Issuu on Google+

Brezplačna revija o dobrih knjigah.

leto 8/št. 74-75 februar–marec 2012 www.bukla.si Ker zgodbe navdihujejo ...

Portret: Zorko Simčič; Intervju: Peter Poles; Matjaž Pikalo o knjigah v svojem življenju; Knjiga meseca dr. Mance Košir

V posteljo s knjigo!

V njej preberite tudi: Intervju:

Miha Mazzini

o Slovencih in literarnih ustvarjalcih v digitalni dobi

Več kot 110 predstavljenih knjig!

Naslednja številka Bukle izide 4. aprila 2012.


Leto 8/številka 74-75, februar–marec 2012 Natisnili smo: 30.000 izvodov. IZDAJATELJ UMco, d. d., Leskoškova 12, 1000 Ljubljana Telefon: (01) 520 18 39, Faks: (01) 520 18 40 bukla-urednistvo@umco.si ISSN: 1854-3359

Ministrstvo za kulturo: ne pripojiti, temveč prenoviti!

UREDNIŠTVO in PISCI Odgovorni urednik: dr. Samo Rugelj Kreativna urednica: Renate Rugelj Pomočnik urednika: Vesna Paradiž Jezikovni pregled: Tine Logar Pisci: Aleš Cimprič, Ana Geršak, Maša Ogrizek, Majda Peklaj, Vesna Paradiž, Renate Rugelj, Samo Rugelj, Kristina Sluga, Tina Šebenik, Žiga Valetič Gostujoči pisci: Mateja Bevk, Igor Divjak, Sašo Dolenc, Tilka Jamnik, Manca Košir, Matjaž Pikalo, Mitja Rotovnik OBLIKA in PRIPRAVA Oblikovanje in prelom: Vesna Paradiž Grafična priprava za tisk in tisk: Schwarz Print d. o. o., Ljubljana Fotografija na naslovnici: Borut Krajnc Slika je bila posneta v Hotelu Slon d.d., Ljubljana

OGLASNO TRŽENJE Renate Rugelj Telefon: (01) 520 18 31, GSM: 041/670 666 Brez pisnega dovoljenja izdaja­telja je vsaka javna priobči­tev, predelava ali uporaba vsebi­ne prepovedana. Vse pravice pridržane! Pisci in kolumnisti izražajo svoja mnenja in ne nujno mnenja uredništva.

LEGENDA KRATIC m. v. – mehka vezava t. v. – trda vezava pt. v. – poltrda vezava 100

100

95

95

75 100

75 100

95

95

25 75

25 75

5

5

0 25 5 0

0 25

Izdajo Bukle je sofinancirala Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

