Issuu on Google+

Brezplačna revija o dobrih knjigah.

leto 8/št. 79-80 julij–avgust 2012 www.bukla.si Ker zgodbe navdihujejo ...

Boštjan Gorenc o knjigah v svojem življenju; Knjiga meseca dr. Mance Košir; Pogled od znotraj Mitje Rotovnika in poletna priporočila

Intervjuja: (str. 20-22)

Andrej Ilc

Naj založnik za leto 2012

Saša Vodovnik

Naj knjigotržec za leto 2012 Preberite tudi: Pogovor z britansko literarno agentko Carole Blake Naslednja številka Bukle izide 5. septembra 2012.


Samo Rugelj razmišlja Leto8/številka 79-80, julij–avgust 2012 Natisnili smo: 30.000 izvodov. IZDAJATELJ UMco, d. d., Leskoškova 12, 1000 Ljubljana Telefon: (01) 520 18 39, Faks: (01) 520 18 40 bukla-urednistvo@umco.si ISSN: 1854-3359 UREDNIŠTVO in PISCI Odgovorni urednik: dr. Samo Rugelj Kreativna urednica: Renate Rugelj Pomočnik urednika: Vesna Paradiž Jezikovni pregled: Tine Logar Pisci: Aleš Cimprič, Ana Geršak, Maša Ogrizek, Vesna Paradiž, Majda Peklaj, Renate Rugelj, Samo Rugelj, Kristina Sluga, Tina Škrajnar Petrovič, Tina Šebenik, Žiga Valetič Gostujoči pisci: Sašo Dolenc, Boštjan Gorenc, Barbara Juršič, Manca Košir, Ida Mlakar OBLIKA in PRIPRAVA Oblikovanje in prelom: Vesna Paradiž Grafična priprava za tisk in tisk: Schwarz Print d. o. o., Ljubljana Fotografija na naslovnici: Borut Krajnc OGLASNO TRŽENJE Renate Rugelj Telefon: (01) 520 18 31, GSM: 041/670 666 Brez pisnega dovoljenja izdaja­telja je vsaka javna priobči­tev, predelava ali uporaba vsebi­ne prepovedana. Vse pravice pridržane! Pisci in kolumnisti izražajo svoja mnenja in ne nujno mnenja uredništva.

100

LEGENDA KRATIC m. v. – mehka vezava t. v. – trda vezava pt. v. – poltrda vezava

95

100

75

100

100

95

95

25 75

25 75

5

5

0 25

0

Za nami je prva polovica leta, ki se je za vse, ki se s knjigami ukvarjamo poklicno, zaokrožila v Portorožu z založniškim kongresom in knjigotrško akademijo, in pred nami so (vsaj za nekatere) poletne počitnice. Na tokratnih straneh BuklePlus nam letošnja nagrajenca, Naj knjigotrška Saša Vodovnik in Naj založnik Andrej Ilc, razkrijeta skrivnosti svojega dela in med drugim ponudita tudi nekaj izvrstnih nasvetov za letošnje poletno branje, zato se zdi prav, da fenomen poletnega branja obdelamo tudi v tokratnem uvodniku. Poletno branje je po navadi pojmovano v naslednjem kontekstu: poletje-veliko časa-branje. Zato se v tem času marsikdo napoti v knjigarno po knjigo ali dve, da bi mu ti skrajšali, popestrili ali razjasnili počitnice. Če tega ne počne prav pogosto, ga lahko hitro zajame nelagodje zaradi široke izbire, ki jo nudi najnovejša slovenska založniška produkcija, zato mu je tudi Bukla lahko v prijetno pomoč. Na poletno branje pa se s svojimi akcijami odzovejo tudi založniki in knjigotržci in prav zanimivo je pogledati, kako koncepti teh akcij odsevajo splošne založniške ali prodajne strategije vsakega od ponudnikov. V abecednem vrstnem redu se bomo dotaknili štirih »poletnih« strategij. 1) Knjigarne Mladinske knjige Ponudba poletnega branja je povsem v skladu s splošno strategijo našega največjega in hkrati tudi splošnega založnika. To je logično, saj gre za (poleg DZS) našo največjo knjigarniško verigo, ki mora s svojo ponudbo streči širokemu krogu splošnih knjižnih kupcev. Program knjig, ki jih najdete na njihovih najbolj izpostavljenih knjižnih policah, se tako razteza od letošnjih romanov (novi Barnes, Paasalinna, Allende) in lanskih naslovov iz zbirke Roman (v mehki različici so, denimo, na voljo Druga roka, Soba, Sibirska vzgoja in Služkinje) prek leposlovja izpred nekaj let, kjer čakamo na nov prevod njihovega avtorja (denimo Murakamijev Kafka na obali), žanrskih uspešnic avtorjev, ki imajo prevedenih že več knjig in zato že prepoznavno ime (recimo Harlan Coben in Jo Nesbø), do nekaj najbolj vročih novitet v angleškem jeziku. Tej poletni ponudbi knjig lahko zato rečemo splošna – primerna je tako za kupca, ki si želi brati nekaj zahtevnejše sveže leposlovje, ali pa tistega, ki se raje odloči za preverjene leposlovne uspešnice in žanrski izbor. 2) Knjigarna Modrijan Pri založbi so se letos odločili postreči z malce drugačnim konceptom poletnega branja, s katerim ciljajo predvsem na tiste, ki so jim pri srcu ženske avtorice. Če ob najbolj izposojenih knjigah v slovenskih splošnih knjižicah ob ženskih avtoricah najpogosteje pomislimo na pisateljice ljubezenskih (zgodovinskih) romanov, potem so pri Modrijanu ciljali više in k izboru povabili šopek domačih literarnih kritikov, pisateljev, knjigarjev, prevajalcev in drugih (denimo tudi našo kreativno urednico), ki so tesno povezani s knjigami, in jih poprosili, da jim zaupajo svoj paket najljubših knjig ženskih avtoric. Iz vsega skupaj se je izcimilo kakih petdeset knjižnih naslovov, ki segajo od mednarodnih literarnih nagrajenk, kot sta, denimo, pulitzerjevka Jennifer Egan (Tatovi na obisku) in dvakratna goncourtova nagrajenka Marie NDaye (Rosie Carpe in Tri močne ženske), prek domačih veleuspešnic, kot je, recimo, Cavazza Vesne Milek, blestečih 95

75

5

Poletno branje ni eno, poletnih branj je več

0 25

Izdajo Bukle je sofinancirala Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

BUKLA_LOGO

20. avgust 2007 16:13:58

www.bukla.si

5 0

3

pisateljic, kot sta Ayn Rand (Mi, živi) in Marguerite Yourcenar (Severni arhivi) itn. Tej poletni ponudbi knjig lahko zato rečemo, da je narejena s konceptom, primerna pa je za tiste kupce, ki bi čez poletje radi brali nekaj neobičajnega ali spregledanega. 3) Študentska založba Za razliko od prejšnjih dveh ta založba kot poletno branje nudi predvsem svoje knjižne izdaje, pri katerih je pohvalno, da gre v glavnem za domače avtorje iz letošnje produkcije (denimo Virkov zadnji roman Kar je odnesla reka, kar je odnesel dim, pa Filipčičeva Mojstrovka, zbirka kratkih zgodb Tomaža Kosmača Varnost ali pa knjige domačih avtorjev, ki so zdaj na voljo v broširani izdaji (denimo Nemška loterija Mihe Mazzinija). No, nekaj je tudi tujega leposlovja, denimo romunska uspešnica Zakaj ljubimo ženske ali pa grški roman Mala Anglija. Tej poletni ponudbi knjig bi lahko rekli inovatorska, primerna pa je za tiste kupce, ki radi posežejo po domačih avtorjih ali pa zaupajo Beletrininemu izboru. 4) Učila in Knjigarne Felix Ponudbo teh knjig bi najbrž najlaže označili s pojmom komercialna. Gre za nabor pretežno žepnih knjig od najnovejših ljubezenskih romanov Nicholasa Sparksa in Sophie Kinselle prek njihove uspešne avtorice kriminalk Camille Läckberg do priročnikov za samopomoč, reševanje partnerskih težav, biografij nogometašev (in poslovnih uspešnežev – Steve Jobs), akcij 3 za 2 itn. Za ponudbo knjigarn Felix je značilna tudi posebej izpostavljena ponudba knjig za otroke in mladino, pri čemer se da s temi knjigami početi še marsikaj drugega, kot jih le brati. Ta ponudba knjig je najbolj primerna za tiste, ki začenjajo o svojem poletnem branju razmišljati zadnji večer pred odhodom, potem pa si v bližnji knjigarni kupijo tri knjige (ali pa šest), o samem branju pa se odločijo šele na počitniški lokaciji. Kaj lahko za poletno slovo rečemo iz našega uredništva? Za nami je še eno divje polletje, v katerem smo vas želeli informirati o čim več knjižnih novostih (skoraj prevečkrat – za naš proračun – smo obseg revije povečali na 40 strani, tokrat celo na 48 strani), vas obvestiti o čim večjem številu knjižnih prireditev ter vam z avtorskimi naslovnicami Boruta Krajnca in intervjuji približati nekatere domače avtorje in ljudi, povezane s knjigami. Veseli smo, da je letošnjo Sovretovo nagrado dobil Branko Gradišnik, jeseni bomo izdali tudi nekaj knjig v njegovem prevodu, denimo Umetnost psihoterapije Antonyja Storra. Veseli smo, da neugodne gospodarske razmere niso ustavile založnikov in da še vedno izhajajo dobre knjige, čeprav, kot kažejo zadnji rezultati projektnega razpisa JAK, javna podpora vse bolj usiha. Seveda pa nas po poletju čaka izjemno pomembna jesen, ki bo v marsičem zakoličila prihodnji založniški program knjig v javnem interesu in tudi prihodnost revije, ki jo berete. Naša počitniška prtljaga bo v glavnem sestavljena iz treh reči: knjig, knjig in še knjig, zraven pa bomo dodali še kako malenkost. Upamo, da bo tako tudi pri vas. Srečno in se vidimo v drugem polčasu! 79-80 | julij–avgust 2012


Tuje leposlovje Divji detektivi

Ameriška viza

Roberto Bolaño

Juan de Recacoechea

prevod: Veronika Rot Študentska založba, zbirka Beletrina, 2012, t. v., 815 str., 39 €, JAK

prevod: Ferdinand Miklavc Modrijan, zbirka Bralec, 2012, m. v., 232 str., 19,90 €, JAK

Redkokdaj se zgodi, da v slovenščino dobimo kak bolivijski roman, še večje presenečenje pa je, da gre za izvrstno literarno delo. Zgodba je preprosta in premočrtna: Mario Alvarez, nekdanji učitelj angleščine s preteklostjo, ki bi jo najraje pozabil, se pripelje v bolivijsko prestolnico La Paz, da bi tu dobil ameriško vizo, s katero bi odšel na obisk k sinu na Florido in potem morda tam začel novo življenje. Papirje ima urejene tako, da bi uslužbencem na konzulatu vlil zaupanje, da gre samo na obisk, kar pomeni, da naj bi imel doma dovolj premoženja, ki se mu ga ne bi splačalo zapustiti. Žal pa se tu skriva zoprna podrobnost: papirji so ponarejeni. Prošnja za vizo se tako kmalu obrne v vse bolj divje tavanje po La Pazu, razmišljanje o ilegalnih kombinacijah, ki bi ga pripeljale do želenega žiga, pred nami pa se v vsem svojem koloritu, polnem obstrancev, razgrne nočni La Paz, ki utripa v pehanju za zaslužkom. Ob tem posebno ozračje ustvarja slog Juana de Recacoechea (1934), saj spretno oponaša hard boiled pripovedovanje kakega Chandlerja, glavnega junaka pa postavi v podoben položaj kot Chandler svojega Marlowa, saj ta, vse bolj upehan, tone vse globlje, da bi potem na koncu izplaval na povsem drugem koncu. Izvirno. > Samo Rugelj

Roberto Bolaño

Poleg romana 2666 so Divji detektivi iz leta 1998 najbolj izpostavljeno, po mnenju nekaterih kritikov najboljše, vsekakor pa eno najbolj intrigantnih del čilskega pisatelja Roberta Bolaña (1953–2003), ki ga, sploh v osrednjem delu, prvoosebno pripoveduje veliko naratorjev. To pa ni samo halucinantno potovanje dveh poemskih pesnikov, čilskega Artura Belana (avtorjevega alterega) in mehiškega Ulisesa Lime, revolucionarjev, ustanoviteljev pesniške skupine visceralni realisti in priložnostnih preprodajalcev marihuane, ki se odpravita iskat skrivnostno pesnico Cesáree Tinajero (ta je izginila po mehiški revoluciji konec tridesetih let, njuno potovanje po raznih državah in več kontinentih pa traja dve desetletji od sredine sedemdesetih do sredine devetdesetih), temveč tudi eklektična ter svojevrstna mešanica magične literature (t. i. infrarealizma), poročilo o iskanju (izgubljenega) življenjskega smisla, detektivska zgodba, pri kateri poleg pesnikov sodeluje tudi bralec, izbrušen prikaz latinskoameriških diktatur, ki so na razne načine obračunavale s svojimi nasprotniki in pa tudi avtobiografski odsev avtorja, ki ga je osebna pot, polna tveganj, dekadentne spolnosti in neomajne vere v literaturo vodila od južne in srednje Amerike do Francije in Španije, kjer je ustvaril svoja najboljše romane. Poletno branje za tiste, ki si upajo v globino po biser sodobne latinskoameriške proze. > Samo Rugelj

Hiša na nabrežju Jurij Trifonov

prevod: Lijana Dejak Litera, zbirka Nova znamenja, 2012, m. v., 196 str., 19,90 €, JAK

Ruski pisatelj Trifonov sodi med najprepoznavnejše predstavnike t. i. urbane proze. Mesto je v drugi polovici 20. stoletja postalo prostor križanja posameznikov različnih etičnih, ideoloških ter drugih nazorov in kot takšno ploden teren za pronicljivo družbeno kritiko. Simbol tovrstnega križanja je mesto v malem, hiša na nabrežju reke Moskve, kjer se v pripovedovalčevem večperspektivnem in kronološko obsežnem zapisu – besedilo se razteza od tridesetih pa vse do sedemdesetih let prejšnjega stoletja – odvijejo najpomembnejši dogodki pričujočega dela, ki ga je avtor skromno poimenoval »povest«. Sredi tako zasnovane prozne širine izstopa življenjska zgodba Vadima Aleksandroviča Glebova. Ta je v imenu udobnega življenja pripravljen izdati vse: osebne nazore, čast, prijatelje, ljubezen. S kritičnim orisom častihlepnega junaka pa Trifonov kritizira predvsem družbeni sistem, ki mu tovrstni »glebovski« konformizem predstavlja najvišjo vrednoto. > Ana Geršak

Reber Carl Frode Tiller prevod: Jana Kocjan Modrijan, zbirka Bralec, 2012, m. v., 248 str., 27,20 €

Roman norveškega avtorja (1970) iz leta 2001, večkrat nagrajenega za najboljši prvenec, je za bralca izzivalno, gosto pisano delo, v katerem spremljamo večinoma prvoosebne zapiske pripovedovalca, mladega moškega, hospitaliziranega v psihiatrični bolnišnici, kjer ga je zdravnik pozval, naj kot del psihoterapije popiše svoje spomine na mladost. Pred nami se razpre patološka slika norveške družine, z očetom kot alkoholikom, in mamo, ki ji oče očita, da je predebela, zgodba pa že skozi način podajanja ponazarja shizofreno sliko pripovedovalca, ki mu je sedanje stanje rezultanta vseh sil genov in okolja. Intenzivno. > Samo Rugelj 79-80 | julij–avgust 2012

4


Tuje leposlovje Mračna plat ljubezni Rafik Schami

prevod: Urška P. Černe Mladinska knjiga, zbirka Roman, 2012 (izide julija)

Schami (1946) je Sirijec, ki že 40 let živi v izgnanstvu v Nemčiji, a je očitno svojevrstno pooRafik Schami sebljenje reka, da lahko človeka spraviš iz države, ne pa tudi države iz človeka. Njegove knjige se vse po vrsti dotikajo bodisi življenja v Damasku ali pa v Ma'louli, njegovem rojstnem kraju, bodisi življenja v Nemčiji z vidika tujca, Sirijca. Mračna plat ljubezni je njegov zadnji roman, ki je izšel leta 2004 in se pravzaprav začne kot eksotična kriminalka. Mrtev mož, muslimanski oficir, umorjen visi v košari nad vhodom v Bulosovo kapelo v Damasku. Ko se komisar Barudi odpravi zaslišat mrtvečevo skrivnostno vdovo, mu skrivna služba vzame primer iz rok. Barudi na lastno pest preiskuje naprej in odkriva krvavo politično in versko ozadje, ki muči Sirijce že vse od začetka 20. stoletja. S tem primerom pa je povezana tudi nesreči zapisana ljubezenska zgodba, ki se razkriva skozi tri generacije, saj v svetu starih družbenih struktur ni imela niti najmanjših možnosti. To izjemno in obsežno delo je poklon Damasku in Siriji, ki je Schamijeva največja in najtemnejša ljubezen, njegova najdlje trajajoča in globoka ljubezenska zveza – ki pa jo vzdržuje na daljavo. Mitičen, mističen in enkraten roman, ob katerem se boste na polovici (počasnega!) branja razveselili, da ga še ne bo hitro konec. > Vesna Paradiž

Otok pod morjem Isabel Allende

prevod: Veronika Rot Mladinska knjiga, zbirka Roman, 2012, t. v., 548 str., 32,95 €

Isabel Allende

Na Karibskem otoku Saint Dominge (Haiti) spremljamo življenje dveh pogumnih žensk, plašne sužnje Tete in prekrasne mulatke Violette ob koncu osemanjstega in na začetku devetnajstega stoletja. Prva živi na plantaži sladkornega trsa, kjer jo francoski lastnik Valmorian izkorišča za spolne in druge usluge, medtem ko mora skrbeti za njegovo bolehno ženo in sina, druga pa je živahna kurtizana, ki bogatim strankam svoje usluge drago zaračunava. Obe obdaja pisana paleta moških junakov, od strogega vojaškega stotnika Relaisa, mladega junaškega sužnja Gamba, plašnega doktorja Parmentierja prek španskega pridaniča Sancha, duhovnika in drugih, ki v večini primerov odločajo o usodi obeh žensk. Priljubljena čilsko-ameriška pisateljica (1942), ki je tudi v Sloveniji veliko prevajana (Eva Luna, Pigmejski gozd, Hči sreče, Hiša duhov, Afrodita itn.), je z zgodovinskim romanom Otok pod morjem ustvarila veliko sago o suženjstvu, zapeljevanju, prepovedanih razmerjih in revolucionarnih bitkah za osvoboditev črncev izpod jarma belih gospodarjev. > Renate Rugelj


Tuje leposlovje Goli kruh

Medenka

Mohamed Šukri

Stendhal

prevod: Mohsen Alhady in Margit P. Alhady Center za slovensko književnost, zbirka Aleph, 2012, m. v., 206 str., 18 €, JAK

prevod: Jaroslav Skrušny Študentska založba, zbirka Beletrina, 2012, t. v., 438 str., 34 €, JAK

Nedokončani roman francoskega pisatelja (1783–1842), ki se je kot vojak in diplomat tudi dejavno udeleževal prevratnega zgodovinskega dogajanja, je izšel skoraj pol stoletja po njegovi smrti, torej 1889, ima za glavno junakinjo kmečko dekle, ki se s svojimi kvalitetami (pamet, lepota, odločnost) uspe prebiti v eminentne pariške kroge. Novi prevod Stendhala je spet imenitno opravil lanski Sovretov nagrajenec (priznanje je dobil za prevod Življenja Henryja Brularda), roman pa je potret Francije devetnajstega stoletja, ko je bila neodvisna, aktivna in samosvoja ženska še velika redkost, kar je Stendhal, znan tudi kot velik osvajalec prelil v subtilni mozaik skrivnostnih vzgibov za kasnejše človeške odločitve. Za vse ljubitelje francoske klasike. > Samo Rugelj

Včasih je že življenje avtorja najbolj prepričljiva literatura in to bi lahko potrdili tudi za avtobiografski roman Mohameda Šukrija (1935–2003), ki je nastal leta 1973 tako, da je Šukri sproti pisal svoje delo v knjižni arabščini, potem pa ga po odlomkih ustno prevajal pisatelju Paulu Bowlesu (Zavetje neba) v španščino, da je ta potem povedano zapisal v angleščini. Delo je doživelo tak mednarodni odziv, kot ga pred njim ni bil deležen še noben maroški književnik, roman je bil v Maroku dolgo prepovedan in je svoj izid v izvirni in necenzurirani različici doživel šele leta 2000. Gre za naturalističen opis krute Šukrijeve mladosti, ki so ga na eni strani spremljale bedne razmere, prisilno delo, nasilnost (nasilni oče je v navalu besa umoril Šukrijevega brata), potepuštvo, kriminal itn., na drugi pa tudi delikventne oblike mladostniške spolnosti, od mladostne prostitucije in posilstva otroka nad otrokom do najstniškega obiskovanja bordelov. Brutalna slika Tangerja malo pred časom, ko so vanj prišli Bowles, Jean Genet in Tennessee Williams. > Samo Rugelj

Dihanje v marmor Laura Sintija Černiauskaitė

Strah

prevod: Klemen Pisk Sodobnost International, zbirka Horizont, 2012, t. v., 180 str., 24,90 €

Stefan Zweig prevod: Ana Jasmina Oseban eBesede, zbirka Besede, 2012, m. v., 88 str., 8,90 €

Laura Sintija Černiauskaitė je litovska pisateljica mlajše generacije, ki je za svoj prvi roman Dihanje v marmor leta 2009 prejela nagrado Evropske unije za književnost. V slovenščino je prevedena tudi njena kratka zgodba Ramas sredi jezera, ki je izšla v antologiji Zgodbe iz Litve (2007). Dihanje v marmor je zgodba o mladi ženski, Izabeli, in njeni družini, ki jo zaznamuje Izabelina odločitev, da v družino vključi tudi problematičnega šestletnega Ilijo. Ilija pa je mali stekli psiček, deček, ki se nikakor ne more vključiti v okolje, njegov prihod v družino pa ima tragične posledice. Avtorici v romanu uspe z izjemno tenkočutnostjo predstaviti različne osebe, njihova razmerja in čustva, roman pa poleg zgodbe odlikuje tudi izjemno poetičen jezik. > Majda Peklaj

Zweig (1881–1942), avstrijski pisatelj, klasik nemškega jezika, je pri nas najbolj znan po svojih nenadkriljivih biografijah (denimo Graditelji sveta, Marija Stuart, Marija Antonietta itn.), čeprav je za seboj zapustil tudi nekaj leposlovnih biserov. Med njimi je tudi novela Strah (nastala je na predvečer prve svetovne vojne), v njej pa je glavna junakinja Irene Wagner, Dunajčanka, poročena z odvetnikom, s katerim ima dva otroka, ki se spusti v prepovedano ljubezensko razmerje z mladim pianistom. Začetno dražljivost pa kmalu zamenja strah, ko jo začne zasledovati in izsiljevati ženska, ki se predstavlja za pianistovo partnerko, in od nje zahteva vse večje vsote denarja za svoj molk. Irene nekaj časa še igra to igro, potem pa ta začne presegati njene finančne zmožnosti … Novela Strah je doživela tudi tri filmske upodobitve (nazadnje 1992), njena aktualnost ter mojstrska ubeseditev čustvenih odtenkov ženske v stiski pa odzvanjata še do današnjih dni. > Samo Rugelj

Seznam prešuštnic Jerzy Pilch

prevod: Klemen Pisk Sodobnost International, zbirka Horizont, 2012, t. v., 172 str., 24,90 €

Pisma Nori James Joyce

prevod: Tina Mahkota Študentska založba, zbirka Beletrina, 2012, t. v., 131 str., 24 €, JAK

Šegavi roman poljskega pisatelja (rojenega leta 1952; v slovenščino imamo prevedeno njegovo delo Pri mogočnem angelu), ki ga nekateri vzporejajo s Hrabalom, drugi pa s Kundero, je potepanje po poljski stvarnosti osemdesetih let, ki ga zanetita dva intelektualca z različnih bregov železne zavese. Prvi je Gustav, ki je (začasno) omagal na svoji pisateljski poti in je raje asistent na fakulteti, drugi je švedski gost na medkulturni izmenjavi, ljubezenske probleme, ki so jima skupni pa skušata utopiti tako v pijači kot v obiskovanju bivših Gustavovih deklet. Manj ekspliciten kot obljublja naslov pa Seznam prešuštnic odstira tudi druge dimenzije prešuštvovanja, torej raznovrstnega kompromisarstva, oportunizma in izdajanja, ki mu je bila v tistem času izpostavljena večina poljske družbe, zato lahko delo danes beremo tudi kot ironičen pogled na nekdanjo Poljsko. > Samo Rugelj 79-80 | julij–avgust 2012

Zakaj bi človek bral pisma, ki jih je James Joyce v obdobju 1904–1912 (dve pismi sta še iz kasnejšega obdobja) napisal Nori, svoji muzi, kasneje pa tudi ženi? Zato, seveda, da bi pokukal v intimnost pisatelja, ki je ustvaril ključno delo sodobne književnosti Ulikses, ki se v svoji neponovljivosti odvije 16. junija 1904, torej dva dni po tem, ko sta se z Noro prvič srečala. Emocionalni tobogan, ki se skozi njegovo perspektivo vije od razjedajoče ljubosumnosti, prek pobite sprijaznjenosti, da se bosta razšla, do popolne predanosti, priča o burnosti njunega razmerja, ki pa je vseeno preživelo do konca njegovih dni (1882–1941). > Samo Rugelj 6


Tatovi na obisku

2008, sl. prevod 2009), iz de setletja poprej pa še Ure Michaela Cunnighama, ki se dogajajo v treh vzporednih časovnih obdobjih, Ameriško pastoralo Philipa Rotha, Ladijske novice Annie Proulx in Tisoč akrov Jennifer Egan Jane Smiley. S Pulitzerjevo nagrado so tako pogosto nagrajena konceptualno nenavadna dela in nekaj podobnega bi lahko rekli tudi za delo Tatovi na obisku Jennifer Egan, ki nima klasične romaneskne strukture in ki je nagrado dobilo leta 2010. Če se sprva zdi, da se bo zgodba vrtela okoli dveh likov, zasnovanih na začetku, najprej kleptomanke Sashe, ki zaradi svoje slabe točke obiskuje psihiatra, s katerim razdelujeta vzgibe za njene impulzivne kraje, ki jo potem spravijo v razne težave, in pa glasbenega menedžerja Bennija, ki mu je Sasha poslovna pomočnica, medtem ko se je Benny znašel v tipični krizi srednjih let, z otrokom iz prejšnjega zakona, in s svojevrstnim poživilom v obliki zlatih ostružkov, ki si jih stresa v kavo za večjo spolno moč, se delo v nadaljevanju obrne k drugim likom. Ti so na razne, bolj ali manj neposredne načine povezani z junakoma, ki sta predstavljena na začetku romana, bodisi da so to Bennijevi prijatelji iz mladosti ali pa njihovi otroci, ki skupaj in s pomočjo glasbe (ta je nekakšna druga rdeča nit tega dela) poustvarjajo urbano stvarnost zadnjih desetletij. Delo, pri katerem so se kresala mnenja kritikov, ali sploh upravičeno nosi naziv roman, pa je nedvomno prepričljivo v svojem upodabljanju človeške umrljivosti in krhkosti, še posebej pri likih, za katere je na površini videti, da imajo vse, v svojem notranjem bistvu pa so (morda tudi zato) še bolj ranljivi. > Samo Rugelj

Jennifer Egan

prevod: Maja Novak Modrijan, zbirka Bralec, 2012, m. v., 360 str., 22,70 €, JAK

Lani je minilo sto let od smrti Josepha Pulitzerja (1847–1911), madžarskoameriškega izdajatelja časopisov, ki je pri svojih časnikih vpeljal tehniko t. i. novega žurnalizma (s katero so novinarske teme začeli obdelovati na bolj literaren način, včasih tudi bolj »rumen«) in proti koncu devetnajstega stoletja postal ena od vodilnih osebnosti ameriških demokratov, saj se je z vsemi silami boril proti velekapitalistom in korupciji. Njegovo ime je danes najbolj povezano z vsakoletnim podeljevanjem Pulitzerjevih nagrad, ki se je začelo nekaj let po njegovi smrti, leta 1917, in čeprav gre večinoma za nagrade za različne novinarske dosežke, ki vsako leto v Ameriki pritegnejo veliko medijske pozornosti, Pulitzerjeve nagrade podeljujejo tudi za najboljše leposlovne in neleposlovne knjige. S to nagrado nagrajeni romani so znani in prevajani tudi pri nas. Iz tretjega tisočletja smo, denimo, dobili zbirko zgodb Tolmač tegob indijsko-ameriške pisateljice Jhumpa Lahiri (nagrada 2001, sl. prevod 2009), Middlesex Jeffreyja Eugenidesa (nagrada 2003, sl. prevod 2004), Cesto Cormaca McCarthyja (nagrada 2007, sl. prevod 2008) in Kratko čudovito življenje Oscarja Waa dominikansko-ameriškega pisatelja Junota Diaza, pri katerem so avtorjeve opombe pod črto »organska nit, ob kateri se stika dogajanje romana« ­(nagrada

Sestra Sigmunda Freuda Goce Smilevski

prevod: Sonja Dolžan Cankarjeva založba, 2012, t. v., 288 str., 27,95 €, JAK Goce Smilevski

