izdaja Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

V Sloveniji imamo zaenkrat le nekaj poskusov, ki v glavnem ponujajo »klasiko« z že pretečenimi avtorskimi pravicami, ne pa tudi sodobnega domačega in predvsem prevodnega leposlovja in humanistike, vključno s prodajno privlačnimi naslovi. Razlogov, da se v tem segmentu še ni pojavila vodilna in razširjena e-knjigarna, je več, nobeden od njih pa ni usoden in skrajni čas je, da jih presežemo. Vsakršno zastraševanje in zavajanje deležnikov na slovenskem knjižnem trgu v zvezi z e-knjigo je zato popolnoma nekonstruktivno. Ena ključnih težav pri nas je zagotovo (še) premajhna ponudba e-naslovov in posledična bojazen pred nerentabilnostjo tehnološke investicije v prodajo eknjig. Še enkrat, taka investicija ni vrtoglava, največji strošek je DRM zaščita (ki je glede na stopnjo piratstva in zlorab v tem delu sveta žal neizogibna), kjer pa si ni treba ničesar izmisliti na novo, temveč le uporabiti sistem, ki je vodilni na svetu na licenčnem področju in ga že uporablja večina e-knjigarn v tujini. Argumenti o milijonu evrov za e-knjigarno kot si jo želimo, so neumestni (Amazon namreč že obstaja), cena tehnologije, ki omogoča tudi učinkovite platforme za e-knjige, stalno pada, še posebno v času računalništva v oblaku, in »lokalizacija« odlično delujočih tujih platform na slovensko okolje je le še stvar izbire. Veliko resnejši strošek predstavljajo avtorske pravice za distribucijo knjig v e-obliki, kajti le množično zagotavljanje teh bo omogočilo privlačen in številčen nabor žanrsko raznovrstnih e-knjig v slovenščini. Zalogaj so predvsem e-pravice za prevodno literaturo, ki so vsaj za svetovne uspešnice oderuške in lahko celo presegajo ceno pravic za tiskano izdajo. Hkrati pa so ravno ti naslovi tudi v elektronski obliki najbolj privlačni in pri nas ne bo nič drugače. A vseeno se je velikokrat moč dogovoriti za razumne pogoje, celo le za določen odstotek od prodaje. Naslednji korak je seveda izdelava e-knjige oziroma pretvorba klasičnega besedila v ustrezno obliko. Globalno uveljavljen elektronski format je epub (in nikakor ne pdf ), in ta pretvorba seveda stane, a zahvaljujoč vedno novim orodjem za pretvorbo in testiranje je tudi ta strošek vedno nižji. Vlaganja v novo tehnologijo, pravice in pretvorbe so torej ključni zadržki, ki trenutno pestijo založnike v zvezi z e-knjigo, a žal se to dogaja na škodo uporabnikov. Deloma je to povezano s pomanjkanjem znanja in interesa založnikov, deloma s strahom pred premajhnimi prihodki glede na vložek. Na tako majhnem trgu kot je naš (in še v krizi) bo razvoj trga slovenske e-knjige brez institucionalnih spodbud pač otežen, predvsem pa po nepotrebnem dolgotrajen. Več kot dobrodošle bi bile spodbude založnikom za digitalizacijo arhiva njihovih knjižnih izdaj, za nabavo e-pravic prevodnega leposlovja in omogočanje črpanja evropskih sredstev za to področje, kar je ena možna rešitev. Za začetek niti ne bi bilo treba veliko: že če bi JAK za vse, na letni ravni subvencionirane naslove, zahteval tudi ponudbo teh naslovov v e-obliki, bi bazen slovenskih e-knjig dobil vsakoletni prirast več kot 500 naslovov. Ob vseh drugih prodajno privlačnih naslovih, za katere bi se založnikom enostavno splačalo kupiti e-pravice, bi imela taka e-knjigarna že kmalu zelo zgledno knjižno ponudbo. Če pa bi ob tem vzpostavili še platformo za izposojo e-knjig splošnim in šolskim knjižnicam, bi ta poslovni model slo82-83 | oktober–november 2012

24


Tuje leposlovje Majhen svet

Finklersko vprašanje

David Lodge

prevod: Gorazd Pipenbaher Litera, zbirka Babilon, 2012, t. v., 434 str., 29,60 €, JAK

Howard Jacobson prevod: Darja Marinšek Učila International, 2012, t. v., 363 str., 32,90 €

Angleškega pisatelja in literarnega teoretika Johna Lodgea (1935) v slovenščini že poznamo po njegovem romanu Lepa služba iz leta 1988 (pri nas je izšel leta 2009, prav tako v zbirki Babilon), ki z Majhnim svetom, ta je bil napisan štiri leta prej, oba pa sta bila nominirana za Bookerja in tudi ekranizirana v televizijski seriji, in delom Changing Places iz leta 1975 sestavlja t. i. kampus trilogijo. Majhen svet je svet literature, svet literarnih srečanj, konferenc in prizadevanj za čim boljše raziskovalne pogoje, za recenzije v čim boljših revijah in za čim boljše literarne teorije. To je tudi svet literarnih romanc in romanc, ki se porajajo med debatami o literaturi ter po njihovem zaključku, romance med literarnimi teoretiki, ki si ob medsebojnem obiskovanju na različnih koncih sveta nudijo svoje bivališče, včasih pa (neprostovoljno) tudi svoje žene. Seveda pa je to tudi roman o vlogi literature v sodobnem svetu, o njeni pravi naravi, o zmožnosti in nemoči njenega totalnega spoznavanja in spoznanja in o (ne)moči tistih, ki si za to prizadevajo. Svet literature že dolgo ni bil tako humorno avtentično človeški, z vsemi svojimi napakami vred. > Samo Rugelj

Howard Jacobson

Zakaj Finklersko, ne pa denimo Finklerjevo vprašanje, se utegne vprašati slovenski bralec ob prevodu naslova knjige, ki je pred dvema letoma prejela Bookerjevo nagrado (Jacobson, rojen leta 1942, je Anglež judovskega porekla, novinar, pisatelj in najbolj znan po svojih humorno satiričnih romanih), odgovor na to pa pride že po nekaj deset straneh, med katerimi spoznamo Juliana Treslowa, glavnega junaka tega dela. Treslow je relativno (ne)uspešen moški pri petdesetih, nekdaj radijski novinar, sedaj (zgolj) dvojnik slavnih, z neurejenimi družinskimi odnosi in z otroki na več koncih, ki mu je morda v uteho edino to, da ima dva prijatelja, ki sta oba judovskega porekla. Eden od njiju je Sam Finkler, medijsko dovolj prepoznavni filozof, prvi Žid, ki ga je kdaj spoznal Treslowe, neke vrste generični Žid, ki je povzročil, da je Treslow Žide (sam pri sebi) začel klicati Finklerji, židovsko vprašanje pa je predelal kar v finklersko vprašanje. Pronicanje v starodavni judovski svet, poln mitov in nepisanih pravil, je za Treslowa nenavadna pot v neznano, ki pa jo Jacobson tlakuje duhovito, gosto in inteligentno. Za literarne sladokusce! > Samo Rugelj

Šest osumljencev

Vikas Swarup

prevod: Borut Omerzel Hiša knjig, KMŠ, 2012, m. v., 448 str., 5 €, EPK

Šest osumljencev je drugi roman indijskega diplomata, ki je segel po svetovni slavi že s prvim, Revnim milijonarjem, po katerem je bil leta 2008 posnet tudi z oskarjem nagrajeni film. Zgodba se začne sedem let poprej, ko je Vivek »Vicky« Rai v priljubljeni restavraciji v New Delhiju ubil natakarico, ker mu ni hotela postreči s pijačo. Na sojenju ga oprostijo, vendar na zabavi, ki jo priredi v čast razsodbi, nekdo vzame pravico v svoje roke in ga ustreli. Policisti na kraju zločina najdejo šest gostov s pištolami in vsak od njih ima motiv, zakaj bi se želel znebiti Vickyja. Bralec skozi oči Aruna Advanija, najznamenitejšega indijskega raziskovalnega novinarja, preiskuje umor in prerešetava osumljence: pokvarjenega birokrata, ameriškega turista, pripadnika starodavnega plemena, zapeljivo bollywoodsko igralko, mladega tatu mobilnih telefonov in politika. Vsak osumljenec je obravnavan trikrat, v delih z naslovi Osumljenci, Motivi in Dokazi, kjer se končno razkrije resnica. Roman je spretno in napeto napisana zgodba o umoru, v kateri se bralec/detektiv med reševanjem zločina sprehaja po sodobni Indiji. Klasična misteriozna detektivka stare šole! > Vesna Paradiž