BUKLA_LOGO

20. avgust 2007 16:13:58

www.bukla.si

www.premiera.si

foto: Igor Modic

Samo Rugelj razmišlja

5 0

Pred nekaj leti, ko sem pripravljal svoj doktorat iz založništva, sva se za strokovni intervju dobila tudi z Mitjo Čandrom, urednikom knjižne zbirke Beletrina, sedaj tudi programskim šefom EPK, in na razne načine pretresala odnos države do založništva in knjig v smislu, kaj je dobro, kaj ni dobro in kaj bi bilo dobro. Čander, pronicljivi in angažirani opazovalec kulturnega dogajanja v Sloveniji, mi je takrat postregel z ugotovitvijo, ki mi je dala misliti. Država prek formalnih vzvodov (v sedanji obliki) knjigi in založništvu pomaga na naslednje načine: z neposredno državno podporo, z znižanim davkom na dodano vrednost pri knjigah in z dopuščanjem možnosti posameznikom, da del davka iz osebne davčne napovedi namenijo neposredno konkretnim kulturnim institucijam, ki jim je priznan tovrstni statu. Obstaja tudi možnost donacij s strani podjetij. Čander pa me je spomnil na čas nekaj let poprej, ko je obstajala še možnost neposredne davčne olajšave zaradi nakupa knjig. Seveda, sem se udaril po čelu, včasih smo imeli doma kuverto, v kateri so se čez leto nabirali računi za knjige, potem pa smo morali vsoto dodati k letni dohodninski napovedi. »Ko je država ukinila to možnost, je s tem simbolno ukinila tudi simbolno vrednost nakupa knjige,« mi je takrat rekel Čander. Moral sem se strinjati z njim. Po tej ukinitvi smo sicer dobili neke vrsto skupno enotno davčno olajšavo, ki je pavšalno pokrivala tudi nakup knjig, a to je vsem davčnim zavezancem pripadlo avtomatično, brez zavestnega razmišljanja o tem, da je treba kupiti nekaj konkretnega. S sedanje perspektive je jasno, da je slovenska knjiga takrat veliko izgubila. V času vse bolj razmahnjenega potrošništva je nakup knjig prenehal biti vrednota, ki jo neguje tudi država. Ob tem seveda ne gre pozabiti, da pozneje v vsem tem času nismo imeli niti ene nacionalne (in s strani javnih institucij financirane) kampanje, ki bi spodbujala k nakupu kakovostne slovenske knjige. Manj kot desetletje pozneje se to slovenskemu založništvu kot celoti dodobra pozna. Podobno vzporednico lahko potegnem tudi z namenom pripojitve sedaj samostojnega ministrstva za kulturo k nekemu drugemu ministrstvu, s čimer se bo institut ministra za kulturo dejansko ukinil. Četudi bo administrativni aparat vsaj še nekaj časa ostal precej podoben, če ne celo povsem enak (saj drugače z javnimi službami ob sedanji zakonodaji niti ne more biti), se bo s tem v simbolnem smislu vseeno veliko spremenilo, saj državni sekretar za kulturo v vladi in tudi sploh vsekakor nima enake formalne 3

moči kot minister za kulturo. Seveda ministrstvo za kulturo samo po sebi ne zagotavlja kakovostnega stanja in smotrnega upravljanja kulture. Še več, temeljita prenova javnega kulturnega sektorja ni bila izvedena, kljub temu da je bilo kulturno ministrstvo zadnjih dvajset let slovenske države samostojno. Tudi jasne strategije, kakšno kulturo gre podpirati z javnimi sredstvi, v tem času nismo dobili. A na simbolni ravni ima ukinitev samostojnega ministrstva za kulturo podoben pomen kot takratna ukinitev davčne olajšave za nakup knjig. S to potezo se simbolno ukinja odločilni pomen slovenske kulture za slovensko državo in narod. Na splošno je znano, da nimam ravno dobrega mnenja o javnih kulturnih institucijah. Petnajst let sem aktivno spremljal filmski sklad in ga skoraj ves čas tudi javno kritiziral, pa vendar sem lani, ko sem za pol leta prišel za v. d. direktorja prenovljene institucije, torej Slovenskega filmskega centra, ugotovil, da je od znotraj vse skupaj še hujše, kot sem opažal od zunaj. Na drugi strani pa sem se še predobro spominjal tudi obdobja med letoma 1991 in 1994, ko Slovenija ni imela nobene ustrezne javne filmske institucije za podporo filmu in se je slovenska filmska produkcija skoraj povsem ustavila, v bolj normalne okvire pa jo je spet potegnil šele filmski sklad, ki je bil ustanovljen leto pozneje. Pripojitev ministrstva za kulturo drugemu ministrstvu verjetno prek noči ne bo imela nekih večjih posledic za slovensko kulturo. A saj se ne pogovarjamo o naslednjem dnevu, temveč o naslednjem letu, desetletju, torej nekem srednjeročnem obdobju, v katerem se bo podrejeni status kulture gotovo začel poznati, saj bo tako ožja in širša slovenska ljudska zavest kulturo začela izgubljati ne samo iz registra temeljnih formalnopravnih okvirov slovenske države, temveč, kar je še huje, tudi z osnovnega mentalnega horizonta. Seveda lahko kaka druga oblast vse to pozneje spet spremeni, vendar bodo ostale praMinistrstvo za kulturo znine, ki jih ne bo več preprosto zapolniti. Izgubljena leta bodo za vedno izgubljena. Iskreno rečeno: ne bi bil rad v koži tistih, ki bodo za vedno nosili odgovornost, da so ukinili samostojno ministrstvo za kulturo. Potencialni prihranek je majhen, morda celo ničen, potencialna izguba za slovensko kulturo in narod na drugi strani pa je prevelika, morda celo nenadomestljiva. Zato lahko v zvezi z ministrstvom za kulturo rečem samo to: ne pripojiti, temveč prenoviti! 74-75 | februar–marec 2012