Še ne štiridesetletni makedonski pisatelj Goce Smilevski je za roman Sestra Sigmunda Freuda (2010) prejel nagrado Evropske unije za književnost, pred tem pa je njegov Pogovor s Spinozo (2002) prav tako dočakal prevod v številne jezike. Delo, ki razišče domače okolje in mladostna leta ene najbolj uglednih osebnosti v zgodovini znanosti, mora nujno vzbuditi pozornost, še posebej če se odpre s provokativnim uvodom, kjer izvemo, da Freud, sicer v visoki starosti, svojih štirih sestra ni dodal na seznam tistih, ki bi jih lahko rešil z Dunaja, ko so nacisti začeli preganjati družine judovskega porekla. Bralca v prvoosebnem tonu nagovori sestra Adolfine, ki je del življenja preživela v Gnezdu, bolnišnici za duševne bolezni, in s sestrskega vidika pojasni bratove strokovne nazore, njegov odnos do judovstva in religij. Navaja dogodke, ki so zaznamovali družino, ter Dunaj tistega časa, oriše pa tudi zgodovinske spremembe evropskih družb v odnosu do »norosti«. Spretno napisan roman je prikrit življenjepis z inovativnim zasukom: življenja Freudovih sester so se namreč končala v koncentracijskem taborišču. > Žiga Valetič 7

79-80 | julij–avgust 2012


Potopisi V 80 dneh okoli sveta

Maska Afrike

Michael Palin

V. S. Naipaul

prevod: Samo Kuščer Cankarjeva založba, zbirka S poti, 2012, m. v., 263 str., 24,94 €

prevod: Aljaž Kovač Cankarjeva založba, zbirka S poti, 2012, m. v., 323 str., 27,95 €

Najslavnejši potopis vseh časov je bil napisan že leta 1873, a s svojim inteligentnim konceptom in prefinjeno zgrajeno napetostjo pri svetovnih popotnikih še vedno zbuja skomine, da ga hočejo tako ali drugače posnemati. Bogomil Ferfila se je v enakem času okoli našega planeta odpravil sredi devetdesetih let in potem napisal knjigo z enakim naslovom, seveda pa je na poti kot prevozno sredstvo uporabljal tudi letalo, montypytonovec Michael Palin (v slovenščini imamo njegov monografski potopis Nova Evropa) pa se je konec osemdesetih let odločil za pogumnejšo različico (ob knjigi je nastala tudi TV-serija), saj se je namenil obkrožiti Zemljo po površini tako kot vernovski junak Anglež Phileas Fogg s svojim francoskim junakom, ob tem pa čim bolj natančno slediti njuno pot. Človek bi pomislil, da bo to sto let po »izvirnem« literarnem podvigu veliko laže, a Palin v svoji knjigi pokaže, da temu ni tako. Mnogo potniških linij, tako ladijskih kot železniških je bilo zaradi rentabilnosti pač ukinjenih, večje težave pa je povzročal evrazijski del, ki je zahteval skoraj dve tretjini časa, hkrati pa prinesel veliko več dogodivščin kot poznejše potovanje z vlakom prek Amerike in potem plovba s sodobno ladjo prek Atlantika nazaj proti izhodišču. > Samo Rugelj

Kaj je dejansko prava podoba Afrike? Postkolonialistična pokrajina, v kateri se med seboj bijejo interesi mednarodnih korporacij in kolonialističnih ostankov? Krščanstvo in islam, ki sta si Afriko skušala podrediti v minulih stoletjih? Ali tradicionalna, nikjer zapisana verovanja, ki so se do današnjih dni prenašala zgolj z ustnim izročilom? Naipaul (1932), trinidadsko-indijski nobelovec (v slovenščini lahko berete njegova romana Maser mistik in Posnemovalci), že dobro znan po svojih indijskih potopisih, skuša na to vprašanje odgovoriti med svojim potovanjem po geografiji in zgodovini nekateri afriških držav, od Ugande, prek Nigerije, Gane, Slonokoščene obale in Gabona do Južnoafriške republike, ob tem pa s svojim preciznim stilom pred nami izriše Afriko v svojih nasprotjih, ki nas lahko samo prevzame. Afriška potopisa Ryszarda Kapuścińskega v zbirki S poti (Cesar in Ebenovina) sta dobila dostojnega naslednika. > Samo Rugelj

Zgodbe z afriških in azijskih dvorišč

V gozdu metropol Karl-Markus Gauß

prevod: Ana Grmek Slovenska matica, zbirka Prevodi iz svetovne književnosti, 2012, 244 str., 22 €

Dragan Potočnik

Pivec, zbirka Branje, 2011, m. v., 196 str., 18 €

Karl-Markus Gauß je pri nas že znan kot pisec nenavadnih, a izpiljenih potopisov, kot je, denimo, delo Umirajoči Evropejci, v katerem je obiskal nekatere minimanjšine, tudi naše kočevske Nemce v Sloveniji, in popisal njihovo zgodovino ter tudi počasno usihanje. V drugem prevedenem potopisnem poročilu, Jedci psov iz Svinije, je obdelal slovaške Rome. V svojem tretjem potopisnem delu v slovenščini pa nas popelje na vznemirljivo potovanje po nekaterih evropskih mestih in ulicah, ki jih spretno prepleta z zgodbami in delom ter ustvarjanjem raznih znanih (med njimi so tudi Slovenci, recimo Jernej Kopitar in Ivan Cankar) ali pa tudi manj znanih ljudi ter naključnih popotnih vzgibov in utrinkov, kar vse skupaj splete v prefinjeno odo življenju in kulturi Srednje Evrope. > Samo Rugelj

79-80 | julij–avgust 2012

V Zgodbah z afriških in azijskih dvorišč se spajajo zgodovina, popotništvo in modrostno leposlovje, ki tudi sicer tlakujejo osebne in akademske poti Dragana Potočnika. V petindvajset dokumentarnih utrinkov se kontrastno vriva poezija popotniškega vetra, polnega naključij in smisla obenem. Avtor stremi k črpanju spoznanja iz vsakega doživljaja, geste, misli ter iz vzdušja v naravi ali med ljudmi. Uporablja nekoliko vzvišen jezik, s katerim želi vračati dostojanstvo revnim, ki jih srečuje, in kljub historičnemu tlakovanju svoje pripovedi se bolj kot aktualni stvarnosti dežel, ki jih obišče, pusti zapeljati njihovemu romantičnemu mitu. V empatičnih pogovorih z domačini tako zasluti alternativne vrednote za naš, »razviti« svet. > Žiga Valetič

8


Domače leposlovje Sledi v pesku

V pozlačenem mestu

Magda Reja

Miriam Drev

Mladinska knjiga, zbirka Nova slovenska knjiga, 2012, pt. v., 128 str., 19,95 €, JAK

Cankarjeva založba, 2012, t. v., 278 str., 27,95 €, JAK

Pesnica in prevajalka, ki nas že dolgo razveseljuje s prevodi iz angleščine in nemščine, se je tokrat podala na prozno pustolovščino v pozna osemdeseta leta, ko so vzhodnjaki dihali slepeče obljube onstran železne zavese in kar (pre) pogosto ostali praznih rok. Tovrstno zaslepljenost na lastni koži občuti prvoosebna pripovedovalka Ivana. Ko se z možem Luko odločita, da se bosta »s trebuhom za kruhom« preselila na Dunaj, ne vesta, kaj ju čaka. Zaradi naivnosti se kmalu po prihodu zapleteta v nečedne posle s spletkarskim Lukovim šefom Zbigniewom, ki počasi, a vztrajno vdira v njuno zasebnost. Pripoved gradi na napetem odnosu med Ivano in Zbigniewom, a se kmalu razširi na zakonsko intimnost ter končno v pripovedovalkino notranjost. V boju z okolico (p)ostaja Ivana vse bolj osamljena. Ji bo uspelo zbrati dovolj moči za nov začetek? V tem spretno napisanem prvencu se odgovor skriva med vrsticami. > Ana Geršak

Slovenska popotnica, etnologinja in umetnostna zgodovinarka je v knjigi Ime tvoje zvezde je Bilhadi leta 2006 opisala svoje neobičajno potovanje s karavano kamel preko Sahare. Tudi v drugo ostaja zvesta ljubezni do črne celine, predvsem do njenega saharskega dela, le da so kamele tokrat zamenjali tovornjaki. S počasnim konvojem se je po peščenih sipinah cijazila s skupino tovornjakarjev, ki so tihotapili cigarete, različno trgovsko blago in podsaharske emigrante. Dolgo, enolično vožnjo so prekinjale številne tehnične okvare starih in zakrpanih tovornjakov, šoferji in sopotniki pa so zastoje večinoma sprejemali s tiho vdanostjo in mirnostjo. Žgoče sonce, peščeni veter, revna mesta in ljudje, ki so jih srečevali na poti, so njeno saharsko avanturo dopolnili v slikovite potopisne zgodbe. > Renate Rugelj

Ki od daleč prihajaš v mojo bližino

Poročena na rdeče Iztok Osojnik

Marko Sosić

Mladinska knjiga, zbirka Nova slovenska knjiga, 2012, pt. v., 156 str., 22,95 €, JAK

Študentska založba, zbirka Beletrina, 2012, t. v., 345 str., 27 €, JAK

Marko Sosić

Vzdušje Osojnikovih kratkih zgodb morda najelegantnejše zajameta stavka iz uvodnih zgodb: »besedilo je vlak, ki vozi mimo perona« in »zgodba se je potuhnila, skriva se«. Avtor tako v zanko ne lovi fabule, ampak pisanje samo, pri čemer ne sledi le njegovim notranjim zavojem, ampak tudi zunanji močvari, v kateri se pisatelj oziroma pesnik nenehno trudi obdržati glavo nad blatom. Tako avtor ob intimnejših zapisih o »posebnem svetu znotraj sveta«, v katerem »padaš tja dol, vase«, reže tudi jedko sliko (slovenske ) družbe, ki živi »pod pritiskom kapitala in množic v bebavem deliriju«. > Maša Ogrizek

Marko Sosić je gledališki in filmski režiser, rojen v Trstu, sicer pa tudi pisec romanov in kratkih zgodb – pričujoče delo je njegov tretji roman. V njem spoznamo tržaškega profesorja prirodoslovja Ivana (z balkanskimi koreninami), ki živi mirno življenje z ženo in hčerko, se razume s prijatelji in dijaki, pridno obiskuje svoje ostarele starše in ima navzven vse možnosti za srečen konec. Vendar, kar nam pomenljivo pove že naslov, živi v njem tudi nekaj, nad čemer nima nadzora, neki davno potlačeni dogodki, neko temno nezavedno, ki od daleč prihaja v njegovo bližino, v ospredje njegovega življenja in počasi prevzema prevlado nad njim. Psihoanalitični roman, ki bi z veseljem bral (in analiziral) tudi Freud! > Vesna Paradiž

Ali mrtvi sanjajo? Urban Klančnik

Spirea, 2012, t. v., 260 str., 25 €

Rdeča pošast

Izpod peresa mladega koroškega pisatelja, ki je doslej sicer ustvarjal kratko prozo, smo dobili romaneskni prvenec, geografsko in historično deloma vezan na okolje, iz katerega izhaja, deloma pa na globalno svetovno dogajanje v času druge svetovne vojne. Vojni roman je podan v kronoloških zapisih med 6. aprilom 1941 in 14. avgustom 1945, uvodni in končni zapis pa sta bliže nam –14. avgusta 2009 namreč devetinosemdesetletni protagonist reflektira nekdanje grozovite dogodke. Delo na mučen, a realističen način popisuje potek vojne, ki je ubila mnoge in razčlovečila preživele. Pretresljivo! > Vesna Paradiž

Robert Šabec

KUD Apokalipsa, zbirka Aurora, 2012, m. v., 167 str., 15 €

Kratkoprozni prvenec novinarja, scenarista in režiserja Roberta Šabca razkriva duha današnjega časa, ko je slovenska zgodba o uspehu vedno bolj v zatonu, sreča posameznika pa se meri z nesrečo drugega. Realistično zapisane družbenokritične zgodbe v središče postavljajo ponižane in razžaljene, ki jim po letih izkoriščanja dokončno prekipi in se v svoji nemoči znesejo nad svojimi zatiralci. Šabec se ne ogne niti perečim problemov, kot so izbrisani ali pedofilija v cerkvenih krogih. Pogumna in uporna avtorska pisava, ki pa ponekod (enoplastno slikanje protagonistov) še razkriva začetne pisateljske korake. > Kristina Sluga

www.bukla.si 9

79-80 | julij–avgust 2012


Portret: Ciril Zlobec Trn ali radost v srcu? Ciril Zlobec

Mladinska knjiga, 2012, 456 str., JAK

Ciril Zlobec, prodorni mislec, angažiran intelektualec, v svojem bistvu pa predvsem pesnik, sodi med najbolj ugledna imena slovenske poezije. V literarni prostor je vstopil leta 1953, ko je izšla pesniška zbirka Pesmi štirih, danes eno najpomembnejših del v zgodovini slovenske poezije. Poleg Zlobca so v njej svoje pesmi objavili še Kajetan Kovič, Tone Pavček in Janez Menart, odtlej neločljiva štirica oz., kot jih poimenuje Zlobec v novem delu, »ubrani kvartet«. Njihova poezija je začrtala drugačen in nov pesniški slog – intimizem. Zlobčeva ustvarjalna moč tudi danes, kljub častitljivi starosti 87 let, ostaja neusahljiva. Poezija, proza, eseji, prevajanje največjih imen svetovne literature in udejstvovanje v javnem življenju pričajo o tem, da ostaja zavezan tako narodu kot kulturi, jeziku in umetniškemu ustvarjanju. Njegova ljubezen in pripadnost do slovenskega jezika in naroda izhaja iz otroštva, ko je dodobra občutil italijansko fašistično diktaturo in prepoved uporabe maternega jezika. Ves čas poziva k spravi slovenskega naroda. Tako je v besedilu Dvajset let pozneje, nastalem ob 20. obletnici naše osamosvojitve, zapisal: »... tudi v sedanji civilizacijski krizi, ki bo še dolgo trajala, se, sprti ne le drug z drugim, ampak tudi sami s sabo, travmatično izčrpavamo med svojo vse bolj zamegljeno slovenskostjo in še ne razjasnjeno evropskostjo. /.../ čim prej se moramo ovedeti, kdo in kaj smo, kaj hočemo in kaj zmoremo.«

79-80 | julij–avgust 2012

Kristina Sluga Kljub goreči narodni pripadnosti pa temelj Zlobčeve poezije nikakor ni družbenoangažiran, ampak ljubezenski. Janko Kos ga uvršča med najpomembnejše povojne ljubezenske lirike, pri čemer njegova ljubezenska poezija ni kakšna poetična tožba ali slavospev usodni ljubezni. Gre za povsem »prizemljeno« ljubezen dveh (pogosto z erotičnimi elementi), ki se v svojem odnosu osmišljata in dopolnjujeta in ki jo pesnik poimenuje »ljubezen dvoedina«. Poleg ljubezni je pogosta tematika avtorjevo vračanje na Kras oziroma v njegovo otroštvo, v zadnjih zbirkah pa je opaziti tudi naraščajočo zavest o smrtnosti in minljivosti, kar pa ne omaje Zlobčevega vitalizma. Kot je naivno mislil na začetku, mu dolgoletna ustvarjalna pot še vedno ni razkrila skrivnosti poezije, življenja in ljubezni, za katere pa zdaj ve, da bodo vedno ostale zastrte. Tako tudi mora biti, saj je ravno skrivnostnost tista, ki ga žene v novo ustvarjanje oz. novo iskanje resnice ali večne in edine Besede. Ustvarjanje ni le metafizična izkušnja, ampak nujno pogojeno tudi z vpetostjo v realno življenje. Zlobec pravi, da je »avtobiografski pesnik«, saj piše le o tem, kar je doživel ali intenzivno občutil. To ne velja le za poezijo, temveč tudi za njegove romane in eseje. V uvodu k novemu delu Trn ali radost v srcu? Zlobec zapiše, da je pričelo nastajati po njegovi dopolnjeni 80. letnici, ko je na željo Državnega arhiva Slovenije in Rokopisnega oddelka NUK-a pričel urejati svoje gradivo, kar ga je hkrati privedlo do nenehnega preizpraševanja in raziskovanja samega sebe v različnih življenjskih obdobjih. Tako so nastali spremni zapisi k posameznim arhivskim mapam, ki jih je avtor za knjižno izdajo dopolnil z »najustreznejšim izborom svojih objav« in fotografijami iz zadnjih nekaj desetletij, za katere upa, da bodo v pomoč in dodatno pojasnilo tistim, ki bi se želeli posvetiti njegovemu arhivu.

10

Pesnik, pisatelj, esejist in prevajalec Ciril Zlobec (1925) velja za enega najpomembnejših slovenskih literatov. Slavist po izobrazbi, sicer pa dolgoletni urednik revije Sodobnost, je širši javnosti poznan tudi po svojem političnem delovanju (med drugim je bil član predsedstva RS po osamosvojitvi). Dobitnik vseh pomembnejših nagrad (Prešernova, Župančičeva, Veronikina nagrada) in avtor obsežnega opusa, še vedno odstira skrivnosti pesniške besede. Gre za obsežen in bogat izbor, ki posega na vsa področja Zlobčeve življenjske poti; od njegovega umetniškega, kulturnega, uredniškega (revijo Sodobnost je urejal 30 let) do političnega delovanja. Izbor obsega tako razprave o naših največjih literatih (Cankar, Kosovel, Župančič), literarnih zgodovinarjih in kritikih (Josip Vidmar), korespondenco z Miškom Kranjcem ali nadškofom Alojzijem Šuštarjem, govore, ki so nastali ob različnih priložnostih (simpoziji, državne slovesnosti), njegovo delovanje kot slovenskega umetnika v Italiji itd. Delo, ki je v času, ko Zlobčeva generacija nezadržno odhaja, nadvse dragoceno pričevanje nekega časa. In zakaj naslov Trn ali radost v srcu? Ker je avtor ob njem spoznal, da »sem zares celota takrat, ko se jasno zavedam, čutim, da mi v srcu z enako bohotnostjo rasteta, se razraščata in cvetita tako trn kot radost«.


Knjiga meseca: izbira in piše dr. Manca Košir Vsi so zaposleni Christian Bobin prevod Nadja Dobnik Književno društvo Hiša poezije, zbirka Poetikonove lire, 2011, m. v., 109 str., 15 €

Hiša poezije je čisto posebna hiša. Je hiša ljubezni. V njej domujejo poeti, ki pišejo iz ljubezni, domači in tuji, predani »zaljubljeni besedi« (Bobin) in svetlobi Presežnega. Tako okolje je pravi dom za meni enega najljubših, Christiana Bobina (rojen 1951 v francoskem mestu Creusot, kjer živi še danes). Odkril mi ga je njegov prvi slovenski prevajalec Aleš Berger z drobceno, a nadvse dragoceno in zdaj že oguljeno, na veliko podčrtano knjigo Šibkost angelov (1995). Od takrat za avtorjem nekaj več kot petdesetih del različnih žanrov za odrasle in otroke ponavljam definicijo svetosti: »To je zame svetost: življenje sámo. Sleči vsa oblačila, sneti vse maske. Smeje se zlesti pod odejo sveže besede, dobrodejne tišine. /…/ Da, vse je v tem: vzpenjaje – k počitku. Smeh – v ogoljenju. Izobilje – v samoti.« Naslednji prevod je Bobinova poetska pripoved o Frančišku Asiškem (2001), ki »ne odide s sveta, ampak od samega sebe. Tja gre, kjer pesmi nikdar ne zmanjka diha, tja, kjer svet ni nič drugega kot ena sama osnovna nota, ki zveni v neskončnost, ena sama struna svetlobe, ki zveni večno v vsem in povsod.« Tri Bobinova dela – monolog, naslovljen na svojo umrlo ljubljeno, dnevniški zapisi in fantazijsko povest – je pretanjena prevajalka Nadja Dobnik združila v knjigi Za vedno živa (2008), ki ji zdaj sledi nadaljevanje v poetičnem romanu Vsi so zaposleni. Tudi tu je govor »o Bogu, o dobroti in čakanju«. O ljubezni. O treh velikih ljubeznih radostne čistilke Ariane (Bobin ima rad ženske like, otroke in živali. Zakaj ženske? Ker se jim zahvaljuje, njim, »ki so najbližje Bogu«), polne smeha in sanj, ki lebdi in smrči na njihovih krilih pod stropom, ko ljubi. Čeprav moški sploh ne ve, da ga ljubi. »Ni mu tre-

ba vedeti. To ni njegova stvar.« Tri ljubezni naredijo tri otroke. »Kajti Ariane vsakič, ko ljubi, dobi otroka, in vsakič, ko dobi otroka, najde srce.« In pleme – »to je toplina, smeh in čudovito zapravljanje časa« –, ki ga tvorijo njeni delodajalci, maček Rembrandt in kanarček Van Gogh, se razširi s tremi nenavadnimi imeni: z deklico Vrtiljak, dečkom po imenu Boben in s še eno punčko Gambero. Oče prve je na drugi strani griča, ribič, o katerem mati hčeri očarljivo pripoveduje, čeprav ga ni, Bobnovega očeta tudi ni, tretji pa ostane, saj se Ariane nekoč odloči: poročila se bom. »Stopila sta drug k drugemu, vsak je v dlaneh držal rdeče srce. Objela sta se, nato je Arianino srce padlo v razprte prsi gospoda Armanda, pluf, in srce gospoda Armanda je zdrsnilo v razpoko pod Adianino levo dojko, pluf.« Christian Bobin plete zlato prejo iz besed, ki jih je davno nabral na ogrlico svojega peresa, a so te milo lepe besede vedno znova sveže in polne pomena. Denimo opredelitev Boga: »Bog je nekaj tako preprostega kot sonce. Sonce nas ne prosi, naj ga obožujemo. Prosi nas samo, da ga ne oviramo in ga pustimo iti mimo, da ga pustimo delati svoje. /…/ Rad vidi, kako se smejimo in igramo. Drugo pa je njegova skrb.« Njegova zaljubljenost v besede je rasla z njim od mladih nog, iz bralca samote se je prelevil v pisca toplote, ki lahko ogreje slehernega z nežnostjo, pa tudi z ognjem, s katerim zapoje finale v romanu Vsi so zaposleni: Arianina hiša pogori in v njej ostane mala Gambera, ki vstane iz kupčka pepela. Ko je zaspala, je bila stara leto in pol in ni govorila. Zdaj je stara sedem let in govori, Gambera povsem nova, Gambera večna. »Šla je skozi ogenj: vsakdo lahko dozori na tak način.« Pri tem lahko knjige, kakršne piše po milosti Christian Boben, pomagajo. Njihova ljubezen je ognjena, tako močna, da premaga smrt. V večnosti se vsi srečamo. Prav vsi, ki si upamo tja.


Biografije, spomini in poezija Socialitete ino štorijali

Moj oče, psihiater Kanoni

Jani Kovačič

Mladinska knjiga, zbirka Nova slovenska knjiga, 2012, pt. v., 198 str., 22,95 €, JAK

Črt Kanoni

Mladinska knjiga, zbirka Spomini, izpovedi, 2012, pt. v., 452 str., 27,95 €, JAK

Pesnika, glasbenika in filozofa Kovačiča prav gotovo ni treba posebej predstavljati, saj so nekatere njegove pesmi danes že ponarodele (Delam, Črna muca). Da je vedno znal ujeti duha časa, dokazuje tudi v novi pesniški zbirki, sicer podnaslovljeni Kratke zgodbe ino nauki, v katero je uvrstil tudi nekatere starejše »komade« (Štrajkbreher), ki so izjemno aktualni tudi danes, ko spet na vsakem koraku poslušamo, kako »težki časi so, in zato je treba več in bolje delati«. Pesmi, večina je bila tudi uglasbenih, se s satiro in ironijo, predvsem pa humorjem lotevajo vseh mogočih tem, od družbenih problemov, razvrednotenega sveta (Sebičneža popevka sebična) in njegovih »profetov« (Promocija P&P) do tistih bolj žmohtnih (Bordelska), po formi pa segajo vse od proznih do ovitih v tone ljudske balade. Eden redkih glasnikov prave podobe sveta. > Kristina Sluga

Literarizirano biografijo psihiatra Janeza Kanonija (1902–1907) je napisal njegov sin Črt (1952), sicer diplomirani ekonomist in dolgoletni radijski in televizijski novinar. Knjiga nas popelje vse od otroštva Janeza Kanonija, ki ga je ta preživljal v ljubljanski Šiški, odraščanja in hribovskih pustolovščin do intenzivnega izobraževanja – študij medicine je končal z odliko ter nadaljeval specializacijo v Parizu in Münchnu. Pripoveduje o prvem zakonu z Dušanko, ki je razpadel zaradi njene psihične labilnosti, prvih letih v Bolnišnici za duševne in živčne bolezni Studenec pri Ljubljani, ki jih je prekinila druga svetovna vojna, povojnih letih in skupnem življenju z drugo ženo Marijo ter o času, ko je bil Kanoni najprej imenovan za izrednega profesorja psihiatrije na ljubljanski Medicinski fakulteti, potem pa še za honorarnega direktorja Bolnišnice za duševne in živčne bolezni Ljubljana ter za glavnega republiškega inšpektorja za nevropsihiatrično službo. S temi pomembnimi funkcijami je Kanoni postal in ostal ključna oseba slovenske psihiatrije do sredine sedemdesetih let, ko ga je kot posledica okužbe z bakterijo paratifusa, ki jo je staknil med internacijo na otoku Rabu, premagala melena. Himna očetu, ki jo je bilo spodaj podpisanemu, prav tako sinu psihiatra, intrigantno brati tudi kot poročilo o razvoju povojne institucionalne psihiatrije (sploh odlomek, v katerem nastopata oba Janeza) iz druge roke, hkrati pa pomembno pričevanje, saj gre za prvo pisno poročilo o Kanonijevem življenju in delu, ki sam širši javnosti žal ni zapustil nobene avtorske knjige. > Samo Rugelj

Zapisi tebe mene Grega Hribar ilustracije: Joni Zakonjšek; pismo: Nina Kokelj Samozaložba, 2012, m. v., 171 str., 22 €

Pesmi so oblikovno izpisane z veliko domišljije, saj so horizontalne in vertikalne, prepletajo se s števili in matematičnimi znamenji, krasijo pa jih akvareli, skice in grafi, ki sledijo vsebini povedanega. Pesnik nekatere odlomke podčrta, se igra z jezikom, poudarja, izpušča in tako ustvari zanimivo celoto, prežeto s pesniškim premislekom o življenjskem bistvu, neskončnosti ter s številnimi drugimi, tudi komičnimi utrinki. > Tina Š. Petrovič

Moje odvetniško življenje Peter Čeferin Cankarjeva založba, 2012, t. v., 112 str., 16,95 €

Razvpiti slovenski odvetnik je svojih petinštirideset let v pravniškem poslu zaokrožil s knjižico humorno-poučnih anekdot, ki jih opremljajo risane smešnice Izarja Lunačka. V zgodbah preplete osebne vrednote in poklic, ki ga je kot zasebnik začel opravljati že leta 1967. Odnos družbe do zasebništva je bil takrat neprizanesljiv, od tod verjetno veje Čeferinov obračun z vzorci socialistične preteklosti, toda njih bolj kot z načelom pravičnosti nadomešča s plačano odvetniško nepristranskostjo. Male in velike barabe tako slika kot simpatične like, kar kljub humorni noti vzbudi vsaj ščepec nelagodja. > Žiga Valetič

Skuz okn strejlam kurente Janez Ramoveš Cankarjeva založba, zbirka Poezija, 2012, pt. v., 96 str., 22,95 €, JAK

Pesnik tudi v novi zbirki ostaja zvest pesniški govorici, pisani v poljanskem narečju. Ramoveš razgalja preprostega, redkobesednega in v izpovedovanju čustev nerodnega kmečkega človeka, usodno navezanega na zemljo in odvisnega od nje (»V zemla gljedaš / zemla gljeda vate ...«). Človeka, ki ne govori v uglajenem knjižnem jeziku, zato je njegova podoba še toliko bolj pristna. V drugih pesmih se vrača v neusmiljeni čas druge svetovne vojne, opisuje povsem običajne dogodke (Kej od teg mam rad), iz celote pa še posebej izstopa ruralna različica Armstrongove What a Wonderful World. > Kristina Sluga 79-80 | julij–avgust 2012

12


Rubriko pripravlja:

Pobliski v prevode

tokrat piše Barbara Juršič

Mala življenja; Pierre Michon, prevod: Saša Jerele

nabreknejo ob prvih valčkih Nilove poplave."), ki tudi v slovenščini ne izgubijo prave mere okusa, kot tudi tiste okrutne ("... se predramiš v drgetu in slišiš njeno ječanje, in mesec ti pokaže bel klobčič, nago žensko, okrvavljeni obraz, prazno očesno duplino, mala devica ječi nezavestna, in se približaš po kolenih, in prežet od groze vidiš oko, negibno gmoto, samo, obtožujoče, ki zre vate ...") in humornejše ("Atene, izobraženo mesto, dom filozofov, retorjev in umetnikov, so potrebovale barbarske varuhe, ki se ne bi ozirali na človekovo bogastvo, rod ali modrost, če bi naneslo, da je treba koga oklofutati na agori ali ga zvezati z vrvjo in prignati ... "), ki jih v knjigi ne manjka. Miklavčevo mojstrstvo se v tem romanu kaže poleg odličnega poznavanja obeh jezikov, slovenskega in španskega, tudi v tem, kako dobro ujame tako uraden in skop slog nekaterih delov besedila, kot drugod tistega sočnega, neposrednega ali celo tok zavesti. Prevajalec je znal prefinjeno jadrati med protislovji in konflikti zgodbe, ki prikazujejo staro Grčijo (freska, ki nam jo razgrne pisatelj, ki je tudi profesor latinščine in stare grščine, je vse prej kot lahko razumljiva), vendar jih je znal po vzoru izvirnika približati naši vsakdanjosti, sodobnosti. Roman seveda tudi s pomočjo spretnega prevajalca umetelno razgrinja paleto odnosov med spolnostjo, močjo in religijo. Ob koncu knjige je tudi obsežen slovar, dopolnjen z zemljevidi. Naj pohvalim tudi skrben pregled grških poimenovanj, ki ga je opravila Bronislava Aubelj z založbe Modrijan, ki se je ponovno izkazala z odlično izbiro prevodnega repertoarja in izvrstnimi lektorji. Zelo priporočam.