Frizerji na pikniku Felicitas Hoppe prevod: Tanja Petrič Hiša knjig, KMŠ, 2012, m. v., 96 str., 5 €, EPK

V sklopu cikla Dvanajst, ki poteka v okviru Evropske prestolnice kulture 2012, se je septembra v Mariboru odvil literarni večer z aktualno Büchnerjevo nagrajenko, nemško pisateljico Felicitas Hoppe. Obenem je bilo v slovenščino prvič prevedeno katero njenih del, zbirka kratkih zgodb Frizerji na pikniku, nastalih v začetku njene pisateljske kariere. Dvajset (zares) kratkih zgodb, skoraj vinjet, pred nas postavlja bizaren, grotesken svet čudaških ljudi in zgodb, vselej prepleten s humorjem, ki je, kot pravi sama, strategija preživetja v realnem svetu. (Pre)kratkih 98 strani, ki jih boste prebrali na mah! > Vesna Paradiž 25

82-83 | oktober–november 2012


Tuje leposlovje Taksim

Andrzej Stasiuk prevod: Jana Unuk Študentska založba, zbirka Beletrina, 2012, t. v., 336 str., 27 €, JAK

Poljski pisatelj, dramatik, novinar in esejist ter nenazadnje dobitnik nagrade Vilenica 2008 Andrzej Stasiuk (1960) slovenskim bralcem že dolgo ni več neznanka. Dodobra s(m)o ga spoznali že s predhodno prevedenimi deli Devet, Na poti v Babadag in Galicijske zgodbe, samosvojimi slovanskimi »on the road« romani, v katerih so se junaki bolj kot nad resnično pokrajino navduševali nad preigravanjem lokalnih zgodb. Nič drugače ni v Taksimu. Osrednji romaneskni zaplet – preprodaja cenenih kosov oblačil iz druge, tretje in še kdo ve katere roke z lažnimi našitki London-Pariz-New York – je bolj kot ne okvir, v katerega prvoosebni pripovedovalec Paweł in junak romana Devet beleži neverjetne zgode in nezgode svojega pajdaša Władka. Izpod gosto nanesenih pripovednih nanosov vzhaja nova, mitizirana pokrajina, kjer se je čas zasidral v nedoločljivi točki še bolj nedoločljive preteklosti. Pa vendar se zdijo opisani kraji toliko bolj pristni, kolikor so neverjetni. Stasiuk sveta ne beleži, temveč ga ustvarja, zato so potovanja po njegovih literarnih svetovih kot vedno posebno doživetje. > Ana Geršak

Telo

Hanif Kureishi prevod: Branka Fišer Arsem, 2012, t. v., 268 str., 23 €

Na začetku leta 2012 je ob njegovem obisku pri nas že izšla zbirka Kureishijevih kratkih zgodb Polnoč ves dan iz leta 1999, v katerih ta ugledni avtor mojstrsko preigrava teme medosebnih odnosov in ljubezenskih vragolij. Knjiga Telo je izvirno izšla tri leta pozneje, leta 2002, ključno mesto v njej pa ima naslovna zgodba, ki s svojim obsegom že prerašča v roman. Njen glavni junak je dramatik v poznih srednjih letih, ki se mu nepričakovano ponudi priložnost – tu zgodba zaniha v znanstvnofantastični okvir, a le za ta detajl, drugače čvrsto stoji v realističnem okvirju –, da bi, morda sicer samo začasno, zamenjal svoje upehano telo za novo telo po želji. Ko premisli možnosti, kaj bi mu najbolj ustrezalo, denimo telo mlade, lepe ženske, telo mladega, športnega latino žrebca itn., ženi, s katero živi v odprtem odnosu, sporoči, da bo odpotoval za pol leta. Čaka ga pot, ki ga bo povsem spremenila. Preostale zgodbe so več kot dobrodošel bonus, denimo Spomni se tega trenutka, spomni se naju, v katerem se starša impulzivno odločita, da bosta svojemu dveinpolletnemu sinu posnela videočestitko za 45. rojstni dan. Seveda hitro naletita na dilemo, kaj naj mu sporočita. > Samo Rugelj

Brez matere Brian J. Gail prevod: Klementina Logar Družina, 2012, m. v., 488 str., 24,90 €

Roman je drugi del trilogije o izzivih, s katerimi se soočajo katoličani v sodobnem svetu. Pred kratkim smo brali prvi del Brez očeta, sledi mu še roman Brez otrok. Pričujoče delo nadaljuje zgodbe oseb iz prvega romana, vendar mu sledi s časovnim zamikom tridesetih let – čas dogajanja je tokrat moderna sedanjost, kjer se Katoliška cerkev upira tok­ sični kulturi in njenemu vplivu na družine. Poleg ohranjanja vere je pomembna tema tokrat tudi zdravstvo: bralcu je predstavljeno ozadje bitke za človeške zarodke, ki se prodajajo na svetovnem črnem trgu. Roman kljub svoji znanstvenofantastični zasnovi odpira zelo sodobna vprašanja etike in pravih odločitev. > Vesna Paradiž


Poezija Fantasma epohé I in II

Andrej Medved; prevod: Barbara Pogačnik … [et al.] Hyperion, edicija Hyperion, 2011, t. v., 2420 str., 60 €, JAK

To seveda ni klasična antologija poezije, ki se začne z uredniškim naborom pesmi, konča pa s spremno besedo. Ne, pred nami je gigantska študija filozofa, pesnika in esejista ter strastnega založnika, ki nas pred njegovim naborom slovenske avantgardne poezije 1965–1983 interpretativno potopi v evropski idejni ocean tistega časa in pred nas (tudi s pomočjo tujih avtorjev) obširno razpostavi nekakšno antologijo evropske poezije ter glavne filozofe tistega časa. Iz nje izplavamo šele po dobrih 1.400 straneh, saj nas Medved k slovenskim pesnikom in pesmim tega obdobja pripusti šele v drugi knjigi, navede vire, ki so že obravnavali to obdobje, potem pa v raznih razdelkih, ki izhajajo iz njegovih temeljnih definicij, preide na bolj klasično obliko antologije z navajanjem izbranih pesnikov in pesmi, ki pa jim dodaja tudi intepretacije raznih teoretikov (besedilo v knjigah teče tudi vzporedno na sodih in lihih straneh). Od Francija Zagoričnika preko Tomaža Šalamuna, Iztoka Geistra, Matjaža Hanžka, Milana Jesiha in Nika Grafenauerja do Borisa A. Novaka, Matjaža Kocbeka, Iva Svetine itn. je Fantasma epohé fantazmagorično potovanje k poeziji skozi njeno nenehno osvetljevanje in razlaganje, ki predstavlja Medvedov opus magnum in unikatno literarno filozofsko študijo nekega prelomnega umetniškega obdobja. > Samo Rugelj

Drevo spoznanja Neža Maurer

Miš, 2012, t. v., 92 str., 19,95 €

Ene največjih slovenskih pesnic, ki je priljubljena tako med otroki kot odraslimi bralci, gotovo ni treba posebej predstavljati. Kljub dolgoletnemu umetniškemu ustvarjanju na vseh področjih (poezija, proza, otroške radijske igre, publicistika) in častitljivi starosti ostaja njen pesniški vrelec neusahljiv. Pričujoča zbirka, ki je prvič izšla leta 1987, poleg že znanih, prinaša nove pesmi, nastale v zadnjih letih. V njih je osrednja tema občutek minljivosti vsega, kar poraja strah, a hkrati tudi uteho in svobodo pred svetom, ki ga Maurerjeva opisuje kot vedno bolj razčlovečenega in brez možnosti za mir. Ostre in neposredne družbenokritične pesmi (Steber lačnih) se prepletajo z intimnimi (Slast, Spoved), v katerih pesnica pred bralca stopi povsem razgaljena v svoji ljubezni in občutjih. Rahločutna in hkrati trpka poezija, ki ostaja brezčasna v vsakem zapisu. > Kristina Sluga

