Page 1

Brezplačna revija o dobrih knjigah.

leto 8/št. 76 april 2012 www.bukla.si Ker zgodbe navdihujejo ...

Portret: Svetlana Makarovič; Lucija Stepančič o knjigah v svojem življenju; Knjiga meseca Mance Košir in kolumna Mitje Rotovnika

V njej preberite tudi: Naslovni intervju:

Evald Flisar

o svojem legoromanu To nisem jaz Pogovor: Ivan Sivec in Stanka Hrastelj

Naslednja številka Bukle izide 9. maja 2012.


Slovenske knjige na trgu? Zakaj pa ne?

Leto 8/številka 76, april 2012 Natisnili smo: 30.000 izvodov. IZDAJATELJ UMco, d. d., Leskoškova 12, 1000 Ljubljana Telefon: (01) 520 18 39, Faks: (01) 520 18 40 bukla-urednistvo@umco.si ISSN: 1854-3359 UREDNIŠTVO in PISCI Odgovorni urednik: dr. Samo Rugelj Kreativna urednica: Renate Rugelj Pomočnica urednika: Vesna Paradiž Jezikovni pregled: Tine Logar Pisci: Ana Geršak, Rok Grča, Maša Ogrizek, Majda Peklaj, Vesna Paradiž, Tina Škrajnar Petrovič, Renate Rugelj, Samo Rugelj, Kristina Sluga, Žiga Valetič Gostujoči pisci: Sašo Dolenc, Manca Košir, Barbara Pogačnik, Kristina Picco, Mitja Rotovnik, Lucija Stepančič OBLIKA in PRIPRAVA Oblikovanje in prelom: Vesna Paradiž Grafična priprava za tisk in tisk: Schwarz Print d. o. o., Ljubljana Fotografija na naslovnici: Borut Krajnc OGLASNO TRŽENJE Renate Rugelj Telefon: (01) 520 18 31, GSM: 041/670 666 Brez pisnega dovoljenja izdaja­telja je vsaka javna priobči­tev, predelava ali uporaba vsebi­ne prepovedana. Vse pravice pridržane! Pisci in kolumnisti izražajo svoja mnenja in ne nujno mnenja uredništva.

LEGENDA KRATIC m. v. – mehka vezava t. v. – trda vezava pt. v. – poltrda vezava 100

100

95

95

75 100

75 100

95

95

25 75

25 75

5

5

0 25

0 25

5 0

Izdajo Bukle je sofinancirala Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

BUKLA_LOGO

20. avgust 2007 16:13:58

www.bukla.si www.knjigenatrgu.si

www.premiera.si

5 0

Projekt Knjige na trgu se na Slovenskem pripravlja že kar nekaj let, nazadnje je bil aktualen pred več kot sedmimi leti, ko je ekspertna skupina, v kateri so bili predstavniki stroke, založniki, knjižničarji, pa tudi tuji strokovnjaki, prišla do pisnega elaborata, v katerem je bilo dovolj podrobno razdelano, kako naj bi bilo videti vse skupaj. Že takrat so uresničitev projekta podpirali različni razvojni dokumenti in zakonske podlage, denimo Resolucija o nacionalnem programu kulture 2004–2007, ki je vsebovala tudi cilj zvišanje števila letno prodanih knjig na prebivalca za petino do leta 2007. Eden izmed ciljev nacionalnega programa je bil tudi zagotoviti dostopnost ažurnih podatkov o slovenski založniški produkciji in oblikovati učinkovit instrument obveznega izvoda, ki je bil pozneje tudi zakonsko sprejet. Potrebnosti projekta Knjige na trgu so se dotikali tudi Zakon o knjižničarstvu iz leta 2001, ki nacionalni knjižnici nalaga, da mora uporabnikom doma in v tujini zagotavljati dostopnost do informacij o knjižničnem gradivu, tako da vključuje podatke o založniški produkciji Slovenije v bibliografske zbirke, ter Splošni pogoji delovanja slovenskega knjižnega trga iz leta 2004. Kljub dolgoletnim pripravam in strokovno nedvomno ustrezni ekipi do realizacije projekta, ki je bila predvidena nekje v letih 2006–2009, žal ni prišlo. Premajhna stopnja organiziranosti informacij o tekoči knjižni produkciji je bil eden od glavnih razlogov, da smo v naši založbi leta 2005 začeli izdajati brezplačnik Bukla, ki v visoki tiskani nakladi redno prinaša informacije o knjižnih novitetah in drugem. V skoraj sedmih letih izhajanja si je Bukla pridobila status relevantnega informatorja, ki pa je zaradi narave tiskanega mesečnika omejen v obsegu in času izida ter dejansko ne more ažurno postreči z informacijami o vseh knjižnih izdajah. Prvotna internetna stran www.bukla.si je sicer ponujala tudi dnevne novice o knjižnih novitetah in dogodkih, vendar je v osnovi služila kot elektronska različica revije za vse tiste, ki niso dobili svojega tiskanega izvoda. Razmišljali smo torej v smeri, kako bi obstoječo internetno stran preuredili v informacijski knjižni portal, ki bi na eni strani segal v katalog Knjige na trgu, na drugi strani pa predstavljal čim bolj popoln portal za obveščanje o dogodkih, povezanih s knjigami, in tako končno dobili spletišče z relevantno, ažurno, pregledno in objektivno informacijo o dogajanju na slovenskem knjižnem trgu. Pomen takega projekta so prepoznali tudi na Javni agenciji za knjigo in sofinacirali njegov zagon. Namen projekta Knjige na trgu je dvig knjižne kulture na Slovenskem, torej zainteresiranim bralcem in kupcem doma in v tujini omogočiti dostop do informacij o dobavljivih slovenskih knjigah ter s tem njihov lahek in hiter nakup v knjigarni ali kje drugje. Glavno vodilo projekta je uravnoteženo pokrivanje celotnega založniškega področja, kar še posebej velja za manjše 3

foto: Igor Modic

Samo Rugelj razmišlja in s strani Javne agencije za knjigo programsko podprte založnike, ki nimajo lastne močno razvite prodajne mreže in s tem ustreznega načina ponudbe svoje produkcije na trgu. Eden od temeljnih kriterijev za umestitev knjižnega naslova v portal Knjige na trgu je tudi njegova vključenost/dobavljivost (vsaj minimalna) v knjigotrški del komunikacijskega kroga knjige, saj izhaja tudi veliko naslovov, ki so samo priložnostnega oz. netržnega značaja ali pa so na voljo le na eni lokaciji. Poleg vsega naštetega tak knjižni portal olajša dostop do informacij o knjigah tudi vsem knjižničarjem, knjigotržcem in drugim profesionalcem na področju knjige. S tako podatkovno bazo bi bila torej lahko vzpostavljena dovolj transparentna slika slovenske založniške produkcije. Ker smo tako na eni strani že imeli obsežno bazo novejših knjig na www.bukla.si, ki je vsebovala celotno vsebino tiskane revije Bukla, smo si zadali nalogo, da iz te mase podatkov sestavimo uporabno podatkovno zbirko knjižnih naslovov, ki bo po zgledu podobnih tujih projektov v kar se da organizirani obliki omogočala iskanje in pregledovanje knjig po različnih kriterijih, od avtorjev in založb do njihovih knjižnih zbirk, obenem pa bo ponujala tudi iskanje po vsebini. Za osnovno bazo smo vzeli dobrih pet tisoč knjižnih naslovov iz prvih petih letnikov Bukle in na njej postavili temeljno klasifikacijo v takem smislu, da je vsaka podkategorija vsebovala vsaj nekaj knjig. Izhajali smo iz predpostavke, da je na slovenskem knjižnem trgu možno dobiti še približno štirikrat toliko naslovov, torej približno dvajset tisoč različnih knjig, in da bi bilo v skladu s to logiko ob koncu vnašanja tudi v najmanjših kategorijah vsaj po deset knjig. V drugi polovici lanskega leta smo Buklino osnovno bazo začeli aktivno dopolnjevati s podatki o manjkajočih knjigah in danes je na portalu predstavljenih že več kot trinajst tisoč petsto naslovov. Da je stran tudi brez posebne promocije naletela na dober odziv uporabnikov, priča velik dnevni porast njenih obiskovalcev v zadnjega pol leta. Ob pripravljanju tako obsežne baze se seveda nujno pojavijo tudi razne napake in pomanjkljivosti. Te najlaže opazijo »neposredni« udeleženci, torej avtorji in založniki sami, ki za svoje knjige najbolje vedo, kaj je prav in kaj ne. Zato vse založnike prosimo, da na www.bukla.si ali na www.knjigenatrgu.si pregledate knjige svoje založbe in nas obvestite (na naslov: bukla-urednistvo@umco.si), če najdete kaj nenavadnega, da to nemudoma odpravimo. Samo tako bomo lahko v prihodnosti prišli do aktualnega in natančnega spletnega kataloga slovenskih Knjig na trgu. Če bo za njegovo nadaljnje delovanje seveda svoje dodal še javni sektor (za tak portal je po tujih izkušnjah treba zagotoviti najmanj tri leta rednega financiranja). In če bomo zdržali v teh napetih časih. Če … 76 | april 2012


Tuje leposlovje Superžalostna resnična ljubezenska zgodba Gary Shteyngart

prevod: Uršula Rebek Cankarjeva založba, 2011, t. v., 358 str., 29,95 €, JAK

Hči varuha spominov Kim Edwards

prevod: Lili Potpara Modrijan, 2012, t. v., 436 str., 39,90 €

Avtorica, ameriška učiteljica, ki je nekaj let službovala po različnih deželah Azije in do leta 2004 pisala predvsem kratke zgodbe, je nekega dne slišala pripoved, ki se ji je zdela prevelika za kratko formo, zato jo je spletla v roman. Odziv je bil izjemen in romaneskni prvenec se je za več kot dve leti zasidral na New York Timesovi lestvici najbolje prodajanih uspešnic. Zgodba o preplašenem doktorju Davidu, ki je svojo mlado ženo prepričal, da je poleg zdravega dečka rodila še mrtvo deklico, je očitno segla v srca milijonom bralcev. Davidova prevara je močno zamajala srečen zakon in bralci po vsem svetu so stiskali pesti, da bi ženi in sinu zmogel povedati resnico in poiskati svojo hčer, ki je kljub downovemu sindromu imela lepo življenje. Žalostna zgodba o temnih sencah preteklosti, ki junakom za vedno spremenijo prihodnost. > Renate Rugelj

Gary Shteyngart

Če je bilo prejšnje stoletje ameriško, Shteyngart (rojen 1972 v Leningradu, potem se je s starši preselil v Ameriko, sedaj živi v New Yorku, preveden imamo že njegov Absurdistan) Združenim državam ne napoveduje ravno svetle bodočnosti. V bližnji ameriški prihodnosti po Shteyngartu je človeški stik zamenjala elektronska komunikacija, ljudje so nepismeni in odvisni od nakupovanja, okrog vratu pa imajo elektronske naprave, ki prikazujejo njihove osebne podatke in v živo prenašajo misli in razgovore svojih lastnikov. Amerika je obupno zadolžena, odvisna od Kitajske, dolar je vezan na juan, poleg tega pa še v vojni z Venezuelo. Sredi vsega tega živi Lenny Abramov, ki dela pri Počloveški družbi, ki skuša svojim bogatim strankam zagotoviti nesmrtno življenje. Njegovo življenje se vrti okoli Eunice Park, Američanke korejskega porekla, v katero je Abramov zaljubljen in o njej piše v svojih dnevniških zapisih, ona pa v svojih elektronskih pismih sestri razkriva še vse kaj drugega. Lahko ljubezen reši ta svet? Nabrita vizija predapokaliptične prihodnosti. > Samo Rugelj

Čitanka Danilo Kiš

prevod: Drago Bajt … [et al.] Litera, zbirka Babilon, 2011, t. v., 316 str., 22,80 €, JAK

Danilo Kiš (1935–1989), pisatelj, pesnik, literarni kritik in esejist, spada med najbolj znane in cenjene jugoslovanske avtorje 20. stoletja. Pričujoča Čitanka predstavlja nekakšen uvod in hkrati tudi pregled njegovega celotnega ustvarjalnega opusa. Poleg odlomkov iz del, ki so bila v slovenščini že objavljena (Grobnica za Borisa Davidoviča, Vrt, pepel, Enciklopedija mrtvih), so v knjigi objavljeni tudi odlomki iz preostalih dveh delov avtobiografske trilogije Družinski cirkus (Zgodnje muke in Peščena ura), romana Mansarda, Ura anatomije in izbor kratkih zgodb in pesmi. Vse skupaj pa v celoto povezujejo odlomki iz različnih intervjujev, v katerih pisatelj izjemno analitično pojasnjuje svoj odnos do lastnega ustvarjanja, pa tudi literature na splošno. > Majda Peklaj

Ponižanje Philip Roth

prevod: Miriam Drev Modrijan, zbirka Bralec, 2012, m. v., 99 str., 9,90 €, JAK

Najnovejši prevod Rothovega kratkega romana iz leta 2009 je še en avtorjev obračun s starostjo, ki smo mu bili priča tudi v nekaterih Rothovih prejšnjih delih (recimo Umirajoča žival, Slehernik). Glavni junak je tokrat šestdesetletni igralec Simon Axler, eden najboljših svoje generacije, ki mu preko noči usahne igralska potenca, s katero je desetletja navduševal vse okoli sebe. Razide se z ženo, se umakne v sanatorij, da se tam na novo sestavi, potem pa se zaplete v razmerje s poprej lezbično hčerko svojih prijateljev. Nenavadno ljubezensko razmerje, v katerem oba iščeta odrešenje, poganja izčiščen Rothov stil, ki tudi tega ostarelega junaka požene skozi kopico novih življenjskih preizkušenj. > Samo Rugelj 76 | april 2012

4


Kibelino oko

Žvižgavke

Daniel Chavarría prevod: Ferdinand Miklavc Modrijan, 2011, t. v., 460 str., 39,90 €

A. S. Byatt

prevod: Miriam Drev Litera, zbirka Babilon, 2011, t. v., 566 str., 34,90 €, JAK A. S. Byatt

Antonia S. Byatt (1936) spada med petdeseterico najpomembnejših povojnih angleških literarnih ustvarjalcev, z delom Žvižgavke iz leta 2002 pa jo lahko prvič beremo v slovenskem prevodu. Najbolj znana je po romanu Obsedenost (Posession, 1990), za katerega je dobila bookerja, leta 2002 pa je bila ta ljubezenska drama, ki se dogaja v dveh časovnih obdobjih, tudi ekranizirana za veliko platno. Žvižgavke so sklepni del zelo ambiciozne romaneskne tetralogije

(ta se je začela leta 1978 z romanom Devica v vrtu), v celotni seriji pa je glavna junakinja Frederica Potter, v Žvižgavkah sveža ločenka, ki konec šestdesetih let živi skupaj s samohranilko Agatho in njenimi otroki, videva pa se z Johnom Ottakarjem. Vse se spremeni, ko ta sprejme ponudbo za delo z Univerze Severni Jorkšir, kar spodbudi Fredericino novo kariero na televiziji. Gosto pisan, z mnogimi liki in zgodbami naseljen roman ima za ospredje prikazovanje družbenih sprememb v življenju žensk v obdobju, ko so si morale na novo odgovoriti na temeljni vprašanji, ali si želijo svobode ali varnosti, materinstva ali kariere. Ženski roman, ki bo zadel tudi moške. > Samo Rugelj

Obsežni roman na Kubi živečega pisatelja urugvajskega rodu je bil večkrat nagrajen. Zgodba se odvija v stari Grčiji, v času Periklejeve vladavine. Poleg opisovanja vsakodnevnih opravkov starih Atenčanov je v ospredju pripoved o strasti in izdaji, lažnih prerokih, političnih škandalih, volji do oblasti, intrigah in celo umorih. Vse pa je povezano s skrivnostnim kamnom, od katerega si eni obetajo slavo, drugi bogastvo, tretji pa le ljubezen. Po avtorjevih besedah sta roman navdahnila dogodka tistega časa, smrt Kibelinega duhovnika in stenski napis iz rimskih časov, ki še danes nimata ustreznega pojasnila. > Ana Geršak

Kozja šminka Agata Gordon prevod: Marjanca Mihelič Založba Škuc, zbirka Lambda, 2012, m.v., 148 str., 18 €, JAK

Pričujoči roman, ki predstavlja v madžarski literaturi pionirsko delo na področju knjig s homoseksualno tematiko, je ob svojem izidu leta 1997 dvignil nemalo prahu. Gordonova, sicer borka za pravice lezbijk in feministka, v njem neposredno opisuje ljubezensko zgodbo Leone in Izolde, ki se odvija v osemdesetih letih v zadušljivem in tradicionalnem okolju z moško prevlado. Hrepenenje, sram, ljubosumje, bolečina in nenehno samospraševanje o lastni identiteti dekleti nazadnje privedejo do razhoda, zaradi katerega Leona pristane v psihiatrični bolnišnici, kjer mora znova odkriti svojo moč. > Kristina Sluga


Tuje leposlovje Še vedno vihar Peter Handke

prevod: Brane Čop Wieser, 2011, t. v., 146 str., 19,90 €

Na temelju kratke didaskalije iz Kralja Leara je Handke mojstrsko literariziral in s tem metaforiziral življenje slovenske manjšine na Koroškem v času pred drugo svetovno vojno in po njej. Srečanje med pripovednim Jazom in njegovimi predniki se odvija kakor v sanjah, saj liki izginjajo in se prikazujejo skoraj iz nič, pokrajina pa ostaja ves čas neoprijemljiva in statična. Tek časa je linearen, z nenadnimi preskoki, izraženimi v jeziku. Slednjega domiselno izrabljajo tudi liki, ki s preigravanjem registrov privzemajo različne vloge. Pripoved je izpisana v obliki dramskih monologov, dialogov in pripovedovalčevih komentarjev, vendar so ti izpisani kontinuirano, tako da je delo mogoče brati tudi kot roman. »Onkraj jezika se pričenja oblast«, ta pa svojo moč vzpostavlja ravno z jezikom. Kljub zgodovinski podlagi avtor zelo perečo temo manjšine predstavi kot univerzalni boj za svojo identiteto. > Ana Geršak

Jakob von Gunten Robert Walser prevod: Mojca Kranjc Študentska založba, zbirka Beletrina, 2011, 159 str., 24 €, JAK

Zanimanje za švicarskega pisatelja Roberta Walserja (1878–1956) je v zadnjih letih pri nas precej zraslo, saj je leta 2009 izšel njegov Ropar, potem pa 2011 še Spisi Fritza Kocherja in Življenje poeta (oboje v eni knjigi) ter pričujoči, razvojni roman, ki ga je Walser napisal v času svojega bivanja v Berlinu, izšel pa je leta 1909. Glavni lik romana (tudi avtobiografsko zasnovani) je mladenič, ki dnevniško pripoveduje o življenju v šoli za služabnike, Zavodu Benjemant, zastareli ustanovi, kjer se bolj malo učijo, saj primanjkuje učiteljev, v glavo pa jim vbijajo predvsem potrpežljivost in pokorščino, kar pripovedovalec, ki je sicer iz dobre družine, a je vseeno prepričan, da mora začeti iz nič, bistro reflektira. S svojo samoniklostjo s predstojnikom zavoda sčasoma vzpostavi poseben odnos, kar ga na koncu, za razliko od ostalih, usmeri na novo pot. > Samo Rugelj

Polnoč ves dan Hanif Kureishi

prevod: Breda Biščak in Tina Mahkota Študentska založba, 2012, m. v., 151 str., 5 €

V okviru letošnjega festivala Fabula je k nam prišel tudi angleški pisatelj pakistanskega rodu Hanif Kureishi (1954), ki ga po romanih Buda iz predmestja, Intimnost, Nekaj ti moram povedati, Črni album in drugih delih prav dobro poznamo tudi pri nas. Ob tej priložnosti je izšla njegova knjiga kratkih zgodb Polnoč ves dan iz leta 1999. V desetih zgodbah pa Kureishi mojstrsko preigra svoje priljubljene teme, torej različne ljubezenske vrtiljake, ki jih pogosto poganjajo prepovedana razmerja, navdihujejo pa se tako z neposredno urbanostjo umetniških krogov kot tudi z melanholično liričnostjo. Ljubimca, ki hočeta skupaj preživeti nekaj dni v podeželskem hotelu, potem pa se jima nepričakovano pridruži še njen mož, nekdanja ljubimca, ki se zopet srečata, dekle, ki pripelje materi pokazat svojega starejšega vzhodnjaškega ljubimca, mož, ki povabi na pogovor ljubimca svoje žene, so samo nekatere od kombinacij, ki jih Kureishi s svojim talentom povzdigne v brezčasne zgodbe. > Samo Rugelj

Roppongi Josef Winkler prevod: Lučka Jenčič Mohorjeva Celovec, 2012, m. v., 133 str., 17 €, JAK

Josef Winkler je pri nas malo znan pisatelj, medtem ko je v rodni Avstriji in Nemčiji za svoja dela prejel številne nagrade. Osrednja tema njegovega pisanja je po navadi smrt, kar velja tudi za to delo, podnaslovljeno Rekvijem za očeta. Medtem ko Josef stanuje v Tokiu, v četrti Roppongi, mu oče umre. Uresniči se očetova želja »naj, ko bo nekoč tako daleč, ne pride na njegov pogreb«, saj se zaradi verige nesrečnih okoliščin ne more vrniti v Avstrijo. Winkler očetu namesto nagrobnika tako postavi knjižni spomenik in v Rekvijemu razlaga očetovo življenje, smrt in pogreb ter svoje otroštvo, obenem pa analizira tudi hindujsko sprejemanje tega občutljivega dogodka. Drugačna knjiga o smrti. > Vesna Paradiž


Pravi čudež Nagib Mahfouz

prevod: Mohsen Alhady in Margit P. Alhady Goga, zbirka Goga, 2011, t. v., 297 str., 24,90 €, JAK

Mahfuz (1911–2006), arabski nobelovec, pri nas znan po Kairski trilogiji (tam je bilo njegovo ime slovenjeno kot Naguib) in po zbirki kratke proze Ogledala, je bil sila produktiven pisec tako kratkih zgodb (19 knjig) kot romanov. Pričujoči izbor kratkih zgodb želi reprezentativno predstaviti Mahfuzovo ustvarjanje na tem področju, ki se časovno vije od leta 1938, ko je uradno objavil svojo prvo pravo novelo Šepet norosti, pa vse do njegove zadnje zbirke Sanje v času okrevanja, ki je bila objavljena leta 2004. Pravi čudež je po zaslugi prevajalcev preudarjeno raznovrsten, od iskanja Boga, ki pravega iskalca, kljub neuspehu, nikoli ne ustavi (Zahalavi, 1962), prek vizij brezizhodnosti položaja egiptovske družbe v času Naserja (Krčma pri črnem mačku, 1969), simbolističnega prikaza vdora tujih sil v suvereno deželo ter njegovih posledicah (Medeni mesec, 1971) in opisa eksistencialnih problemov izobražene mladine, ki ne vidi svoje prihodnosti (Ljubezen na planoti piramide, 1979), pa vse do prikazovanja delovanja ekstremističnih organizacij (Tajna organizacija, 1984). Mahfuz nam v svojih zgodbah riše egiptovsko družbo v pogledih, ki več kot avtentično odslikavajo tudi sedanje družbeno dogajanje na njihovih tleh. > Samo Rugelj

Dekle na cesti Goran Samardžić prevod: Damijan Šinigoj Goga, zbirka Goga, 2011, t. v., 177 str., 24,90 €, JAK

Kratke zgodbe, ki so nastale v razponu dvajsetih let, so razvrščene »kronološko« – začenši z otroštvom osrednjega protagonista, prek njegove s spolnostjo pregnetene mladosti do izkušnje vojne v Sarajevu in očetovstva. Samardžić – kot zapiše v uvodni zgodbi – vedno piše o sebi, saj naj bi se s tem »osvobajal svojih odpadkov«. Občutek avtobiografskosti še poglablja avtorjevo (metafikcijsko) skakanje v zgodbe, ki jih komentira za nazaj. S tem vzpostavlja (ironično) distanco do samega sebe in v pripoved vnaša napetost. Na eni strani se brezsramno naslaja nad svojim »nabildanim« telesom in nepresahljivo potentnostjo, na katero natika eno krasotico za drugo, a v to navidezno lahkotnost nenehno vrta tudi hromeč dvom. Izbrušeno napisan egotrip, ki se na poti ne spotika le ob dekleta, ampak tudi ob tehtna eksistencialna vprašanja. > Maša Ogrizek

Trpek okus kakijev Zoya Pirzad prevod: Stana Anželj Sanje, zbirka Sanje. Roman, 2011, t.v., 173 str., 23,95 €, JAK

Preplet petih perzijskih kratkih zgodb, kot jih niza življenje in kot jih vidi iransko-armenska pisateljica. »Ko se moški poroči z žensko, ki bi mu po starosti lahko bila hčerka, se mora zavedati, da bo prenašal vse njene muhe«, je v eni od zgodb modrovala stara žena. V neki drugi pa užaloščeni mož pravi svoji emancipirani ženi: »No. Vsakdo se moti. Moja napaka je bilo upanje, da te bom lahko spremenil.« Drobni biseri življenja, posuti med zgodbami, nas odnesejo v oddaljeni skrivnostni svet, kjer veljajo drugačna pravila in se pravo življenje skriva za tančicami. > Renate Rugelj

Zgodbe iz Romunije izbor in prevod: Aleš Mustar Sodobnost International, 2011, t. v., 205 str., 24,99 €, JAK

Romunski filmi v zadnjih letih po festivalih vsega sveta predstavljajo prvovrstno atrakcijo, saj so njihovi režiserji (in scenaristi) postsocialističnim zgodbam uspeli vdihniti prepoznaven avtorski pečat z globalnimi osnovnimi temami. Podoben vonj zaveje iz tega izbora kratkih zgodb, ki so ogledalo postsocialistične romunske družbe, ki ji po eni strani vladajo tržni kapitalizem in mobilni telefoni, po drugi pa je še vedno zasidrana v preteklo ureditev, kar najbolje upodabljajo unikatni liki s svojevrstnimi štorijami in usodami v risu črnega humorja. Pot do sodobne Romunije skozi literaturo že dolgo ni bila tako kratka in neposredna. > Samo Rugelj


Knjiga meseca: izbira in piše dr. Manca Košir Retorika Aristotel prevod: Matej Hriberšek Šola retorike Zupančič&Zupančič, 2012, t. v., 526 str., 95 €, JAK

Veličastno delo, ki ga imam v rokah, je eno najpomembnejših za razvoj znanstvenega mišljenja, logike in etike ter veščine govorništva. »Nič ni bolj oprijemljivega in bolj empiričnega (ali manj prividnega), kot je delanje reda med stvarmi; nič ne zahteva tako odprtega očesa in zavesti.« (M. Foucault). Aristotel je utemeljitelj »delanja reda med stvarmi« in njegova veličastna Retorika v treh knjigah je temeljni kamen znanstvenega mišljenja. Da smo jo dobili v slovenščini, gre čestitati pogumni Zupančičevi Šoli retorike in predanemu prevajalcu Mateju Hriberšku, pa tudi Javni agenciji za knjigo RS, ki jo je podprla v okviru zahtevnih večletnih knjižnih projektov. Čestitam vsem in se zahvaljujem za »retorično biblijo«, ki je končno pripotovala tudi na Slovensko. Zakaj je Aristotel (384–322 pr. Kr.), avtor približno 400 različnih del, od katerih je ohranjenih kaka petina, vodja akademije, ki se je imenovala Sprehajališče (najbrž zato, ker so njegovi učenci razpravljali med sprehodi; med hojo pride več kisika v možgane, so vedeli, česar še danes ne vedo v slovenskih šolah, ko morajo že malčki mirno sedeti v šolskih klopeh več ur dnevno!), in ustanovitelj prve »upoštevanja vredne knjižnice v antiki«, pisal o retoriki? Morda najprej zato, ker ni bil zadovoljen z obstoječimi učbeniki govorništva. Njihovi avtorji so obravnavali manj pomembne vidike te veščine, »o entimemih, ki so telo prepričevanja, pa ti /pisci/ ne povedo ničesar, ampak se večinoma ukvarjajo z vprašanji, ki predmeta ne zadevajo«. Tudi ne postavijo v ospredje najpomembnejšega za govorno veščino – veščina ni le izkušenjska kategorija, ampak vsebuje tudi vednost in znanje, sposobnost pojasnitve, kaj in zakaj kaj dela, se pravi teoretsko refleksijo –, to je tistega, ki govori. Govorca. Ta, ki govori, je ustvarjalec govora: »Raba govora je človeku bolj lastna kot

raba telesa.« Verjame, česar sodobni človek ne verjame več: da besede nosijo dejanja, da se prek njih (po)kaže etos in etičnost, saj zato pa je retorika koristna: »Koristna zato, ker sta resnično in pravično po naravi močnejša od svojih nasprotij.« Njena naloga ni, kot mislijo številni trenerji in uporabniki retorike dandanes, »prepričati, ampak odkriti, kaj prepričljivega je na voljo v sleherni zadevi /…/, odkriti, kaj je /res/ prepričljivo in kaj je navidezno prepričljivo.« V svetu videza in blefiranja pozabljeno opravilo! Aristotel v Retoriki posveti veliko pozornosti obravnavi čustev. »Tako poglobljene razprave o čustvih ni nikjer drugje v njegovem korpusu,« ugotavlja Hriberšek. Iz česar izhaja, kako zelo so pomembna čustva. V sodobnem jeziku rečeno: ključna za prepričljivost govorca je njegova čustvena inteligenca oziroma njegov značaj, s katerim se v naših šolah ne ukvarjajo! Zato pa imamo krizo vrednot in posledično gospodarsko, okoljsko in politično krizo. Ker smo izgubili smisel za smisel. Pozabili, kar nas uči Aristotel tudi v Retoriki – kako pomembno je zaupanje med ljudmi. Dobremu govorcu naj bi najprej zaupali. »Njegov značaj je tako rekoč skoraj najučinkovitejše sredstvo prepričevanja, ki ga ima.« Zato v Retoriki beremo tudi o značajskih lastnostih različnih kategorij ljudi. Denimo bogatih: »/Bogataši/ si tudi domišljajo, da so vredni oblasti; mislijo si, da imajo to, zaradi česar človek velja za vrednega oblasti. /…/ pri novopečenih bogataših se vse slabe lastnosti kažejo v izrazitejši in še poslabšani obliki.« Naj sklenem: Aristotelova Retorika je morda po dveh tisočletjih še aktualnejša, kot je bila ob nastanku. Predlagam, da dobijo poslanci slovenskega parlamenta teden dni študijskega dopusta za njen obvezen študij, iz česar morajo opraviti tudi izpit. Kdor ga ne naredi, tako teoretični kot praktični del, naj zapusti poslanske klopi. »Politika je mrtva. Živela retorika!« (A. A. in Z. Zupančič).