Tuje leposlovje Leto potopa

Muzej nedolžnosti

Margaret Atwood

prevod: Alenka Razboršek Učila International, zbirka Žepna knjiga, 2012, m. v., 495 str., 14,90 €, JAK

Orhan Pamuk

prevod: Erna Pačnik in Katja Zakrajšek Sanje, zbirka Sanje. Roman, 2011, t. v., 555 str., 36,95 €, JAK

Dolgo pričakovani prevod (neposredno iz turščine) zadnjega romana iz leta 2008 nobelovca Orhana Pamuka, ki ga Slovenci že dobro poznamo (Bela trdnjava, Sneg, Ime mi je rdeča, Črna knjiga, Istanbul) in radi beremo. Začetek je postavljen v sredino sedemdesetih let, ko je družbena smetana Istanbula začela vse bolj prevzemati zahodnjaške vrednote. Gre za

Margaret Atwood (1939), produktivno kanadsko pisateljico in pesnico, v slovenščini že kar dobro poznamo, nazadnje s Slepim morilcem (sl. prevod 2010), za katerega je leta 2000 prejela Bookerjevo nagrado. Leto potopa je njen zadnji roman iz leta 2009, ki se tematsko navezuje na Zadnjega človeka (2003, sl. prevod 2005), postapokaliptična zgodba pa se osredotoči na skupino, imenovano božji vrtnarji, ki je preživela taisto ekološko katastrofo, kot je tista iz Zadnjega človeka – »brezvodni potop, kuga, ki jo je ustvaril človek, je končala svet«. Glavni junakinji romana sta ženski. Prva je Ren, mlada plesalka na drogu, ki je ostala ujeta, kjer je delala, torej v najboljšem seks klubu v mestu. Druga je Toby, ki se skuša izogniti nevarnemu napadalcu s tem, da se zabarikadira v luksuznih zdravilnih toplicah. Znanstvena fantastika kot satira na sodobno civilizacijo in človeka v njej. > Samo Rugelj

Orhan Pamuk

filigransko spisano epsko ljubezensko zgodbo, v kateri se v komaj osemnajstletno lepotico nižjega sloja Füsun zaljubi mladi ter bogati poslovnež Kemal in se z njo zaplete, kljub temu da je tik pred zaroko s Sibel, dekletom, ki bolj ustreza njegovi starosti in stanu. Po zaroki s Sibel prelepa Füsun skrivnostno izgine, Kemal pa do nje in do predmetov, povezanih z njo, razvije svojevrstno obsedenost, ki jo sčasoma začne nadgrajevati v nenavadno zbirko, imenovano Muzej nedolžnosti. Tega naj bi dejansko kmalu odprli v Istanbulu tudi v resničnosti ter s tem eni najlepših nenavadnih sodobnih ljubezenskih zgodb dali še dodaten pečat. > Samo Rugelj

Znamenje na steni Virginia Woolf

prevod: Tina Mahkota, Breda Biščak, Jana Unuk Študentska založba, zbirka Beletrina, 2011, t. v., 403 str., 29 €, JAK

V slovenščini je na voljo že velik del leposlovnega, pa tudi esejističnega opusa Virginie Woolf (1882–1941), zato je izdaja njene zbrane kratke proze dobrodošla dopolnitev k poznavanju te avtorice pri nas. Šestintrideset zgodb je urejenih kronološko v pet sklopov (polovico jih je izšlo v času njenega življenja), prvi se začne leta 1906, vsebinsko pa kažejo vse značilnosti, ki jih je Woolfova pozneje nadgradila v svojih daljših, romanesknih delih. Že v prvi, Phyllis in Rosamond, se v podobi naslovnih sester spoprime z »ženskim vprašanjem«, saj junakinji nimata nobene možnosti krojiti svoji življenji. Zgodba, po kateri knjiga nosi ime, Znamenje na steni, pomeni odklon od njenega prejšnjega pisanja, saj v njej ni več jasnih likov, na moči pa pridobiva t. i. notranji monolog, s katerim je Woolfova pozneje zaslovela. Da je imela pisateljica tudi smisel za zgodbe s konceptom, pa, denimo, priča sklop osmih zgodb od Nove obleke do Povzetka, saj se vse dogajajo na zabavi gospe Dalloway, vsaka od zgodb pa predstavi zabavo skozi kakega od likov. > Samo Rugelj

