Page 1

Brezplačna revija o dobrih knjigah.

leto 8/št. 78 junij 2012 www.bukla.si Ker zgodbe navdihujejo ...

Gaja Kos o pobliskih v prevode; Tina Vrščaj o knjigah v svojem življenju; Knjiga meseca dr. Mance Košir; Portret: Ervin Fritz

V njej preberite tudi: Intervju: (str. 14–15)

dr. Rosvita Pesek o svoji novi knjigi

Osamosvojitvena vlada mag. Eva Vrbnjak o letošnjih kresnikovih nominirancih Naslednja številka Bukle izide 4. julija 2012.


Samo Rugelj razmišlja Kar želite, to kupite! Kar kupite, to dobite!

Leto 8/številka 78, junij 2012 Natisnili smo: 30.000 izvodov. IZDAJATELJ UMco, d. d., Leskoškova 12, 1000 Ljubljana Telefon: (01) 520 18 39, Faks: (01) 520 18 40 bukla-urednistvo@umco.si ISSN: 1854-3359 UREDNIŠTVO in PISCI Odgovorni urednik: dr. Samo Rugelj Kreativna urednica: Renate Rugelj Pomočnica urednika: Vesna Paradiž Jezikovni pregled: Tine Logar Pisci: Aleš Cimprič, Ana Geršak, Maša Ogrizek, Vesna Paradiž, Majda Peklaj, Renate Rugelj, Samo Rugelj, Kristina Sluga, Tina Škrajnar Petrovič, Žiga Valetič Gostujoči pisci: Sašo Dolenc, Gaja Kos, Manca Košir, Romana Levičar, Eva Vrbnjak, Tina Vrščaj, Vojko Zadravec OBLIKA in PRIPRAVA Oblikovanje in prelom: Vesna Paradiž Grafična priprava za tisk in tisk: Schwarz Print d. o. o., Ljubljana Fotografija na naslovnici: Borut Krajnc OGLASNO TRŽENJE Renate Rugelj Telefon: (01) 520 18 31, GSM: 041/670 666 Brez pisnega dovoljenja izdaja­telja je vsaka javna priobči­tev, predelava ali uporaba vsebi­ne prepovedana. Vse pravice pridržane! Pisci in kolumnisti izražajo svoja mnenja in ne nujno mnenja uredništva.

LEGENDA KRATIC m. v. – mehka vezava t. v. – trda vezava pt. v. – poltrda vezava 100

100

95

95

75 100

75 100

95

95

25 75

25 75

5

5

0 25

0 25

5 0

Izdajo Bukle je sofinancirala Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

BUKLA_LOGO

20. avgust 2007 16:13:58

www.bukla.si

www.premiera.si

5 0

Oni dan me je poklicala neka novinarka in me vprašala, ali bi lahko malo pokomentiral lestvico najbolj prodajanih knjig za odrasle. Zakaj, sem jo vprašal. Zato, ker se mi zdi katastrofalna, je odvrnila. V katerem smislu? Ja, na njej so samo kuharice in psihološki priročniki. Koliko časa pa že spremljate te stvari, sem jo pobaral, vendar je odgovor preskočila. Stanje je namreč pri najbolj prodajanih knjigah za odrasle zadnje mesece kar dobro, sem ji rekel, celo nadpovprečno dobro, saj so bile med desetimi najbolj prodajanimi knjigami kar tri leposlovne slovenske: biografski roman Cavazza, ki ga je napisala Vesna Milek, novi Vojnovićev roman Jugoslavija, moja dežela in zadnja pesniška zbirka Toneta Pavčka z naslovom Angeli. Nekaj mesecev je na lestvici tudi domača kuharica Preprosto slovensko. Zadnja dva meseca je Vojnović sicer že izpadel z nje, a je na lestvico prišla sklepna knjiga iz trilogije V imenu države, kar pomeni, da so med najbolj prodajanimi knjigami maja kar štiri domače knjige. Ja, to je res, se je malo nazaj potegnila novinarka, ampak zakaj se po vašem mnenju izdaja in prodaja toliko kuharic? (Na majski lestvici je dejansko samo ena, pa še ta slovenska.) No, sem rekel, zato, seveda, ker se jih toliko kupuje. Ne vem, kje v tem vidite problem: saj so to lahko čisto uporabne knjige, Slovenci pri kupovanju knjig pa pogosto gledamo na to, da jih bomo lahko uporabljali dolgo časa in večkrat. Če pri nas ne bi izhajalo in se prodalo toliko kuharic in druge priročniške literature, potem bi bilo tudi romanov veliko manj. Bila je presenečena nad odgovorom. Kje je povezava, je vprašala. Ja, v tem, da potem založbe iz prihodkov pri teh knjigah financirajo tudi izdajanje drugih, bralcem, kupcem, urednikom in založnikom ljubih knjig. Slušalka na drugi strani je za nekaj trenutkov obnemela. Pred nekaj desetletji, še pred korporativizacijo založništva, je tako delovalo tudi veliko tujih založnikov. V svojem založniškem programu so imeli določen del priročniškega/leksikonskega programa, ki je prinašal lepe dobičke, s katerimi so potem zavedni založniki financirali knjige, za katere so menili, da je pomembno, da izidejo. Pozneje se je logika spremenila, začelo se je gledati kalkulacijo posameznega naslova, in če ta pod črto ni prinesel črnih številk, je knjiga izpadla iz programa. Tudi pri nas je (bilo) pogosto tako. Znotraj svojega programa se je založnik odločil izdati nekaj izrazito komercialnih naslovov, zraven pa je lahko pridružil še nekaj tistih, ki jih je »naredil« za dušo. Vendar se je v času krize vse skupaj počasi začelo spreminjati. Vse nižja prodaja leposlovnih knjig kar nekaj založnikov sili k prevetritvi založniških programov, k razmisleku o tem, katere knjige se dejansko sploh še splača izdajati. Leposlovje je pri tem prvo na rešetu. Že do zdaj je bilo kakovostno leposlovje v Sloveniji le težko kontinuirano izdajati brez javne podpore. Moderni klasiki, standardna knjižna zbirka najvišjega kakovostnega razreda z enajstletno tradicijo, s prefinjenim izborom, z dobrimi prevajalci, spremnimi besedami in lepo opremo, po besedah njenih urednikov večinoma konča v knjižnicah, individualnih kupcev je malo. Brez javne podpore pri izdajanju teh knjig bi morali najbrž hitro zapreti svoja vrata, in to ob dejstvu, da so knjige iz te zbirke danes realno in tudi nominalno precej cenejše kot ob njenih 3

začetkih (V srcu dežele J. M. Coetzeeja, roman iz prvega letnika zbirke, je, denimo, leta 2001, če preračunamo iz tolarjev, stal skoraj 36 evrov, roman Poroke v hiši Bohumila Hrabala iz zadnjega, letošnjega paketa pa stane skoraj deset evrov manj.) Pogosti kritiki slovenskega bralnega in nakupovalnega okusa v zvezi s knjigami, torej kulturni novinarji in tisti, ki so s knjigami in kulturo tako ali drugače poklicno povezani, po navadi pozabijo, da so tudi oni tisti, ki so ciljna skupina za nakup in ne samo za branje takih knjig. Če bi lahko (manjši) založnik leposlovja s približno gotovostjo računal, da bo vsaj nekaj sto izvodov posameznega knjižnega naslova prodal individualnim kupcem, potem bi bila njegova kalkulacija pri izdajanju romanov precej preprosta. Vendar ne more, zato se mora pri izdajanju leposlovja vse bolj naslanjati na javne vire, domače ali pa tuje. Kriteriji za prejem subvencije so visoki, podporo dobijo knjige, ki so že po definiciji namenjene ožjemu krogu ljudi, tako da imamo pod črto situacijo, ko bodo, če se bodo sedanji trendi nadaljevali, pri založnikih brez res dobro razvitih prodajnih poti večinoma izhajali samo še leposlovni romani, ki bodo dobili domačo ali pa tujo javno podporo (ali pa kar obe). Na žalost je pač tako, da vsak dober roman, ki ga samo preberete, ne pa tudi kupite (če ne zase, pa vsaj za darilo), prispeva k temu, da se zmanjšuje možnost izida naslednjega podobnega romana. Naj vam dam filmski primer: v zadnjem desetletju so v klasičnem filmskem programu zavladale stripovske priredbe, saj gre za filme, ki imajo v Ameriki, pa tudi drugod ustrezno podlago v stripovski kulturi, hkrati pa so ti filmi kot nalašč za razkazovanje posebnih učinkov, ki jih zmorejo zgenerirati računalniki. Nekaj let jih je bilo seveda zabavno gledati, zdaj pa počasi prihaja do predoziranja, a dobri komercialni rezultati teh filmov pri fantovskem najstniškem občinstvu bodo ta program gotovo še okrepili. Tudi pri knjigah je podobno. S svojim nakupom kažete na to, kaj želite, da se izdaja, in v časih gospodarskih tegob se vaše nakupne navade še bolj neposredno odražajo na prihodnjih založniških poslovnih odločitvah. Če kupite priročnik/kuharico/ leksikon, vam bodo čez leto ali pa še prej ponudili še kaj podobnega, če kupite lanskega bookerjevega nagrajenca, potem se s tem povečajo možnosti, da bo prihodnje leto izšel tudi roman, ki bo nagrajen letos. Ko smo že ravno pri tem: leta 2008 je bil nagrajen izvrstni Beli tiger indijskega pisatelja Aravinda Adige, ki je leta 2010 (s podporo JAK-a) izšel tudi v slovenščini. Nekaj mesecev pozneje je založnik, direktor založbe Modrijan, na neki okrogli mizi poročal, da so ga v knjigarnah prodali samo nekaj deset izvodov. Naslednja dva bookerja v slovenščini (še) nista izšla. Pravkar je pri Mladinski knjigi (brez javne podpore) zelo hitro po izvirnem izidu izšel lanski bookerjev nagrajenec, izjemni Smisel konca Juliana Barnesa, ki ga za letošnje poletje vsekakor priporočam v nakup in branje. Želite, da hitro izide še kak odličen svež anglosaški roman? Odločitev je vaša, sporočite pa jo lahko v najbližji knjigarni. 78 | junij 2012


Tuje leposlovje Smisel konca

Ljubiti z odprtimi očmi

Julian Barnes

prevod: Valerija Cokan Mladinska knjiga, zbirka Roman, 2012, t. v., 192 str., 24,94 €

Jorge Bucay in Silvia Salinas prevod: Neža Krek Mladinska knjiga, 2012, pt. v., 304 str., 22,95 € Julian Barnes

Druga, v slovenščino prevedena knjiga argentinskega psihoterapevta (po delu Ti povem zgodbo? z zdravilnimi zgodbami z začetka tega leta), ki je ob odmevnem odzivu nedavno obiskal Slovenijo, je intriganten hibrid med dvema povsem različnima knjižnima žanroma. Na prvi pogled gre pri knjigi Ljubiti z odprtimi očmi za ljubezenski roman, ki pa se kmalu začne obračati v povsem nekaj drugega. Knjiga namreč uporabi prijem stvarne literature, saj vas problemi mladega Roberta, ki ima težave v ljubezenski zvezi, dokler ga napaka e-poštnega strežnika ne zaplete v dopisovanje dveh psihoterapevtov, kmalu pripeljejo do spretno pisanega priročnika za razreševanje partnerskih težav, ki ga lahko seveda vsak bralec uporabi tudi pri sebi. Izvirni psihološki priročnik, ki govori tudi skozi literaturo. > Samo Rugelj

Roman, s katerim je Barnes (1948), en najpomembnejših britanskih pisateljev, lani pobral bookerjevo nagrado. S Smislom konca se avtor na intriganten način vrača k motivom iz začetka svojega ustvarjanja, ko je v prvih dveh romanih Metroland (1980) in Preden me je srečala (Before She Meet Me, 1982) tematiziral motiv mladostnega uporništva, ki se z leti obrača v življenjsko rutino (to je še nadgradil v Prerekanjih in Ljubezni etc.) in pa kopanje po preteklosti, za katero se izkaže, da je drugačna od pričakovane. V Smislu konca svojo življenjsko zgodbo pripoveduje upokojeni Tony Webster, s staranjem sprijaznjeni predstavnik srednjega razreda, ki je imel povprečno odraščanje z nekaj manj uspelimi partnerskimi zvezami, spodobno kariero in zakon, ki se je končal v dobrih odnosih z bivšo ženo. Pred njim je samo še mirno približevanje svojemu koncu. Potem pa izve, da je po nenavadnem spletu okoliščin podedoval dnevnik svojega šolskega prijatelja, ki je za njim postal fant njegovega nekdanjega dekleta Veronice, nekaj let pozneje pa se je ubil v nepojasnjenih okoliščinah. Preteklost se vse hitreje začne kazati v drugi perspektivi, ko naveže stik z Veronico se ta obnaša nenavadno in osorno, skoraj pozabljena dejstva začnejo pridobivati na pomenu, Barnes pa spretno zadržuje presenetljivi preobrat in z njim postreže prav pred koncem. Virtuozno. > Samo Rugelj

Mala Anglija Ioána Karistiáni

prevod: Klarisa Jovanović Študentska založba, zbirka Beletrina, 2012, t. v., 335 str., 29 €, JAK

Grška pisateljica in scenaristka, rojena leta 1952 na Kreti, se s pričujočim romanom, ki je dobil grško nagrado za literaturo, prvič predstavlja slovenskim bralcem. Filigransko nanizana pripoved se dogaja v glavnem mestu otoka Andros, na katerem biva maloštevilna skupnost, ki ji vladajo ženske z otroki, saj so moški večino leta na ladjah na odprtem morju ali v Angliji, kjer imajo pisarne. Vsakdanja družinska opravila na otoku so tako prepredena z nenehnim čakanjem in tihim hrepenenjem po moških in ko se ti končno vrnejo, ni nič tako, kot bi moralo biti. V jedru zgodbe so tri ženske, oblastna mati s svojima dvema hčerama, in njihovi možje, ki so v družinski hiši zgolj občasni gostje. A vendar se življenje žensk vrti prav okoli in zaradi njih, saj ženske zaradi moških trpijo, se prepirajo, veselijo, sovražijo in ljubijo ali kot pravijo domačinke: ljubezen je kratka, bolečina pa dolga. > Renate Rugelj

Sarin ključ

Tatiana de Rosnay prevod: Neža Božič Arsem, zbirka Lido, 2012, t. v., 300 str., 25 €

Dve zgodbi, ena sodobna, druga pa iz časa okupirane Francije poleti leta 1942, izmenično nizata detajle in sestavljata pretresljiv mozaik, katerega končni obris bralec ves čas sluti, vendar je razkritje tako silovito, da vzame sapo. Desetletna Sara mora nositi rumeno zvezdo in ne razume krutega časa, v katerem odrašča. Ko neke noči njeno družino pride iskat francoska policija, svojega bratca skrije v omaro in mu obljubi, da se bo kmalu vrnila ponj … Šestdeset let kasneje se ameriška raziskovalna novinarka Julia, poročena s Parižanom, seli v stanovanje moževe babice, ki ga ovijajo temne družinske skrivnosti, te pa se usodno povežejo z njenim delom. Po romanu je bil leta 2010 posnet tudi istoimenski film s Kristin Scott Thomas v naslovni vlogi. > Aleš Cimprič 78 | junij 2012

4


Keltove sanje Mario Vargas Llosa

prevod: Barbara Pregelj Učila International, 2012, t. v., 436 str., 32,90 €, JAK Mario Vargas Llosa

Obsežni roman Nobelovega nagrajenca za leto 2010 v izmeničnem toku med sedanjim pripovednim časom in preteklostjo spleta fiktivno biografijo irskega borca za svobodo in človekove pravice Rogerja Casementa (1864–1916). Ta je prvič zaslovel leta 1904, ko je po naročilu britanske vlade raziskal nečedne posle belgijskega kralja Leopolda v Kongu, sedem let pozneje pa razkrinkal nečloveško izkoriščanje indijanskih delavcev v Peruju. Za svoje delo je prejel plemiški naziv, ki pa ga pozneje ni rešil pred zaporom zaradi sodelovanja v boju za irsko neodvisnost niti pred smrtno obsodbo, ko so v javnost pricurljali promiskuitetni odlomki iz njegovih dnevnikov. Llosovo izbiro protagonista je mogoče brati tudi kot postkolonialno kritiko (evrocentrične) oblasti. Pripovedovalčevo poročilo o dogodkih iz Casementovega življenja se zdi na prvi pogled odmaknjeno in neosebno, toda podoba literarnega junaka je kljub vsemu izrisana z veliko mero naklonjenosti in sočutja do Casementove tragične usode. > Ana Geršak

Taksi

Halid Al Hamisi prevod: Barbara Skubic Mladinska knjiga, zbirka Roman, 2012, t. v., 208 str., 29,95 €

Halid Al Hamisi

Halid Al Hamisi (1962), egiptovski pisatelj, producent in režiser, je v svojem dokumentarnem romanu Taksi (2007) postregel z genialno preprostim, a zmagovalnim konceptom: pred nami se zvrsti 58 kratkih zgodb, ki jih je, včasih tudi skozi izmišljene oziroma prilagojene dialoge in malce prirejene situacije (ki pa vseeno lepo ujamejo duh časa) doživel med vožnjo v kairskih taksijih. Knjigo imajo tuji kritiki za nekakšno napoved arabske pomladi, to pa najbrž zaradi tega, ker se med pogovori s taksisti lepo zrcali atmosfera arabske družbe, preproste življenjske in druge zgodbe taksistov, ki jih iz njih spretno izvabi Hamisi, pa postrežejo tudi z dolgoročnimi družbenimi zaključki. Cestni filozofi, od katerih najlaže izveste, kaj je v deželi novega (sploh v Kairu, kjer se večina življenja dogaja na prepolnih ulicah), pa iz zgodbe v zgodbo dokazujejo tudi to, da je vsak človek otok, ki lahko v sebi skriva tudi največja presenečenja. Knjiga, ki kar kliče po še kaki (morda tudi slovenski) različici. > Samo Rugelj


Tuje leposlovje Dežela čudes

Prikupna struparka

Brian Selznick

Arto Paasilinna

prevod: Andrej Hiti Ožinger Mladinska knjiga, 2012, m. v., 640 str., 27,95 €, JAK

prevod: Jelka Ovaska Mladinska knjiga, zbirka Roman, 2012, t. v., 216 str., 24,94 €

Priljubljeni finski pisatelj, ki ustvarja že skoraj pet desetletij, je zelo dobro poznan tudi med slovenskimi bralci (Gozd obešenih lisic, Očarljivi skupinski samomor, Zajčje leto, Srečni človek itn.). Trpki skandinavski humor, ciničnost, čudaški junaki in preproste zgodbe so zaščitni znak večine njegovih leposlovnih del, kar velja tudi za najnovejši prevod. V njem je gospa Linnea, polkovnikova vdova in struparka iz naslova, svoje upokojenske dneve mirno preživljala na podeželju. Potem pa se je njen podivjani pastorek s svojimi pajdaši enkrat mesečno začel voziti iz mesta in ji med razgrajaškim uničevalskim pohodom pobirati vso pokojnino. Drobna ženica je tako pobegnila v mesto in se zatekla k staremu družinskemu prijatelju. Tam je skovala načrt, kako bi se znebila prenapetih zlikovcev in v miru preživela zadnja leta svojega življenja. Za bralce vseh generacij. > Renate Rugelj