Vsak mesec v 40.000 izvodih na 300 lokacijah po vsej Sloveniji. 76 | april 2012

8

Iz starega sveta Izbrani spisi Avguštin

prevod: Tomaž Kremžar … [et al.] Nova revija, zbirka Hieron, 2011, m. v., 28 €, JAK

Avguštin (354–430 n. š.), rimski filozof, teolog in nadškof, je eden najbolj vplivnih cerkvenih očetov, zaslužnih za razvoj krščanstva, kakršnega pozna zahodni svet. Ne le to – z njim se srečamo vsakič, ko je govora o moralnih vprašanjih in človekovem duševnem obstoju. Pričujoči izbor del prinaša izmed več kot 1000 znanih in približno 140 ohranjenih besedil predvsem svetnikova zgodnejša dela ter nekatere sorodne tematike poznejšega časa – spoznavamo torej predvsem Avguština iz zadnjih petnajstih let 4. stoletja. Njegovi prvi spisi, ki imajo formo filozofskega dialoga in pa notranjega pogovora, so močno zaznamovani z neoplatonizmom, izpostavljeni sta svobodna volja ter skladnost vere in razuma. Spisom O srečnem življenju, Samogovori, O pravi veri, O koristnosti verovanja, O dveh dušah, O veri in simbolu, O krščanski tekmi in Katehumenom o simbolu so dodani kratki uvodi, ki vsakega izmed njih umestijo v čas in miselni okvir, poleg tega pa še pripadajoči odlomki iz avtorjevih Presoj, v katerih je le nekaj let pred smrtjo podal pregled, oceno in kritiko lastnih del. Klasično branje! > Vesna Paradiž

Mirovniška komedija Aristofan

prevod: Maja Sunčič Institutum Studiorum Humanitatis, 2011, m.v., 358 str., 19 €, JAK

Knjiga je druga v seriji Aristofanovih političnih komedij založbe Institutum Studiorum Humanitatis in poleg komedij Mir in Lizistrata vsebuje še poglobljeno spremno študijo Maje Sunčič, ki je igri tudi prevedla. Ker sta oba prevoda študijska, ju bogatijo obsežni komentarji in opombe, ki so bralcu v dodatno pomoč pri razumevanju širšega ozadja iger. To ozadje je seveda politično; če so se v Atenah vedno prepletali politika, vojna in mir, je treba v to zmes vreči še Aristofanove komedije, saj ni avtor nikoli zamudil priložnosti, da bi politiki polisa ponudil novih izzivov in jo dregnil v razmislek o pravi smeri v prihodnosti. V Miru in Lizistrati Aristofan kaže, da je Atence napačna politika pripeljala do vojne in bi se morda morali vojni ideologiji upreti, kot rešitev pa predlaga nekaj farsičnih nasvetov, kot je, recimo, ženski državni udar s seksualno stavko. Toda, razmišlja Sunčičeva, smo Aristofana res prav razumeli? V Lizistrati njene sozarotnice namreč kličejo: »Naj se vojna nadaljuje!« > Vesna Paradiž


Domače leposlovje Trojke

Milan Kleč Študentska založba, Knjižna zbirka Beletrina, 2012, t. v., 467 str., 31 €, JAK

Milan Kleč

Kleč (1954) je v svojem več kot tridesetletnem ustvarjanju uspel zgraditi občudovanja vreden literarni opus, ki se razteza od poezije prek dramatike do številnih kratkih zgodb in romanov. V svojih proznih delih Kleč s svojevrstno, »klečevsko«, mešanico fantastike, groteske in absurda, pa tudi realizma premišljeno obdeluje različna polja človekovih odnosov, kjer so v ospredju razmerja z ženskami in dogodivščine, ki jih spodbuja pijača. Roman Trojke je tako zgodba o prijateljstvu, erosu in seksu (če-

prav je ta bolj zakrit kot v nekaterih njegovih prejšnjih delih), v ospredju pa so trojke kot neke vrste ljubezenski trikotniki, pri čemer je ljubezen mišljena v precej širokem pomenu, saj zajema vse od prijateljstva do klasičnih spolnih razmerij. Zgodba vzleti v trenutku, ko se trije prijatelji odločijo, da bi odpotovali v Aleksandrijo, kar ob povzemanju pripovedovalčevih preteklih počitnic s prejšnjimi ženskami sproži burno dogajanje, ki zanesljivost prijateljev in čvrstost njegove ljubezenske zveze hitro postavi na preizkušnjo in pod vprašaj. Roman začini unikatna spremna beseda Borisa A. Novaka, poročilo literarnega zgodovinarja o življenju literature iz prve roke! > Samo Rugelj

Visoko poletje na provincialnih bazenih Uroš Zupan LUD Šerpa, zbirka Klasična šerpa, 2011, m. v., 166 str., 15 €, JAK

Tako kot v dosedanjih esejističnih zbirkah se Uroš Zupan znova podaja na pota otroške in mladostne nostalgije iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so bile različne panoge športa in popularne umetnosti še ovite v sentimentalni plašč navdiha, zdrave tekmovalnosti in etičnega premikanja družbenih norm. Nogomet iz Čitanke Panini ter poezijo iz zbirke Rilke proti Novim fosilom tokrat zamenja glasbena, stripovska, smučarska in bazenska reminiscenca, ki se z dosledno osebno noto ozira na čase, ki so izgubljeni le do trenutka sveže refleksije. > Žiga Valetič

Kratek dnevnik jamarskega zasvojenca Damijan Šinigoj Goga, 2012, m. v., 223 str., 15 €

Pisatelj in urednik, v prostem času pa navdušen jamar, je v tem delu zbral dnevniške zapise jamarskih podvigov zadnjih treh let. Humorno opisani adrenalinski spusti z zvesto druščino so opremljeni tudi s fotografijami. Tisto glavno se dogaja pod, malo bolj »posvetno« pa nad zemljo, kjer jih na nočnih akcijah strašijo medvedi, ob najbolj neprimernem času zataji sicer zvesti ruski Ladko ali pa se cedijo sline po domači klobasi. In zakaj jamarstvo? Šinigoj odgovarja, da ga nekoč seveda bodo dali v jamo, a takrat bo pripravljen in bo hitro prilezel ven. > Kristina Sluga


Domače leposlovje Izgubljeni gozd Zoran Šteinbauer Miš, zbirka Bisernice, 2012, t. v., 243 str., 27,95 €, JAK

Osrednji junak romana je Karel, redkobeseden, nežen fant, ki svoje otroštvo in mladost preživlja obdan s tišino dreves. Po smrti staršev sprehode po gozdu, ki so zanj nekakšna molitev, zamenja za asketsko življenje v semenišču. Temno srce romana je brutalna spolna zloraba Karla, ki ga – pod pretvezo, da gre za ritualno očiščevanje oziroma »spokorno prakso« – sistematično posiljuje njegov profesor, pater Lovrenc. Po samomoru prijatelja, še enega od »izbrancev«, se Karel vrne na kmetijo, kjer slednjič zaživi polno (zakonsko) življenje. Roman ob osrednji temi spolne zlorabe preizprašuje tudi razmerje med intimno in institucionalno vero, (krščansko) dogmo o trpljenju kot poti zveličanja in cerkveno demoniziranje spolnosti. Avtor se pri tehtanju med maščevanjem in odpuščanjem postavi na stran slednjega, pri čemer pokaže, da odpuščanje ne more biti zapovedano, ampak se lahko razpre le na koncu dolge in naporne poti. > Maša Ogrizek

Odtrgane spominčice Jože Lenarčič; prevod: Gregor Batagelj Družina, 2012, m. v., 416 str., 22,50 €

Pisatelj, argentinski Slovenec, se loti nikoli izčrpane teme druge svetovne vojne in ideoloških razkolov, ki so nastali pred njo, se zaostrili med njo in ostali še dolgo po njej. Zgodba se začne v Ljubljani, kjer sledi življenju mladega Tomaža, čigar dnevi se vrtijo okoli šole, dela doma, druženja s prijatelji … Nedolžno mladost pa že zaznamuje napoved svetovne vojne, ki se kmalu razplamti z vso močjo. Odraščajoči fantje seveda čutijo prihajajoče spremembe, med vojno se držijo svojih protikomunističnih načel, po vojni pa jih čaka kruta usoda, ki le najsrečnejše, ki uidejo smrti, pripelje v izgnanstvo. V Buenos Airesu se ostareli pripovedovalec še desetletja pozneje sprašuje o tem, kaj je prav in kaj ne, ali se zgodovina lahko moti, in ugotavlja, da človekove odločitve nikoli niso preproste, še manj popolne. Zgodba je spretno speljana, morda jo le nekoliko preveč razbijajo pisateljeva številna opažanja in razmišljanja, ki jih vriva v pripoved. > Tina Š. Petrovič

Kolomon bukle Aleksandra Kocmut Zavod za razvijanje ustvarjalnosti, 2011, m. v., 76 str., 12 €

Jedci rži

Pisateljica, pesnica, prevajalka in ure-

Aleksandra Kocmut dnica Aleksadra Kocmut pravi, da Modrijan, 2012, m. v., 95 str., 9,90 €

najraje piše o »nenavadnih (morda tudi skrivnostnih ali srhljivih) temah«, kar se izraža tudi v njenih najnovejših delih. Kot je razvidno že iz podnaslova (Koroške bajže in resnice), so Kolomon bukle ali »čarovniška knjiga« zbirka upesnjenih koroških bajk in povesti. Te znajo biti prav hudomušne, čeprav se zbirka osredotoča predvsem na tiste s temačnejšo vsebino. Razsežnost skrivnostnega in srhljivega pa je neprimerno širša v romanu Jedci rži. Pisateljica zgodbo razvija v idilični slovenski podgorski vasici Brinje, kjer ni nič tako, kot bi moralo biti. Vestra, Nilsa, Mirta in Nandeta druži spomin na dogodke izpred petih let, na »hroščevo leto«, ki je, kot spoznavajo junaki, pomenilo začetek konca. »Ali je bil kraj ali so bili vaščani, ki so izžarevali nekakšno grozo, stud nad svetom, odklon od vsega normalnega – čeprav so živeli in počeli vse tiste stvari kot toliko drugih kmetov in vaščanov?« V takšnih krajih realnosti ni več mogoče ločiti od fantastike: rože požirajo vrtnarja, nagačene živali krvavijo, mrliči iščejo maščevanje v vrtnih utah ... A morda so krivi le rženi rožički v kruhu? Avtorico je navdahnila knjiga Tima Healeyja Najbolj nenavadno, vendar resnično. > Ana Geršak

Risarica Iztok Geister Zavod za favnistiko, 2012, m. v., 128 str., 15 €

Novo literarno delo vsestranskega ustvarjalca in ornitologa je neke vrste dnevnik, ki ga svoji muzi, s katero pripravlja knjižni projekt in pri katerem ona sodeluje kot ilustratorka, piše starejši moški, ki si želi njene mladosti, a je, kakor se zdi, zadovoljen tudi z njenimi okruški. Previdno se ji približuje skozi pisma, piše sms-e s haikuji in poskuša prebiti zid njene intimnosti med njunimi srečanji, a ona ga ne spusti preblizu in v tem času raje eksperimentira s fanti, ki so bolj njene starosti. Dnevnik, v katerem se (najbrž) skriva tudi avtobiografska avtorjeva nota, ima ključ na zavihku platnice Razodetja ptičjih imen, ene Geistrovih prejšnjih knjig iz leta 2008. Življenje kot literatura. > Samo Rugelj


Poezija Pristni Anglež

Angeli

Daniel Defoe prevod: Milan Jesih Založba /*cf, zbirka Varia, 2011, m. v., 108 str., 14 €, JAK

Tone Pavček ilustracije: Danijel Demšar Mladinska knjiga, 2012, t. v., 83 str., 22,95 €

Zadnja pesniška zbirka Toneta Pavčka, ki mu je njegova klena slovenska beseda že pri običajnem (po)govoru pogosto zajadrala v pesniški ritem, je vsebinsko zaokrožena knjiga, seznanja pa nas z različnimi angeli, ki tako ali drugače spremljajo in usmerjajo naša življenja. Od Mojega prvega angela, v katerem pesnik že sluti svoj konec (Svoje bele sanje sanjam, / Angel z dobrimi očmi, / mi jih nosi in poklanja / iz vse bližje večnosti.), do tistega brez naslova, ta je najljubši njegovi hčerki Saši Pavček, ki je o nastajanju očetovih angelov napisala spremno besedo in ki je globoka izpoved njeni mami in njegovi ženi Mariji (Nikoli nisem ljubil nobene žene, kakor sem ljubil tebe, / radost moja, Marija moja.), so Angeli unikatna (in doživeto ilustrirana) zbirka pesmi, ki pojejo himno življenju in bivanju, obenem pa se ne upirajo stapljanju z večnostjo. Zadnje pesmi poeta, ki je na pesniške večere lahko hodil tudi brez knjig, saj je svoje pesmi znal kar na pamet. > Samo Rugelj

Daniel Defoe, ki je napisal približno 300 literarnih del, je danes najbolj poznan po kultnem romanu Robinson Crusoe, v svojem času pa je zaslovel prav s pesnitvijo Pristni Anglež. Drobna knjiga, kritika nestrpnosti, bralca pritegne že s prvimi stavki, ki dajo vedeti, da je še vedno aktualna, čeprav je nastala v 17. stoletju. Defoe s satiro zareže v srž družbe in se neusmiljeno loti kritike Angležev, ki so takratno ksenofobno ozračje izrabljali tudi v politične namene. Svojo ost uperja v puhlost in samozaverovanost naroda, njegovo stališče pa odlično povzame stavek o tujcih, ki velja za vsa obdobja: »Kar so oni danes, smo bili mi včeraj, in jutri bodo takšni kakor mi.« > Tina Š. Petrovič

Iskre časa Rade Krstič Družina, 2011, t. v., 181 str., 22,80 €, JAK

Antologijska zbirka pesnikovega opusa zajema izbor iz vseh njegovih pesniških zbirk, pri čemer največ prostora obsega prva in neprekosljiva z naslovom Vremenar. Zbirko sklene spremna beseda Braneta Senegačnika, v kateri poglobljeno predstavi Krstičevo pesniško pot, dotakne pa se tudi položaja slovenske lirične poezije danes. Kot zapiše Senegačnik, nastaja Krstičeva poezija na »tistem robu, kjer se dogajajo odločilne stvari človeškega življenja: kjer zadevamo ob smrt in izkušamo svojo končnost in nemoč«. Rdeča nit Krstičeve poezije vseskozi ostaja samospraševanje, kako živeti življenje, ki nenehno ranjuje, vprašanje smisla bivanja, pesnjenja, razmerja do drugega (človeka in Boga), pri čemer eden največjih slovenskih lirikov o svojem ustvarjanju zapiše: »Včasih se zgrizem / in spraskam / v eno samo pesem.« > Kristina Sluga

Mesta ure leta Brane Mozetič Založba Škuc, zbirka Lambda, 2011, m.v., 79 str., 18 €, JAK

Pesnik nas v svoji novi zbirki popelje na pravo pesniško potovanje. Pesmi so namreč kot vpogled v dnevnik svetovnega popotnika, v katerem se vrstijo največja mesta; Pariz, New York, Moskva, Baku … Vsako mesto prinese zgodbo, ki se razkriva v avtorjevih intimnih doživetjih in refleksijah. Vsako mesto zaznamuje drug fant, včasih mimoidoči, včasih prijatelj ali ljubimec: črne oči, temna koža, lepota, mladost, vse to in več premorejo »mladi bogovi«, predmeti pesnikovega poželenja. Mozetič se odreče velikim začetnicam in stavke loči le s pikami, ki so kot zareze v morju besed, naslove pa postavlja na konec posamezne pesmi, kjer delujejo kot bežna opomba in se tako skladajo s slogom knjige. Zadnje mesto seveda pripada Ljubljani, ki je sicer domača, a v času vse bolj tuja, v njej pa zaljubljeni pesnik čuti nostalgijo za preteklimi časi, s čimer zbirko lepo zaokroži. > Tina Š. Petrovič

Šepet angelov Mojca Pogačar Samozaložba, 2012, t. v., 136 str., 14 €

Pesniški prvenec Mojce Pogačar, sicer odvetnice, je, kot zapiše pesnica v uvodnih besedah, posvečen »spominjanju in odkrivanju resnice ... ter vsem iskalcem večnosti njihove luči«. Zbirka, ki poleg pesmi razkriva še eno plat avtoričinega umetniškega izražanja, namreč njene barvite slike, tematsko seže na vsa življenjska področja. Pesmi, ponekod prostega verza, spet drugje zvezane v rime (Lahko samo diham, / v osami nežno niham, prazen prostor k luči viham.), upesnjujejo temeljna človekova občutja, kot so ljubezen, sreča in osamljenost (Lahko grem sama / v samosti k samoti .../ in ju objamem.), vlogo pesnika, hkrati pa, kljub občasnim dvomom, izpovedujejo močno zaljubljenost v življenje: »Razumeti lepo, ko lepo živiš, / roditi jutro, da se v njem zbudiš, / da dan ne odide, še preden zaspiš ...« > Kristina Sluga 11

76 | april 2012


Pobliski v prevode

Rubriko pripravlja:

Raymond Queneau, Modre cvetke, prevod Ana Barič Moder Jacques Roubaud, Parnik, prevod Nadja Dobnik

Kako modre so cvetke in kje bi nasedel parnik

tokrat piše: Barbara Pogačnik

zamonna« in lepo balansira med parafrazo Prešernovega verza »kraj nesrečnega spomina« ter Bergerjevo ljubljansko zvenečo rimo »Sena – zamena«. Roubaudova poezija se poigrava z idejo objektivnosti, s tem pa odgovarja na očitek poeziji, da se nahaja na strani absolutne subjektivnosti. A prav objektivne resnice so skozi pesniško rabo ponotranjene in postanejo osebne. S tem avtor poudari pomen intertekstualne igre, kajti poezija je način, kako nikoli ne stopiti v isto reko, čeprav so teme večne. A prav glede intertekstualnosti bo slovenski bralec vsaj zmeden ob prevodu pesmi, ki jo je Roubaud posvetil Tomažu Šalamunu, v kateri pesniškega kolega neposredno nagovarja preko igre z njegovimi citati: prevajalka namreč skozi francoščino, najbrž iz neprevidnosti, predrugači verz iz antologijske pesmi So angeli zeleni?, ki v slovenskem originalu sprašuje: »So angeli zeleni? jih nebo vzdrži?«, v prevodu preko francoskega »comment le ciel les supporte-t-il?« pa dobimo (škoda) back-translation tega verza, ki pravi: »kako jih nebo prenaša?« Treba je priznati, da je tudi učinek (ne glede na to, da ni razloga za spreminjanje originala!) popolnoma drugačen: ko beremo spraševanje o tem, ali nebo angele »vzdrži«, seveda nemudoma pomislimo na Rilkejeve Devinske elegije (»Lepota je strašnega komaj še znosni začetek / in občudujemo jo, ker se ji sploh ne zdi vredno, / da bi nas pokončala. Vsak angel je strašen.«), pri izrazu »prenašati (nekoga)« pa dobimo bolj občutek, da so rdečelični angeli nekakšne otroške tečnobe, kjer Rilke res nima kaj početi. Kdo ve, skozi katerega izmed francoskih prevodov Rilkeja je Šalamuna sicer bral Roubaud, a dejstvo je, da najbolj znana, žepna Gallimardova izdaja v prevodu Jean-Pierra Lefebvra pri Prvi devinski elegiji uporablja prav glagol »supporter«. Priznati je treba, da se je s francosko tradicijo včasih zares težko igrati: tako recimo pri Roubaudovi pesmi Elles sont pour moi Silence Sceptique / Zame so Skeptična Tišina na koncu ugotovimo, da pesnik govori o Lumières, kar dobesedno pomeni »svetlobe«, vendar pa se je nemogoče izogniti zaznamovanosti te besede, ki v francoski kulturi nepreklicno označuje dobo razsvetljenstva, raba tega izraza pa je tako široka, da je izraz postal splošni pojem tudi za mišljenje nasploh. Prevajalkina odločitev, da se bo vrnila k osnovnemu pomenu besede svetlobe, je do določene mere pravilna, saj je Roubaudova poetika, podobno kot tista, ki jo je pri nas pisal Gregor Strniša, predvsem poetika spraševanja o kozmosu. Kljub temu pa je bralec lahko hvaležen tudi za skok v izvirnik na sosednji strani (izdaja je dvojezična), kjer besede niso le besede, ampak se okopajo v mišljenju. Dvoumni zadnji stavek »Lumières où partout entre du vide«, ki ga Dobnikova prevede kot »Svetlobe. Kjer povsod vstopa praznina.«, ima po moji interpretaciji ravno nasproten pomen, in bi ga bilo s tem, da se prislovu povsod podeli samostalniško vrednost, mogoče ubesediti recimo takole: »Razsvetljenost, kjer iz niča vstopi povsodnost.« Ni namreč logično, da bi iz svetlobe nastajala praznina, vsaj če upoštevamo pomen razsvetljenstva in njegovih konotacij mišljenja, ne: v tekstu gre za to, da je vesolje praznina, ki mu šele misel, podobno kot svetloba, podeli status, da nekaj v njem obstaja, in je zaradi svojega obstoja tudi brezmejno prisotno. Pesnik, ki v naslovu poudari svoj dvom glede dojemanja tišine vesolja, nam vstop v to brezmejnost dovoli le z določeno mentalno strogostjo, zdaj pa v slovenščini sicer zveni lepo, fiziki pa bodo ostali skeptični.