Francoski avtor si v Malih življenjih na vse kriplje prizadeva pisati tako, da bi samo pisanje prekosilo, dobesedno povozilo tiste drobne, na videz tako malo vredne ljudi, ki naj bi bili (anti)junaki posameznih zgodb, nanizanih v knjigi. Beseda je pred njihovimi življenji in vsaj na začetku branja je kar nekako težko obiti misel in se otresti občutka, da se je pisatelj kar preveč posvečal jeziku in ga tako izumetničil, da je (namenoma) zanemaril osebe v knjigi in jim tako še pomanjšal tista že tako drobcena življenja. Prevajalka se je vse od prve strani popolnoma zlila z izvirnikom in posrečeno ujela to njegovo premišljeno leporečenje, ki tu in tam deluje težko in nadležno, vendar ravno zaradi tega ostaja v duhu pisca. Skrbno in taktno je izbirala besede, ki v slovenščini delujejo ali nekoliko starinsko (kot na primer: južinati, patron, bridek) ali precej lektorsko modno (na primer: podčrtati za poudariti). Zato je tudi npr. prevod ultramarinsko modra na mestu, čeprav nekako zbode v uho in bi morda v slovenščini raje slišali nekaj takega kot pariško modra. Knjiga je zaradi teh lastnosti primernejša za zahtevnejše bralce, ki jih ne zanima samo fabula, temveč posvečajo dobršen del svoje pozornosti v procesu branja tudi jeziku, postavitvi besed v stavku, njihovi izbiri in ritmu. Naj poudarim, da je prevod mogoče doumeti v vsej virtuoznosti šele, ko se radovedni bralec nekoliko poduči o avtorju izvirnega besedila. Skrbna in nam dobro znana in priznana prevajalka je poskrbela tudi za obširne opombe, ki jih najdemo na koncu knjige in so v prevodu označene kar z zvezdico ter na koncu knjige razvrščene po številkah strani. Pohvalno je tudi, da je poskrbela (sama ali v sodelovanju z založbo?), da je prevod pregledala še francoska profesorica, ki obvlada tudi slovenski jezik. Naj povem, da je ta odlični prevod zgled tega, kako naj bi ravnal prevajalec – najprej bi moral ne le podrobno prebrati besedilo, ki ga bo prevajal, temveč se tudi podučiti o avtorju in njegovem slogu.

Ezekielove solze; Mattias Lehmann, prevod: Andrej Tomše Mednarodno priznani avtor in mojster praskanke v Ezekielovih solzah prikaže dve med seboj prepleteni zgodbi o svojih alter egih – o mladi stripovski umetnici Bette, ki mora prebroditi vse mogoče težave, povezane z odraščanjem, osamosvajanjem, ljubeznijo, ustvarjanjem. Druga zgodba pa je tista o nenav adnem starejšem možaku Adelphiju, ki že osem let piše strip svojega življenja. Z obema zgodbama avtor poudarja praznino sodobnega človeka in nekakšno marginalizacijo umetnika v današnjem svetu. Jezik je mladosten, slengovski, zlasti v osrednji pripovedi, ki pa tu in tam prehaja v Bettine dnevniške zapiske in dokumentarni film o Adephiju, ki ga sam gleda na videu. Prav tako najdemo v knjigi veliko metafor in enigmatičnosti, ki je povezana tudi z vprašanjem, kdo sploh je (in če sploh je) Ezekiel, ki neutolažljivo toči solze. Mladi prevajalec Andrej Tomše se je preskusil s precej trdim orehom za začetnika, saj prevajanje slenga ni preprosto, treba pa je tudi sprejemati nenehne, sprotne odločitve, do kakšne mere si bomo dovolili ta sleng prenesti v svoj jezik, kako intenzivno ga bomo uporabljali in kako bomo izbrali najučinkovitejše, vendar ne preblage niti ne premočne izraze, da bo besedilo funkcioniralo enako v našem jeziku. To so precej zahtevne odločitve, ki mnogokrat predstavljajo precejšnjo oviro že izurjenemu prevajalcu. Mislim, da je prevajalec, ki se šele uveljavlja, s pridom izkoristil svojo mladost in pobral iz okolja, v katerem se giblje, dovolj "gradiva" za uspešen prevod. Res je, da bi bila nekatera mesta lahko

Kibelino oko; Daniel Chavarría, prevod: Ferdinand Miklavc Ta obsežni in gostobesedni roman, ki se bere kot dobro napisana kriminalka, je kljub svoji navidezni lahkotnosti zelo zahteven in poln pasti za prevajalca. Poseže v peto stoletje pred Kristusom v Atene, v čas Periklove vladavine in Sokratove modrosti, kjer se pred bralcem razgrne več zgodb, ki so na neki način med seboj prepletene. Izraziti karakterji in močna čustva krojijo usodo romana, v katerem nam njegov avtor skozi različne pripovedne sloge in bogate opise niza zgodbe, ki se spletajo okoli dragocenega kibelinega očesa. Prevajalec je odlično ujel ritem goste pripovedi in mojstrsko menjava registre, kot mu zapoveduje izvirnik, sočno prevaja tako čutne erotične prizore ("Lizida ga je okobalila s hrbtom proti njemu. Že po kratkem kalipigijskem galopu je Libijec izbruhnil. Lizida ga je sprejela nasmehljana in z izurjeno usklajenostjo. Zavzdihnil je in se spomnil na razbeljene grude egiptovske zemlje, ki 79-80 | julij–avgust 2012

Barbara Juršič

14


SOVRETOVI NAGRADI ZA LETO 2012

Za????????ica To???????lih Studi????????????????., 17 €

Društvo slovenskih književnih prevajalcev je sredi junija podelilo Sovretovi nagradi za največje dosežke na področju prevodne književnosti na Slovenskem. Komisija za nagrade v sestavi Jana Unuk, Barbara Šega Čeh, dr. Andrej Po Uso??????????????? E. Skubic, dr. Marko Marinčič in Branko Madžarevič (predsednik komisije) je letošnji nagradi namenila Branetu vas. > ????????????lizu S?????ugelj Senegačniku in Branku Gradišniku.

Branko Gradišnik za prevod Bledega ognja Vladimirja Nabokova Bledi ogenj iz leta 1962 ni samo nesporno najimenitnejše delo Vladimirja Nabokova, ameriškega pisatelja, "ki je bil nekoč ruski pisatelj", hkrati sodi med največje literarne mojstrovine dvajsetega stoletja. Besedilo je kanonizirano kot roman, a je svojevrsten literarni hibrid, sestavljen iz Predgovora, lirske, elegično obarvane Pesnitve v štirih spevih v jambskem metru z zaporedno rimo (999 verzov), obsežnega Komentarja in Indeksa. Gre za nenavadno kompleksno romaneskno zgradbo, kjer posamezni deli, predvsem Pesnitev in Komentar, ki zavzemata osrednji del knjige, med seboj prepleteni v večplastni dialektični igri, spominjajo na muhasto igro naključij, a pozorni bralec kmalu ugotovi, da ima pred sabo skrajno zapleteno, navzkrižno in do potankosti premišljeno jezikovno strukturo, ki ji nobena še tako prodorna analiza ne more priti do dna, razrešiti ugank in dokončno osvetliti skrivnosti, ki jih je avtor prek svojih dveh pripovedovalcev radodarno vpletel v teksturo. Tako poleg življenjske zgodbe pesnika Johna Shada in Charlesa Kinbota, urednika njegove pesnitve, teče tudi zgodba o vzporednem razvoju ruske in anglo-ameriške kulture ter o živi prepletenosti anglosaksonskega, nemškega, slovanskega in skandinavskega ljudskega izročila, obenem pa napotujejo na neskončno področje igre v vseh možnih pomenih izraza. Zlasti jezikovno igro, ki se pojavlja na vseh besedilnih ravneh in obremeni vlogo prevajalca – ta naj bi bil po Nabokovu tako pesnik kot znanstvenik –, a jo hkrati tudi tematizira in še bolj zaplete. Prevod je pri Nabokovu mišljen v najširšem smislu kot prevajanje iz jezika v jezik, iz kulture v kulturo, iz enega kronotopa v drugega, iz živalskega sveta v rastlinski in človeški, celo iz tostranstva

v onstranstvo. Iz vsega povedanega sledi, da enigmatični naslov Bledi ogenj, ki bi ga lahko razumeli kot prispodobo prevoda nasploh, ne more veljati za slovenitev Branka Gradišnika in živi žar njegovega vélikega umetniško-izumiteljskega književno prevodnega meta. Za razliko od mnogih prevajalcev se ob vseh pasteh ni ustrašil verznega dela romana in je dal slovenČe ???????????eš skim stihom priložnost "dirjati v jambskem ritKres????????le mu" izvirnika. Branko Gradišnik je s svojim velikim podvigom, ki prev????????ucik meri ambicije in zmogljivosti jezikov, omik in književnosti, ne da bi Mladin?????????????r., enkrat samkrat prenehal biti on sam, ponudil slovenskemu bralcu svoj najžlahtnejši dosežek, svoje prevodno življenjsko 2,96 delo.€

Kresley Cole je priljubljena avtorica ro >

Brane Senegačnik manov?????????????????????naslovnica. za prevod Senekovega M????????????aj Ojdipa

bolj izpiljena in da se ponekod kažeta njegova neizkušenost in mladostna vihravost, vendar je v tem primeru treba malce okrcati tudi lektorja (kako pomembni so dobri lektorji/uredniki na založbah, ki vodijo mlade prevajalce in jim s svojimi nasveti pomagajo postati boljši prevajalci, lahko povem iz lastnih izkušenj!). Takšni primeri so npr. "vzela sem večerni vlak", "potem sem spoznala, da moja najemnina ni tako majhna", "Sylvain ni bil srečen" namesto npr. "S. to ni bilo všeč", "postaja za metro" namesto "metrojska postaja" ali "postaja podzemne železnice". Res je tudi, da slengovska govorica nudi obilico možnosti glede na geografsko lego, generacijo itn. Mislim, da je prevajalec ustvaril dober prevod in ga smiselno umestil v naš čas in prostor. Njegove odločitve in izbire so bile večkrat drzne, kar se mu je večinoma obrestovalo in je tako ponudil bralcem sočno besedilo, ki se lepo bere, npr. "... smo se delali norca iz njega, ker se je ves čas nekaj cmeral ...". Upam, da se bo kmalu lahko preizkusil še s kakim drugim besedilom. Mag. Barbara Juršič je prevajalka za portugalski, španski in francoski jezik, tolmačka in strokovnjakinja za portugalsko književnost ter članica upravnega odbora DSKP. Piše članke za slovenske in portugalske strokovne revije in časopise ter pripravlja oddaje za slovenski radio. Leta 2005 je prejela nagrado za najboljšega mladega prevajalca za prevod romana Evangelij po Jezusu Kristusu portugalskega nobelovca Joséja Saramaga in druge pomembnejše prevode iz portugalščine. 15

79-80 | julij–avgust 2012

Besedilo iz obrazložitve ob nagradi

Dvojezična izdaja slovenskega prevoda Senekovega Ojdipa zapolnjuje še eno od vrzeli v prevodni zakladnici antične literature. Opus Seneke mlajšega (ok. 4 pr. n. š.-65 n. š.), državnika, stoiškega filozofa, trageda in Neronovega vzgojitelja, vodilnega intelektualnega lika svojega časa, ki je tako vsestransko daljnosežno vplival na oblikovanje in razvoj človekovega mišljenja, je navduševal tako srednji vek kot renesanso, s svojimi dragocenimi sporočili pa je vznemirljiv še v današnjem času. Opozarja namreč na razsežnosti zapletov v medčloveških odnosih, na večno razkrajanje vrednot, na rušenje najrazličnejših družbenih form, na brezplodno iskanje resnice, ki ga zavira ponavljajoče se zlo. Pred nami je v slovenščini še eno literarno delo, ki nam govori o tem, da se človeštvo iz zgodovine ni pripravljeno ničesar naučiti. Prepesnitev Senekove tragedije Ojdip je zasluga klasičnega filologa dr. Braneta Senegačnika. Prevajalec z imenitnim posluhom za tragiški verz in z žlahtno izbiro besedišča, ki sodobnega bralca nevsiljivo presaja v antični svet, med zle sadove dejanj, kakršne žanjemo skozi tisočletja, mojstrsko gladi časovno zarezo med davnino in sedanjostjo. Kot odličen poznavalec in prevajalec Senekovih filozofskih spisov je v prevodu Ojdipa razprl še lastni pesniški register, ki se prilega antični tragediji in njenim etiškim prispodobam. Kljub temu da ga v dvojezični izdaji zavezuje latinski izvirnik, pa se ne prepušča pesniški domišljiji, ampak mu spretno in prepoznavno sledi s poetično rahločutnostjo, ki se prepleta z dosledno filozofsko nazornostjo.


Suspenz Ubiti Alexa Crossa; Zasebnost

Samo en pogled; Ujeti v preteklost

James Patterson; Maxine Paetro prevod: Jasna Anderlič; Miro Mrak Mladinska knjiga, zbirka Krimi, 2012, t. v., 359 str., 32,96 € (vsaka)

Harlan Coben

prevod: Irena Matović; Jolanda Blokar Mladinska knjiga, zbirka Krimi, 2012, t. v., 501 in 432 str., 32,96 € (vsaka)

V Pattersonovi osemnajsti knjigi z Alexom Crossom se prepletata dve zgodbi: nekomu je uspelo iz visoko varovane šole ugrabiti predsednikova otroka, hkrati pa teroristična skupina z zastrupitvijo mestnega vodovoda pripravlja napad na Washington. V Zasebnosti pa je Patterson že osmič združil moči z Maxine Paetro in nastal je prvi izmed romanov v istoimenski seriji, osredotočenih na bivšega marinca Jacka Morgana, ki rešuje probleme najvplivnejših ljudi na svetu. Tokrat se ukvarja s tremi primeri naenkrat: žena Jackovega najboljšega prijatelja je bila umorjena v njegovi postelji, nacionalna nogometna liga želi raziskati, zakaj izgubljajo igre, ki ne bi smele biti izgubljene, nato pa se pojavi še serijski morilec, ki pobija mlada dekleta. > Vesna Paradiž

Harlan Coben

Coben (1962), ameriški žanrski pisatelj, je v slovenščini že dobro znan po svojih kriminalkah, ki so jih začeli prevajati leta 2011, morda najbolj po delu Ne povej nikomur, ki je bilo tudi ekranizirano v francoskem jeziku. Ob letošnjem poletju sta (tudi kot del akcije poletno branje Poletna zvezda) izšli še dve njegovi kriminalki, v katerih je Coben zamešal običajne sestavine svojega eksplozivnega koktajla: na videz miren lik, ki spravljivo živi svoje mirno življenje, in pa preteklost, ki ga dohiti in potegne na plan peklenski tempo z množico stranskih likov in zgodb, ki ne popusti do zadnje strani. V delu Samo en pogled (2004) se Grace Lawson vrne domov s pravkar razvitimi družinskimi fotografijami, med katerimi pa opazi eno, ki vsekakor ne spada zraven, pri čemer ob podrobnejšem ogledu ugotovi, da bi lahko bil na njej njen mož Jack, sicer precej mlajši, kot je zdaj. Ko se vrne domov še on, ga fotografija takoj spravi v pogon, saj brez slovesa hitro odide od doma, Grace pa spozna, da so njenega moža in njegove fotografije začeli iskati čudni ljudje, s katerimi si v običajnih okoliščinah nihče ne bi želel imeti opravka. Ko pa začnejo groziti še njenim otrokom, Grace ne preostane drugega kot to, da poskuša sama razrešiti zamotan klopčič, ki se vije iz njene preteklosti. V kriminalki Ujeti v preteklost (2010) pa je Dan Mercer na videz ustrežljivi in zavzeti socialni delavec, ki dela z mladoletnimi prestopniki, dokler ga pod žaromete javnosti ne spravi novinarka Wendy Tynes, ki s svojo televizijsko oddajo Zasačeni pri umazanih dejanjih lovi pedofile in s spretno nastavljeno zanko, kjer oponaša eno od njegovih varovank, vanjo zvabi tudi Mercerja. Ker je nedavno v istem okolišu izginila najstniška Haley McVaid, skuša Wendy med Mercerjem in izginotjem vzpostaviti povezavo, a Coben nas ne napade samo s tema dvema zgodbama: na plan potegne še štorijo o petih študentskih prijateljih izpred let – med katerimi je bil tudi Mercer –,v kateri je bil vsak od njih vpleten v enega od škandalov. Poletno branje za ljubitelje napete kombinatorike. > Samo Rugelj

Zločinska zabava Agatha Christie prevod: Irena Matović Mladinska knjiga, zbirka Krimi, 2012, t. v., 268 str., 29,95 €

Več kot pol stoletja stara klasična detektivka Agathe Christie je postavljena na avtoričino posestvo Greenway v Devonu. Pisateljico kriminalnih romanov Ariadne Oliver najamejo, da na posestvu bogatega plemiča zrežira lov na morilca. Ker jo obhajajo temne slutnje, na pomoč pokliče Hercula Poirota, ki naj bi preprečil možen prihodnji umor. Poirot je zaradi ženske intuicije skeptičen, a umor se zares zgodi in je, kot je sprva videti, presneto nerešljiv. Bralec lahko skupaj s slavnim detektivom odstira tančice skrivnosti okrog umora in se na koncu knjige razočarano namrgodi, ker mu, v nasprotju s Poirotom, spet ni uspelo najti pravega storilca. > Vesna Paradiž

Trinajsti apostol Rok Klančnik Miš, zbirka Popisano, 2012, t. v., 316 str., 26,95 €

Prvenec Roka Klančnika, direktorja slovenskega turističnega predstavništva v Bruslju, je zmes avtorjevih poklicnih izkušenj, opisa terorističnih napadov, ki so leta 2006 pretresli svet, in 'teorije zarote', ki naj bi bila njihov razlog. Glavni junak je Gaj Klemenčič, uslužbenec v svetovni turistični organizaciji v Barceloni, ki na eni od službenih poti sreča Anjelico, znanko iz študentskih let in aktivno članico Apostolske cerkve. Ko se zapleteta v razmerje, Gal začne spoznavati, da je Apostolska cerkev vse prej kot običajna verska organizacija. Prava (avan)turistična srhljivka! > Majda Peklaj

Pentagram Jo Nesbø

prevod: Darko Čuden Didakta, 2012, m. v., 432 str., 14,99 €

Kramberger z opico Rick Harsch prevod: Barbara Motoh in Peter Amalietti Amalietti & Amalietti, 2012, m. v., 216 str., 19,95 €

Kar malo nenavadno je, da ljudje o Jo Nesbøju govorijo kot o naslednjem Stiegu Larssonu, ko pa je prvi začel svojo kariero kriminalnih romanov slabo desetletje pred drugim. Pentagram iz leta 2003 je peta v seriji detektivk o zapitem policijskem inšpektorju Harryju Holu, ki ga med poletnimi dopusti, ko je prazna tudi policijska postaja, iz preganjanja dolgčasa z alkoholom vrže primer umora mlade ženske, ki ga mora zaradi pomanjkanja policijske delovne sile reševati skupaj s pokvarjenim sodelavcem Tomom Waalerjem. Z minevanjem tednov se trupla začnejo kopičiti, vse umore pa povezuje vzorec: odrezan prst in diamant v obliki pentagrama. Skozi delo se pred nami nizajo presenečenje za presenečenjem in zaplet za zapletom – vse do udarnega konca, ki nas pusti v nestrpnem pričakovanju prevoda naslednjega dela s Harryjem Holom. > Vesna Paradiž 79-80 | julij–avgust 2012

Todd Fullmer, dopisnik za atentate in reporter rumenega ameriškega tednika z zgovornim naslovom Politično spotakljiv, se v novonastalo državico odpravi z namenom, da bi raziskal uboj predsedniškega kandidata Krambergerja. Ker kmalu tudi sam izgubi življenje v nenavadnih okoliščinah, skuša vsevedni glas, ki povezuje zgodbo, Fullmerjeva dognanja povezati v koherentno celoto, ne da bi pozabil na ključno vprašanje: »Kje neki, hudimana, je bila opica?« Kramberger morda ni bil Kennedy, a vendar je bil dovolj zanimiv, da mu je v Sloveniji živeči anglofoni pisatelj posvetil svojevrstno kriminalko. > Ana Geršak 16


Rahločutno Talisman; Varno zavetje Nicholas Sparks

prevod: Jernej Zoran; Nataša Grom Učila, zbirka Žepna knjiga, 2012, m. v., 343 in 356 str., 10,90 € (vsaka) Nicholas Sparks

Ljubezenski romani Nicholasa Sparksa zadnja leta poleg prodajnih uspehov množično romajo tudi na veliko platno. Po Ljubezni v steklenički (1999) in Beležnici (2004) je Sparks prestavil v višjo prestavo in od leta 2008, ko je bil ekraniziran njegov roman Viharna noč, skoraj vsako leto pride na spored po en film. Vsi ti romani so bili prevedeni tudi v slovenščino. Leta 2010 smo tako dobili film Dragi John, v katerem je ljubezenska zveza vojaka Johna in brhke Savannah po 11. septembru postavljena na preizkušnjo, saj mora John nazaj na vojaško misijo. V Poslednji pesmi iz istega leta skušata oče in hči Veronica prek glasbe obnoviti svoj odnos, najstnica, ki jo je odigrala Miley Cyrus, pa doživi tudi prvo ljubezen. Sedaj sta pri nas izšla še romana Talisman in Varno zavetje. V Talismanu, ki smo ga letos že videli v kinu, je glavni moški lik spet vojak. Ta med vojaško misijo v Iraku odkrije fotografijo lepotice, nekakšen talisman, ki se jo odloči poiskati, njuno srečanje pa obema za vedno spremeni življenje. Vojaka Logana je odigral Zac Efron. Ravno sedaj pa se je začel snemati še film Varno zavetje, ki ima za osrednjo junakinjo mladostno Katie Feldman. Ta se preseli v Southport v Severni Karolini in tu dela kot natakarica ter se počasi zbližuje z ovdovelim lastnikom trgovine Alexom, vendar za seboj vleče temno skrivnost, ki bo slej ko prej prišla za njo. Film bo prišel na spored prihodnje leto (glavni vlogi bosta odigrala Julianne Hough in Josh Duhamel), roman pa je, tako kot tudi Talisman, kot nalašč za letošnje poletno branje. > Samo Rugelj

Mi daš svojo številko? Sophie Kinsella

prevod: Darja Marinšek Učila, 2012, zbirka Žepna knjiga, m. v., 436 str., 12,90 €

Prikupna maserka Poppy tik pred poroko z izobraženim in premožnim Magnusom, izgubi smaragdni prstan, ki je bil že dolgo v družini njenega »popolnega« zaročenca. V vsesplošni zmedi izgubi še svoj telefon in tako v sili uporabi neki telefon, ki je odvržen ležal v košu. Pravi lastnik Sam svoj telefon seveda zahteva nazaj, a je Poppy novo številko že začela uporabljati za svoje kompleksne poročne priprave in jo objavila tudi za potencialnega najditelja izgubljenega prstana. S Samom sklene kompromisni dogovor o začasnem preusmerjanju pošte in klicev, ki pa prek številnih zabavnih in dramatičnih situacij obema popolnoma spremeni življenje. > Renate Rugelj

Košček sreče Susan Elizabeth Phillips prevod: Maja Lihtenvalner Mladinska knjiga, zbirka Oddih, 2012, t. v., 488 str., 34,96 €

Priznana ameriška romanopiska je na pragu poletja spet poskrbela za lahkotno branje, ki se bo zlahka znašlo v marsikateri torbi za na plažo. Zgodba vsebuje vse potrebno za napet ljubezenski roman: bolj ali manj izvirna glavna lika (njun odnos je sicer predvsem predvidljiv), kopico stranskih likov in nenavadne življenjske okoliščine, ki iz popolne bede zanesljivo vodijo h katarzičnemu koncu. Če odnosi med odraslimi ne navdušijo preveč, pa je toliko bolj zanimiva vez med odraslim in otrokom, v kateri je zajet širok spekter spoznavanja in sprejemanja. > Tina Š. Petrovič


Fantazijske in znanstvenofantastične knjige Heliant

Ples z zmaji

prevod: Janko Petrovec Cankarjeva založba, 2012, t. v., 452 str., 29,95 €, JAK

prevod: Boštjan Gorenc Mladinska knjiga, 2012, t. v., 1182 str., 39,96 €

George R. R. Martin

Stefano Benni

Stefano Benni je italijanski satirični pisatelj, pesnik in novinar, v slovenščino pa smo imeli do zdaj preveden izbor njegovih kratkih zgodb Gospod Ničla in druge zgodbe (LUD Literatura) in roman Marjetka Sladkosnedka (Cankarjeva založba). V fantazijskem satiričnem romanu Heliant gre za zgodbo o trinajstletnem fantu Heliantu z nadnaravnimi sposobnostmi. Totalitarna država, v kateri živi in kateri vlada 20 predsednikov z različnimi političnimi prepričanji, državljanom svobodnih grofij nenehno postavlja različne izzive, ki jih morajo opraviti, da obdržijo svojo neodvisnost. Junak osme grofije je prav Heliant, a ker leži v bolnišnični sobi skrivnostno bolan, se njegovi prijatelji podajo na potovanje skozi različne svetove, kjer naj bi našli sestavine za napitek, ki bi Helianta ozdravil, s tem pa hkrati rešil državo. V delu se mešata družbena satira in magični realizem, vse skupaj pa je začinjeno z dobršno mero humorja, včasih prefinjeno estetskega, drugič naravnost straniščnega, vendar je delo kot celota osvežujoče duhovito branje v času, ko bi večina držav zahodnega sveta raje živela v namišljenih svetovih kot pa v rokah aktualne vlade. > Vesna Paradiž

George R. R. Martin

Verjetno vam ni treba biti ljubitelj fantazijske literature, da bi slišali za najpopularnejšo in najvplivnejšo sodobno fantazijsko sago Pesem ledu in ognja, ki je povsem na novo revitalizirala žanr in ga potisnila tudi med bralce, ki se tovrstnih pripovedi sicer otepajo. O priljubljenosti te sage priča tudi podatek, da je pisatelja ob lanskem obisku pri nas pozdravilo več kot dva tisoč oboževalcev. Nedavno se je končala druga sezona televizijske nadaljevanke Igra prestolov, ki je zaobjela drugo knjigo niza, bralci pa boste s prihodom pete knjige, Ples z zmaji, precej prehiteli tiste, ki sago spremljajo le prek zaslonov. Mogočna pripoved o boju za oblast izmišljenega srednjeveškega sveta, podana skozi oči različnih članov nasprotujočih si rodbin, se v vsej svoji prefinjenosti nadaljuje tudi v Plesu z zmaji. Ta časovno sovpada z Vranjo gostijo (po tretji knjigi je namreč avtor zgodbo razbil na dva dela, a jo proti koncu te knjige spet združi), tudi tokrat pa ne bo zmanjkalo zarot in nepričakovanih zasukov ob množici živo razdelanih književnih oseb, ob katerih branje te skoraj 1200-stranske knjige mine skoraj prehitro. Novinci pri tej sagi naj zaradi nadaljevalne strukture knjig v Martinov svet obvezno vstopijo s prvo knjigo, Igra prestolov. > Aleš Cimprič

Zakaj in zato Patrick Ness

prevod: Andrej Hiti Ožinger Mladinska knjiga, zbirka Žepnice, 2012, m. v., 568 str., 16,95 €

Zbirka zgodb izpod Zurnizipa ali pa kar tako

Pričujoče nadaljevanje z mnogimi knjižnimi nagradami ovenčanega predhodnika Na begu, prvega dela trilogije Hrup in kaos, le še nadgradi in vsebinsko poglobi odlični prvenec. Zgodba govori o majhni človeški kolonizacijski skupnosti na oddaljenem planetu. Ta je bila podvržena avtohtoni bakteriji, ki je med prišleki razvila sposobnost poslušanja njihovih misli, kar pa privede do tragičnih dogodkov … Najstnik Todd, ki je v prvi knjigi spoznal, da je večino tistega, kar je verjel, laž, je tokrat ujetnik v mestu, ki si ga je podredil avtoritativni samooklicani predsednik. Todd, ki ne ve, ali je njegova simpatija še živa, se mora soočiti z vrsto življenjskih preizkušenj, avtor pa junakove dileme oteži s kompleksnimi situacijami, polnimi moralnih sivin. Gre za zrelo mladinsko delo, ki vas zna še posebej pritegniti, če ste bili navdušeni nad Igrami lakote. > Aleš Cimprič

Nina Arlič Ninovela, 2012, t. v., 504 str., 24,95 €

Pri pričujočem delu se je kar težko odločiti, ali gre za roman, zbirko kratkih zgodb, dnevniških zapisov ali pa kar nekakšen kaotični kolaž vsega naštetega. V osnovi pustolovsko fantazijsko delo, v katerem papirnati pogani (beri: knjižničarji) iz Zurnizipa (na katerega praporu piše: “Živi, da poveš zgodbo.”) skačejo po zgodovini in kradejo knjige. V tem okviru srečamo tatico Kej, boga zgodb in sanj dDja, profesionalnega tiskarskega škrata Nelkena in še koga. Če te elemente izvzamemo, pa v knjigi najdemo splet zelo verjetnih življenjskih prigod iz različnih let in krajev, ki jih avtorica (ki je sama ustvarila celo knjigo, s platnicami in vezavo vred) jezikovno spretno nabira v zgodbe. Posrečeno branje! > Vesna Paradiž

Tujec na krovu Boris Višnovec Somaru, 2011, m. v., 96 str., 9,90 €

Isolanthis Alma Karlin, prevod: Mateja Ajdnik Korošec Sanje, zbirka Sanje. Roman, 2012, t. v., 464 str., 29,95 €

Pred dvema letoma je izšlo ZF-delo Polet vesoljske ladje Primus, ki je bilo uprizorjeno tudi kot radijska igra. Tej sta sledili še dve nadaljevanji, Tujec na krovu in Še vedno Primus, ki ju je pisatelj združil v pričujoči roman. Astronavt Jan se spet poda na polet proti Siriusu, kjer posadka vzpostavi stik z nezemeljsko raso. Vesoljsko potovanje je nadgrajeno s filozofskim razmišljanjem o človeku tako z vidika posameznika kot rase. Večni vprašanji, kdo smo in kam gremo, pa vzbujata močno upanje za človeštvo, saj pisatelj skuša s pozitivnimi vrednotami odgovoriti na tisto, kar nas žene naprej. > Aleš Cimprič

79-80 | julij–avgust 2012

Alma Karlin je bila slovenska popotnica, pisateljica in pesnica. Njen do zdaj znani opus obsega 24 objavljenih romanov in več kot 40 krajših proznih in pesniških del, ki jih je pisala predvsem v nemščini. V leta 1936 napisanem Isolanthisu je predstavila visoko kulturo Pozejdoncev (prebivalcev Atlantide), ki naj bi kakih deset tisoč let pred našim štetjem izginila v oceanskih valovih. Čeprav je slog pisanja tu in tam zastarel ali vsaj prikupno arhaičen, bi bila zgodba v ponos vsakemu modernemu fantazijskemu piscu, medtem ko spletke, želja po moči in oblasti ter razkol med telesno in duhovno ljubeznijo delu dajejo univerzalno aktualnost. > Vesna Paradiž 18


DNEVI POEZIJE IN VINA 2012 od 21. do 25. avgusta na Ptuju Festival Dnevi poezije in vina, ki je v Slovenijo pripeljal že več kot 400 pesnikov z vsega sveta, že šestnajsto leto zapored nadaljuje s tradicijo velikih večernih branj in koncertov ter srečevanj s pesniki, prevajalci, glasbeniki, igralci, pravljičarji, performerji in drugimi ljubitelji poezije, vina in toplih poletnih večerov pod zvezdami.