Ta stvor teme Harry Thompson

prevod: Jedrt Maležič Sanje, zbirka Sanje. Roman, 2011, t. v., 765 str., 39,95 €

Zgodovinski roman s skoraj 800 stranmi lahko marsikaterega bralca odvrne od tega, da bi posegel po njem. Zato je treba kar takoj povedati, da gre za mojstrovino v svojem žanru, ki temelji na resničnih dogodkih, spretno stkanih s fikcijo, vse to pa skozi navdihujočo, zabavno, filozofsko in življenjsko zgodbo pred nami slika del življenja med letoma 1825 in 1865. Zgodba se vrti okrog Darwinovega odkrivanja Južne Amerike na ladji Beagle – toda glavni protagonist ni Darwin, temveč kapitan Beagla, Robert FitzRoy. Polna naprednih idej in modernih raziskovalnih metod se moža hitro spoprijateljita, skozi težko morsko življenje pa se potem razkrije njun značaj: Darwin, ki je bil na študijski poti do duhovniškega poklica, se 74-75 | februar–marec 2012

na ekspediciji povsem odvrne od krščanskega nauka, medtem ko FitzRoy kljub vsem vprašanjem, ki se mu porajajo ob odkrivanju sveta, ostane v svoji veri neomajen. Ta mentalna prepreka ju stane prijateljstva, a FitzRoya teži še druga mentalna nadloga – trpi za bipolarno motnjo (»ta stvor teme«), ki v tistih časih še ni bila ne diagnosticirana ne zdravljena. Žal avtor, angleški televizijski producent in komik Harry Thompson, ni doživel odmevnosti dela, ki ga je ustvaril: svoje prvo in zadnje leposlovno delo je napisal leta 2005 in istega leta umrl za pljučnim rakom. > Vesna Paradiž

Zgodbe

David Foster Wallace prevod: Jure Potokar Cankarjeva založba, zbirka Moderni klasiki, 2011, t. v., 200 str., 27,95 €, JAK

Pričujoče delo je izbor kratkih zgodb iz treh različnih zbirk zgodb avtorja Davida Fosterja Wallacea: Punca z nenavadnimi lasmi iz leta 1989, Kratki intervjuji z odvratnimi moškimi iz 1999 in Pozaba iz 2004. Wallace, ki je leta 2008 pri 46 letih naredil samomor, je bil eden najpomembnejših sodobnih ameriških piscev kratkih zgodb; gradivo za zgodbe je v veliki meri jemal iz avtobiografskih izkušenj, saj je kar precej časa preživel na psihiatričnem zdravljenju zaradi hude depresije. Zato ni čudno, da je njegova metafikcijska naracija polna ironije, nenavadnih pripovednih metod, odvisnosti, obsesij, tesnobe, raziskovanj narave resničnosti, sanj, travm, bizarne seksualnosti, smrti. Besedila, zbrana v izdaji Zgodbe, so temačna, morbidna in težka za branje, hkrati pa slogovno izbrušena in nenavadno privlačna. Branje za literarne sladokusce ali pa kvazipriročnik za psihoterapevte. > Vesna Paradiž 4


Smrt Zajčija Munra; Ko je oslica zagledala angela

Zgodba o ljubezni in temnini Amos Oz

Slika je simbolična.

prevod: Mojca Kranjc Mladinska knjiga, zbirka Roman (izide konec februarja)

Amos Oz (1939), izraelski pisatelj in novinar, je gotovo eden izmed najbolj profiliranih sodobnih svetovnih pisateljev. Rojen je bil kot Amos Klauser v Jeruzalemu (pozneje si je priimek spremenil v hebrejski Oz), njegovi starši pa so bili cionistični emigranti iz Vzhodne Evrope, oče je študiral zgodovino in književnost ter delal kot knjižničar, njegov stari stric pa je bil spoštovani profesor hebrejske književnosti. Oz je do zdaj napisal več kot dvajset leposlovnih del, od tega je večina romanov ter tudi kar nekaj esejističnih knjig, v slovenščini pa smo ga do zdaj poznali po delu Črna skrinjica, trpkem romanu v pismih,