Prevodno verjetno najbolj zanimiva knjiga lanskoletne produkcije je prevod francoskega mojstra jezikovne igre Raymonda Queneauja, sopotnika nadrealistov in soustanovitelja gibanja Oulipo – Ouvroir de la littérature poténtielle, torej Delavnice za potencialno literaturo. Že sam naslov njegovega tokrat prevedenega dela, Modre cvetke, v sebi nosi prevodno zagonetko, saj besedna zveza fleurs bleues pomeni naivne in romantično zasanjane deklice s podeželja, po drugi strani pa je avtor s tem izrazom konotiral tudi svoj literarni pristop, zato je prevod »cvetke«, ki hkrati ponazarja naivnost, pa tudi duhovitost posameznih »posajenih« izjav, blizu osnovni intenci besedila. Gre namreč za neskončno duhovito knjigo, prav prevajanje humorja pa je pri avtorju, kot je Queneau, gotovo eden izmed največjih izzivov za prevajalca – če se spomnimo le Cice v metroju ali pa Vaj v slogu izpod peresa istega avtorja, ki jih je pri nas podpisal legendarni Aleš Berger, tvegamo celo hipotezo, da prevajalka ni mogla mimo tega svetlega zgleda, ki bi lahko zaznamoval njen prevodni slog. Ena od nespregledljivih lastnosti Queneaujevega stila so recimo s pogovornostjo obarvani neologizmi, poleg tega pa ima ta proza resnično močan ritem, mnogokrat celo zaznamovan z rimo, da meji že na poezijo – rime pa se družijo s medbesedilno duhovitostjo na temo francoske strasti do zgodovine. S tem se prevajalka spopada na različne zanimive načine, veliko uporablja proces kompenzacije, torej nadomeščanja določenega literarnega učinka malo dlje v besedilu: ta denimo stari Franki postanejo švicarski Franki – preskok na današnjo monetarno situacijo se dopolni še dlje v besedilu, kjer prevajalka pravi »Franki so veliko stali«, kar je mogoče razumeti na dva načina – Saraceni iz Korinta so Vandali v sandalih, Alani pa so v slovenščini Ajdi: povsod gre za izbire, ki zahtevajo globok premislek notranje logike teksta: Ajdi namreč v slovenščini kuhajo žgance, medtem ko v francoščini Saraceni (sarrazin pa pomeni ajdo) žanjejo oves. A pravi oreh so šele Queneaujeve zvočne igre in mlada prevajalka se jih ne ustraši: tako recimo dva Huna (kar se v francoščini sliši homofono kot »dve enici«) pristaneta v stavku, kjer »so iz debla žagali valj Huni«, s tem pa prijazno pokimata Prešernovemu Valjhunu, sinu Kajtimara iz Krsta pri Savici. Opravilo primerjave tega prevoda z izvirnikom je res kratkočasna naloga, ki jo s svojim komentarjem nagradi še literarni protagonist sam, ko vzklikne: »toliko zgodovine za nekaj besednih iger!«. S slovenskim prevodom torej ostajamo v srcu igre in invencije, in mirno lahko zapišemo, da ga to vpisuje v anale prevodne umetnosti. Gre skratka za izziv, ki se ga lahko loti le prevajalec-sladokusec. Prevodni senci Aleša Bergerja, čigar opus je v slovenščino pripeljal predvsem francoske nadrealiste, se ne izmakne povsem niti knjiga Jacquesa Roubauda, edinega še živečega člana znamenitega gibanja Oulipo, ki je lansko leto obiskal tudi festival Dnevi poezije in vina. Roubaud na skoraj prévertovski način udejanja francosko réécriture, postmodernističn o igro z znanimi literarnimi motivi: skrajno ljubek primer te igre najdemo recimo v pesmi Pont Mirabeau, kjer avtor parafrazira Apollinaira: ta v pesmi z istim naslovom (v Bergerjevem prevodu) piše: »Pod Mirabeaujskim mostom teče Sena / in te ljubezni / ne pozabim zlepa / veselje bolečino spet zamenja.« Roubaud ironizira sodobna pravila geografske nomenklature za sotočja rek tako, da ponarodeli Apollinairov verz »popravi«: »Pod Mirabeaujskim mostom teče Yonna«, kar v naslednjih verzih popači eno od najbolj priljubljenih rim v francoski poeziji (»faut-il que je m`en souvienne / la joie venait toujours après la peine« dobi globok basovski, trombonski zven »faut-il que je m`en souvionne / la joie venait toujours après la ponne« in seveda nesmiseln pomen). Dobnikova uspešno in duhovito sledi temu zvočnemu popačenju in s prevodom »In najinih ljubezni / kraj spomonna / bridke čase vedno veselost 76 | april 2012

Barbara Pogačnik je diplomirala iz romanske filologije na Université Catholique de Louvain v Belgiji, magistrirala pa iz prevodoslovja na pariški Sorbonni, in sicer na temo slovenskih prevodov in recepcije Mallarméja. Dve leti je poučevala na Filozofski fakulteti, trenutno pa deluje v svobodnem poklicu, piše poezijo, kritike, vodi projekt Pesniki prevajajo pesnike. V slovenščino je prevedla številna pesniška in filozofska dela, prevaja pa tudi v francoščino. 12


Književnost Res neznosna resnobnost!? Trije eseji o Kuciju* Urban Vovk LUD Literatura, zbirka Novi pristopi, 2011, m. v., 159 str., 19 €, JAK

Vovk (1975), literarni kritik, esejist in urednik, se je po dveh knjigah esejev in literarnih kritik (V teku časa, 2002, in Kruh zgodnjih let, 2006) v tretje odločil za strokovno monografijo o enem najboljših sodobnih pisateljev, južnoafriškem nobelovcu J. M. Coetzeeju (Kuci iz podnaslova). Glede na pisateljevo raznovrstno ustvarjanje in tudi udejstvovanje je Vovk svoje delo pametno razdelil na tri tematske sklope: v prvem se posveča Coetzeejevemu avtobiografskem pisanju (obdelani so njegova trilogija, prevedena tudi v slovenščino, in nekaj krajših spominskih zapisov), v drugem, najobsežnejšem, analizira avtorjev več kot tridesetletni pripovedni opus, od Mračne pokrajine (1974) do Dnevnika slabega leta (2007), v sklepnem, najkrajšem delu pa avtor obdela še Coetzeejev paraliterarni intelektualni angažma, v katerem problematizira človekov odnos do živali (prevedeno imamo, denimo, njegovo Življenje živali). Ambiciozno zastavljen projekt, v katerem Vovk pretanjeno analizira različne motivne in vsebinske nianse v Coetzeejevem ustvarjalnem opusu, je ena redkih domačih izvirnih monografij o najpomembnejših tujih sodobnih pisateljih, ki bo seveda najbolj navdušila že dosedanje poznavalce pisateljevega dela, avtor teh vrstic pa upa, da bo k poglobljenemu branju Coetzeeja spodbudila še koga novega. > Samo Rugelj

Orkester je zaigral zadnjo melodijo.

Nato se je ladja potopila.

wzhstêuhêrvu

j|êwv{p

Erik Fosne

s Hansen

(Po)etika slovenstva

izbor: Barbara Pregelj in Krištof Jacek Kozak prevod: Krištof Jacek Kozak … [et al.] Univerzitetna založba Annales, 2011, m. v., 317 str., 21 €, JAK

Zbornik esejev o delu Borisa Pahorja morda prvič v tako širokem obsegu in v tako raznovrstnih odtenkih razkriva ne le tisto, kar se je literatu v častitljivi dobi ustvarjanja zapisalo in pustilo sledi med bralci (literarni opus), temveč tudi, kašen odtis je pustilo v slovenski in evropski družbi (družbeni opus). Petindvajset esejev pretežno domačih avtorjev tematizira Pahorjeve vsebinske motive, sega na področje narodove zgodovine in se razvname v tematiziranju oporečništva (bržčas aktualni Pirjevec, Omerza in Hribar). Temeljito. > Žiga Valetič

Iz sovraštva do romana Marthe Robert prevod: Vera Troha Hyperion, zbirka Hyperion, 2011, m. v., 123 str., 15 €, JAK

Iz sovraštva do romana je tekoče, privlačno in precej humorno napisana razprava o Flaubertu in njegovem pisanju, skozi katero skuša Marthe Robert, francoska kritičarka in esejistka, ki je bila sicer poznana predvsem kot velika ljubiteljica in prevajalka Franza Kafke, razkriti pisateljev kult umetnosti, ki ga je romanopisec skoraj religiozno častil. Pojasnjuje, kako je bila Flaubertova predanost pisanju pravzaprav sovraštvo do življenja, do socialnega statusa in moči ter do spolnega razmnoževanja; toda samo dejstvo, da je pisal romane, kot je Gospa Bovary, kaže na podobne težnje tudi v njem samem. Stil, ki ga Flaubert poskuša doseči, bi bil v prečiščenem stanju sam v sebi absoluten in kot tak nadomestek za religiozni jezik. Tako je povsem resen, ko zapiše: »Raje poginem, kakor da bi se za eno samo sekundo prenaglil s svojim stavkom, ki še ni dozorel ...« > Vesna Paradiž

15 × 23 cm 416 strani trda vezava 35,60 € Prevedla M arija

Zlatnar Moe

Ob stoletnici Titanikovega potopa Prvim 10 spletnim kupcem romana podarimo vstopnico za ogled filma Titanik (3D) v Koloseju. Do 14. aprila pa še 20 % nižjo ceno. Samo na www.modrijan.si.


Žanrsko branje Svetilničarjeva žena

Odrešitev

Karen Viggers prevod: Nataša Grom Miš, zbirka Srebrne niti, 2012, t. v., 531 str., 38,95 €

Julie Garwood prevod: Kaja Bucik Mladinska knjiga, zbirka Oddih, 2011, t. v., 537 str., 32,96 €

Pred nami je drugi roman (prvi v slovenščini) avstralske doktorice veterine, ki ima rada divje in zapuščene pokrajine, kjer narava določa ritem življenja in so odnosi med ljudmi pristni in neolepšani. Med študijem je večkrat je obiskala nepriljudno Antarktiko in mnogo let pozneje svoje izkušnje uporabila v zgodbi, ki je pred nami. Naslovna junakinja, ostarela Mary, se v zadnjih mesecih življenja vrne na osamljeni rt v Tasmaniji, da bi v miru razčistila s preteklostjo, njen sin Tom pa po neprijetnih izkušnjah mrzle Antarktike poskuša znova vzpostaviti svojo prihodnost. Prepričljiva zgodba o ljubezni, družini in življenju. > Renate Rugelj

Anglija, 13. stoletje. Ko Johanna izve, da je ostala brez moža, je njena reakcija nenavadna – zahvali se bogu in se (nekoliko nespametno) zaobljubi, da se ne bo več poročila. Besedo mora seveda požreti, ko se znajde pred škotskim višavskim poglavarjem McBainom. Poroka z njim ji bo prinesla varnost pred angleškim kraljem in pajdaši njenega nekdanjega moža, njemu pa bo v zameno pripadla njena zemlja, za katero se bori. Zdi se, da je njuna poroka zmagovalna kombinacija za oba, a kaj ko trmasti Škot in neukrotljiva Angležinja nista računala na obojestransko naklonjenost … > Vesna Paradiž

Zbiralec kosti

Proste roke

Jeffery Deaver prevod: Tone Vrhovnik Straka Učila International, zbirka Žepna knjiga, 2012, m. v., 512 str., 14,90 €

Jeffery Deaver prevod: Miha Avanzo Mladinska knjiga, zbirka Krimi, 2012, t. v., 487 str., 34,96 €

Ameriški avtor je eden od prvakov sodobnega kriminalnega romana, Zbiralec kosti pa je njegovo prvo v slovenščino prevedeno delo. V romanu spoznamo tetraplegičnega forenzičnega detektiva Lincolna Rhyma, ki ga tik pred samomorom zmoti prošnja za pomoč pri preiskavi krutega umora in ugrabitve. Detektiv svojo smrt začasno odloži, za svojo zaupnico na terenu pa vzame bistro policistko Amelio Sachs. Začne se zgodba o lovu na lažnega taksista, ki jo avtor začini s številnimi podrobnostmi iz forenzičnega vsakdana. Izvrstna podlaga filmske priredbe iz leta 1999. > Rok Grča

Bond. James Bond. Vendar ne ta, ki nam ga je Ian Fleming (in za njim drugi) predstavil kot samosvojega in rahlo seksističnega veterana druge svetovne vojne, temveč leta 1979 rojeni veteran vojne v Afganistanu, ki je še vedno zabaven, vendar precej bolj občutljiv in sploh karakterno drugačen od klasičnega agenta 007. Avtor (ki ga v tem času lahko spoznamo tudi z Zbiralcem kosti) Bonda v 37. romanu bondovske serije popelje v srbski Novi Sad, kamor je poslan z operativno nalogo zaščititi britansko varnost. Skozi zaplete in preplete (tudi z nasprotnim spolom) zgodba bralca v hitrem tempu ponese do zadnje strani. > Vesna Paradiž

Ljubezen se zgodi

Kleopatra Stacy Schiff prevod: Ljubica Klančar Mladinska knjiga, 2012, t. v., 367 str., 32,96 €

Jill Mansell prevod: Nataša Müller Mladinska knjiga, zbirka Oddih, 2012, t. v., 409 str., 32,96 €

Ena bolj priljubljenih specialistk za romantične komedije je napisala še eno rahločutno zgodbo iz angleškega podeželja. Prikupna Cleo, mlada voznica lokalnega taksija, z moškimi nima prave sreče, ko pa spozna Willa, je vse bolj prepričana, da si bo z njim ustvarila vsaj tako idilično življenje, kot ga ima njena starejša sestra Abbie. A nenačrtovana vrnitev uspešnega umetnika Johnnyja in komaj polnoletnega Georgea, ki išče svojega očeta, postavita obe sestri pred veliko preizkušnjo. Jo bosta zmogli? Seveda, a ljubezni se ne da načrtovati. > Renate Rugelj

Obstaja nepregledna množica legend o slavni staroegipčanski faraonki in kraljici. Ko je govor o bistroumni, podjetni in izobraženi Grkinji iz makedonske dinastije Ptolomejcev, nihče ne ostane ravnodušen. Mnogi so Kleopatro poveličevali, še več pa je takih, ki so jo odkrito sovražili, ker si je podredila slavnega rimskega diktatorja Cezarja in po njegovi smrti še Marka Antonija. Pričujoči življenjepis je raziskovalno delo Pulitzerjeve nagrajenke, ki v doživetem jeziku odstira mnoge nepojasnjene skrivnosti iz življenja ene najslavnejših žensk vseh časov. > Renate Rugelj

Hčere Rima

Poslednji volkodlak Glen Duncan prevod: Svetlana Kodrič Videotop, 2011, m. v., 355 str., 19,90 €

Kate Quinn prevod: Nina Cedilnik Frua Učila International, zbirka Žepna knjiga, 2012, m. v., 415 str., 12,90 €

Jake Marlowe je volkodlak, zadnji izmed svojih. Stara zgodba, morda, vendar ne, kadar pride izpod peresa diplomiranega književnika in filozofa, ki je uspel to žanrsko delo tako spretno preplesti z literarnimi izreki in življenjskimi dilemami, da ga držijo v ravno pravem ravnovesju estetsko dognanega in »šundovsko« brutalnega. Nečloveški morilec je nenasiten v postelji, hkrati pa naveličan življenja, depresiven in vselej v precepu med obsojanjem tega, kar je postal, in sprejemanjem svojih živalskih nagnjenj. Marlowe je, kot le malo drugih, resnično privlačen žanrskoliterarni antagonist, njegov dnevnik pa si zasluži, da ga vzamemo v roke! > Vesna Paradiž

Kate Quinn pri nas že poznamo po nedavni Ljubici Rima, s tokratnim romanom pa utrjuje svoj status prepoznavne avtorice zgodovinskoljubezenskih starorimskih zapletov. Zgodba se odvija v času štirih cesarjev, ko se po Neronovi smrti začenjajo krvave bitke za prestol, osredotoča pa se na štiri sestrične in rimske lepotice, vse z imenom Kornelija, ki skušajo v spletkarskih igrah ostati žive vsaka na svoj način. Odlika romana je avtentično prikazovanje detajlov, kot so oblačila, notranjost hiš, izbira hrane, prehranjevanje, krvave bitke itn., ki bralčeve čute ponesejo v stari Rim. > Vesna Paradiž 76 | april 2012

14


Tudi izšlo s podporo JAK

Umetnost

Marksistična formacija

Grafično oblikovanje

Lev Centrih Založba /*cf, Oranžna zbirka, 2011, m. v., 376 str., 23 €, JAK

David Dabner, Sheena Calvert, Anoki Casey

Cilj te Zgodovine ideoloških aparatov komunističnega gibanja 20. stoletja je analiza jugoslovanskega politično mobilizacijskega potenciala, zlasti v luči okupacije leta 1941.

prevod: Tina Škoberne Tehniška založba Slovenije, 2011, m. v., 192 str., 29,99 €

Pozaba filozofije

Skoraj 15 let je minilo, odkar smo v svitu računalniške ere dobili poljudni oblikovalski priročnik z naslovom Grafično oblikovanje Roberta C. Parkerja. Odtlej so računalniki postali dosledna zaključna postaja pri oblikovanju, četudi so in bodo vmesni postanki vedno ostali tudi na polju prostoročnega. Nova knjiga izpod tipk in mišk treh vsestranskih britanskih kreativcev prinaša zgoščen pregled vsega, kar sodi v oblikovalski vsakdan: iskanje primernih kompozicij (besedila in slike), delo s tipografijami, tipanje za barvami, izraba raznovrstnih orodij, upoštevanje in sodelovanje pri tehnologiji tiska ali interneta, konča pa se z bežnim pregledom komercialne rabe grafičnega oblikovanja. Knjiga lovi srednjo pot med umetniškim in uporabnim in je hkrati dodobra opremljena s potrebnimi tehničnimi podatki. Primerno tako za uradni kot za samouški učbenik. > Žiga Valetič

Jean-Luc Nancy prevod: Matej Leskovar Hyperion, zbirka Hyperion, 2011m. v., 123 str., 15 €, JAK

Naša doba pogosto pozablja filozofijo: Kaj je, kaj je postala, kaj bi bilo primerno storiti z njo ali v njenem imenu. Pomembni francoski filozof z delom kaže, kaj tvori sedanjo resničnost filozofskih okoliščin in nalog.

Zapiski don Rigoberta Mario Vargas Llosa; prevod: Miro Bajt Didakta, zbirka Nobelovi nagrajenci, 2011, t. v., 326 str., 24,99 €, JAK

Živahno delo iz erotičnega opusa perujskega nobelovca vleče v domišljijski svet, kamor se zateče Rigoberto, ko v postelji zasači ženo Lucrecio, ki se je spentljala z Foncitom, njegovim sinom iz prejšnjega zakona. Zato jo spodi od hiše, a o po njej še vedno hrepeni.

Pesnitev in resnica Emilijan Cevc izbor: Milček Komelj Slovenska matica, 2011, t. v., 473 str., 29,90 €, JAK

Slika iz notranjosti

Slovenska secesija

Knjiga prinaša izbor manj znanih del likovnega teoretika in akademika Emilijana Cevca. V njej so objavljeni zapisi o likovni umetnosti, literarne miniature, zapisi o naravi, o cerkvah v majhnih slovenskih krajih itn.

Robert Simonišek

Slovenska matica, 2011, t. v., 374 str., 29,70 €, JAK

Avtor v razpravi ponudi celovit pregled obdobja slovenske secesije, ki je na naša tla prišla z »zamudo« in je bila na likovnem področju sopotnica impresionizma, v katerega mogočni senci ostaja vse do danes, na literarnem področju pa je sovpadala s slovensko moderno. V prvem delu Simonišek prek paradigmatičnh del, ki nosijo pečat secesijskega sloga, poglobljeno predstavi posamezne ustvarjalce: arhitekte Plečnika, Fabianija in Kocha, slikarje Vavpotiča, Gasparija, Smrekarja, brata Kralj idr. V drugem delu pa natančneje razgrinja (vsebinska) stičišča med likovnim in literarnim področjem; razpon motivike je zelo heterogen, saj se napaja pri različnih estetskih, pa tudi nazorskih virih: od poudarjanja slovenske tradicije in mitologizacije kmečkega življenja, novoromantičnega čaščenja mladosti, (erotične) ljubezni in lepote do religiozne, pravljične in fantastične simbolike. oglas BUKLA 032012 copy.pdf>1 Maša 14.3.2012Ogrizek 10:13:22

tiskane knjige

C

e-knjige

pdf knjige

M

Y

Samospoznanje

Kako postanem jogi

261 Sai Babovih božanskih iger

Vzemite usodo v svoje roke

Svami Abhedananda; priročnik po vaših poteh samospoznavanja

CM

MY

Balkrishna Panday; lahkotne, poučne in zabavne zgodbe

CY

Svami Abhedananda; vse, kar ste želeli vedeti o različnih zvrsteh joge Christian D. Larson; priročnik; postanite tudi vi gospodarji svoje usode

CMY

E-knjige; zbirke svetovnih in slovenskih klasikov v slovenščini in angleščini.

K

Izkušnje in modrosti zapisane v knjigah. Založba za osebni razvoj in duhovnost iz Mengša tel.: 01 723 7828, info@bird-publisher.com, www.bird-publisher.com 15

76 | april 2012


Zgodovina

Samo Rugelj

Divja Evropa

Fojbe

Strokovna monografija domačega kulturnega antropologa, ki je izvirno izšla leta 2004 v angleščini, zdaj pa smo jo dobili tudi v slovenskem prevodu, je izjemna že po številu uporabljenih virov (kot pravi Jančar v spremni besedi, je občudovanja vredno že to, da je avtor vsako od navedenih knjig vzel v roke), s svojo zgodbo pa je za naš prostor več kot aktualna. »Divja Evropa« je tisti jugovzhodni del Evrope, ki do začetka devetnajstega stoletja še niti ni imel svojega imena, pozneje pa se je utrdil naziv Balkan (v turščini naziv za naravno gorato pokrajino, poraščeno z gostim gozdom), pri čemer Jezernik (sicer profesor na Oddelku za etnologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti) zgodovinsko utemeljeno, hkrati pa izjemno berljivo, tudi anekdotično zgodbo o tem delu Evrope splete iz raznih poročil zahodnoevropskih popotnikov in ekspertov, ki so območje obiskali med sredino šestnajstega in sredino dvajsetega stoletja. Z upoštevanjem citatov in tez strokovnjakov različnih profilov, od geografov in naravoslovcev do zgodovinarjev in sociologov, nam avtor pričara osupljivo sliko eksotičnega, divjega, za nekatere tudi primitivnega območja, ki so ga mnogi imeli kar za del Azije. Delo pa vsaj toliko kot o družbenokulturni zgodovini Balkana in njenem vplivu na sedanjost pove tudi o Zahodni Evropi in evoluciji odnosa do Balkana v tem času.

V geografskem smislu so fojbe naravna brezna na Krasu, v katera so prebivalci pogosto metali odpadke in mrhovino. Med drugo svetovno vojno so nekatere od teh jam služile kot skupinski grobovi, ki bi jih bilo treba sicer izkopati na zahtevnem kamnitem terenu. Vendar so fojbe svojo ključno družbeno politično vlogo začele igrati po vojni, ko so postale tudi odlagališče ubitih v povojnih pobojih. Kaj natančno se je takrat dogajalo, v kakšnem obsegu in kako, bo za vedno ostalo zakrito s tančico skrivnosti, ki jo bodo s seboj odnesli udeleženci. Vsekakor pa so fojbe burna politična tema, ki jo na italijanski strani še zmeraj izkoriščajo v propagandne namene. To je zgodovinarja dr. Pirjevca spodbudilo k pisanju z namenom, da se resnica o fojbah podkrepi z dostopnimi zgodovinskimi dokumenti. Strokovna monografija je v italijanščini izšla jeseni 2009 in sprožila burne odzive, a v nadaljevanju tudi bolj blago retoriko italijanskega predsednika v povezavi s povojnim dogajanjem. Pirjevčevo besedilo tako tvori uvodni in hkrati osrednji del slovenske izdaje knjige, ki pa so ji dodane še študije (z dokumenti) drugih zgodovinarjev. Dr. Darko Dukovski tako piše o istrskih fojbah, dr. Nevenka Troha o fojbah v slovenskih in italijanskih arhivih, dr. Gorazd Bajc o Anglo-Američanih in fojbah, dr. Guido Franzinetti pa o »ponovnem odkritju fojb«. Monografija, ki nudi celovit v pogled v to težavno problematiko.

Razkroj oblasti

Pirjevčev zbornik

Božidar Jezernik prevod: Maja Avsenik, Božidar Jezernik Slovenska matica, 2011, t. v., 384 str., 35 €, JAK

Jože Pirjevec … [et al.] Cankarjeva založba, 2012, t. v., 384 str., 34,96 €

prevod in priredba: Nevenka Troha Modrijan, 2012, t. v., 262 str., 29,20 €, JAK

izbor: Gorazd Bajc in Borut Klabjan Univerzitetna založba Annales, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 2011, t. v., 779 str., 44 €, JAK

Prva v slovenščino prevedena knjiga italijanskega zgodovinarja, rojenega v Kopru, ki je doktoriral leta 2004 pod mentorstvom dr. Jožeta Pirjevca, obravnava obdobje od bližajoče se Titove smrti v začetku osemdesetih let do konca Demosa v začetku devetdesetih let. Lusa izhaja iz premise, da je proces demokratizacije in raztapljanja socializma v Sloveniji, za razliko od večine drugih držav, kjer se je vse skupaj zgodilo v nekaj dneh ali tednih, potekal veliko dalj časa, skoraj desetletje, in da se slovenska partija temu procesu dejansko ni, vsaj ne vedno in povsod, na vse načine upirala. Lusa razlog za to vidi v navezanosti slovenske partije na t. i. narodne vrednote, torej v tem, da je treba braniti interese slovenskega naroda in slovenske republike. Avtor tezo utemeljuje tudi s tem, da so Slovenci v Jugoslaviji med letoma 1945 in 1980 dobili pravice, ki jih niso imeli nikoli poprej, denimo (poleg partije) svojo zastavo, skupščino in celo predsednika, ob tem da je jugoslovanska ustava iz leta 1974 (njen idejni tvorec je bil Edvard Kardelj) republike postavila v središče svoje ureditve. Zgodba o slovenskem »mehkem« totalitarizmu.

Založba Annales koprske univerze izdaja številne monografije, ki se dotikajo življenja, zgodovine in ljudi z geografskega območja, kjer se slovanski svet sreča z romanskim. To je tudi osrednje zgodovinsko zanimanje dr. Jožeta Pirjevca, ki je dolgo vrsto akademskih dosežkov kronal z lanskoletno knjižno uspešnico Tito in tovariši. Tokrat se pred nas postavi mednarodni večjezični zbornik, ki ga sklenejo povzetki v angleščini, v njem pa se ob Pirjevčevi sedemdesetletnici na skoraj osemsto straneh sreča več kot štirideset zgodovinarjev, politologov in razumnikov. V razmišljanjih popeljejo Pirjevčeve glavne teme še korak naprej, tako da oseba, ki ji je zbornik posvečen, postane nekakšno deblo drevesa, katerega krošnja sili v različne smeri neba. In časa. Knjiga je razdeljena na tri tematske sklope: Trst, Primorska in slovensko-italijanski odnosi, Slovenci in Jugoslavija ter Mednarodni odnosi: Rusija, srednja in vzhodna Evropa ter Balkan, v katerih so enakovredno obravnavane tako glavne avenije kot slepe ulice tukajšnjih in bližnjih političnih tokov v minulih stoletjih. > Žiga Valetič

Stefano Lusa

Kmečke vojne 20. stoletja

ta 1969 (ponatisnjena pa je bila trideset let kasneje). Gre za pregled in analizo najbolj znanih revolucij v prejšnjem stoletju, kot denimo v Rusiji, na Kitajskem, v Mehiki, na Kubi in v Vietnamu (tudi pisana je bila v času tamkajšnje vojne), vendar ne iz vladnega, oziroma oblastnega pogleda, temveč iz perspektive kmečkega prebivalstva. Pri teh je bilo s prihodom takih ali drugačnih imperialnih sil njihovo običajno življenje prizadeto v taki meri (Američani v Vietnamu so za to lep primer, v času pisanja je bila to za Wolfa moralno in materialno najdražja vojna v zgodovini), da je pripeljalo do vsesplošnega upora. Knjiga o trdoživosti kmetov in njihovi neuklonljivosti.