21.8.2012 Večeri pred Dnevi 22.-25.8.2012 PTUJ

Letošnji izbor gostujočih pesnikov predstavlja prerez nekaterih najizrazitejših in najznamenitejših sodobnih pesnikov iz Evrope in drugih celin kot tudi nekaj njihovih mlajših pesniških kolegov, ki pa so si prav tako že izborili svoje mesto na zemljevidu sodobne poezije. Ob dveh častnih gostih – slovenskem pesniškem klasiku in izjemnem prevajalcu Milanu Jesihu ter nizozemskem pesniku in avtorju pravljic Toonu Tellegenu – se bo na odrih na različnih lokacijah v Sloveniji, Avstriji in na Hrvaškem ter seveda na velikem odru na Vrazovem trgu na Ptuju med 21. in 25. avgustom zvrstilo še osemnajst pesnic in pesnikov: od vileniške nagrajenke, Švicarke s slovenskimi koreninami Ilme Rakusa, do Mehičanke Valerie Mayer, hrvaško-bosanskega pesnika in esejista Mileta Stojića, Francoza Andréja Velterja, Nemca Joséja Oliverja, Ukrajinca Oleksandra Irvanca, Bolgarke Ekaterine Josifove, Britanca Gala Burnsa, Avstrijca Semierja Insayifa in Poljaka Andrzeja Sosnowskega, pa nekateri najprodornejši mlajši pesniki, kot so Romun Dan Coman (prejemnik kristala vilenica), Estonka Maarja Kangro, Madžar André Gerevich, Katalonec Eduard Escoffet ter sirijsko-palestinski pesnik Ghayath Almadhoun, pa vse do slovenskih pesnic Mateje Bizjak Petit, Tine Kozin in Katje Perat. V predzadnji avgustovski teden bo tako zadonela poezija v štirinajstih svetovnih jezikih, ki se bodo do takrat tudi že ujeli na papir – festivalski zbornik bodo letos prvič in izjemoma zamenjale lične dvojezične samostojne pesniške knjižice, medtem ko bo festivalski obisk Milana Jesiha obeležen z izidom njegovih Zbranih in novih pesmi. Z velikega odra se bodo pesmi širile tudi na skrite(jše) kotičke – na podstavke za kavo, prevleke za kolesarske sedeže, predpasnike, zastave in na plakate, na Ptuju pa bosta na novo zrasla tudi travnik poezije in pesniški mozaik. Če bodo večeri namenjeni predvsem pesnikom in njihovim verzom, pa bodo popoldnevi polni dogodkov za otroke ter priložnosti za bližnja srečanja s pesniškimi gosti – bodisi na pesniških zajtrkih, okroglih mizah ali na zasebnih branjih, ki bodo zopet potekala na skritih in čarobnih ptujskih dvoriščih. Magičnost ptujskih ulic in uličic, trgov, teras in dvorišč, predvsem pa okoliških gričev je že pred časom, veliko prej, preden bi sploh lahko pomislil na to, da se bo v te kraje vrnil kot gost festivala, doživel in v verze ujel letošnji častni gost Toon Tellegen, ki v pesmi Na poti (v prevodu Mateje Seliškar Kenda) piše tako:

www.poezijainvino.org

Proti Ptuju se bo v zadnjih avgustovskih dneh splačalo odkolesariti, ali ga kako drugače obiskati tudi z otroki – festival se letos postavlja s posebej bogatim otroškim programom, ki bo otrokom poskušal približati poezijo skozi pravljične urice, ustvarjalne delavnice, gledališke predstave in filme, prvič pa bomo izvedli tudi pesniško literarno delavnico za osnovnošolce, ki jo bo vodil David Bedrač. V tem času se bodo starši lahko posvetili poskušanju odličnih štajerskih vin, ki jih bodo na glavnem prizorišču vse dni ponujali izvrstni domači vinarji. Festival Dnevi poezije in vina se bo letos spogledoval tudi z japonsko poezijo. Na Ptuju se bodo med 19. in 26. avgustom mudili priznani japonski pesniki Misumi Mizuki, Kiwao Nomura, Kenji Fukuma, Ryochi Wago in Keijiro Suga, ki se bodo na prevajalskih delavnicah tri dni srečevali s slovenskimi pesniki Katjo Perat, Milanom Deklevo, Gašperjem Bivškom in Alešem Štegrom. Pesniki bodo s pomočjo prevajalcev, ki jim bodo pomagali streti najtrše prevajalske orehe, vzajemno prevajali tako svojo poezijo kot tudi žlahtne izbore japonskih in slovenskih pesniških (sodobnih) klasikov, rezultate pa bodo predstavili na dveh okroglih mizah in na večernih branjih na Vrazovem trgu, kjer se bodo japonski pesniki pridružili drugim festivalskim gostom. Iz razdrobljenih festivalskih arhivov smo letos končno uspeli ustvariti največji slovenski spletni pesniški arhiv. Na spletni strani www.stihoteka.com je tako moč najti pesmi vseh pesnikov, ki so kadar koli stali na odru Dnevov poezije in vina, vsako leto pa se jim bodo na istem mestu pridružili novi. Stihoteka je hkrati pravi kraj za nabiranje raznovrstnih pesniških novičk kot tudi vseh informacij o festivalu Dnevi poezije in vina, ponuja pa tudi popolnoma nov sistem za branje poezije na računalnikih, tablicah in pametnih telefonih, ki le-tega poenostavlja in hkrati približuje širšemu bralstvu. Za začetek vas torej vabimo, da se sprehodite po Stihoteki, avgusta pa vas vabimo na sprehod po Ptuju in vseh drugih festivalskih lokacijah, kjer se bomo družili ob izbrani poeziji in odličnem vinu. Vse informacije o festivalu najdete v programskih knjižicah, na spletni strani www.stihoteka.com ali nam pišite na elektronski naslov info@poezijainvino.org.

Promocijsko besedilo

Želim si, da bi še enkrat kolesaril od Lendave do Ormoža ob cesti so z dreves visela jabolka, ki sem jih utrgal in pojedel kar med vožnjo ženske v pisanih krilih so obrezovale buče na dvorišču pred hišo, psi so lajali, cvilili, vlekli za verige, otroci so igrali nogomet na igrišču zraven cerkve in pomislil sem: želim si, da bi bil Ormož na drugem koncu sveta, da bi moral vedno kolesariti skozenj ali raje, da bi se čas ustavil – samo zame – in bi ob svojem kolesu ležal v travi na jeruzalemskih gričih ter grizljal travno bilko ali še raje, da bi videl stolp ormoškega gradu v luči zahajajočega sonca in vedel, da bom jutri odkolesaril dalje proti Dornavi in Ptuju.

Obiskovalci lanskoletne prireditve 19

79-80 | julij–avgust 2012


Pripravil: dr. Samo Rugelj

foto: Borut Krajnc

INTERVJU: SAŠA VODOVNIK

Iz obrazložitve za nagrado Naj knjigotržec za leto 2012 Saša Vodovnik je tiste vrste knjigarka, ki se je po odlični šoli uvajanja v ljubljanskem Konzorciju povzpela po stopnicah na sam vrh in je danes ustanoviteljica in vodja kvalitetne knjigarne ZDAJ, ki domuje v ljubljanskih Kosezah. Na knjigotrški akademiji leta 2009 je dejala, da je od malih nog vedela, da bo knjigarka. Leta 1979 je prišla v Konzorcij, nato je delala v Kazini, eno leto v klubu Svet glasbe in zadnja leta, pred ustanovitvijo lastne knjigarne, v založbi Vale Novak, kjer je vodila knjigarno na Wolfovi ulici v Ljubljani. Z inovativnimi prijemi pri organizaciji dogodkov v mestni knjigarni na Wolfovi so poskrbeli, da se obiskovalci nikoli niso dolgočasili. Saša je bila duša in okvir Saša Vodovnik dogajanja ter je skrbela, da so bili odnosi z dobavitelji kljub težavnim časom dobri in konstruktivni. Ko je knjigarno prevzela mreža Mladinske knjige, se je Saša odločila za svojo pot in ustanovila lastno neodvisno knjigarno ZDAJ. Svojim kupcem pravi: »Imamo knjigo za vas!«, svoj koncept knjigarne pa utemeljuje: »Knjigarnarji imamo poseben privilegij, možnost in odgovornost, da iz celotne ponudbe knjig na knjižni polici poiščemo v pravem trenutku ravno pravo za primernega bralca. Kupci knjig zaradi našega poznavanja knjig in iskrivega navdušenja postanejo sčasoma naši prijatelji, ki se v našo knjigarno vračajo vedno znova. Vsebinski koncept knjigarne Zdaj je inovativen in ne sledi le tržni logiki, temveč predvsem vsebinam, ki sestavljajo mozaik za dušo.«

»Oseben pristop do ljudi je tisto, kar današnji kupci pogrešajo in iščejo!« Rugelj: Za vami je že kar dolga knjigotrška pot. Kako bi opredelili ključne razlike med tipi knjigarn, v katerih ste delali do zdaj? Vodovnik: Konzorcij je bil že leta 1979 največja knjigarna v Sloveniji, v kateri smo prodajali knige vseh področij. Knjigarna Kazina je bila prva profilirana knjigarna v Ljubljani, Vale-Novak pa največja zasebna, družinska knjigarna v Sloveniji. Knjigarna Zdaj je manjša neodvisna knjigarna, ki sem jo v ljubljanskih Kosezah odprla pred dobrim letom. Rugelj: Kaj, recimo, prinaša delo v knjigarni, ki je umeščena znotraj večje knjigotrške ali pa manjše mreže, kaj so specifike profilirane knjigarne, kakršna je bila svojčas Kazina, in kaj je največji izziv samostojne knjigarne, ki jo vodite zdaj? Vodovnik: Delo v sistemu velike knjigotrške mreže je za knjigarje velika priložnost, da spoznajo vse tako zelo raznolike odtenke knjigarniškega dela. Velik podporni aparat v ozadju skrbi za oglaševanje, prodajno in nabavno mrežo, za pretok informacij, videz izložb in posamezne prodajne akcije ali predstavitve. Pogoji poslovanja so v velikih mrežah seveda bistveno boljši, kot jih imamo neodvisne knjigarne, rabati so višji, vendar pa je v neodvisnih knjigarnah pristop do kupca bolj oseben in neobremenjen z vse više zastavljenimi prodajnimi plani, s katerimi novodobni menedžerji pogosto demotivirajo zaposlene. V Knjigarni Kazina je bil poudarek na profilirani ponudbi. Ponudba stripov, knjig s področja glasbe, filma in gledališča je privabila nove, zelo ciljne kupce. Zanje smo vedno ustvarili poseb79-80 | julij–avgust 2012

no vzdušje, ročno poslikali izložbe, sodelovali s festivalom Druga godba in prodajali tudi CDplošče gostujočih glasbenikov. Organizirali smo veliko predstavitev znanih slovenskih glasbenikov od Marka Breclja do Zorana Predina, Janija Kovačiča in drugih. Prvi smo 8. februarja organizirali Prešernov literarni maraton, gostili grofico Jeleno de Belder in še marsikoga. V knjigarnah Vale-Novak je bil poudarek na lastni založniški produkciji in splošnem programskem konceptu. Podjetje Vale-Novak je bilo sestavljeno iz založbe in knjigarne, k zmagoviti kombinaciji in učinku obeh dejavnosti pa je prispeval še velik posluh lastnikov za odkrivanje knjižnih uspešnic. Knjigarno Zdaj pa sem ustanovila pred enim letom v izjemno prijetnem okolju ljubljanskih Kosez. Deluje v harmoniji s tukajšnjimi prebivalci, ki so jo zelo lepo sprejeli in »vzeli za svojo«. Izbor knjig je splošen, zaradi pomanjkanja prostora tudi malo subjektiven in ga sproti prilagajam povpraševanju kupcev in aktualnim dogodkom. Vsako sredo organiziram »mozaik za dušo«, predstavitve knjig, ki jih predstavljajo naši ali tuji avtorji. Vse faze dela, ki so v večjih knjigarnah porazdeljene na številne zaposlene, opravljam sama. Rugelj: Kako se je v zadnjih tridesetih letih z vaše perspektive spremenilo knjigotrštvo? Kako je bilo prodajati v osemdesetih letih, še v času Jugoslavije, kaj je knjigotržcem prinesla osamosvojitev Slovenije, kaj pozneje vse večje število izdanih knjig in kaj v zadnjih letih pritisk globalizacije in digitalizacije knjigotrškega poslovanja? 20

Vodovnik: Razlika je velika, opazna in občutna. Včasih smo bili založniki, knjigarne in knjižnice med seboj povezani, naše dejavnosti pa so se lepo dopolnjevale. Danes delujemo praviloma vsak na svojem področju. V osemdesetih letih smo v kolektivu tekmovali med seboj, kdo bo prej odkril kako dobro knjigo in kdo jih bo prebral več. Vse postopke prodaje in nabave smo vodili ročno. Predstavitve knjig so bile praznik besede. Knjig se je izdajalo manj in vsaka nova je bila posebno doživetje. Založniki in avtorji knjig so knjigarje redno obiskovali in pogosto spraševali za mnenje, preden so se odločili za nov knjižni projekt. Danes večina založnikov s knjigarji kontaktira le še prek telefona ali interneta. Med zaposlenimi je vedno več slabo plačanih študentov, ki delajo »na uro« namesto »na vsebino«. Privlačnost knjigarniškega poklica so izpodrinili posamezniki, ki so dobro preučili finančna pravila knjigotrštva in hkrati pozabili, da jim je nekje na poti zmanjkalo romantikov, ki so znali in hoteli prodajati knjige. Danes rastejo prodajna mesta s knjigami vsepovsod in še najmanj se vlaga v knjigarne, ki so sicer najbolj poceni prodajna mesta. Trženje knjig je vse bolj neosebno, v tekmi za pridobivanje potencialnih kupcev pa so vključeni celo avtomobili ali kaka ponev (včasih je zadoščal podpis avtorja ali gratis knjiga). Nekdanje sodelovanje akterjev knjig je nadomestila nezdrava konkurenca, namesto vsebine pa so v ospredju akcije in popusti. V poplavi uvoženih in kopiranih tržnih prijemov je danes vse bolj iskana izvirnost in ravno tu izstopajo prijemi in izvirne ideje manjših založb, knjigarn ali posameznikov. Veliko se


govori o digitalizaciji knjig, ki lahko kmalu ubere pot prodaje zgoščenk, ki jih danes znajo kopirati že otroci. Nedvomno pa je, da bo knjigo – tiskano ali elektronsko – vselej nekdo moral ZNATI urediti, založiti, prebrati in prodati. Rugelj: V zadnjih štirih letih se dobršen del sveta sooča z gospodarskim zastajanjem, ki ima posledice tudi na knjigotrškem področju, v ZDA se je pred časom, denimo, zaprla druga največja knjigarniška veriga Borders. Marsikdo vam je v teh časih odsvetoval odpiranje nove knjigarne, a zdi se, da so družbene pretnje za nekatere tudi priložnost. Kaj je temeljni koncept vaše knjigarne? Česa je deležna vaša stranka, da se z veseljem vrača k vam? Vodovnik: Tudi v tem času vsesplošnega govorjenja o krizi se knjige še vedno dobro prodajajo. Žal pa nekaterih knjig, ki bi jih lahko prodala, sploh ne morem dobiti, ker se nekaterim založbam knjigarna Zdaj ne zdi dovolj primerno prodajno mesto. Znano je, da si prav v času krize veliko ljudi lahko pomaga, izboljša ali vsaj polepša življenje s knjigami. Moj odnos do ljudi je zelo oseben in se pogosto razvije v pristne, prijateljske stike. Ljudi pozorno poslušam in predvsem veliko sprašujem. Tako lahko ugotovim, kakšen je njihov okus, in zanje izberem pravo knjigo. Če nimam dovolj podatkov za svetovanje, dam kupcu možnost, da knjigo prinese zamenjat. Po navadi se nalezejo mojega navdušenja, ki ga ne morem skriti, če odkrijem »dobro« knjigo. Knjige zavijam v papir, ki diši po sivki ali cimetu. Oseben pristop do ljudi je tisto, kar današnji kupci pogrešajo in iščejo. Nekateri pridejo v knjigarno le na izmenjavo mnenj, drugi želijo hiter in konkreten odgovor, tretji želijo le informacije, in če jim daš to, kar želijo, se vselej vrnejo. Rugelj: Vaša knjigarna je v zadnjem času postala znana po dobro organiziranih in lepo obiskanih dogodkih, ki poživljajo življenje knjigarne, hkrati pa pozitivno vplivajo na knjigarniški prihodek. Komu so dogodki namenjeni, kako zainteresirani lahko izvedo zanje in po kakšnih načelih jih koncipirate? Vodovnik: Od prvega dne si zapisujem elektronske naslove ljudi, ki si želijo obiskovati dogodke v knjigarni. Zainteresirani lahko izvedo za dogodke tudi na facebooku, internetni strani in v Napovedniku. Obveščam jih izključno samo o tem, kar jih zanima. Odziv je neverjeten. Na vsak sredin mozaik za dušo pride od 50 do 80 ljudi. Včasih moramo postaviti ozvočenje kar na hodnik, ker ne morejo vsi sedeti v knjigarni. Dogodke delam sproti iz tedna v teden. Za vsako knjigo, ki jo preberem in se mi zdi, da bi bila zanimiva za širši krog ljudi, povabim avtorja, založnika ali pa predavatelja, ki je poznavalec vsebine in karizmatičen govornik. Včasih mi obiskovalci predlagajo vsebine, ki bi jih želeli posluša-

ti, tudi nekateri založniki so zelo kooperativni. Edini koncept pri tem je dobra vsebina in aktualnost v času, torej Zdaj. Rugelj: Prejeli ste nagrado naj knjigotržec leta 2012. Kaj so po vašem mnenju ključne lastnosti za dobrega knjigarja? Za koga je to primeren poklic? Vodovnik: Ključne lastnosti dobrega knjigarja so poznavanje in branje knjig, spremljanje in takojšen odziv na novosti in dogajanje na knjižnem trgu, samoiniciativnost, dobra komunikacija z ljudmi, prepoznavanje njihovih želja s pozornim poslušanjem, prijaznost, neagresivnost in navdušujoča prepričljivost pri svetovanju ... Vloga knjigarjev pri prodaji knjig je ključna, zato bi za poklic knjigarnarja že davno morali pridobiti NPK (nacionalno poklicno kvalifikacijo), knjigarjem pa omogočiti ustrezno izobraževanje. S širjenjem prodajnih poti za knjigo zunaj knjigarn pa postaja knjiga žal predvsem blago, ki ga danes lahko prodaja že kdor koli Rugelj: Poletne počitnice so tu. Kaj to pomeni za knjigarja, ki ima svojo neodvisno knjigarno? Si sploh lahko omisli dolgo in brezskrbno dopustovanje? Vodovnik: Letos dopustovanja ne bo, bo pa knjigarniški balkon krasil surf, s katerim bomo deskali kar med knjigami. Poleti bodo brez premora potekali sredini mozaiki, vsako nedeljo pa bo za mojo dušo na vrsti dobra knjiga v ležalniku in vrtnarjenje. Rugelj: Kaj posebnega ste pripravili za tiste, ki iščejo knjigo, ki bi jim popestrila počitnikovanje? Kaj boste letos priporočali svojim kupcem? Vodovnik: Če na hitro pripravim počitniški bralni koktejl za vso družino z različnimi okusi, bi bile vanj vključene knjige Erri de Luca: Trije konji; Marie NDiaye: Tri močne ženske; Jennifer Egan: Tatovi na obisku; Vladimir Megre: Anastasija; Bucay: Ti povem zgodbo; Nenad Veličković: Sahib; Evald Flisar: Mogoče nikoli; Peter Amalitti: Negovanje diha; Adamus Saint-Germain: Mojstri nove energije in za mlajše obvezen Gospod Gnilc in petični piškot. Rugelj: Kaj pa med poletjem nameravate prebrati vi? Vodovnik: Najprej bo na vrsti knjiga kresnikovega nagrajenca Andreja E. Skubica Koliko si moja? in takoj zatem biografija glasbenika Van Morrisona z naslovom Can you feel the silence? Rugelj: Lahko morda poveste, ali za letošnjo jesen načrtujete kakšne novosti, ki bodo še popestrile ponudbo vaše knjigarne? Vodovnik: Veliko idej za popestritev ponudbe imam še na zalogi, vendar pa jih bom strnila v citat Bernarda Shawa: »Uspešni ljudje so ljudje, ki vstanejo in poiščejo okoliščine, ki jih potrebujejo. Če jih ne najdejo, jih ustvarijo.«


foto: Borut Krajnc

INTERVJU: ANDREJ ILC

Pripravil: dr. Samo Rugelj

Iz obrazložitve za nagrado naj založnik za leto 2012 Andrej Ilc je eden od tistih urednikov, ki se je kljub svoji relativni mladosti že zapisal med legende slovenskega založništva. Z umirjenim, uravnoteženim in neverjetno prodornim pogledom zna že dolgo vrsto let v otroški program izdaj založbe Mladinska knjiga uvrščati tiste knjižne projekte, ki bodo večno ostali z nami kot del slovenske kulturne dediščine. Ilca odlikuje tankočutno in skrbno delo z avtorji, tako pisatelji kot ilustratorji, ki jih ravno s svojim profesionalnim in vedno korektnim odnosom vzgaja v hišne avtorje; odlikuje ga skoraj enciklopedično poznavanje področja svojega dela in ažurno spremljanje novosti na knjižnem trgu. Predvsem pa ga vedno spremlja izjemen entuziazem, ljubezen do dela s Andrej Ilc knjigami, navdušenje, ki je nevarno nalezljivo in ki se dotakne vsakogar, ki se z njim pogovarja o knjižnih izdajah. Andrej Ilc zna pozorno prisluhniti tudi mnenjem knjigarjev in njihove informacije s pridom uporabljati. Glede na to, da je v preteklosti pisal kritike otroških knjig za časnik, je danes še toliko večji kritik produkcije otroške in mladinske literature v slovenskem prostoru in zagovornik domačih avtorjev in ilustratorjev. Vsi, ki smo povezani s knjigo, poznamo zbirke Čebelica, Velike slikanice, Deteljica, Sončnica … ter druge, ki jih ureja. Zadnja leta je ustvaril tudi izjemno zbirko albumov slovenskih ilustratorjev, začenši s Čudežnim vrtom, Za devetimi gorami, Drevesom pravljic, Zlato ptico ter Za lahko noč. Je eden tistih, ki skrbi, da naši otroci še danes prebirajo Mačka Murija, Muco Copatarico in druge pravljice, ki tako ostajajo večne.

»Ustvarjanje in urejanje slikanic se mi zdi enako zahtevno kot pisanje in urejanje dobre poezije!«

Rugelj: V časih različnih fluktuacij in turbulenc je vaša poklicna kariera zaenkrat presenetljivo stabilna, saj je vaša prva redna služba za zdaj vaša edina služba. Čemu bi to bolj pripisali? Založbi ali vam osebno? Ilc: Uredniške kariere na Mladinski knjigi so praviloma dolge, vsaj med leposlovci je tako. Sam sem nasledil mogočna uredniška opusa Kristine Brenkove in Nika Grafenauerja in taka dediščina daje mlademu uredniku določeno gotovost, s katero laže ustvarja lastne založniške zgodbe. Menim, skratka, da so tako dolgi uredniški »mandati« pod črto založbi odločno v prid, saj ima v urednikih med drugim tudi žive nosilce zgodovinskega spomina, kar zna sicer včasih biti za koga neprijetno, a se še večkrat izkaže za zelo koristno. Moje vztrajanje v prvi službi bi lahko pojasnili tudi z dejstvom, da »trg za urednike« v Sloveniji tako rekoč ne obstaja, gotovo pa ima pri tej »nemobilnosti« kaj zraven tudi kaka moja značajska lastnost. A da ne bo pomote: svoje delo imam že od nekdaj rad in si težko predstavljam, da bi se ga kdaj naveličal. To pa je po moje poglavitni razlog, da še kar vztrajam v prvi redni službi. Rugelj: Mladinska knjiga je šla v zadnjih dobrih petnajstih letih, kolikor ste jih preživeli pod njenim okriljem, skozi precej velike spremembe. Kako so bile te videti s perspektive urednika? Koliko se je v tem času spremenil uredniški koncept izdajanja knjig in v katerih pogledih? Ilc: Danes se vse dogaja frustrirajoče (pre)hitro, kar, se bojim, ne vpliva dobro na uredniške 79-80 | julij–avgust 2012

standarde. Tudi sicer se je marsikaj spremenilo, čeprav me včasih pomiri, ko preberem kako anekdoto uredniških predhodnikov in uvidim, da so imeli tako rekoč iste probleme. Na primer pred nedavnim umrli Ivan Minatti, ko je hotel v program zbirke Sinji galeb uvrstiti Malega princa. Nekaj let je trajalo, vse mogoče trapaste pomisleke je moral poslušati, in ko je končno izšel, sprva ni »šel«. No ja, morda je danes še teže koga prepričati, da marsikatero uredniško odločitev kot pravilno potrdi šele čas. Včasih imam neprijeten občutek, da je nekako samoumevno, da bi vse knjige morale »iti«, že večkrat se je kdo računsko lotil »subvencioniranih knjig« in potem v čedni računski tabelici dokazoval, da se nam to ne splača. Prepričevanje, zakaj je to pomembno in se nam konec koncev tudi »splača«, sodi v vsakdanjik urednika, saj nas kljub dejstvu, da smo predvsem komercialna založba, prav izdajanje kulturno relevantnih knjig dela resno, »pravo« založbo. Na urednika danes prežijo vsakovrstne birokratske skušnjave, a naša poglavitna naloga še vedno ostaja delo z avtorji in prevajalci in oblikovanje programa, tu pa je treba upoštevati še marsikaj drugega kot le razliko v ceni in faktor. Pri spremembah in pretumbacijah, ki so se dogajale na Mladinski knjigi, uredniki nismo imeli veliko besede, res pa je, da si je sem in tja morda tudi nismo znali ali upali vzeti. Kakšno čudaštvo, ki smo mu bili priča, bi morda lahko celo preprečili, če ne bi bili tako krotki. Pritiski na uredniško avtonomijo so sicer znali biti zelo hudi in nemalokrat odkrito prezirljivi, a gle22

de na primerljive zglede doma in v tujini lahko rečem, da smo jo za zdaj še dobro odnesli. Založba se je ohranila, o tem najbolje priča ravno dejstvo, da ima še vedno urednike. Rugelj: Kako pa na splošno gledate na spreminjanje slovenske založniške pokrajine v tem času? V petnajstletnem obdobju je, kot je videti, prišlo do nekakšne založniške menjave generacij, saj so med najpomembnejše založbe povzpele tudi tiste, ki so bile sredi devetdesetih let še precej na začetku svoje poti. Za katere založbe vam je žal, da jih ni več, in za katere ste veseli, da bogatijo našo knjižno krajino? Ilc: Večina založb, ki jih ni več, je najbrž propadla z razlogom in verjetno so imeli še najmanj pri tem uredniki, ki so bili navadno poleg avtorjev itak prve žrtve. Kljub temu da po navadi v založništvu majhno velja za lepo, veliko pa za grdo in hudobno, se mi zdi škoda, da ni v tej pokrajini še kake večje založbe splošnega profila, kakršna je Mladinska knjiga. Sicer se pa vsakič, ko odprem novo Buklo, čudim, koliko dobrih knjig izide vsak mesec! Veseli me, da je Cankarjeva založba še vedno na tako visoki ravni, z občudovanjem in zdravo zavistjo spremljam program, ki ga ustvarjajo kolegi na Študentski založbi, težko bi bilo spregledati globino, širino in konsistentnost Modrijanovega programa, Studia humanitatis ne pošilja v svet samo najbolj izvirnih novoletnih voščilnic, ampak tudi zame že od nekdaj navdihujočo zbirko humanističnega čtiva …