Brian Selznick

Nova mojstrovina, ki čudovito meša besedo in sliko! Selznick (1966), ameriški pisatelj in ilustrator, je s svojim prejšnjim delom Hugo Cabret požel mnoga priznanja in z zgodbo o odraščanju navdušil tudi Martina Scorseseja, da je po knjigi posnel izjemno delo o začetkih filma z naslovom Hugo. V Deželi čudes se Selznick vrača s svojim pripovednim konceptom kombinacije besede in ilustracije, vendar tokrat z malo drugačno izvedbo. Pred bralcem razvija dve ločeni zgodbi, ki sta narazen pol stoletja. Junak prve, dogaja se leta 1977, Selznick pa jo podaja z besedo, je fant Ben. Ta hrepeni po očetu, ki ga nikoli ni poznal, ko pa v sobi pokojne matere najde sled za njim, se poda na pot, da bi ga našel. Druga junakinja iz leta 1927, ki jo spremljamo skozi sliko, pa je deklica Rose, ki sanjari o skrivnostni igralki, vabljiv naslov v časopisu pa tudi njo požene v svojevrstno iskanje. S prefinjenim ritmom nas Selznick pelje čez obe zgodbi, polaga slike čez besede in besede čez slike, nam v zgodbo spet spretno vpleta filmsko zgodovino, tokrat pojav zvoka v njem, ločeni zgodbi pa na koncu seveda lepo poveže in dramatično združi. > Samo Rugelj

Zgodilo se je prvega septembra (ali pa kdaj drugič) Pavol Rankor

prevod: Diana Pungeršič Sodobnost International, zbirka Horizont, 2012, t. v., 464 str., 29,90 €

Pavol Rankov je pisatelj, esejist, novinar in univerzitetni učitelj filozofije, ki je za pričujoče delo leta 2009 prejel nagrado Evropske unije za književnost. Zgodba romana se odvija med letoma 1938 in 1968 na Češkoslovaškem, kjer trije trinajstletni prijatelji (Madžar, Čeh in Jud) tekmujejo za naklonjenost Slovakinje Marie, medtem ko se v ozadju odvijajo turbulentne spremembe 20. stoletja. Njihove narodnosti skozi ves roman igrajo ključno vlogo: skozi njih doživimo dogodke, kot so madžarska okupacija Slovaške, protinacistična slovaška narodna vstaja, vzpon Izraela, češki februarski puč itn. Vsak od prijateljev skozi zgodovinske dogodke preživlja svoj pekel, išče svojo resnico in pot v svetu, vsa njihova dejanja pa so podrejena enemu (in istemu) – iskanju ljubezni. Duhovito, ganljivo, tragično in čudovito delo izpod peresa slovaškega avtorja, ki trdi, da je vse v romanu izmišljeno. A mi že vemo, mar ne? > Vesna Paradiž

Kar nam je usojeno Kari Hotakainen

prevod: Julija Potrč Sodobnost International, zbirka Horizont, 2012, t. v., 280 str., 24,90 €

Postmodernistično zastavljeni, vendar potem realistično spretno izpeljani roman sodobnega finskega pisatelja (letnik 1957) se začne z izpovedjo glavne junakinje Salme Malmikunnas, prodajalke šiviljskih potrebščin, ki se v finančni stiski odloči prodati svojo življenjsko zgodbo pisatelju z avtorsko blokado, ki si želi napisati avtentično pripoved. Robato povedana zgodba preproste ženske, ki verjame v srečo svojih otrok in je sprijaznjena s preizkušnjami, ki jih je pred njo postavilo življenje, dobi nenavaden obrat v pisateljevi intepretaciji, ki sodobno življenje njenih otrok in uspeh finskega načina življenja postavi v drugačen kontekst in manj prepričljivo perspektivo. Dobrodošel vpogled v sodobni finski vsakdan, ki nam ga je zadnja leta krojil predvsem Arto Paasilinna. > Samo Rugelj 78 | junij 2012

6


Piknik pri Hanging Rocku Joan Lindsay

prevod: Katarina Mahnič Modrijan, zbirka Nostalgija, 2012, m. v., 228 str., 33,20 €

Prizor iz filma Piknik pri Hanging Rocku, 1975

Klasično delo sodobne avstralske književnosti, ki je morda še bolj znano po svoji istoimenski filmski priredbi režiserja Petra Weira iz leta 1975, je nastalo osem let prej, torej leta 1967, kot najbolj znano delo pa ga je napisala Joan Lindsay (1896– 1984). Slogovno izdelana zgodba, ki gradi na vse bolj tesnobnem ozračju, se začne na valentinovo leta 1900, ko se skupina gojenk dekliške šole gospe Appleyard odpravi na izlet pod skalni masiv Hanging Rock, nekaj ur stran od Melbourna. Sprva nedolžen piknik prestavi v višjo prestavo v trenutku, ko udeleženci ugotovijo, da so tri dekleta in ena vzgojiteljica pogrešane, saj se niso vrnile s pohajanja po neprijazni okoliški naravi in plezanju na skalo iz naslova. Začne se iskanje, ki sprva ne obrodi nobenih sadov in tudi ko pozneje najdejo eno od deklet, jim to pri razrešitvi celotne skrivnosti ne pomaga kaj dosti, saj se ta ne spomni ničesar, kar se je dogajalo z njo, njenimi kolegicami in učiteljico. Za šolo je tragedija hud udarec, ki vodi k dramatičnemu nadaljevanju, sedemnajstim poglavjem romana pa je v posthumni izdaji leta 1987 sledilo še osemnajsto, v katerem je avtorica pojasnila skrivnost izginotja. Ne glede na to pa se je vseeno bolj uveljavila različica, ki se konča pred tem. Zimzeleno delo. > Samo Rugelj

Izganjalec hudiča William Peter Blatty

prevod: Uroš Kalčič Modrijan, 2012, t. v., 376 str., 36,90 €

Prizor iz filma Izganjalec hudiča, 1973

Žanrska popkulturna klasika iz leta 1971, po kateri je bil dve leti pozneje posnet »najbolj strašen film vseh časov«, ki je postal eden največjih hitov v zgodovini filma, je štirideset let pozneje, jeseni 2011, dobila svojo prenovljeno in dopolnjeno izdajo, za katero je Blatty (1928) rekel, da je to različica (ta je tudi izšla v slovenskem prevodu), po kateri želi, da se ga spominjajo. Medtem ko oče Merrin v severnem Iraku raziskuje antične izkopanine, ki bi bile lahko povezane tudi z Luciferjem, se v Los Angelesu hollywoodska igralka z moškim imenom Chris (osamosvojena ženska, ki bi lahko veljala za simbol feminizma tedanje Amerike) sooča z vse bolj čudnim obnašanjem svoje dvanajstletne hčerke Regan. Njeno vedenje se namreč začne drastično spreminjati, saj zavrača hrano, postaja hiperaktivna, se bistveno poslabša v šoli itn., kar vse skupaj kmalu privede do demonskih napadov, pri katerih jo premetava po postelji, poleg tega pa začne telekinetično premikati predmete, preklinjati in mlatiti z rokami, razgaljati spolovilo, masturbirati pred navzočimi itn. Znanost je tu nemočna, saj psihiatrija odpove, zato se Chris obrne na očeta Karrasa, ki pa se potem s pomočjo bolj izkušenega očeta Merrina loti izganjanja demona iz Regan. Spremno besedo je napisal Marcel Štefančič, jr. > Samo Rugelj


Domače leposlovje Brezčasje

Odradek

Igor Bizjan Cankarjeva založba, 2012, t. v., 320 str., 27,95 €, JAK

Tina Vrščaj

Cankarjeva založba, 2012, t. v., 288 str., 22,95 €, JAK

Če je sodobni človek po večini zapreden v hierarhične družbene strukture in natrpane urnike, je Bizjan – kot »brezposelni« svobodnjak – iztaknjen iz družbe in časa. V zbirki dnevniških zapiskov, ki so nastajali lani, njegovo razmišljanje hipno vzburkajo najrazličnejši dražljaji – od grafitov in filmov do političnih in družabnih zdrah. Čeprav plava v prostranem »brezčasju«, avtor vedno znova ponika v samega sebe in se poskuša zajeti tako s psihološko (samo)analizo kot bolj poetičnim samoboljem. Iz krempljev samote ga rešujejo (čutna) razmerja z ženskami, ki plimujejo med oboževanjem in prezirom. > Maša Ogrizek

Tina Vrščaj je mlada literarna kritičarka in pisateljica, katere romaneskni prvenec Zataknjena v pomladi je leta 2010 izšel pri Študentski založbi, letos pa je pri Cankarjevi založbi izšel njen drugi roman, Odradek. Odradka že poznamo iz Kafkine zgodbe Skrb družinskega očeta, kjer po eni od interpretacij reprezentira kakršen koli neuporaben, neškodljiv predmet, ki se valja naokoli brez nekega očitnega namena. Čeprav »naš« Odradek ni Kafkin, pa ima z omenjeno interpretacijo kar precej skupnega. Kljub skrbno načrtovani dnevni in življenjski rutini vse, kar počne, počne brez nekega namena in cilja: jé in se iztreblja, meri čas, igra klavir, na sebi hipohondrično išče znake bolezni in skoraj religiozno nabira gobe, vendar vse brez kakega vidnega občutja, kot da so vsa dejanja le sama sebi namen. Odradek je premišljen in spretno napisan roman, ki pa v bralcu ne vzbuja pozitivnih občutij. Kot nakazuje njegovo ime, Od-rad-ek, ki »implicira nekakšno odljubitev«, nima niti on sam koga posebej rad niti ga ne bo imel pretirano rad bralec, ki pa mu bo po prebranem delu čudaški nepriljudnež vseeno ostal nekako čudno pri srcu. > Vesna Paradiž

Ljubiti Abadona Franjo Frančič Litera, zbirka Piramida, 2012, t. v., 92 str., 22,70 €, JAK

Frančičev kratki (avtobiografski) roman je napisan kot tok zavesti, ki ga brez predaha (ločil) goni nuja, izpovedati bolečino. Bralec je vržen v vrtinec besed, ki bruhajo iz prvoosebnega pripovedovalca in kakor brez reda preklapljajo med sedanjostjo ter bližnjo in daljno preteklostjo. A iz te poplave kmalu razberemo osrednja pripovedna toka, ki se prek prostih asociacij pretakata drug v drugega: jedko otroštvo ob nasilnem očetu alkoholiku in presihajoči ljubezni matere ter čutna, čustvena in eksistencialna bolečina ob odtegnitvi usodne ženske, ki je čudežno »odpoljubila« vso bolečino in obenem znova odprla brezno zapuščenosti. > Maša Ogrizek

Rošada Amir Bor

Litera, zbirka Piramida, 2012, t. v., 160 str., 24,20 €, JAK

Roman s pomenljivim naslovom Rošada je prvenec mladega slovenskega avtorja Amirja Bora. Glavni junak zgodbe je Miha, doktorski študent filozofije z ne ravno obetavno prihodnostjo, ki se, skupaj s svojim dekletom Danijelo, začasno preseli k njenim staršem na vas. V njunem razmerju je do tedaj Danijela tista, ki je sprejemala odločitve in ki je natančno vedla, česa si želi. Selitev na vas pa na Miha vpliva drugače, kot si je Danijela želela in predstavljala. Miha se namreč spremeni: namesto da bi se ukvarjal s svojim doktoratom, se raje posveti načrtom za odprtje družinskega vinotoča, skozi bivanje na kmetih pa predvsem spozna, da lahko svoje življenje dobro živi tudi drugače, kot je mislil poprej. Dobro napisan in berljiv roman, ki ga vsekakor priporočamo v branje. > Majda Peklaj

Štiri morske milje Vanja Pegan

Mladinska knjiga, Nova slovenska knjiga, 2012, pt. v., 107 str., 19,95 €, JAK

Primorski pisec in učitelj kitare Vanja Pegan ima v bibliografiji zapisanih nekaj otroških knjig in gledaliških predstav, tri romane in dve knjigi kratke proze, katerima se tokrat pridružuje ob- in pomorska Štiri morske milje. Zgodbe so ovite v tkanino obalnega življenja, kjer prihajajo v ospredje intimni trenutki navadnih, a za celinsko populacijo še vedno manj vsakdanjih ljudi. Najdemo mladega pesnika, ko ganjen od čutenja napiše svojo prvo pesem, spoznamo ljubezen, ki se je izgubila v morski megli, pridružimo se divji reševalni avanturi v snu blagajničarja na obmorskem parkirišču, zapletemo se v spomine in fantazije, ki jih v deževnem novembrskem dnevu sproži stenska slika jadrnice, gledamo pantomimikov odnos z lučmi na drugi strani morja ... Zgodbe vzdušij. > Žiga Valetič 78 | junij 2012

8


Knjiga meseca: izbira in piše dr. Manca Košir Stari kralj v izgnanstvu Arno Geiger prevod: Aleš Učakar Mladinska knjiga, zbirka Upanje, 2012, t. v., 176 st, 19,95 €

»Vsi bi radi dolgo žive­ li, nihče pa ne bi bil rad star,« citira znano reklo priznani specialist za gerontopsihiatrijo, dr. Aleš Kogoj, na začet­ ku spremne besede v Geigerjevo portretira­ nje očeta Augusta, obolelega za alzheimerje­ vo boleznijo. Za vrsto demence, ki je vse po­ gostejša zato, ker se prebivalci staramo in nas bo kmalu več kot mladih ljudi. Tudi v Sloveniji! Demence pa še vedno ne obravnavamo dovolj resno, premalo je zdravnikov in ustanov, da bi jo mogli pravočasno zdraviti, pa tudi ljudje ni­ so ozaveščeni in je zato ne prepoznajo. Ugle­ dni avstrijski pisatelj, njegova brat in sestra ter drugi sorodniki na začetku niso opazili, da je bil oče bolan. Zdel se jim je čuden, njegovo vede­ nje se je spremenilo, a so to pripisovali staro­ sti. »Očetova bolezen se je začela tako tipaje in počasi, da je bilo spremembam res težko pripi­ sati njihov dejanski pomen.« Čeprav gre za li­ terarno delo, nam Stari kralj v izgnanstvu odpi­ ra oči za bolezen in za družbo, katere prispo­ doba je: »Pregled nad dogajanjem smo izgu­ bili, razpoložljivo znanje ni več obvladljivo, ne­ prestana posodabljanja povzročajo težave pri orientaciji in strah pred prihodnostjo. Govor­ jenje o alzheimerjevi bolezni je zato podob­ no razpravi o bolezni stoletja.« Geigerjeva knji­ ga nas uči najpomembnejšega v življenju tako bolnih kot zdravih ljudi: sprejemanja. Razume­ vanja. Empatije. Sočutja. Tega, kar v našem ča­ su najbolj primanjkuje. Kakšna modrost je spo­ znanje: »Ker moj oče ne more več prečkati mo­ stu v moj svet, se moram jaz podajati k njemu. In tam čez v mejah njegovega duševnega sta­ nja, onstran naše družbe, temelječe na stvar­ nosti in smotrnosti, je še vedno spoštovanja vreden človek, in čeprav po splošnih merilih ni vedno razumen, je kljub temu na svoj način briljanten.« Ker sama živim z materjo, bistro in duhovi­­ to – septembra bo imela 98 let –, se ob njej učim lekcij, ki jih prinašajo odnosi s starimi ljudmi. Bogu hvala zanje! Tudi zato je vredno

prebirati Ge­ igerjevo pri­ čevanje, da se zaveda­ mo učenja in priložno­ sti, ki nam jih omogo­ čajo stari, še posebej bol­ ni ljudje: »Za očeta alzhei­ merjeva bolezen gotovo ni nikakršna pridobi­ tev, toda njegove otroke in vnuke je obogatila s prenekaterim naukom. Konec koncev je nalo­ ga staršev tudi ta, da svoje otroke česa nauči­ jo.« Če stari nimajo otrok več česa novega učiti, jih lahko, kaj pomeni biti star in bolan. Kot pro­ stovoljka »hospica« vem, kaj je mislil pisatelj, ko je poudaril: »Za poplačilo ob smrti se lahko pri­ praviš samo, dokler si živ.« In na smrt se je vre­ dno pripravljati, ji biti hvaležen, da nam sporo­ ča, kaj je v našem življenju bistveno in kaj čisto nepomembno: »Smrt je eden od razlogov, za­ kaj se mi zdi življenje tako zelo privlačno. Omo­ goča mi, da jasneje vidim svet.« Od našega po­ gleda pa je itak odvisno vse, kar in kakor doži­ vljamo. Z jasnino v očeh vidimo širše in globlje, zato nas ni več strah in ljubezen ima prostor, da nas prežame. Pomena detabui­ zacije demence sta se zavedali tudi slovenski umetnici, ki sta ustva­ rili estetsko prefinje­ no in literarno obču­ tljivo slikanico Zakaj je babica jezna (Center za slovensko književnost, 2011). Lela B . Njatin je iz lastnih izkušenj pri­ spevala dragoceno medvedjo pravljico, sve­ tovno priznana ilustratorka Alenka Sottler pa imenitno likovno opremo. Pisateljica obisku­ je šole in prek pravljice pojasnjuje bolezen, ki je doma že v mnogih družinah. Otroci so ču­ stveno odprti in ob pravljici Zakaj je babica jezna spregovorijo tudi o svojih stiskah, žalosti. Zato je obe knjigi, tako slikanico o medved­ ji družini kot Geigerjev portret bolnega oče­ ta in našega časa, vredno brati tudi kot dru­ žinsko, terapevtsko literaturo. Pomaga od­ ganjati tesnobo in širiti objem za resnično ži­ vljenje s samim seboj in drugega z drugim. Za hvaležnost, ker smo.