Eric R. Wolf prevod: Polona Poberžnik Založba /*cf, Rdeča zbirka, 2011, m. v., 407 str., 25 €, JAK

Wolf (1923–1999), antropolog, rojen na Dunaju (njegova judovska družina se je potem preselila v Ameriko, da bi se izognila nasilju), je najbolj znan po svojih študijah kmetov, med katerimi največjo priljubljenost dosegla strokovna monografija Kmečke vojne 20. stoletja, ki je prvič izšla le76 | april 2012

16


POGLED OD ZNOTRAJ Aktualno dogajanje okrog napovedovane ukinitve JAK (ki se potem ni zgodila) in zmanjšanje subvencij za področje izdajanja nekomercialnih knjig prinašata na eni strani zmanjšanje obsegov te dejavnosti in negativne obete za prihodnje, na drugi strani pa, ker je polemika kar vroča, odziv takšne in drugačne javnosti.

Neznosna lahkost odvzemanja Besedilo: Orlando Uršič

Orlando Uršič

subvencije, ki ga še vedno ni, najel premostitveni kredit in ga zavaroval kot solidarni porok z že odplačanim delom stanovanja, za katerega pri mesečni neto plači tisoč evrov plačujem tristo evrov obroka za kredit. Se pravi, založniki nekomercialnih knjig in književnih revij vendarle tudi v nekaj verjamemo. In ker verjamemo, zagotavljamo vrhunski nivo in kakovost storitev na vseh ravneh, izvajamo promocije avtorjev in jih tudi plačujemo daleč več kot pa založbe, ki subvencij ne prejemajo. Razlike med honorarji pisateljem pri založbi brez subvencij in založbi, ki te prejema, so ogromne, in to avtorji večkrat tudi povedo. JAK konec koncev razpolaga z našimi poročili in listinami, ki jih verjetno lahko pogleda vsakdo. Konkretno pri Literi lahko povem, da od šest tisoč evrov subvencije za povprečen slovenski roman plačamo med tri in štiri tisoč za honorar, nekaj sto evrov za oblikovanje, poldrugi tisočak za tisk, dvesto evrov za lektoriranje, urednik pa pri nas dobi osemsto evrov bruto na knjigo, kar je v primerjavi s kakim kustosom prava sramota. Od prodaje pa skušamo zagotoviti mojo plačo in plačo sodelavke ter pokriti vse druge stroške. Ni pa malo knjig, kjer samo stroški produkcije daleč presežejo subvencijo, nazadnje se nam je to zgodilo z eno izmed prevodnih knjig, pri kateri so stroški nanesli skoraj trikrat toliko kot subvencija. Ampak vendarle je knjiga izšla in smo ponosni nanjo, ker je bila dobro sprejeta in je brana. Verjamem, da bi enako lahko povedali predstavniki večine založb, ki izdajajo nekomercialni knjižni program. Osnovni očitek, ki se nam s strani takšne ali drugačne javnosti postavlja, je, kaj bi potem sploh še radi, če tako ali tako vse dobimo. V odgovor na to bi rad spomnil, da ima institucionalna Slovenija muzeje, galerije in gledališča, se pravi, kustose, slikarje in igralce, vse to pa je nekomercialno. Imamo pa tudi področje nekomercialnega založništva in imamo slovenskega pisatelja in pesnika ter književnega prevajalca in urednika. Tega si seveda nisem izmislil sam, področje knjige je eden od temeljev slovenske kulture, četudi se knjige na trgu prodajajo. Tudi vstopnice gledališč, muzejev, galerij in podobnih ustanov se prodajajo in tako njim kot nam založnikom prodaja ne pokrije niti petdeset odstotkov produkcije, ker gre za kulturni proizvod, ki ne dosega širše množice. Ker ne delujemo kot garažna društva, kjer bi vse izvajal en sam človek, je za vrhunsko knjigo treba imeti vrhunskega urednika, izvrstnega oblikovalca, spodobno računovodstvo, ustrezno administracijo, treba pa je plačevati tudi druge obratovalne stroške, od telefona in pošte do najemnin. Država je v dokapitalizacijo največje slovenske banke v imenu nacionalnega interesa vložila 350 milijonov evrov, kar je enako sedemdesetim letom subvencioniranja področja izdaje knjig, revij, promocije pisateljev doma in v tujini, festivalov, nagrad, štipendij pisateljem in pesnikom, v prevodov in še kaj. Verjetno bo treba v reševanje kakih bank in podjetij vložiti še mnogo in ne rečem, da je to stran vržen denar. A tudi za slovensko knjigo, izdano in ponujeno na nivoju, kot smo ga dosegli v zadnjih letih, pet milijonov evrov letno ne bi smel biti stran vržen denar. Sicer smo, kot je rekel Keynes, na dolgi rok res vsi mrtvi. In za področje knjige, ki je tako rekoč ustanovila slovensko državo, je to še posebno pomenljivo.

Sam ne pomnim trenutka v slovenski zgodovini, ko bi ne samo področje knjige, ampak celotno kulturo, ki se ji nikoli ni namenilo več kot 2,5 % državnega proračuna, družba zaničevala skorajda na enak način kot kakšne direktorje bank, ki jih država rešuje s stotinami milijoni evrov, oni pa si mirno izplačujejo najvišje regrese. Poziva se nas, da naj se malo seznanimo z ekonomskimi teorijami, konkretno je bila omenjena Keynesova, ki sama po sebi to sploh ni, pač pa je kratkoročna statična rešitev, ker ne upošteva dolgoročnosti. Na dolgi rok naj bi bili po Keynesu tako ali tako vsi mrtvi. Smo na dolgi rok res tako ali tako vsi mrtvi? Kdo ve! Tudi če smo, nekaj vendarle za nami ostane. Ali pa tudi ne, če vso svojo bit naslonimo na kratkoročno statično rešitev, ki se slej ko prej sprevrže v dolgoročno katastrofo. Keynesova se žal je, in to danes vidimo. Potrošništvo se namreč vse bolj sesuva samo vase, prav tako plemenitenje kapitala, ki meje navzgor nima, in to se žal vidi tudi pri največji slovenski založbi in trgovski mreži, kjer so lastniki v pričakovanju vse večjih donosov založbo vgradili v škofovske posle in holdinge, upravljavci teh pa tudi niso imeli dovolj visokih donosov in zdaj vse skupaj pač je, kjer je, in samo upati nam je, da založba iz tega izide zdrava in sposobna izdajati slovenske avtorje v številu, kot jih je do zdaj. In tudi v tej povezavi se moramo vprašati, kakšne bi lahko bile posledice nadaljnjega zmanjševanja subvencij za področje nekomercialnega založništva. To bo zagotovo zmanjšalo število izdanih naslovov, potopilo kako književno revijo, zmanjšalo obseg promocije knjig in kulture branja, akcije mednarodne promocije knjig in še kaj. Neposredno pa bodo to občutili avtorji nekomercialnih knjig, ker se jim bo zožil prostor za objavo tako knjig kot prispevkov za književne revije. Seveda ne moremo mimo dejstva, da je v času Svetovne prestolnice knjige in tudi v času Evropske prestolnice kulture šlo v knjige in v kulturo zelo veliko denarja, o rezultatih pa se še sprašujemo. Kritizirali smo tudi način razdeljevanja denarja v ta dva velika projekta, a vendarle to ne more vplivati na sedanji pavšalni način vrednotenja in ocenjevanja področja knjige. Dejstvo je, da pred nekaj leti ni bilo minimalnega predpisanega honorarja za avtorje, mednarodna promocija je bila stvar vsake posamezne založbe, tudi ni bilo revije, ki bi kot brezplačnik, specializiran za knjige, dosegala in pridobila tako veliko število bralcev. Tudi standardov o kakovosti izdelave knjige in o odnosu do avtorjev ni bilo. Področje knjige se je komajda začelo prav razvijati na vseh ravneh, v tem trenutku pa se mu dogaja krivično napovedovanje zmanjšanja denarne podpore in ukinitev JAK-a, kar bo gotovo pomenilo korak nazaj. Založniki smo zadnji dve leti javno samokritično ugotavljali, da je knjižni trg res zasičen in da tako velikega števila knjig ne prenese več. Tako sem prepričan, da je večina založnikov pri sebi že lansko leto sprejela določene ukrepe, saj se je zmanjšanje subvencij s strani JAK-a jasno napovedalo, v celoti pa mu je z letošnjim letom proračun padel za 18 %. Pri Založbi Litera smo se usmerili v opredelitev zdravega jedra in zmanjševanja stroškov. Med drugim smo zaprli knjigarno, zmanjšali število izdanih naslovov, odpustili tri zaposlene, zmanjšali stroške dela preostalih dveh zaposlenih in racionalizirali poslovanje na vseh ravneh. Sam sem zaradi čakanja, kaj bo z usodo JAK-a, in čakanja na nakazilo že odobrene 17

76 | april 2012


foto: Borut Krajnc

INTERVJU: EVALD FLISAR Pripravil: dr. Samo Rugelj

Evald Flisar je eden najbolj znanih slovenskih pisateljev in dramatikov. V svojem štirideset­letnem aktivnem delovanju je prepotoval mnogo dežel (in o njih napisal kar nekaj potopisov), napisal številne romane (ki so bili prevedeni v več jezikov) in štirinajst dram (ki so bile uprizorjene ne le doma, ampak tudi na številnih tujih odrih). Ob tem je že trinajst let urednik ugledne literarne revije Sodobnost, sedem let pa je bil tudi predsednik Društva slovenskih pisateljev. Nov zagon na njegovi bogati ustvarjalni poti predstavlja avtobiografski roman To nisem jaz, ki je izšel pred kratkim. Z njim smo se pogovarjali o njegovem novem delu, o sodobnem slovenskem literarnem ustvarjanju in prihodnosti slovenskega založništva. Dvaindvajsetega aprila bo o njem in njegovem delu na prvem programu slovenske televizije predvajan dokumentarec v režiji Damjana Kozoleta.

Evald Flisar

Sedaj ni čas avantgarde, ampak retrogarde! Rugelj: To nisem jaz, poimenovan tudi lego­roman, je dejansko nekakšno avto­ biografsko literarno delo. Od kod ideja zanj: potreba po rekapitulaciji dosedanje­ ga življenja ali nova literarna usmeritev? Flisar: Rekel bi, da oboje. Življenje je potovanje in med vsakim potovanjem, še posebej, če traja več kot šestdeset let, nastopi trenutek, ko ne veš več, ali te kompas pelje v pravo smer. Še huje: pozabiš, kam si namenjen. Takrat ti ne preostane drugega, kot da se ozreš nazaj, preveriš svoje začetne cilje, še enkrat opraviš prehojeno pot v mislih, občutkih, spominih in skušaš ugotoviti, ali si nemara kje zašel. Ali je to, kar te obdaja, res nekaj, kar si predvidel, po čemer si hrepenel, ali pa si svoje življenje, ne da bi se tega zavedal, prepustil naključjem in volji drugih. Gre tudi za željo, morda kar potrebo, da prehojeno pot narediš bolj pregledno, saj je doživetij toliko, da se med njimi kar izgubiš. Napraviti moraš selekcijo in jih »uredniško« obdelati. Samo tako lahko ugledaš samega sebe in odkriješ, kako, če sploh, si kot oseba povezan s svojim življenjem. Res je, da vsebujejo avtobiografske elemente skoraj vse moje knjige, pa tudi nekatere drame, ampak tokrat sem hotel narediti korak naprej. Hotel sem ugotoviti, ali resnično življenje (ne samo moje, ampak življenje vsakogar od nas), če je selektivno opisano, lahko deluje kot fikcija, v kateri se prepoznajo tudi tisti, o katerih knjiga ne govori. Ali je biografska zgodba o meni, ali o tebi, ali o komer koli od tistih, ki zdaj to berejo, lahko dovolj univerzalna. Hkrati me je, glede na nezanesljivost spomina, zanimala literarna forma, ki bi preživeto življenje kar najbolj približala zgodbi, kakršno pričakujemo od romana. Za76 | april 2012

to sem pač nekoliko eksperimentiral. Kar tudi sicer rad počnem. Idejo pa mi je dal, seveda, vele­mojster sestavljanja legokock, moj petletni sinček Martinček. Rugelj: Ali si, ko si začel pisati neposredno o sebi, izvedel kaj novega? Je bilo to spre­ hajanje po uhojenih poteh ali kopanje po zamolčanih skrivnostih, ki si jih morda že­ lel skriti tudi pred samim seboj? Flisar: Nisem več v letih, ko bi se mi zdelo potrebno, da kar koli skrivam pred sabo. Ali pred drugimi. Najmanj naporno je, če vedno in povsod poveš resnico. Razen v primerih, ko bi z njo lahko prizadel druge. Interesi tistih, ki so ti bili nekoč blizu ali pa so ti blizu zdaj, morajo ohraniti prednost pred samo­razkrivanjem. Ampak odkrito priznati napake, zmote, nevednosti, neumnosti, ne­ uspehe in barabije, ki so del preteklosti vsakogar od nas, ni zgrešeno; to ti lahko prisluži celo nekaj prijateljev. Ko bralec v tvoji zgodbi odkrije človeka, kakršen je bolj ali manj tudi sam, si s tem, da ti kot »literarnemu junaku« odpusti napake in grehe, odpusti tudi svoje. In tako odkritosrčnost prinese obema, avtorju in bralcu, dobrodejno olajšanje. Sem izvedel, kaj novega o sebi? Mislim, da ne. Našel sem le potrditev za vse, kar sem globoko v sebi že dolgo vedel: da sem relativno prijazen, pošten, toleranten, razumen in ne­ maščevalen človek, ki ljudem praviloma prehitro odpusti hudobije in barabije, ampak bolje tako kot obratno. In da sem človek, ki ima to srečo, da zna pisati knjige, ki jih ljudje cenijo in radi berejo, in drame, ki jih ljudje, ne le pri nas, ampak tudi drugod po svetu, radi gledajo. Prijeten občutek, ni pa to nič posebnega. Morda je moja največja (ali edina) posebnost v tem, da imam petletnega sinčka, ki me ima rad, in mlado ženo, ki ima rada oba. Na prvi pogled dolgočasno, v resnici pa je družinska sreča največ, kar človek lahko doseže v življenju. Takrat vsa mladostna pretvarjanja, naprezanja in napihovanja po18

tonejo v pozabo in »svoboda« neha biti samo beseda; postane stvarnost, zadihaš jo. Zveni kot paradoks, ampak dejansko postaneš zares svoboden šele takrat, ko se zakleneš v odnos, iz katerega ne moreš pobegniti. Rugelj: V tem romanu se posvečaš tudi re­ cepciji tvojega dela, tako literature, kjer vodiš zanimiv dialog z ugotovitvami lite­ rarnih kritikov o tvojem delu, kot dram, kjer se čudiš, kako tvoja dela sprejemajo v različnih kulturnih okoljih po vsem svetu. V katerem primeru se je po tvojem mne­ nju zgodilo, da sta si bila s kritikom ali kom drugim najbolj skupaj, kar se tiče njegove interpretacije in tvojega namena pri neki tvoji stvaritvi, kje pa je bil razkorak med in­ terpretacijo in tvojo izvirno idejo največji? Flisar: Bom kar odkrit: veliko kritiških zapisov o knjigah ne dosega kakovostne ravni obravnavanih besedil, kaj šele, da bi tekst nadgradili z interpretacijo, ki ne bi bila običajen golaž nerazgledanosti, predsodkov in nelogičnosti. Predvsem pa prozorno vzvišenega prepričanja, da kritik tako rekoč avtomatično ve, o čem govori. Uveljavilo se je mnenje, da avtorju lahko spodleti pri namenu, s katerim se je lotil pisanja, kritiku pa ne more. Ampak pričakovati, da se bo kritiku vsak izdelek absolutno posrečil, je nerealno; zagotoviti, da se bo v vsakem primeru prava knjiga znašla v pravih rokah, je utopija. Izkustveni, intelektualni, izobrazbeni, zrelostni domet se od kritika do kritika razlikuje, da ne omenjam okusa ali osebne integritete. Zato kritik (če odmislimo dejstvo, da so vendarle nekakšna informacija o knjigi) ne smemo jemati preresno, saj ne vplivajo niti na branost knjige niti na njeno dolgoroč-


no usodo. (»Upajmo, da je to zadnje, kar smo dobili izpod peresa tega mladeniča,« je neki kritik zapisal o Byronovi prvi pesniški zbirki.) Bojim se celo, da večina ljudi kritik ne bere. Kar zadeva percepcijo moje proze skozi leta, bi na vrhu seznama tistih, ki so najpogosteje prepoznali moje literarne namene, omenil Aleksandra Zorna, Mateja Bogataja, Igorja Bratoža, Lucijo Stepančič in zadnje čase Tino Kozin. Kar zadeva drame, pa brez obotavljanja Blaža Lukana. Tistih, ki so o mojih delih napisali obžalovanja vredne zmazke ali svoje »sodbe« kar prepisali iz drugih kritik, pa raje ne bi omenjal. Ampak kaj drugega sploh lahko pričakujemo, glede na to, da recenzent za svojo kritiko ali »kritiko« dobi petdeset evrov, v najboljšem primeru sto? Rugelj: Zame zelo zanimiv del je bila tvoja epizoda v Hollywoodu, ko si skušal ustre­ zno filmsko prirediti svoj roman Čarovnikov vajenec. Če v tem romanu opisuješ trčenje zahodne racionalnosti z vzhodnja­ ško intuitivnostjo, si v Hollywoodu doživel srečanje evropskega pisatelja z ameriškim konceptom produkcije filmov. Kakšni so tvoji sklepi? Smo Slovenci lahko sploh na kak način kompatibilni z njimi ali naj se raje držimo svojih ali pa vsaj samo evrop­ skih logov? Bi se te­ ga še kdaj lotil in pod kakšnimi pogoji? Flisar: Moja hollywoodska epizoda se je zgodila pred 25 leti, zato ne odraža današnjih razmer v tej ameriški tovarni zabave, čeprav so nekatere temeljne značilnosti prav gotovo ostale iste. Predvsem to, da holly­woodske producente veliko bolj kot evropske motivira denar, potem dolgo nič in šele potem, morda, film kot umetnost. Seveda je kvantitativno vrednotenje kakovosti (tako imenovana »gledanost«) v zadnjih desetih letih zavzelo tudi tiste dele sveta, kjer je bila umetniška inovativnost (v nasprotju s tehnično) nekoč pomembnejša od dobička. V knjigi opisana epizoda govori bolj o moji naivnosti kot o čem drugem: postal sem žrtev neskrupuloznega drugorazrednega filmarja, ki je idejo za snemanje Čarovnikovega vajenca prodal velikemu studiu z obljubo, da bo napisal scenarij. Ker tega ni bil sposoben sto-

riti, je najel mene za precej manjšo vsoto denarja, kot bi jo dobil sam za končni izdelek. Če bi se studio odločil za produkcijo, seveda. Kako je s tem danes, ne vem, ampak takrat je bila to pogosta praksa. Na veliko se je tudi kradlo; nikomur ni bilo mogoče zaupati. Mislim, da ameriški način proizvodnje filmov pri nas nima kaj iskati, za to smo premajhni, in na neki način bi morali biti hvaležni, da je tako. Bi pa morali pravičneje in bolj na široko deliti denar, ki ga država namenja za filmsko produkcijo. Če lahko, recimo, Damjan Kozole posname nizkoproračunski film v svojem stanovanju, pa gre ta film po svetu in dobi mednarodne nagrade, za kak drug film pa država (skozi svoje strokovne komisije) prispeva milijon ali celo milijon in pol evrov, pa ta film ne gre nikamor, potem, se mi zdi, je treba z denarjem, ki je na voljo, omogočiti snemanje večjega števila filmov, ki stanejo manj, so pa lahko veliko boljši in v tujini odmevnejši. Ali bi se kdaj še lotil pisanja scenarija, če bi dobil ponudbo iz Hollywooda? Samo če bi stradal. Življenje je prekratko in neumnosti sem naredil že dovolj. Rugelj: Že trinajst let si urednik revije Sodobnost in skozi tvoje roke gre mnogo iz­ virne sodobne slovenske literature. Ali v njej skozi leta opažaš kakšne pomembnej­ še spremembe? Se premika v kakšne obe­ tajoče nove smeri? Pridobiva na kakovosti in univerzalnosti? Ali kaj drugega? Flisar: Kot urednik nenehno iščem in skupaj s souredniki preverjam nova imena, seveda v upanju, da me bo kdo zares presenetil. Žal se to ne zgodi prepogosto, kar je navsezadnje normalno: genij se ne rodi vsak dan. Veliko pogosteje se kak mlad avtor sam razglasi za genija ali pa to naredijo njegovi najožji prijatelji. In potem, presenetljivo, velikokrat obvelja za dobrega avtorja, vsaj v krogu svoje generacije, čeprav je morda naredil šele prvi korak k uresničitvi svojega (morebitnega) potenciala. Bojim se, da tudi pisateljska srenja ni ušla vsesplošnemu propadu vrednot in da veliko stihoklepcev uživa sloves, ki si ga ne zaslužijo. Podobno velja za prozo, ki vsaj mene (z nekaj izjemami) vse preveč spominja na romane, kakršni so nastajali v devetnajstem stoletju. To ni čas avantgarde, ampak retrogarde. Izjeme so, vendar jih ni veliko. Res je, da se avtorji, vsaj nekateri, tako mlajši kot starejši, čedalje pogosteje lotevajo tem, ki niso, kot so po večini bile, lokalne, zatohlo slovenske, ampak so dovolj univerzalne, da lah-

19

ko z njimi naveže stik tudi bralec iz drugačne kulture, in to je glede na čas, v katerem živimo, zanesljivo korak v pravo smer. Ni pa nujno, da je ta tematsko manj zaplotniška literatura v vsakem primeru tudi dobra. Rugelj: Kako kot dol­ goletni pisatelj, dra­ matik in angažirani esejist in publicist gle­ daš na razmere v kul­ turi (pridružitev mi­ nistrstva za kulturo, grožnja o ukinitvi Jav­ ne agencije za knjigo itn.)? In kako na drugi strani na prihodnost slovenske knjige, na ka­ tero pritiskajo globalni trendi in selitev v di­ gitalno obliko prodaje, gledaš kot založnik? Flisar: Ker nam vlada ne privošči dovolj informacij o tem, kakšne načrte ima s kulturo, lahko le ugibamo, kaj se v resnici dogaja za steno tišine. Zato je strah, ki ga trenutno občuti večina kulturnikov, upravičen. Reorganizacija upravnih organov, ki delijo sredstva za kulturne programe, sama po sebi res ni ne vem kako velika katastrofa (čeprav je v simbolnem pomenu škodljiva). Pomembno je, kam in kako se bo prenesla odgovornost za izpeljevanje programov, ki so se izkazali za učinkovite. In kdo bo po novem odločal o delitvi denarja, ki bo po rebalansu ostal kulturi, in kakšne kriterije bo pri tem uporabljal. Tudi če vlada noče ohraniti Javne agencije za knjigo, se mi zdi smiselno, da se s cilji agencije tudi na novem »superminstrstvu« ukvarjajo ljudje, ki so to počeli na JAK-u. Sicer bo prišlo do velike zmede, nejasnosti in neizpeljave programov, ki jih zaradi vseh teh sprememb in zamud pri izplačevanju odobrenih subvencij že zdaj ni mogoče uresničevati v predvidenih rokih. Prihodnost slovenske knjige, ki brez subvencij ne bo preživela (ne pozabimo, da svojo literaturo in njen izvoz podpirajo tudi veliki narodi, med njimi Britanci, Francozi in Nemci), pa je v celoti odvisna od preudarnosti novih ljudi na odgovornih mestih. Postaviti si morajo predvsem eno vprašanje: Se hočemo zgledovati po Francozih, Nizozemcih, Fincih, Poljakih, ali pa je nemara za slovenski narod bolje, da se zgleduje po, recimo, Burundijcih? Ta odločitev bo imela dolgotrajne posledice, in če bo napačna, bo zgodovina to zabeležila. Rugelj: Evald, najlepša hvala za pogovor.

76 | april 2012


foto: Studio Majhenič

INTERVJU: IVAN SIVEC Pripravil: dr. Samo Rugelj

Ivan Sivec (1949) je eden naših najbolj plodovitih pisateljev, saj je izdal že več kot sto knjig. To se vidi tudi v njegovem obnašanju, saj je hiter (na elektronsko pisanje se odziva takoj, če je za pisalno mizo), športno gibčen, ves čas sprijet z realnostjo (enako ljubo kot pisanje mu je tudi raziskovanje materiala za njegove zgodbe na terenu), hkrati pa zgovoren, tako da vam je hitro jasno, da je bil po poklicu radijski novinar. Pred časom je praznoval štiridesetletnico ustvarjanja, ki jo je pospremilo tudi nekaj njegovih novih ali ponatisnjenih knjig, mi pa smo to priložnost izkoristili za pogovor.