Kako se ljubiti z zamorcem Dany Laferrière

prevod: Ana Prislan Sanje, zbirka Sanje. Roman, 2011, t. v., 142 str., 21,95 €, JAK

Dany Laferrière (1953), haitsko-kanadski pisatelj in novinar, je zaslovel že s pričujočo knjigo, prvencem, ki je izšel leta 1985 in bil nekaj let pozneje

Nick Cave

prevod: Andrej Pleterski Modrijan, 2011, t. v., 209 in 328 str., 27,20 in 33,10 €

Amos Oz

Prvi roman, Ko je oslica zagledala angela, je Nick Cave tri leta pisal v Berlinu in s pisanjem končal leta 1989, torej v trenutku, ko je bila kariera tega avstralskega rokerja v polnem zamahu, Evropa pa tik pred združitvijo. Sin profesorja jezika ter matere knjižničarke je s pisanjem romana stopil na počasno pot odvajanja od različnih odvisnosti, ob tem pa se še naprej družil s temačnimi motivi, zlepljenimi s pritajenim humorjem. V zgoščeni pripovedi razgrajuje vprašanje (nasilne) smrti v povezavi z družinsko disfunkcionalnostjo in odnosom do religije. Prav toliko kot natančno zamišljeni zgodbi se posveča detajlom vzdušja, psihotičnosti likov ter vratolomnosti jezika, pri čemer je osrednji lik Evkrid Evran že v maternici zaznamovan z alkoholom in smrtjo brata dvojčka, ko pa umrejo še njegovi starši, po nareku vesti usodno poseže v groteskno sekto ukulitov. Dvajset let pozneje (2009) je Cave napisal drugi roman, Smrt Zajčija Munra, v katerem ostaja na podobnem tematskem teritoriju, zaznati pa je grajenje odnosa z zgodnjenajstniškima sinovoma (sicer ima štiri otroke s tremi ženskami) ter sledi bivanja v obmorskem Brightonu. Tragikomična zgodba o puhlem in s seksom obsedenem Zajčiju – akviziterju kozmetike –, čigar žena je naredila samomor, sin pa ima devet let, znova prinaša kontrastno jezikovno držo: visoko estetiko, ki jo tvorijo verige banalnih vulgarizmov. Tokrat z jasnim prikazom končnih izidov plehkosti, ki jo narekuje Cavevovo »dopuščanje možnosti za obstoj Boga«. > Žiga Valetič

v katerih bivša zakonca razkrivata pretekle tančice svojega odnosa in analizirata vzroke za razhod. Zgodba o ljubezni in temnini pa je obsežni Ozov avtobiografski roman iz leta 2003, v katerem avtor s prefinjenim jezikom, polnim posluha do svojih sorodnikov, njihove izobrazbe ter ljubezni do knjig in kulture na eni strani, pa tudi njihovih človeških muh na drugi, prikazuje svoje otroštvo v Jeruzalemu in najstniška leta v kibucu. Pisan inteligentno, literarno dognano, z občutkom za pripovedovanje zgodb, ki jim, če to omogočajo, zlahka doda še humorni pridih, se roman Zgodba o ljubezni in temnini dviguje visoko nad običajne primerke tega žanra, česar se zaveda tudi avtor sam, saj ga ima za svoje najpomembnejše delo. To je potrdil tudi s tem, da se je zaobljubil, da bo prišel v vsako deželo, kjer bo delo izšlo, tako da ga lahko v začetku marca kot uglednega literarnega gosta pričakujemo tudi pri nas. > Samo Rugelj

Revni Goslar. Sendomirski samostan Franz Grillparzer prevod: Ana Jasmina Oseban Mohorjeva Celovec, 2011, m. v., 101 str., 17 €, JAK