Nesrečno srečni

Antologija češke poezije druge polovice 20. stoletja prevod: Tatjana Jamnik, ... [et al.] Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2012, m. v., 488 str., 34,90 €

Petr Hruška, avtor izbora antologije češke poezije, ki je prva tovrstna v slovenskem jeziku, svojo izbiro triintridesetih avtorjev, ob kateri, kot zapiše, ni imel najlažjega dela, upraviči z iskanjem besedil, ki so najbolje, najbolj osebno, najbolj avtentično, najbolj prodorno odražala pesniški pogled na vzdušje v drugi polovici 20. stoletja. »Za češko poezijo sta značilni blagozvočnost in bogata metaforika, v njej prevladuje melično-mataforična tradicija. S spevnostjo in metaforičnostjo pa je pogosto tesno povezana sentimentalnost, čustvenost in liričnost,« v spremni besedi zapiše literarni kritik Jan Štolba. In zares prevladujejo grenko-sladke pesmi prostega verza ter motivika hrepenenja, ki srca ne para bolj, kot ga celi. Intimno branje za toplo-hladne dni prihajajočih letnih časov. > Žiga Valetič

Sijoča ptica Magda Šalamon Samožaložba, 2012, t. v., 160 str.

Avtorica tudi v tretji zbirki ostaja zvesta svoji pesniški govorici, katere izrazno moč še poudarjajo akvareli in risbe, s katerimi je obogatila svojo poezijo. Kot v uvodu zapiše alpinist Tone Škarja, pa je, poleg že uhojenih pesniških poti, v novih pesmih opaziti tudi več upanja, radoživosti in hvaležnosti za vsak podarjen dan. Ljubiteljica umetnosti in gora v poezijo tankočutno vpleta življenje z vsemi njegovimi radostmi in bolečinami ter hkrati razodeva, da je treba vztrajati: »Zmaga je sprejeti poraz./Biti moč, ko si najmanj. /Pobožati ljubezen/v breznu sovraštva. /.../ Zmaga je biti!« > Kristina Sluga


Žanrsko branje Usodna pogodba

Harlan Coben; prevod: Miro Mrak Mladinska knjiga, zbirka Krimi, 2012, t. v., 428 str., 32,96 € Po prvih dveh samostojnih romanih Play Dead (1990) in Miracle Cure (1991) je Coben, znani ameriški avtor kriminalnih romanov, leta 1995 udaril z Usodno pogodbo, prvim romanom do sedaj že desetdelne serije knjig, v katerih ima glavno vlogo Myron Bolitar. Ta je bivši igralec košarke, sedaj pa športni agent in preiskovalec, hiter na besedah in, če je treba, spreten na pesteh. Delo Usodna pogodba Bolitarja tako popelje v labirint spornih športnih pogodb, ki jih imajo perspektivni mladi športni talenti s sumljivimi tipi, in k umrlemu dekletu, ki znova oživi ter v sedanjost prikliče preteklost. Vse to pa Bolitarja prisili, da uporabi vso svojo iznajdljivost, da pride pravi resnici do dna. Čistokrvni Cobenov roman. > Samo Rugelj

Kuharica brez licence Simona Rituper Obzorja, 2012, m. v., 432 str., 19 €

Komu drugemu bi se zdela služba sodnice na murskosoboškem sodišču sanjska, šestintridesetletna Suzana pa se ob njej neznansko dolgočasi. A tako kot v ljubezni, se ji tudi na tem področju zdi laže ostati na mestu, kakor tvegati morebitna razočaranja. Še sreča, da življenje ubira svojo pot: v trenutkih, ko to najmanj pričakuje, Suzano doletita čudoviti novi priložnosti, ki jo popeljeta na pot uspehov, o kakršnih si do tedaj ni upala niti sanjati. Čutni odlomki, ki jim je dodan ščepec duhovitosti, nenavadni preobrati in zanimivi, prav nič klišejski liki, med katerimi se znajde celo slavna Oprah, dajejo ljubezenski zgodbi izpod peresa domače pisateljice posebno aromo, ki vam bo vsaj v tolikšen užitek, kot so osebam v romanu slastne polnjene bučke izpod kuhalnice glavne junakinje. > Ajda janovsky

Če me zapelješ Kresley Cole; prevod: Karmen Vidmar Mladinska knjiga, zbirka Oddih, 2012, t. v., 394 str., 32,96 €

Če me zapelješ je tretja in zadnja od knjig v trilogiji bratov MacCarrick (pri nas že poznamo prvi del, Če si drzneš). V njej spoznamo Ethana Mac­Carricka, ki je zadnjih deset let na maščevalnem pohodu, uperjenem proti družini Von Rowen. Ta ga je mučila zaradi dejanja, ki pa ga ni storil. Zdaj, leta pozneje, se je iz ženskarja in pijanca prelevil v hladnega, zaprtega moškega, ki se je obrnil stran od žensk – dokler ne sreča Von Rowenove hčerke Maddy, ki jo ima namen zapeljati in nato zavreči. Toda ta načrt se, kot v vsaki spodobni romanci, izjalovi ... > Vesna Paradiž

Dnevnik angela varuha Carolyn Jess-Cooke; prevod: Petra Berlot Kužner Učila International, zbirka Žepna knjiga, 2012, m. v., 314 str., 10,90 €

Margotino življenje je bilo vse prej kot svetniško, a se kljub temu po smrti znajde v vlogi angela varuha. Izkaže se, da to ni tako čudovito, kot se nemara zdi – v varstvo ji je namreč dodeljen njen zemeljski jaz, s katerim bo morala skupaj še enkrat podoživljati grozote in zlorabe, ki so se ji zgodile za časa življenja. Carolyn Jess-Cooke opozarja, da življenje ni le črno ali belo in da imajo zla dejanja in slabe odločitve pogosto korenine v tragičnih dogodkih človekove preteklosti. Dnevnik angela varuha je ganljiva pripoved, ki prikliče solze v oči. > Ajda Janovsky

Petdeset odtenkov sive; Petdeset odtenkov teme E. L. James; prevod: Alenka Perger Učila International, Žepna knjiga, 2012, m. v., 543 in 574 str., 14,90 € (vsaka)

Drugi del erotične trilogije, ki tudi v Sloveniji zaseda najvišja mesta med najbolj prodajanimi knjigami, se končuje tam, kjer se je prvi končal. Ana Steel se je ustrašila nevarnega razmerja in pobegnila pred Greyem, (ki je priznajmo, tako lep, da je že zdravju nevaren) in začela svojo prvo službo pomočnice urednika na majhni založbi. Nesrečna zaradi preveč racionalne odločitve se odloči, da bosta znova obnovila razmerje in postavila nove temelje njunemu odnosu, a temna senca preteklosti se plazi za njima … > Renate Rugelj


Rubriko pripravlja:

Praznik čebelice 2012, spomin na Kristino Brenkovo, nova družabna igra in še marsikaj tokrat piše mag. Darja Lavrenčič Vrabec

V Mestni knjižnici Ljubljana bomo, tako kot je to že tradicionalno, obeležili letošnji mesec oktober in praznik Čebelice – praznik otroških knjig ter hkrati tudi rojstni dan dr. Kristine Brenkove (22. oktober) s knjižnimi razstavami po naših mladinskih oddelkih širom Ljubljane, njene okolice in osrednjeslovenske regije, s katerimi bomo naše male in velike obiskovalce opozarjali na 101. obletnico avtoričinega rojstnega dne ter med drugim tudi ponovno predstavili večno živo, kakovostno, zimzeleno in hkrati tudi še vedno svežih energij in sporočil polno knjižno zbirko založbe Mladinska knjiga, to je Čebelica. Ta še vedno brenči; iz knjižnega čebelnjaka, ki ga je pred 59 leti zasnovala prav dr. Kristina Brenkova, še vedno prihajajo po zaslugi odličnih nadaljevalcev njenega uredniškega dela novi in novi roji Čebelic, drobnih knjižic velikega formata in sporočil, za katere je prva, resnično pionirska urednica otroškega in mladinskega programa pri založbi Mladinska knjiga, Kristina Brenkova, želela, da pridejo v sleherni slovenski dom, v katerem živijo otroci. V tem času bomo še zlasti pospešeno med našimi mladimi bralci, njihovimi starši, starimi starši, vzgojitelji, pedagogi idr. promovirali kakovostne otroške knjige (znak zlata hruška, ki ga je zasnovala Pionirska), branje, tudi glasno branje in pripovedovanje, kot pomembno darilo, ki ga darujemo otrokom. V naše knjižnice bo prihajalo še več otrok s starši, saj se jeseni spet začenjajo ure pravljic in tudi preostalo bibliopedagoško delo z mladimi bralci, vabili bomo vrtčevske skupine, šolske skupine, skratka živahno in prijetno bo. Lansko, jubilejno leto, ki je bilo v celoti posvečeno Kristini Brenkovi, smo v Mestni knjižnici Ljubljana obeležili z veliko dogodki, zlasti v Knjižnici Bežigrad in v Pionirski, med drugim tudi z Mednarodnim simpozijem­ 82-83 | oktober–november 2012