Priznani prekmurski literat Feri Lainšček je prejemnik letošnje nagrade Desetnica za najboljše mladinsko in otroško delo. Nagrado podeljuje Društvo slovenskih pisateljev, prislužil pa si jo je za slikanico Pesmi o Mišku in Belamiški, ki jo je ilustrirala Maša Kozjek, izdala pa Mladinska knjiga. Nagrajencu iskreno čestitamo, knjigi pa želimo dolgo življenje med mladimi bralci. Uredništvo revije Bukla


Poezija pH nevtralna za življenje in smrt

Provinca. Mrak

Lidija Dimovska prevod: Aleš Mustar Cankarjeva založba, zbirka Poezija, 2012, pt., v., 128 str., 22,95 €, JAK

Gašper Bivšek Študentska založba, zbirka Beletrina, 2012, t. v., 108 str., 19 €, JAK

Mladi avtor je na pesniško prizorišče stopil leta 2007, ko so o njegovi prvi zbirki zapisali, da ima »samosvojo, izvirno, večplastno filozofsko in hkrati prostodušno ruralno« metaforiko. Ruralnost diha tudi iz njegove nove knjige in prežema pesniške izpovedi, ki so tesno vezane na podeželje. V svojih ekspresivnih pesmih se Gašper Bivšek ukvarja predvsem s človekom, njegovim mestom v svetu, na videz neprizadeto opazuje stvarnost, pri tem pa preseneča z opažanji, ki bi lahko ostala skrita, a pesniškemu očesu ne uidejo. Tako tu in tam monoton tok pesmi prekinjajo živahne domislice, ki bralca zdramijo in povrnejo njegovo zbranost. Zanimivo razmišljanje o Bivškovem pesnjenju je zajeto na koncu zbirke v spremni besedi Neže Zajc. > Tina Š. Petrovič

Pesnica in pisateljica makedonskega rodu, ki živi kot svobodna umetnica v Ljubljani, tudi v svoji zadnji zbirki ostaja zvesta svojemu pesniškemu izrazu. Dimkovska v pesmih in baladah prepleta religijske in mitološke simbole z nadrealističnimi elementi, na ozadju katerih se, pogosto z ironijo (Ali obstaja boljši wellness od smrti?), izrisuje avtoričin pogled na svet, poezijo (Ars-poetična balada) in spraševanje o smislu bivanja. Pravzaprav ne gre niti toliko za pesmi kot za majhne zgodbe (Balada o beguncih tete Else), ki pogled na tu in zdaj razkrivajo skozi oči nomadskega subjekta. > Kristina Sluga

Tisto Bojan Sedmak Litera, zbirka Piramida, 2012, t. v., 148 str., 21,20 €, JAK

Med angeli in vampirji Ciril Bergles Škuc, zbirka Lambda, 2012, m. v., 116 str., 18 €, JAK

Neverjetno je, da je Tisto prvenec avtorja, ki je na našem kulturnem prizorišču navzoč že vrsto let, med drugim kot kantavtor, lektor, režiser in urednik. Avtorica spremne besede Petra Vidali tako zapiše, da ob številnih pesmih iz zbirke kar pogreša glasbeno podlago, ki jo pozna … Vrednost Sedmakove poezije pa je najverjetneje v tem, da gre v uho tudi, če jo beremo prvič. Za avtorja je značilno, da pesmi poudarja z rimami, refreni in številnimi ponavljanji, v njih pa lovi »podobe lenega popoldneva v mestu«, se »sprehaja po gozdu svojega otroštva« in se zenovsko predaja »čistemu sedanjiku«. > Tina Š. Petrovič

Ciril Bergles se je že nekajkrat znašel na straneh naše revije, saj je to že njegova sedemnajsta zbirka pesmi. Če je v prejšnjih proslavljal življenje in zavzemal vlogo distanciranega opazovalca, je tokratno delo precej bolj osebno in čutno. Zbirko začne krajša pesem, posvečena takšni ljubezni, ki se rada »opeče«, vodi v razočaranje in prevaro. Ljubezen nato zagrabi rdečo nit in bralca popelje skozi vse nadaljnje pesmi; je iskanje sreče, »mir v nemirnih plimovanjih«, vedno drugačna zgodba. Tudi tokrat pa je opazna religiozna motivika – angeli so delivci ljubezni, njihovo nasprotje pa so vampirji, kar ustvarja zanimiv metafizični dvojček. > Tina Š. Petrovič

Trpljenje mlade Hane Katja Gorečan Center za slovensko književnost, zbirka Aleph, 2012, m. v., 88 str., 18 €, JAK

Mlada pesnica (1989) je svojo prvo zbirko Angeli istega porekla izdala že pri 17 letih. Če je njena najstniška poezija pogosto wertherjanska in se jemlje preveč resno, je Katjina pesniška govorica v drugi zbirki veliko bolj samosvoja. Niz pesmi oz. izsekov Hanine (Katjine) »biografije« v pripovednem, dramskem in le redko liričnem tonu izpoveduje vse tisto, kar določa Hanino bivanje, pa tudi boj s svetom in sabo. Katja svoje vloge pesnice ne jemlje več le skrajno resno, ampak tudi s humorjem in ironijo, zaradi česar je njena poezija mladostno sveža, predvsem pa brez dlake na jeziku. > Kristina Sluga

Krst pri Savici France Prešeren ilustracije: Jurij Žitek Litera, 2012, m. v., 88 str., 26,10 €

Vedno je užitek prijeti v roke kako od slovenskih klasik v novi preobleki, sploh če je preobleka dobra. Za tokratno presenečenje je poskrbela nova pisana podoba ene največjih slovenskih pesnitev, saj je za drugačen pogled na Prešernov Krst, delo o neminljivi ljubezni, ki je prepleteno z religiozno tematiko, poskrbel Jurij Žitek, slikar, ilustrator in računalniški grafik. Opremil ga je s privlačnimi ilustracijami, ki so nastale kot del njegovega okrevanja po nesreči, ob njih pa branje za vsakogar dobi novo razsežnost in morda pritegne tudi kakega mlajšega bralca. > Tina Š. Petrovič 78 | junij 2012

10


Portret: Ervin Fritz Žitja

Kristina Sluga

Ervin Fritz ilustracije: Jože Ciuha Modrijan, 2012, t. v., 116 str., 21,70 €, JAK

Eden najbolj samosvojih slovenskih pesnikov je svojo prvo pesniško zbirko Hvalnica življenja (1967), ki danes velja za eno najp omembnejših povojnih zbirk, med bralce pospremil v času političnih in kulturnih pretresov. V obdobju, ko so na slovenskem Parnasu prevladovali modernisti in avantgardisti, je bilo za Fritzevo socialno angažirano poezijo malo razumevanja. Tudi takratna politična oblast ni dobro vedela, kaj naj z njim. Fritz se je namreč razglasil za »režimskega pesnika«, ki sprejema idejo socializma, hkrati pa je ostro in odkrito kritiziral obstoječi sistem, češ da ne deluje v interesu večine, temveč ščiti le koristi in privilegije oblastnikov. Imeti kritika v lastnih vrstah, ne, to oblasti nikakor ni bilo po godu, še posebej zato, ker se je zdela Fritzeva jasno izražena družbenokritična poezija veliko bolj nevarna kot zastrti modernizem. Zbirki Okruški časa (1978), ki ga je dokončno ustoličila v slovenskem pesniškem vrhu, je tako grozila celo zaplemba. Kljub vsemu pa, po besedah avtorja, z izdajanjem poezije ni imel niti pol toliko težav kot pri uprizarjanju komedij. Če danes, skoraj 30 let po njenem izidu, primemo v roke zbirko Dejansko stanje, lahko le osupnemo, kako aktualna je še vedno. Fritzevo kritiko splošnega družbenega stanja, kulture, politike, »slovenstva«, bi lahko brez težav prenesli v današnji čas, a je avtor, ki mu pero še vedno dobro teče, v zbirki Dolgi pohod (2010) nastavil ogledalo tudi sodobni slovenski družbi (Pofl song ali na čem stoji svet) in ljudem, ki krojijo usodo naroda (Borut Pahor). Ervin Fritz je že s svojo prvo zbirko postavil temelje svoji pesniški govorici. V uvodu k zbirki Dolgi pohod je zapisal, da piše iz nuje, vendar pa iz pesnjenja nikoli ni želel delati kulta. Kot levičar in humanist je bil vedno mnenja, da se mora v poeziji intimna razsežnost preplesti z družbeno. V intervjuju za revijo Literatura je tako dejal: »Zdi se mi pa, da mora poezija kljub temu postavljati vprašanja človečnosti, vprašanja svobode in preživetja za človeštvo in da je to ena od njenih glavnih funkcij.« Zaradi večje dostopnosti in razumljivosti tudi ni nikoli težil k hermetizmu ali jezikovni izumetničenosti. Tematsko vpet v tostranstvo (»Vsakdanje življenje je njiva mojega opusa.«) z neznanskim vitalizmom, včasih podkrepljenim z ironijo in črnim humorjem, upesnjuje posameznikovo bivanjsko problematiko, (grenko) ljubezen, erotiko, smrt. Ker kot ate-

Ervin Fritz (1940) sodi med najpomembnejše in edinstvene glasove v slovenski poeziji. Dramaturg po izobrazbi, ki pri svojem ustvarjanju vedno sledi lastnim prepričanjem, je avtor bogatega in raznovrstnega opusa, ki obsega tako pesniške zbirke, komedije, dela za otroke, kot radijske igre, librete, songe in prevodna dela. Za svoja dela je bil večkrat nagrajen, med drugim z nagrado Prešernovega sklada (1979), Ježkovo nagrado (1995), Veronikino nagrado (2006) in nagrado večernica (2008). Njegov neusahljivi vir navdiha še danes ostaja preprosta vsakdanjost in hkrati želja, da bi poezijo približal čim večjemu številu ljudi. ist v življenje po smrti ne verjame, je prepričan, da ga je treba v popolnosti užiti tu in zdaj. Metafizične tragike, značilne za Zajca, pri Fritzu ne bomo našli, pa čeprav njegov opus zaokroža kar nekaj pesmi, ki izpričujejo najglobljo človekovo bolečino. Tudi avtorjeva zadnja pesniška zbirka Žitja, opremljena z ilustracijami akademskega slikarja Jožeta Ciuhe, nadaljuje avtorjevo poetiko, hkrati pa si utira nekatere nove poti. Večina pesmi je nastala leta 2011, nekaj pa jih je starejšega datuma. Kot nakaže že naslov, je zbirka niz življenjskih zgodb, tako avtorjevih družinskih članov (Fritzeva ketna), prijateljev (Zgodnja dela Janeza M.), kot usod ljudi, ki so se ga dotaknile (Ivanček Rečnik, ukradeni otrok). Čeprav gre za literaturo, je pesnik pri opisovanju posameznikovih usod želel poustvariti kar največji občutek dokumentarnosti oz. osvetliti čas okoli obeh svetovnih vojn, zato jih je zapisal v prozi, s čimer se je odmaknil od oblike svoje predhodne poezije. Nekaj prostora je namenil tudi liričnim (Pesniški balkon) in satiričnim pesmim (Moritat o velikem Janžiju Janžu), v katerih pa ostaja zvest vezanim in rimanim oblikam. Fritzevo poezijo še vedno odlikuje neposreden, humoren in kritičen pesniški izraz. Avtorjevo trdno prepričanje, da je treba živeti pokončno in biti zvest svojim vrednotam in načelom, pa izraža angažirano pesniško držo, ki jo, kljub stanju, v katerem smo se znašli, zelo redko opazimo pri najmlajši pesniški generaciji. Tako dobrih 40 let pozneje Ervin Fritz še vedno ostaja slovenski pesniški osamelec.


Rubriko pripravlja:

Pobliski v prevode tokrat piše Gaja Kos

Boš se trudil dobro prevesti? Svetovno!

(Kako lahko slab prevod knjigo uniči in v kakšen užitek je lahko dober)

Gaja Kos

Čebelica Bee; Catherine Bateson, prevod: Maja Schreiner; Čudežni gibnik; Norman Lindsay, prevod: Milan Dekleva; Super Pleničko 2: Tatovi straniščnih školjk; Dav Pilkey, prevod: Boštjan Gorenc Pred kratkim sem naletela na enega najslabših prevodov kakega mladinskega dela, ki sem jih imela v zadnjih letih priložnost prebrati. Šlo je za prevod otroškega romana avstralske pisateljice Catherine Bateson Čebelica Bee, v katerem je protagonistka Bee primorana v svojem življenju napraviti prostor za očetovo novo partnerico. Bržkone se zdi že naslov sumljiv – v izvirniku je Being Bee ... Ko knjigo začnemo brati, pa smo po nekaj straneh pred resno dilemo – naj se smejimo, jokamo ali knjigo preprosto odložimo? V prevodu namreč mrgoli napak, slovenščina je tu in tam izmaličena v tolikšni meri, da nekateri stavki ne zvenijo prav nič slovensko. Naj ponazorim z nekaj primeri (v poševni tisk dala G. K.): “Včasih, ko je očka zjutraj dolgo spal, sva imela zajtrk iz McDonald'sa. 'Iz razloga priročnosti,' očka mi je namenil čuden pogled, preden se je obrnil k Jazzi in ga spremenil v pobiti nasmešek.” Ali: “Boš se trudila biti prijazna glede tega, mar ne?” Ali (tu Bee govori o svojih morskih prašičkih, babica pa o čustvih, ki naj bi jih Beein oče gojil do partnerice Jazzi): “'In imata me radi. Dobro je imeti nekaj, kar ti daje tak občutek, mar ne?' 'No, tako se verjetno očka počuti ob Jazzi – razen imetja, seveda.'” Ali: “'Ja', je rekla babi in pristopila zadaj nje ...” Ali (babica govori o vzdevkih): “'Tvoja mami te je klicala različne stvari', je rekla babi in mi položila roko na ramo.” Itd. To je le majhen, samo ilustrativen delež vseh spodrsljajev, pri čemer prevajalki v teku pripovedi/prevoda največ težav povzroča pravilen vrstni red v stavčni strukturi. Zanimivo in zaskrbljujoče pri tem je, da ima knjiga v kolofonu navedeno tako lektorico kot urednico, torej dve osebi, ki naj bi skrbno prebrali oddan prevod, pa se jima je po vsem sodeč zdelo, da je z njim vse v najlepšem redu in je objavljiv. Glede na veliko število napačno postavljenih oziroma manjkajočih vejic, zatipkane besede, težave s svojilnimi zaimki ipd., kot dodatek k vsemu že omenjenemu in nakazanemu, sklepam, da je vsaj lektorica fiktivna. Po vsem tem me (ne) preseneča, da je založba omenjeni prevajalki v delo zaupala še eno knjigo, roman Celijin robot ameriške avtorice Margaret Chang; ali pač Čebelico Bee po Celijinem robotu, v katerem je napak in okornih mest prav tako na pretek. Po drugi strani sem se izjemno zabavala in uživala v branju Čudežnega gibnika avstralskega likovnega in literarnega ustvarjalca Normana Lindsaya, ki smo ga končno – napisan je bil namreč že leta 1918

– dobili v novi knjižni zbirki Vodnikove založbe Novi mladinski klasiki. Že naslov je izbran zelo posrečeno – gibnik, v izvirniku pudding, je daljni sorodnik naše prekmurske gibanice, torej pecivo iz skute, maka in rozin, ki sliši na ime Albert in skupaj s svojimi lastniki pohajkuje po svetu. Lastijo si ga mornar Vili Viharnik, pingvin Samo Žagar in pridruženi član Mirt Vodanoj, koala. Trojica torej vandra po svetu in si čas krajša s prepevanjem kratkočasnih pesmi, z basanjem z gibnikom ter mlatenjem oposuma in vrečastega vombata, poklicnih tatov gibnika. Besedilo je zaradi stalnih podlih poskusov odtujitve gibnika in ne najbolj nežnih prizadevanj za njegovo vrnitev zelo živahno, predvsem pa izjemno duhovito in izvrstno napisano. Milan Dekleva je besedilo mojstrsko prevedel in prepesnil (kar znaten delež ga je namreč v rimanih verzih); ob živahnem, gibkem in sočnem prevodu, ki poskrbi za to, da je besedilo duhovito in nadvse privlačno tudi v slovenščini (in po naštetih značilnostih tudi povsem v skladu z naravo gibnika), si bodo mladi lahko ne le brusili literarni okus, pač pa se spotoma v družbi prikupne Žlahtne združbe lastnikov gibnika tudi kratkočasili in žlahtno zabavali. Prav tako svojevrstno zabavo mladim ponujajo knjige ameriškega pisatelja in ilustratorja Dava Pilkeyja, s katerim smo se v slovenščini pred leti prvič srečali v družbi kapitana Gatnika. Pred kratkim smo (spet) v prevodu Boštjana Gorenca dobili še Super Pleničkota, ki se v drugi epizodi oziroma v drugem delu Tatovi straniščnih školjk v tandemu s Pleničkopsom zoperstavi podlima Najdikahli in mačku Petrčku, ki sta se spravila nad stranišča in plenice. Stripovska knjiga, v kateri ne manjka akcije, štosov in t. i. slikogibov, je tokrat deloma napisana celo v verzih, v njej pa, kot smo pri Pilkeyju vajeni, ne manjka posrečenih in zabavnih domislic. Prav tako pa smo vajeni oziroma smo se pustili razvaditi, da jih Boštjan Gorenc z dobršno mero domiselnosti prevede in priredi tako, da učinkujejo in zabavajo tudi v slovenščini, ob čemer je primoran upoštevati še namerne slovnične napake in (u)loviti avtentičen pogovorni jezik ter dojenčkasto govorico. Končni rezultat? TC. Totalno carsko. Prva knjiga, pri kateri sem se pomudila, je nedvomno primer slabe založniške prakse, ki se očitno ne zaveda pomena prevoda pri prenosu med dvema literaturama oziroma kulturama; če upoštevamo, da slovenski mladi bralci usvajajo slovenščino tudi skozi prevodno literaturo, je knjiga Čebelica Bee v obstoječem prevodu žal kratko malo škodljiva. Po drugi strani se Milan Dekleva in Boštjan Gorenc vselej izkažeta kot iznajdljiva, jezikovno spretna, tudi sama duhovita in prepričljiva v navezovanju stika z mladimi bralci; uredniki oziroma založniki, ki izbrane tuje knjige zaupajo enemu ali drugemu, tako pravzaprav ne morejo udariti mimo, bralci pa ne, če jih preberejo.