Ivan Sivec

»Dokler teme podrobno ne obdelam, s pisanjem sploh ne začnem!« Rugelj: Kmečka povest Pesem njenih zvonov je znova izšla ob štiridesetletnici vašega lite­ rarnega ustvarjanja. Kakšni so v povezavi s tem spomini na vaše začetke? Kakšno je bilo življenje vašega prvenca v tem času? Sivec: Za vse moje pisanje je pravzaprav najbolj kriva prva knjiga. Z njo sem namreč takoj dosegel prav lep odmev. Kot dijak sem popisoval običaje za dr. Nika Kureta s SAZU in sem se tako seznanil z nekdanjimi običaji na Gorenjskem, hkrati pa mi je oče povedal pretresljivo zgodbo o mojem stricu, ki je tudi očetu spremenila življenje. Njegov brat Franc je bil namreč zaljubljen v vaško lepotico, toda pri obiranju lipovega cvetja se je smrtno ponesrečil, lepotica pa je izgubila um in je tavala okrog kot božji otrok. Vsako pomlad je še po njegovi smrti k nam nosila cvetje! Večkrat pa je ponoči tudi zvonila, ker si je predstavljala, da gresta z ženinom k poroki … Povest Pesem njenih zvonov je po mnenju mnogih značilna slovenska povest s tragičnim koncem. Kakšna pa je njena usoda, pa veliko pove že naklada. Prvič je bila natisnjena v nakladi 10.000, drugič 5.000, tretjič 3.000, ob 40-letnici prvega izida, letos, pa so jo natisnili v nakladi 500 izvodov. Povest sem napisal še doma v podstrešni sobici, v hudem mrazu (v kotu je bilo za celo ped sreža), seveda na roke. A me je kar neslo in neslo naprej. Objavili so jo pri Kmečkem glasu. V tistem času povesti niso bile čislane, bralci pa so jih – tako kot tudi danes – še vedno radi prebirali. Rugelj: Vaše poklicno življenje je bilo, koli­ kor gre razbrati iz vaše bibliografije, največ­ krat na preseku literarnega ustvarjanja, ra­ dijskega novinarstva in pisanja besedil za narodnozabavne skladbe. Kako so se ta tri področja povezovala, oplajala ali pa si mor­ 76 | april 2012

da tudi nasprotovala? Kateri vsebini bi da­ li prednost, če bi se morali odločiti samo za eno stvar? Kakšne vrste ustvarjanje vas je najbolj napolnjevalo? Sivec: Rasel sem ob skupnih delih, vaških običajih, ljudski pesmi, pristnem ljudskem godčev­ stvu in humorju. Pisanje besedil je neke vrste logično nadaljevanje tiste poetike, ki sem jo v mladih letih še živel. Pozneje sem se posvetil študiju slavistike, na etnologiji pa sem opravil magisterij iz glasbenega fenomena Avsenik. Novinarstvo mi je pomagalo, da sem srečal po službeni plati vsaj šest, sedem tisoč ljudi. Vsak stik z ljudmi na terenu je bil čudovit. Hkrati sem imel odprta vrata v vse knjižnice, arhive, znanstvene oddelke. Nikdar pa nisem šel na teren, ne da bi se prej pripravil, preštudiral vsaj del tistega, o čemer sem pripravil reportažo. Nabralo se je več kot tisoč polurnih in enournih oddaj. Za vsako oddajo sem napisal tudi po pet, šest, včasih tudi dvanajst listov veznega besedila. To je bilo neke vrste vsakodnevno pisno urjenje. A glavno pisanje so bile knjige. Veliko novinarjev si želi napisati leposlovno knjigo, a leposlovno pisanje je povsem drugačno. Pri tem mi je veliko pomagala tudi kreativna šola Branka Gradišnika. Pisal sem besedila, pripravljal reportaže, živel pa sem za knjige. Rugelj: V preteklih dveh letih ste končali dva velika knjižna projekta, zgodovinski deli o Karantaniji v treh knjigah in o prvi svetov­ ni vojni v dveh delih. Kako je potekalo delo na teh velikih projektih, koliko časa ste jima posvetili, kje ste črpali navdih pa tudi realno osnovo zanju? Sivec: Gradivo za Karantanijo sem zbiral petnajst let. Lahko dodam, da sem pripravil na to temo – tako z zgodovinarji kot ljubiteljskimi poznavalci – veliko zgodovinskih tem tudi za radijske oddaje. Poslušalci so se vedno odzivali izjemno pozitivno. Slovenci premalo poznamo svojo pravo zgodovino. Velik del je je bil napisan pod vplivom Dunaja in Beograda. Toda ko prideš, denimo, do nemškega vira, vidiš, da je o Karantaniji vendarle kar nekaj presenetljivih vi20

rov, enako o soški fronti ali pa o naših velikih Slovencih in Slovenkah. Na žalost so mnogi zgodovinarji povedali marsikaj skozi oči vladajoče elite. Moje tri knjige o Karantaniji (Kralj Samo, Cesar Arnulf, Kneginja Ema) so vse od začetka moje najbolj brane knjige. Enako Ognjeni ruj in Zelena solza o soški fronti. In enako vsi biografski romani, denimo o Gregorčiču, Prešernu, Aškercu, Plečniku, Juliji Primic itn. Dnevno dobivam pisma oziroma odzive na spletni strani, v katerih mi bralci pišejo, da zdaj drugače gledajo na našo zgodovino in njene poglavitne osebnosti. Vse moje pisanje je namreč oprto na zgodovinska dejstva, seveda pa si pomagam tudi z ustrezno mero domišljije. Rugelj: Tudi vaš najnovejši roman o Tarti­ niju posega v zgodovino, ki je, kot kaže, eno vaših priljubljenih inspirativnih področij, kjer najdete snov za vaša dela. Lahko iz va­ šega poseganja v zgodovino sklepamo, da so se najboljše zgodbe že zgodile ali pa to, da vaše pripovedovanje radi obesite na realno podlago? Sivec: Giuseppe Tartini me vznemirja vse od tedaj, ko sem napisal mladinsko povest Čarobna violina. Ves čas sem čutil, da bi bilo treba napisati tudi biografski roman o njem samem. Izšel je prav te dni. Naslovil sem ga Moj ljubljeni Tartini, kajti celotno zgodbo pripoveduje njegova žena, s katero sta bila dogovorjena, da bo veliki glasbenik vso svojo ljubezen do nje prelil v glasbo. Še posebej zato, ker nista imela otrok. Njuni otroci so v nekem pogledu Tartinijeve sonate. Okvir je seveda tudi tokrat povsem realen. V ta namen sem lani velikokrat obiskal Piran, pa Benetke, Padovo, Assisi, Prago, tako rekoč vse Tartinijeve življenjske mejnike. Umetnostna zgodovinarka Duška Žitko, ki mi je pri nastajanju knjige veliko pomagala z nasveti, je nad


romanom prav navdušena. Hkrati je skoraj nerazumljivo, da je o vseh glasbenih velikanih napisano veliko romanov, o Tartiniju pa je to prvi roman sploh. Tudi zato pričakujem pozitiven odziv bralcev. Sicer pa … nikoli se ne bo pripetilo, da bi se najboljše zgodbe že zgodile. Tudi o Tartiniju bi se morda dalo kaj napisati v današnjem slogu, vendar sem prepričan, da ostajajo samo tiste zgodbe, ki kaj povedo in niso samo bledo posnemanje nekega eksperimentiranja v literaturi. Rugelj: Kot vem, ste pustolovskega duha in radi potujete. Z Zgodbami iz peska, ki so tu­ di iz letošnjega leta, ste posegli tudi na dalj­ ni rdeči kontinent, Avstralijo. Kako je prišlo do nastanka te knjige? Sivec: Res rad popotujem in prav iz tega razloga je nastala zbirka Srce je popotnik. Doslej sem bil marsikje po Evropi, v čast Julesa Verna sem se povzpel na Mont Blanc, z nahrbtnikom sem šel po poteh zlatokopov in ameriškega pisatelja Jacka Londona na Aljasko, v Namibiji sem se prebijal skozi puščavo po poteh našega botanika Velbiča, v Argentini sem se skupaj z oktetom Deseti brat podal po poteh pozabljenega etnologa Benigarja, v Avstraliji pa mi je Zgodbe iz peska oziroma kratko zgodovino petega kontinenta razložil zadnji Aboridžin. Gre za enaindvajset zgodbic, ki so zapisane v rdeči avstralski pesek, vsak Aboridžin jih pove nekoliko drugače, pa vendar je celota ena sama, prikazuje pa tisočletno kulturo ljudi, ki za mnoge ne obstajajo več. Pesnik Bert Pribac, ki je v Avstraliji prebil triinštirideset let, je bil nad zgodbami prav navdušen, enako tisti, ki so jih že prebrali. Zdi se mi, da bom popotne zgodbe pisal samo še v tem stilu. Rugelj: Nedavno je izšel tudi vaš mladinski roman Princ na belem konju. Ustvarjanje za mladino je tudi pomemben segment vašega ustvarjanja. Kakšne so vaše izkušnje z mla­ dimi bralci, kako se odzivajo na vaše zgodbe in na živi stik z vami glede na to, da jih pogo­ sto obiskujete v šolah in drugod? Sivec: Mladi bralci so najzahtevnejši. Pri njih se ne da prav nič blefirati. Moja najbolj brana knjiga zanje je Zadnji mega žur. Gre za resno temo o veliki gimnazijski ljubezni in samomoru glavne pripovedne osebe. Uredniki so mi rekli, da so zdaj modne kratke in zabavne zgodbe, (take, ki se preberejo med gledanjem filma in ob čipsu v petnajstih minutah), a kot Gorenjec sem trmast in sem še tistega dne, ko mi je neki urednik to rekel, nesel besedilo v drugo založbo in tam z njo tudi takoj uspel. Sploh ni res, da mladi zahtevnejšega branja ne marajo. Hodim tudi po srednjih šolah, ne samo po osnovnih – doslej sem imel več kot 800 nastopov –, in povsod

radi prisluhnejo tudi resnim temam. Življenje pač ni samo zabava in šala. Rugelj: Kolikor mi je znano, naj bi Princ na belem konju doživel tudi svojo filmsko pri­ redbo. Kako ste do zdaj zadovoljni s film­ skimi priredbami vaših del, kaj je za vas po­ menilo gledati vaše zgodbe, prelite v gibljive slike, imate na tem področju še kake načrte? Sivec: Doslej so bili po mojih knjigah posneti trije celovečerni filmi oz. televizijske nadaljevanke, in sicer Pozabljeni zaklad, Vlomilci delajo poleti in Zakleta bajta, letos pa se pripravlja že četrta priredba – Princ ne belem konju. Sem pač pisatelj zgodbar in zato ni težko preliti mojih vragolij in bolj ali manj detektivskih zapletov v gibljive slike. Gledanost dogodivščin srečne oz. smešne družine Erjavec je bila doslej nad vsemi drugimi, torej nadpovprečna. Gledalci se pač radi tudi zabavajo, Roman Končar pa jim pri tem z veseljem skuša čim bolj ustreči. Končar tako rekoč noč in dan živi s temi zgodbami. Nisem še srečal scenarista, režiserja in igralca, ki bi bil tako vnet za delo. Seveda mu ob tem dopuščam možnost svojega videnja in obdelovanja. Velike besede o tem, da je nekaj boljše in nekaj slabše, so bolj ali manj stvar okusa. Vsak umetnik vidi svet drugače in zato naj pač zadiha po svoje. Zame pa je vsekakor čast, da so oz. bodo kar štiri pripovedi prelite na ekrane. Navadno se to dogaja mrtvim pisateljem, meni pa že kar za časa življenja. Rugelj: Predlani je ob vaši stoti knjigi izšlo še delo Mojih prvih sto, ki kronološko navaja vsa vaša dotedanja dela. Kje je skrivnost člo­ veka, ki je, še relativno mlad, uspel napisati več kot sto knjig? Kako je videti vaš tipičen delovni dan? Sivec: Tudi ko sem bil redno zaposlen, sem se pisanju posvečal vsaj nekaj ur na dan. Zdaj, ko sem upokojen, pa raziskovanju tem in pisanju posvečam vsaj deset ur na dan. Mnogi me imajo za deloholika, mnogi se zmrdujejo, da sem napisal preveč, mnogi iščejo dlake v jajcu. Najbolj pošteno je moje knjige v omenjeni knjigi ovrednotila v obsežni študiji prof. dr. Helga Glušič Krisper, ki je napisala spremno besedo tudi za Sago o Karantaniji. Nasploh se mi zdi, da bo vsakdo, ki bo prebral kako od mojih zahtevnejših knjig, videl, da delam resno in s kapljico krvi na koncu peresa. Če česa ne maram, ne maram blefa. Res pa je tudi, da ne posedam po gostilnah, da ne iščem, da mi bo kaj padlo z neba, da ne iščem zvez, da se pač posvečam samo delu. Sam s seboj sem se dogovoril, da bo pač to moj slog, in se na vse drugo požvižgam. Prisegam pa na dober občutek in predvsem na bralce, ki jih je na srečo pri nas še vedno veliko. Vesel sem tudi, da so knjižnice tako dobro organizirane in da kljub kriznim časom bralci za knjige niso prikrajšani. Rugelj: Kako pa gledate na razmere v slo­ venskem založništvu? Kaj je (finančna) pri­ hodnost slovenskega pisatelja? Večina vaših knjig v zadnjih letih je izšla pri založbi Karan­ 21

tanija in založbi ICO, ki jo vodi vaš sin. Kako se pri vaših knjigah stvari izidejo finančno? Sivec: Knjige sem izdajal pri vseh slovenskih založbah, od Mladinske knjige do Prešernove družbe, od založbe Kmečki glas do Karantanije, nekaj knjig pa je izdala tudi sinova založba ICO. Trenutno je stanje tako, da večkrat napišem knjigo, ne da bi dobil honorar, včasih pa moram iz pokojnine sam plačati celo za oblikovalca ipd. A to me ne moti. Tisto, kar moram napisati, bom pač napisal ne glede na stanje. Seveda pa so hudo razočarani tisti, ki pišejo predvsem za denar oziroma čakajo samo na subvencije. Taki pisatelji bodo verjetno počasi odpadli, pa čeprav so mnogi medijsko veliko bolj podprti. Moti me, da je treba danes napisati dobro knjigo, hkrati pa biti še v kaki stranki, da si priznan pisatelj. Če nisi v nobeni stranki, si pač veliko bolj sam. A hkrati me zelo veseli, da dobra knjiga vedno pride do bralca in da tudi še tako forsiranje ne pomeni veliko. Prepričan sem, da tri četrtine tistega, kar je trenutno medijsko močno podprto, čez dvajset let ne bo imelo veliko vrednosti. Moje načelo je, da se ne sme podcenjevati predvsem bralca. Zato sem prav zadovoljen in bom zagotovo pisal še naprej. Rugelj: Lahko poveste še kaj o svojih priho­ dnjih načrtih? Sivec: Naj povem, da zdaj poldrugo leto ne bo zagledal luč sveta noben roman, kajti poglabljam se v zahtevnejšo zgodovinsko temo, ki mi bo vzela veliko časa že v sami fazi priprave. Pravzaprav pa počasi zaviram. Izdaja me tudi tako imenovani računalniški komolec, ki me opozarja, da sem delal veliko. Kar bom še lahko napisal, bo v zvezi s slovensko zgodovino, vmes pa kaka popotniška zgodba in morda še kaj za mladino. Posebno zgodovina me močno privlači. Nobene zgodbe pa ne izsesam samo iz prsta. Preveč sem človek iz krvi in mesa, da se ne bi prej poglobil v resno pripravo. Dokler teme ne obdelam podrobno, s pisanjem sploh ne začnem. Vsaka taka priprava ima navadno petkrat več strani kot sam roman. To je seveda »štrapacno« delo, a me samo raziskovanje prav tako napolnjuje z zadovoljstvom kot pozneje pisanje. Mnogi me potem nekam s strahom gledajo, češ, saj to se pa potem sploh ne splača. Kot da bi se moralo vse splačati. Meni je res popolnoma vse­eno. Na srečo me žena oziroma celotna družina razume. Vse skupaj je nekako tako kot pri Tartiniju. Najbližji lahko človeka povsem dotolčejo ali pa mu pustijo dihati. Tudi današnji dan sem prebil pri zgodovinarjih v muzeju … Rugelj: Hvala torej za vaš čas in za prijeten pogovor. Pri prihodnjem pisanju vam želim še veliko uspeha in veselja ob raziskovanju. 76 | april 2012


2. APRIL – MEDNARODNI DAN KNJIG ZA OTROKE

Nekoč je živela zgodba, ki so jo pripovedovali po vsem svetu Nekoč je živela zgodba, ki so jo pripovedovali po vsem svetu. Pravzaprav zgodba ni bila le ena, ampak jih je bilo več in svetu so začele pripovedovati o neubogljivih deklicah in skušnjavskih volkovih, o steklenih čeveljčkih in zaljubljenih kraljevičih, o pametnih mačkih in majhnih kositrnih vojakih, o prijaznih velikanih in tovarnah čokolade. Svet so napolnile z besedami, pametjo in izjemnimi liki. Vabile so k smehu, k čudenju, k sobivanju. Osmislile so svet. In te zgodbe se vse odtlej množijo in nam tisoč in enkrat pripovedujejo: »Nekoč je živela zgodba, ki so jo pripovedovali po vsem svetu ...« Kadar zgodbe beremo, pripovedujemo ali poslušamo, urimo svojo domišljijo, skorajda kakor da bi jo vzdrževali z vajo. Nekega dne se bo katera od teh zgodb zagotovo vrnila v naše življenje in nam prinesla ustvarjalno rešitev za težavo, ki nam bo stala na poti. Z glasnim branjem, pripovedovanjem ali poslušanjem zgodb nadaljujemo tudi prastari obred, ki je igral temeljno vlogo v civilizacijski zgodovini: ustvarjal je družbo. Te zgodbe združujejo različne kulture, pretekle čase in generacije, da bi nam pripovedovale o enakosti – da smo vsi enaki: Japonci, Nemci in

Mehičani; tisti iz sedemnajstega stoletja in današnji ljudje, ki beremo zgodbe na medmrežju; stari starši, starši in otroci. Zgodbe izpolnjujejo vse ljudi na enak način, ker smo – kljub ogromnim razlikam – globoko v sebi vsi junaki teh zgodb. Zgodbe so drugačne od živih organizmov, ki se rojevajo, razmnožujejo in umirajo – zgodbe prekipevajo od plodnosti in so lahko tudi nesmrtne. Zlasti tiste ljudske, ki jih je ob pripovedovanju in vnovičnem zapisovanju mogoče prilagajati danim okoliščinam in razmeram. In tako postajamo njihovi soustvarjalci. In nekoč je bila dežela, polna bajk, zgodb in legend, ki so se več stoletij prenašale z ustnim izročilom, pripovedovale zamisli o stvarjenju, pripovedovale o preteklosti, ponujale kulturno bogastvo, razvnemale radovednost in vabile nasmeh na obraze. V tej deželi so le redki imeli dostop do knjig. A to se je že začelo spreminjati. Danes zgodbe že dosežejo tudi najoddaljenejše kotičke moje domovine, Mehike. In ko najdejo bralce, udejanjajo svojo vlogo pri oblikovanju družbe, družine in posameznikov, ki bodo zato laže našli srečo.

Slovenska sekcija IBBY letos praznuje 20 let! Letošnje praznovanje 2. aprila – mednarodnega dneva knjig za otroke – bomo s pregledno razstavo posvetili dvajsetletnici Slovenske sekcije IBBY in s strokovnim simpozijem, ki ga bomo namenili prevajanju mladinske književnosti; oboje bomo pripravili skupaj s Pionirsko – centrom za mladinsko književnost in knjižničarstvo v Mestni knjižnici Ljubljana, v enoti Knjižnica Otona Župančiča. Poseben poudarek praznovanju daje letošnja IBBY-poslanica z naslovom Nekoč je živela zgodba, ki so jo pripovedovali po vsem svetu. Slovenska sekcija IBBY je združenje slovenskih avtorjev (književnih in likovnih ustvarjalcev ter prevajalcev) mladinske književnosti in njihovih stanovskih združenj; strokovnjakov s področja mladinske književnosti; knjižnic, založnikov, knjižničarjev in vseh drugih, ki književnost posredujejo mladim (www.ibby.si). V slovenskem prostoru je povezana z mnogimi prizadevanji, dejavnostmi in projekti na področju mladinske književnosti in branja. Zadnji dve leti uspešnim promotorjem mladinske književnosti in branja podeljuje tudi Priznanja Slovenske sekcije IBBY in skupaj s Pionirsko - centrom za mladinsko književnost in knjižničarstvo »zlato hruško« najboljši prevedeni mladinski knjigi. V mednarodnem prostoru si Slovenska sekcija IBBY prizadeva za uveljavljanje kakovostne slovenske mladinske književnosti: Slovenski strokovnjaki in promotorji mladinske književnosti aktivno sodelujejo na mednarodnih kongresih IBBY, seminarjih in drugih strokovnih srečanjih, v mednarodni reviji Bookbird objavljajo prispevke o slovenski mladinski književnosti. Vsako leto druga nacionalna sekcija ob 2. aprilu pripravi IBBYposlanico, Slovenska sekcija poskrbi za prevod in spodbuja praznovanje mednarodnega dneva knjig za otroke po vsem slovenskem prostoru. Skupaj s Pionirsko – centrom za mladinsko književnost in knjižničarstvo vsako leto pripravi razstavo ob 2. aprilu in strokovno posvetovanje. Letošnjo poslanico in plakat je pripravila Mehiška sekcija IBBY; poslanico je napisal Francisco Hinojosa, plakat pa narisal Juan Gedovius.

76 | april 2012

22


MODRA PTICA IN SPOMLADANSKA ZVEZDA foto: Borut Peterlin

Pripravila: Renate Rugelj

Pred dobrim letom je skupina Mladinska knjiga razpisala natečaj za književno nagrado modra ptica za najboljši še neobjavljeni »roman za odrasle«, da bi z njim spodbudila domačo literarno produkcijo. Strokovna komisija v sestavi urednikov Nela Malečkar (predsednica), Zdravko Duša, Andrej Blatnik, Andrej Ilc in Andrej Koritnik, je prebrala več kot 60 prijavljenih romanov in konec leta na knjižnem sejmu razglasila pet nominirancev, med katerimi so se znašli Evald Flisar za Dekle, ki bi raje bilo drugje, Stanka Hrastelj za roman Igranje, Nataša Konc Lorenzutti za Kavo pri dišečem jasminu, Vinko Möderndorfer za Balzacov popek in Zoran Šteinbauer za Izgubljeni gozd. Prva modra ptico denarna nagrada je pripadla Stanki Hrastelj za romaneskni prvenec Igranje, ki je v teh dneh slavnostno prišel na knjigarniške police. O nastanku romana smo se pogovarjali s simpatično nagrajenko. Stanka Hrastelj

»Nezmožnost molčanja o stvareh, ki so se zarezale v mojo najglobljo notranjost« Bukla: Najprej iskrene čestitke za letošnjo nagrado modra ptica. Kako bi se za začetek predstavili bralcem revije Bukla? Ste po šte­ vilnih pesniških nagradah in dveh pesniških zbirkah (Nizki toni in Gospod, nekaj imamo za vas) bolj pesnica ali pa bo vaš nagrajeni prozni prvenec zdaj nagnil vašo ustvarjalno tehtnico bolj na stran proze? Hrastelj: Bliže mi je poezija, to je gotovo. Ne le kot avtorici, tudi kot bralki. Pri prozi me najbolj prevzamejo dela »z visokim poetičnim odtisom«, se pravi nekakšne pesniške mimikrije. Moji zapisi pa so se kar oddrsali v pripovedovanje, sprva v narativne pesmi, nato v pesniško naracijo. Počasi je nastalo nekaj, čemur je najbolj pošteno reči roman. Če pa bo poezija kdaj izhlapela in bom pisala prozo brez »žmohta«, potem tega ne bom objavila, obljubim. Bukla: Zgodbe romana ne bova preveč raz­ krili, menda pa je ideja prišla iz podobnih družinskih okoliščin? Kaj je bil torej motiv zanjo in kako ste se je lotili? Hrastelj: Moj motiv je sila preprost: nezmožnost molčanja o stvareh, ki so se zarezale v mojo najglobljo notranjost. Tematika romana je shizofrenija, bolezen mojega (zdaj pokojnega) očeta, naša družinska bolečina, seveda tudi moja osebna. Ampak ne gre za očetovo biografijo, gre za površen prikaz njegove bolezni. Površen pravim, ker se shizofrenije z besedami še zdaleč ne da zapopasti. Sama kot najbolj tragično nisem doživljala očetove bolezni same, temveč njegov strah pred ozdravitvijo. O tem že leta in leta razmišljam in še vedno nisem prišla prav daleč. Bukla: Vaša pripoved deluje sveže, stil je ne­ običajen, stavki dolgi, besedišče izbrušeno. Kako dolgo ste delali na zgodbi? Ali je bila napisana prav za ta natečaj ali pa ste jo »po­ tegnili iz predala« in dodelali? Hrastelj: Pravzaprav ne eno ne drugo. Roman sem pisala približno leto in pol. Ko sem izvedela za natečaj, je bila glavnina besedila že spi-

sana. Večino časa sem namenila spremembam in popravkom, vnovičnim branjem na glas, prisluškovanjem ritmu, obračanju besed, poliranju, skratka, na prvi pogled drobnarijam. Podobno kot to počnem pri pesmih. Bukla: Da nekdo po izgubi službe zaplava v druge dimenzije, je zelo realno, vaša junaki­ nja pa konča celo tragično … Hrastelj: Njena izguba službe ni čisto klasična, saj ji ni grozilo odpuščanje, ni bila tehnološki višek, delo je imela rada, s sodelavci in nadrejenimi se je dobro razumela. Postala je pač alergična na snovi, ki jih je pri delu uporabljala, a hkrati je bila preponosna, da bi v isti ustanovi začasno prevzela drugo delo, raje je dala odpoved. Izguba službe ni bila vzrok, temveč samo okoliščina, da je latentna bolezen dobivala čedalje jasnejše obrise. Vse to sem uporabila kot izhodišče, da sem prikazala spremembe notranjega stanja glavne junakinje, njenega zaznavanja okolice, njeno brezkompromisno moralno držo. Bukla: Bi lahko rekli, da je zasnova zgodbe taka zaradi vaše osebne naravnanosti do re­ alističnih zgodb, ali ste želeli povedati kaj drugega? Hrastelj: Zase ne bi rekla, da sem naravnana k realizmu. Po mojem mnenju ne obstajajo manj ali več vredne teme ali zgodbe. Bolj kot »kaj« se mi zdi pomembno »kako«. Rekla bi, da se presežnost literature skriva med vrsticami in za njimi. Torej ne v tem, da avtor bralcu podari ali odtegne srečen konec, ampak v tem, da ga globoko vznemiri, notranje razburka, sprovocira, da ga spudbudi k spraševanju. Bukla: Se vam zdi, da je k psihičnemu pro­ padu junakinje pripomoglo tudi dejstvo, 23

da je bil njen odnos s partnerjem precej utečen in hladen? Hrastelj: Utečen in hladen? O ne, njun odnos je utečen in ljubeč. Priznam, da sem sprva nameravala narediti protagonistkinega partnerja bolj dejavnega, vendar sem si premislila in rekla: ne, naj bo pasiven, naj bo tak, kot je večina ženskih likov v naši literaturi. Bukla: Ja, pasiven je, se strinjam. Kaj pa mi­ slite o tem, da lahko taka prelomna situacija postane tudi priložnost za nov začetek? Hrastelj: Vsaka izguba je obenem priložnost, drži, vendar v državi s približno trinajstodstotno brezposelnostjo to zveni skoraj cinično. Jaz nisem pisala o pojavu izgube službe ali o kakem družbenem problemu. Nikoli se nisem šla angažirane literature. Napisala sem intimno zgodbo, samo to. Poleg tega moja junakinja izgubo službe izkoristi za nov začetek, a se ne obnese. Bukla: Kakšen pa se vam zdi tipičen bralec oziroma bralka vašega romana? Komu je po vašem mnenju zgodba najbolj pisana na ko­ žo? Kakšni bralci smo Slovenci? Hrastelj: Baje je pri nas tipični bralec bralka, ki bere predvsem romane, precej manj pa kratke zgodbe in poezijo. Težko bi profilirala bralce Igranja, lahko rečem le, da si želim takih, ki ne berejo na prvo žogo, ampak se hočejo prebiti do podtalja. Bukla: Obiskovalci pesniških in literarnih večerov vas poznajo kot iskrivo moderator­ ko literarnih pogovorov in delavnic. Zdaj ste verjetno pogosteje gostja kot gostiteljica? Boste zdaj, ko ste dobili nagrado za najbolj­ ši roman za odrasle, še vodili taka srečanja? HrastelJ: He, he, pa saj nisem zmagala na Misiji Evrovizija. Pesniki in pisatelji smo v »moji deželi« tako ali tako v glavnem anonimneži. Kar ni nujno slabo, tako vsaj ostaneš prizemljen. Seveda bom še moderirala in imela delavnice. Za zdaj še nisem naletela na prenizek podboj, če parafraziram Nerudove verze: »So pesniki, tako veliki, da ne morejo skozi nobena vrata.« 76 | april 2012


17. SLOVENSKI DNEVI KNJIGE “KNJIGA JE ŽIVA” 16.–20. april 2012 foto: Žiga Lovšin

Slovenski dnevi knjige, ki jih že 17. leto organizira Društvo slovenskih pisateljev so literarni festival, ki poteka po vsej Sloveniji. V Ljubljani – na Kongresnem trgu. Popularni, ljudski, komunikativni. Ko na odru bogatega spremljevalnega programa cvetijo besede literatov, njihovih bralcev, predstavnikov založb, ljubiteljev knjig, glasbenikov in prijateljev otrok, v mrgolenju sejmskega vrveža med 45 stojnicami s pisano ponudbo založb, sleherni najde nekaj zase. Pridete po pesem, po basen, po 534 strani dolg roman, po kuharski recept, po reportažo z gora? Po tisto, kar se zgodi, ko beremo. Ko smo alkimisti, radovedneži, sanjači, modreci, esteti. Ko nam je preprosto – lepo. In knjiga živi. In mi, bralci – z njo.