Rugelj: Se kdaj (v mislih) posvetujete s prejšnjima dvema urednikoma otroškega knjižnega programa Mladinske in se sprašujete, kaj bi na vašem mestu naredila onadva? Ilc: Imel sem srečo, da sem se lahko z obema kdaj tudi dejansko posvetoval, veliko mi je pomenilo, da sem občutil njuno podporo in blago naklonjenost tudi v primerih, ko sem morda odkrival toplo vodo. Še vedno imam srečo, da imam ob sebi izkušenega likovnega urednika Pavleta Učakarja, ki marsikdaj jasno (u)vidi tisto, kar sam samo slutim. Rugelj: Kaj so po vašem mnenju ključne lastnosti dobrega urednika? Za koga je to primeren poklic? Katere so največje težave in najlepše plati tega poklica? Ilc: Urednik mora zagovarjati svoj program in do onemoglosti vztrajati pri tem, da bo knjiga izšla, ker je dobra in sam verjame vanjo. Če znotraj založbe ne nastopa kot pes čuvaj svojih avtorjev, ni dober urednik. Potem mu lahko vsak, ki ima pet minut časa, reče, da knjiga ne bo izšla. Več kot en šef me je poskušal prepričati, da je sicer lepo, če imamo ideale, a je najbolje, da jih pustimo doma. Ne bo držalo. Založništvo danes sicer poka od pragmatičnosti in cinizma, a vse, kar se v njem zgodi kakovostnega in trajnega, se zato, ker je nekdo v nekaj iskre-

no verjel, ker je imel neki ideal, ki mu je predano in pogosto tudi vztrajno in trmasto sledil. Brez idealov, prepričanja, odločnosti, predanosti, vztrajnosti, trme in tveganja (meje so začasne, ves čas jih je treba preizkušati) tudi ni dobrega urednika. (Po tihem si želim, da bil eden zaščitnih znakov dobrega urednika tudi večno nastlana miza in nepospravljena pisarna.) Rugelj: Že več kot desetletje ste, kar je manj znano, tudi vodja celotnega uredništva leposlovja. Po kakšnem kriteriju izbirate naslove v vaše ključne zbirke, denimo v Novo slovensko knjigo, Novo liriko, Kondor, zbirko Roman itn.? Načrtujete morda v prihodnosti še kako knjižno zbirko? Ilc: Sam z velikim veseljem urejam zbirko sodobne poezije Nova lirika, ki sem jo nasledil po Alešu Bergerju, vse druge zbirke suvereno in poznavalsko ustvarjajo kolegi uredniki in urednice. Mislim, da se dobro dopolnjujemo in razumemo. Marsikaj odkrito predebatiramo, to so v bistvu najlepši trenutki našega dela. Čeprav smo prezaposleni in nam kronično zmanjkuje časa, je idej vedno več kot prostora v programu. Sam v našem programu pogrešam predvsem kak večji, ambicioznejši projekt, kakršni so bili nekoč značilni za Mladinsko knjigo, in to je morda glavna želja in načrt za prihodnost. Rugelj: Nekatere od teh zbirk izhajajo z javno podporo, položaj na JAK-u pa je sedaj precej nejasen. Kako bi morebitno pomembnejše zmanjšanje javne podpore vplivalo na te zbirke? Ilc: Najbrž me bo kdo imel za optimista, a kar težko si predstavljam, da bi javna podpora v obliki subvencij presahnila do te mere, da bi to ogrozilo izhajanje naših uglednih zbirk. Slovenska založniška pokrajina je pretežno butična in to se ne bo spremenilo, določen tip knjig torej rabi tovrstno podporo. Seveda bi bilo obstoječi sistem, ki je v temelju dober, mogoče izboljšati, njegova rokohitrska demontaža pa bi zanesljivo imela težko popravljive posledice.

foto: Borut Krajnc

Rugelj: Najbolj vas poznamo kot urednika otroškega programa Mladinske knjige, ki je eden od stebrov te založbe že od njenega začetka. Kaj so ključne značilnosti slikanic, ki izhajajo pod vašim uredniškim očesom? Kaj vse mora imeti besedilo (če je del slikanice) in kaj ilustracija, da ju spustite skozi vaše kritiško sito? Ilc: Nekoč mi je nekdo oporekel, da svoje uredniško delo najraje opisujem s samimi metaforami, kot da se ga ne da dobesedno opisati. No, v slikanicah navadno ni veliko metafor, vsaj v besedilih ne. Vseeno pa so slikanice filigranski, kompleksno grajeni organizmi, likovno-tekstovni monoliti, kot jih je posrečeno označila Marjana Kobe. Vse se začne in konča z dobro zgodbo, ki mora biti povedana s pristnim glasom in, povedano z Bachovimi besedami, dobro uglašena. Sporočilo mora biti vedno v službi zgodbe, ne obratno. Ustvarjanje in urejanje slikanic se mi zdi enako zahtevno kot pisanje in urejanje dobre poezije. Nekdo je slikanico primerjal s sonetom: tudi v njej ne sme biti enega samega zloga preveč. Ena napačna nota lahko uniči vse. Maurice Sendak, avtor nekaterih ključnih avtorskih slikanic, je nekoč zapisal tele besede, ki jih večkrat citiram: »Zame se vse začne s pisanjem. Nikoli nisem porabil manj kot dve leti za besedilo posamezne slikanice, čeprav imajo v povprečju le 380 besed.« Zato so njegove slikanice tako dobre in »prenesejo« na stotine branj. Take so tudi številne naše slikanice, od Kraljeve upodobitve Levstikovega Martina Krpana, ki je založbina največja uspešnica vseh časov, do Kovičevega Mačka Murija in Urške Andreja Rozmana Roze.

Nagrajenca v knjigarni Zdaj! 23

Ob tem moram še povedati, da se že zdaj ne zanašamo samo na JAK-ove subvencije, temveč uspešno pridobivamo sredstva na tujih razpisih. Rugelj: Poletne počitnice so tu. Kaj posebnega je Mladinska knjiga pripravila za tiste, ki iščejo dobro knjigo, ki bi jim popestrila počitnikovanje? Kaj iz vašega programa priporočate mladim, pa tudi starejšim bralcem? Ilc: Jean-Claude Carrière, ki je nedavno gostoval pri nas, je lepo povedal, da v mojstrovinah, četudi so stare, vedno najdemo sedanji čas. Pred kratkim so izšli ponatisi treh takšnih mojstrovin, ki bi jih priporočil bralcem vseh starosti: Endejeva Momo, Zupanova Potovanja v tisočera mesta in Teta Magda Svetlane Makarovič. Prvi mladinski roman kresnikovega nagrajenca Tadeja Goloba Zlati zob je klasično napeta pustolovščina, kakršnih skoraj ne pišejo več. Pilkeyjev Kapitan Gatnik je še vedno najbolj brihtna in nabrita otroška serija, kar jih poznam. Lascheva Kultura narcisizma sicer prihaja k nam s tridesetletno zamudo, a je še vedno izjemno razsvetljujoče branje. Roberto Saviano je dragocen pisec, ki me je popolnoma navdušil tudi s svojo zadnjo knjigo Pojdi z mano stran. Brian Selznick pa je z Deželo čudes ustvaril knjigo, ki se ji več kot poda oznaka sodobna klasika. Rugelj: Kaj pa med poletjem nameravate prebrati vi? Ilc: Žal sem katastrofalno počasen bralec in vedno preberem dosti manj, kot bi si želel. Tole je torej bolj seznam želja: Stoletnik, ki je skočil skozi okno in izginil Jonasa Jonassona, ki bo pri Mladinski knjigi izšel prihodnje leto, Sestra Sigmunda Freuda Goceja Smilevskega, Mračna plat ljubezni Rafika Schamija, How to Live Sarah Bakewell, zelo rad bi prebral pesniško zbirko Katje Perat Najboljši so padli, vsekakor kresnikovega nagrajenca Skubica, morda dopolnjeni Matvejevićev Mediteranski brevir, od kriminalk še kakega Camillerija ali Manklla. Lahko bi že enkrat dokončal Bouvierovo Uporabo sveta, morda znova predihal eno svojih najljubših knjig, Buñuelovo avtobiografijo Moj zadnji vzdihljaj, ki mu jo je pomagal napisati že omenjeni Carrière … In seveda bom počasi in z užitkom prebiral knjigo zbranih pesmi Kajetana Koviča Vse poti so, ki sem jo dobil za darilo ob nagradi. Rugelj: Lahko morda poveste, katerih knjig se kot urednik najbolj veselite v letošnji jeseni? Ilc: Veselim se novih slovenskih slikanic, tudi tistih iz zbirke Čebelica, ki bo prihodnje leto praznovala šestdesetletnico. Lepe bodo Zlate Grimmove pravljice, ki izidejo ob 200. obletnici prve objave. Z velikim pričakovanjem čakam na zaključek večletnega projekta Močvirniki pisateljice Barbare Simoniti in ilustratorja Petra Škerla. To bo monumentalno delo, ki bo presenetilo vse. 79-80 | julij–avgust 2012


INTERVJU: CAROLE BLAKE

PripravilA: Tanja Tuma

V Sloveniji skorajda nimamo literarnih agentov. Naše pisateljice in pisatelji se obračajo na založbe sami in neredko si založniki želimo, da bi Slovenci več brali in manj pisali. Deseti jubilejni kongres Knjiga na Slovenskem je bil odlična priložnost, da medse povabimo Carole Blake, eno naslovitejših angleških knjižnih agentk. Založniki, knjigarji in knjižničarji smo radovedno prisluhnili njenemu predavanju, ki je bilo polno zgodb, kot bi jih pisali njeni pisatelji uspešnic. No, skrivnosti, ki nam jih je Carole izdala v Portorožu, naj to ostanejo, njen poklic in vlogo v založništvu pa velja predstaviti posebej. Carole Blake dela v založništvu že 49 let in vodi svojo literarno agencijo od leta 1977. V bogati karieri je predsedovala Združenju agentov (Authors' Agents Association) in Society of Bookmen, kjer je bila od leta 1921 druga ženCarole Blake ska predsednica. Na diplomskem in podiplomskem študiju predava študentom založništva, prav tako pa jo vabijo na knjižne sejme, kongrese in srečanja avtorjev in založnikov po vsem svetu. Pri založbi Macmillan je leta 1999 izšla njena knjiga From Pitch to Publication, v kateri bodoči pisatelji najdejo vrsto napotkov, kako priti do izdaje svojega dela. Knjiga je s 100.000 prodanimi izvodi prava prodajna uspešnica, vsekakor pa biblija mladih avtorjev, ki Carole in njeno agencijo s trinajstimi uslužbenci dobesedno oblegajo z rokopisi. Vseeno ji uspe voditi in oblikovati kariere kakih 200 pisateljev, med katerimi je Peter James, pisatelj kriminalk, trenutno prvi na lestvici Booksellerjevih uspešnic. Carole je zabavna sogovornica in ženska z neskončno energije. Njene živo modre oči nagajivo sijejo in so vedno na preži. Zlahka jo vidim v vlogi mame, ki skrbi za svoje pisatelje, umetnike, ki zmeraj ne znajo najbolje unovčiti svojega dela in živeti od svojega talenta.

»Rada izberem pisateljico ali pisatelja, ki ga lahko povabim na večerjo ...« Tuma: Carole, zakaj ste ustanovili lastno literarno agencijo? Blake: Ker sem v službi dobila odpoved. Štirinajst let sem se pridno vzpenjala po lestvici založniških služb in kot direktorica trženja pri založbi Sphere opravljala delovne naloge, za katere imajo danes založbe nekaj oddelkov: trženje, PR, avtorske pravice in pogodbe z avtorji. Neki petek popoldne sva se z mojim nadrejenim, direktorjem založbe, grdo sporekla. Ugotovila sem, da me odpušča, čeprav za to ni imel pravne osnove. Užaljena in besna, da je bila vsa moja prizadevnost zaman, sem mu vrgla v obraz: »Vidiva se na sodišču!« Tuma: In kaj se je zgodilo potem? Blake: Tožbo sem dobila. Medtem pa so me začeli klicati avtorji, za katere sem skrbela pri založbi. Mnogi so rekli, da bodo šli z menoj, če ustanovim svojo literarno agencijo. Pa sem jo. V treh mesecih sem imela osem strank. Pozneje sva se z Julianom Friedmannom, ki vodi prodajo televizijskih in filmskih pravic, združila. Še danes so moja domena knjižne pravice, ki so steber posla, saj je založništvo veliko bolj predvidljivo. Ko založnik kupi knjižni naslov, ga bo tudi v določenem času izdal, medtem ko morajo filmarji šele začeti zbirati investitorje in denar za filmsko produkcijo, nato je težka izbira 79-80 | julij–avgust 2012

režiserja, igralcev, distribucije itd. Filmski studii kupijo veliko pravic, vendar jih le malo dočaka dobro televizijsko ali filmsko priredbo. Tuma: Na kakšni podlagi izbirate vaše pisatelje in pisateljice? Blake: Rada izberem avtorja, ki ga lahko povabim domov na večerjo. Veste, odnos med agentom in avtorjem je zelo tesen, zelo sva medsebojno odvisna in pripadna drug drugemu. Prvi kriterij je samo besedilo. Pisanje, slog, zgodba – vse me mora pritegniti in mora biti dobro. Drugič, izbiram pisatelje, ki se odločijo, da bodo poklicni pisatelji. Nesmiselno je graditi ime nekomu, ki bo napisal eno samo knjigo! Glede vsebin imam široko paleto: lahko je ljubezenski roman, kriminalka, rada imam zelo literarne vsebine ali celo poljudno literaturo. Vzamem vse, kar me prepriča s svežino, inovativnostjo in kakovostjo. Ne nazadnje pa mora biti avtor tudi pripravljen sprejeti mojo kritiko. Vse agencije tega ne počnejo, pri Blake&Friedmann pa rokopise predvsem prvencev sami temeljito uredniško obdelamo. Včasih morajo pisatelji na novo napisati cele dele romanov, spremeniti veliko reči. Pričakujem, da bodo odprto sprejeli moje pripombe, če hočejo, da svojo življenjsko energijo usmerim v njihovo pisateljsko kariero. Nekateri pisate26

lji so nejevoljni, ampak agenti in založniki imamo veliko znanja in izkušenj z besedili in dostikrat je na koncu knjiga boljša. Tuma: V vašem predavanju ste rekli, da skrbite za 19 avtorjev, kar vam vzame veliko časa, in da novih pisateljev za zdaj ne sprejemate. Kdaj ste vzeli zadnjega novega pisatelja in kdo je bil to? Blake: Pisateljica, nazadnje je bila pisateljica Liz Fenwick ... Srečala sem jo na konferenci Zveze pisateljev romantičnih del pred kakim letom. Liz je pomagala pri organizaciji konference in polnila blogerske zveze. Je izjemna ženska. Pisateljsko kariero je načrtovala že nekaj časa. Liz je Američanka, poročena z Britancem, ki živi in dela v Dubaju. Njuni trije otroci se šolajo v internatih v Angliji, tako da Liz polovico življenja preživi na letalih. Hotela je, da bi družina imela dom v Angliji, tako da je pred leti kupila hišo v Cornwallu, kjer skupaj preživljajo počitnice. Ko sva se poznali že nekaj mesecev, me je pocukala za rokav. Da ima eno vprašanje zame. Da je napisala roman in ali bi hotela prebrati nekaj poglavij in povzetek. Odkrito sem ji povedala, da je prijateljstvo eno, poklic pa drugo in da jo utegnem prizadeti z zavrnitvijo, če mi besedilo ne bo všeč. Liz je rekla, da nič hudega, da bo besedila poslala še nekaterim drugim agencijam, če je prav. Stri-


Utrinki iz Portoroža njala sem se in prejela gradivo po elektronski pošti. Bilo je zanimivo. Poklicala sem jo po telefonu. »Rada bi videla ves rokopis, Liz. Mi ga boš poslala?« Odvrnila mi je: »Odlično. To so rekli tudi drugi agentje.« Našpičila sem ušesa, saj je šlo za mojo prijateljico. Vseeno sem ji pustila odprte vse poti. »Pa ga pošlji vsem agentom hkrati, Liz.« Ko sem roman prebrala, sem jo nemudoma poklicala. Strinjala se je, da bo moja stranka. Njen prvi roman Hiša v Cornwallu je izšel maja letos pri založbi Orion, ki je vnaprej kupila pravice še za naslednjo knjigo. V pripravi so tudi nemški, nizozemski in romunski prevod.« Tuma: Ali za vaše pisatelje prodajate tudi pravice za elektronske knjige? Kaj menite o tem? Blake: Pri elektronskih pravicah in njihovem upravljanju moramo biti skrajno pozorni, saj je to smer, kamor gre naš svet. Mnogi imajo bralnike, tako starejši, ki ne želijo več s seboj vleči gore papirja, kot mlada generacija. Z elektronskimi pravicami moramo trgovati in upravljati strokovno. Včasih urejamo pogodbe iz agencije, včasih to počnejo sami založniki. Tuma: Za 1,99 dolarja na izvod? Blake: Ne, to ravno ne … Za naše avtorje ne sklepamo nizkocenovnih kupčij. Če se poglobite v te poceni knjige, boste videli, da so slabe kakovosti.

Tuma: Med njimi so uspešnice … Blake: No, ja … Vedeti morate, da lestvice uspešnic ne navajajo točnih številk prodanih izvodov, saj prodajalci elektronskih knjig njihovih številk ne želijo poročati podjetju Nielsen BookScan. Prodajalci e-knjig skrivajo številke, tako da ne vemo, koliko izvodov posameznega naslova v elektronski izdaji se je prodalo več ali manj od trde oziroma broširane izdaje, ki sta objavljeni črno na belem. Ko govorimo o e-uspešnicah, prehitro pozabimo na to. Tuma: Mislite, da bi se vaši pisatelji radi videli v slovenskem prevodu? Blake: Seveda. Prepričana sem, da bi bil Peter James navdušen nad svojo slovensko izdajo. Ne gre le za naklade in prodajne številke, gre za prestiž. In tudi vašim bralcem bi bil Peter James zelo všeč, verjemite. Tuma: Verjamem. Hvala.

Koristne povezave: http://www.blakefriedmann.co.uk Sledite Carole na Twitterju http://twitter.com/#!/caroleagent http://www.agentsassoc.co.uk


INTERVJU: FILOZOFINJA mag. MATEJA JAMNIK, prostovoljka Pripravila: Romana Levičar

Prostovoljno pomagati knjigi – nenavaden pojav! Prostovoljstvo praviloma povezujemo z ljudmi v stiski, z zavrženimi živalmi, blaženjem posledic vojn, naravnih katastrof in podobno. Magistrica filozofije Mateja Jamnik pa že dobro desetletje prostovoljno porablja čas, energijo in filozofsko znanje za afirmacijo knjižne zbirke Onežimo svet. Te dni je Mladinski svet Slovenije, ki ob podpori Urada predsednika Republike izvaja projekt Prostovoljec leta, javno opozoril na vztrajnost mag. Mateje Jamnik pri koristnem početju. Razlog, da nekoliko drugačni filozofinji zastavimo nekaj vprašanj.

Z dobro knjigo do smisla življenja Levičar: Okrog nas toliko stiske, bolečine, krivice, trpljenja, brezidejnosti, magistrica filozofije pa porablja čas za predstavljanje knjig? Jamnik: Vse težave človeka in nesreče sveta so posledica pomanjkljivega razumevanja življenjskega smisla. Dobra knjiga kot sklad predhodnih dosegov človeške misli, nas najučinkovitejše bliža smislu življenja. Blaženje stisk sočloveka in prizadetosti narave je nujno, toda trajna rešitev je v odkrivanju vzrokov takšnega stanja. Dokler človek ne dojame, zakaj je na tem svetu, bomo blažili – le blažili – stiske. Levičar: Katero področje filozofije vam je najbližje? Jamnik: Diplomirala sem s temo: Čemu pesniki (pri prof. dr. Levu Kreftu), magistrirala pa s problematizacijo teme Naloga misleca (pri akd. prof. dr. Tinetu Hribarju). Ker nam je eden izmed največjih pesnikov v zgodovini naše vrste Hölderlin zapustil najgloblje misli o smislu življenja, največji mislec Nietzsche pa najboljše verze – še veliko podobnih primerov je –, sem v magistrski nalogi ugotavljala neločljivost prave poezije (umetnosti) in resne filozofije. Levičar: Ali ni prva naloga filozofa znanstveno delo, pouk …, vi pa po širni Sloveniji razširjate misli o pomenu prave knjige? Jamnik: Naloga filozofa (ki je tudi pesnik, kot je pesnik tudi mislec) je prispevanje k oduhovljenju človeka in poetizaciji življenja. Stvarnost pa odreja, na kakšen način bo mislec deloval. Danes je mislec lahko učinkovit le kot javni intelektualec ali tisti, ki, kot pravi Nietzsche, »s prstom pokaže, kaj je to dobra knjiga«. Z višanjem moči javnih občil se namreč učinek kabinetskega dela mislecev niža. Nekoliko so učinkoviti le javni intelektualci, ki stopijo pred oči javnosti, podpirajoč visoka hotenja, zoprstavljajoč se temač79-80 | julij–avgust 2012

ni strani življenja. Ali pa tisti, ki samozatajevalno opozarjajo na redke dobre knjige, ki so lahko zanesljiva življenjska kažipot. Jaz ne poudarjam pomena knjig nasploh, temveč usodni pomen redke, dobre knjige. Levičar: Nekoliko presenetljiva razlaga? Jamnik: V nekem drugem času bi bila samoumevna. Sijajni mislec in pretanjen pesnik Sofoklej, je vztrajno dopovedoval, da je njegov sodobnik Ajshil še boljši od njega (kar je res bil); Platon je z vsemi svojimi močmi razširjal Sokratovo misel; Flaubert je vztrajno dopovedoval, da je treba brati Shakespeara; Nietzsche je napisal hvalnico sodobniku Schopenhauerju in tako naprej. Knjige zbirke Onežimo svet – pomen te zbirke poudarjam – so odgovoren poskus slediti nalogi misleca, po mnenju poznavalcev in doživljanju bralcev pa ponujajo miselne in estetske presežke. Uvajati v življenje te knjige, je v tem trenutku največ, kar lahko naredim za slovensko družbo in zase. Levičar: Zveni poveličevalno, kot da je zbirka Onežimo svet edino veliko … Jamnik: Nasprotno, z zbirko Onežimo svet je bila prvič v zgodovini našega založništva uvedena posebna oblika avtorskega samozatajevanja in splošne koristnosti. Poglejte knjigo Kam greš, Evropa: tretjino prostora je avtor prepustil drugim. Na vsaki strani knjige so misli tistih, ki so (bili) najbližje jedru življenja – od Homerja do Saše Vuge. Z okrog tisoč pesniško ubesedenimi globokimi spoznanji nekaj sto mislecev, je ta del knjige reprezentančni izsek duhovnega ustroja človeštva. In zanesljiva kažipot bralcu. Zahvaljujoč knjigi Kam greš, Evropa, so številni bralci odkrili veličastnost Ajshilovega Uklenjenega Prometeja, Hölderlinovega Hiperiona, pa, če hočete, Cankarjevega Kralja Malhusa in Vuginega Opomina k čuječnosti. To novo samozatajevalno prakso afirmiranja drugih dobrih knjig bomo nadaljevali. 28

mag. Mateja Jamnik

Levičar: Kaj pa slovenski intelektualec … ali opravlja nalogo? Jamnik: Tako kot drugod po svetu. Neznosna stvarnost, neobetavna prihodnost in omrtvičen duh, kažejo, da intelektualci – če govorimo o medijskih mislecih – ne opravljajo svoje naloge. Voltaire, Zola ali Cankar bi bili danes v nenehnem boju z oblastjo. Figurirali bi kot »izgredniki«, »odpadniki«, »norci«. Današnji intelektualci pa večinoma uživajo vse družbene časti. V stanju, ko so police Rdečega križa in Karitasa izpraznjene, naši misleci in pesniki razpravljajo na nacionalni televiziji o fuzbalu kot umetnosti. A Ksenofan je pred 2500 leti povedal, da »majhna se mestu korist, bogme, iz športa rodi«. Dejanskost je zrcalo, v katerem vidimo obraz misleca. Če nas obdajajo boleče krivice, a so vsi tiho, pomeni, da so intelektualci zatajili. Če o nekem vprašanju dva misleca zastopata izključujoča si stališča, pomeni, da slabo mislita, ali pa opravljata naloge za zunanjega naročnika. V vsakem primeru, pravih intelektualcev ni. Levičar: »Dobro je početi dobro« – je vodilno načelo ustvarjalcev knjižne zbirke Onežimo svet. Petnajst let preizpraševanja tega načela je za vami. Kaj pravi življenje? Jamnik: Ob vsej grenčici, ki smo jo morali izpiti, lahko rečem, da človeški duh ne pozna zanesljivejše življenjske kažipoti. »Dobro je početi dobro« – a veste za kaj boljšega! Levičar: Kaj pa denar? Akademski naslov? Družbeni položaj? Jamnik: Človek, ki ima nekaj vpogleda v duhovni ustroj človeštva, ve, da je življenje nekaj drugega. V vsakem trenutku, na vseh koncih sveta, skozi dolga tisočletja, nas resničnost opozarja na to. Danes okrutneje kot kadarkoli. A časa že zmanjkuje. Zato: Berite dobre knjige!


BOOKTIGA 2012 – festival prebranih knjig Pripravil: Rok Glavan

Booktiga je namenjena predstavitvi knjižničarskega dela in srečanju antikvarjev Hrvaške (iz Reke, Zagreba, Osijeka) in sosednjih držav. Tako sta tudi letos sodelovala Antikvariat Libris iz Kopra in Antikvariat Glavan iz Ljubljane.V okviru tridnevne prireditve so bile v starem mestnem jedru, na idiličnem trgu Marafor, postavljene stojnice, na katerih so antikvarji predstavili del svoje dejavnosti; pester izbor knjig, razglednic in starih tiskov. Tudi knjižnični delavci za nekaj dni prevzamejo vlogo antikvarjev in ponudijo bralcem odpisan knjižnični fond. Cena posamezne knjige je simbolična – 10 kun (1,32 eur). Izkupiček knjižničarji namenijo bodisi v humanitarne namene ali za nakup opreme, ki jo potrebujejo v knjižničnih enotah. Tridnevno festivalsko dogajanje ni le tržno naravnano. Marljivi in idej polni organizatorji so ponovno pripravili več kot deset zanimivih dogodkov in predavanj o knjigah, knjižnih junakih, ustvarjalcih in njihovem delu. Program, ob katerem skoraj ne pomisliš na pohajkovanje po mestnih ulicah, je vedno zelo raznolik; od kaligrafskih delavnic in delavnic s papirjem do poljudnih in strokovnih predavanj, predstavitev avtorjev in bibliofilov. Brez podpore regijske in občinske oblasti ter turistične in lokalne skupnosti ni šlo, kar je bilo opaziti tudi v dobri predstavitvi Booktige v medijih Istre in osrednje Hrvaške. Da festival prerašča lokalni okvir, dokazuje tudi skrbno premišljena in celo nekajkrat nagrajena celostna podoba, ki so jo izbrali na javnem razpisu med mladimi oblikovalci. Ameriški časopis How design je tako nagradil plakat za Booktigo 2009. Seveda je požrtvovalno in srčno delo vseh, ki pripravljajo festival, vedno zagotovilo za prisrčno in prijetno vzdušje. To je festival, kjer se vsi, ki se družimo s knjigo, počutimo domače. Poreška Booktiga je postala v petih letih prepoznavna prireditev z jasno začrtano potjo – širiti bralno kulturo in združevati antikvarje in knjižničarje, ki gravitirajo v istrski kulturni prostor. To je prireditev, ki bi si jo želeli tudi pri nas. Nekaj tovrstnih programov smo načrtovali v letu, ko je bila Ljubljana svetovna prestolnica knjige, a jih žal niso podprli. Morda pa bo pogovor z dr. Irides Zović, ravnateljico Mestne knjižnice Poreč, opogumil kakega slovenskega knjižničarja, da organizira kaj podobnega. jenih knjig, smo namenili Splošni bolnišnici v Pulju, oddelku za porodničarstvo. Namenili smo ga najmlajšim oz. novemu življenju.

dr. Irides Zović

Glavan: Minila je že peta mednarodna prireditev Booktiga, ki ste jo podnaslovili »Mednarodni festival prebranih knjig«. Zakaj predstavljate »prebrane« knjige? Zović: Ta podnaslov je nastal že prvo leto. Z njim smo želeli poudariti rabljeno knjigo oz. antikvarno vsebino, saj tega pri nas v Istri ni. Izraz »rabljena« je bil malce pregrob za knjigo, saj prevladuje mišljenje, da rabljene stvari izgubljajo svojo vrednost. Pri knjigi je drugače – bolj, ko se jo bere, več velja! Glavan: Moto letošnje Booktige – Bit (in) margina (Bit (i) margina) – ste posvetili ženskim ustvarjalkam literature in njihovi senzibilnosti. Pred dvema letoma pa je bil moto Stara knjiga za novo življenje? Zović: Vsaka Booktiga ima poleg kulturnih in poučnih vsebin tudi humanitarno noto. Takrat (leta 2010) smo dogodek dvignili z mestne ravni na celotno regijo. Tako je bila Booktiga prisotna v knjižnicah po vsej Istri. Izkupiček, ki smo ga dobili s prodajo podar-

Glavan: Kako ste prišli na zamisel za takšen projekt in koliko je ljudi, ki ga pomagajo izpeljati? Zović: Zamisel je nastala v dialogu s prebivalci Poreča. Želeli smo obogatiti kulturno in družabno dogajanje. Obenem pa poudariti pomen knjižnice kot stičišča zamisli in idej. Želeli smo ponuditi dogodke, ki jih pri nas ni. Vsi programi in organizacija za vsakoletno Booktigo nastajajo s skupnim delom delavcev knjižnice (štiri knjižničarke in ravnateljica). Odprti pa smo tudi za zamisli, ki nam jih posredujejo vsakoletni udeleženci, obiskovalci, prebivalci, gostje, razstavljalci in vi – antikvarji. Glavan: V časih, ko kultura nima ravno veliko pokroviteljev, uspevate organizirati festival, ki je velik finančni zalogaj. Razstavljalcem in gostom npr. omogočite brezplačno prenočišče in stojnice. Od kod ta naklonjenost? Zović: Recept je preprost. Treba se je pogovarjati, družiti in biti pripravljen na dajanje in sprejemanje pomoči. Glavan: Leta 2010 ste prvič podelili nagrado booktiga. Kakšna nagrada je to, kdo je prvi dobitnik in kako opravite izbor? Zović: Nagrada booktiga se podeljuje domačemu avtorju največkrat izposojene knjige za 29

obdobje preteklega leta. Celo leto glasujejo vsi bralci Mestne knjižnice Poreč. Prvi je dobil nagrado Igor Mandić, lani jo je dobil Hrvoje Hitrec, avtor otroškega romana Smogovci, ki ga poznate tudi pri vas, letos pa je dobitnica Mirjana Krizmanić. Nagrajenec dobi spominski kipec in brezplačno sedemdnevno bivanje v pisateljski hiši (Hiži od besid) v Pazinu. Glavan: Booktiga je bila že kmalu prepoznaven festival, s celostno podobo in ustaljenim programom. Katere so še programske možnosti in kaj si želite v sklopu tega festivala še pripraviti? Zović: Najbolj pomembno je sodelovanje med prebivalci, gosti, učenci in kulturnimi ustanovami. Pripravljali bomo bolj tematska srečanja. Vsaka Booktiga porodi zamisli za naslednjo. Treba je prisluhniti zamislim in predlogom ter jih oblikovati v končni dogodek. Želimo si še veliko druženj, čim večje število bralcev in seveda sončno vreme.