­ bdarovanja , o čemer smo že pisali lani, v leO tošnji jeseni pa s ponosom predstavljamo še en izdelek, ki smo ga zasnovali že lani, dokončno pa pravkar izvedli na pragu jeseni, v čast in v poklon spominu na dr. Brenkovo in praznovanje praznika Čebelice. Družabna igra bo postala in tudi dolgo časa ostala nepogrešljiv bibliopedagoški pripomoček pri delu z mladim bralcem. V okviru praznovanja 100. obletnice rojstva Kristine Brenkove je tako v Mestni knjižnici Ljubljana nastala izvirna družabna igra Potovanje deklice Delfine. Je ena redkih izvirnih slovenskih družabnih iger. Mestna knjižnica Ljubljana jo je tudi izdala in založila, izdelal pa Grafex d.o.o. Idejno sta igro zasnovala Vojko Zadravec in Ida Mlakar, oba zaposlena v MKL, Pionirska. Oblikovala jo je zunanja sodelavka MKL, ilustratorka in oblikovalka Zarja Menart, bio- bibliografijo pa je prispevala Katja Jevc, tudi zaposlena v MKL. Igra je izšla tudi s podporo MOL in Slovenske sekcije IBBY. Družabna igra zaradi močne navezave na veliko urednico mladinskih knjig in avtorico Kristino Brenkovo sodi na častno mesto vsakega mladinskega oddelka splošne knjižnice, pa tudi v šolske knjižnice. Namenjena je zabavnemu preživljanju prostega časa v krogu družine, kjer spodbuja spretnosti opisovanja z besedo, s pantomimo ali z risanjem, druženju med skupinami v taborih, počitniških in zdravstvenih kolonijah, sproščenemu pridobivanju veščin izražanja in nastopanja v razredih, predvsem drugega triletja osnovne šole, predvsem pa igri asociacij, domišljije in discipliniranosti. Igra se vsebinsko navezuje na pravljico Kristine Brenkove, Deklica Delfina in lisica Zvitorepka, ter na bistvene postaje v njenem življenju. Igri je priložen še pregleden življenjepis Kristine Brenkove z obsežnim seznamom literature o njej. Igra je primerna za vse od 9. do 99. leta starosti. Ob njej se lahko druži 6 oz. več igralcev in tako kakovostno preživijo delček svojega prostega časa. Jesenski in zimski čas sta kot nalašč za to. Naročilnica je dostopna na spletu, na domači strani MKL, in sicer na naslovu: http://www.mklj.si/images/stories/novice/ Narocilnica_za_Deklico_Delfino.pdf. Več informacij o igri dobite v Pionirski na enaslovu: pionirska@mklj.si. Pri snovanju letošnjega praznovanja praznika Čebelice se je Pionirska tako kot vedno povezala in sodelovala s Knjigarno Konzorcij in z Mladinsko knjigo Trgovina, pa tudi z založbo Mladinska knjiga. 30

Darja Lavrenčič Vrabec

Praznik Čebelice, ki so ga zasnovali že pred leti na pobudo odlične knjigarke Bedite Mlinar iz knjigarne Konzorcij, so sprva praznovali v omenjeni knjigarni, že kmalu pa tudi v tedanji Pionirski knjižnici v Ljubljani, nato se je postopoma razširil na vse knjigarne Mladinske knjige in začel vse bolj postajati vseslovenski praznik otroških knjig in branja otrokom. K praznovanju, ki je pomembna zunanja spodbuda, saj je vzgoja bralcev ključnega pomena za prihodnost knjige na Slovenskem, se iz leta v leto pridružuje čedalje več knjižnic, vzgojno- izobraževalnih in kulturnih ustanov. Letošnji izbor otroških knjig, kakovostnih slikanic in ilustriranih knjig, zbirk pravljic, kar 40 jih je, so pripravili uredniki in strokovnjaki s področja knjigotrštva v Mladinski knjigi. S svojim mnenjem in nasveti pa smo na pomoč priskočili tudi zaposleni v MKL – Pionirski.

Kristina Brenkova

Knjige bodo razstavljene v izložbah in na najbolj opaznih otokih znotraj knjigarn v celotni mreži knjigarn MK. Izšel je tudi nov »roj« knjig iz knjižne zbirke Čebelica, ki jo je zasnovala Brenkova, in to že pred skoraj 60 leti. Drugo leto bo prav posebno, slavnostno in jubilejno leto, saj se je leta 1953 rodila prva Čebelica in ni naključje, da je to bila pravljica. In to ne katera koli pravljica, temveč pravljica bratov Grimm, Rdeča kapica, ki je povezana z otroštvom otrok širom sveta, v preteklosti, sedanjosti in gotovo tudi v prihodnosti. Pa naj naštejemo, katere »male slikanice velikega formata« so obogatile čebelnjak knjižne zbirke Čebelica letos. To so: Škrt škrt kra čof! (Kitty Crowther, dobitnica nagrade Astrid Lindgren), Kako je Vilko vzljubil zimo (Bojana Dimitrovski in Dana


­Todorović), ­­Butalski grb (Fran Mičinski, Damijan Stepančič), Kaj, le kaj, je to? (Cvetka Sokolov, Polona Lovšin). V tem slavnostnem mesecu bodo v kar 10 knjigarnah Mladinske knjige širom po Sloveniji razveseljevali otroke, njihove starše in stare starše z lutkovno predstavo Rdeča kapica, ki je nastala po večno priljubljeni pravljici bratov Grimm. Predstava Rdeča kapica je nastala v koprodukciji Gledališča Labirint, Društva lutkovnih ustvarjalcev in Mestnega gledališča Ptuj. Poslanico ob prazniku Čebelice 2012, ki jo je napisal Andrej Ilc, urednik otroškega leposlovja pri založbi Mladinska Knjiga, več dodatnih informacij, pa tudi izbor 40 kakovostnih slikanic in ilustriranih knjig, je mogoče od začetka oktobra najti na naslednjem elektronskem naslovu: www.praznikcebelice.si. Naj na koncu zaželimo čim bolj množično praznovanje letošnjega praznika Čebelice po slovenskih knjižnicah, knjigarnah, vrtcih, šolah, družinah. Naj sleherni otrok sliši čim več imenitnih pravljic, saj so te »živa voda« naših življenj. Vabljeni vsi bralci Bukle, da se k praznovanju praznika Čebelice pridružite tudi vi in na ta dan preberete vsaj eno pravljico svojim otrokom, vnukom, nečakom, nečakinjam ali kateremu koli drugemu otroku, ki ga poznate in zanj veste, da mu bo pravljični knjižni svet za nekaj čarobnih trenutkov polepšal dan. Letošnji praznik Čebelice bo v znamenju žlahtne klasike slovenske mladinske književnosti, tudi kakovostnih novosti, ki so na najboljši poti, da to tudi postanejo, pa tudi v znamenju 200. obletnice izdaje Grimmovih pravljic, 90. obletnice rojstva Ele Peroci … Želimo, da bi bilo otrok, kot je bila Ela Peroci, odlična slovenska pisateljica, ki se je večkrat spominjala, kako ji, ko je bila še majhna, ni nihče pripovedoval pravljic in jih je pozneje prav zato začela pisati kar sama, čedalje manj. In za popotnico k praznovanju še nekaj pomembnih misli iz poslanice, ki jo je zapisal cenjeni kolega, urednik Andrej Ilc, in povezal z mislimi Kristine Brenkove : V času, ko izhaja več knjig kot kadar koli prej, je ta praznik priporočilo pri izbiri kakovostnega branja. Zakaj bi otrokom dajali slabe knjige, ko je toliko dobrih?! Praznujmo torej skupaj z našimi in izbranimi tujimi ustvarjalci in njihovimi imenitnimi deli in ne pozabimo na besede Kristine Brenkove: »V svetu duha ne šteje število, temveč zbrana notranja ustvarjalna sila. Sije kot magični kamen, kot živa voda napaja rodove, iz čim več kultur se poji njegova življenjska sila, tem več jim vrača. In sleherni narod, ki se tega zaveda in uresničuje svoje kulturno poslanstvo, ceni bolj od vseh svetovnih nagrad radoživo slo svojih mladih bralcev po lepi in dobri knjigi.«