PROGRAM 17. SLOVENSKIH DNEVOV KNJIGE

– Milan Jesih, pesnik

... ker redno potujem z letalom, si tudi tistih nekaj ur letališč in letov privoščim knjigo. – Boris Kolar, ekotoksikolog, avtor

SREDA, 18. APRIL 2012 ODER NA KONGRESNEM TRGU 10:00 Literarni sprehod

Tema dneva: RAZNOTEROST DRUGA PRIZORIŠČA Društvo slovenskih pisateljev: Letni vrt 10:00–17:00 Knjižni bazar 11:00 Mladi literati: Gimnazija Škofja Kongresni trg: Kinobalon Loka 10:00–19:00 Hiša pravljic 12:00 Glasbeni nastop: Pihalni Ljubljana: Kongresni trg, Prešernov trg, orkester GŠ Moste, vodi prof. Mladen 14:00 Pručkarji Jakšič 15:00 Odprti oder: knjižne novitete Ljubljana: Društvo slovenskih pisateljev po izboru založb 19:00 Poetikonov lirični večer 16:00 Avtor in njegov bralec: Feri Lainšček in Simona Kopinšek 17:00 Knjige so svetovi: dr. Bogomil Ferfila 18:00 Glasbeni nastop: Pihalni orkester GŠ Ljubljana Vič-Rudnik, dirigent: Peter Šala

Uvertura: Torek, 10. april ob 18h, Tržaška knjigarna (Trst, Italija) RAZNOTERI, SKUPAJ – srečanje literarnih ustvarjalcev v skupnem kulturnem prostoru PONEDELJEK, 16. APRIL 2012 Tema dneva: LJUBLJANA ODER NA KONGRESNEM TRGU DRUGA PRIZORIŠČA 11:00 Slavnostna otvoritev z Društvo slovenskih pisateljev: Letni vrt razglasitvijo nagrajencev natečaja 10:00–17:00 Knjižni bazar revije Sodobnost in DSP za najboljšo kratko zgodbo in esej 12:00 Glasbeni nastop: Pihalni Kongresni trg: Kinobalon orkester GŠ KGBL, dirigent Jože 10:00–19:00 Hiša pravljic Kregar 13:00 Predstavitev nagrajene kratke Ljubljana: Kongresni trg, Prešernov trg, zgodbe 14:00 Pručkarji 15:00 Odprti oder: knjižne novitete Ljubljana: Menza pri Koritu po izboru založb 20:00 Kdo je in kdo hoče biti vitez poezije – predstavitev Pesniškega turnirja 16:00 Avtor in njegov bralec: Goran Vojnović in Jure Košir 17:00 Knjige so svetovi: dr. Uroš Grilc 18:00 Glasbeni nastop: Rok Zalokar trio TOREK, 17. APRIL 2012 ODER NA KONGRESNEM TRGU 10:00 Literarni sprehod

Vsak posameznik zlahka zmore brez poezije. Posameznik zmore, človeštvo pa ne.

ČETRTEK, 19. APRIL 2012 ODER NA KONGRESNEM TRGU 10:00 Literarni sprehod 11:00 Mladi literati: OŠ Trnovo 12:00 Glasbeni nastop: Kitarski orkester GŠ Moste, vodi prof. Peter Lagudin 15:00 Odprti oder: knjižne novitete po izboru založb 16:00 Avtor in njegov bralec: Neža Maurer in Monika Tavčar 17:00 Knjige so svetovi: Boris Kolar 18:00 Glasbeni nastop: Godalni orkester I in Godalni orkester II GŠFŠ, dirigentka Darinka Fabiani, Tolkalna skupina GŠ Franca Šturma

Tema dneva: POMLAD DRUGA PRIZORIŠČA Društvo slovenskih pisateljev: Letni vrt 10:00–17:00 Knjižni bazar Kongresni trg: Kinobalon 10:00–19:00 Hiša pravljic

11:00 Nastop nagrajencev natečaja Spominčice – branje nagrajenih spisov in predstava Kako je jež dobil steklino? 12:00 Glasbeni nastop: Godalni Ljubljana: Kongresni trg, Prešernov trg, orkester GŠ Moste, vodi prof. Ksenja 14:00 Pručkarji Trotovšek Brlek 15:00 Odprti oder: knjižne novitete po izboru založb 16:00 Avtor in njegov bralec: Milan Jesih in Milena Zupančič 17:00 Knjige so svetovi: Ruth Podgornik Reš 18:00 Glasbeni nastop: Godalni orkester Glasbenega ateljeja Tartini, mentor in dirigent: Vlado Repše

PETEK, 20. APRIL 2012 ODER NA KONGRESNEM TRGU 10:00 Literarni sprehod 11:00 Mladi literati: Srednja šola za oblikovanje in fotografijo 12:00 Glasbeni nastop: SGŠ 15:00 Odprti oder: knjižne novitete po izboru založb 16:00 Avtor in njegov bralec: Nataša Kramberger in Andrej Blatnik 17:00 Knjige so svetovi: mag. Violeta Bulc 18:00 Glasbeni nastop: Kvartet kljunastih flavt GŠ Moste Polje, mentorica Marija Kregar, Kvartet klarinetov s tolkali GŠ KGB Ljubljana, mentor Jože Kregar

• HIŠA PRAVLJIC: domiseln prostor, v katerem otroci gledajo in berejo slikanice, iz katerih so nastali filmi • PRUČKARJI: recitatorji poezije z megafoni • LITERARNI SPREHOD: voden sprehod najmlajših po stojnicah s slikanicami • AVTOR IN NJEGOV BRALEC: pogovor med eminentnim literatom in znano osebnostjo, ki je njegov bralec • KNJIGE SO SVETOVI: pogovor s priznanim strokovnjakom, ljubiteljem knjig

Tema dneva : SPOMIN DRUGA PRIZORIŠČA Društvo slovenskih pisateljev: Letni vrt 10:00–17:00 Knjižni bazar Ljubljana: Kongresni trg, Prešernov trg, 14:00 Pručkarji Maribor: EPK 20:00 Literarni večer gostov iz Hrvaške

Tema dneva : OBILJE DRUGA PRIZORIŠČA Društvo slovenskih pisateljev: Letni vrt 10:00–17:00 Knjižni bazar Ljubljana: Kongresni trg, Prešernov trg, 14:00 Pručkarji Novo mesto: Knjigarna Goga, EPK 19:00 Literarni večer gostov iz Hrvaške

Organizator si pridržuje pravico do spremembe programa. 76 | april 2012

24


Okno v svet

Stvarna literatura

bere in piše

Narobe

dr. Sašo Dolenc

Eduardo Galeano prevod: Gašper Kralj in Tina Malič Sanje, zbirka Dokumenta, 2011, m. v., 300 str., 29,95 €, JAK Eduardo Galeano

Urugvajskega pisatelja (1940) smo v slovenščini najprej spoznali s Knjigo objemov, fragmentarnimi zapisi avtorjevih pogledov na Južno Ameriko. Z Odprtimi žilami Latinske Amerike se nam je Galeano predstavil kot navdahnjeni analitik družbenoekonomskega položaja v Latinski Ameriki, pri čemer se je z mnogimi podatkovnimi ponazoritvami spraševal, ali je ta del sveta po zahodnem zavojevanju pred pol tisočletja res obsojen na večno ponižanje in revščino. V delu Narobe, svoji tretji knjigi v slovenščini iz leta 1998, pa Galeano vprašanja družbene pravičnosti, dvoličnosti sodobne družbe, ki kaznuje male kriminalce, tiste, ki počnejo velike hujše zločine v imenu zakona, pa slavi, razširi na ves svet. Svet razdeli na Sever in Jug, pri čemer to ne sovpada vedno z geografijo, temveč je povezano z razdelitvijo globalne torte. Glasnik ponižanih in razžaljenih že dolgo ni bil tako prepričljiv in natančen v svojih argumentih razlage narobe sveta, ki smo ga sprejeli kot edino pravilnega. > Samo Rugelj

Levi horog

Lev Kreft Sophia, zbirka Teorija, 2011, m. v., 224 str., 19,80 €, JAK

Filozofija športa je kljub povezanosti športa z različnimi industrijami, mediji, turizmom, farmakologijo in kulturo panoga, ki se je začela razvijati šele v drugi polovici prejšnjega stoletja. In ko sta telesna vzgoja ter telesna kultura odstopali svoj prostor športu, je tudi rekreacija, s katero se ukvarja povprečni državljan, vedno bolj težila k formi profesionalizma. Takšno je v grobem izhodišče zgodovinsko celovitih in zabavnih vpogledov dr. Leva Krefta, ki sodi med pionirje filozofije športa tako pri nas kot na mednarodni ravni, kjer ne le da nastopa kot predavatelj, temveč je tudi predsednik Evropske zveze za filozofijo športa. Knjiga za sladokusce, ki prisegajo na esejistična presenečenja in idejno telovadbo, v kateri postane šport neke vrste orakelj – gimnastični konj, ki nam s pomočjo ročajev filozofije omogoči videti svet (in samega sebe) v 360 stopinjah. Pa tudi obrnjen na glavo. > Žiga Valetič

Hipoteza o sreči Jonathan Haidt

prevod: Janez Penca Penca in drugi, 2011, m. v., 311 str., 23,50 €

Knjiga o tem, kako v življenju najti ravnovesje med evolucijskimi predispozicijami, človekovo psihološko konstrukcijo in zahtevami sodobnega okolja ter odno- Jonathan Haidt sov v njem. To niti slučajno ni kak poceni psihološki priročnik »pomagaj si sam«, ampak umetelna analiza modernega človeškega življenja, ki se na eni strani naslanja na izsledke socialne psihologije, na drugi strani pa vleče vzporednice iz antične modrosti in filozofije ter preizkuša njihovo uporabnost v sedanjosti. Avtor, sicer profesor socialne psihologije na Univerzi v Virginiji, poglobljeno raziskuje področje morale in čustev v različnih kulturnih okoljih, človeški um ponazori dualno (podobno kot Daniel Kahneman v svoji nedavni knjigi Thinking, Fast and Slow): na eni strani je ta kot slon, kar predstavlja naša nezavedna dejanja, na njegovem hrbtu pa je racionalni krotilec, ki ga skuša nadzirati. Inteligentno napisana knjiga, ki spodbuja, hkrati pa ne obljublja nedosegljivega. > Samo Rugelj 25

The Willpower Instinct

Kelly McGonigal Avery, 2011

Stresna reakcija beg ali boj nas pripravi, da se čim hitreje odzovemo na nevarnost in ne zapravljamo dragocenega časa z nepotrebnim razmišljanjem. Ob branju knjige izvemo, da so znanstveniki nedavno opisali tudi odziv počakaj in premisli. Če stres sproži zunanja nevarnost, se odziv počakaj in pomisli praviloma pojavi kot posledica notranjega konflikta med početjem, ki nam nudi takojšnje ugodje, in strategijo, ki je za nas sicer boljša, a šele na dolgi rok.

Nine Algorithms That Changed the Future John MacCormick Princeton University Press, 2011

V ozadju mnogih danes povsem samoumevnih opravil, kot je, recimo, pošiljanje e-pošte, shranjevanje dokumentov na disk računalnika ali dostop do elektronske banke, so računalniški algoritmi, ki so jih strokovnjaki razvili v obdobju zadnjega pol stoletja. V knjigi nam avtor odlično predstavi devet ključnih algoritmov, ki omogočajo, da danes živimo v t. i. informacijski dobi.

Are You Smart Enough to Work at Google?

William Poundstone Little, Brown and Company, 2012

Znajdeš se pomanjšan na velikost kovanca v kuhinjskem mešalniku oziroma rezalniku, ki se bo čez šestdeset sekund vklopil. Kaj narediš? To je verjetno najbolj znano vprašanje, ki ga menda občasno zastavijo tudi kandidatom za službo v podjetju Google. Knjiga je zanimiva tako za tiste, ki bodo morda res kdaj kandidirali za službo pri katerem od tovrstnih »inovativnih« podjetij, kot tudi samo za ljubitelje najrazličnejših nalog in ugank.

76 | april 2012


Družboslovje Duh, sila, snov Adelma von Vay

prevod: Jan Ciglenečki … [et al.] KUD Logos, zbirka KUD Logos, 2011, m. v., 256 str., 18 €, JAK

Duh, sila, snov je okultno-ezoterična knjižna uspešnica iz zadnje tretjine devetnajstega stoletja. Na nemškem govornem območju je doživela devet izdaj, avtorica pa je bila tedaj devetindvajsetletna baronica Adelma von Vay, doma iz Slovenskih Konjic. V sebi je odkrila medijske sposobnosti, zato naj bi delo nastalo neodvisno od njene volje, po nareku višje sile. Gre za preplet zapisov o nastanku svetov, pa različnih numeroloških in geometrijskih izpeljav, ki so prežete s prepričanjem o veličini Duha, v tem pa delo redefinira polje krščanskega spiritualizma. > Žiga Valetič

Ljubezen do književnosti in hrepenenje po Bogu Jean Leclercq

prevod: Jelka Kernev Štrajn KUD Logos, zbirka KUD Logos, 2011, m. v., 365 str., 23 €, JAK

Benediktinski menih Jean Leclercq je svoje življenje posvetil knjigam in božjemu. Kot profesor teologije in mediavelist je napisal več deset del, med katerimi je Ljubezen do književnosti in hrepenenje po Bogu eno najpomembnejših, nastalo pa je na podlagi niza predavanj. Nasproti sholastični teologiji vzpostavlja meniško teologijo, ki temelji na pridigah, pismih, hagiografiji (pisanje o svetnikih) in pesmih, vse to pa šteje za čiste literarne žanre in v njih odkriva tako etične kot estetske značilnosti. S pomočjo podrobnih primerov se osredotoča na razvoj gramatike in veščine pisanja, ki sta bili v srednjem veku glavni disciplini jezikovnega ukvarjanja menihov. Na tej podlagi tematizira odmaknjenost in pridigarsko zamaknjenost, ob katerih naj bi se odpirala možnost za mistično izkušnjo, skupaj z obrtno veščino jezika pa ostajala sled umetnosti. > Žiga Valetič

Sistem transcendentalnega idealizma F. W. J. Schelling

prevod: Tomo Virk LUD Literatura, zbirka Labirinti, 2011, m. v., 367 str., 25 €, JAK

Sistem transcendentalnega idealizma (1800) velja za najbolj zaokroženo delo F. W. J. Schellinga, enega najpomembnejših nemških idealističnih filozofov, v katerem avtor poskuša pojasniti podlago človeške vednosti oz. spoznanja. Schelling dodeli mesto najvišjega spoznanja umetnosti, ker zna tisto absolutno – za razliko od filozofije – prikazati nazorno; filozofija ga namreč kaže skozi resnico, umetnost pa skozi lepoto. Schellingovi razpravi je dodana poglobljena uvodna študija Toma Virka, ki z različnih vidikov osvetljuje vlogo in pomen, ki ga umetnosti v Sistemu pripisuje Schelling. Virk obenem opozarja, da Schellingove ideje niso le pomemben dokument romantične miselnosti, ampak so pomembne tudi za sodobno literarno vedo. > Maša Ogrizek


RAZKRIVAMO

Pričevanja Špicelj

Petr Placák prevod: Nives Vidrih Modrijan, zbirka Poteze, 2012, t. v., 422 str., 33,90 €, JAK Petr Placák

Ta dokumentarni esej je pred nekaj leti napisal Petr Placák (1964), češki pisatelj in publicist, vsestranska, celo protislovna osebnost češkega kulturnega življenja, ki je še pred padcem železne zavese pripadal krogu avtorjev undergrounda. Špicelj je posvečen obdobju komunističnega režima, ki je temeljil na vsesplošnem vohljanju in ovajanju, v njegovi srčiki pa je avtor sam, ki komentira, dopolnjuje, popravlja ali zanika takratna poročila Državne varnosti, ki so jih v suhem, birokratskem jeziku v zvezi z njim sproducirali državni organi. Knjiga je tako na eni strani analiza lastnega banalnega primera, ki pa mu je Državna varnost namenila neskončno preiskovalnih ur, na drugi pa postmoderno in sodobno ogledalo življenju v komunističnem totalitarizmu, saj Placák prefinjeno preiskuje psihološke vidike življenja v njem. Izvrstni spomini pogumnega in zanesenjaškega mladeniča, ki se je uspel dvigniti nad paranojo komunistične oblasti. > Samo Rugelj

Drobci minljivosti Janez Arnež Družina, zbirka Čas in ljudje, 2012, t. v., 416 str., 23,60 €

Dr. Janez Arnež je leta 1957 v Washingtonu ustanovil zasebni katoliški inštitut Studia Slovenica, v katerem je s prijatelji začel izdajati knjige o Sloveniji, nekatere v slovenščini, nekatere v angleščini. Skoraj pol stoletja so se tam nabirali zapiski o domovini, knjige, politični in kulturni arhivi, slovenski tisk itd. Leta 1993 se je dr. Arnež vrnil v Slovenijo in vse to pripeljal s seboj. Po dolgem prigovarjanju, zakaj ne napiše spominov, in oklevanju (ker “ni bilo potrebno izrabljati časa za take osebne zadeve, saj mi dela ni manjkalo”) se je le odločil, da za seboj pusti nekaj zapisov o svoji preteklosti. Drobci minljivosti niso le opis njegove osebne življenjske poti in njegovega izjemnega življenjskega projekta Studie Slovenice; v knjigi veliko izvemo tudi o slovenski, predvsem politični emigraciji v Združenih državah Amerike po drugi svetovni vojni. Dokument zgodovine. > Vesna Paradiž

WOJTYLA

SKRIVNI

Ozadje bliskovite beatifikacije Janeza Pavla II.

nŒ„†’’ën„ˆ„Œëíëmˆ••˜††Œ’ëwŒ‘’——Œ

vhkqlë ispzrv}p{lë ilh{pmprhjpqlë

qhulhëwh}shëpp­

Izpoved mafijskega skesanca ‘ndranghete, najnevarnejše mafijske združbe v Italiji

METASTAZA nŒ„‘˜ŒŠŒëu˜Œ Œ‘ëj„˜‡Œ’ëh‘—’‘ˆŒ

ryp²ëkluhyëpuëwvsp{prhë p



w

v

}

l

t h m p q z r l n hëë z r l z h u j h

Zgodbe o amiših Suzanne Woods Fisher prevod: Neva Demšar Bukvice, 2011, t. v., 207 str., 24,90 €

Ni treba biti amiš, da bi ponotranjili njihov preprost in miren način življenja. Suzanne Woods Fisher z resničnimi zgodbami iz življenja amišev, njihovimi izreki, parabolami in praktičnimi idejami prikazuje, kako v življenju doseči dnevno – in trajno – harmonijo. Vsako poglavje na koncu vsebuje vprašanja, ob katerih lahko razmislimo, kako v svojem življenju najti dovolj prostora za mir in katere stvari so zanj zares pomembne. »Najbogatejši človek je tisti, čigar zadovoljstvo je najcenejše.« > Vesna Paradiž

Raziskovalni novinar Gianluigi Nuzzi je na predstavitvi knjige Vatikan, d. d. v Ljubljani razkril finančne in politične škandale Cerkve.

www.modrijan.si

080 23 64


Duhovna rast Živeti zakon privlačnosti Rich German, Robin Hoch; prevod: Irena Madric Mladinska knjiga, 2012, pt. v., 336 str., 24,94 €

Po uspešnici Skrivnost, ki je pri nas doživela že osmi ponatis, na knjižne police prihaja še delo, v katerem so zbrane resnične zgodbe ljudi, ki jim je udejanjanje zakona privlačnosti spremenilo življenje. Zakon, ki temelji na miselnosti, da »v življenju privlačite tisto, čemur namenjate energijo in pozornost«, je prevzel množice ljudi po vsem svetu. Ti so ugotovili, da so za svoje življenje odgovorni sami. Zgodbe, ki so razdeljene na posamezna tematska poglavja (Zdravje in dobro počutje, Posli in kariera, Sreča, Vsakodnevni čudeži), izpričujejo, da zakon lahko izvaja kdor koli in kadar koli. Tisti, ki so ga ponotranjili, pa z velikim navdušenjem zatrjujejo, da so z njim izkusili več sreče, zdravja, blaginje in šele zdaj živijo življenje svojih sanj. Za vse, ki želijo življenju reči »DA« in ga zajemati s polno žlico! > Kristina Sluga

Samospoznanje Svami Abhedananda; prevod: Marjana Kos Bird Publisher, 2012, m. v., 100 str., 17 €

Leta 1866 rojeni Svami Abhedananda je bil eden od utemeljiteljev vedantske modrosti samouresničevanja in najzaslužnejši za širitev njenega sporočila na Zahod. V tem kratkem priročniku, ki je namenjen tako poznavalcem njegovih naukov kot bralcem, ki se šele spoznavajo z njimi, je nanizanih šest temeljnih lekcij o samospoznavanju, ki v skladu z vedantsko filozofijo predstavlja edini vir sreče ter vodi k popolnosti in svobodi. Knjiga predstavlja dobrodošel vpogled v ideje Vedante in odstira nove možnosti za samouvid v materialistično naravnanem svetu. > Rok Grča

Izberi pravega! Christine B. Whelan; prevod: Brigita Vogrinec Avrora, 2012, m. v., 231 str., 21,90 €

Med priročniki, ki bralca po navadi velikodušno vabijo v svet bogastva, uspeha in zdravja, ne gre spregledati tega, ki pomaga pri izbiri moža. Privlačne rožnate platnice skrivajo nasvete, podkrepljene s številnimi zgodbicami in pričevanji, ki bralca oz. najverjetneje bralko postopno vodijo do »izbire pravega«. Avtorica je pred tem napisala knjigo Zakaj se pametni moški poročijo s pametnimi ženskami, ki sicer ni prevedena v slovenščino, tokrat pa nagovarja predvsem uspešne, samske ženske, poimenovane »labodke«. Uspešno razbija mit, da se moški bojijo inteligentnih in žensk s cvetočo kariero, in tako vliva upanje tistim labodkam, ki so ga morebiti že izgubile. > Tina Š. Petrovič

261 Sai Babovih božanskih iger Balkrishna Panday; prevod: Mateja Verbuč Bird Publisher, 2011, m. v., 195 str., 19 €

Povzetek 261 čudežev Širdi Sai Babe nam predstavlja zgodbe in nekatere neverjetne dosežke tega guruja, zbrane iz različnih virov. Baba je tako, denimo, lahko obrzdal naravne elemente, Babovo telo je lahko prevzemalo bolezen, Baba je lahko zavaroval pred slabo prerokbo in ali pa ukazal kačjemu strupu, naj izgine itn. Knjiga je zasnovana na načelu »odpri in beri«, v kratkosti zgodb pa se skriva obsežnejša snov, ki je lahko izhodišče za premislek in meditacijo. > Vesna Paradiž

Spoznajte svoj um Daniel Freeman in Jason Freeman; prevod: Mojca Seliškar Gnostica, 2011, m. v., 370 str., 28,70 €

Duševne in čustvene težave so v sodobni družbi pogost pojav. Po mnenju avtorja knjige, angleškega doktorja klinične psihologije in predavatelja na Univerzi Oxford, pa je v obdobju, ko zaznamo tovrstne težave, najpomembneje vedeti, kaj nam je storiti in kako pravilno ukrepati. V ta namen je sestavil obsežen vodnik skozi več kot petdeset najbolj pogostih duševnih težav in predstavil tehnike za odpravljanje različnih odvisnosti, tesnob, depresije, spolnih težav, stresa, preutrujenosti itd. Nakazal je tudi različne pozitivne korake, ki nas v takih primerih pomagajo ohraniti srečne in zdrave. > Renate Rugelj


Radosti kuhanja

Renate Rugelj

Jem, hujšam in ohranjam vitko postavo Michel Montignac prevod: Marjeta Novak Kajzer Mladinska knjiga, 2012, m. v., 286 str., 24,94 €

Zeliščna kuharija Mirjam Grilc fotografije: Rok Plešnar Kmečki glas, 2012, m. v., 175 str., 12,50 €

Slovita Montignacova metoda, ki je izšla že v mnogih oblikah, je tokrat dopolnjena z najnovejšimi dognanji s področja dietetike. Znano je, da je Montingnac (1944– 2010) ljudem s čezmerno težo priporočal uživanje ogljikovih hidratov z nizkim glikemičnim indeksom (stročnice, polnovredna živila, sadje, zelenjava ipd.), njegovi nasprotniki pa so dolga leta izničevali uspešnost te metode, češ da ni bila nikoli znanstveno potrjena. V zadnjih letih se je to spremenilo in Montingnac ostaja začetnik velikega preobrata v načinu prehranjevanja v tretjem tisočletju.

Priljubljena zeliščarka, ki daleč proč od naseljenega sveta v svojo košaro nabira zdravilne rožice, je celo vrsto nasvetov za lajšanje tegob zbrala v svoji prvi knjigi Zelišča z gore (2010). Tokrat pa nam predstavlja več kot 120 okusnih receptov za vsak letni čas. Tako v zimski kuhariji ne morete mimo okrepčilne žajbljeve ali komarčkove juhe in v aktualni pomladi ne bo šlo brez čemaževih palačink ali marjetic v namazu. Če želite biti dobro pripravljeni na poletje, si pravočasno naberite tropotca in kislic, jesen pa si posladkajte s kuhanjem metinega likerja.