Sejemski utrip 79-80 | julij–avgust 2012

Kao uvod u BOOKtigu i ovog puta priređujemo mali knjižni sajam BOOKtižin, u kojem će se, također na Maraforu, od 7. do 10. svibnja između 10.00 i 18.00 sati moći darivati i kupovati pročitane knjige. Isto će, u većem opsegu, biti moguće i tijekom

Slaveći kulturu knjige i čitanja, peta po redu BOOKtiga će kroz radionice, predavanja i javna čitanja postati pozornicom ženskih senzibiliteta i literarnih dostignuća. Ne propustite susrete s hrvatskim majstoricama pisane riječi koje nude osebujni pogled na književno stvaralaštvo i zbilju što nas okružuje. Kako je festival ove godine ženskog roda, tako će i nagrada BOOKtiga otići u ruke najčitanijoj domaćoj autorici među korisnicima Gradske knjižnice Poreč.

2012.

Gradska knjižnica Poreč i ove godine priređuje BOOKtigu, međunarodni festival pročitanih knjiga koji će se od 11. do 13. svibnja 2012. održati na antičkom trgu Maraforu.

Međunarodni festival pročitanih knjiga

Dobrodošli na BOOKtigu!

2012. Međunarodni festival pročitanih knjiga

Trg Marafor, Poreč

Poreč – istrska prestolnica knjige

10.-13.5.’12.

Iz zimskega sna prebujajoče se istrsko mestece Poreč je od 10. do 13. maja 2012 postalo prizorišče festivala Booktiga. Skovanka angleške besede »book« (knjiga) in hrvaške narečne besede za trgovino »butiga« posrečeno odraža bistvo tega Mednarodnega festivala prebranih knjig, kot so ga podnaslovili organizatorji, saj spremeni njihovo mestece v center knjižne kulture in knjižnih ustvarjalcev. Festival, ki se je letos odvijal že petič, je skupinski projekt Mestne knjižnice Poreč, pod vodstvom dr. Irides Zović in zanesenjakov iz Poreča in okolice.


Okno v svet Stvarna literatura bere in piše

dr. Sašo Dolenc

The Honest Truth About Dishonesty Dan Ariely Harper, 2012

Eden izmed najbolj znanih raziskovalcev s področja vedenjske ekonomije oziroma preučevanja dejanskih mehanizmov, po katerih ljudje sprejemamo odločitve, se v svoji novi knjigi loteva vprašanja vzrokov nepoštenosti. Z opisom vrste eksperimentov, ki jih je s kolegi izvedel zadnja leta, nam pokaže, v kakšnih okoliščinah in do katere mere smo pripravljeni lagati in varati. Prav tako opiše tudi, kakšne razmere naredijo ljudi bolj krepostne.

Kultura narcisizma Christopher Lasch

prevod: Marjana Karer Mladinska knjiga, zbirka Esenca, 2012, m. v., 348 str., 29,95 € Christopher Lasch

Najbolj znano delo Christopherja Lascha (1932–1994), ameriškega zgodovinarja in družboslovca, je sicer izšlo že pred dobrimi tridesetimi leti (1979), a se bere tako aktualno, kot bi bilo napisano danes. Lasch v njem analizira povojno ameriško družbo, ki se je ob zvišanem standardu ter gospodarskem premiku iz proizvodnje proti storitvam neogibno nagnila v potrošništvo in se potem začela ukvarjati izključno s seboj, kar je v nadaljevanju pripeljalo do narcistične, vase zagledane osebnostne strukture mladega prebivalstva, ki je imela za posledico izmikanje dotedanjim tradicionalnim vrednotam, torej opuščanje klasičnih partnerskih razmerij, odvračanje od religije, strah pred staranjem, širjenje intelektualne otopelosti, razvrednotenje športa v spektakelsko funkcijo, permisivno vzgojo, slabljenje avtoritete itn. Vsemu skupaj pa se je seveda najbolje prilagodila zabavna industrija s svojo glasbeno, televizijsko in filmsko produkcijo, ki je bila namenjena vse bolj adolescentnemu in nezahtevnemu občinstvu (za večino ameriških filmov tako velja, da so namenjeni najstnikom moškega spola). Ameriški družbeni trendi so se nekaj desetletij pozneje razlezli tudi do nas, kar priča o tem, da Lasch s svojimi tezami ni zadel samo ameriškega, temveč sodobno človeško bistvo. > Samo Rugelj

Doba ekonomistov Edwin G. West … [et al.]

Subliminal

Leonard Mlodinow Allen Lane, 2012

Če fizik, ki je postal znan predvsem kot soavtor poljudnoznanstvenih knjig o vesolju v soavtorstvu s Stephenom Hawkingom, napiše knjigo o nezavednem, je to zelo verjetno recept za katastrofo. A v nasprotju s pričakovanji je knjiga zelo zanimiva in berljiva, saj nam avtor kot izkušen pisec predstavi predvsem sodobne raziskave delovanja možganov in jih umesti v naše vsakdanje doživljanje sveta.

Why We Love Sociopaths

prevod: Miriam Drev Inštitut Karantanija in Nova revija, zbirka Izzivi svobode, 2012, m. v., 328 str., 24,90 €

Zbornik, v katerem je besedila združilo enajst avtorjev, je posvečen Ludwiku von Misesu (1881–1973). Ekonomista Avstrijske šole knjiga postavi na prestol najuglednejših ekonomistov in obravnava še druga imena (Milton Friedman, Friedrich A. von Hayek, Warren Brookes itn.), ki so razvila doktrino svobodnega trga, kot si jo današnji Zahod jemlje za glavno gospodarsko sredstvo in cilj. Svobodni trg naj bi se bil edini zmožen postaviti po robu kolektivizmu socialističnih družb in pogoltni državi, ustvarjal naj bi individualizem in osebno svobodo, ki jo človek lahko izraža z osebno izbiro glede smeri trošenja svojega denarja. Knjiga z letnico 1999 deset let pred krizo slavi kapitalistično demokracijo ozkega pasu in – ne dosti drugače, kot je socializem slavil samega sebe na poti do idealov komunizma – človeštvu ponuja zmuzljive sanje neizčrpnega blagostanja. Doktrino prostega trga postavi na ramena velikanov, kakršen je Adam Smith (Bogastvo narodov), le da se je obseg razmisleka o gospodarnem ravnanju z omejenim skupnim dobrim narave od Smitha do današnjih zagovornikov prostega trga močno zmanjšal. > Žiga Valetič

Adam Kotsko John Hunt Publishing, 2012

V televizijskih serijah zadnja leta nastopa veliko sociopatov oziroma posameznikov, ki skorajda nimajo sočutja do soljudi in jim prav te lastnosti pomagajo, da so v življenju uspešni. Avtor v knjigi zagovarja trditev, da so tovrstne serije med drugim uspešne tudi zato, ker nam omogočajo, da se vživimo v nekakšen miselni eksperiment, v katerem se sprašujemo, kaj bi bilo, če nas res ne bi prav nič brigale usode drugih ljudi. Bi bili res vplivni in svobodni? 79-80 | julij–avgust 2012

Onkraj naših bioloških meja Miroslav Radman in Daniel Carton prevod: Maja Kraigher Modrijan, 2012, t. v., 142 str., 23,90 €

Radman (1944), v Franciji živeči raziskovalec hrvaškega rodu, nas v tem delu, mešanici znanstvenega eseja, avtobiografije in premisleka o sodobnem življenju v luči evolucije, molekularne biologije in vedenjske dinamike, popelje na pot odkrivanja razlogov za človeško in živalsko staranje, ki so po eni strani prinesli izjemno podaljšanje človekove življenjske dobe v zadnjih dveh stoletjih, po drugi pa znanstvenike pognali v iskanje čudežnega eliksirja, ki bi človeško življenje (vsaj izbrancev, če ne vseh), raztegnil čim bolj v nedogled. Upočasnjevanje staranja kot goljufanje s pomočjo sodobne znanosti, ki trči ob etične odpore, kaj je v imenu podaljševanja življenja še dovoljeno narediti. > Samo Rugelj 30


Družboslovje

Posebni skepticizem v umetnosti

Biblija ima vendarle prav

Sophia, zbirka Teorija, 2011, m. v., 251 str., 19,80 €

prevod: Nataša Peternel Orbis, 2011, t. v., 392 str., 44,90 €

Werner Keller

Maja Breznik

Terensko raziskovalno delo na področju kulture je danes prej izjema kot pravilo, zato je dobrodošla monografija dr. Maje Breznik, sociologinje, ki se v svojih raziskavah dotika kulture z različnih perspektiv. Tokrat se je namenila raziskati položaj nekaterih ključnih umetnostnih zvrsti v Sloveniji, od vizualnih (kjer na žalost ni filma) in uprizoritvenih umetnosti pa do glasbe in založništva. Tako se je Breznikova pogovarjala z različnimi akterji, ki delajo na teh področjih, iz tega pa skušala izluščiti rdečo nit statusa posamezne umetnosti v luči restavracije kapitalizma v Sloveniji na eni strani, ki jo spremlja pospešena globalizacija, ter javnega interesa na drugi strani, ki je ves čas na prepihu različnih teženj po spremembah in reformah, do katerih pogosto niti ne pride. Vsakemu od poglavij je dodan pogled gostujočega avtorja, ki izsledke avtoričine raziskave postavlja še v drug, tudi svoj kontekst, in pa komentar tretjega avtorja, ki izsledke obeh sintetizira skozi svoj zorni kot. Branje za vsakega, ki dela na katerem od obravnavanih umetnostnih področij. > Samo Rugelj

Slika iz notranjosti

Monografija je prvič izšla že leta 1954, nekaj let po tem, ko je publicist in njen avtor Werner Keller naletel na poročila francoskih arheologov o izkopavanjih na območju Sredozemlja, Bližnjega vzhoda in severne Afrike, zaradi katerih so svetopisemski dogodki in zgodbe dobivali realnejšo geografsko in zgodovinsko podlago. Keller je sistematično začel zbirati podatke in v mozaik zlagati še druge izsledke o izkopavanjih, iz vsega skupaj pa sestavil osupljivo monografijo velikega formata z mnogimi fotografijami, zemljevidi in drugimi prikazi, ki še danes velja za standardno poljudnoznanstveno delo o svetopisemskem raziskovanju (prodanih je bilo več kot dvajset milijonov izvodov, prevedena pa je v 26 jezikov). Poznejša odkritja so nekatere od Kellerjevih tez sicer spodbila, kar je v izdaji iz leta 1978 ovrednotil dr. Joachim Rehork, vseeno pa je knjiga skoraj pol stoletja po svojem izidu še vedno razburljivo potovanje po krajih, ki jih opisuje najbrž najslavnejša knjiga vseh časov, ki je že sama po sebi sestavljena iz različnih fragmentov z ne povsem pojasnjenim izvorom. Vsako poglavje v knjigi uvede svetopisemski citat, Biblija pa se skozi to knjigo razkriva kot kronika obdobja, ki je močno vplivala na človeško zgodovino vse do današnjih dni, s čimer je to delo tudi dovolj ilustrativen priročnik za sodobno branje Svetega pisma. > Samo Rugelj

Red knjig

Roger Chartier; prevod: Saša Jerele Sophia, zbirka Teorija, 2012, m. v., 162 str., 15,80 €, JAK Avtorja v slovenščini že poznamo po njegovi knjigi Pisanje in brisanje iz leta 2005, v kateri se je posvetil pisni kulturi in literaturi v 18. stoletju, zdaj pa je prevedeno še pričujoče, desetletje starejše delo iz leta 1995 (s spremno besedo Maje Breznik), ki obdeluje knjižno kulturo med 14. in 18. stoletjem. Sestavljeno je iz treh esejev: v prvem, Skupnost bralcev, Chartier odpira vprašanje branja teksta s pozicije bralca v razmerju do po eni strani fiksnega, po drugi strani pa spremenljivega pomena prebranega v kontekstu bralčeve interpretacije in bralnih navad. V drugem spisu z naslovom Figure avtorja Chartier problematizira rokopis kot predizdelek v procesu nastanka knjige, pri katerem imajo lahko pomembno in odločilno vlogo uredniki, založniki itn., kar ponazori tudi z obsodbami tiskarjev in založnikov v 16. stoletju, ki naj bi bili odločilno odgovorni za razširjanje krivoverskih besedil. V zadnjem besedilu, Knjižnice brez zidov, pa avtor obdeluje razne koncepte katalogiziranja in urejanja knjig, ki se v smislu približevanja popolnosti z digitalnimi platformami nadaljuje do današnjih dni. Knjiga za vse, ki jih zanima teorija in zgodovina knjig, založništva in branja. > Samo Rugelj

Alfabeti

Claudio Magris; prevod: Veronika Brecelj Slovenska matica, zbirka Prevodi iz svetovne književnosti, 2012, t. v., 208 str., 23,60 € Italijanski pisatelj, nagrajenec Vilenice 2009, je dober znanec slovenskega knjižnega prostora, njegovo najširše priznano delo pa je literarno-dokumentarni potopis Donava, ki je pri nas izšel v zbirki Moderni klasiki. Alfabeti (sam od sebe se ponuja obrat z večkrat uporabljenega izraza analfabeti oziroma nepismeni) so zbirka esejev o knjigah in pisateljih, ki so vplivali nanj in na njegovo ustvarjanje. Med minulimi in sodobnimi velikani, ki jih obravnava, najdemo tudi Borisa Pahorja in Draga Jančarja, Kafko, Brechta, Schlegla, Lia, Conrada, Sologuba, Schillerja, Kiplinga itn. Magris prek knjig, o katerih je pisal za časopise ali strokovne revije, zariše pomemben kos zemljevida literature, z odličnim poznavanjem idejnih tokov pa ga vpenja tudi v širšo sliko sveta. > Žiga Valetič 31

79-80 | julij–avgust 2012


Družboslovje Aesthetica in nuce

Knjiga, križ, polmesec

Johann Georg Hamann prevod: Alen Albin Širca Družina, zbirka Sidro, 2012, m. v., 108 str., 18,50 €, JAK

Aleš Debeljak

Johann Georg Hamann (1730–1788) velja za enega najizvirnejših in najdrznejših krščanskih mislecev 18. stoletja. Kot poudarja pisec spremne besede Alen Širca, se je »boril proti razsvetljenski ideologiji svojega časa in je med drugim pobijal tudi tako visoko in prelomno filozofijo, kot jo je ustvarjal njegov prijatelj Immanuel Kant«; vendarle ga ne moremo preprosto označiti kot »protirazsvetljenca« oziroma »iracionalista«, saj ni bil proti razumu kot takemu, temveč proti malikovanju le-tega. V delu Aesthetica in nuce (1762), njegovem najslovitejšem spisu, Hamann razvija izvirno estetiško misel, ki je v temelju teološka: Boga postavlja kot izvor vsega lepega in vzor vsakršne človeške poezije. > Maša Ogrizek

dr. Aleš Debeljak

Včasih obstaja dilema, ali se splača časopisne kolumne izdati v knjižni obliki, vendar ne pri Debeljaku (1961), sociologu kulture, esejistu in pesniku, saj se njegovi teksti berejo kot kompleksno zastavljene pesmi v prozi, presunljivo inteligentne zlitine osebnega izkustva in širokega vedenja o zgodovini, zgodovini kulture in religije. To na dan pronica v izbrušenih sestavkih, ki jih (morebitna) časovna umeščenost le povzdiguje v avtentično duhovno sliko nekega obdobja. Med Ameriko in Evropo včeraj, islamom in krščanstvom predvčerajšnjim in danes ter svetom jutri se razpenja široki Debeljakov interes, ki ga ubesedi z natančnostjo znanstvenika in občutljivostjo poeta, saj v njegovih besedilih najdemo tako verze Tomaža Šalamuna in Miloša Crnjanskega, fragmente zgodovine otomanskega cesarstva kot tudi ocene, koliko vojn hkrati lahko izvaja ameriška vojska. Vse skupaj pa začini z duhovitimi osebnimi prigodami, kar to knjigo kljub samostojnosti tekstov (ti so izhajali v obdobju 2008–2012) naredi za presenetljivo enovito delo. > Samo Rugelj

Vprašanja vere Peter L. Berger; prevod: Niki Neubauer KUD Logos, zbirka KUD Logos, 2011, m. v., 320 str., 22 €, JAK

Ta laično-teološki esej je nastal pod močnim vplivom liberalnega protestantizma. Peter L. Berger v njem obdeluje zgodovinske, vrednostne in idejne nastavke krščanstva, dvanajst poglavij pa postavi na hrbtišču svetopisemskega izpričanja vere: »1. Verujem ... / 2. ... v Boga / 3. ... Očeta vsemogočnega / 4. ... stvarnika nebes in zemlje / 5. in v Jezusa Kristusa« itd. Tako avtor premisli razlike med krščanskimi ločinami in med vero ter ateizmom, to pa lahko naredi, saj besede »herezija« ne enači z omalovaževanjem, temveč z njenim grškim izvorom, ki pomeni izbiro. > Žiga Valetič

79-80 | julij–avgust 2012

foto: B. Jakše

Zavod za kulturne dejavnosti Kultipraktik, 2012, m. v., 208 str., 14,90 €

32


Oblikovanje znanstvenega duha

Od Stare Rusije do Ruskega imperija

prevod: Vojislav Likar Studia humanitatis, 2012, m. v., 352 str., 25 €

prevod: Simon Dobravec in Drago Bajt UMco, zbirka Ruska misel, 2012, m. v., 396 str., 19,90 €

Lev Gumiljov

Gaston Bachelard

Francoski filozof Gaston Bachelard, ki je poklicno pot začel kot telegrafski inženir, nato pa kot gimnazijski učitelj matematike in fizike, velja za enega najbolj prijaznih filozofov. V zadnjih letih tudi pri nas beremo njegova dela, med katerimi, denimo, najdemo Poetiko prostora in Poetiko sanjarije. Delo Oblikovanje znanstvenega duha je nastalo leta 1975, preučuje pa epistemološke ovire, ki se postavljalo na pot znanstvenemu spozna(va)nju. Naseljene so tako v okolju kot v znanstveniku samem: posplošitve, predstave o stvareh, splošna in osebna prepričanja itd. Bachelard vzame za svoje orodje dela odnose med duhovnim, filozofskim in znanstvenim in pokaže, da znanstveno spoznavanje – ne glede na to, kako konkretno je – brez uporabe abstrakcije ne more premagovati preprek, ki se mu postavljajo na pot. > Žiga Valetič

Lev Gumiljov

Delo za ljubitelje ruske zgodovine, je poslednja knjiga Leva Gumiljova (1912–1992), znanega ruskega geografa, etnografa, zgodovinarja in utemeljitelja pasionarne teorije etnogeneze (po kateri je v vsaki družbi določen odstotek ljudi z večjo življenjsko energijo od ostalih, s katero premikajo obstoječe meje, kar je osnovni vzrok za družbene spremembe) in je rezultat globoke in vsestranske analize etnične zgodovine Rusije. Kot vsa njegova ostala dela, tudi to vsebuje kolosalen obseg snovi, torej dogodkov, imen ter krajev, njena analiza pa je avtorju omogočila daljnosežne znanstvene zaključke in nov način pogleda na dejstva iz zgodovinske etnogeografije, za katera smo mislili, da so že zdavnaj razčiščena. Eseji o dogajanju na ruskih tleh od prvega pa do osemnajstega stoletja so napisani intrigantno, v »fascinantnem« stilu, to pa zato, ker je, po besedah Leva Nikolajeviča Gumiljova, svojo nalogo kot avtor videl v tem, da »bralci razumejo vsebino knjige in je ne odložijo, dokler je ne preberejo do zadnje strani«. Zgodovina se že dolgo ni brala tako napeto. > Tina Šebenik

Kulturni obrat Fredric Jameson

prevod: Primož Krašovec Studia humanitatis, Zelena zbirka, 2012, m. v., 264 str., 22 €, JAK

Eruditski poznavalec umetnosti in družbeni kritik Fredric Jameson (rojen 1934), ki se je ob izidu knjige Filmska kartiranja nedavno mudil tudi v Ljubljani, je avtor dolge vrste del o odnosu postmodernizma in modernizma. V Kulturnem obratu, ki je prvič izšel leta 1998 in združuje eseje iz petnajstletnega obdobja, je natančno artikuliral, pa tudi predvidel prehod družbe v današnjo neoliberalno zadrego. Z obiljem zgodovinskih primerov hkrati obravnava filozofske, umetnostne, ekonomske in politične premene ter z enako ostrino pretehta tako tradicionalno-marksistične kot tudi kapitalistične modele soobstajanja teh različnih panog. Jameson torej velja za enega najbolj izvirnih in vplivnih mislecev njihovega sintetičnega pojma – kulture. > Žiga Valetič

Vedenje potrošnikov in tržnikov Stane Možina, Mitja Tavčar in Vinko Zupančič Pivec, 2012, m. v., 408 str., 45 €

Avtorji, vsi trije priznani strokovnjaki s področja trženja, dr. Možina in dr. Tavčar tudi dolgoletna predavatelja ekonomskih ved in družboslovja, so v preteklosti že sodelovali pri različnih knjižnih projektih, tokrat pa so združili moči pri pripravi najnovejšega učbenika za boljše poznavanje tržnih odnosov in študij podjetništva. Grafično in slikovno bogato opremljena knjiga razkriva različne tržne strategije, od njihovega snovanja prek vseh udeležencev do praktične uporabe v različnih organizacijah. Slikovito primerjajo stare in nove trženjske paradigme, raziskujejo psihološke dejavnike, ki vplivajo na vedenje potrošnikov, motivacijske procese in vlogo kulture pri potrošnikih, s številnimi primeri dobre prakse pa so preizkušali modele in metode za merjenje zadovoljstva potrošnikov in dejavnike, ki vplivajo na nakupni proces. V trendu s časom pa niso spregledali niti spletnega trženja in potrošnikov na spletu, pomena osebne prodaje, pa tudi etike in morale v trženju. Koristno za vse, ki bi radi izboljšali svoje trženjske veščine in spoznali potrošnike. > Renate Rugelj

Fenomenologija razpoloženja Janko M. Lozar

KUD Apokalipsa, zbirka AUT, 2012, m. v., 212 str., 19 €, JAK

Dr. Janko M. Lozar, predavatelj fenomenologije in filozofije religije, v svoji drugi knjigi za osrednji topos postavlja razpoloženje. Po njegovem mnenju je razprtost razpoloženja tista, v kateri se človek sebi razkrije kot človek, saj je počutje izvorni način biti tubiti. Lozar pravi, da je prišel čas, da razpoloženje strahospoštovanja nadomestimo z vedro spoštljivostjo, pri čemer se spušča v polemični dialog predvsem s Heideggerjem in Nietzschejem. Avtor tako pokaže, da je Heideggerjevo skoraj izključno izpostavljanje odlikovanosti počutja tesnobe samo polovično ter da je prezrti drugi pol počutje vzradoščenosti ali vedrine. V tej luči kritično pretresa tudi Heideggrerjevo branje Nietzscheja, pri katerem gromkost biti kot volje povsem preglasi vedrino biti kot razpoloženja, in ga dopolni z lastno interpretacijo. > Maša Ogrizek 33

79-80 | julij–avgust 2012


Filmi in knjige Filmografija slovenskega animiranega filma 1952–2012 Igor Prasel Slovenska kinoteka

Matjaž Klopčič

Prizorišče odpora

Lorenzo Codelli … [et. al.] Slovenska kinoteka

Andrej Šprah Slovenska kinoteka

Vračanje realnosti Andrej Šprah Slovenska kinoteka

ja do Petra Kolška in Jurija Medena), nam zbornik tako skozi strokovno analizo njegovih filmov, intimnih utrinkov ob njihovem gledanju ter ­pogovorov z njegovimi ožjimi sodelavci (npr. z Mileno Zupančič, ki je igrala v nekaterih njegovih ključnih filmih) celovito predstavi Klopčičevo avtorsko poetiko. Zbornik je uredil Andrej Šprah, ki je v zadnjem času prispeval tudi dve strokovni monografiji na temo dokumentarnega filma in ki (tudi s svojim minulim delom) postaja en od najvidnejših domačih filmskih teoretikov. V prvi, Prizorišče odpora, je Šprah naredil pregled teorije in prakse dokumentarizma, njegove reprezentacijske logike in načinov, s katero skuša čim bolj neposredno ter celovito zajeti in predstaviti obravnavano izkušnjo, s čimer je zainteresiranemu bralcu zarisal temeljne koordinate tega »žanra« in ga z obširnim seznamom usmeril na nova področja raziskovanja. V monografiji Vračanje realnosti pa skuša Šprah opredeliti ključne parametre sodobnega filma v zadnjih desetletjih, pri čemer ugotavlja, da se je njegova inovativnost iz tradicionalnih filmskih središč preselila na obrobje, celo proti tretjemu svetu. Te premike opredeljuje z izrazi, kot sta novi svetovni film in novi realizem, te vidike pa Šprah vidi kot neke vrste odporništvo, s katerim lahko filmska umetnost spreminja razmerje med človekom in svetom. Pomembna prispevka k domači teoriji filma. > Renate Rugelj

Slovenska filmografija celovečernih filmov premore samo eno animacijo, in sicer Socializacijo bika? (1998), ki sta jo v desetletju dela zrisala Zvonko Čoh in Milan Erič, zato bi najbrž marsikdo pomislil, da Slovenija ne potrebuje svoje filmografske monografije, ki bi bila posvečena zgolj animiranemu filmu. Igor Prassel, veliki popularizator animacije v Sloveniji, misli drugače, zato je ob šestdesetletnici prve slovenske risanke (1952, naredil jo je Saša Dobrila, ki je po vzoru čeških lutkarjev naredil desetminutno priredbo pravljice bratov Grimm 7 na en mah) zaključil zgledno urejeno, dvojezično, z različnimi kazali in vsebinami risank opremljeno Filmografijo slovenskega animiranega filma, ki kaže, da je ta žanr pri nas vseeno živahno nastajal, se oplajal od sosedov, preizkušal razne umetniške in tehnične prijeme ter se v tretjem tisočletju v okviru produkcijskih možnosti potegnil tudi do t. i. digitalne animacije (recimo izvrstna Čikorja an' cafe Dušana Kastelica po pesmi Iztoka Mlakarja iz leta 2008). Obvezna knjiga za vse ljubitelje tega žanra pri nas. Svoj zbornik pa je nedavno dobil eden najbolj prepoznavnih in profiliranih slovenskih filmskih režiserjev, Matjaž Klopčič (1932– 2007), ki je s svojim opusom, navdihoval se je pri Francozih, ustvaril nekaj domačih klasik, kot sta denimo Sedmina in Cvetje v jeseni. Zastavljen štiridelno, s skoraj petnajstimi avtorji prispevkov (od Stojana Pelka in Marcela Štefančiča, jr., prek Majde Širca in Vlada Škafar-

Velika čistka

Marcel Štefančič, jr. UMco, 2012, m. v., 278 str., 24,90 €

Marcel Štefančič, jr.