Buklina literarna kronika

Samo Rugelj in Vesna Milek; predstavitev knjige Delaj, teci, živi, Konzorcij, september 2012

Primož Repar, Aleš Košuta, David Cobb in Dejan Bogojević; Festival Revija v reviji, KUD Apokalipsa, Sežana, september 2012

82-83 | oktober–november 2012

Jaruša Majovski in Mitja Čander; predstavitev knjige Pisma Nori, Trst, september 2012

Vladislav Bajac na gostovanju v Sloveniji; Hiša sanjajočih knjig Ljubljana, september 2012

Marko Vidic, Aleš Učakar, Bronislava Aubelj, Branimir Nešović in Simona Mehle; delovni zajtrk za novinarje, Modrijanova knjigarna, september 2012

32


Resno branje za mladino Krvavi tekač

Zdaj

prevod: Miha Sužnik Zala, 2012, m. v., 128 str., 15,95 €

prevod: Dušan Ogrizek Miš, 2012, t. v., 192 str., 24,95 €

James Riordan

V zadnjih letih smo že dobili avtobiografijo Nelsona Mandele Dolga pot do svobode in literarizirano reportažo novinarja Johna Carlina Nepremagljiv, ki popisuje zmage južnoafriške ragbijske reprezentance (ki so bile potem prirejene še v film). Zdaj je pred nami še Krvavi tekač, literarizirana zgodba maratonca Josie Thugwane (v uvodu piše, da je zgodba sama izmišljena in ni biografska, junaku je ime Samuel), prvega južnoafriškega atleta, ki je zmagal na maratonu (leta 1996, v Atlanti, korejski tekač je bil samo tri sekunde za njim). Ta kratki roman se začne na štartu maratona, se potem preseli v junakovo otroštvo, obteženo z aparthaidom in nasiljem, na koncu pa spet vrne na stezo, kjer Samuel, podobno kot Mandela, steče na svojo dolgo pot do svobode. > Samo Rugelj

Delirium Lauren Oliver

prevod: Mateja Črv Sužnik in Miha Sužnik Zala, 2012, m. v., 456 str., 23,90 €

Delirium je knjiga o ljubezni. Ali raje: o ljubezni v svetu, ki načrtno izganja in uničuje ljubezen kot vzrok za vse svetovno gorje. Na srečo je prihodnost našla rešitev in zdravilo: znanstveniki so sposobni izničiti ljubezen v človeku in vlada zahteva, da postopek opravi vsak, ki dopolni 18 let. Glede na osebne interese mu nato določijo življenjskega partnerja, s katerim živi »srečno«, prazno, brezčutno življenje, brez strasti, bolečin, zlomljenih src. Ljubiti je bolezen, ki mora biti ustavljena. Lena Holoway živi vse življenje v pričakovanju svojega zdravljenja, nato pa se 95 dni pred njim zgodi nekaj nepredstavljivega – zaljubi se, se okuži z amor deliria nervosa in odkrije, da pravzaprav ne potrebuje in noče zdravila. Izkusi svobodo in hkrati nevarnost svoje izbire, toda … za kakšno ceno? Znanstvenofantastična antiutopija, ki sproža kurjo polt! > Vesna Paradiž

Morris Gleitzman

Morris Gleitzman

Knjiga Zdaj je, po Nekoč in Potem, sklepni roman Gleitzmanove trilogije, katere sidrišče je holokavst. Pisatelj je to travmatsko obdobje v prvih dveh delih, katerih osrednji protagonist je judovski deček Feliks, obravnaval neposredno; v zadnjem delu pa se ga dotika posredno – prek spominov in analogij. Zdaj je namreč prvoosebna pripoved enajstletne Zelde, vnukinje ostarelega Felixa, ki že vrsto let živi v Avstraliji. Zelda je bistra in občutljiva deklica, ki pa se počuti majhna in neznatna ob veličini svojih staršev in dedka – vsi trije so (bili) zdravniki – ter junaške deklice, ki so jo umorili nacisti in po kateri je dobila ime. Ob soočenju z nasilniškimi vrstnicami, predvsem pa prek preživetja uničujočega požara, Zelda odkriva ranljivost ljubljenega dedka in obenem svojo moč. Tako se prvič čuti vredna svojega imena, se osvobodi senc preteklosti in polnokrvno zaživi tukaj in zdaj. > Maša Ogrizek

Ne obupaj, Niki Zannah Kearns prevod: Nataša Kovač Zala, 2012, m. v., 256 str., 15,95 €

Petnajstletna Niki, ki se z mamo negovalko za ostarele (in očetom v zaporu) večino svojega mladega življenja seli iz enega kraja v drugega, je seveda navajena marsičesa. Ko pa nekega dne izve, da njen dedek sploh ni mrtev, ampak živi v Londonu in da gresta z mamo živet k njemu, se njen svet res postavi na glavo. V vrvežu nevarnih ulic, ob šoli, ki je prava polomija, in dedku, ob katerem ne ve niti, kako naj ga kliče, se njena občutljiva samopodoba vse bolj izkrivlja, ko pa spozna še druge družinske skrivnosti, se pod vprašaj postavi tudi njen odnos z mamo. Močna in topla zgodba o odraščanju. > Renate Rugelj


Branje za otroke in mladino Bebo

Čudak Rowan

Jure Černič Miš, zbirka Zorenja, 2012, t. v., 158 str., 26,95 €

Julie Hearn

prevod: Alenka Moder Saje Mladinska knjiga, zbirka Odisej, 2012, t. v., 332 str., 29,95 €, JAK

Kratke in prisrčne zgodbice o dečku Benjaminu, ki je malo drugačen kot drugi otroci, bolj počasen in neroden, a ima starejšega brata, ki ga sprejema brez zadržkov, in zlato mamo, ki ga ima neizmerno rada. Z očetom ima sicer nekaj težav, pa tudi z nekaterimi iz okolice, a pomembno je, da je vztrajen, iskren in načelen. Vsi predsodki so odveč in razlike niso pomembne. Šteje le tisto, kar ljudi povezuje. Topel in iskren literarni prvenec, ki že po nekaj straneh privabi solze v oči, tudi odraslemu bralcu. > Renate Rugelj

Piše se september leta 1939 in pravkar je bila razglašena vojna. Rowan sedi na pragu in se trudi izogniti babičinim zahtevam, da se odpelje z njo na »nujno misijo«. V hiši sestra igra klavir in Rowan v glavi zasliši glas, ki mu pravi, da bo, če ne ustavi sestrinega igranja, bomba padla na njihovo hišo, kar se konča s sestrinimi zlomljenimi prsti. Ko se glasovi pojavijo naslednjič, se Rowan zabode. Čeprav je bil vedno čuden, je to za starše kapljica čez rob in poiščejo mu pomoč. V psihiatrični bolnišnici pa ne poteka vse tako, kot bi pričakovali – dr. von Metzer tam izvaja kontroverzna (in zamolčana) eksperimentalna zdravljenja in kdo drug kot s shizofrenijo diagnosticirani Rowan bo najprimernejši kandidat za testnega zajčka? Temna in presenetljiva, a globoko ganljiva pripoved o odraščanju in psiholoških problemih, pa tudi o stvareh in ljudeh, ki so veliko več, kot kar se zdijo ali kar bi od njih pričakovali. Branje za mladino in odrasle! > Vesna Paradiž

Pozor, žeparji Renate Welsh ilustracije: Stefanie Scharnberg prevod: Ana Grmek eBesede, 2012, m. v., 128 str., 9 €, JAK