Franza Grillparzerja (1791–1872) uvrščajo med pomembnejše avstrijske literarne ustvarjalce. Znan je predvsem kot dramatik, tokrat pa sta v prevodu izšli njegovi najbolj znani noveli Revni goslar in Sendomirski samostan. Sedaj revni goslar je Jakob, sicer sin premožnega veljaka, ki mu ni uspelo izpolniti očetovih ambicij. Kljub svoji naivnosti Jakob živi svoje življenje po lastnih načelih, za veselje in preživetje pa igra na gosli. Glavni junak Sendomirskega samostana pa je bogati grof Starzynski, ki se poroči z mlado Elgo. Ko spozna, da ga vara, pravico vzame v svoje roke. Romantični zgodbi, v katerih avtor opozori tudi socialne in družbene probleme svojega obdobja. > Majda Peklaj

tudi ekraniziran. Glavna junaka sta mlada Afričana, ki živita v montrealskem stanovanju, filozofirata o položaju črncev v družbi in svetu, pa o islamu in Freudu kot njegovem preroku ter osvajata ženske – če se le da, kar belke, in če grew, v čim večjem številu. Vlažna, strastna, hlastna in zapeljiva pripoved o džezu, seksualni revoluciji, o zakompleksanosti zamorcev na eni strani in njihovi superiornosti na drugi je inteligentno pisano in metafikcijsko podloženo delo (junak, ki pripoveduje, piše roman, morda kar ta, ki ga beremo, ki mu na koncu tudi izide in požanje uspeh), ob katerem bralec, še manj pa bralka, ne moreta ostati hladna. > Samo Rugelj 5

74-75 | februar–marec 2012


Tuje leposlovje Sentimentalni roman

Palača sanj Ismail Kadare prevod: Luana Maliqi Modrijan, 2012, t. v., 183 str., 32,90 €

Alain Robbe-Grillet prevod: Mateja Seliškar Kenda Center za slovensko književnost, zbirka Aleph, 2012, m. v., 239 str., 18 €, JAK

Albanski pisatelj Ismail Kadare (1936) je pri nas do sedaj poznan po dveh romanih, Zlomljenem aprilu in Generalu mrtve armade, v katerih je s svojim izbrušenim dramaturškim slogom naturalistično, skoraj etnografsko tematiziral krvno maščevanje in njegove posledice. Palača iz sanj, njegovo delo iz leta 1981, pa je bolj metaforičnega značaja. Palača iz naslova, Tabir seraj z neskončnimi, kafkovskimi hodniki v Albaniji 19. stoletja, je namreč alegorija za organe tajne policije v ideoloških diktaturah 20. stoletja, saj v njej analizirajo vse sanje prebivalcev. V literaturo prefinjeno zavita družbena kritika tedanje albanske družbe. > Samo Rugelj

Pisatelj Alain Robbe-Grillet (1922–2008), ena od ključnih osebnosti francoskega novega romana, je pri nas že poznan, poleg Vidca (1955, sl. prevod 1974) poznamo nekakšno cerebralno kriminalko Djinn (1981, sl. prevod 1988) in Žaluzijo (1957, sl. prevod 2007). Morda največji škandal v svoji bogati karieri pa je zakuhal prav s svojim zadnjim delom, duhovito naslovljenim Sentimentalni roman. Če ga je Robbe-Grillet sam opredelil kot neke vrsto pravljico za odrasle, založba pa je njegovo provokativno vsebino nakazala tudi s tem, da so ga v originalu izdali nerazrezanega (za to je moral poskrbeti francoski bralec sam) ter s skoraj filmskimi opozorili, da vsebina ni primerna za občutljive bralce, se delo naslanja na tradicijo Marquisa de Sada, ki v svojih delih provocira z nazornimi opisi spolnosti, nasilja in spolnega nasilja. Sentimentalni roman, ki je pisan v hladnem in neprizadetem slogu, tu in tam celo abstraktno, v 239 kratkih poglavjih (večinoma manj kot stran) pred nas postavi mladoletnico, ki jo oče postopoma popelje v svet vse bolj skrajnih spolnih iger. Roman za izkušene bralce! > Samo Rugelj

Prepovedane barve Jukio Mišima prevod: Iztok Ilc Škuc, zbirka Lambda, 2011, m. v., 398 str., 18 €, JAK