Mamma mia

101 zelenjavni jedilnik

Frank Bordoni prevod: Beti Kerin Tehniška založba Slovenije, 2012, t. v., 192 str., 19,99 €

Tradicionalni sredozemski (beri: italijanski) način prehranjevanja ne pomeni samo vnosa obveznega vira energije, pač pa zauživanje jedi za naše zahodne sosede pomeni tudi obvladanje umetnosti uživanja v hrani. In ko razmišljamo o italijanski hrani, seveda ne moremo mimo raznovrstnih, zaokroženih, pisanih, podolgovatih in svedrastih testenin na nešteto načinov. Med glavnimi jedmi seveda najdemo tudi pico, piščanca, ribe, kalamare in veliko mediteranske zelenjave, jajčevcev, bučk, paradižnikov, belušev in paprik. »Nonine recepte« je zbral priljubljeni televizijski kuhar. Slastno!

Miriam Drev in Sonja Tomažič fotografije: Tesa Drev Modrijan, 2012, t. v., 272 str., 34,90 €

Zelenjavni eksperimenti avtoric, takrat še nadebudnih študentk, so v knjižni obliki prvič izšli leta 1983 in nosili štafeto prve domače vegetarijanske kuharice, ki je na slovenskih tleh požela lep uspeh. Avtorici se tako v uvodu s slastjo spominjata svoji prvih kuharskih podvigov in si želita, da bi bila tudi prenovljena kuharica spodbuda za iskrenje kuharskega duha pri vseh ljubiteljih zelenjave. Združevanje zanimivih obrokov v pisane jedilnike in prepletanje tradicionalnih in domišljijskih okusov (npr. jota in makove palačinke ali pa stročji fižol in pita z ringlojem) bosta marsikomu olepšala ustvarjanje na štedilniku.


Pogled od znotraj piše Mitja Rotovnik Zdaj, ko smo dokončno izgubili samostojno Ministrstvo za kulturo, so vse oči kulturnikov uprte bolj v državnega sekretarja, kot pa v ministra, ki so mu z združitvijo tolikih področij naložili vražje težko in odgovorno delo. S tem ministra oz. njegove odgovornosti za kulturo nikakor ne podcenjujem. Ravno nasprotno, njegova odgovornost za kulturo ne bo nič manjša, kot če bi imeli samo ministra za kulturo. Morda bo njegova odgovornost celo večja, saj bo moral zelo spretno krmariti pri določanju prioritet med predšolsko vzgojo, osnovnim, srednjim in visokim šolstvom, raziskovalno dejavnostjo, športom, medijsko pokrajino ter kulturo in umetnostjo. Kako mu bo to uspevalo, bo v veliki meri odvisno od osebnih kvalitet, od poznavanja kulture, umetnosti in kulturne politike in splošne odzivnosti državnega sekretarja. Zelo bo pomemben njegov posluh za trenutek, za diagnozo problema in presojo, ki bo presekala včasih hudo navz­ križne interese v kulturi in izbrala pravega. Predstavljam si tudi, da bosta morala biti čvrst tandem na osebni ravni. Kritična drug do drugega, vendar polna medsebojnega zaupanja. Igro bo, prav zaradi obširnega področja, ki ga bo pokrivalo novo ministrstvo, moral voditi državni sekretar. Še bolje rečeno, moral bo biti iniciativen, ministra bo moral argumentirano prepričati, kaj je v danem položaju najbolje za državo, kulturo in umetnost. Tak bo lahko, če bo v nenehnem dialogu s svojo strokovno službo in kulturniki. Bolj ko se bo posvetoval z »bazo«, bolj bo učinkovit v dialogu z ministrom, prek njega z vlado in državnim zborom. Ključnega pomena bo že prvo leto. Če bosta tudi nova moža na čelu kulture in umetnosti zamudila z delom na posodobitvi javnega kulturnega sektorja, kot se je zgodilo prejšnji ekipi, bo šel po vodi še en mandat. Posodobitev javnega kulturnega sektorja je ključ za novo pozicioniranje nevladnega kulturnega sektorja. Brezglavo ustanavljanje novih javnih kulturnih zavodov po preizkušenem socialističnem modelu, ki smo mu bili priča zadnjih pet let, je treba zavreti in hkrati razpeti vso paleto sodobnih oblik organiziranega delovanja kulturnih subjektov. To nikakor ne bo lahko, saj bodo sindikati v kulturi prvi, ki se bodo uprli spremembam s časom in z umetnostjo sprtih določil v kolektivni pogodbi za kulturne dejavnosti. Še manj bo lahko, ker bo treba iz čvrstega objema številnih zakonov, ki enovito urejajo javni sektor, iztrgati kulturo in zlasti umetnost in jima že na zakonski ravni priznati posebnosti, ki so drugačne kot na področju šolstva, znanosti, medijev, športa, vojske, policije, veterinarske službe in državne administracije. Odpor bo tudi v umetniških vrstah, ker bodo sedanja toga, še od socializma podedovana delovna razmerja zamenjala večja prožnost in primeren socialni posluh glede zaposlitvenih oblik v kulturi in umetnosti, tudi ko gre za strokovno delo v muzejih, galerijah in osrednjih knjižnicah. Če hočemo boljše rezultate na odrih in v strokovnem delu vseh kulturnih institucij, potem se bo treba v veliki meri posloviti od zaposlovanja za nedoločen čas. Na odrih in v strokovnih službah proračunsko sofinanciranih zavodov lahko nastopajo le najboljši umetniki in delujejo najboljši strokovnjaki. Voz slovenske institucionalno organizirane kulture in umetnosti se prepočasi premika zaradi pomanjkanja usposobljenih menedžerjev. Zato se v združenem ministrstvu ne sme pozabiti na njihovo skrbnejše izobraževanje. Preprečiti je treba vsak poizkus političnega kadrovanja nesposobnih oz. neustreznih kadrov za direktorje in umetniške

foto: Brane Žalar

Državnemu sekretarju za kulturo na pot

vodje kulturnih zavodov. Nobena skrivnost ni, da je bilo vse preveč zgrešenih kadrovskih potez celo, ko je šlo za vodenje nacionalnih kulturnih zavodov. Hude kadrovske napake še danes bremenijo leve in desne ministre kot tudi leve ali desne župane. Najhuje bo državnemu sekretarju za kulturo, ko bo moral ministru predlagati vsakoletno finančno politiko, natančneje povedano, razdelitev finančnega kolača. To in prihodnje leto bosta peklenski. O tem že pričajo začasne odločbe, ki so jih dobili nacionalni javni zavodi z enomesečnim zamikom, rezanje denarja nevladnim organizacijam z večletnim financiranjem in razpolavljanje denarja za aktualne javne razpise. Bližnji rebalans bo vsaj presekal popolno zmedo, ki trenutno vlada glede zagotavljanja denarja za vse tekoče programe in še posebej v kulturnih institucijah. Do sprejetja rebalansa državnega proračuna bo treba poiskati kolikor toliko primeren odgovor na ključno vprašanje, kaj bodo delali vsi sedaj zaposleni v javnih zavodih, če se bo v resnici zgodilo napovedano 20-odstotno zmanjšanje sredstev za neposredne programske materialne stroške. Bo v zavodih treba začeti na podlagi zakonskega določila o poslovnem razlogu množično odpuščati tudi zaposlene za nedoločen čas? Nič laže ne bo z denarjem, potrebnim za investicijsko vzdrževanje, ki ga skorajda ni že zdaj, in za nove investicije v kulturi. Zadnja dva mestna primera sta značilna. Mariborski občini v okviru optimističnih načrtov ni uspelo trajnostno zaznamovati evropskega prestolovanja z niti eno zares novo infrastrukturno pridobitvijo, medtem ko se ljubljanska občina pri načrtovanju kulturnega razvoja s podvajanjem prostoriskh kapacitet za kulturo dobesedno požvižga na obstoječo infrastrukturo, ki jo je mesto celo samo gradilo z muko in velikimi odpovedovanji. Če kaj, čaka novega državnega sekretarja tudi glede razvoja infrastrukture mukotrpno usklajevanje nacionalne in mestnih strategij, ki se morajo v kruti ekonomski krizi dopolnjevati in zliti v premišljen načrt ustvarjanja novih pogojev za boljši jutri kulture in umetnosti. V prostor, ki je po navadi na voljo tej kolumni, lahko v tej popotnici dodam še potrebo po koreniti kadrovski in organizacijski posodobitvi tistega, kar se je do zdaj imenovalo Ministrstvo za kulturo. Ekipo, ki bo znotraj združenega ministrstva vodila kulturo in umetnost, je treba racionalizirati in hkrati usposobiti za velike spremembe, ki jih je treba narediti v prihodnjih štirih letih. Najslabše bi bilo, če bo še naprej ostalo pri starem, če bomo kulturniki od združenega ministrstva pričakovali le več denarja in če bo kak politik (ali kulturna skupina) hotel izkoristiti dogajanje na področju kulture in umetnosti za kak kulturno bojevit dogodek.

NAJNOVEJŠA IZDAJA NAJBOLJ PRODAJANE FILMSKE KNJIGE V SAMOSTOJNI SLOVENIJI! IZIDE SEPTEMBRA

1001 FILM PO IZBORU VODILNIH SVETOVNIH FILMSKIH KRITIKOV od Potovanja na Luno (1902) do Umetnika (2011) Redna cena knjige: 49,90 € Prednaročniška cena: 34,90 € (velja do vključno 30. aprila 2012)

76 | april 2012

30

Naročila: • po telefonu 01/520 18 49 • e-pošti urednistvo@umco.si • z naročilnico po pošti ali faksu (01/520 18 40)


Slovarji

Pogovor z jezikoslovcem

Botanični terminološki slovar

Slovar slovenskih frazemov

Franc Batič … [et al.]

ZRC SAZU, zbirka Slovarji, 2011, t. v., 650 str., 42 €, JAK

Veseli smo, da je v prestižni zbirki slovarjev (geoloških, planinskih, čebelarskih, tehniških in drugih) svoje mesto našla tudi slovenska botanična terminologija, s katero so avtorji definirali strokovne pojme, ki se nanašajo na rastline (pod rastline so po 36. izdaji Starsburgerjeve botanike šteli vse organizme z oksigeno fotosintezo, tudi alge), glive, cianobakterije in lišaje. Na pobudo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani so v Sekciji za terminološke slovarje Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU po več kot desetih letih sodelovanja z mikologi in botaniki sestavili obsežen slovar z več kot 600 stranmi in v njem zbrali več kot 6700 slovarskih sestavkov. Mnoge definicije pa imajo še angleške, latinske in nemške ustreznice. Glavni poudarek je na morfologiji in razmnoževanju višjih rastlin. Rastline so obravnavane na ravni celice, tkiv, organov, življenjskih procesov in ekosistemov, glive pa predvsem na morfološki in sistematski ravni. Odličen rezultat trdega dela, na katerega so lahko ponosni tako ustvarjalci in številni sodelavci kot tudi širša strokovna javnost. > Renate Rugelj

Farmacevtski terminološki slovar Aleš Obreza ... [et al.]

ZRC SAZU, zbirka Slovarji, 2011, t. v., 371 str., 39 €, JAK

Farmacevtska industrija je v Sloveniji že dolgo časa pomembna gospodarska panoga in izdatno napreduje tudi na strokovnem področju. Farmacevtski slovar je neke vrste koncentrat te stroke, pri katerem je sodelovalo veliko fakultetnih pedagogov in drugih strokovnjakov vseh generacij, tako da imamo lahko ta slovar za aktualno sintezo sedanjega slovenskega znanja iz področja farmacije. Gre za prvi razlagalni, normativni in večjezični slovar (največkrat sta zraven navedena še angleški in latinski izraz), ki je v celoti izdelan na podlagi slovenskega farmacevtskega gradiva, vsebuje pa 5614 slovarskih člankov. Uvodnemu delu sledi osrednji slovensko-angleško-latinski slovar, v katerem so iztočnice razložene ali prikazane s kazalko na ustreznejši izraz, nato pa sledita še angleško-slovenski in latinsko-slovenski slovar. Farmacevtsko izrazje je predstavljeno s stališča pogostosti rabe in zvrstne pripadnosti, iz slovarja pa je razvidna močna povezanost z organi v Evropski uniji, saj je dovolj natančno prikazano zakonodajno urejanje farmacije. Remek delo. > Samo Rugelj

Pripravil: Samo Rugelj

Janez Keber

ZRC SAZU, zbirka Slovarji, 2011, t. v., 1158 str., 69 €, JAK

Rugelj: Nedavno je izšel vaš veleslovar slovenskih frazemov. Koliko časa je po­ tekalo delo na njem in kako? Keber: Delo na Slovarju slovenskih frazemov (tj. na njegovem sestavljanju, njegovi redakciji) je trajalo približno deset let, tj. od konca leta 2001 do leta 2011. Temu bi lahko uradno dodali še dve leti priprav za projekt Frazeološki slovar slovenskega jezika. Toliko namreč znese petina delovnega časa v desetih letih, v katerih sem s štirimi petinami delovnega časa delal kot soavtor slovarskega dela Slovenskega pravopisa 2001. Med službena dela, s katerimi sem si razen tega pridobil reference za pisanje SSF, lahko štejem delo v Etimološko-onomastični sekciji (od 1. septembra 1970 do 31. decembra 1980), potem pa od 1. januarja 1981 naprej v Leksikološki sekciji Inštituta za slovenski jezik kot soavtor Slovarja slovenskega knjižnega jezika (4. in 5. knjiga), ki je bil končan leta 1991. Razen tega sem kot avtor Leksikona imen (1. izdaja 1988, dopolnjene 1996, 2001, 2008) raziskoval tudi izimensko leksiko in frazeologijo in objavil več temeljnih razprav, kot avtor monografije Živali v prispodobah (1. del 1996, 2. del 1998) pa sem se poglabljal v živalsko metaforiko in frazeologijo. Že od sredine osemdesetih let naprej sem v revijah in na Radiu Slovenija v večletnih serijah razlagal izvor posameznih frazemov. Leta 2000 sem v periodični znanstveni reviji Jezikoslovni zapiski 6 (2000), str. 81–116, objavil članek Raziskovanje slovenske frazeologije – sedanje stanje in zasnova frazeološkega slovarja. Po tej zasnovi sem po letu 2001 začel sestavljati Frazeološki slovar slovenskega jezika (tak je bil namreč delovni naslov do leta 2010 in tudi naslov Poskusnega zvezka iz leta 2003). Po prvi recenziji leta 2010 je bil ta naslov ne po moji volji spremenjen v Slovar slovenskih frazemov. Rugelj: Pri praktični uporabi po­ sameznega frazema po navadi citi­ rate njegovo pojavitev v besedilih dnevnih časopisov, knjig itn. Kako bi ocenili frazemsko javno uporabo slo­ venščine: je preobložena z njimi ali ne? Keber: Za raziskovalca slovenske frazeologije je brez dvoma največ sodobnega gradiva v publicistiki v tiskanih in drugih medijih, zlasti pa na spletu in v političnem jeziku. Pripomniti pa je treba, da uporaba frazemov pri nas ni vedno ustrezna in pravilna, v sodobnih lepo31

Janez Keber

slovnih delih pa morda tudi bolj pičla kot pri nekaterih klasikih. Slovar slovenskih frazemov bi lahko vzpodbudil njihovo večjo in pravilnejšo rabo. Rugelj: Pri učenju tujih jezikov ima­ mo največ problemov ravno z razume­ vanjem fraz, ki sicer razumljive bese­ de postavljajo v nov kontekst in pomen. Kako bi s te perspektive ocenili sloven­ ščino? Je v smislu števila frazemov la­ hek ali težak jezik? Keber: Na splošno velja, da je slovenski jezik za tujce kar trd oreh. Enako bi lahko rekli tudi za njegovo frazeologijo z zelo bogatim fondom frazemov. Rugelj: Kaj vas je pri raziskovanju in odkrivanju slovenskih frazemov naj­ bolj presenetilo in navdušilo? Keber: Frazeologija je po mojem mnenju med vsemi področji raziskovanja jezika najbolj zahtevna in predstavno bogata, a zato tudi daje največ zadovoljstva njegovim raziskovalcem. V primerjavi npr. s pravopisom, ki obravnava in predpisuje površinsko, formalno stran jezika in za katerega se ima skoraj vsakdo za poznavalca, je frazeologija nekakšna žlahtna nadgradnja jezika, ki je nastala po nekdanjih in zdajšnjih miselnih predstavah in motivih. Prav razkrivanje teh me kot raziskovalca izvora frazemov vedno znova navdušuje in preseneča. Rugelj: Francoski pisatelj Georges Pe­ rec je pred leti napisal roman Izgin, ki ne vsebuje nobene črke e. Bi bilo po va­ šem mnenju možno napisati roman sa­ mo s frazemi? Ali so frazemi že sami po sebi dovolj za medsebojno komunicira­ nje? Keber: Samo s frazemi bi se verjetno dalo napisati krajšo novelo, roman nemogoče. Za medsebojno komuniciranje bi sami frazemi včasih lahko zadostovali. Sicer pa še enkrat ponavljam, da je frazeologija neke vrste žlahtna nadgradnja jezika, ki ga ob pravilni rabi in v pravi meri lahko zelo obogati in ga naredi bolj učinkovitega. 76 | april 2012


Na pot

Hinduistični obred na obali svete reke Jamune

Samo Rugelj

Romarski in sveti kraji

Poti za vse dni

Urban Golob, Franci Novak Mladinska knjiga, 2012, t. v., 286 str., 29,95 €

Friedmann Bedürftig prevod: Boris Bajželj Mladinska knjiga, 2012, t. v., 304 str., 44,94 € Osojna pobočja Šmarne gore

Pomlad je tradicionalno začetek izletniške sezone in čas za nove turistične vodnike. Družinski pohodniški vodnik Poti za vse dni prinaša 70 tematskih oziroma učnih poti iz vse Slovenije, ki jih lahko večinoma obiščemo od spomladi do jeseni. Gre za (pogosto krožne) poti različnih dolžin, od enournih do celodnevnih izletov, ki tematsko pokrivajo določeno področje, opisani turi pa so poleg tega dodane praktične informacije s telefonskimi številkami, možnostmi vodenega ogleda

76 | april 2012

poti, izhodiščem, dolžino poti, trajanjem, zahtevnostjo, orientacijo, potrebnim zemljevidom ter najbolj primernim letnim časom za obisk. Večina poti je lahkih do srednje zahtevnih, torej primernih za običajne izletnike, tako da učne poti od Blagajeve po Polhovem Gradcu prek Dolžanove soteske, Fabianijeve poti od Štanjela do Kobdilja, Kobariške zgodovinske poti, Resslove poti ko Krakovskem gozdu, poti po Tolminskih koritih, Koželjeve poti od Kamniški Bistrici, poti po Rupnikovi liniji v Škofjelovškem hribovju pa do poti po Trnovskem gozdu že vabijo in kličejo ter ponujajo izvirno mešanico učenja in izletnikovanja.

Svetišča in romarski kraji so eden od gradnikov človeške civilizacije in kot taki so svojo pomembnost ohranili do današnjih dni. Pričujoči slikovni atlas, ki je bil izvirno napisan v nemščini, tako pri svoji razporeditvi na eni strani upošteva zgodovinsko, po drugi strani pa religiozno razdelitev. Vsako poglavje se tako najprej začne s preglednim zemljevidom, kjer so označeni kraji, ki so v nadaljevanju opisani v vezanem besedilu ter predstavljeni s (vsega skupaj

32

več kot štiristo) slikami in fotografijami. Monografija se začne s pogledom v prazgodovino in starejšo zgodovino (evropski megaliti), nadaljuje z Egiptom in starim Orientom (staroegipčansko božje kraljestvo ob reki Nil in svet bogov v Mezopotamiji), potem pa prek klasične antike (Rim in Grčija) pride do krščanstva (posamezni deli Evrope, sveta dežela, Mala Azija in čezmorske dežele), islama (med Meko in Marokom in šiitski severozahod), hinduizma (indijska podcelina) in budizma (različni konci Azije, od celinske do Japonske do Indonezije). Knjiga se sklene s staroameriškimi civilizacijami ter njihovo umestitvijo v Srednjo in Južno Ameriko. Delo, ki različna človeška verovanja prikaže v novi luči.


Buklina literarna kronika

Mojca Pogačar in Pavle Ravnohrib, Šepet angelov v Modrijanovi knjigarni

Amos Oz, Konzorcij, Ljubljana

Jurij Sadar, Leonora Flis in Breda Biščak, predstavitev romana T. C. Boyla Ženske, Modrijanova knjigarna, 21. 3. 2012

Katja Perat, Manca Renko in Vinko Möderndorfer, o angažirani literaturi na Fabuli 2012

Hanif Kureishi in Vesna Milek, zaključek Fabule 2012 v Cankarjevem domu, 10. 3. 2012

33

76 | april 2012


Portret: Svetlana Makarovič Balada o Sneguročki Svetlana Makarovič

ilustracije: Anamarija Babić Mladinska knjiga, 2012, t. v., 30 str., 24,94 €

Širša javnost Svetlano Makarovič pozna predvsem kot avtorico odličnih pravljic (za otroke). Sama sicer zavrača togo delitev na pisanje za otroke in odrasle, a baladne pravljice oziroma pripovedke, ki jih je avtorica ustvarila v zadnjih letih, so vendarle namenjene (le) odraslim. Čeprav v današnjem času takšen žanr zbuja začudenje, če že ne nelagodje, avtorica s svojimi deli v resnici obuja izvorno naravo (ljudskih) pravljic, v katerih ni manjkalo tabuizirane spolnosti, brutalnih prizorov, smrti in robatega humorja. Rehabilitiranje izvornejših različic pravljic je morda najlepše vidno v slikanici Rdeče jabolko, katere izhodišče je Rdeča kapica – a ne različica pravljice bratov Grimm, ampak njene starejše ljudske predhodnice. Če Grimmova pravljica uči, da moramo spoštovati prepovedi, drugače bomo zašli v težave, je sporočilo Rdečega jabolka prav nasprotno: če bomo ubogljivo poslušali avtoritarni glas in slepo sledili zunanjim pravilom, bomo končali tragično. Druga pot, ki je v pravljici le nakazana, je sledenje notranjemu imperativu, ki od nas zahteva, da sprejemamo polno odgovornost za svoja dejanja. Sprejemanje odgovornosti in z njim povezano preizpraševanje vloge (nedolžne) žrtve je tudi sidrišče baladne pripovedke Katalena. Svetlana Makarovič je snov zanjo črpala iz staroslovanske balade, ki pripoveduje zgodbo o

76 | april 2012

Maša Ogrizek

nesrečnem dekletu, ki zapusti svoje domače in se poroči z razbojnikom in morilcem, Črnim Vogrinom. Avtorica do neke mere ohranja motiv uničujoče vezi med lepotico in nevarnim tujcem – ki je inverzija romantičnega mita odrešujoče ljubezni –, vendar tragičnosti ne razume kot »zlo usodo«, ki nedolžno Kataleno preprosto »doleti«. Njena Katalena črnega vranca namreč zajaše prostovoljno, zavedajoč se posledic svojega dejanja. A ko se naužije opojne strasti, začne nenasitno hrepeneti po prejšnji varnosti in udobju, kar požene Vogrina na njegov morilski pohod. Avtorica tako s Kataleno ne le sočustvuje, ampak jo obenem kliče k odgovornosti. Če v Rdečem jabolku in Kataleni Svetlana Makarovič ženski junakinji »osvobodi« utesnjujočih, a obenem prikladnih vlog pasivnih žrtev, gre v Sagi o Hallgerd še korak dlje. V omenjenem delu, za katerega je našla navdih v islandski zgodbi, je namreč osrednja junakinja tudi neusmiljena maščevalka. Eden osrednjih tematskih poudarkov balade je trk poganske in krščanske kulture, predvsem njunih nasprotujočih si konceptov maščevanja in odpuščanja. Hallgerd – in z njo avtorica – se nedvoumno postavi na stran prvega. Kot razkriva zgodba, je namreč »barbarsko« in na videz nesmiselno nasilje pogosto »le« povračilo za storjene krivice, zato ga spremlja dostojanstvo. Nasprotno pa je »civilizirano« odpuščanje pogosto le krinka za hinavščino in prevlado (družbeno) močnejših nad šibkejimi, zato je njegova hrbtna stran ponižnost. Hallgerd, katere svobodomiselnost simbolozirajo njeni razpeti lasje, spoštuje soljudi, a spoštovanje terja tudi zase. Njena ponižanja sprva krvavo maščuje njen polbrat, slednjič pa sama vzame pravico v svoje roke. Avtorica se v vsakem od omenjenih del ne le motivno, ampak tudi slogovno naslanja na

34

Svetlana Makarovič (1939) je vsestranska ustvarjalka: igralka, pesnica, pravljičarka, šansonjerka, pevka, ilustratorka, dramatičarka in pianistka; v javnosti pa se pogosto oglaša tudi s svojimi lucidnimi, »s krempljem podčrtanimi« kolumnami in komentarji. Za svoj obsežen opus je prejela več nagrad, med njimi leta 2000 Prešernovo nagrado, katere javni sprejem je odklonila, lani pa Levstikovo nagrado za življenjsko delo.

ljudsko izročilo, bodisi na pravljico, balado ali sago. V Balado o Sneguročki – ki je stkana iz ruske zgodbe o prelepi deklici, ki ne zna imeti rada, ker je bila spočeta s posilstvom – pa so domiselno vstavljeni zibajoči ritmi uspavanke. S tem nastane kontrast med belino forme in rdečo nitjo pripovedi, s katero nas želi avtorica zbuditi iz zanikujočega sna. Balada se tako konča z naslednjimi verzi: »Pravljica pa se rojeva / včasih iz gorja, / iz krivic, solza, obupa / in ponižanja, / a vse hudo se pozabi, / le brezskrbno spite, / saj ne veste, kaj vas čaka / ko se prebudite.« V nasprotju s klasičnimi (otroškimi) pravljicami s srečnimi konci baladne pripovedke Svetlane Makarovič trgajo iz pozabe najstrašnejše zlo in nas silijo, da pogledamo (srhljivi) resnici v oči. S tem pa obenem razpirajo tudi prostor za kristalno čistost, saj se – kot je prepričana avtorica – »lepo poraja iz strašnega, umetnost iz frustracije«.