V svoji novi knjigi Velika čistka naš najplodovitejši filmski kritik spet vrta po ameriški filmski zgodovini. Tokrat se je odpravil raziskovat temne plati ameriške politične zgodovine in filmske industrije od napetega medvojnega časa gospodarske krize do vrhuncev hladne vojne. Vzpon hollywoodskega studijskega sistema je časovno sovpadel z vzponom skrajnih ideologij prejšnjega stoletja in kmalu se je v Kaliforniji trlo agentov, agitatorjev, infiltratorjev, propagandistov, kontrapropagandistov, skratka vseh, ki so se zavedali, da je film prepomemben, da bi ga prepustili nasprotnikom. Avtor nas od tam preko druge svetovne vojne popelje na vrtoglavo dokumentaristično vožnjo stopnjevanja protikomunistične obsesije, razcveta makartizma, montiranih procesov, kulture ovajanja in črnih spiskov, ki so pretresli ZDA in Hollywood stali premnogih nadarjenih umetnikov, ki so se znašli na napačni strani. Delo, v katerem si film in politika prepričljivo podata roke. > Renate Rugelj 79-80 | julij–avgust 2012

34


Umetnost in knjige

Občutek pomladi v Litzirütiju

Likovna umetnost prevod: Niki Neubauer Mladinska knjiga, zbirka Velika ilustrirana enciklopedija, 2012, t. v., 612 str., 129,90 €

Luka Novak

Totaliteta, 2012, m. v., 320 str., 23 €

Drugi roman Luke Novaka (prvi je bil Zlati dež, ki bo jeseni 2012 izšel tudi v angleškem prevodu), publicista in v zadnjih letih soavtorja televizijske serije ter gurmanskih uspešnic Ljubezen skozi želodec, je inovativen po svoji izvedbi. Zgodba o Alexu, dobro stoječem ločencu, ki ga bivša žena pokliče, če bi lahko njuno najstniško hčerko odpeljal na snowboardovsko tekmovanje v Švico, kar neuresničeni oče vidi kot prvovrstno priložnost za nekaj necenzurirane hčerkine vzgoje, je namreč vzporedno komentirana, nadgrajena in dopolnjena z raznovrstnim grafičnim materialom v avtorjevi izvedbi, kar ta roman mestoma dela tudi za umetnostno zgodovinsko študijo krajev, po katerih potuje(ta) ter ustvarjalcev, ki so bili tam pred njima. Če so Alexovi slovenski znanci, ki jih sreča v Švici, s svojimi finančnimi mahinacijami in dekadentnimi zabavami še en odvod te romaneskne zgodbe, je bistvo tega pomladnega romana skrito v skrivnosti, ki jo hči čuva za svojega očeta, in ki mu jo pove le malo pred tem, preden se z usodnimi posledicami odpelje po snowboardovski tekmovalni stezi. > Samo Rugelj

Slika iz notranjosti

V začetku poletja je v knjigarne prišla sedma knjiga iz zbirke Velike enciklopedije (prejšnje so Živali, Zemlja, Človek, Vesolje, Zgodovina, Znanost), veličastna kompilacija slikarskih in kiparskih umetnin od jamskih časov izpred 30.000 pr. n. š. in več pa vse do sodobnih mojstrovin z vseh celin sveta. Po uvodnem delu, kjer se seznanimo s temeljnimi pojmi umetnosti (motiv in kompozicija, perspektiva in zorni kot, svetloba in senca, mediji in tehnike ter barva), nas grafično dodelana in informativna monografija popelje po več kot 2500 umetniških delih, med katerimi so nanizani tudi pregledni življenjepisi več kot 700 umetnikov, ki so pomembno vplivali na zgodovino umetnosti, vključno s tehnikami in vizijami. Ključna dela so predstavljena še z vpogledi v njihove detajle, ki nam poglobljeno razkrivajo logiko in kontekst posamezne mojstrovine in pa tudi tehniko, s katero so nastala. Knjiga ima zgodovinsko razporeditev, saj je razdeljena v poglavja Od prazgodovine pa do leta 1400 n. š., pa 15. in 16. stoletje ter 17. in 18. stoletje, posebni poglavji sta posvečeni 19. stoletju in pa zgodnjem 20. stoletju, sklepno poglavje pa obravnava umetnost po letu 1945 in sega vse do današnjih dni, kamor so umeščeni tudi neoekspresionizem, grafiti in novi mediji, ki obsegajo vse od hibridnih slik z uporabo nenavadnih materialov do digitalno obdelanih fotografij in videoposnetkov. Enciklopedija, ki nam na enem mestu prinaša toliko del, da bi za njihov ogled v živo gotovo potrebovali več življenj. > Samo Rugelj

Toni so vzvišene besede Nikolaus Harnoncourt

prevod: Stanka Rendla Modrijan, zbirka Poteze, 2012, t. v., 360 str., 29,10 €, JAK

Običajen koncept knjige intervjuja je, da se izpraševalec in izpraševanec odpravita na podrobno pot po življenju in delu izpraševanca, na kateri skuša izpraševalec prodreti v take tančine izpraševančeve biti, da bi mu jih zavidal tudi izurjen psihoanalitik. Pričujoča knjiga je drugačna, v svojem srcu skriva avstrijskega dirigenta Nikolausa Harnoncourta (1929), glasbenega eksperta, znanega po svoji sposobnosti domišljenega in vseskozi kritičnega artikuliranja glasbenih odtenkov različnih skladateljev (»tudi dela največjih umetnikov imajo pomanjkljivosti, saj niso dela nadangelov«), kar so skušali iz njega izvabiti različni sogovorniki. Ko ga en od sogovornikov vpraša, kakšno moč ima dirigent, mu Harnoncourt odvrne, da ima na razpolago vso moč, ki se skriva v glasbi, potem pa nas popelje po romantični glasbi od Beethovna do Schuberta, prek Schumanna, Smetane in Dvořáka do Straussa in Verdija. Osmisli in analizira mnoga njihova dela ter nam podrobno razjasni, da popularna glasba ni vedno slaba, temveč da sta dobra in slaba glasba prisotni v vsaki glasbeni zvrsti. Različnost glasbenih svetov romantike skozi besede enega od njenih velikih poznavalcev, ki skuša te klasične glasbene vrhunce postaviti čim bliže na naše kulturno ozvezdje. > Samo Rugelj

Evropska pravljica Max Lüthi

prevod: Alenka Veler Sophia, zbirka Teorija, 2012, m. v., 406 str., 18,80 €, JAK

Lüthi (1909–1991) je bil švicarski literarni teoretik, ki je preučeval pravljice. Evropska pravljica je njegovo najbolj znano delo, v njem pa želi s preučevanjem pravljic številnih evropskih narodov pokazati na njihove temeljne skupne značilnosti, ki pravljico razlikujejo na primer od povedke in legende. Pri tem poudarja, da »skrivnost pravljice ni v motivih, ki jih uporablja, temveč v načinu, kako jih uporablja«, torej v njeni formi in elementih, ki so skupni vsem pravljicam. Mednje med drugim vključi enodimenzionalnost, ploskovitost in abstraktni slog, posebni poglavji v knjigi pa sta posvečeni funkciji in pomenu pravljice ter njihovemu preučevanju. > Majda Peklaj

Tržaški književni razgledi Marija Pirjevec Mladika, 2012, m. v., 320 str., 23 €

Študije in eseji profesorice literarne zgodovine in odlične poznavalke književnega ustvarjanja na Tržaškem so nastali med letoma 1997 in 2011. Vsebinsko težišče dela je na slovenski tržaški književnosti 20. stoletja, pri čemer avtorica posebno pozornost namenja problematiki slovensko-italijanskega mejnega položaja (tema požiga tržaškega Narodnega doma leta 1920 pri Kosovelu, Pahorju in Rebuli). Poglobljen vpogled v ustvarjanje znanih (Rebula, Gruden) in manj znanih (pesnici Ljubka Šorli in Bruna Marija Pertot) avtorjev iz različnih zgodovinskih obdobij, ki jih povezuje jezikovna narodna zavest in pripadnost krajinskemu prostoru. > Kristina Sluga 35

79-80 | julij–avgust 2012


Osebna rast in zdravo življenje Energijska medicina

Donna Eden in David Feinstein; prevod: Špela Stritar Haddad Gnostica, 2012, m. v., 404 str., 31,70 €

Če vas zanima, kako delati z energijskimi sistemi svojega telesa, da bi spodbudili svoje fizično, psihično in duhovno zdravje ter počutje, je ta priročnik kar pravšnji za vas. S pomočjo znanja, ki vam ga posreduje pionirka energijske medicine, lahko prebudite dva milijona let starega zdravilca, ki biva v vsakem od nas, in spoznate devet medsebojno povezanih energijskih sistemov, ki nenehno vplivajo na stanje telesa, uma in duha. Naučili se boste okrepiti imunski sistem, ublažiti glavobol in druge bolečine, izostriti um in spomin ter uravnati številna druga nesorazmerja v telesu. > Renate Rugelj

Vredno je vztrajati Jože Grošelj Družina, 2011, pt. v., 280 str., 18,40 €

Knjiga, ki »ni avtobiografija in ne dnevnik nekega življenja, ampak niz zgodb«, se začne v Tuhinjski dolini, ko se avtor posveti spominom svojega otroštva. Takoj se pokaže, da je Grošelj pripovedovalec, ki zna spretno tkati vzporedne zgodbe, iz katerih nastaja zanimiva pripoved. Ta ga iz domačih krajev vodi po vsem svetu, in če je neizprosen do komunistične oblasti, za katero meni, da je državi prinesla samo slabo, s toliko večjo vnemo razlaga o svojem misijonarskem življenju. Tega je v glavnem preživel v Afriki, zato v knjigi ne manjka eksotičnih elementov. > Tina Š. Petrovič

Zdrave misli, zdravo življenje Walter Riso; prevod: Neža Krek, Lucija Erjavec Mladinska knjiga, zbirka Ogledalo, 2012, m. v., 192 str., 19,95 €

Španski klinični psiholog in predavatelj z več kot tridesetletnimi izkušnjami prikaže misli kot glavni vir človeškega trpljenja. Priznava, da se trpljenju v celoti ni mogoče izogniti, hkrati pa izpostavi zmotne predstave in prepričanja, ki nam nalagajo odvečno trpljenje. Svoje delo uvršča v nasledstvo klasičnih racionalistov, ki uma in razuma ne spodbijajo, temveč funkcijo leteh osvetljujejo celovito. Namesto »pozitivnih misli« vpelje termin »zdravih misli«, s tem pa stereotipnost priročnikov preseže z izvrstno razčlenjenim psihološkim esejem o koristih zdrave pameti. > Žiga Valetič

Veter v megli Ivan J. Štuhec Družina, 2012, t. v., 346 str., 19,50 €

Novo delo enega najvidnejših slovenskih teologov prinaša komentarje in predavanja, ki so za različne medije (Družina, Ampak, Dnevnik) nastali v zadnjih dvanajstih letih. V njih se avtor argumentirano in brez dlake na jeziku loteva vseh pomembnih političnih akterjev ter dogodkov (priključitev EU in Nato, referendumi, afera Ambrus) pri nas. Enako kritično in ostro presoja tudi vlogo vere in Cerkve v sodobni družbi. Štuhec ves čas zastopa mnenje, da je treba zavzeti stališče do vseh vprašanj in da sta »neopredeljenost in neodvisnost najslabša možna popotnica odgovornosti in demokratičnosti.« Knjiga, ki s svo­jim kritičnim pristopom rojeva nove razmisleke. > Kristina Sluga

Anastasija Vladimir Megre; prevod: Jana Ferjan Žarek, zbirka Zveneče cedre Rusije, 2012, t. v., 200 str., 23,90 €

V prvi knjigi iz zbirke desetih Megre med iskanjem zveneče cedre spozna naslovno junakinjo, mlado, nenavadno žensko, jasnovidno lepotico, puščavnico iz Tajge, ki brez klasičnega prebivališča sama živi v odročnem sibirskem gozdu in ga s svojim načinom življenja, razmišljanja in prehranjevanja popolnoma prevzame. Tesen stik Anastasije z naravo, gozdom, celotnim rastlinskim in živalskim svetom (njenim željam sledijo tako veverice kot medvedi, voljkulja in celo orli) ga prepriča, da bo napisal knjigo o njenem komuniciranju z rastlinami, o sajenju in vzgajanju rastlin in o tisočletja starih nasvetih, ki lahko izboljšajo odnose med ljudmi in do Narave. > Renate Rugelj


Priročniki Drevesa in grmi Jadrana

Les naših dreves in grmovnic

Modrijan, 2012, t. v., 624 str., 49,90 €, JAK

Avtor knjige, amaterski botanik, velja za enega najbolj vnetih domačih zbiralcev lesa in ima v svoji bogati zbirki vzorce lesa skoraj vseh drevesnih vrst in grmovnic, ki rastejo samoniklo v Sloveniji. Gre za prvo tovrstno publikacijo, ki sistematično prikazuje, kakšen je les domačih dreves, nekaterih sadnih dreves in tudi najpogostejših parkovnih dreves in grmovnic. Z nazornimi fotografijami in opisi poskuša približati les vsem ljubiteljem lesa, strokovnjakom in tudi uporabnikom. > Renate Rugelj

Anton Suhadolc Narava, 2012, m. v., 184 str., 22,90 €

Robert Brus

Prepleteno kosteničje južnega Jadrana

Prihajajoče počitnice bodo mnoge ponesle tudi na jadransko obalo, kjer zna pričujoča knjiga priti ravno prav. Fascinantna monografija izrednega profesorja gozdarstva na Biotehniški fakulteti je plod dvajsetletnega dela, na obmorskih potepanjih pa lahko služi kot prijazen priročnik pri spoznavanju dreves in grmovja, saj prinaša podroben pregled in opis skoraj sto tridesetih vrst, skupaj s podatki o njihovi razširjenosti, uporabnosti, rastiščih itn. Poleg tega je strnjeno opisanih še več kot dvesto redkejših vrst. Knjigo bogatijo izvrstne fotografije (ki jih je več kot 850), posnete vzdolž Jadrana, kjer je ob posamezni drevesni vrsti pogosto navedena tudi lokacija posnetka, kar zna prihodnja obiskovanja urbanih in drugih obmorskih območij postaviti v novo perspektivo in povečati zanimanje za to, katera drevesa so kje zasajena, od kod so tja prišla, ali so to avtohtone vrste, kaj so njihove značilnosti, za kaj so uporabna v gospodarskem smislu itn. Na notranjem ovitku knjige je tudi z geografskimi koordinatami opremljen zemljevid izjemnih in znanih dreves ob Jadranu ter izbranih botaničnih vrtov in parkov. Remek delo, ki meče novo luč na prijetno senco, ki jo nudijo obmorska drevesa, in ki tvori svojevrsten komplet z monografijo Pod gladino Mediterana Toma Turka, ki je pri isti založbi izšla leta 2007. > Samo Rugelj

Nabirajmo čemaž Branko Vrhovec Narava, 2012, m. v., 48 str., 9,90 €

Spomladanska belocvetna gozdna rastlina z značilnim vonjem po česnu je v slovenski kulinariki in zeliščarstvu zadnje čase vedno bolj aktualna in tako si je prislužila samostojno knjižico. Avtor, odličen poznavalec gob, sicer pa tudi pesnik, novinar in popotnik, je za bralce natančno opisal rastlino in njene zdravilne lastnosti. Sestavil je tudi pregledno tabelo bolezni, ki jih lahko zdravimo s čemažem, in ponudil kopico receptov za pripravo zdravilnih pripravkov in preprostih jedi. Za vse, ki niso pravi strokovnjaki pri prepoznavanju čemaža, pa je dodal tudi opis čemažu najbolj podobnih strupenih rastlin. Poučno in uporabno. > Renate Rugelj

Vodnik za lastnike psov Bruce Fogle prevod: Katja Berden Mladinska knjiga, 2012, t. v., 288 str., 27,95 €

Slovenija: športnoplezalni vodnik

Vodnik odlikuje velika preglednost, ko bralca popelje skozi poglavja o ustroju psa, pasmah, vedenju, življenju s psom do izčrpnega sklopa o zdravju in negi, ki mu sledita še slovarček in stvarno kazalo. Svetovno priznani veterinar dr. Bruce Fogle se je dela lotil z ljubeznijo in vnemo, poznano le lastnikom psov, in na enem mestu zbral kar največ izkušenj svojega večletnega dela. Poglavja so podprta z ogromno slikovnega gradiva, razumljivimi razlagami in napotki, priročni pa so tudi vprašalniki, s pomočjo katerih lastniki diagnosticirajo bolezen svojih ljubljenčkov.> Tina Š. Petrovič 4.6.12 20:16

prevod: Ines Božič Skok, Nadia Milievich Sidarta, 2012, m. v., 505 str., 29,90 €

Temeljito popravljena in dopolnjena ter vizualno izčiščena (natančni zemljevidi mikro- in makrolokacij z vsemi potrebnimi informacijami) tretja izdaja štirijezičnega vodnika (prva izdaja 2005, druga 2007) po slovenskih plezališčih je temeljito pregledala stanje slovenskih plezališč, zato je iz tokratnega vodnika izpadlo devet lokacij, ki po uredniškem standardu zaradi neustrezne opremljenosti ali nezanimivosti niso več tako varne in zanimive, na drugi strani pa je dodanih štirinajst novih plezalnih območij z dobrim potencialom za razvoj. Poleg tega so obstoječa plezališča dopolnjena z novimi smermi in sektorji, upoštevane so vse spremembe na terenu, tako da je vsega skupaj v vodniku predstavljenih 92 plezališč s približno 4500 smermi, izhodišča pa imajo za lažjo orientacijo navedene tudi GPS-koordinate. Nič več in nič manj kot biblija za vse, ki jih zanima športno plezati na slovenskih tleh. > Samo Rugelj

Konji prevod: Alenka Ropret Učila International, 2012, pt. v., 192 str., 16,90 €

Slikovit priročnik, ki lahko marsikateremu začetniku ali izkušenemu jahaču izboljša spretnosti pri ravnanju s konjem in zagotovi koristne nasvete in informacije za lepši odnos s štirinožnim družabnikom. Ko se bralec pouči o osnovni zgradbi konjskega telesa in glavnih pasmah, sledijo navodila o potrebni opremi, pravilni oskrbi, negovanju in zaščiti konja, prav tako pa tudi nasveti za varna in udobna oblačila jahača. V drugem delu spoznamo osnovna sloga jahanja konjev (western in angleški slog), šolanje, lonžiranje in dresurno jahanje, pa tudi nego tekmovalnega konja in najpogostejše zdravstvene težave. Kratek in poučen vodnik. > Renate Rugelj 37

79-80 | julij–avgust 2012


Ovire posodabljanja javnega kulturnega sektorja Čeprav so od avgusta 2010 v obrisih znana stališča, v kakšno smer naj bi šla posodobitev javnega kulturnega sektorja, je najbolj zanimivo to, da razen tistih, ki so pripravili predlog, stališča čisto zares ne zanimajo nikogar. Niso zanimala prejšnje ministrice, ki se je v javnosti prikazovala kot udarna sila posodabljanja, navznoter pa žal ni naredila ničesar, da bi se posodabljanje v resnici začelo. Niso zanimala vodstev javnih kulturnih zavodov, ki jim večini najbolj ustreza sedanji položaj. Prav tako niso zanimala v asociacijo združenih kulturnih nevladnikov, ki so raje zaploskali novemu državnemu javnemu kulturnemu zavodu za področje sodobnega plesa, kot pa da bi nedvoumno podprli projekt posodobitve javnega kulturnega sektorja, ki v marsičem razpira polje za razreševanje problemov, na katere opozarjajo tudi sami. Niso zanimala stanovskih združenj umetnikov, ki so se preprosto naredila gluha, med vrsticami pa dala vedeti, da o kakšni posodobitvi ni vredno izgubljati besed, ker gre za navadno birokratsko teženje, ki nima nobene zveze z ustvarjalnostjo, z umetniškim delom, snovanjem razstav ali strokovnim delom v kulturi. Glavna naloga politike je zanje predvsem v tem, da zagotovi čim več denarja za funkcioniranje kulturnega sistema, vse drugo so bolj ali manj postranske zadeve. Kakšno posodabljanje kulture, lepo vas prosimo, le več denarja nam dajte, pa bo vse dobro! Pri čemer gre tudi za kakšno zrno resnice, če na primer to povedo filmarji ali samozaposleni v kulturi, ki so kronično denarno zapostavljeni. Če pa tako razmišljajo zaposleni v gledališčih, muzejih, galerijah, knjižnicah, operah, varovanju dediščine ter celo v nekaterih priznanih nevladnih zavodih in umetniških akademijah, je stanje duha, ki ne pristaja na spremembe, več kot skrb vzbujajoče. Celoten kulturni sistem, ki je v glavnih obrisih že 22 let približno tak, kot je bil v socializmu, roko na srce, ni dovzeten za spremembe. Še najbolj je bil zanimiv preizkus tez za posodobitev v sindikatih Glosa in SVIZ, ki so jih, kar jim je treba priznati, vsaj vzeli v pretres. Toda tudi zavrnili so jih »po dolgem in počez«, kot nesprejemljive in nepotrebne: v kulturi je vse dobro, kolektivna pogodba za kulturne dejavnosti pa naj bi bila naravnost odlična. Edina produktivna stvar, na katero so opozorili, so normativi za merjenje umetniškega in strokovnega dela v kulturi. Teh v resnici ni. Zakaj jih v Ministrstvu za kulturo že dve desetletji niso naredili, je vprašanje, na katero so lahko odgovor le: brezbrižnost, ležernost, neodgovornost in tudi dokaj neproblematičen dotok denarja iz republiškega proračuna v ministrsko malho. Če kaj, je treba na tej točki pritrditi sindikatom. Brez uzakonjenih normativov posodobitve javnega kulturnega sektorja ni mogoče celovito izpeljati. Na predloge o posodabljanju je še posebej zanimiv pogled najožje kulturno-umetniške elite. Odziva skoraj ni, čeprav ob drugih pri-

79-80 | julij–avgust 2012

ložnostih vedno ostro in največkrat upravičeno polemizira z enostranskimi ali napačnimi potezami aktualne kulturne politike. Elita nevladne kulture je nekoliko bolj dejavna, ker tudi v projektu posodobitve vidi rešitve za svoj umetniški razvoj in rešitev temeljnih socialnih problemov. Iz tega zornega kota je mogoče sklepati, da uveljavljeni eliti v javnih kulturnih zavodih in okoli njih ustreza sedanji položaj ter da jo bolj kot spremembe zanima ohranitev statusne strukture in vseh »javnih pridobitev« kulturnega sektorja. Večina stvari, ki naj bi jih prinesla posodobitev, ruši sedanjo podobo javnih zavodov, njihovo finančno nerazvidnost, utečene številne problematične delovne navade in nezadostno odgovornost za doseganje boljših ustvarjalnih rezultatov. Prav to pa je najpomembnejši cilj posodabljanja javnega kulturnega sektorja. V imenu tega cilja je pod vprašaj postavljeno delovanje celotnega kulturnega sistema. Gre za njegovo pozicioniranje vsaj na naslednjih novih vrednotah in novih družbenih temeljih: prevetritev in spremembe ustanoviteljskih razmerij, ukinitev sedanje preživele kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti, uveljavitev fleksibilnih delovnih razmerij, ki za umetnike in strokovno osebje ne bodo več poznala vseživljenjske zaposlitve za »nedoločen čas«, ki je delovno mesto javnega uslužbenca spremenilo v njegovo zasebno lastnino, omejitev sedanje »svobode« zaposlenih v javnih kulturnih zavodih glede honorarnega udejstvovanja v drugih kulturnih zavodih, z vidika izpolnjevanja delovnih obveznosti, najprej v matičnem zavodu, uvajanje osnovnih spoznanj in načel menedžmenta v vodenju zavodov, da, tudi ministrstva, preseganje kroničnih nesporazumov glede razmerij o umetniškem in poslovnem vodenju kulturnih zavodov, kadrovanje na vodilna mesta po strokovnih in ne političnih kriterijih itd. V kontekstu vseh teh sprememb bo ključno razbitje sedanje prakse, ki pozna le en tip javnega kulturnega zavoda – tistega z državnim ali lokalnim ustanoviteljem, z ustanovnim aktom, z rednim dotokom proračunskega denarja za izvajanje t. i. programa v javnem interesu in z zaposlenimi, v glavnem za nedoločen čas. Cilj posodobitve je uveljaviti široko paleto zavodskih oblik: od čisto podržavljenih prek družb, do povsem edinstvenih, samosvojih zavodov, takih, ki so neprimerljivi z drugimi ali pa po pomenu presegajo ustaljene statusne vzorce preostalih zavodov, vse tja do civilnih, s pravico javnosti, torej večletne finančne podpore iz javnih sredstev in polno avtonomijo. Podpisani sem prepričan, da vseh sprememb ni mogoče doseči v kratkem času. So take, ki jih je mogoče uveljaviti s smiselnimi spremembami veljavnega zakona o zagotavljanju javnega interesa na področju kulture in novimi kolektivnimi pogodbami, ki bodo ustrezale posebnostim posameznih področij ali celo posameznih zavodov. In so vse tiste, ki jih bo mogoče uresničiti šele takrat, ko bo dejavnost kulture in umetnosti izvzeta iz splošne zakonodaje, ki sedaj ureja celotni, pravzaprav hudo raznovrstni javni sektor. Proces posodabljanja razdeljevanja javnega denarja za tisto, kar sedaj imenujemo javni interes v kulturi (ali javni kulturni programi), bo zapleten in dolgotrajen. Zagotovo bo veliko bolj kakovosten, če bo o začetnih predlogih posodabljanja končno stekel dialog, strokovno podprt s kakovostnimi raziskavami polja kulture in umetnosti, ki so v Sloveniji skorajda povsem usahnile, ter če bo namesto okopov več medsebojnega zaupanja in več volje po spremembah, zlasti v politiki, saj tako, kot je sedaj, preprosto ni dobro. Še zlasti pa ni dobro, da lahko še vedno deluje sistem, v katerem je mogoče celo avtokratsko vodenje javnega kulturnega zavoda. 38

foto: Brane Žalar

Pogled od znotraj piše Mitja Rotovnik


Tudi izšlo s podporo JAK

Nebeški pašniki

Drugi in jaz

John Steinbeck; prevod: Danica Čerče Celjska Mohorjeva družba in Društvo Mohorjeva družba, 2012, m. v., 208 str., 25 €, JAK

Emmanuel Carrère prevod: Marjeta Novak Kajzer Modrijan, zbirka Bralec, 2012, m. v., 252 str., 15,90 €, JAK

Knjiga je sestavljena iz desetih zgodb, ki opisujejo človekovo razpetost med resničnostjo in ideali ter njegove notranje boje. Zgodbe imajo vsaka svoj zaplet in razplet, vendar hkrati izpolnjujejo zahteve ciklične pripovedi. S temo in motiviko presegajo časovni okvir svojega nastanka, saj ostajajo aktualne tudi danes.

Roman, ki črpa iz izgube dveh družin, navdahnjen z resničnimi dogodki, je hkrati zgodba o pripovedovalcu in njegovi intimnosti ter hkrati sili bralca v razmislek o lastnem bivanju. Carrère, francoski pisatelj pa tudi scenarist in režiser, je to delo napisal leta 2009 in zanj prejel številne nagrade.

Noč sredi dneva

Kozmopolitstvo in geografija svobode

Peter Semolič Center za slovensko književnost, zbirka Aleph, 2012, m. v., 76 str., 18 €, JAK

David Harvey prevod: Polona Petek Sophia, zbirka Teorija, 2012, m. v., 406 str., 22,80 €, JAK

Najnovejša pesniška zbirka Petra Semoliča je, tako kot avtorjeva prejšnja dela, zaznamovana s humorjem, ironijo in cinizmom, po drugi strani pa z neposrednim in usodnim podajanjem resničnosti, ki pa je kot taka težko ulovljiva, a jo Semoliču spretno uspe splesti v mrežo verzov.

S kombinacijo politične ekonomije in geografije skuša Harvey (1935), socialni teoretik in antropolog pokazati, da se veliko političnih načrtov v praksi ne obnese zaradi neupoštevanja ali pa premajhnega upoštevanja geografske kompleksnosti. Prilika o boju za svobodo, ki zvodeni na terenu samem, kar kaže zadnje desetletje ameriških vojaških posegov na Bližnjem vzhodu.

Besedilne vrste v spontanem govoru Mojca Smolej Znanstvena založba Filozofske fakultete, zbirka Razprave FF, 2012, m. v., 236 str., 19,90 €, JAK

Avtorica skuša na podlagi konkretnih besedil iz svojega korpusa predstaviti nekaj pomembnih diskurzivnih dejstev, namreč, da so besedilne uresničitve odvisne predvsem od medosebnega razmerja udeležencev v sporazumevanju, ne pa le od besedilnovrstne norme. ... Študija v marsičem odstira nove poglede na spontani govorjeni diskurz v slovenščini in pričakovati je, da bo postala eno od izhodiščnih del za nadaljnje proučevanje govorjene slovenščine.

Apokrif bitja Primož Repar KUD Apokalipsa, zbirka AUT, 2012, m. v., 200 str., 19 €, JAK

Gre za filozofska razmišljanja Primoža Reparja, nabrana iz različnih let in virov: od starejših zapisov v reviji Apokalipsa in spremnih besed h knjigam do dnevniških zapisov. Repar razmišlja o Sloveniji, o svobodi, o filmu, založništvu, preminulih prijateljih in še čem.


Branje za mladino Živa in praBled

Renate Rugelj

Lov na patent

Žiga X. Gombač

Tim Horvat

ilustracije: Ivan Mitrevski Vilinia, 2012, m. v., 52 str., 11,99 €

Kres, 2012, t. v., 152 str., 21,99 €

Tim Horvat

Živa iz muzeja je knjižna zbirka, ki jo je letos junija začel izdajati Narodni muzej Slovenije. Skozi barvito besedilo in številne ilustracije skuša osnovnošolcem na zabaven, a poučen način približati izbrane trenutke slovenske zgodovine. Če se Živa dotakne nekega predmeta, jo ta odpelje naravnost v tisto zgodovinsko obdobje, v katerem je bil narejen. Tam spozna starodavne ljudi, njihove običaje in navade. V prvi knjigi za naslovom Živa in praBled Živa naleti na zlati našivek in zgodba se na mah prestavi v bronasto dobo, ko na otoku še ni cerkvice, na visoki blejski skali pa še ne gradu. Prebivata pa tam dve družini, ki se nikakor ne moreta dogovoriti, kako bi se lahko imeli radi. Živa se nahaja pred na videz nerešljivo nalogo, k sreči pa ji na pomoč priskočita bronastodobna simpatija po imenu Tine Gladina in seveda zlati našivek. Pod knjigo sta se podpisala priljubljeni Žiga X. Gombač in Ivan Mitrevski, ustvarjalni tandem pa so usmerjali strokovni sodelavci Narodnega muzeja Slovenije.

V času, ko se vedno več govori o najstnikih, ki knjig ne berejo radi ali jih ne berejo dovolj, je toliko lepše presenečenje izid romana, ki ga je napisal vsestransko aktiven devetošolec ljubljanske osnovne šole. Gre za njegovo drugo knjigo (prvo je napisal pri desetih letih in pol), najstniško detektivsko kriminalko, ki je po njegovih besedah nastala tudi s pomočjo »strica Googla in tete Wikipedije« in zato poleg aktualnih svetovnih dogodkov, napetosti in presenetljivih preobratov mladim bralcem prinaša tudi veliko novega znanja. Glavni junak Lova na patent je Iztok, bister in hudomušen fant, ki obvlada računalništvo in matematiko, s prijatelji posluša U2, izdelal pa je tudi načrt za fuzijske motorje, zaradi katerega se je nepričakovano vpletel v posle naftnega giganta in povzročil akcijo ameriškega NSA-ja. Zlikovci so ugrabili njegovega prijatelja Jakoba in tako mora bežati pred njimi vse od Bleda, Pirana prek nočne Temze, Pariza in Züricha, hkrati pa s svojim znanjem tudi spretno manipulira z velikim sovražnikom in uničevalcem narave. Mladi pisatelj pravi, da je napisal mladinsko kriminalko, ker primanjkuje domačih del s tega področja. Jasno je, da lahko knjige piše le tisti, ki veliko bere in tako sam posega po vseh žanrih, od klasikov do zgodovinskih romanov in kriminalk, pri pisanju pa se zgleduje po Danu Brownu in za jesen načrtuje začetek naslednjega romana.