George R. R. Martin, PLES Z ZMAJI, Pesem ledu in ognja, 5. knjiga Martin v Plesu z zmaji mojstrsko in presenetljivo na plošči razpostavi še zadnje figure pred spopadom, do katerega vodi slikovito branje, med katerim vonjamo prah in znoj vzhodnih dežel, v kosti pa se nam zagrize bridki mraz severa. (prevajalec knjige Boštjan Gorenc)

Gaja Kos je literarna kritičarka in urednica, ki se kritiško, uredniško in raziskovalno posveča predvsem mladinski književnosti. Knjiga Zgodbe iz oddaljenega predmestja Shauna Tana, ki jo je prevedla, je prejela priznanje zlata hruška 2011 za prevedeno mladinsko leposlovno knjigo.

izid: 21. junij 2012

(prvi prodajni dan na vseh prodajnih mestih) 78 | junij 2012

12


Žanrsko branje Ljubezen po teksaško Susan Elizabeth Phillips; prevod: Neža Kralj Mladinska knjiga, zbirka Oddih, 2012, t. v., 440 str., 34,96 €

Susan Elizabeth Phillips je avtorica več kot 20 romantičnih uspešnic: samo v Sloveniji je bilo do sedaj prodanih že preko dvajset tisoč njenih knjig. Tokratni roman, njen deveti prevod v slovenščino, se vrti okrog čednega in inteligentnega Bobbyja Toma Dentona, ki je zaradi poškodbe pravkar končal nogometno kariero, ter brhke in neposredne Gracie Snow, ki bi ga naj kot pomočnica filmske producentke pripeljala nazaj v rodno Talaroso v Teksasu, kjer naj bi posnel svoj prvi film. Skupaj se podata na divjo avanturo, ki po kupu zabavnih vzponov in padcev seveda vodi v srečen konec. Priljubljena avtorica bo med 11. in 13. junijem gostovala v Sloveniji – z njo se boste lahko srečali v klubskih centrih Sveta knjige v Celju, Kranju, Ljubljani in Mariboru. > Vesna Paradiž

Klub vražjih mamic Kerstin Gier; prevod: Sandra Šukarov Mladinska knjiga, zbirka Oddih, 2012, t. v., 384 str., 29,95 €

Da je vzgoja otrok lahko tudi celodnevna zaposlitev, je znano marsikateri mamici, ampak mladi Constance, ki se je po nepričakovani ločitvi morala preseliti v hišo svoje pokojne tašče, takšno »starševanje 24/7« ni najbolj pisano na kožo. Kot nekdanja odvetnikova žena se je morala v novem okolju marsičesa naučiti, predvsem pa poiskati stik s svojo najstniško hčerko in štiriletnim sinom ter se skupaj z njima osamosvojiti. Priljubljena nemška pisateljica (recimo Nevesta je žal rekla ne, Nespodobna ponudba) je znova napisala zabavno in romantično zgodbo, ki je primerna za vse, ki že imajo otroke, in tiste, ki jih šele nameravajo imeti. > Renate Rugelj

Pridigar Camilla Läckberg; prevod: Danni Stražar Učila International, 2012, t. v., 432 str., 32,90 €

Drugi v seriji romanov iz Fjällbacke stopnjuje napetost že od prvih strani naprej. Majhen fantič med igro najde truplo nedavno umorjene ženske, pod njo pa ležita trupli dveh mladenk, ki sta izginili dvajset let poprej. Detektiv Patrick Hedström s pomočjo svojega nosečega dekleta Erike in kopice nesposobnih sodelavcev vodi preiskavo, ki se ves čas vrača k družini Hunt: dedek Ephraim je bil lokalni pridigar, njegova sinova pa sta imela, vsaj po pripovedih, sposobnost zdravljenja ljudi. Kako so bili vsi skupaj povezani z izginotjem zdaj najdenih deklet? In kakšne temne skrivnosti se še skrivajo v njihovi zgodovini? > Vesna Paradiž

Operni ples Josef Haslinger; prevod: Borut Trekman Učila International, 2012, t. v., 456 str., 34,90 €

Mozaični roman se začne s tragičnim napadom na Dunajsko opero, v katerem umre množica nedolžnih ljudi, med njimi tudi sin novinarja, ki se odloči raziskati ozadje napada. Tako se prek izmenjajočih se izpovedi enega od članov neonacistične sekte, policijskega inšpektorja, tovarnarja in gospodinje počasi sestavlja širši okvir napada – od religiozno obarvane »filozofije« Najneznatnejšega, idejnega vodja sekte, do rastoče brezposelnosti mladih, ki jo spretno izkorišča desni populizem. Avtor že z rabo jezika, pa tudi z vsebinskimi poudarki, priklicuje vzporednice med fašizmom, ki je kulminiral v koncentracijskih taboriščih, in rastočo nestrpnostjo (do priseljencev). > Maša Ogrizek

CSI: Na kraju zločina. Kaj vse se je zgodilo za kulisami; Krvni delež Greg Cox; Jeff Mariotte; prevod: Jasna Anderlič; Vesna Črnivec Mladinska knjiga, zbirka Krimi, 2012, t. v., 294 in 300 str., 32,96 € (vsaka)

Nova prevoda knjig kriminalnih primerov iz priljubljene tv-serije Na kraju zločina predstavljata štiri primere, s katerimi se spopadajo ljubiteljem CSI že dobro poznani preiskovalci. V Kaj vse se je zgodilo za kulisami raziskujejo »naključni« umor na snemanju oddaje Šok šov, ki ga je zagrešila prestrašena Jill Wooten, in smrt Rite Segura, obiskovalke salona Nil ob masaži s kačami. V Krvnem deležu pa sta na tapeti uboj brezdomca na posestvu vplivne lasvegaške družine in smrt Roberta Dominga, poglavarja indijanskega rezervata, ki je bil umorjen z zlatim vžigalnikom, na steni pa je bila s krvjo zapisana skrivnostna beseda 'delež'. Z natančnim preučevanjem sledi na krajih zločinov detektivom in forenzikom uspe odkriti, da se za primeri skriva več, kot se je zdelo na prvi pogled. > Majda Peklaj


foto: Borut Krajnc

INTERVJU: dr. ROSVITA PESEK

Pripravil: dr. Samo Rugelj

Rosvita Pesek je doktorica zgodovinskih znanosti, ki je že več kot dvajset let zaposlena na Televiziji Slovenija, njeno raziskovalno novinarsko delo pa je zabeleženo tudi z dokumentarnimi filmi, kot so Projekt osamosvojitev (1996), Roška, pripoved ulice (1998), Demo(s)kracija (2000) itn. Poleg tega je tudi avtorica monografije Osamosvojitev Slovenije (Nova revija, 2007), pri kateri gre za knjižno priredbo njenega doktorata, leto za tem pa so izšli še Skupščinski koraki k samostojni državi (Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2008). Nedavno je pri najstarejši slovenski založbi, Mohorjevi iz Celovca, izšla njena tretja knjiga Osamosvojitvena vlada. Kako so gradili državo. Glede na to, da je junija pred nami nova obletnica osamosvojitve, smo se z njo pogovarjali o nastanku knjige, pomembnih časih slovenskega osamosvajanja in njenem delu.

dr. Rosvita Pesek

»Mi vsi, vi, jaz, imamo to srečo, da živimo ta čas, ko smo iz naroda postali nacija.« Rugelj: Pred petimi leti je izšla vaša knjiga Osamosvojitev Slovenije, v kateri ste natančno popisali ključne trenutke v obdobju od 1989 do 1992, pred slovensko osamosvojitvijo, med njo in po njej. Kakšen je bil takrat odziv na knjigo? Kako so jo sprejeli bralci, kako zgodovinarji in kako tisti, ki so bili glavni nosilci slovenske osamosvojitve? Pesek: No, če se ustaviva pri akterjih, je bilo nekaj razburjenja že kar na prvi predstavitvi knjige, ko se dva gospoda nista strinjala s tem, kar je v knjigi povedal nekdo tretji. Drugih odzivov razen med bralci, ki me še danes sprašujejo po knjigi, saj bi jo želeli podariti svojim otrokom ali vnukom, pa ni bilo. Z založniškega vidika pa je knjiga kmalu po izidu doživela ponatis, kar je za doktorske disertacije (resda sem jo nekoliko predelala) kar lep kompliment. Samo upam lahko, da bo tudi najnovejšo knjigo doletela enaka usoda. Rugelj: Lani, ob 20. obletnici osamosvojitve Slovenije, ste pripravili dokumentarno televizijsko oddajo Osamosvojitvena vlada, v teh dneh pa je izšla tudi vaša istoimenska knjiga, ker vam je menda ostalo še veliko neobdelane dokumentacije na to temo. Kako je torej prišlo do realizacije tega knjižnega projekta? Imajo slovenski založniki še interes in pogum za izdajanje tako obsežnih knjig? Pesek: Očitno je Založba Mohorjeva iz Celovca imela zadostno mero poguma, saj smo bili za to, da gremo skupaj v ta projekt, dogovorjeni tako rekoč v nekaj minutah. Res pa je, da ni vedela, da bo projekt tako obsežen. Tega nisem vedela niti sama, ker sem knjigo oddajala sproti. Nekega aprilskega dne, ko so svoje delo opravili še oblikovalki, fotograf, prevajalci, me je poklical urednik Martin Lisec in dejal, da ima knjiga skoraj 800 strani. Mislila 78 | junij 2012

sem, da me bo kap. Ker nisem verjela, mi je poslal še fotografijo. Natisnjene papirje je dal skupaj in zraven postavil skodelico kave. Oboje je bilo enako visoko. In tako je potem tudi ostalo. Če bi odgovorni na Mohorjevi vztrajali, naj krajšam, odkrito povedano, ne vem, kaj bi naredila. In še nekaj je res. Gradiva o osamosvojitveni vladi je še več. Nekaj še ni dostopnega, nekaj pa sem ga morala izločiti tudi sama. Čas graditve lastne države je bil tako nabit z dogodki, da si gotovo zasluži še podrobnejše obdelave. Rugelj: Na Televizijo Slovenija ste prišli v času zaleta slovenske strankarske demokracije. Kakšni so vaši novinarski spomini na obdobje osamosvajanja? Ali lahko novinar, ki pokriva notranjepolitično dogajanje, v svoji karieri sploh naleti na bolj fascinantno politično obdobje, kot je rojevanje nove države? Pesek: Ne. Ne more. Mi vsi, vi, jaz, imamo to srečo, da živimo ta čas. Čas slovenske politične zrelosti in emancipacije, ko smo iz naroda postali nacija. Dvomilijonskemu narodu je uspelo v času evropskega prepiha ustvariti lastno državo. Tibetancem, ki jih je ravno toliko kot nas in so izjemno duhovno povezani, to še ni uspelo. Kataloncem, Baskom, Čečenom tudi ne. Nam s štirimi milijoni pridnih rok, kot smo se hvalili pred plebiscitom, pa je uspelo. Podprto z 88,5 % glasov ZA, ki smo jih oddali na plebiscitu. Bili smo zraven. Rugelj: Kako ste osebno doživljali našo prvo vlado, ki je bila sestavljena iz posameznikov, večinoma 30 let mlajših od onih v Beogradu, angažiranih, polno motiviranih in na vrhu življenjskih moči? Kakšni časi so to torej bili? Pesek: Osebno sem imela največ stikov s tistimi, ki so bili hkrati še predsedniki strank in predvsem strankarsko aktivni. Vlada je namreč imela svoje seje nekaj časa še odprte za javnost, potem jih je pa zaprla oz. o sklepih poročala na tiskovnih konferencah po sejah. To je bila sicer izjemno barvita vlada v vseh pogledih. Starostno, strankarsko, izkustveno. Večina jih je bila popolnih političnih 14

amaterjev, brez kakršnih koli izkušenj. Za ministra v prvi demokratično izvoljeni vladi ni obstajala nobena šola. Samo zdrav razum, jasen cilj, občutek za valovanje naroda na poti k samostojnosti, trdna volja. Nekaj tudi »mladostne« drznosti. In držali so skupaj. Pluli v istem čolnu. Veliko pove podatek, ki so ga vsi potrdili, da cilj – samostojna slovenska država – nikoli ni bil sporen. Omahljivcev glede tega ključnega cilja ni bilo. Rugelj: Ali se je vaše osebno (bližnje) doživljanje potem dejansko skladalo tudi z vašim strokovnim in zgodovinskim raziskovanjem? Kje so se pokazale največje razlike? Kako je zgodovinarju raziskovati obdobje, ki je še tako blizu, ki ga je osebno doživljal tudi sam in ko mora vrednotiti vlogo še živečih in aktivnih akterjev, ki so v tem trenutku, kot pravite, neke vrste »hodeča zgodovina«? Pesek: No, če sva povsem odkrita, kakemu osebno obarvanemu vrednotenju akterjev sem se precej izogibala. Saj je že nizanje dejstev tako globoko, da zadošča za popisovanje novejše zgodovine oz. časa, ki mu nekateri rečejo tudi »tekoča sodobnost«. Precej so povedali ministri po dvajsetih letih sami, ker so ocenili, da je preteklo že dovolj »sodobnosti«. Je pa tudi moj osebni vtis že precej zbledel in si ga velikokrat osvežim z gledanjem starih posnetkov. Tisto, kar je moja prednost, je namreč to, da imam dostop do televizijskega arhiva iz osamosvojitvenega časa. In kar je bilo povedano, je bilo povedano. Kakšnih večjih pomot ne more biti. Rugelj: Vaša knjiga je sestavljena iz dveh delov: v prvem sta kronološko povzeti dobri dve leti osamosvojitvene vlade, drugi del pa prinaša pogovore z njenimi člani (Peterle, Bastl, Bavčar, Boh, Brezar, Capuder, Dular, Godeša, Janko, Janša, Jazbinšek, Jeraj, Kacin, Krajnc, Kranjec, Malešič, Menciger, Ocvirk, Osterc, Paš, Pirnat, Puhar, Rejc, Rupel, Stanič, Šešerko, Šešok, Tancing, Tomšič, Umek, Vencelj, Voljč), ki so nastali nedavno. So vam kateri od njih zgodovinska, strokovna dejstva osvetlili v


novi luči? Kaj je ­bilo za vas v teh pogovorih najbolj presenetljivo, najbolj novo? Pesek: Neskromno rečeno, večino zadev, ki so jih povedali ministri, sem poznala. Nekoliko sem bila presenečena le nad uničujočimi kritikami, ki jih je minister Jelko Kacin doživljal, ko je poslancem predstavil scenosled osamosvojitvene proslave, ki smo jo potem v veliki večini doživeli kot velik triumf. In pri tem kljub kritikam in napadom ni popustil skoraj v ničemer. Presenetilo me je tudi, da so negodovanja in napadi na predsednika vlade Peterleta šli do te mere, da mu je strankarski in ministrski kolega Izidor Rejc dejal, naj da pištolo na mizo in povabi tiste, ki želijo delati, da delajo, drugi pa naj odidejo. Očitno ob izteku osamosvojitvene vlade tudi zaradi napadov od znotraj res ni bilo več prijetno delati v njej. Rugelj: Kakšna je po vašem mnenju skupna značilnost, rdeča nit članov slovenske osamosvojitvene vlade in pogovorov z njimi? Kakšno predstavo so imeli takrat o tem, kakšna naj bi bila nova država? Pesek: Predvsem so bili takrat večji optimisti, kot so danes. Ob neki priložnosti je celo predsednik Demosa dr. Jože Pučnik dejal, da je država postavljena in da je napočil čas za drobna filigranska opravila. In približno tako so razmišljali takrat pred dvajsetimi leti tudi ministri osamosvojitvene vlade. Da so temelji postavljeni in da je treba novi družbeni red, demokracijo in svobodo le še utrjevati in usmerjati. Verjeli so, da bo državni aparat majhen, ministrstvo za finance je imelo v času osamosvajanja zaposlenih (brez carinikov) le 35 (!) oseb. V proračunu pa smo v letu 1991 imeli celo presežek! Diplomacija se je šele postavljala in tudi tam se je verjelo v skromnost. Pravna država je bila na dosegu roke. V preteklosti narejene krivice so se začele popravljati. Spravna slovesnost je bila opravljena v Kočevskem rogu, 200 kvadratnih kilometrov veliko zaprto območje Kočevske Reke pa je spet postalo del »odprte« Slovenije. Sosedje niso bili več zunanji sovražnik, ki bi se ga bilo treba bati. Dobili smo slovensko vojsko in slovenski vojak je končno služil le doma. Dobili smo končno svoj denar, najprej v obliki bonov, potem tolarjev. Zaživeli smo tako rekoč v polni suverenosti. Danes je pri članih osamosvojitvene vlade zaznati precej pelina. Ta država ni cenjena in spoštovana tako, kot bi morala biti. Marsikaj je šlo

preveč narobe. Politična kultura je na nezavidljivi ravni. Občutek za pravičnost v naši družbi je izginil. Nekateri so privatizacijo razumeli kot prihvatizacijo. Osebni interes nekaj grabežljivcev in politikov je zmagal nad skupnim. Če strnem z besedami dr. Rajka Pirnata, ki je citiral Franklina po sprejetju ameriške ustave, ko je ta na vprašanje »Kaj ste skovali?« odgovoril: »Demokratično republiko, če jo lahko obdržite.« Rugelj: Glede na to, da že šest let vodite osrednjo informativno oddajo TVS in podrobno spremljate politično dogajanje v Sloveniji, me zanima, ali mislite, da se tedanje predstave pokrivajo s sedanjostjo. Smo Slovenci vsaj tako dobri državljani lastne države, kot smo bili v preteklosti dobri državljani različnih drugih držav? Pesek: Slovenci in Slovenke nismo marali nobene države in to se nam pozna še danes, saj tudi svoje ne maramo. Monarhije nismo marali. Levstikov Martin Krpan lepo nakaže, kako smo švercali in kako je obmolknil minister Gregor. Da tudi beograjske čaršije nismo marali in smo živeli v prepričanju, da nam denar odteka po Savi, se še spomnimo. In potem smo prišli na svoje. In tudi svoje države ne maramo. Prinašamo jo okoli, kjer le moremo. Njeni prazniki so ostali prazni, ne pa praznično prežeti s slavjem, da o tem, kakšna žalost so naše osrednje državne proslave, niti ne govorim. Rugelj: Ko smo imeli Slovenci ob osamosvajanju zunanjega sovražnika, smo stopili skupaj, ko pa se je jugoslovanska armada umaknila in smo doživeli mednarodno priznanje, so se začele kazati ambicije posameznikov. Kaj bi po vašem mnenju v teh težkih gospodarskih časih lahko spet poenotilo Slovence, da bi se laže izkopali iz težav? Pesek: Slovence je sprla politika in predvsem v tej sferi bi morala zaveti modrost in odgovornost do države in državljanov. In tam bi se lahko skovali tudi dogovori in odgovori na mirnejše in strpnejše skupno življenje Slovenk in Slovencev. Pričakovala sem, da bosta te energije združila in zmogla Borut Pahor in Janez Janša s skupnim vladanjem. Pa se ni izšlo. Žal. Z napovedanimi spremembami na t. i. levici bo vse skupaj še težje, verjetno celo nemogoče.

15

Dokler ne bodo ključni politiki lastne drža­ ve postavili nad osebne interese, pač pa bodo­ samo manipulirali, se sprenevedali,­ ­lagali in obtoževali, nimam veliko upanja. Rugelj: Kulturniki so imeli pri osamosvajanju Slovenije pomembno združitveno vlogo, zdi pa se, da je kultura s samostojno državo začela izgubljati na pomenu. Kako ocenjujete vlogo kulture v sedanjem času, tudi s te perspektive, kako pogosto so kulturniki gostje v vaši oddaji, ki pomembno vpliva na slovensko javno mnenje? Pesek: Kulturna sfera je bila tista, kjer se je najprej začelo »kuhati« tako v Jugoslaviji kot pri nas. Od srbskega Memoranduma do Nove revije, skupnih jeder, pisateljske ustave … Kultura in kulturniki so bili na prelomu devetdesetih let prejšnjega stoletja pravzaprav izjemno močni državotvorni spodbujevalci. Nekaj let po nastanku države je zrcalo držala še Nova revija, potem pa je tudi tu energija izhlapela. Že pred desetletjem so kulturniki ponotranjili orientacijo – po mojem mnenju povsem napačno –, »da je država narejena in se z njo ne bodo več ukvarjali. Zdaj naj bi namreč nastopil čas za njihova intimna snovanja in zgolj to je njihov krog delovanja.« Njihova zavestna odsotnost je v teh prelomnih kriznih časih izjemno opazna. Rugelj: Lahko morda za konec poveste še kaj o prihodnjih načrtih, ali pripravljate še kak knjižni ali drug dokumentarni projekt? Pesek: Verjetno boste razumeli, da sem letos še za kako novo »knjižno sedenje« povsem nedojemljiva. Je bilo zadnjih nekaj mesecev s knjigo Osamosvojitvena vlada tako polnih, da daljših projektov ne bom začenjala. Se je treba ustaviti, premisliti, strniti vtise. Nekje na obzorju pa se bo morda zasvetila trilogija slovenskih hrastov: France Bučar, Ivan Oman in Jože Pučnik. Ampak to je zame skorajda projekt desetletja. Če bo le Mohorjeva dovolj potrpežljiva. Rugelj: Najlepša hvala za pogovor.

78 | junij 2012


KRESNIK 2012

Pripravila: mag. Eva Vrbnjak

V finalu knjižnega spopada za najboljši roman leta 2011 se bodo pomerili trije stari znanci kresnikovih žirij in dve novinki v tej kategoriji.