Renate Welsh je priznana in večkrat nagrajena avstrijska pisateljica otroških in mladinskih knjig, ki se pri nas prvič predstavlja z mladinskim romanom Pozor, žeparji. V njem spoznamo Percyja, ki izhaja iz večstoletne družine nadarjenih žeparjev, pa mu žeparjenje kljub temu nič kaj ne leži in raje služi denar s sprehajanjem psa. Nekega dne Percyja ugrabijo trije možakarji, ki želijo, da bi jim pomagal pri vlomu, in v zadnjem trenutku ga reši Tim, za katerega se izkaže, da je njegov oče. Zabaven in napet mladinski roman, v katerem se poleg glavne zgodbe iz poglavja v poglavje srečujemo še z obrobnimi Percyjevimi duhovitimi domislicami in dogodivščinami. > Vesna Paradiž

Zgodbe iz Shakespearja

pripoveduje: Vladimír Hulpach prevod: Nives Vidrih Narava, 2012, t. v., 158 str., 24,90 €

Shakespearove zgodbe imajo poseben čar tudi takrat, ko niso zapisane v dramski formi. Češki pisatelj, urednik in scenarist je trinajst najslavnejših dram preoblekel v prozo in s tem zabrisal nekaj dialoških in karakternih dvoumnosti, hkrati pa v zgodbah poiskal drugačne pomene. V prozni obliki pride najbolj do izraza jasna pripovedna linija, zaradi česar se nekatere obnove berejo kot pravljice. Sprememba forme je že interpretacija, zato so zgodbe bolj primerne za mlajše kot uvod v Shakespeara. Knjigo krasijo čudovite ilustracije večkrat nagrajenega akademskega slikarja Dušana Kállaya. > Ana geršak

Nogometna skrivnost Martin Widmark ilustracije: Helena Willis Miš, zbirka Detektivska agencija Lovro in Maja, 2012, t. v., 89 str., 18,95 €

Sošolca Lovro in Maja, lastnika istoimenske detektivske agencije, nas tudi v peti knjigi popeljeta na napeto detektivsko pustolovščino. Tokrat je glavno prizorišče »zločina« nogometno igrišče mesta Branik, kjer se v lepem spomladanskem vremenu odvija tekma domačinov proti ekipi Sončnega griča. Zmagovalec naj bi prejel velik srebrn pokal, in ko Braniški ekipi ne gre najbolje, pokal nenadoma izgine pred očmi igralcev in gledalcev. Le kdo bi bil lahko tak nešporten nepridiprav? Maja in Lovro seveda rešita uganko, ali jo boš tudi ti? > Renate Rugelj

Ajda in Razbojnikovi Siri Kolu

ilustracije: Sanja Janša prevod: Julija Potrč Mladinska knjiga, zbirka Knjižnica Sinjega galeba, 2012, t. v., 260 str., 25,95 €

Se bomo zmenili Cvetka Sokolov ilustracije: Tanja Komadina Mladinska knjiga, zbirka Deteljica, 2012, t. v., 176 str., 24,94 €

Poletne dogodivščine so lahko sila dolgočasna reč, še posebej kadar jih načrtujejo očetje in se pred tem pozabijo posvetovati s hčerami. Zato je glavna junakinja Ajda strašno vesela, ko jo pred začetkom počitnic ugrabi neobičajna razbojniška družina, ki njeno poletje spremeni v čisto zabavo in akcijo. Razbojnikovi jo najprej naučijo pripraviti okusen razbojniški sendvič, potem v najbližji trafiki ukradejo nekaj škatel starih bonbonov, odpravijo pa se tudi na razbojniško zabavo in še naprej … Zabavna pustolovščina je bila leta 2010 na Finskem nagrajena s prestižno literarno nagrado za otroke Finlandia Junior Award. Knjiga je bila že do sedaj prevedena v številne jezike, po njej pa je nastal tudi film. > Renate Rugelj 82-83 | oktober–november 2012

Mladinska pisateljica in pesnica je mladim bralcem dobro poznana, saj poleg številnih slikanic (Šola ni zame, Ah, ti zdravniki!, Ponoči nikoli ne veš itn.) pogosto objavlja tudi v otroškem revijalnem tisku. Tokrat je v knjigi zbranih štiriindvajset kratkih družinskih zgodbic, kjer se glavni junaki, navihani otroci, srečujejo z vsakdanjimi življenjskimi dogodki, od rojstva novega družinskega člana, preko odnosov z učitelji, sosedi, prijatelji, dedki in babicami do ljubezni in smrti. Poučne in prikupno ilustrirane zgodbe. > Renate Rugelj 34


Otroške knjige

Renate Rugelj

Zlate Grimmove pravljice

čja priljubljenost in prvi uspehi so prišli šele po njuni smrti. Urednik Andrej Ilc je v spremni besedi zapisal, da je kljub vsem dilemam, ki se občasno porajajo okoli bolj ali manj stereotipnih vreJacob in Wilhelm Grimm dnot in patriarhalne usmerjenosti Grimmovih pravljic, mladim treba zaupati, da bodo v tej zares bogati in raznoliki zbirki znali poiskati svoje najljubše zgodbe in iz njih izluščiti dragocene osebne pomene, ki jim bodo v pomoč pri odraščanju. Da so se Grimmove pravljice obdržale celih dvesto let, gotovo ne gre zasluga samo njihovi vzgojni ali terapevtski vlogi, pač pa je treba priznati, da gre za »literarno umetnino in klasiko, ki nikoli ne neha pripovedovati tistega, kar ima za povedati«. Tudi Slovenci smo se kmalu priključili uspešni karavani svetovnih prevodov in poleg Polonce Kovač, ki je zaslužna za mnoge prevode (tudi tega jubilejnega), je treba omeniti še Alojzija Bolharja in Frana Albrehta. Ne bom vam pisala o Žabjem kralju, Volku in sedmih kozličkih niti o Rdeči kapici, Trnuljčici ali Sneguljčici, naj vam samo na kratko namignem: poiščite zlati ključek, odklenite skrinjico in sami poglejte, kakšne čudovite reči ležijo v tej knjigi.

Jacob in Wilhelm Grimm

ilustracije: Jelka Godec Schmidt Mladinska knjiga, zbirka Veliki pravljičarji, 2012, t. v., 344 str., 39,90 €

V začetku devetnajstega stoletja sta bila brata Jacob (1785–1863) in Wilhelm (1786–1859) Grimm zelo priznana nemška jezikoslovca (sta tudi prva avtorja slovarja nemškega jezika), raziskovalca in zbiratelja literarnih in folklornih besedil. Da bi poglobila razumevanje nemškega jezika in zgodovinskih običajev, sta se lotila zbiranja ljudskih pravljičnih zgodb, kar ju je vedno bolj zanimalo, in kmalu je prišlo tudi do prve knjižne izdaje zbranih zgodb. Tik pred božičem leta 1812 (pred 200 leti!) je izšla njuna prva »slavna« knjiga z naslovom Otroške in hišne pravljice, ki pa je bila komercialna polomija, saj sploh ni imela jasne ciljne publike. Za otroke je bila preveč akademska (brez ilustracij, s številnimi strokovnimi opombami o izvoru in pomenu), za odrasle pa premalo resna. V naslednjih letih sta, tudi po vzoru angleških prevodov, brata pravljice predelovala, krajšala, pilila in jim pri naslednjih natisih dodala tudi ilustracije. Prepoznavnost njune pravljične zbirke je z leti naraščala, a za časa njunega življenja jima te knjige niso nič izboljšale ubornega standarda, ve-

Čofli Andrej Roznam Roza ilustracije: Zvonko Čoh Mladinska knjiga, zbirka Deteljica, 2012, t. v., 76 str., 19,95 €

Poznate Čofle? Ata Vodoslava, mamo Zemljomilo in mulčke Valčico, Mehurčico in seveda radovednega Čofa? Ne? Mi smo jih srečali že v Cicibanu in zdaj smo zelo veseli, da so izšli tudi v knjižni obliki. Pet majhnih kosmatih bitij, ki ponoči kradejo hrano po hišah, ampak le toliko, kot je lahko pojejo, in nikoli jih nihče ne ujame, saj znajo s svojimi velikimi očmi hipnotizirati tudi hišne čuvaje. Nekoč po naključju pridejo v Milenkino družino in zanje se odpre čisto nov svet … Zabavne dogodivščine glavnih junakov so tudi čudovito ilustrirane. > Renate Rugelj