Potovanje v tisočera mesta Vitomil Zupan; ilustracije: Maksim Sedej Mladinska knjiga, zbirka Sinjega galeba, 2012, t. v., 248 str., 22,95 €

Več kot pol stoletja po prvem izidu (leta 1956), kjer se je pravi avtor, Vitomil Zupan (1914–1987), še skrival pod psevdonimom Langus, in je ob drugi izdaji (1983) pod svojim pravim imenom zanjo prejel Levstikovo nagrado, se napeta fantazijska pustolovščina še vedno bere gladko in aktualno. Sanjske pustolovščine glavnega junaka dečka Teka, živahna in igriva domišljija in avtorjeve spretne jezikovne akrobacije v sozvočju s številnimi asociacijami pred bralci zgnetejo pravljično pripoved, ki jemlje sapo. Ko deček Tek pobegne iz Zlomkove malhe, beži (teče – od tod tudi njegovo ime) po lunarnem kraljestvu mesečnikov in srečuje zvezdne dedke in druge junake ima ves čas ob sebi prijaznega psa Baga, ki se mu neumno reži, tudi ko se zbudi. »Namenjeno tudi odraslim z odprto in dojemljivo dušo«, je zapisal Niko Grafenauer v spremni besedi.

Momo

Michael Ende; prevod: Lojze Uršič Mladinska knjiga, zbirka Knjižnica Sinjega galeba, 2012, t. v., 260 str., 24,94 € Veseli smo, da je pravljični roman, ki velja za klasiko otroške literature, dobil svoj tretji ponatis (prvič je izšel leta 1978, drugič deset let kasneje) in zdaj med mlade bralce prihaja celo z avtorjevimi izvirnimi ilustracijami. Endeju (1929–1995), enemu najuspešnejših nemških mladinskih pisateljev je problem izginjanja časa uspelo prikazati na tak način, da je branje zanimivo za stare in mlade, za prejšnje in nove generacije. Hudobni sivi gospodje, ki so ljudi prisilili, da čedalje več delajo in imajo vedno manj časa, pri svojem zlobnem načrtu niso računali na skrivnostnega upravnika časa mojstra Hora, njegovo želvo Kasiopejo in osamljeno kuštravo deklico Momo, ki so se jim pogumno uprli. Obvezno poletno branje za vse, ki so tole mojstrovino za sedaj spregledali.

Skrivni leksikon za fante; Skrivni leksikon za punce Oliver Pautsch, Sandra Pautsch

prevod: Irena Madric Mladinska knjiga, 2012, m. v., 184 in 222 str., 19,95 € (vsaka)

Sorodni duši Joss Stirling; prevod: Nataša Kovač Zala, 2012, t. v., 364 str., 31,99 €

V letih, ki se končajo na –najst, so strah, zmeda, stiske in številni nesporazumi pogosti sopotniki. Da bi bilo takih zadreg čim manj, sta avtorja ustvarila dva privlačna in trendovsko oblikovana priročnika, rožnatega za punce in modrega za fante. V njih sta zbrala in abecedno uredila mnoge pojme, ki zmedejo tudi odrasle, kaj šele pubertetnike. V rožnatem tako najdemo vse od anoreksije, dojenja, emancipacije, menstruacije do seksa, spolnih organov, zmenka, zobnega aparata in žepnine. V modrem pa so med drugim razloženi pojmi kot adamovo jabolko, biseksualnost, francoski poljub, kondom, mutiranje, piercing, romantika, sramne dlake, tetoviranje, znoj in žepni biljard. V obeh leksikonih se skriva mnogo čisto koristnih odgovorov na vsa kočljiva vprašanja, ki jih najstniki še vedno najraje premlevajo sami pri sebi ali med seboj. 79-80 | julij–avgust 2012

Mladinski roman se sprva zdi kot toliko prežvečenih romanc – dekle pride na novo šolo in pade na največjega frajerja. Toda – Sky ni navadno dekle in Zed (ki seveda tudi ni navaden frajer) je tisti, ki podleže njenim čarom. Hitro namreč spozna, da je, tako kot on, savant, človek s posebnimi močmi, hkrati pa še njegova sorodna duša. Sky se zaradi mor o svoji temni preteklosti in dvomov o njenem resničnem poreklu le počasi sprijazni, da sta si usojena, ko je vržena v sredo spletk družine zločinskih savantov. Privlačna zgodba o iskanju in raziskovanju svoje identitete ter sprejemanju ljubezni, ki bo popestrila vsako mladinsko bralno polico. > Vesna Paradiž 40


Rubriko pripravlja:

Zgodbe o družinah za družinsko branje Ida Mlakar Premislek o tem, kaj vse je družinsko branje, je postavljen v samo osrčje poletja. Zato ker imamo zdaj več časa drug za drugega in morda tudi kaj več časa za dobre zgodbe. Pod družinskim branjem si po navadi predstavljamo branje mlajšim otrokom, nesamostojnim bralcem, ki potrebujejo pomoč odraslih. Morda lahko v to predstavo vključimo tudi bralca začetnika, ki razbira črke v smiselno celoto, in mu pri tem pomagamo utrjevati bralno tehniko in razvijati bralne spretnosti. Malo redkeje se zavemo, da lahko družinsko branje pomeni tudi glasno branje vsem družinskim članom ne glede na njihovo starost ali bralno izurjenost. Zdi se, da se takemu branju odrasli prehitro odpovemo. Morda zato, da bi se otroci čim prej bralno osamosvojili, ali zato, ker nimamo časa … Škoda. Ko prenehamo brati svojim otrokom in prenehamo spremljati njihovo branje, smo prikrajšani za izkušnjo, da lahko ob branju mladinske literature uživamo tudi sami. S tem lahko tudi bolje razumemo svoje otroke in njihov svet, pa tudi sami sebe. Dobra zgodba namreč nima starostnih omejitev ali opozoril, da je »za starše prepovedana«. Tudi kadar družinski člani tiho uživajo vsak s svojo zgodbo in si pozneje o njih pripovedujejo, tako da zgodbe krožijo od staršev do otrok in obratno, na poseben način berejo v družinskem krogu. In teh načinov je najbrž še veliko. Tudi Mestna knjižica Ljubljana postavlja pomen družinskega branja v ospredje. Ob tem upošteva raznoliko specifiko, življenjski slog in kulturno okolje, iz katerega izhaja družina. V tem smislu poskuša spodbujati in podpirati različne načine družinskega branja ter razvijati nove bibliopedagoške oblike, s katerimi želi družine še prav posebej povabiti v knjižnico. Družinam z nesamostojnim, začetnim ali samostojnim bralcem je namenjena tudi nova, privlačnejša postavitev leposlovja po bralnih perspektivah na mladinskih oddelkih, poučno in neknjižno gradivo, igralni kotički, police za starše, pa tudi različne bibliopedagoške dejavnosti in prireditve za vso družino, ki ponujajo kakovostno in ustvarjalno preživljanje prostega časa. Tako MKL že drugo leto zapored izvaja projekt Poletavci – poletni bralci, ki vabi samostojne mlade bralce, stare med 7 in 12 let, da berejo 30 dni pol ure na dan kar koli po lastni izbiri, starejši pa jim pri tem pomagajo spremljati njihov bralni seznam. V novem šolskem letu bo MKL v sodelovanju z Društvom Bralna značka Slovenije – ZPMS začela z enotnim in vsebinsko prenovljenim projektom za spodbujanje družinskega branja, Ciciuhec – beremo z malčki. Sodelovanje vzgojiteljev in knjižničarjev s starši predšolskih otrok »poskuša vsem družinam omogočiti dostop do dobre knjige, spodbuditi branje v družinskem krogu v otrokovem maternem jeziku … predvsem pa družine čim prej usmeriti v knjižnico v njihovem neposrednem okolju«. Mestna knjižnica Ljubljana že vrsto let podpira tudi dva programa družinske pismenosti An79-80 | julij–avgust 2012

dragoškega centra Slovenije Beremo in pišemo skupaj ter Branje za znanje in branje za zabavo, ki sta namenjena družinam z manj izobraženimi starši ali staršem iz drugih kulturnih okolij, ki imajo otroke v vrtcu ali v prvem triletju devetletke. »Glavni namen programov je razvoj družinske pismenosti in izboljšanje pismenosti vseh družinskih članov.« Sodelovanje knjižničarjev, vzgojiteljev, mentorjev branja in staršev je usmerjeno v družinski obisk splošne knjižnice z namenom predstaviti knjižnične zbirke in gradivo, ki družinam lahko pomagajo pri razvijanju družinske pismenosti. V branje tokrat ponujam pet mladinskih leposlovnih knjig z družinsko tematiko, v katerih bodo uživali tako odrasli kot otroci. Komu so namenjene – otrokom ali odraslim? Presodite sami. Morda je zdaj pravi čas, da mladinski knjižničarji še posebej poudarimo: dobro mladinsko literaturo priporočamo tudi odraslim. Peroci, Ela: Za lahko noč. Ilustr. Ančka Gošnik Godec. Spr. beseda Marjana Kobe. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2012. (Sončnica). Ob 90. obletnici rojstva pisateljice Ele Peroci (1922–2001) je založba izdala razširjen ponatis njenih kratkih pripovedi, zgodbic, med katerimi najdemo tako sodobno »mestno« pravljico kot realistične zgodbe, ki tematizirajo otrokovo igro in njegov domišljijski in doživljajski svet, v katerem pisateljica poleg harmoničnega otroštva odstre tudi senčne plati odraščanja in soočenja s svetom odraslih. "Ne pišem za otroke, pišem otrokom in tako se z njimi pogovarjam," je zapisala o svojem ustvarjanju, ki se je navdihovalo tudi ob odraščanju lastnih otrok. Kratke pripovedi so prežete z lirično nostalgijo, ki se zrcali skozi perspektivo odraslega pripovedovalca. Tako so zgodbice za lahko noč v enaki meri podarjene otrokom v predbralnem obdobju in začetnim samostojnim bralcem, nič manj pa tu42

Ida Mlakar

di odraslim, ki so se z nekaterimi pravljicami najverjetneje srečali, ko so bili še sami otroci (Moj dežnik je lahko balon, Hišica iz kock, Muca copatarica idr.). Konc Lorenzutti, Nataša: Kakšno drevo zraste iz mačka. Ilustr. Ana Zavadlav. Dob pri Domžalah: Miš, 2012. Humorna in navdušujoča zbirka realističnih pripovedi prinaša enajst zgodb s tremi prvoosebnimi pripovedovalci. To so otroci slovenske podeželske družine, ki izmenjaje pripovedujejo zabavne in prijazne štorije iz svojega družinskega življenja: starejši, sedmošolec Tomaž, tretješolec Janez in drugošolka Mojca. Pripovedno dinamiko zagotavljajo tematike in problematike, ki so značilnost različnih starostnih obdobij otrok in njihovih individualnih osebnostnih potez. Tomaža zanima usoda sveta, zlasti ekologija in pravično urejena družba, Janeza konkreten in realen svet kmetovanja, Mojco pa svet odnosov in družinskih vezi, ki jih s svojo srčnostjo povezuje v celoto. Ja, kakšno drevo pravzaprav zraste iz mačka? Za vsakega malce drugačno. Vsakemu ponuja malce drugačen razgled. Zato je ta privlačna in duhovita zbirka kot ustvarjena za družinsko branje. Ne glede na starost bo vsakemu od poslušalcev ponudila nekoliko drugačno senco. Berite jo svojim otrokom v tem poletju na glas. In večkrat. Tamaro, Susanna: Čarobni krog. Prev. Vera Čertalič. Ilustr. Adriano Gon. Nova Gorica: Eno, 2012. Kratek simbolični »otroški roman« je aktualna podoba sodobnega sveta, kakor so ga začrtali neusmiljeno potrošništvo, slab odnos do narave, sodobna


Predlogi za poletno branje tehnologija, ki žrtvuje otroke na oltarju individualizma, in razkroj družinskih vezi. Vse te nevralgične sodobne teme je avtorica vpela v lirično in nadvse sugestivno zgodbo o divjem dečku Riku, ki so ga starši zapustili in ga je vzgojila volkulja Glenda. Toda nekega dne ljudje odkrijejo Čarobni krog, to zadnjo oazo divjine sredi velikega mesta, in ga uničijo. Drugič osiroteli Rik pobegne in začne z iskanjem novega čarobnega kroga, novih vrednot in nove družine. In jih tudi najde. Saj kakor pravi stara modrost: »Svet je okrogel, krog je, kolo. Vse pride in gre, vse se konča, da se nato znova začne.« Nujno branje za odrasle bralce.

dr. Manca Košir

dr. Sašo Dolenc

Czeslaw Milosz: Od sončnega vzhoda do njegovega zahoda Ker nas izbor velikana poezije v imenitnem prevodu Jane Unuk modri -- Karkoli je Ustvarjeno, je lahko Uničeno; nikoli Oblike. – in razpira (pod velikim zvezdnim nebom prebujen) za Presežno.

Steinhöfel, Andreas: Mulca. Prev. Neža Božič. Ilustr. Tanja Komadina. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2012. (Pisanice).

Franci Pliberšek, Mateja Zorko: Vsemogočni v ogledalu Ker nas podjetnik, lastnik in direktor MIK Celje, uči ponižnosti, hvaležnosti in odpuščanja in s svojimi vrednotami budi zaupanje, da je etika temelj dela z ljudmi in za ljudi, ki jo je vredno živeti.

Michael Sandel: What Money Can't Buy Harvardski profesor etike v svoji novi knjigi opozarja, da tržni pristop sam po sebi nikakor ni vrednostno nevtralen. Ko začnemo neko stavr ali storitev vrednotiti prek cene, ki jo ima na trgu, to vpliva tudi na odnos, ki ga imamo do te dobrine.

Zabavni otroški roman je pravo počitniško branje za vso družino, saj se bodo ob njem nasmejali tako otroci kot odrasli, slednji še najbolj na svoj račun. Ob številnih drobcenih pripetljajih, zadregah in medsebojnih spopadih, ki sestavljajo zabavni in manj zabavni repertoar družinskega vsakdanjika, takšnega seveda, ki vseskozi spominja na otroški vrtec, so dogodivščine in zabavne vragolije dveh mulčkov, Andreja in Domna, njunih staršev, prijateljev in sošolcev, novega bratca Brina in morskega prašička Skokija še kaj več kot samo bistroumni otroški komentarji. So preprosto odkritosrčni uvid, da smo kot starši sleherniki in da se nam v družini ne dogaja nič takega, kar se ne bi tudi drugim. Brez pomislekov ugriznite v to bralno poslastico. Saj je humor prava tolažba v teh zapletenih časih, mar ne? Tone Pavček: Krokodil. Ilustr. Suzi Bricelj. Dob pri Domžalah: Miš, 2012. Posebna slikanica odpira problem, ob katerem se bo le redko katera slovenska mama upala sproščeno nasmejati, če pa se bodo ob mami smejali tudi otroci in njihov ata, bomo pa še videli. Slikanica z odličnimi ilustracijami Suzi Bricelj prinaša tematiko, ki jo bodo z mešanimi občutki spremljale vse tiste mame, ki so se že pred počitnicami odločile izgubiti kak kilogram, če pa takšen ukrep grozi kar celi družini, ne kaže drugega kot pobeg v eksotične kraje. Na hujšanje v Egipt? To sezono? No, najbrž ne dobesedno. Gre samo za spretno literarno »burlesko«, ki skuša zabavati in morda bolj kot nevralgično bolečino presitega sveta postaviti v ospredje razmislek, da se da v skrajnih okoliščinah oklestiti tudi še kaj drugega: na primer neprijaznost in sovražnost v medsebojnih odnosih. Ja ja, najprej branje za odrasle, kaj pa drugega.

Alexandra Maxeiner, ilustracije Anke Kuhl: Vse naše družine Ker otrokom ni mar, v kakšni obliki družine živijo, samo da so ljubljeni, spoštovani in na varnem, pa še pravočasno jih lahko s to duhovito slikanico pripravimo na menjave partnerjev in življenjskih okolij.

Eric Kandel: The Age of Insight Nobelovec za medicino, ki si je nagrado prislužil z raziskavami delovanja spomina na molekularnem nivoju, nam v svoji novi knjigi predstavi znanstveni in umetniški Dunaj na prelomu devetnajstega v dvajseto stoletje. Jonah Lehrer: Imagine Eden izmed najboljših piscev knjig o znanosti mlajše generacije, je pravkar izdal novo zelo zanimivo knjigo, v kateri opisuje znanstvene teorije človeške kreativnosti.

Ioanna Karystiani: Mala Anglija Ker pisateljica »prestreza valove duš« in slika lepoto tako, da jo vidimo in vonjamo in ker je Klarisa Jovanovič knjigo božansko prevedla.

Kelly McGonigal: The Willpower Instinct Stresna reakcija beg-ali-boj nas pripravi, da se čim hitreje odzovemo na nevarnost in ne zapravljamo dragocenega časa z razmišljanjem. V knjigi pa izvemo, da so znanstveniki nedavno opisali tudi odziv počakaj-in-premisli.

Jader Tolja, Francesca Speciani: Misliti s telesom Ker preberemo to imenitno knjigo o telesu, človekovi poslednji oazi resnice, in razumemo, zakaj smo zboleli ter zmoremo biti celo hvaležni za to.

Daniel Kahneman: Thinking, Fast and Slow Psiholog, Nobelov nagrajenec in strokovnjak za odločanje v svoji novi knjigi predstavi malo drugačen pogled na delovanje naših misli, kot smo ga morda vajeni.

dr. Samo Rugelj

Stvarno za vse, ki vas zanima resnica tega sveta:

Več o posameznih knjižnih predlogih si lahko preberete na spletni strani www.bukla.si.

Umberto Galimberti: Miti našega časa Christopher Lasch: Kultura narcisizma Eduardo Galeano: Narobe Petr Placák: Špicelj Theodore Zeldin: Intimna zgodovina človeštva

Špehi za tiste, ki radi veliko berete:

Cukrčki, ki ohranjajo vero v moč literature:

Orhan Pamuk: Muzej nedolžnosti Amos Oz: Zgodba o ljubezni in temini Curzio Malaparte: Kapputt Jonathan Franzen: Svoboda A. S. Byatt: Žvižgavke

Philip Roth: Ponižanje Tatiana de Rosnay: Sarin ključ Julian Barnes: Smisel konca Halid Al Hamisi: Taksi Brian Selznick: Dežela čudes

43

79-80 | julij–avgust 2012


Buklina literarna kronika

Petra Koršič, Urban Vovk in Marko Trobevšek; Literarni večer o Kuciju, Modrijanova knjigarna, 12. junij 2012

Ana Ugrinović, Susan Elizabeth Phillips in Breda Biščak; gostovanje Phillipsove v Sloveniji, Konzorcij, 11. junij 2012

79-80 | julij–avgust 2012

Blaž Zgaga in Matej Šurc; vseslovenska predstavitev knjige V imenu države, maj-junij 2012

Selina Ambrož (Kres) in Tim Horvat Knjigarna Kres, junij 2012

Andrej Makuc, dr. Alojzija Zupan Sosič, dr. Andrej Blatnik in Ifigenija Simonovič; okrogla miza Knjiga med nagrado in nakupom, Trubarjeva hiša literature, junij 2012

44


Otroške knjige in priročniki Navihane živali

Renate Rugelj

Ugani, kdo živi v gozdu; Ugani, kdo živi na kmetiji

Natpharin Sudaphorn prevod: Ana Marija Toman Okaši, 2012, m. v., 88 str., 13,95 €

ilustracije: Matt Wolf prevod: Živa Hren Tehniška založba Slovenije, 2012, t. v., 12 str., 9,99 €

Pisani plastelini so priljubljena igrača v vrtcih in šolah, kjer se pogosto izkaže, da otroška ustvarjalnost res ne pozna meja. Da bi drobne prstke, ki gnetejo mehko maso, čim bolje izurili za dobro zabavo, so ustvarjalci prikupnega priročnika pripravili več nasvetov in idej za oblikovanje živali. Poučijo nas, kako mešati barve, ustvariti marmoriran videz, oblikovati kocko, valj ali stožec, ki so osnovni elementi za simpatičnega slona, ljubke kamele ali strašnega aligatorja. Starši, učitelji in vzgojitelji bodo tako spoznali izdelavo več kot dvajsetih živali, naši malčki pa so tisti, ki se bodo ob tem neizmerno zabavali.

Zabavno spoznavanje živali je namenjeno najmlajšim, ki bodo z odpiranjem okenc ugotavljali, kdo živi v hlevčku na kmetiji in kdo se skriva v kokošnjaku ali staji itn. Tudi v gozdu živi pisana množica živali. Kdo se skriva v drevesni krošnji in kdo v duplu, kaj se premika v praproti in kdo tiči v brlogu? Vsaka prisrčno ilustrirana kartonka odkriva življenje več kot ducata živali.

Zmešnjava poklicev, Zmešnjava delovnih strojev, Zmešnjava v savani

Knjiga za male raziskovalce

Peter Allen Okaši, 2012, t. v., 7 € (vsaka)

Christina Braun, Ute Diehl, Monika Diemer ilustracije: Martina Badstuber prevod: Majda Travnik Vode Mladinska knjiga, 2011, t. v., 155 str., 24,90 €

Hudomušno zbirko »sestavljivih slik« nadebudni malčki že dobro poznajo. Zmešnjavi na kmetiji in Pasji zmešnjavi se pridružujejo še tri nove kartonke. Zabavna Zmešnjava poklicev omogoča priročno učenje različnih uniformiranih poklicev, tu so gasilec s kuhalnico, poštar z injekcijo ali pa ribič s kleščami in astronavt z vrtnarskimi škarjami … In kako smešne so šele »zmešane« afriške živali, noj z zebrino glavo, žirafa s slonovimi ušesi in gazela z levjo grivo. Za tiste malčke, ki jih bolj zanimajo stroji in tehnika, pa bo pravi izziv poiskati prave (ali napačne) dele različnih delovnih vozil in strojev, kot so npr. cisterna z dvigalom, gasilski avto z valjarjem ali traktor s cirkuškim vagonom. Poučna zmešnjava.

Mali raziskujoči hroščki (dvoletniki), drzne male žabe (triletniki), pametne zvedave miške (štiriletniki) in pretkani mali tigri (pet- in šestletniki) bodo lahko letos poleti, s pomočjo svojih staršev seveda, opravili številne praktične poskuse, ki jim bodo odprli vrata v čudoviti svet naravoslovja. Ustvarjanje pisanih gozdnih mandal, sajenje kreše, slikanje z vodnimi kapljicami, ustvarjanje herbarija, kuhanje krompirja na soncu in številne druge starosti prilagojene raziskovalne naloge so namenjene spodbujanju radovednosti o življenju rastlin, živali, vplivu vremenskih pojavov in delovanju fizikalnih zakonov. Zabavno in poučno!

Dinozavri; Modna revija prevod: Petra Bizjak Tehniška založba Slovenije, 2012, t. v., 86 str., 12,99 € (vsaka)

Zgodbe iz želodjega gozda Julia Donaldson; ilustracije: Axel Scheffler prepesnitev: Milan Dekleva Mladinska knjiga, zbirka Velike slikanice, 2012, t. v., 46 str., 16,95 €

V zelenem in roza ovitku se skrivata dve nedokončani zgodbici (ena o modi in ena o dinozavrih), ki ju dopolnjujejo črne slike. Z malo domišljije in priloženim lesenim »pisalom-praskalom« lahko mladi bralci hitro razkrijejo pisane barve dinozavrov vseh vrst ali lično oblikovane modne dodatke. Poleg priročnih nasvetov, kako čim bolje narisati krvoločne prazveri ali trendovske modne skice, pa lahko tudi sami ustvarite konec zgodbe in ustvarjalno vplivate na potek dogodkov. Odkrijte svoje umetniške spretnosti in se lotite ustvarjanja praskanke tudi sami.

O neprekosljivem kreativnem dvojcu, ki knjige za malčke soustvarja že skoraj dvajset let, smo na teh straneh že večkrat pisali, a še vedno je vsaka nova knjiga, ki pride izpod njunih rok, pravi praznik za vse ljubitelje Zverjasca in Zverjaščka, Polža na potepu in mnogih drugih slikanic, ki se jih zaradi prikupnih rim in prisrčnih ilustracij malčki nikoli ne naveličajo. V treh novih zgodbicah se lahko igramo skrivalnice z dremavo zajčico, praznujemo rojstni dan z medvedkom poštarjem in kukamo pod zavihke s simpatično pujsko.

45

79-80 | julij–avgust 2012


Knjiga in moje življenje

piše:

Boštjan Gorenc - Pižama

Moja zgodnja leta v tovarniškem stanovanju starega kranjskega industrijskega giganta, kjer sem bil razen ob sindikalnem obisku dedka Mraza edini otrok v premeru stotih metrov, bi zlahka služila za predlogo zgodbi ali romanu, ki se ga ne bi sramovali najeminentnejši predstavniki socialnega realizma. Z eno napako za razvoj tovrstne fabule. Ljubeča družina. Je pa pomanjkanje sovrstniške družbe pripomoglo k hitremu spoznavanju s knjigami, ki so postale moje nerazdružljive (in do konca najstniških let tudi edine) spremljevalke.

Zmenki za eno noč in enoletne zveze Zanimivo je, kako se določenih knjig iz otroštva spominjam samo fragmentarno, četudi so bile na seznamu tistih, ki sem jih prebiral vsaj enkrat letno. Počitnice s Sherlockom Holmesom, zafrkantska bukvica Jaroslava Tafela, je tako knjiga, iz katere sem se naučil besedo balvan (“O ti skala, naš balvan, zate nas zares ni sram,” je bil slavospev, ki ji ga je napisal neki krčmar, če so bolj razdrobljeni delci spomina pravilni.), Čarodejna kreda Zinken Hopp pa mi je odprla glasbena obzorja z besedo etuda. Proti koncu osnovne šole sem se tako kot vsi v knjižnici prebrskal do Štoparskega vodnika, pravo revolucijo pa je v mojem dojemanju literature nekje na začetku gimnazije zakrivil Tomo Kočar s tankim romanom Zmaji so ... (na drugi strani je pisalo “naslov izvirnika: ... but they are hidden”), izdanim pod dvojnim psevdonimom Dr. Doc & L. Thomas. V zblojeni zgodbi o zabušantu Egonu, ki ga najame lovec na zmaje, švicarski ekscentrik dr. Weirather, sem se prvič srečal s postmodernističnimi prijemi in metafikcijo. Rušenje četrte stene z vložki dialogov med avtorjem in zapisovalcem zgodbe ter pismi bralcev, nadrealistične priloge besedilu in predvsem nebrzdano uživanje v jeziku so mi pokazali, da književnost ni nujno fabulativna pot od A do B. Zmaji so ... se niso mogli nadejati, da bi se okitili s kresnikovim vencem, so pa postali kultno branje naše gimnazijske generacije. Moj izvod je prehajal iz rok v roke, dokler nekega dne ni odpotoval v brezpotja nevrnjenih

79-80 | julij–avgust 2012

knjig, sam pa si jo tako enkrat letno izposodim v knjižnici in tako počastim Tomota s tistimi nekaj delčki centa, ki se mu prikotalijo na račun knjižničnega nadomestila. (Subliminalno sporočilo, ki se na listu prikaže za štiriindvajsetino sekunde: če se komu ta knjižica svaljka doma na polici in je ne prebira redno, se ne bom branil papirnatega presenečenja.) Iskanje podobnega branja me je prek Terryja Pratchetta pripeljalo do Roberta Rankina, stvarnika za lase privlečene proze, mojstra slogovnih vragolij, ki sicer ne dreza v najglobljo srž bivanjskih vprašanj, je pa pripovedovalec, da mu ni para. Če bi Dan Brown videl, kakšne teorije zarot in slastne enolončnice urbanih mitov sklada skupaj, bi se skupaj s Coelhovo protagonistko lahko zjokal ob tisti reki. Rankin zavzema vrh mojega seznama knjig, ki si jih nekoč želim prevesti, če mi seveda uspe najti založnika, ki bo dovolj čuknjen, da bi se spustil v takšen podvig. Dotlej pa humorno prevajalsko žilico izživljam na otroških knjigah, ki po svoji nabritosti le malo zaostajajo za njim. Kapitan Gatnik in gospod Gnilc mi pobalinsko kravžljata možgane, ko si izmišljujem imena goblinske tolpe (Žvižgobrz, Jolbe, Župcar, Štrc, Balon Krulc in Zvonči) ali ko si smem v imenu Grege Bradača in Klemna Kočarja privoščiti pisati kot navihan desetletnik z vsemi pravopisnimi napakami vred. Toda če se navežem na začetno poimenovanje knjig s spremljevalkami, so te tanke knjižice zmenki za eno noč oziroma nekaj

46

Boštjan Gorenc

prevajalskih dni, saj se na drugi strani svojega prevajalskega spektra zapletam v skoraj enoletne zveze s fantazijskimi špehi Georgea R. R. Martina. Če bi ta razmerja razglašal na facebooku, bi zapisal, da so zapletena. Po eni strani uživam v potapljanju v razkošen in razdelan prostran svet, ki ga je ustvaril Martin. Gnetenje slovenskih poimenovanj, brskanje po Pleteršnikovem Slovensko-nemškem slovarju iz 1894 za žmohtnimi besedami, ki so poniknile iz vsakdanje rabe, raziskovanje srednjeveškega sveta … Po drugi strani pa gre za tako intenziven in dolgotrajen proces, da vmes komajda najdem čas za druge knjige. Sploh pri Plesu z zmaji, kjer smo lovili izid pred poletjem in sem bil nekaj mesecev v najvišji prestavi. Ob večerih sem imel glavo tako polno švigajočih besed, da sem se ohlajal s teve serijami, ker drugega nisem bil sposoben. Si pa zato po oddaji daljših del privoščim bralski maraton, kjer glede medija nisem izbirčen. Papir, kindlovo e-črnilo, iPadov osvetljeni zaslon za nočno branje, da z nočno lučko ne kratim spanca ženi, vseeno. Važne so besede, ki pripovedujejo zgodbo, ne material, na katerem so. Sploh če te bralnik odreši držanja slabega poldrugega kilograma med ležanjem. Jočejo edino moji bicepsi, ker atrofirajo. Boštjan Gorenc - Pižama je prevajalec, glasbenik in igralec. Več o njem si preberite na pizama.si.


47

79-80 | julij–avgust 2012



Bukla, št. 79-80