Kdo bo letos prižgal kresni ogenj? Zdenko Kodrič, Andrej E. Skubic in Aleš Čar so bili v tekmi za kresnika že opaženi, prvi in zadnji z nominacijama za romana Barva dežja in Pasji tango, Skubic pa je nagrado dobil pred dvanajstimi leti za prvenec Grenki med, zatem pa osvojil še tri nominacije za Fužinski bluz, Popkorn in Lahko. Pogled na dobitnike te prestižne literarne nagrade razkrije, da sta med dosedanjimi 21 lavreati le dve pisateljici, čeprav razkorak med ženskim in moškim deležem v slovenskem romanopisju sicer ni tako velik; no, letošnja slika je kljub temu nekoliko bolj uravnotežena, saj se bosta Berti Bojetu in Katarini Marinčič lahko ob bok postavili Cvetka Bevc ali Lucija Stepančič. Bevčeva, ki v zadnjih treh letih doživlja pravi literarni razcvet (komaj sproti namreč sledimo izdajam njenih romanov, poezije, kratke proze ali mladinskih in otroških knjig), je žirijo prepričala s Potovci, kratkim romanom, ki ga uvaja citirana misel, da mora človek postati bistven, saj da je bistvo edino, kar bo od njega ostalo. Temu bistvu se na svojih preizkušnjah poskušajo približati naslovni potovci v treh zgodbah, vsaki podani z drugačnimi pripovedovalskimi postopki in umeščeni v drugo časovno obdobje, ki se ves čas prepletajo tako v strukturnem smislu kot tematiziranju večnega popotništva, sicer pisateljem priljubljenega motiva (ahasverstvo je med drugim mojstrsko ubesedil nobelovec Saramago v Kajnu). Prva zgodba, ki osmišlja preostali dve in je tudi najbolj celovita, beleži prehojeno pot Tadeja in Jerneja, apostolov, ki sta, kot uči zgodovina, v Armenijo prinesla krščanstvo, nato pa ju je doletela mučeniška smrt z odiranjem kože s telesa in je slednji nekoliko ironično postal celo zavetnik usnjarjev. Naslednji dve zgodbi sta iz 20. stoletja, ena postavljena v Prekmurje v času obeh svetovnih kataklizem, druga pa zajame konec osemdesetih in začetek devetdesetih let, torej čas po padcu berlinskega zidu. Sporočilnost je najbrž močnejša plat tega kratkega romana, saj avtoričina pisava slogovno nima ambicij, ki bi presegle povpre-

čje, dvome pa vzbuja tudi kompozicija, ki sicer na prvi pogled deluje všečno, a obenem vse preveč spominja na zbirko novel O treh že omenjene Marinčičeve, seveda z odstopanji, ki jih narekujejo literarnozvrstne zamejitve. Zdenku Kodriču je v nominiranem romanu Opoldne zaplešejo škornji uspela sploh prva literarizacija partizanskega mita o padcu Pohorskega bataljona leta 1943 na Osankarici, kjer je dva tisoč nemških vojakov v dobri dve uri trajajočem boju zmasakriralo sicer pogumne, a nemočne partizane. Kodrič je s svežimi slogovnimi in naratološkimi prijemi (vsako poglavje uvaja matematično in ritmično natančno izdelan okvir, spretno se prepletata »živi« in odvisni govor, pestra je raba germanizmov, tu in tam celo nemške skladnje, šahovske poteze, ki napovedujejo vojaški spopad, so zapis partije med Capablanco in Winterjem, ki so jo imenovali »vojaška operacija«) ob zgodovinsko izpričanih dejstvih izrisal tudi mentaliteto svojih junakov, človeške vzgibe, ki so motivirali njihovo akcijo – ena osrednjih pripovednih linij je prav ljubezenska zgodba med mladima partizanoma, Vencljem in Marjeto. Posebnost tega romana je način podajanja njegove zgodbe (siže), splet zgodovinskih dogodkov in fikcije, najbolj zagonetno pa vprašanje, kdo je v tej zgodbi opazovalec, ki ga ne moremo preprosto izenačiti s pripovedovalcem, saj gre pravzaprav za Drugega v sferi glavnega junaka. Finalist letošnjega kresnika je tudi roman Koliko si moja?, za katerega je Andrej Skubic letos prejel malo Prešernovo nagrado. Pripoved razgrinja zapletena razmerja med scenaristom Tomom in »njegovo punco« Anjo (po spletu okoliščin nosečo s svojim bivšim, povrhu vsega pa obstaja velika verjetnost, da bo


AVKAR ŠLO!

otrok prizadet), konfliktnost pa podvaja protagonistova selitev na podeželje. Tam se zaplete v zemljiški spor s sosedom (to slovensko nadarjenost je antološko upesnil že Aškerc v Mejniku), ki se konča s tožbo na sodišču. Podvajanja s tem ni konec, saj dvotirni ustroj romana (Tomo piše filmski scenarij, katerega zgodba ne skriva sorodnosti z dogodki iz njegovega realnega življenja) z drugo pripovedno nitjo tehtno osvetljuje problematiko še z drugega zornega kota. Izkaže se, da je največja težava prav v glavnem junaku, ki je v procesu lastninjenja neuspešen na vseh ravneh, hkrati pa je s trmastim vztrajanjem pri samo eni, svoji resnici sam sebi največji sovražnik. Ob tem lahko mirno zapišemo, da je Skubicu uspel eden najboljših literarnih izrisov ženske skozi moške oči v slovenski književnosti in da spet blesti v zapisovanju prepoznavnega, mimetično pogovornega jezika. V četrtek ob šestih je romaneskni prvenec Lucije Stepančič, ki se bere kot podaljšek zgodb(e) in pisave, ki jo je avtorica napletala že v zbirki Prasec pa tak (nepretenciozne like v praviloma zavoženih razmerjih poganja živahno, zajedljivo, z ironijo in sarkazmom zasičeno pripovedovanje). Usode romanesknih junakov se prepletejo leta 1998, ko se junakinja okuži z aidsom. Privilegiran opazovalski položaj – Katarina je namreč labilno in strahopetno bitje, ki se ni sposobno soočiti s posledicami svojih dejanj in si raje zreže žile, zato nam zgodbo pripoveduje iz onstranstva – protagonistki omogoča obsesivno analiziranje zlaganih partnerstev, rutinskih skokov čez plot, histeričnih izbruhov, pa vsevedne Gazdarice, stanodajalke, ki ima take izgubljence v malem prstu, aidsa, »te hude eksotike, pa le ne zavoha«. Izpiljen in svež slog ter zbadljivi in hudomušni besedni obrati so aduti te proze. Poleg Skubičevega romana je favorit za kresnika vsekakor O znosnosti Aleša Čara, kronika (idrijske) družine, drama treh generacij – vsaj deloma avtobiografsko podprta –, ki se sproži leta 1939 s Fotrovim vojaškim dopustom, ko se v odklonu do pastorke Nulte (»laškega pankrta«, ki ga je Mama prinesla iz Trsta) zasnujejo prvi obrisi skozi roman ves čas posebnega, tudi na incest namigujočega razmerja med Fotrom in Prvo. Generično poimenovanje nastopajočih (z vrstilnimi števniki) bralcu na začetku gotovo povzroča nekaj težav pri konstrukciji razmerij med njimi, a jih z nekaj truda prebrodi že v prvem od sicer petih delov Čarove sage. Zgodba naplavi na površje mnoga vprašanja, ki so več let brbotala pod družinsko gladino, eden njenih ključnih motivov pa so vrata, za katera liki iščejo sredstva, ki bi odprla njihovo ključavnico in ponudila odgovore.

TEMELJNO DELO FILMSKE TEORIJE

David Bordwell: PRIPOVED V IGRANEM FILMU

n najbolj znanih svetovnih poznavalcev Eden najbolj znanih svetovnih poznavalcev filma nam a nam na skoraj 450 straneh pretehtano Naročila: na skoraj 450 straneh pretehtano razloži, kako različoži, kako različni tipi filmov pripovedujejo • po telefonu: 01/520 18 49 ni tipi filmov pripovedujejo svojo zgodbo, vse skupaj urednistvo@umco.si jo zgodbo, vse skupaj pa podkrepi s • e-pošti: TEMELJNO DELO FILMSKE TEORIJE pa podkrepi s teoretičnimi in praktičnimi primeri. R in praktičnimi primeri! AVKA Rretičnimi Mehka vezava, 447 str., cena 24,90 € IZŠLO! David Bordwell: PRIPOVED V IGRANEM FILMU Trda vezava, 447 str., cena 39,90 € Knjiga je izšla v sozaložništvu založbe UMco in Slovenske kinoteke.

den najbolj znanih svetovnih poznavalcev ma nam na skoraj 450 straneh pretehtano Naročila: zloži, kako različni tipi filmov pripovedujejo • po telefonu: 01/520 18 49 ojo zgodbo, vse skupaj pa podkrepi s • e-pošti: urednistvo@umco.si oretičnimi in praktičnimi primeri! Trda vezava, 447 str., cena 39,90 € Knjiga je izšla v sozaložništvu založbe UMco in Slovenske kinoteke.

Knjiga je izšla v ­sozaložništvu zalo­žbe UMco in Slovenske kinoteke.


BITJE KNJIGE

Pripravila: Romana Levičar

Kako se danes opredeliti – kaj je bližje resnici? – do oprečnih ugotovitev antičnega misleca in klasičnega filozofa? V stanju, ko splošne knjižnice ne zmorejo prostora in denarja za vse nove naslove, tiskanje knjig pa postaja tudi ekološko občutljivo (posek dreves), zasluži omenjena dilema resnično preizpraševanje. Toliko bolj, ker »zoprni« filozof sugerira ugotovitev o škodljivosti številnih knjig. Zato je koristno pogledati, kaj se dogaja z novimi naslovi. Ali živijo? Ali zapuščajo sledi? Če da, kakšne?

Knjiga kot kažipot in stranpot; neženje in ogrobljanje – razlogi za razpravo Če se strinjamo, da knjiga živi skozi branje, je preprosto ugotovljivo (izposoja v splošnih in šolskih knjižnicah je odločilna): resnično zaživi le majhen odstotek novih naslovov. Čeprav v Sloveniji vsako leto dobimo približno tisoč novih leposlovnih naslovov, se na lestvicah najbolj izposojenih v splošnih knjižnicah že nekaj let »vrtijo« iste uspešnice; podobno je s priporočilnimi bralnimi seznami v osnovnih šolah. Kakšne sledi zapuščajo? To je nekoliko teže ugotovljivo, lahko pa rečemo: poglejmo skozi okno. Ob tem se je seveda treba zavedati, da stvarnost in življenjski nazor posameznika predvsem oblikujejo množična javna občila, toda vpliv knjige je večji, kot se nam zdi. Stvarnost pa je takšna (otožni pesnik bi rekel: Svet tone v poplavi razvrata in vina, množica nekje obeša božjega sina), da vsiljuje ugotovitev o prevladi škodljivih knjig. Da na izposojo v splošnih knjižnicah vpliva predvsem predstavitev oziroma omenjanje knjig v časopisih in po televiziji, se z določenim zadržkom (nekoliko vpliva tudi obvezno branje v izobraževalnem procesu) verjetno lahko strinjamo. Enako kot da izposojo v šolskih knjižnicah odrejajo predvsem priporočilni bralni seznami vzgojiteljev in obvezno branje (zraven so tudi »in« knjige). Katera izposoja bi lahko zapuščala problematične sledi, katera pa zaželene, verjetno ni vprašljivo. Da so osnovnošolci bliže ideji pravičnosti kot mladostniki in odrasli, da se čuječneje odzivajo do živali in narave, k temu zagotovo prispevajo (tudi) dobre knjige. Predvsem tiste, ki jih učitelji priporočajo v branje. Dejanskost torej vsiljuje ugotovitev, da knjige učinkujejo kot življenjske kažipoti, usmerjajo pa nas tako ali drugače. POŽIVLJANJE SVETOSTI KNJIGE

Na bralnem seznamu organizatorja Ekobralne značke ter različnih priporočilnih bralnih seznamih v osnovnih šolah že nekaj let najpogosteje srečamo Zgodbo o knjigi (2006) Aneja Sama. Založnik te dobro osmišljene knjige (v duhovito in otrokom dojemljivo izpoved knjige je avtor spretno vgradil najboljše iz otroške literature od Ezopa do Bine Štampe Žmavc; poučno besedilo pa je podprto s sijajnimi ilustracijami Maje Šubic in Gorazda Vahna) je nevladna organizacija Jasa, ki je v 15 letih delovanja izročila bralcem, predvsem otrokom, 15 naslovov. Številka, ki v obstoječi produkciji ni omembe vredna, toda pozor: v izobraževalne procese je na različne načine vgrajeno več knjig Jase – Pikapolonica na prašni cesti; Sijaj drugačnosti; Oblačenje in moda; Tudi otroci se oblačijo; Maček Maček; Zgodba o knjigi; Kresnica na dlani; Sonce v brlogu; Zemlja ima srce; Ti si moje srce – kot knjig največjih založnikov. In čeprav vsako leto dobimo približno 400 novih naslovov za otroke, ostajajo na priporočilnih bralnih seznamih učiteljev Jasine knjige, ki živijo čedalje močneje. Zato ta založnik – izvedela sem, da resnično gre za dva prostovoljca – zasluži nekaj opogumljajočih besed. Knjižno zbirko Onežimo svet kot osrednjo aktivnost Jase je osmislil (v javnosti nekoliko kontroverzni) Anej Sam. Zakaj Onežimo svet? V predgovoru Zgodbe o knjigi je to pojasnil dober poznavalec knjižnega trga, dolgoletni urednik mladinskih programov na nacionalni televiziji, pisatelj Milan Dekleva: »Anej Sam je osamljeni trmoglavec. V svetu, ki ga obvladuje organizirana proizvodnja nesmisla pod vodstvom kapitala, si je zamislil poetično protiakcijo pod geslom Onežimo svet. Zakaj poziva k nežnosti? Ker je nasprotje nežnosti grobost in, kot posledica, brezbrižnost do drugih ljudi in stvari. Anej Sam ji kljubuje s knjigami, kot avtor in urednik. Brez slepomišenja in sprenevedanja skuša – brezbožnemu in ubožnemu svetu – vrniti moralni temelj. Takšni akciji lahko rečemo sodobna moraliteta, se ji posmehnemo in jo imamo za nekaj preživelega; na srečo je s takšnim ravnanjem ne moremo razvrednotiti in izničiti.«

Za visok umetniški rezultat pa ni dovolj visoko hotenje. Skrivnost življenjskosti zbirke Onežimo svet razkrivajo knjige same. Prvič je to »pojavnost«. Z umetniškim papirjem, trdimi platnicami in vrhunsko likovno podobo opozarja Anej Sam na svetost knjige. Drugič: besedila niso nastala zaradi knjige, temveč je knjiga nastala zaradi besedil, ki jih je porodilo močno doživetje. To bistveno razliko bralec začuti. Tretjič: »struktura« večine knjig je povsem samosvoja. Tako je, denimo, knjiga Zemlja ima srce dramatična celota ganljivih stvaritev otrok (ki so premišljevali, kako rešiti planet Zemljo), razprav znanstvenikov in premišljevanj mislecev; stvaritve otrok so zagotovile dramatično dimenzijo tudi literarnim stvaritvam in filozofskim razpravam v bistrenju pojma svobode (je moja svoboda neomejena, ali je omejena s tvojo svobodo) v knjigi Svoboda na izpitu. In tako naprej. Umetniške pripovedi skupine avtorjev na določeno temo oziroma z določenim namenom – krepitev etike (Kresnica na dlani), ohranjanje estetske podobe Slovenije (Žuborenje Slovenije), ozaveščanje pomena bivalnega prostora (Sonce v brlogu) … – je formula, s katero založnik zagotavlja več umetniške »substance«, krepi radovednost in spoštljiv odnos bralcev do knjige. Nekateri očitajo Aneju Samu »zastarelo moraliteto«, on pa pravi, da le vztraja na temeljni funkciji umetnosti: učlovečenju človeka. Do dileme z začetka tega prispevka se je Anej Sam opredelil v knjigi Zemlja ima srce (razprava Knjige takšne in drugačne): »Če bi Plinij danes vstal od mrtvih, spoznal točasne knjige in ozavestil učinek svoje ugotovitve (pred dvema tisočletjema pravilne), bi takoj zbežal nazaj med mrtve.« Za ponovno oživljanje razprave o bitju knjige – tovrstno razpravo pa resnično potrebujemo – so knjige zbirke Onežimo svet zagotovo dobro izhodišče. Dobro izhodišče pa je dobra možnost za vrhove, s katerih se vidi daleč.

78 | junij 2012

18

Promocijsko besedilo

MILAN DEKLEVA O ANEJU SAMU


REGIONALNI KNJIŽNI SEJEM Regionalni knjižni sejem Mariber bo pod okriljem Društva slovenskih pisateljev bogati literarni ponudbi Evropske prestolnice kulture dodal še eno - regionalno srečanja založnikov, avtorjev in vseh, ki knjigo postavljajo v središče. Velika kavarna na Glavnem trgu bo ponovno obujena v kulturno življenje mesta s knjigami, glasbo, razstavami in pogovori. To bo tudi sejem bralcev in kupcev, ki bodo v preddopustniških dneh veseli običajnih sejemskih popustov.