Ljubezenke Simona Kopinšek ilustracije: Aleš Pogorevčnik Franc-Franc, 2012, t. v., 80 str., 15 €, JAK

Avtoričina prva pesniška zbirka za otroke, domiselno naslovljena Ljubezenke, je opremljena z igrivimi ilustracijami Aleša Pogorevčnika. Otroške zaljubljenosti, kljub drugačnemu izkazovanju (najpogosteje kar v nagajivosti, v kateri prednjačijo punce!), ne spremljajo nič manj zardela lička in manjše zadrege kot tiste pri odraslih (»Mojca! Bi ti povedal rad, imam te ... rad. /.../ Če boš moja, te bom,/ko odrastem, vsak dan peljal v gledališče,/in enkrat te dni ti zagotovo pokažem/največje mravljišče.«). Neizmerno radožive pesmi, ki zavrtijo čas nazaj in prikličejo nasmeh na usta tudi odraslim bralcem. > Kristina Sluga 35

82-83 | oktober–november 2012


Otroške knjige

Renate Rugelj

Divji beg; Luskava zgodba; Zmajev trikotnik

Jesenska barvitost

prevod: Sabrina Žgajnar Meze Skrivnost, zbirka Ripleyeva baza za iskanja, 2012, m. v., 124 str., 8,99 € (vsaka)

V času, ko se narava odeva v pisane barve, lahko z jesenskimi motivi okrasite tudi vaš dom in vrt in tako preživite nekaj čudovitih ustvarjalnih uric z vašim otrokom. Izdelate lahko navihane sadne vzorčke za domače kompote ali ustvarite praznično namizno dekoracijo, različne figure iz lesa, papirja, listja, kostanjev in koruze. Posebno poglavje so prijazne dekoracije za noč čarovnic, ljubki duhci in zabavne bučne glave. Uporabne predloge na koncu knjige pa so še dodatna motivacija, da se lotite ustvarjanja.

Kay Wilkins ilustracije: Ailin Chambers

Ripleyjeva baza za iskanja (RBI) je serija knjig za male avanturiste, ki je nastala znotraj znamenite franšize Roberta Ripleyja (1890–1949), ameriškega karikaturista, strastnega popotnika in izumitelja, avtorja priljubljene stripovske, radijske in televizijske serije Verjeli ali ne! (Ripley's Believe It or Not!). Nenavadni pojavi, čudna bitja in strašljive fotografije ljudi vznemirjajo že od nekdaj in Ripley je znal iz tega narediti dobro zgodbo, ki je za sabo povlekla atrakcij željne množice. Njegov duh živi še zmeraj. V sodobno ilustriranih knjigah spoznamo sedem učencev Ripleyjeve srednje šole, mladih agentov z izjemnimi sposobnostmi (telepatija, magnetna moč, fotografski spomin, upravljanje z vetrom, pogovarjanje z živalmi …). V vsaki od knjig se trije med njimi z vrhunsko tehnološko opremo podajo na posebno tajno misijo, v kateri poskušajo rešiti katerega od problemov in spoznati razliko med resnico in izmišljotino. Ali v Floridskem močvirju res preži čudno luskasto bitje? Kako je z japonsko starodavno legendo o izginulih ladjah v Zmajevem trikotniku? Ali je možno, da so strašljiva in kosmata bitja vzgojila človeškega otroka? Vabljeni na pustolovščino.

Že spet ta Mici iz 2. a Majda Koren ilustracije: Matjaž Schmidt in Jelka Godec Schmidt Mladinska knjiga, zbirka Deteljica, t. v., 96 str., 19,95 €

Zabavne zgodbe rožnate pošastke z zelenimi očmi, za katere je avtorica Majda Koren prejela Levstikovo nagrado, so poleg rednih revijalnih objav dobile tudi svoje knjižno nadaljevanje. Med mladimi bralci zelo priljubljena Mici je še vedno zelo navihana, obožuje zelenjavno juho in zna prepričati tudi druge otroke, da jo z veseljem pojedo. Kadar je bolna, tako trdo zaspi, da jo še gasilci komaj prebudijo, in v šoli v naravi je zelo pogrešala Šimna, ki sicer pridno skrbi zanjo. Dvajset novih lepo ilustriranih dogodivščin bo razveselilo male šolarje in vse, ki previdno vstopajo v svet malih tiskanih črk.

prevod: Lea Jelovčan Tehniška založba Slovenije, 2012, t. v., 144 str., 23,99 €

Ustvari red brez hišnih zmed Bernadette Cuxart; prevod: Živa Hren Tehniška založba Slovenije, 2012, t. v., 96 str., 19,99 €

Ko se vaš šolar nauči varno rokovati s škarjami, nekako v starosti šestih let, je tudi primeren čas, da se nauči izdelati kaj koristnega za svojo sobo in red v stanovanju. Izdelava pisanih škatel za pospravljanje igrač, koša za papir, stenskega koledarja ali podstavkov za milo je poleg koristno preživetega prostega časa tudi dobra vaja iz redoljubja. Knjiga z zabavnimi ilustracijami poleg skrbi za svoje stvari otroke nauči tudi samospoštovanja, recikliranja in varčevanja.

Vozila in stroji malo drugače Anne-Sophie Baumann ilustracije: Didier Balicevic; prevod: Lenka Bukovac Tehniška založba Slovenije, 2012, t. v., 25 str., 24,99 €

Velika interaktivna slikanica z več kot 60 premičnimi delci »bodoče inženirje« najprej seznani z delovanjem gradbenih strojev, kot so različni bagerji, rovokopači, tovornjaki prekucniki, črpalke in žerjavi, potem spoznajo vozila na kmetiji za setev, sajenje in žetev (traktorje, balirke in kombanje), vozila za potovanje (vlaki, avtobusi, rikše …), prevoz tovora (priklopniki, poštni in selitveni tovornjaki …) in zračni promet (potniška in tovorna letala, helikopterji …). Z vsemi zavihki in možnostmi izvleka vozila kar oživijo in skoraj zaslišimo hrup njihovih motorjev.


Za najmlajše

Renate Rugelj

Vse si delimo Brigitte Weninger; ilustracije: Eve Tharlet; prevod: Jana Osojnik Kres, 2012. t. v., 26 str.

Velika rdeča jabolka so lahko vir slastnih prigrizkov ali pa tudi razlog za spor med gozdnimi prijatelji. Prijazna miška Maruška je želela speči jabolčno pito in pripraviti piknik za svoje prijatelje, a polh Grega je imel drugačne načrte in zabava je odpadla. Krtek, žabec in vran so hoteli miško vseeno razveseliti, na koncu pa si je premislil še polh in prijateljstvo je znova zmagalo. Prikupna zgodbica opominja na prave vrednote.

Gozdne živali se oglašajo; Domače živali se oglašajo ilustracije: Jelka Reichman Mladinska knjiga, 2012, t. v., 12 str., 12,95 € (vsaka)

Večina otrok spregovori nekako okrog 1. leta starosti, deklice običajno nekoliko prej kot dečki. Prve besede so pogosto imena znanih predmetov ali živali iz bližnjega okolja in tako nekateri že bolj ali manj posrečeno posnemajo najbolj pogoste živalske glasove »mu«, »kvak«, »mjav« in »hov«. Z domačimi živalmi, ki jih pogosto srečamo je tako manj težav, ampak kdo bi vedel kako se oglaša veverica, lisica ali sova? Otroci si žival najprej ogledajo, pritisnejo na zvočno tipko in prisluhnejo zvokom. Zabavno in poučno.

Brahiozaver; Kraljevi Tiranozaver; Stegozaver; Triceratops Anna Obiols; ilustracije: Joan Subirana - Subi; prevod: Irma Toman Okaši, zbirka Dinozavri, 2012, t. v., 35 str., 9,60 € (vsaka)

Da so dinozavri v otroški domišljiji lahko prav prijazna in uporabna bitja, pričajo tudi štiri zabavno ilustrirane zgodbice. Najprijaznejši med njimi, Stegozaver, je primeren za sušenje perila, pustno zabavo ali oranje njive. Najmočnejši med njimi, Triceratops, pomaga pri vrtnih opravilih in nastopa tudi v cirkuški predstavi. Največji dinozaver, Brahiozaver, lahko potisne glavo med oblake in si od blizu pogleda mesec in zvezde ter poje več trave kot deset krav skupaj. Kralj vseh dinozavrov, Tiranozaver, pa je močan in hiter kot blisk, pa tudi pravi sladkosnedi požeruh. Vsaka slikanica ima na koncu podroben opis dinozavra z vsemi pravimi lastnostmi in značilnostmi.