Rubriko pripravlja:

Slikanice za mladostnike in odrasle tokrat piše: Kristina Picco Svojevrstni značaj slikanice kot umetnostne zvrsti izhaja iz dejstva, da predstavlja kombinacijo verbalne in vizualne ravni komunikacije. Slikanice naj bi odrasli prebirali otrokom, zato vsebujejo večplastne verbalno-vizualne vrzeli, ki jih otroci in odrasli različno zapolnjujejo. Slikanica je torej edinstvena in samosvoja knjižna oblika in kot taka ni vedno v prvi vrsti namenjena najmlajšim bralcem. Nekatere slikanice nagovarjajo izključno zrelejše bralce; tovrstne izdaje že vrsto let spremljamo na sejmu otroških in mladinskih knjig v Bologni, pri nas pa pravi vznik doživljajo šele zadnjih nekaj let. T. i. slikanice za mladostnike in odrasle imajo sicer tudi na Slovenskem že kar nekaj predhodnikov; simbolne zgodbe Iva Svetine (Aves, ptičji kralj, Kozel vrtnar, Belin; vse tri z ilustracijami Metke Krašovec), spominski zgodbi Ivana Bizjaka (Nori bik, Srečelov; obe z ilustracijami Rudija Skočirja), sodobna pravljica Zlatolaska in zmaj Emila Filipčiča z ilustracijami Gorazda Vahna, antično podloženi Argonavti Daneta Zajca z ilustracijami Miroslava Šuputa, slikaniške Mislice (Ignacija in njen angel, Lepa Angelika, Zalika in Gusti) in Lučka Ferija Lainščka z ilustracijami Igorja Ribiča, avtorska slikanica Varuh Andreje Peklar ter nekaj prevedenih del (avtorske slikanice Manjkajoči košček, Manjkajoči košček sreča Veliki O ter Drevo ima srce Shela Silversteina in Božična pesem v prozi Charlesa Dickensa z ilustracijami Roberta Innocentija). Čeprav je težko začrtati strogo ločnico med slikanicami za otroke in tistimi za mladostnike in odrasle, lahko s pomočjo prevladujočih elementov razločimo nekaj temeljnih tipov tovrstnih slikanic: problemske slikanice, slikaniške predelave, simbolne slikanice, art slikanice in darilne slikanice. Problem razvrščanja slikanic v to posebno podskupino predstavlja tudi ozek okvir slikanice, ki se izkaže za mnoge izdaje pretesen. Pogojno lahko tako v to skupino vključimo tudi izdaje, ki se uvrščajo med zbirke kratkih zgodb (npr. Cesar in roža) ali fantastično prozo (npr. Zgodbe iz oddaljenega predmestja) in ki izkazujejo močan likovni element, neobhodno potreben za celostno razumevanje dela. Med problemske slikanice lahko prištejemo vse tiste slikanice, ki izkazujejo poglobljeno in kompleksno ubesedovanje bolečih problematik, katerih raven sporočanja ni namenjena otrokom. Mednje spadajo npr. zgodba o neljubljenem princu O princu, ki mu je počilo srce Franja Frančiča z ilustracijami Adriana Janežiča in slikanici Neli Kodrič Filipić; pretresljiva zgodba o začaranem krogu generacijskih vzorcev Punčka in velikan z ilustracijami Tomislava Torjanaca ter zgodba o nenasilju, strpnosti in sožitju Ali te lahko objamem močno? z ilustracijami Damijana Stepančiča. Tesno in skorajda nerazdružno povezane s problemsko slikanico so slikaniške predelave: priredbe/nadgradnje/reciklaže klasičnih avtorskih pravljic, ljudskih pravljic, balad, pravljičnih motivov itd. Sem sodijo npr. predelava Andersenovega Slavca Skrivnostno grlo slavčevo Petra Verhelsta z ilustracijami Carlla Cneuta, zbirka »recikliranih« klasičnih pravljic Cesar in roža Bine Štampe Žmavc z ilustracijami Alenke Sottler, bogata, eksotično intonirana Pravljica o črnem šejku z rdečo rožo Vitomila Zupana z ilustracijami Damijana Stepančiča ter niz baladnih pravljic Svetlane Makarovič: priredba ljudske pripovedke o Rdeči kapici Rdeče Jabolko z ilustracijami Ka-

je Kosmač, priredba starodavne slovanske ljudske balade Katalena z ilustracijami Kaje Kosmač ter priredba ruske balade Balada o Sneguročki z ilustracijami Anamarije Babić. Med slikaniške predelave lahko uvrstimo tudi Urško Andreja Rozmana Roze z ilustracijami Zvonka Čoha, sodobno predelavo Prešernovega Povodnega moža. Glavna značilnost simbolnih slikanic je poetično ubesedovanje slikaniškega sveta, ki razkriva svojo dušo v skrivnostnih labirintih besede in slike. Tu naj omenimo avtorsko slikanico o vznemirljivem svetu otroške domišljije Čudežni vrt Pavla Čecha ter skrajno hermetično pripoved o dveh simbolih navdiha Slavček in granatno jabolko Tjaše Koprivec z ilustracijami Polone Lovšin. Podobno prepletenost, kot jo srečamo pri problemskih slikanicah in slikaniških predelavah, izkazuje tudi navezava simbolnih in art slikanic. Mednje se uvrščajo najpogumnejši slikaniški izdelki kot npr. razkošna »enciklopedija« Princeske: pozabljene ali nepoznane … Philippa Lechermeierja z ilustracijami Rébecce Dautremer ter osupljiva avtorska umetnina neupovedljivih svetov Shauna Tana Zgodbe iz oddaljenega predmestja. Ne nazadnje v to skupino sodijo tudi t. i. darilne slikanice, ki po večini z malo besedila v obliki aforizmov, pregovorov in »življenjskih modrosti« sporočajo naslovniku naklonjenost ali poduk. Mnoge med njimi so namenjene v dar ob posebnih priložnostih in za določen tip naslovnika, le redke pa se lahko pohvalijo z izvirno idejo kot npr. avtorski slikanici Sinček Sonček Philipa Waechterja in Najlepše darilo Patricka McDonnella. Naj ob koncu omenimo še slikanico, ki je zaradi njene specifike ne moremo uvrstiti v nobeno od kategorij; to je »nespodobna, a odkritosrčna« slikanica, namenjena predvsem staršem, z naslovom Spravi se, jebenti, že spat! Adama Mansbacha z ilustracijami Ricarda Cortésa. Razvrščanje slikanic za mladostnike in odrasle v zgoraj naštete kategorije s pomočjo dominantnih elementov je le zasilno in narejeno z namenom pokazati pestrost in raznolikost tudi na področju te podskupine slikanic. Marsikatera slikanica vsebuje več elementov hkrati in bi jo bilo mogoče uvrstiti v več kategorij. Ta specifična podskupina pa se od drugih slikanic ne razlikuje samo po verbalni in vizualni plati, temveč tudi po praktični, kar je moč opazovati predvsem na mednarodnem knjižnem trgu. Tako lahko občudujemo prave artistične izdelke, povsem neprimerne za izposojo ali otroške roke. Vse večja prisotnost tovrstne produkcije na eni in velik porast slikaniškega kiča na drugi strani ter vse večja potencialna razlika med tema skrajnima skupinama pa posledično povzročajo tako v mednarodnem prostoru kot na domačem knjižnem trgu postopno krčenje slikaniške skupine, ki bi morala biti osrednja in najštevilčnejša – to je skupina kakovostnih slikanic, v prvi vrsti namenjenih mlajšim otrokom. 35

76 | april 2012


Za mlade bralce Jajca

Podmornica

Jerry Spinelli prevod: Valerija Cokan Genija, 2012, t. v., 173 str., 24,99 €

Joe Dunthorne

prevod: Maja Žorga Dulmin Goga, zbirka Goga, 2011, t. v., 345 str., 24,90 €, JAK

Ker je devetletnemu Davidu pred kratkim umrla mama, živi skupaj z babico. Z njo pa se ne razume najbolje, saj misli, da bi rada prevzela mesto njegove mame. Verjame tudi, da se bo mama vrnila, če se bo držal najrazličnejših pravil. Ko spozna trinajstletno Primrose, postane njegovo življenje veliko razburljivejše. Primrose je namreč precej nenavadna deklica, ki živi v preurejeni prikolici (vrstniki jo radi obmetavajo z jajci, ki jih Primrose vsak dan odstrani) in ponoči zbira stare stvari, ki jih potem prodaja na bolšjem sejmu. Jajca je torej predvsem zgodba o dveh prijateljih, ki skupaj premagata marsikatero težavo. > Majda Peklaj

Prvenec angleškega pisatelja in pesnika Joeja Dunthorna uvrščajo med tako imenovane romane za mlade odrasle (njihova posebnost je, da so namenjeni mladostnikom, vendar pa obravnavajo zahtevnejše teme). Večino romana je avtor napisal še kot študent kreativnega pisanja in zanj prejel nagrado za najboljše prozno delo, nastalo v času študija, po njem pa je bil leta 2010 posnet tudi film. Osrednji junak je petnajstletni Oliver Tate, ki ga zanimajo čudno zveneče besede, njihov pomen, ob tem pa tudi spolno življenje njegovih staršev, sosedje, sošolka Jordan in sploh vse, kar ima ali pa bi lahko imelo najmanjšo možno povezavo s seksom. Prepričan je, da mu je vse na tem svetu jasno. Kljub temu pa Oliver ni samo vase zaverovan pubertetnik, saj avtorju uspe na humoren, pa tudi tenkočuten način predstaviti vse nianse pubertetniškega obdobja. Priporočamo! > Majda Peklaj

Neukrotljiva Lilah May Vanessa Curtis prevod: Nataša Kovač Zala, 2011, t. v., 148 str., 24,95 €

Mladinski roman Neukrotljiva Lilah May je prvi slovenski prevod angleške mladinske pisateljice Vanesse Curtis. V njem ima Lilah težave na vseh področjih. Večino časa je jezna in tako se tudi obnaša. Za to ima dobro opravičilo: pred dvema letoma je neznano kam izginil njen starejši brat. V pomoč ji je samo njen »dnevnik jeze«. Osredotočenost na lastne probleme pa povzroči, da ne opazi stvari, ki se dogajajo ljudem okrog nje, npr. njeni najboljši prijateljici. Lilah sčasoma spozna, da ni edina, ki ima težave, pa tudi to, da je življenje lepše, če zaupaš ljudem okoli sebe. > Majda Peklaj

In zmaj je pojedel sonce Aksinja Kermauner; kolaži: Ingrid Pozvek Vodnikova založba (DSKG) in Sodobnost International, zbirka Modra pomaranča, 2011, t. v., 267 str., 22,90 €, JAK

Pesnica in pisateljica se na literarnem in pedagoškem področju že dolgo ukvarja s problematiko slepih in slabovidnih. Tako je junak njenega novega romana najstnik, ki je v otroštvu oslepel zaradi bolezni. Sunčan skupaj z očetom/profesorjem ter njegovimi kolegi in dijaki potuje po Kitajski, deželi njegove mame. Potovanje je zanj vračanje h koreninam, obenem pa spoznavanje zamolčanih družinskih skrivnosti. Kot bi to ne bilo dovolj, mu glavo zmešata dve dekleti, med katerima se kar ne more odločiti ... Avtorica je zgodbo začinila s potopisnimi zanimivostmi, legendami, fotografijami in okusnimi recepti. > Ana Geršak

Novo srce Luana Modini prevod: Veronika Simoniti Goga, zbirka Lunapark, 2011, t. v., 229 str., 19,99 €, JAK

Prek dnevniških zapisov skorajšnje osemnajstletnice, večinoma napisanih v kodirani smspisavi, voajersko kukamo v življenje sodobne najstniške generacije, ki se na veliko zabava, se zaljublja, seksa, najdeva identiteto v trendovskih oblačilih, predvsem pa prezira šolo, prfokse in sploh odrasle. Pisanje, ki bo mladim gladko steklo po grlu, starejšim pa se bo – z gosto posejanimi kletvicami ter številnimi njim nerazumljivimi simboli in okrajšavami – najbrž zataknilo v goltancu. To je ne nazadnje tudi njegov namen. > Maša Ogrizek

Ko je oče postal grm Joke van Leeuwen prevod: Katjuša Ručigaj Miš, zbirka Čiv, 2012, t. v., 104 str., 22,95 €

Priznana nizozemska pisateljica in ilustratorka Joke van Leeuwen, ki jo že poznamo po čudoviti knjigi Čiv!, v pričujočem delu na občutljiv, a obenem duhovit način spregovori o otroški izkušnji vojne. Zgodba je podana z gledišča deklice Tode, ki mora zaradi vojne med »enimi« in »drugimi« zapustiti ljubeči dom, kjer je živela z očetom in babico, in se odpraviti na nevarno pot v drugo deželo k mami. Med potjo na lastni koži občuti številne človeške hibe, od pokroviteljske dobrodelnosti do vojnega dobičkarstva, a ne izgubi poguma, saj jo varuje ščit optimizma in ljubezni. > Maša Ogrizek

Zgodbe po Shakespearu Charles in Mary Lamb ilustracije: Izar Lunaček prevod: Ivan Črnagoj in Irena Duša Draž Mladinska knjiga, zbirka Domače branje Knjiga pred nosom, 2012, t. v., 233 str., 24,94 €

Pomladna razigranost

Charles in Mary Lamb sta leta 1807 napisala Zgodbe po Shakespearu, ker sta želela z vsebinami dramatikovih iger seznaniti širši krog bralcev. Zgodbe so neke vrste prozna priredba njegovih dram – v takšni obliki so laže berljive –, vseeno pa poskušajo ohraniti izvirni, barvit jezik, besedne zveze in čar njegovega pripovedovanja, kar naj bi mlade bralce prepričalo, naj sežejo tudi po izvirniku. Pričujoči prevod in priredba Romea in Julije, Othella, Hamleta in drugih klasik je izšel z izvirnimi stripovskimi ilustracijami Izarja Lunačka. Na koncu vsake posamezne zgodbe je dodano mnogo slikovnega gradiva in drugih informacij, ki so dobro izhodišče za pogovor in nadaljnji premislek o posamezni drami. > Vesna Paradiž 76 | april 2012

prevod: Lea Jelovčan Tehniška založba Slovenije, 2012, t. v., 143 str., 23,99 €

Rezanje, zgibanje, lepljenje, pikanje in barvanje bo v deževnih spomladanskih dneh preusmerilo otroško energijo k ustvarjalnemu preživljanju prostega časa. Unikatni izdelki, ki bodo nastali pod spretnimi prstki vaših otrok, pa bodo krasili dom in okolico. V cvetni lonček postavite pisano vetrnico ali ljubkega metuljčka, pa tudi pirhe bi letos lahko pripravili malo bolj izvirno ali poslali ročno izdelane voščilnice. Zagotovljena zabava za vso družino. > Renate Rugelj 36


Za male radovedneže

Renate Rugelj

Vse naše družine

Mitoslovje

Alexandra Maxeiner ilustracije: Anke Kuhl; prevod: Neža Božič Mladinska knjiga, zbirka Velike slikanice, 2012, t. v., 28 str., 16,95 €

ilustracije: Nick Harris prevod: Milan Žlof Kres, 2012, t. v., 32 str., 41,50 €

Starogrške pripovedke so še danes tako žive kot v času, ko je Homer prvič zapel o Troji in so mlade vojščake navdihovali Heraklejevi podvigi. Bogato opremljena knjiga vas odpelje v čas mogočnih bogov in strašljivih pošasti s pomočjo dodelanih ilustracij in zemljevidov, vstavkov, izrezkov in posebnih dodatkov, vključno z zlatim peresom za pisanje in hrastovimi listi za vedeževanje. Da se moči starogrških bogov ne splača preveč preizkušati, je ugotovil tudi slovenski založnik te knjige, saj so tiskarju v tujini najprej ponagajali šumniki, v drugem poskusu pa je knjiga zaradi burje več dni čakala na ladji v koprski luki. No, zdaj je knjiga srečno med slovenskimi bralci in kot Pandorina skrinjica vas vabi, da jo odprete.

Slikanica, ki je lani v Nemčiji prejela nagrado za najboljšo poučno slikanico, v zgoščenem, duhovitem, tu in tam pa tudi trpkem slogu (recimo pri sirotah), preigra glavne oblike raznolikih družinskih skupnosti, v katerih živimo. Tako zajame vse: od čisto običajnih družin, kjer otroci živijo skupaj z mamo in očetom, prek otrok, ki nimajo bratov ali sester, imajo pa vsega po dvoje, družin, ki niso mogle imeti otrok, pa so jih vseeno dobile, pa vse do mavričnih družin, kjer imajo otroci po dve mami ali dva očeta. Slikanica otrokom polaga na srce, da imajo vse družine nekaj skupnega, a da ima vsaka družina čisto poseben vonj ter živi na svoj, edinstven način, starše pa opominja, naj ne pozabijo na to, da so bili tudi oni nekoč otroci. > Samo Rugelj

Zvezda; Zakladi; Drevo; Konji Alan Dyer; Glenn Murphy; David Burnie prevod: Urška Pajer; Neža Kralj; Irena Modrijan; Nina Medved Učila International, zbirka Brezmejnost znanja, 2011, 64 str., 24,90 € (vsaka)

Leon vozi kamion; Izak je prvak Émilie Beaumont; ilustracije: Alexis Nesme prevod: Ante Bračič Oka, zbirka Mali nadebudnež, 2012, t. v., 12 str., 8 € (vsaka)

Vse štiri knjige v novi zbirki s primernim naslovom »Brezmejnost znanja« se ponašajo s svetlečimi 3Dnaslovnicami, velikimi izvlečnimi zemljevidi, številnimi preglednimi skicami in uporabnimi podatki. Mladi raziskovalci se lahko z njimi podajo v odkrivanje galaksij v vesolju, iskanje izgubljenih zakladov, preučevanje dreves in gozdov ali vstopijo v svet kopitarjev, ki so pomagali oblikovati človeško zgodovino.

Metodu, Janu, Mihcu, Boru, Gabru in drugim mladim voznikom jeklenih konjičkov sta se pridružila še Leon in Izak. Ali še ne veste kdo sta ta dva fanta? Leon varno vozi velik kamion, ki se zvečer, po naporni cestni vožnji na parkirišču spremeni v udobno sobo s posteljo, hladilnikom in majhnim televizorjem. Junak druge zgodbe pa je Izak, športni tekmovalec formule 1, ki si na prihajajoči tekmi zelo želi postati prvak. Mu bo uspelo? In kako se bo končala Leonova dolga vožnja?

Se lahko igram s tabo

Paradižnika ne bom nikoli niti pokusila

Katja Reider ilustracije: Andrea Hebrock prevod: Maruša Mugerli Morfem, 2011, t. v., 24 str., 18,95 €

Lauren Child prevod: Helena Kraljič Morfem, 2011, t. v., 36 str., 14,99 €

V času zelo raznolike prehranske ponudbe se pogosto dogaja, da otroci ne marajo zelenjave, in to velja tudi za navihano Lolo, ki s svojim zavračanjem večerje spravlja ob pamet bratca Charlija. Prisrčen parček dobro poznamo s televizijskih zaslonov in vemo, da iznajdljivi starejši brat zmeraj najde pametno rešitev. Pokukajte v knjigo in se prepričajte, kako so videti oceanski grižljajčki, zelene kapljice in rdeči meseci, in pomislite, kako so šele okusni …

Trije zadovoljni prašički, Maks, Luka in Rožica, so živeli v miru in vse stvari počeli skupaj. Nekega dne je Maks srečal osamljenega jazbeca in z njim zgradil hišico na drevesu, prijatelja pa sta bila zato užaljena. Podobno se je zgodilo, ko je šel Luka nabirat gobe s prikupnim ježem in ko je Rožica spoznala belega zajčka. Slikanica otrokom pomaga premagovati ljubosumje in jih uči, da je prijateljstvo treba deliti.

37

76 | april 2012


Knjiga in moje življenje piše: Lucija Stepančič Kako ukrasti čas

Knjige so znane kradljivke časa, lahko pa tudi denarja.

Prav zato se jim toliko ljudi izogiba po svojih najboljših močeh. Mene pa prav to navdušuje. Da bi lahko čim bolj zadostila svojemu pohlepu po potiskanih straneh, čas nesramno kradem drugje: skoraj v celoti ga izmaknem televiziji, internetu in facebooku. Junakinje iz teve žajfnic me zaman zvabljajo v svoje štorije, pa naj se še tako trudijo, da bi bile videti nemočne in vse pomoči potrebne, skrajno ignorantska pa sem tudi do računalniških čudes, sploh pa do njihovih proizvajalcev, ki me kot zoprni akviziterji prepričujejo, kaj vse potrebujem. Tako se okoristim s kar nekaj urami na dan. Moja naslednja žrtev je moda, ki ji ne utegnem slediti, saj zavijem raje v knjigarno, svoje cunje pa prisilim, da ostanejo lepe leta in leta, tako rekoč dokler ne razpadejo. Niti za avtomobilsko industrijo me ne skrbi, čeprav je od nje menda odvisna blaginja Evrope: nikakor si ne omislim svojega avta, raje sedem na avtobus, zato seveda, da bi se prigrebla do dragocenega dodatnega časa, pobarvanega z zgodbami in s poezijo, včasih pa tudi s prišepetavanjem kakega misleca. Ko je dneva z neizogibnim vsakdanjim prevažanjem, z vsemi nepogledanimi nadaljevankami in neodgovorjenimi mejli nazadnje konec, pa se s knjigo v roki egoistično zavalim v kak udobnejši stol. Pri tem spominjam že na Dolenjca, ki je ujel zlato ribico in si potem zaželel, da bi se, prvič, Krka spremenila v cviček, da bi, kot drugo, cviček deževal, in tretjič? Pa dobro, še kozarec cvička za povrh. Knjige, ki jih žulim takole pred spanjem, so pogosto recenzijski izvodi, seveda zastonjski, da bi bila ob vsem tem še škrta zraven. Navidezna askeza je polna zadovoljstva. Kdor ne verjame, naj si odpre knjigo Maura Covacicha, Trst, obrnjen na glavo, in takoj bo jasno, kako uživaška zadeva je lahko branje, prav zdaj ga imam na vrhu kupa in mi je kar žal, da bo kmalu prebran. Tako sem z branjem okužila še družino in vsi trije otroci so že neozdravljivi bolniki. Po navadi se izgovarjam, da jim gre zato toliko bolje v šoli: sedenje pri knjigah jim ne povzroča težav, verjetno pa jih tudi spominja na kaj prijetnega: na primer na mamico. Kar je seveda resnica, vendar še zdaleč ne vse. Takole med nami povedano pa uživamo kot pujski v bučah. Prav te dni se režimo Kljukcu s strehe, ki jih je, sleparski kot je, tudi prepričal, da Vojna zvezd še zdaleč ni vse. Pri vseh tonah lego kock in ob vseh skladovnicah računalniških igric so še vedno dojemljivi za pretanjene čare ilustracij, ki jih je pred davnimi časi ustvarila Marlenka Stupica, in za nežni humor Astrid Lindgren. Televizija in računalnik pri nas nista prepovedana, le izpostavljena nista kot kakšni sveti kravi – in že je pol manj zanimanja zanju. Potem pa je že kar neverjetno, koliko časa preostane otrokom in odraslim za kaj veliko bolj ustvarjalnega. Pri čemer si predstavljam, da se otrok vseh elektronskih čudes prej ali slej naveliča in da so, enkrat odvržena, le še smešna, zastarela, vsega pomilovanja vredna, ob tem pa tudi ekološko problematična, mulc pa, s polno glavo e-kiča, ki mu je potekel rok trajanja, le še živčno zdolgočasen. Medtem pa stvari, ki so v resnici kaj vredne, svojo vrednost tudi ohranijo. Naj poskusim argumentirati, zakaj dvomim o večini najnovejših risank in filmov: vse preveč so izumetničeni, pre-

76 | april 2012

Lucija Stepančič

obloženi z učinki, preračunani na tehnično perfekcijo in komercialni uspeh. Niti avtorskega naboja ne premorejo, saj so delo studiev, ki najprej pošteno razmislijo, kaj se jim splača in kaj ne. To pa ni nekaj, kar bi kogar koli lahko pogrelo. Po nekaj desetletjih še toliko manj. Kako svobodni so v primerjavi s tem bombastičnim šundom avtorji, ki delajo na lastno pest, literati in ilustratorji in vse bolj tudi striparji! Saj ne, da se njim ni treba tresti za denar, daleč od tega, vseeno pa mnogi premorejo nalezljivo svobodo. Sicer pa pridiganje bolj malo zaleže, otroci upoštevajo, poslušajo in posnemajo samo nekoga, ki uživa, pa kakor koli že, zato je dobro, da sem še vedno mahnjena tudi na slikanice. Seveda je na obzorju puberteta, ko jim ne bom smela niti omeniti, da so bili kdaj otročički, in mogoče jih knjige, ki jih zdaj žulimo skupaj, ne bodo zanimale niti pri dvajsetih in tridesetih letih. Najpozneje v srednjih letih pa prav gotovo in prav takrat se tiste davne ure, namenjene brezskrbnemu branju brez konca in kraja, obrestujejo kot največji zaklad, še posebno v časih, ki so prepolni zoprnega nakladanja o večnem pomanjkanju časa. Tisto spokojno in tiho začaranost svetov, ki kar sami rastejo iz potiskanih strani, jim preprosto moram dati in zelo sem vesela, ko vidim, da so njihova prva otroška branja podobna mojim. Edino, kar se je iz starih časov pri meni zares za vedno izgubilo, je slepo oboževanje avtorjev. Kot mala smrklja sem vsako knjigo obrala vse do kolofona, saj me je zelo zanimalo, kdo ima moč, da ustvari nekaj tako lepega. In bi bila pošteno presenečena, če bi mi kdo rekel, da so avtorji, tako pisatelji in pesniki kot tudi ilustratorji, čisto navadni ljudje, ki jih je mogoče srečati na ulici ali celo v trgovini. V soseščini resda ni bilo nobenega, in to je bil zame skorajda že dokaz, da so bogovi in da mi ni treba verjeti, da tudi njih mučijo čisto navadni, banalni problemi. Kje pa, meni se je zdelo, da živijo na Olimpu, se futrajo z nektarjem in ambrozijo ter le občasno, največkrat enkrat na mesec, milostno pošljejo na Zemljo svoj prispevek za Cicibana. Nekaj takega je zdaj, ko imam ilustratorja kar doma, že čisto nemogoče verjeti. Zdaj vem, da slikanice nastajajo v kuhinji in ne na Olimpu. Kar pa pomeni, da je tudi kuhinja (lahko) Olimp. Ja, res je, knjige kradejo čas, to ve že vsak. Kdor se pusti okrasti, pa izve še nekaj drugega: da čas tudi vrnejo. Ne sicer takega, kot so ga dobile. Lahko, da je lepši, a ne nujno. Pogosto ni niti bolj smiseln. Prav gotovo pa je bolj celovit in ima kar nekaj dimenzij več. Kar popolnoma zadošča. Lucija Stepančič je po poklicu restavratorka, znana pa je predvsem po svojih literarnih kritikah, za katere je leta 2003 dobila Stritarjevo nagrado. Piše predvsem kratke zgodbe, nedavno pa je izšel njen kritiško hvaljeni romanskni prvenec V četrtek ob šestih.

38


Bukla, št. 76  

Portret: Svetlana Makarovič; Lucija Stepančič o knjigah v svojem življenju; Knjiga meseca Mance Košir in kolumna Mitje Rotovnika in še in še...

Advertisement
Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you