»Mariber« (19.–24. junij 2012) PROGRAM

TOREK, 19. junij 2012 18:00 Slovesna otvoritev sejma 12:00 Pazi, pisci kuhajo (literarna hiša) SREDA, 20. junij 2012 (Velika kavarna) 10:00 Mladi bralci: Berem digitalno – Jonas Žnidaršič) 10:00 Od knjige se živi: urednik Andrej Blatnik 11:00 Promotorji: Delo/ Dva dni pred Kresnikom 12:00 Od knjige se živi: lektorica Marta Barl 12:00 Mladi bralci/pogovor z Goranom Vojnovićem 13:00 Od knjige se živi: oblikovalec Tomato Košir 14:00 Pogovor z avtorjema knjige Figlio di nessuno Borisom Pahorjem in Cristino Bartocletti 16:00 Avtorsko branje: Avtorji in založniki (pripravlja KUD Apokalipsa), sodelujejo Primož Repar (SLO), Miroslav Mićanović (HR), Marián Milčák (SK), Igor Isakovski (MAC), Zdravko Kecman (BiH), Branko Čegec (HR) in Stanislava Repar (SLO), vodita Żaneta Nalewajk (PL) in Mirek Balaštík (CZ) 17:00 Pogovor: Avtorji kot založniki (pripravlja KUD Apokalipsa), sodelujejo Miroslav Mićanović in Branko Čegec (HR), Igor Isakovski (MAC), Marián Milčák (SK), Żaneta Nalewajk (PL), Mirek Balaštík (CZ), Zdravko Kecman (BiH) in Primož Repar (SLO), pogovor vodi Stanislava Repar (SLO/SK) 13:00 Po pesmi – pesem/ koncert skupine Uršula Ramoveš in fantje z Jazbecove grape in pogovor z avtorjem Janezom Ramovešem o zbirki Skuz okn strejlam kurente E-KNJIGA -- STROKOVNI POSVET Glazerjeva dvorana Univerzitetne knjižnice Maribor 10:00 Digitalna knjiga v Skandinaviji /Johan Greiff, Švedska, Elib AB, največje distribucijsko podjetje e-knjig za skandinavski prostor 10:45 E-knjiga v Sloveniji / Marko Hercog, Ljubljana, tehnični direktor Študentske založbe 11:45 E-knjige različnih barv in okusov / Rüdiger Wischenbart, Avstrija, svetovalec in analitik globalnih knjižnih trgov 12:00 Kaj je danes sploh še knjiga? / Miha Kovač, Ljubljana, vodja oddelka za razvoj pri Mladinski knjigi 12:45 Kaj založnikom glede preživetja v digitalni dobi sporoča digitalna izkušnja Združenega kraljestva /Michael Bhaskar, Združeno kraljestvo, Profile Books, neodvisna založba iz Londona 13:15 Nove tehnologije - nove priložnosti / Mitja Ličen, Novo Mesto, direktor založbe Goga

ČETRTEK, 21. junij 2012 (Velika kavarna) 11:00 Mladi bralci/ Janja Vidmar, bralna animacija 12:00 Živa sedanjost / V imenu države, pogovor z avtorjem Matejem Šurcem 12:00 Od knjige se živi: na tankem ledu promocijskih besedil – Zdravko Duša 13:00 Živa sedanjost / Vojna terorja, pogovor z avtorjem Boštjanom Videmškom 13:00 Od knjige se živi: promocijska kampanja – Renata Zamida 14:00 Od knjige se živi: internet in spletne aplikacije – Mitja Ličen 15:00 Filozofska Slovenija: pred izidom knjige Strel sredi koncerta pogovor z avtorjem Mladenom Dolarjem 16:00 Filozofska Slovenija: predstavitev knjige Bivanja pogovor z avtorjem Deanom Komelom KAJ SE BERE, KAJ SE PREVAJA? -STROKOVNI POSVET 10:00 - 11.30 / Konferenčna dvorana sejma Mariber, Velika kavarna Prisotnost literature jugovzhodne Evrope na nemškem knjižnem trgu in dojemljivost nemškega tržišča za to literaturo, vloga knjižnih sejmov pri promociji in prodaji pravic / dr. Thomas Sparr, Nemčija, Suhrkamp Rok trajanja prevodne knjige na tržišču: trajanje pravic in poročila tujim založbam, trendi glede nakupov in branja prevodnih avtorjev na Hrvaškem, regionalne knjižne uspešnice / Seid Serdarević, Hrvaška, Fraktura Prihodnost in trendi mreže Traduki, evropskega programa za podporo prevodov leposlovja, sodobne strokovne literature ter otroških in mladinskih del / Annemarie Türk, Avstrija, Kulturkontakt Kaj je danes sploh še knjiga? / dr. Miha Kovač, Ljubljana, Mladinska knjiga Možnosti podpore tujim založnikom pri izdajanju slovenskih avtorjev / Katja Stergar, Javna agencija za knjigo RS

19

PETEK, 22. junij 2012 Velika Kavarna) 10:00 Živa sedanjost: javna seja KOKS-a s predstavitvijo izhodišč za alternativni Nacionalni kulturni program 11:00 Promotorji: Knjiga mene briga/Samoživost revolucionarnih bojev Marte Gregorčič 12:00 Mlada mreža: pogovor z Evo Petrič, Janjo Rakuš in Natašo Kramberger 13:00 Promotorji: Večer/Predstavitev Leksikona mariborske družbe in kulture 14:00 Pogovor z Vedrano Rudan 15:00 Predstavitev knjige Živeti Katarine Majerhold – pogovor z avtorico 16:00 Življenje na dotik – Perspektive in refleksije: Sodobni evropski strahovi in njihove pojavne oblike: Robert Perišić, Marko Pogačar, Ahmed Burić, Jelena Lengold, Igor Marojević, Tibor Kerezstury 18:00 Po pesmi – pesem: Fabienne Swiatly, Mateja Bizjak Petit, Marc Lauras SOBOTA, 23. junij 2012 (Velika Kavarna) 11:00–12:00 Pravljice za dobro jutro: pripovedovanje za otroke s Pripovedovalskim varietejem 11:00 Promotorji: Beremo z Manco Košir, predstavitev knjige Vsemogočni v ogledalu Francija Pliberška in Mateje Zorko 12:00 Književna fundacija Velenje predstavlja Pretnarjeve nagrajence 2012 13:00 Promotorji: Zora A. Jurič, predstavitev Mariborske knjige 15:00 Mladi bralci: (Za)kaj brati otrokom? /Irena Matko Lukan 15:00 Promotorji: Knjiga mene briga - Izgubljeni gozd Zorana Šteinbauerja 16:00 Junaki Maribora: Igor Kenk 18:00 Junaki Maribora: Andrej Predin NEDELJA, 24. junij 2012 (Velika Kavarna) 11:00–12:00 Pravljice za dobro jutro: pripovedovanje za otroke s pripovedovalci Mariborske knjižnice 11:00 Bralcem, z ljubeznijo: predstavitev prvih leposlovnih knjig za lahko branje pri nas 12:00 Promotorji: Radio Slovenija – Arsov poetični pogovor / Poetične govorice slovenskih obrobij / Tina Kozin s sogovornikoma Markom Sosičem in Milanom Vincetičem, z violino intervenira Žiga Faganel 13:00 Junaki Maribora: predstavitev knjige Obsedenost v času krize Avgusta Demšarja 15:00 Promotorji: Vesna Milek z Borisom Cavazzo o knjigi Cavazza

78 | junij 2012


Družboslovje Vzpon historične sociologije

Iskanje izgubljenega smisla

Dennis Smith

Adam Michnik

prevod: Polona Petek Studia humanitatis, Zelena zbirka, 2011, m. v., 424 str., 28 €, JAK

prevod: Tina Podržaj in Joanna Słavińska Znanstvena založba Filozofske fakultete, zbirka Kulturna sožitja, 2012, m. v., 280 str., 24,90 €

Historična sociologija skuša prikazati razvoj družbe v času – skozi spremembe v njeni notranji strukturi in šele posledično v končnih stanjih notranjedružbenih odnosov. Izslediti želi marsikdaj ironične vzroke in posledice, združiti smer in tloris oziroma spojiti zgodovino, sociologijo ter njune znanstvene metode, ki se v marsičem izključujejo: prva opisuje dejstva, dogodke in prehode, druga se osredotoča na obravnavo stanja. Smith nadrobno pregleda razvoj panoge, obravnava delo velikih imen sociologije in širšega družboslovja, vse pa krona z osrednjim zanimanjem za preporod vede po drugi svetovni vojni, ki se je lahko zgodil po padcu fašizma in stalinizma. Pripelje nas vse do devetdesetih let prejšnjega stoletja, do samega nastanka Vzpona historične sociologije. > Žiga Valetič

Michnik (1948) je eden najbolj znanih vzhodnoevropskih družbeno angažiranih mislecev (pri nas je leta 1997 že izšla njegova knjiga Skušnjavec našega časa), ki je bil eden najbolj znanih poljskih borcev proti komunizmu, disident ter urednik prvega neodvisnega visokonakladnega poljskega dnevnika Gazeta Wyboreza. V knjigi izbranih esejev, ki so bili v tem časopisu tudi objavljeni, posega na različna (polpretekla) intelektualna in kulturna poljska področja, z različnih vidikov analizira zlom komunizma, tri poljske čudeže na prelomu osemdesetih let, ki so pripomogli k temu (izvolitev Janeza Pavla II. in njegov obisk Poljske junija 1979, avgustovska stavka Lecha Wałęse in Solidarnosti in potem še Nobelova nagrada Czesława Miłosza), osmišlja sodobno vlogo Poljske v Srednji in Vzhodni Evropi, aktualna dogajanja v njej ter vedno ambivalenten odnos Poljakov do velike sosede Rusije. Brezkompromisno pisanje svobodomiselnega intelektualca, od katerega se lahko učimo tudi Slovenci. > Samo Rugelj

Vstani Slovenija Milan Gregorič

Mladika, 2012, m. v., 320 str., 22 €

Z optimističnim podnaslovom »Iz zatohlosti tranzicije v nove čase« nam avtor, istrski publicist in gospodarstvenik (1934), ki že več desetletij popisuje dogajanje v Sloveniji, ponudi angažirano analizo slovenskega političnega polja od osamosvojitve pa vse do današnjih dni. Pogumno se postavi ob rob totalitarni preteklosti in različnim ideološkim spopadom, razčlenjuje znane afere, od JBTZ in umora Ivana Krambergerja do incidenta v Depali vasi, poda temeljna dejstva o aferi Patria, trgovanju z orožjem in povzema tudi znane slovenske tiskane medije. Posebno poglavje nameni vlogi Cerkve in kristjanov v javnem in političnem življenju, ne spregleda pa niti vseh naših predsednikov in njihovega političnega delovanja. Skozi vso knjigo veje upanje in pričakovanje, »da bo slovenski človek zravnal svoj hrbet, se otresel strahu in se pogumno pognal v boj za oblikovanje prenovljene slovenske družbe«. > Renate Rugelj

še bnej mem seh, o p j Na nje v s re č a v a r j a m o uk k i se jigami s kn

14. in 15. junij 2012 Kongresni center Hotela Slovenija, Portorož

78 | junij 2012

Adam Michnik

Nevidne evidence Taja Kramberger, Drago Braco Rotar Sophia, zbirka Teorija, 2011, m. v., 383 str., 21,80 €

V knjigi so zbrana besedila, ki sta jih avtorja napisala v zadnjem desetletju in so bila pretežno že objavljena na različnih mestih. Avtorja želita s svojim pisanjem, kot nakazuje že naslov, dekonstruirati idola tribus (idole plemena), ki so zaradi domnevne samoumevnosti postali mentalne ovire, ter vzpostaviti (antagonistično) vez med nemišljenim zgodovinopisja in kritično refleksivnim mišljenjem. Takšna drža – ki je blizu razsvetljenskemu projektu – ima po njunem mnenju daljnosežne posledice, saj ljudem omogoča zavzemanje stališč in ustrezno državljansko odzivanje. > Maša Ogrizek

KAKO KUPITI KUPCA KNJIG?

OD VSEBINE DO BRALCA

6. knjigotrška akademija

10. jubilejni kongres Knjiga na Slovenskem

Nova realnost, novi izzivi. Kupci knjig spreminjajo svoje ravnanje. Zmagovalci krize razumejo, kako se spreminjajo vedenjske in nakupne navade ljudi.

Svet založništva se je spremenil v marsikaterem pogledu, tudi v velikem zmanjšanju trga. Ne glede na to, ali gre za tiskano ali elektronsko obliko, vsebina nastaja na enak način, zanjo so potrebni avtorji, založniki in agentje.

Ingrid Celestina, predsednica Društva slovenskih knjigotržcev

Maruša Kmet, predsednica Društva slovenskih založnikov

Informacije o akademiji in kongresu najdete tudi na www.knjigar.si in www.drustvo-zaloznikov.si.

Vljudno Vabljeni! 20


Okno v svet

Stvarna literatura Sacro egoismo

bere in piše

Uroš Lipušček

Cankarjeva založba, 2012, t. v., 512 str., 37,96 €

Poznamo ga v različnih vlogah, med katerimi izUroš Lipušček stopa dolgoletno dopisniško delo iz ZDA za slovensko televizijo, ob čemer je razvil specifično poznavanje ameriškega političnega vpliva na balkanski prostor. Njegova zgodnja dela so obravnavala bližnjevzhodno politično žarišče, ki ga je opisal v knjigah o Iranu ter iransko-iraški vojni, v osnovi pa je Uroš Lipušček poznavalec obdobja prve svetovne vojne, kar je nakazal tudi v monografiji Ave Wilson: ZDA in prekrajanje Slovenije v Versaillesu 1919–1920. Njegovo najnovejše delo Sacro egoismo opisuje vzroke za tajni londonski pakt antantnih sil leta 1915 – Velike Britanije, Francije in Rusije – z Italijo, ki je gojila prikrite imperialistične načrte, in pregleda posledice tega podpisa za prihodnost slovenskega naroda. Ta je bil razpet med različne idejne struje in je stal na ranljivem prepihu nesamostojnosti, to pa v času, ko so si velike sile v samovoljnih dogovorih rezale zemljevid sveta in Evrope. Knjiga je nastala na podlagi doslej neobjavljenega diplomatskega gradiva, ne gradi na kontroverznosti ali prinašanju velikih novosti, zato pa ponuja zaokrožen pogled na pomembno zgodovinsko ero. > Žiga Valetič

Bog, vest in denar

Anselm Grün in Jochen Zeitz prevod: Maksimilijan Fras Družina, 2011, t. v., 205 str., 23,50 €

Razmišljanja samostanske­­ga eko­­­ noma Anselma Grüna, avtorja dolge vrste poljudnoteoloških dr. Anselm Grün knjig, tokrat najdemo v dialogih z menedžerjem Jochenom Zeitzom, dolgoletnim direktorjem podjetja za športno obutev Puma. Skupaj skušata v gospodarskem delovanju odkriti morebitne sledi duhovnosti, duhovno delovanje pa zveličati tudi v ekonomskem smislu. Kot zapiše dr. Ivan J. Štuhec v predgovoru, je eno od temeljnih sporočil knjige v tem, da »tako duhovnost kot vera spadata v svet ekonomije in financ«. Če to drži, je seveda smiselno pričakovati, da bodo poslovna ravnanja Cerkve vsakokrat na brezkompromisnem moralnem preizkusu tudi v Sloveniji – česar ne spregleda niti Štuhec. Iz Grünovih odstavkov veje izkustvena modrost zapovedane skromnosti, iz Zeitzovih pa kljub naboru lepo zvenečih besed, kot sta poštenje in transparentnost, sledimo svojevrstni nemoči glede uveljavljanja duhovnih »omejitev« pri poslovanju. Notranje zatočišče zato poišče v odprtosti do kulturnih različnosti v globaliziranem svetu, kar postane njegova vest. > Žiga Valetič

Ljudje kot sredstva

dr. Sašo Dolenc

What Money Can't Buy Michael Sandel Farrar, Straus and Giroux, 2012

Harvardski profesor etike v svoji novi knji­ gi opozarja, da tržni pristop sam po sebi ni­ kakor ni vrednostno nevtralen. Ko začnemo neko stvar ali storitev vrednotiti prek cene, ki jo ima na trgu, to vpliva tudi na odnos, ki ga imamo do te dobrine. Na mnogih prime­ rih z vsega sveta zelo nazorno pokaže, da se pogosto premalo zavedamo, da lahko že samo pripravljenost, da z nečim trgujemo, povsem spremeni dojemanje in vrednote­ nje te konkretne dobrine.

What Makes Your Brain Happy and Why You Should Do the Opposite David DiSalvo Prometheus Books, 2012

Knjiga predstavlja pregled sodobne znano­ sti o delovanju možganov, hkrati pa je tudi nekakšen priročnik za njihovo uporabo. Av­ tor nam s pomočjo zanimivih primerov po­ kaže, kako se lahko izognemo mnogim te­ žavam, v katere nas pripelje slepo zaupanje temu, kar nam možgani spontano ponuja­ jo kot najboljšo izbiro. Kot pove že naslov knjige, takojšnja uresničitev naših želja po­ gosto ni najboljša pot do dolgoročnega za­ dovoljstva.

Screen Time

Tea Logar

Krtina, zbirka Krt, 2012, m. v., 180 str., 22 €, JAK

V delu Ljudje kot sredstva doktorica filozofije Tea Logar zaorje v globlje plasti spolzkega pojma »izkoriščanje«, s katerim skušajo razžaljeni, prizadeti in pravičniki pojasniti svoj položaj v odnosu do izkoriščevalcev. Toda izkaže se, da gre pri tem lahko za površinsko umevanje odnosov znotraj družbe posameznikov, ki zmorejo svoje položaje pojasniti šele v konkretnejših medosebnih stikih. Avtorica se prek petih poglavij poda na iskanje ustreznejše teorije izkoriščanja, tako da se najprej ustavi pri vprašanju soglasja, ki ga izkoriščani poda k izkoriščanju, nato predela etično sporno okoriščanje z ranljivostjo, preide na moralna in filozofska izhodišča v povezavi s konkretnimi medčloveškimi interakcijami in sklene s sintezo, ki nas izkoriščanja morda celo ubrani – z ene in z druge strani. > Žiga Valetič 21

Lisa Guernsey Basic Books, 2012

V današnji dobi, ko se otro­ ci prej naučijo prižigati te­ levizijo in uporabljati ra­ čunalnik kot voziti kolo, se starši pogosto sprašujemo, kakšna je prava mera časa, ki ga otroku pustimo, da ga dnevno preživi pred zaslonom. Avtorico knjige je to vpra­ šanje tako prevzelo, da je prebrala na kupe strokovne literature in se osebno pogovori­ la z znanstveniki, ki se ukvarjajo s tovrstni­ mi vprašanji. 78 | junij 2012


Arhitektura Arhitektura

Andrew Ballantyne; prevod: Nataša Velikonja Krtina, zbirka Kratka, 2012, m. v., 128 str., 14 €, JAK

Na potovanjih po tujih deželah so ogledi stavb in mestnih četrti poleg muzejev najpogosteje na turističnem programu. Akropola, Kolosej, katedrale, gradovi, palače ter protokolarni in vladni objekti so najdražje stvari, ki so jih ustvarile civilizacije, in čeprav se ogromni stroški pri njihovi izgradnji zdijo nekaj neracionalnega, se tistih skupnosti, ki tega niso storile, po navadi niti ne spominjamo (vsaj v arhitekturnem smislu ne). Ker so v stavbe ujeti različni vidiki človeškega življenja, od materialov, konstrukcije in tehnične izvedbe do oblike, lokacije itn., arhitektura lahko osvetljuje slehernega od njih, od zgodovinskega do funkcionalnega. Priročnik tako poskuša najti ravnovesje med arhitekturnim slovesom stavb in njihovo praktičnostjo, pri tem pa ves čas opozarja na kulturni pomen stavb – od piramid pa do sydneyjske operne hiše, ki je stala 15-krat več, kot je bilo sprva predvideno, a se je po odprtju takoj zasidrala v kolektivni človeški spomin. > Samo Rugelj

78 | junij 2012

Misleča roka Juhani Pallasmaa

prevod: Polona Petek Studia humanitatis, zbirka Varia, 2012, m. v., 200 str., 25 €

Nasprotja se ne le privlačijo, tem­več v prvi vrsti oplajajo; tako kot je človeška družba del narave, tako nekatere eksistencialne potrebe terjajo vnanje odgovore. Arhitekt finskega rodu Juhani Pallasma je s prvo knjigo Oči kože: Arhitektura in čuti prepletel uporabnost z umetniškim, človekovo čutilno zaznavnost pa z neizogibnostjo posvetnega in nepričakovano dosegel, da je knjiga postala učno priporočilo študentom arhitekture po vsem svetu. Tudi v Misleči roki nadaljuje z zgoščenim in nazornim raziskovanjem telesa oziroma enega najbolj zapletenih in vsestransko uporabnih udov – človeške roke, ki jo uzira s praktičnega, fiziološkega, mišljenjskega, emotivnega in kulturnega vidika. Vse z odkritim namenom uživanja v umetnosti. > Žiga Valetič

22

Kongresni trg; Cerkev sv. Mihaela na Ljubljanskem barju Barbara Žabota; Damjan Prelovšek Založba ZRC, zbirka Umetnine v žepu, 2011, m. v., 80 str., 8 € (vsaka)

Umetnine v žepu je knjižna zbirka, s katero Umetniškozgodovinski inštitut Franceta Steleta pri ZRC obdeluje različne slovenske umetnostne spomenike. V prvih treh knjižicah so pokrili NUK, spomenik revolucije Draga Tršarja in Cukrarno, zdaj sta se jim pridružila še dva naslova. V prvem nas zgodovinarka in arhivistka Barbara Žabota popelje po ljubljanskem Kongresnem trgu, po zgodovini tega prostora, njegovem večkratnem preoblikovanju, spreminjanju njegovega imena ter po stavbah, ki ga obkrožajo. V drugi pa nas poznavalec Plečnikovega opusa Damjan Prelovšek popelje na Ljubljansko barje in v Plečnikovo cerkev sv. Mihaela. Oriše nam dolgo pot do njene realizacije, prek nje interpretira Plečnikov odnos do transcedence in cerkev umesti znotraj Plečnikovega opusa sakralne arhitekture. Obe knjižici sta seveda tudi bogato ilustrirani. > Samo Rugelj


Tudi izšlo s podporo JAK

Voda

Barbara Simoniti KUD Apokalipsa, zbirka Apokalipsa, 2012, m. v., 84 str., 15 €, JAK

Gre za četrto pesniško zbirko avtorice, ki piše tudi kratko prozo in pravljice. Pesmi imajo vse enako število vrstic in valovijo okoli motiva vode, njihovo sporočilo pa se dotika občutkov ujetosti, čakanja in hrepenenja.