Pingvinka Pika gradi z liki; Medved Metod šteje do 10 prevod: Petra Bizjak Tehniška založba Slovenije, 2012, t. v., 12 str., 11,99 € (vsaka)

Prikupen medved Metod v vroči džungli na skrivaj opazuje živali in se uči šteti. Koliko nagajivih opic se skriva med vejami košatega drevesa? V ledeno mrzlem jutru pa si pingvinka Pika na ledeni plošči išče zavetje med trikotnimi smrekami, plava z rombastimi ribami in iz kock oblikuje svoj iglu. Magnetne živali, še posebej pa številke in geometrijski liki, so zelo primerni za predšolske otroke, ki jih lahko vedno znova uporabljajo v različnih kombinacijah.

Dinozavri; Kmetija Emmanuelle Lepetit; ilustracije: Lucije Arhweiller prevod: Ana Marija Toman Okaši, zbirka Zvedavčki, 2012, t. v., 46 str., 12 € (vsaka)

Prvi priročnik iz zbirke Zvedavčki mlade bralce odpelje v osrčje vsakdanjika na kmetiji. Otroci dobijo odgovore na številna vprašanja o življenju kokoši, krav, koz, ovc in prašičev pa tudi o tem, kako se predeluje mleko, obdeluje zemlja in pobirajo poljščine. Drugi priročnik Dinozavri pa jih preko velikanskih okostij in fosilov iz muzeja potisne daleč v preteklost, med orjaške prakuščarje, žuželke in druge nevarne rastlinojede in mesojede velikane. Tam izvemo, kako so živeli, se prehranjevali in zakaj so izumrli. Poučno in zabavno.


foto: Miro Majcen

Knjiga in moje življenje

piše: Žiga X. Gombač

Pisanje = odmev življenja NEKDAJ

Žiga X. Gombač

Imenovali so se jenkiji. In bili so najstniška topla iz Jenkovega parka. Bili so strah in trepet svojega dvorišča. Bili so grožnja nekaterim učencem nedaleč stran ležeče osnovne šole, v katero bi morali hodili tudi sami. Ampak niso. Nekje v sedmem in osmem razredu so se odločili, da bo njihova šola postala ulica. Ulica z vsemi posledicami in stranpotmi, ki so sodile zraven in o katerih takrat zagotovo niso razmišljali. V cvetu mladosti so počeli stvari, o katerih smo drugi najstniki bodisi brali, jih videli na TV-ju, morda sanjarili, vsekakor pa nad njimi odkimavali ob pogovorih na razrednih urah. Kdaj točno so jenkiji nastali, ne ve nihče. Zelo verjetno so jih v druščino brez prihodnosti pognali dolgčas, upornost, pomanjkanje pozornosti in avtoritete domačega ognjišča, drznost, brezbrižnost ... Razlogi zakaj so jenkiji postali jenkiji, me kot osnovnošolca niso zanimali. Prav malo je mi je bilo mar tudi, kam jih je peljala pot, na katero so stopili. Tako razmišljam danes. Takrat sem se zavedal, da jim nočem slediti, predvsem pa sem iskal vzroke, zakaj so na piko vzeli ravno mene. Z jenkiji so v moje življenje prvič vstopile tesnoba, stiska in nemoč. Prvič pa sem tudi začutil žgočo željo, da bi se odzval in obvaroval skozi domišljijo, pozitivno nadgradnjo situacije in nekakšno obliko ustvarjanja. Danes razumem, da so bili jenkiji moj prvi navdih. A takrat, pri koncu osnovne šole, so bili le dodaten stres v času, ko so starši prenehali biti razumevajoči, ko se je izza vogala zaslišalo mrmranje male mature in so se na obzorju pojavila prva resna sanjarjenja ter grenke izkušnje na temo Ona. To je bil trenutek, ko je bilo v bližini sila malo sogovornikov, ki bi razumeli, prikimali in ponudili rešitev. Poleg nerodnih literarnih začetkov so bile v tistem trenutku zanesljive sogovornice tudi knjige, predvsem skladovnica mladinskih romanov, ki so blažili grenke izkušnje, spoznanja in krepili zorenje. Knjige, ki so na črno-belih poljanah vsebovale skozi črke stkane in na kožo pisane zgodbe in svetove ter tako delovale kot hvaležen pristan, kamor se je človek ob spremljavi nočne svetilke lahko umaknil pred viharji vsakdana. Jenkiji so torej čakali in me nekega dne tudi dočakali pred šolo. Razloga, zakaj so za tarčo izbrali ravno mene, nisem nikoli izvedel. Njihovi obrazi in že takrat slepe življenjske poti so se sčasoma izgubili med množico žalostnih usod in postali so bežen šepet Jenkovega parka. Na njih spominjajo le še obledel grafit na pročelju zapuščenega skladišča in poglavja v nekaterih knjigah uveljavljajočega se mladinskega pisatelja.

82-83 | oktober–november 2012

ZDAJ Knjige zame tudi danes pomenijo beg in odmik od tukaj in zdaj. S tem, da jih kot pisec ne le prebiram, temveč skozi njih potujem tudi kot ustvarjalec. Občutek, ko sestavljaš črke, besede in stavke v smisel in celoto, je neverjetno nadzemeljski. Morda je to dogajanje najlaže opisati z mislijo, da gre za trenutek, ko se najbolj približam samemu sebi. Gre za nekakšno avtointimnost. Za iskren in prvinski dialog samega s sabo, za potovanje po izkušnjah, doživljajih, občutjih in spoznanjih, prežetih z domišljijo, srčnostjo in lastno predstavo idealnih odnosov in čudovitega sveta. Pisanje je zapisovanje nepoznanega, ki prebiva v meni, in lahko svojo pot v obstoj najde le na takšen način. So misli, za katere ne vem, da jih premorem, in sem včasih sila presenečen, ko se znajdejo na papirju. So ščit in ogledalo vzvodom zaničevanja, prezira in samovšečnosti. Pisanje kot ustvarjanje je vsakakor odmik od omejitev, s katerimi prerada streže okolica. Je gibanje in cepetanje, je svež občutek in neverjetna sreča ob spoznanju, da zmorem. Beg oziroma odmik pomenita sprembe in spremembe so dokaz, da človek ne miruje, temveč sledi lastnim izzivom. Naj se sliši še tako samovšečno, pisanje je tisto, kar me v svetu podobnih dela malo manj podobnega. Tisto, kar je napisano, je samo moja zgodba, zgodba, ki je ne zmore in ne zna ustvariti nihče drug. Gre za zgodbo, ki je ne bi bilo, če se je ne bi lotil. Prebrane in napisane knjige so nedvomno odmev življenja. So intima in neposredna misel, posredovani na papir z namenom sporočiti, dotakniti se in osvojiti. NEKOČ Zaključek seveda pripada klišeju. Kmalu bo okoli mene zapihal ostrejši jesenski veter, ki bo ponagajal nepritrjenim polknom kamnite hišice na samotnem delu otoka ter na svojih krilih kdo ve od kod prinesel novo idejo za ubeseditev. Medtem ko bom vnovič razmišljal, ali gre samo za klasični fizikalni pojav ali za šepet usode, bom spil požirek pristnega črnega čaja, nato pomigal s prsti, globoko vdihnil in se lotil novega poglavja. Žiga X Gombač je bil včasih glasbeni novinar, nato koncertni organizator in glasbeni urednik, zdaj pa je uspešen mladinski pisatelj ter človek, ki prisega na zdrav in pozitiven način življenja, ki ga izpričuje tudi X. v njegovem imenu.

38


Profile for revija Bukla

Bukla, št. 82-83  

Knjiga meseca Mance Košir, Pobliski v prevode, Portret, Knjige in moje življenje ...

Bukla, št. 82-83  

Knjiga meseca Mance Košir, Pobliski v prevode, Portret, Knjige in moje življenje ...

Advertisement