Eden osrednjih pisateljev japonske in svetovne književnosti, Jukio Mišima (1925– 1970), je slovenskim bralcem že dobro poznan, saj je v slovenščino prevedenih kar sedem njegovih romanov (Izpovedi maske, Kipenje morja, Pobegli konji itn.). V obsežnem romanu Prepovedane barve spoznamo lepega mladeniča Juičija, ki nedolžno stopa v svet čutnih užitkov homoseksualne ljubezni, a ga spletkarski Šunsukei kmalu zaplete v temne igre moči. Zgodba ponuja tudi poglobljeno refleksijo o lepoti in grdosti, mladosti in starosti, življenju in smrti ter mizoginiji. > Renate Rugelj

Srečišče Jenny Erpenbeck prevod: Tina Štrancar Litera, zbirka Babilon, 2011, t. v., 150 str., 25,20 €, JAK

Pisateljica in režiserka Jenny Erpenbek (rojena 1967), ki prihaja iz vzhodnega Berlina nekdanje Nemške demokratične republike, je s to družinsko zgodbo svojemu rojstnemu kraju postavila pravi literarni spomenik. Tako njena starša kot stara starša sta bila pisatelja, pa vendar o sebi pravi, da ni nadaljevala družinske tradicije, temveč je tradicija nadaljevala njo. Glavna protagonistka vseh dvanajstih zgodb, počitniška hiša ob jezeru, usodno zaznamuje življenje treh družin, ki so v njej živele in trpele zaradi ran, ki jih je prizadejal čas. Zgodbe se raztezajo od zlatih dvajsetih let prejšnjega stoletja, preko tretjega rajha do padca berlinskega zidu in vse do obdobja po nemški združitvi. Obsežno spremno besedo je napisala prevajalka Tina Štrancar. > Renate Rugelj

Darovanjke Rabindranath Tagore ilustracije: Jana Pečečnik prevod: Janko Moder Mladinska knjiga, 2011, t. v., 163 str., 22,95 €

Nova izdaja Tagorejevih liričnih pesmi, ki so nastale med leti 1906 in 1910 (zanje je tri leta kasneje tudi prejel Nobelovo nagrado) je darilnega značaja, saj so te preproste in pomenljive pesmi, ob njihovem spiritualno meditativnem značaju in hvalnici vsemogočnemu, ki ga pesnik ves čas tudi neposredno naslavlja, za svoje vzeli tudi zaljubljenci. Ilustrirane so z občutljivimi risbami Jane Pečečnik. Pesmi so pri nas prvič izšle leta 1973 v zbirki Nobelovci, ki jo je prevajalec Janko Moder tudi urejal. Natančno 103 pesmi se začenjajo z zahvalo Bogu za samo stvarjenje pesnika, sklepajo pa se v želji, naj vse pesnikovo življenje roma »na poti v svoj večni dom v enem samem pozdravu zate.« Klasika, ki bo v novi preobleki gotovo spet oživela. > Samo Rugelj 74-75 | februar–marec 2012

6


Izklic številke 49

Svoboda

Thomas Pynchon prevod: Jure Potokar Modrijan, 2011, t. v., 182 str., 21,60 €, JAK

Jonathan Franzen prevod: Jure Potokar Študentska založba, zbirka Beletrina, 2012, t. v., 719 str., 36 €, JAK

Izklic številke 49 je neke vrste eksperimentalni roman. Kot mešanica resnega romana, potopisa in detektivke je prav tako neopredeljiv kot njegov avtor Thomas Pynchon (poznamo ga po obsežni Mavrici težnosti). Leta 1937 rojeni ameriški pisatelj je znan po skrbnem varovanju svoje zasebnosti, kar pa ni njegova edina posebnost. Izklic je pisal hkrati s še tremi drugimi romani, toda besedilu, ki je nastalo, v nobenem pogledu ne manjka nič. Zgodba o Oedipi Maas, ki se po ljubimčevi smrti zaplete v skrivnostno mrežo nenavadnih dogodkov, ki jo sproži zbirka znamk starodavne skrivne pošte Tristero, je polna povezav z znanostjo, tehnologijo, zgodovinskimi dogodki in literarnimi deli (tudi izmišljenimi) in kot taka izvrsten primer postmodernističnega romana. > Vesna Paradiž