Prebežniki v viharju Ferruccio Gambino; prevod: Polona Mesec Sophia, zbirka Teorija, 2011, m. v., 223 str., 19,20 €, JAK

Italijanski profesor sociologije dela v tej aktualni knjigi analizira evolucijo kapitalističnih družbenih odnosov v zadnjih desetletjih. Ekonomske migracije kot postkolonialno podrejanje, s katerim razvite in industrializirane države izkoriščajo poceni in brezpravno delovno silo.

Slovensko tehniško izrazje Andrej Šmalc, Jakob Müller Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011, t. v., 320 str., 34 €, JAK

Priročnik je namenjen učiteljem in drugim strokovnjakom, študentom in dijakom tehniških šol, prevajalcem tehnične literature in uporabnikom tehničnih izdelkov, da bi lažje razumeli tehnično izrazje, ter jezikoslovcem, ki se ukvarjajo s tehniškimi jeziki.

Sodobni pravopisni priročnik med normo in predpisom Helena Dobrovoljc, Nataša Jakop Založba ZRC, 2011, m. v., 272 str., 19 €, JAK

Osnovni namen pravopisa je v pravilih podati sistemski opis zapisovalnih sredstev in jih konkretizirati ob izbranem naboru besed. Pričujoči priročnik nam odstira poglede na problematiko stalno spreminjajočega se jezika in išče nove poti premoščanja dejanskega in pravopisno pravilnega jezika.


Psihologija in duhovna rast

EFT – tehnika doseganja čustvene svobode za telebane Helena Fone; prevod: Nina Frua Pasadena, 2012, m. v., 308 str., 24,95 €

Prepoznavna zbirka »za telebane« že dolgo ne rešuje več samo različnih računalniških zagat (DOS za telebane, Windows 7 za telebane itn.), pač pa posega tudi na področje gospodinjstva, urejanja financ, prehrane, telesne vadbe in boljšega duševnega počutja (med drugim Depresija za telebane, Premagovanje anskioznosti za telebane, Seks za telebane itn.). EFT (angl. Emotional Freedom Techniques) je energijska zdravilna tehnika oz. terapija, ki jo je razvil Dr. Callahan, kognitivni psiholog in psihoterapevt, temelji pa na vplivu kitajskih meridianov na človekova čustva. Tehnika je primerna za premagovanje fobij, strahov, nespečnosti, stresa, motečih navad itn., njen osnovni postopek pa je tapkanje določenih meridianskih točk in izgovarjanje besed, s čimer se ponovno uravnovesi energijski sistem telesa. Priročnik, ki nas uči: »Dajte čustvom prosto pot, povrnite si ravnovesje in negativne misli spremenite v pozitivna dejanja.« > Renate Rugelj

Uvod v razvojnopsihološko diagnostiko Maja Zupančič in Matija Svetina Znanstvena založba Filozofske fakultete, zbirka Razprave FF, 2012, m. v., 224 str., 19,90 €, JAK

Avtorja, domača profesorja za razvojno psihologijo, sta skozi več tematskih poglavij obravnavala najpomembnejša dognanja v zvezi z ocenjevanjem otrok, mladostnikov in odraslih v Sloveniji in po svetu. V obsežni študijski monografiji sta ponudila celovit pregled trenutnega stanja razvojnopsiholoških raziskav, razložila sta osnove diagnosticiranja in tehnike psihološkega ocenjevanja otrok, analizirala splošna pravila in pregledala praktične probleme, ki pri tem nastajajo. Knjiga je namenjena psihologom, ki delajo na področju izobraževanja v zdravstvenih in svetovalnih ustanovah, zainteresiranim staršem, monografija pa je tudi nepogrešljivo gradivo za študente psihologije. > Renate Rugelj

Nebesa so resnična Todd Burpo in Lynn Vincent; prevod: Maja Šturm CFA, 2012, m. v., 184 str., 16,90 €

Resnična zgodba o štiriletnem fantku, sinu pastorja majhnega mesta v Nebrasci, ki naj bi med operacijo slepiča zapustil svoje telo in izkusil delček nebes. Operacija je uspešna, fantič pa šele leto kasneje med družinskim izletom staršema omeni svoje doživetje: sedenje Jezusu v naročju, srečanje s svojo nikoli rojeno sestro ter s pradedkom, ki ga nikoli ni poznal. Izredno berljivo napisana simpatična zgodba, ki jo kot resnično sicer lahko vzamemo z zrncem soli, lepo predstavi ljubezen staršev do otrok, krščansko skrb za sočloveka ter otroško nedolžno perspektivo sveta in nebes. > Vesna Paradiž

Dva koraka po mokri mivki Anne-Dauphine Julliand; prevod: Lucija Rifel Družina, 2012, m. v., 176 str., 19,90 €

Naslov izpričuje mesto, kjer se vse začne, na mokrem pesku, kjer avtorica opazi, da je s hojo njene hčerke nekaj narobe. Po številnih pregledih je podana diagnoza: Thais ima redko genetsko bolezen in pred seboj le še nekaj mesecev življenja. Mati ji obljubi, da bodo ti meseci krasni. Anne-Dauphine Julliand je hčerkino zgodbo sprva zapisala zase, za moža in druge otroke, a se je po izjemnem odzivu bližnjih prijateljev odločila za knjižno izdajo, s katero je ljudem želela sporočiti, da kljub preizkušnjam, bolezni in smrti lahko praznuješ in ljubiš življenje, samo sprejeti ga moraš takega, kot je. > Vesna Paradiž

Bojna pesem mame tigrice Amy Chua; prevod: Mateja Črv Sužnik in Miha Sužnik Zala, 2012, t. v., 248 str., 27,99 €

Zahodni svet morda nikoli ne bo razumel vzhodnjaškega principa vzgajanja otrok, kar je najbrž tudi razlog, da je knjiga ob izidu leta 2011 dvignila toliko prahu, ki se še do danes ni polegel. V humorno napisanem romanu avtorica razkriva svoje ekstremne prijeme starševstva, s katerimi je svoji hčerki želela vzgojiti v stereotipno uspešna otroka, čeprav je s tem kršila kar nekaj človekovih pravic, kot jih priznava demokratična družba. Hitro in tekoče branje, v katerem boste spoznali, da vsi spodobni starši želijo samo najboljše za svoje otroke. Le da imajo Kitajci popolnoma drugačne ideje, kako to doseči. Kontroverzno! > Vesna Paradiž


Buklina literarna kronika

Srečanje s pisateljico Janjo Vidmar, Bralnice pod slamnikom, 15.–22. maj 2012

Jorge Bucay na obisku v Sloveniji, 22. –24. maj 2012

foto: Luka Uršič

Dr. Lejla Kažinić Kreho in dr. Marjan Simčič; Modrijanova knjigarna, 23. maj 2012

Dr. DejanVerčič, dr. Aleš Debeljak in Janez Škrabec (Riko); predstavitev knjige Kultura in odnosi z javnostmi, FDV, 29. maj 2012

Samo Vadnov, dr. Miha Kovač, Jure Preglau, mag. Aleš Pogačnik in Slavko Pregl; okrogla miza Akademska knjiga najde pot, sejem akademske knjige Liber.ac, 15.–17. maj 2012

25

78 | junij 2012


Priročniki

Prehrana 21. stoletja za moške

Okusi Sredozemlja prevod: Mojca Vodušek Cankarjeva založba, 2012, t. v., 504 str., 59,96 €

Lejla Kažinić Kreho

prevod: Stanka Rendla Modrijan, 2012, m. v., 216 str., 34,90 €

Vsi dobrojedci ste povabljeni na kulinarično popotovanje, na katerem slastni recepti dišijo po francoski kuhinji, čudovite fotografije pa vabijo k italijanskim specialitetam, kjer se mešajo bogati maroški okusi in pozornost vzbujajo drzne španske kombinacije. Štiri sredozemske dežele skozi 250 receptov ponujajo najboljše, kar premorejo na tem področju, in samo od vas je odvisno, ali vas bolj pritegnejo hrustljave bruskete z jajčevci, bobova juha ali čebulna pita. Veliko novih idej za pisane prigrizke, okusne juhe, zelenjavne in morske jedi vas bo zagotovo zvabilo za štedilnik, morda pa celo na čisto pravo potovanje. Saj res, ali veste, katere so najbolj priljubljene sladice v Maroku? Lahko se lotite peke, ali pa se odpravite tja in jih preizkusite na uličnih stojnicah. > Renate Rugelj

O tem, da lahko z uživanjem pravilne hrane moški krepijo svojo plodnost in moškost, ohranjajo vitkost in preprečujejo najpogostejše moške bolezni in težave, se sicer precej govori, vendar sistematično napisanega v knjigah ali prispevkih ni prav veliko. In tako smo ženske, ki navadno skrbimo za družinsko prehrano, zelo vesele, da je priznana hrvaška zdravnica in nutricionistka po uspešnem priročniku za ženske pripravila tudi nabor jedi in receptov za moške. Kaj je torej priporočljivo, da jedo fantje v najstniških letih, kaj morajo uživati moški pred športnimi napori in po njih, katera hrana povečuje njihovo ustvarjalnost, kakšni so napitki za boljši spomin in seveda, kateri so priporočljivi afrodiziaki za moške itn. Preprost in sprejemljiv dokaz, da je hrana (tudi za moške) lahko užitek in zdravilo obenem. > Renate Rugelj

Planinski izleti za 4 letne čase 2

Športni ribolov in ribje jedi

Andrej Praznik; fotografije: Andrej in Ana Praznik Družina, 2011, m. v., 232 str., 16 €

Stane Omerzu Kmečki glas, 2012, m. v., 136 str., 19 €

Po tridesetih letih smo Slovenci končno dobili novo knjigo o športnem ribolovu, kar je seveda dobrodošlo ob dejstvu, da je Slovenija s svojim vodnim izobiljem za ribiče pravi raj. V priročniku so predstavljene osnove športnega ribolova, od splošnih napotkov, kako postati ribič, načinov ribolova ter pripadajočega pribora do predstavitve različnih rib, ki jih ribiči najraje lovijo v Sloveniji. Delo smiselno zaokrožujejo izbrani recepti ribjih jedi: bralec tako dobi celostno sliko, ki zajema tako pripravo na ribolov kot pripravo samega ulova. Knjiga bo v veselje vsem ribičem, tako izkušenim kot začetnikom. > Vesna Paradiž

Andrej Praznik je v nadaljevanju Planinskih izletov iz leta 2007 zbral prispevke, ki jih sicer redno objavlja v tedniku Družina, in nanizal novih 52 izletov, po enega za vsak teden v letu. Avtor izlete deli po primernosti glede na letni čas, praktičnim zapisom pa dodaja še osebno doživljajsko noto, recimo, da se sredi poti na Lisco »nebo nenadoma obarva zamolklo modro«. Spomladi sledi cvetju, poleti se vzpenja na skalnate vrhove, jeseni se potaplja v barvite gozdove, pozimi pa ubira krajše poti za mrzle dni. In ko si zaželite izleta, boste v njegovi knjižici prav gotovo našli pravšnjega! > Vesna Paradiž

Brez skrbi, kar naprej!

Okrasni vrt od januarja do decembra

Nikolaj Pečenko … [et al.] Pasadena, 2012, m. v., 294 str., 24,90 €

Marjetka Hrovatin Kmečki glas, 2012, m. v., 180 str., 12,50 €

Izvirni domači priročnik za spoznavanje z računalnikom in internetom skuša starejše na preprost in razumljiv način spoznati s skrivnostmi in priložnostmi virtualnega sveta. Za začetek se bodo lahko naučili osnovnega dela z računalnikom, od uporabe miške in USB-ključev do namestitve različnih programov. Ko bodo usvojili osnove, pa jim priročnik omogoča, da se neustrašno spoprimejo z elektronsko pošto, začnejo spoznavati prijatelje prek socialnih omrežij, se naučijo uporabljati spletne banke itn. Nasveti so koristni in uporabni ne le za starejše, temveč za vse računalniške začetnike! > Vesna Paradiž

78 | junij 2012

Pregledni priročnik po koledarskih mesecih prinaša napotke za opravila, ki bodo vsem navdušenim vrtnarjem omogočila uspešno delo z okrasnimi rastlinami. Izvedeli boste vse osnovne zakonitosti in številne drobne zvijače, s katerimi lahko vaš okrasni vrt od januarja do decembra žari v vsem svojem sijaju. Med drugim vam bo postalo jasno, zakaj trajnic jeseni ne porežemo čisto do tal in grmovnic ne gnojimo z dušikom septembra, kje je najbolj primeren prostor za sajenje vrtnic in kaj storiti, da bomo s svojo trato zadovoljni vse dni v letu. > Renate Rugelj

26


Rubriko pripravlja:

Svet je vasica, kaj je naslednje? tokrat piše: Vojko Zadravec

Vojko Zadravec

V dneh, ko nas otroci opazujejo, kako prikovani pred televizorji opazujemo svet in dogajanje v njem, sem naletel na imenitno domačo poučno knjigo Kako so videli svet (Lucija in Damijan Stepančič. Miš, 2011). Avtorja sta v njej z besedo in sliko oblikovala 46 »razglednic«, s katerimi predstavljata svet ljudi od prvih civilizacij pa vse do današnjega dne, ko pravimo, da je ves svet ena sama »globalna vas«. Zadnja »razglednica« me je spomnila na vznemirljivo slikanico Če bi bil svet vasica (David J. Smith; ilustracije: Shelagh Armstrong; prevod: Miha Sužnik. Zala, 2011). Ob podobah Chagallovske mehkobe in barvitosti avtor predstavlja sodobni svet, preveden v predstavljivo velikost vasi s 100 prebivalci. (Pomislil sem, kako bi našim otrokom v tej slikanici poiskal Slovence: zamislite si 100 takih vasi; samo v treh od stotih bi našli po enega Slovenca!). Na koncu avtor zapiše nekaj nasvetov za spodbujanje zanimanja otrok za zemljepis in naš planet, med spodbudami pa omenja družabno igro kaj je naslednje. Z mislijo na globalno vas grem med novejše knjige in začnem igro izbir. Najprej me zanima, kako je videti čas, skrčen na eno vasico: izluščita se mi dve dobi. Prva predstavlja čas, ko se prebivalci borijo z bogovi in je pot mnogo pomembnejša in boj bolj časten kot cilj. To je čas nesmrtnih junakov, kakor jih opisuje Troja (Ludvik Vogel; ilustracije: Ivan Mitrevski. Ark, 2011. Zbirka Zgodovinski roman za otroke). To je jasno in spretno povzeto besedilo Homerjeve Iliade, ki mu avtor na koncu doda abecedni opis bogov in junakov tega epa. Druga predstavlja čas, ko se prebivalci borijo sami med seboj. V tem času je pomemben cilj, poti do cilja in boja zanj pa nimajo posebne časti in cene, dovoljena so vsa sredstva. Na koncu slavijo ideje, ki mnogokrat »jedo« svoje lastne junake. O tem pripoveduje knjiga Jean-Pierre pred Bastiljo (Giacomo Vittorio Paolozzi; ilustracije: Gianni Peg; prevod: Teo Šinkovec. Ark, 2011. Zbirka Zgodovinski roman za otroke). Na isto temo izberem še odličen zgodovinski roman Rdeča ogrlica (Sally Gardner; prevod: Nataša Grom. Dob pri Domžalah: Miš, 2011). Rdeča ogrlica nam ponuja iztočnico za kaj je naslednje – kako je videti v tej globalni vasi naše skupno življenje, posebno v tistem kotu, kjer se stiskamo Evropejci (v vasi stotih nas je trenutno enajst). Od daleč je naš kot kakor prekrit s svetlobnim utripanjem potrošne idile, pod to meglico pa se nakuhava vsakršno nasilje. V knjigi Jaz sem Jack (Susanne Gervay; ilustr. Cathy Wilcox; prevod: Alenka Urh. Vodnikova založba (DSKG), 2011. Zbirka Modra pomaranča) avstralska pisateljica z veliko mero občutljivosti in optimizma pripoveduje o nasilju v šolah, ustrahovalcih in njihovih žrtvah. Nevarnejšo stopnjo družbenega nasilja nam predstavlja trilogija Igra lakote, (Arena smrti; Kruto maščevanje; Upor (Suzanne Collins; prevod: Kristina Dečman in Lidija Cerk. Koleda, 2011; 2012). V izmišljeni državi, nastali na ruševinah ZDA, oblast obvladuje svoje državljane z neposrednim prenašanjem krutih gladiatorskih iger, v katerih morajo nastopati z žrebom določeni njihovi otroci. Kot britev ostro pa nam »nasilno nemoč« soočanja z nasiljem predstavlja angleški pisatelj in ilustrator v knjigi Miši (Gordon Reece; prev. Meta Osredkar. Miš, 2012. Zbirka Bisernice). Poleg do otopelosti prignane človekove nemoči v okolju brezčutnih ustrahovalcev, v katerem se mati in hči na šokanten način upreta nasilju, ta knjiga odpira še en, v sebi nasprotujoč si vidik sodobne družbe: odnos do žensk. Miši torej uvajajo v igri kaj je naslednje žensko. Angleška pisateljica v romanu Tehanu: četrta knjiga Sage o Zemljemorju (Ursula K. Le Guin; prevod: Dušan Ogrizek. Mladinska knjiga, 2011. Zbirka Srednji svet) zaokroži svojo literarno mojstrovino in epski obračun z nasiljem nad ženskami. Svojevrsten pomen ima ženska v odlični trilogiji Hrup in kaos (Na begu; Zakaj in zato (Patrick Ness; prevod: Andrej Hiti Ožinger. Mladinska knjiga, 2011. Zbirka Srednji svet), kjer neznosen hrup utiša samo prisotnost ženske. Svet brez žensk ni le fantastičen scenarij knjige Hrup in kaos, ampak v različnih odtenkih pušča sledove skozi vso človeško zgodovino in vse

kaže, da tudi naša doba ne bo minila brez teh ostankov. Poživljajoče humorno in brez prisile poučno je delo švicarskega striparja Življenja Marie Curie: žena v zgodovini kemije (Raphaël Fiamming; prevod: Alojzij Franc Kodre. DMFA – založništvo, 2011. Presekova knjižnica), kjer nam avtor v zgodovinskih skicirkah predstavi napredovanje znanosti od Aristotela do danes in vlogo žensk pri tem. Če združimo metodo, s katero nam prikazuje svet slikanica Če bi bil svet vasica, in zadnje poglavje stripa o Življenjih Marie Curie, potem bi opazili, da morata v tej globalni vasi dva od 31 Azijcev iskati nevesto pri drugih narodih, ker … to neprijazno dejstvo poiščite v stripu raje sami. Govori o otrocih. In otrok bo torej »naslednje« v igri kaj je naslednje: v naši globalni vasi vedno več otrok prevzema naloge in vloge staršev. Odrasli kakor otopeli zrejo v velike cilje, v katere ne verjamejo več, otroci pa se, kakor da še nosijo v sebi homerski čas junakov, z manj preračunljivosti spopadajo s potjo. V romanu Moje vzporedno življenje (Johan Unenge; prevod: Danni Stražar. Miš, 2011. Zbirka Srečanja) švedski stripar pripoveduje o Mattiasu, običajnem švedskem najstniku, ki se nenadoma znajde v blodnjaku nasprotujočih si interesov virtualnega in resničnega, domačih, mesta, prijateljev in nazadnje svojih čustev. Težko je razsojati med športom in kulturo, odvečnimi priseljenci in dobrodošlimi zvezdniki, logiko knjižničarke in logiko policista, strpnostjo in nestrpnostjo na obeh straneh ter pri tem skrivati vrstnika, ki ga ulica preganja zaradi njegovega porekla. Podobno vlogo v nasprotujočih si interesih družbe in izgubljenosti staršev prevzema najstnica Lou v romanu No in jaz (Delphine de Vigan; prevod: Alenka Moder Saje. Mladinska knjiga, 2012. Zbirka Odisej), ki v svoji osamljenosti na pariški železniški postaji sreča brezdomko No in se nanjo naveže. Prepričljiva pripoved razkriva neuničljivo in nepreračunljivo otroško voljo pomagati nekomu, da ne bi bil na poti sam. Sam – končna izbira moje igre kaj je naslednje. To bo pogled na svet, ki je v nas samih – in prav iz nas nastajajo in so odvisni vsi našteti in nenašteti pogledi na naš planet. Avstralski slikar in pripovednik nam v slikanici Rdeče drevo (Shaun Tan; prevod: Vesna Česen. Ebesede, 2012) odpre galerijo pogledov v naš intimni svet misli, samote in upanja. Tanova umetnost vabi tistih 100 v globalni vasi v neskončno velik in pisan svet, ki ga ustvarja pripoved in ki nas edina pomirja in dela ljudi.

27

78 | junij 2012


Branje za mladino Priročnik za punce. Počitnice; Jahanje

Upor

ilustracije: Colonel Moutarde prevod: Metka Kralj; Vesna Habula Tehniška založba Slovenije, 2012, pt., v., 128 str., 24,99 € (vsaka)

prevod: Kristina Dečman in Lidija Cerk Koleda, serija Igre lakote, 2012, t. v., 416 str., 32,90 €

Suzanne Collins

Štiri izkušene ljubiteljice konj bodo vse male navdušenke vpeljale v čudoviti svet teh bistrih štirinožnih živali in jih skozi poučne prigode zlahka naučile »konjskega jezika«. Humorne in nazorne ilustracije prikazujejo, kako je treba konja skrtačiti, pognati v galop, napraviti konjeniški vozel, stopiti v manežo in še marsikaj zabavnega. Priročniku je dodana spominska knjiga in dnevnik za zapisovanje prvih izkušenj v sedlu. Podobno je sestavljen tudi knjižni paket Zabavne počitnice, ki nudi kopico uporabnih nasvetov za ustvarjalne urice na plaži, v hribih ali med počitniškim raziskovanjem tujih krajev. Izdelovanje unikatnih lasnih sponk, letečega zmaja, izvirnih majic in pisanih čutaric lahko obogati marsikatero počitniško urico vaših osnovnošolcev. > Renate Rugelj

Napeta in čustvena trilogija Igre lakote o šestnajstletnem dekletu Katniss, ki se mora udeležiti resničnostnega šova distopične prihodnosti, kjer se udeleženci med seboj spopadejo na življenje in smrt, je med bralci sprožila tolikšno navdušenje, da je filmska priredba prve knjige precej nad pričakovanji napolnila kinodvorane. Zanimanje za trilogijo je ob filmu prešlo tudi k nam, saj se je prevod prvega dela trilogije zavihtel na vrh lestvice najbolje prodajanih knjig v slovenskih knjigarnah. Zaključna knjiga Upor spopad iz arene postavi na nivo vse države. Katniss se znajde v vlogi simbola upornikov, pri tem pa spozna, da je postala ujetnica dogodkov, nad katerimi nima nadzora. > Aleš Cimprič

Rdeče drevo

Prikazni in pripomočki

Shaun Tan; prevod: Vesna Česen eBesede, 2012, t. v., 32 str., 19,90 €

Marcus Sedgwick; ilustracije: Pete Williamson prevod: Meta Osredkar Miš, zbirka Krokarščine, 2012, t. v., 271 str., 25,95 €

Večkrat nagrajena slikanica je delo priznanega avstralskega umetnika, ilustratorja in pisatelja, katerega Zgodbe iz oddaljenega predmestja (Miš, 2010), poznamo tudi v slovenščini. Eksperimentalna zgodba z brezimno rdečelaso deklico odraža različna človeška občutja, od malodušja, nerazumevanja, osamljenosti in drugih temnih trenutkov, vse do konca, kjer se nenadejano pojavi nekaj upanja. Čudovito domišljijsko potovanje. > Renate Rugelj

Pred vami je še ena zabavna Krokarščina izpod peresa Marcusa Sedgwicka in z duhovitimi ilustracijami Peta Williamsona. V gradu Dugorokih se dogajajo nenavadne reči. Ko Grižavec in njegova opica Stari v južnem krilu gradu vidita duha, se prestrašita tako zelo, da Grižavcu več dni stojijo lasje pokonci, Stari pa postane neverjetno pohleven. Še krokarju Edgarju ne nagaja več. In ko vedno več prebivalcev gradu najdejo belih kot stena, Edgarju ne preostane nič drugega, kot da skupaj s Kresnico poskuša stvarem priti do konca. > Majda Peklaj

Izdaja Ursula Dubosarsky prevod: Tamara Bosnič Miš, zbirka Srečanja, 2012, t. v., 184 str., 26,95 €

Mladinski roman je postavljen v Sydney v leto 1967 in pripoveduje zgodbo o enajstih sošolkah, ki jim učiteljica skrivnostno izgine sredi šolskega izleta. Nenavadno ni samo njeno izginotje, temveč vse okoliščine, ki so do njega vodile: od pesnika Morgana, s katerim se je učiteljica med poukom skrivaj srečevala, do jame, kamor jih je ta peljal tega dne, in učiteljičinega obnašanja, saj je učenke na dan izginotja peljala v park, da bi premišljevale o lastni smrti. Srhljivo ozračje pripovedi (nenaključno) spominja na avstralsko klasiko, roman Piknik pri Hanging Rocku (ki je tudi pravkar izšel v slovenščini), in mladim bralcem ponuja napeto branje. > Vesna Paradiž

Mulca Andreas Steinhöfel; ilustracije: Tanja Komadina prevod: Neža Božič Mladinska knjiga, zbirka Pisanice, 2012, t. v., 172 str., 22,95 €

že od 5,70 € + ddv

Zabavne dogodivščine navihanih mulcev iz naslova, Andreja in Domna, bodo med počitniškim branjem navdihnile marskaterega otročaja. Nekega dne sta nadebudneža med zimskimi norčijami s sankami pristala v mrzlem potoku, spet drugič sta s prijatelji vdrla v sosedovo klet, da bi razkrila sosedove morilske namene, ali pa povzročijo pravo zmešnjavo preoblečeni v Miklavža. Res nikoli jim ni dolgčas. > Renate Rugelj

SPROŠČENO V POMLAD S POLO MAJICAMI RUSSELL ! Pokličite nas za brezplačen katalog! Ponudba velja za pravne osebe in društva.

78 | junij 2012

UMco d.d., Leskoškova 12, Ljubljana tel: 01/520 18 30, faks: 01/520 18 40 info@umco.si, www.umco.si

28


Otroške knjige

Sončni kralj; Kraljica Sončnica

Renate Rugelj

Nina Kokelj; ilustracije: Marko Rop Pivec, 2012, t. v., 24 str., 18,90 € (vsaka)

Prehod otrok iz vrtca v šolo ne pomeni vedno prekinitve čarobnega otroštva, je pa to eden od mejnikov, ki si ga zapomnijo tako starši kot otroci. Da bi za vaše nadebudneže ti spomini ostali kar najlepši, je poskrbela pisateljica Nina Kokelj, ki je spisala dve prisrčni pravljici o čarobnih letih pred vstopom v šolo. Takrat petletnikov svet predstavljajo njegovi starši, priljubljene igrače in domišljijski junaki, petletnice pa se počutijo kot kraljice na velikih rdečih vrtiljakih. Domiselni in prijazno ubesedeni zgodbi (ena za dečke, druga za deklice) lepo dopolnjujejo prisrčne ilustracije in zlato voščilo.

Rdeča kapica; Trije prašički ilustracije: Andrea Petrlik; prevod: Živa Hren Tehniška založba Slovenije, 2012, t. v., 10 str., 11,99 € (vsaka)

Klasični pravljici v sodobni preobleki mladega bralca spodbujata k dodatni interakciji s knjigo. Z zabavnimi slikovnimi magneti lahko nadebudneži sami dopolnjujejo dobro znane zgodbice o Rdeči kapici, babici, hudobnem volku in treh naivnih prašičkih, ki so se podali v svet. Magnetne glavne junake lahko po mili volji premikamo po knjižnih straneh in pravljico postavimo tudi v bolj neobičajne dimenzije.

Škrat zguba in kameleon Jelka Godec Schmidt Mladinska knjiga, Cicibanova zbirka, 2012, t. v., 31 str., 19,95 €

Slikanica prihaja v slovenski in angleški različici, namenjena pa je tako spoznavanju slovenske dežele kot tudi urjenju vizualnih spretnosti. Škrat Zguba, ki rad potuje in nosi visok klobuk, najde v vsakem kraju nove prijatelje, mi pa jih moramo poiskati v komaj pregledni množici likov in obrazov, ki se eden ob drugem tarejo ob rekah, na jezerih, v zasneženih hribih, na mestnih trgih ali v gozdu. > Žiga Valetič

Nogomet Jim Kelman; ilustracije: Lee Montgomery; prevod: Gregor Sever Tehniška založba Slovenije, 2012, t. v., 12 str., 19,99 €

Za vse male nogometne navdušence je pred in med letošnjim evropskim prvenstvom na voljo najnovejša (pop-up) zgibanka s pravili najpomembnejše postranske stvari na svetu. Izvedeli boste, kakšne so pravilne dimenzije igrišča, kje mora stati gol, kakšna je obvezna oprema ekipe, vratarjev in sodnikov, kdaj je zadetek veljaven, kako se izogneš ofsajdu, kakšni so prekrški in kazni, kdaj pride do prekinitve igre, kako se izvaja avt in vse drugo, kar mora vedeti mladi igralec ali navijač.

Larina skrivnost Helena Kraljič; ilustracije: Maja Lubi Morfem, 2012, t. v., 20 str., 18,53 €

Tri dni pred vstopom v šolo simpatično Laro tarejo resne skrbi. Zaveda se, da je drugačna kot običajni otroci, njen očka pravi, da se v njenih možganih včasih pojavi električni izbruh in pride do kratkega stika. Zato jo skrbi, kako bodo sošolci in učitelji sprejeli njeno drugačnost. Prisrčna zgodbica, ki privabi solze na oči, je delo domače avtorice in otrokom in odraslim ponuja lažje razumevanje epilepsije.

Dogodivščine medvedka Maksa Marija Krajnc Bird Publisher, 2012, elektronska knjiga, 60 str., 8,99 €

Pravljice in pripovedke babe Marije (izšle so kot e-knjiga v e-knjigarni Ptica) nam predstavljajo vsakdanje prigode naslovnega junaka medvedka Maksa, njegovega bratca Miha in njunih prijateljev. Izmislila si jih baba Marija (Marija Kranjc) med druženjem z vnuki, ki so prispevali tudi simpatične otroške ilustracije. Velike tiskane črke omogočajo, da z vašimi malčki skupaj preverite kako je Maks postal pilot, obiskal zobozdravnika, se prvič peljal z balonom, začel hoditi v šolo in še marsikaj ...


Knjiga in moje življenje Najpopolnejši predmet sveta Tina Vrščaj

piše: Tina Vrščaj

Tako tesno sem povezana s knjigami, da tudi sama postajam ena izmed njih. Število mojih strani se iz dneva v dan povečuje.

Na začetku stoji poglavje Otroštvo, ko sem doma razglašala, da bom zdravnica, odvetnica, učiteljica ali kaj podobno sprejemljivega in ce­ njenega, in s tem osrečevala starša. Kadar sta me zagledala z zvez­ kom v roki, v katerega sem neprestano nekaj beležila, ali ko sta ugo­ tovila, da sem ves dan vrgla v prazno z branjem knjig, sta se temu sprva le čudila. Malo ju je seveda tudi skrbelo, da hčerka ne bi skre­ nila s prave poti v preveč umetniške vode – kajti umetnik je evfemi­ zem za norca ali lenuha. Ko sem v osnovni šoli pisala otroške zgod­ be o hrčkih in potepuhih ter pogodbe o domačem življenju in svojih pravicah, ko so se mi za časa gimnazije v kotu začeli kopičiti dnev­ niški zvezki in ko sem potem izbrala študij primerjalne književno­ sti, sta starša še vedno samo dobrohotno zmajevala z glavo. A odkar sem se samozaposlila v kulturi, sta se najbrž zavedla, da sta me prav s svojim blagim nasprotovanjem v mojih prepričanjih utrdila. Danes za marsikaterega mojega znanca iz neliterarnih voda ostaja uganka, čemu mi knjiga služi: jo ujčkam, ker nimam otroka, si jo dajem pod glavo namesto blazine, preštevam v njej besede, da laže zaspim, ali morda celo jem papir? Vse to in še marsikaj drugega. Rada se ukvar­ jam z rečmi brez razločne uporabne vrednosti, ustvarjam kaj samo za oči in srce. Še posebno rada oblikujem jezik. Rada imam drugačne svetove, poleg literarnega tudi sanjskega itn. A tu se poglavje Otroštvo že končuje. Odpiram novo stran: poglavje Prva ljubezen. Tu piše, kako me je pri dvanajstih letih usodno zaznamovalo spoznanje, da sem zaljubljena v literarni lik, v Karo iz vzhodnih del Karla Maya. Ko sem brala o njem, je zasenčil fante tega sveta in tako je ostalo do da­ nes. V junake se še vedno zaljubljam in vanje vdihujem življenje, saj s svojo družbo bogatijo nas, puste, vsakdanje ljudi. Poleg Kare ben Nemsija so tako moji ljubimci, družabnice ali sotrpini postali še dru­ gi junaki iz zakladnice književnosti, živi ali pokojni: Vinetu, Hamlet, K., Veronika Zarnik, Orlando, pisar Bartleby, gospod Palomar, baron na drevesu ... Pa tudi moja lastna proza je povezana z ljubeznijo do literarnih junakov. Moj prvi roman je sicer nastal predvsem iz potre­ be po impregniranju kaotične najstniške dobe, za katero sem vede­ la, da se izteka in bom kmalu izgubila dostop do nje, kot ga izgubi­ jo skoraj vsi odrasli. Za pisanje drugega romana, ki je pravkar izšel,

pa je zaslužen lik čudaka, ki sem ga na vsem lepem zagledala v svo­ ji glavi in ga pozneje poimenovala Odradek. Ta namišljena kreatura mi je prirasla k srcu in nisem mogla trpeti, da bi ostala samo nami­ šljenost, morala je dobiti življenje. Sicer pa je zdaj, ko je Odradek za­ živel, primerneje, da o sebi govori sam. Kako pa je s poglavjem Jaz in stvarne knjige? Nekje je zapisano, da stvarno literaturo rada prebiram na plaži, da si oddahnem od lepo­ slovja, ki ga kot kritičarka po tekočem traku použivam skoraj brez predaha in se mi včasih, seveda tisto nižje kakovosti, zdi izpraznjeno. Morje šumi in veter pihlja, ko v senci borovca listam knjigo iz kvan­ tne fizike ali psihoanalize. Šele tedaj ugotovim, da je knjiga res vre­ lec znanja, izkušenj in modrosti, kar med branjem slabe proze po­ zabim. Drugače je z dobrimi zgodbami in romani. Ti rahljajo naše spoznavne meje in razvijajo sočutje. Več ko berem, bolj me, denimo, pretrese, kadar vidim, da se komu skrivi las na glavi. Če kdo zguba in potlači obleko, ko sede nanjo, to obleko tišči in do njenega trplje­ nja ne morem ostati ravnodušna. Sprašujem se, ali so me tako obču­ tljivo naredile knjige. Če se polistam malo nazaj, vse tja do otroštva, ko še nisem toliko brala, najdem zapis o tem, da iz kozarcev rešujem suhe južine, ki čakajo, da brata na njih izvedeta eksperiment. Torej vendarle niso za vse krive le knjige. A za marsikaj so, vsaj pri meni. Za konec naj ošvrknem še eno zadnjih poglavij mene knjige, O mojem odnosu do e-knjig. Sem počasna bralka in tehnike hitrega pre­ letavanja zavračam. Ne bom si omislila elektronskega bralnika, saj menda na svetu niso zato, da bi na njih v miru, z užitkom, počasi in poglobljeno prebirali posamezne izbrane naslove, temveč gre pri njih bolj za praktičnost, ki mi ni posebno blizu. Če bi bila praktičen človek, se ne bi posvečala književnosti. Umberto Eco je v pogovo­ rih z Jeanom-Claudom Carrièrom dejal, da knjige ne moremo več iz­ boljšati. Strinjam se: knjiga je že popolna, morda celo najpopolnejši predmet tega sveta. Tina Vrščaj je pisateljica, literarna navdušenka in kritičarka. Leta 2010 je izšel njen romaneskni prvenec Zataknjena v pomladi, leta 2012 pa drugi roman Odradek (glej str. 8).


Bukla, št. 78  

Knjiga meseca Mance Košir, Tina Vrščaj o knjigah in svojem življenju, Intervju z dr. Rosvito Pesek in še in še ...

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you