Jonathan Franzen

Franzen, ameriški pisatelj (1959), ki je v okviru Svetovne prestolnice knjige pred dvema letoma obiskal tudi Slovenijo, je zaslovel pred desetimi leti s Popravki, velikim ameriškim romanom, v katerem je s tolstojevskim zamahom prek usode članov družine Lambert naredil analizo tedanje ameriške družbe. Podobno ambiciozen pristop je Franzen uporabil tudi pri Svobodi, romanu o

Bushevem obdobju. Glavna junaka sta poročeni par Walter in Patty Berglund, ki ju na začetku ujamemo v položaju srednjega razreda, potem pa ju Franzen prek širokega zamaha postavi v zapleteno družinsko in življenjsko dinamiko, ki se na eni strani kaže v razpadu njunega odnosa zaradi seksualnih prekrškov in čustvene odtujenosti, po drugi strani pa ju vpleta v širšo družinsko kroniko, kjer vsaka od generacij išče svoj stik z družbeno realnostjo in svoj položaj v njej. Kompleksno napisan roman, v katerem lahko najdemo tudi kako šibkejšo pripovedno vejo, ki pa jo zlahka prekrije njegova širokopoteznost. > Samo Rugelj

Očarani otrok Rachid O. prevod: Brane Mozetič Škuc, zbirka Lambda, 2011, m. v., 129 str., 18 €, JAK

Maroški pisatelj (1970), ki se je po študiju preselil v Francijo, kjer se je posvetil avtobiografsko konotiranemu pisanju, v katerem išče neko ravnotežje med islamom in v Maroku prepovedano homoseksualnostjo, zgodovinsko tradicijo in sedanjostjo ter staro in novo domovino. Očarani otrok je njegov prvi roman iz leta 1995 (izšel je pri Gallimardu), v katerem Rachid O. v neposrednem in neobremenjenem slogu pisanja opisuje svoje odraščanje (že kot otrok si je namesto zdravnik želel poslati lik v nekem romanu), družinske prigode, prve erotične občutke in izkušnje, prva razmerja z odraslimi moškimi itn. Intimna avtobiografija. > Samo Rugelj

Canzone di guerra Daša Drndić; prevod: Đurđa Strsoglavec Celjska Mohorjeva družba, 2011, m. v., 159 str., 20,00 €, JAK

Daša Drndić je hrvaška avtorica, ki je živela v Beogradu, na Reki, v Kanadi in trenutno spet na Reki. V Canzone di guerra skozi različne usode izseljencev in pregnancev opisuje predvsem posledice vojne, v njihove zgodbe pa vpleta tudi svojo lastno življenjsko izkušnjo. Glavna junakinja romana je Tea Radan, hrvaška izseljenka, ki skupaj s hčerjo živi v Torontu. Tako kot drugi izseljenci se sooča z brezposelnostjo, zavračanjem, človeku neprijazno birokracijo itn. V iskanju odgovorov na vprašanja o lastni identiteti prebira pisma starih staršev, raziskuje družinsko zgodovino, prebira zapise o pobeglih nacističnih zločincih … Canzone di guerra je z neprikrito ironijo napisan roman o iskanju identitete (osebne, profesionalne, narodnostne) v okolju – ki pa ni nujno tuja država –, v katerem se posameznik počuti nesprejetega. > Majda Peklaj

Brez očeta Brian J. Gail; prevod: Klementina Logar Družina, 2011, m. v., 508 str. 26 €

Gre za katoliški roman, ki je postavljen v osemdeseta leta 20. stoletja. V Filadelfiji se mlad duhovnik srečuje s problemi, ki mu jih pri spovedih zaupajo njegovi župljani. Nemalokrat pri delu trči ob moralna vprašanja in dvome, predvsem pri osebnih zgodbah zakoncev, ki živijo v Ameriki v času po spolni revoluciji in skušajo krmariti med vero, družino in kariero, medtem ko se trudijo doseči ameriške sanje. Gre pravzaprav za prvi del trilogije, ki mu sledita še knjigi Brez matere in Brez otrok, v katerih ameriški avtor Brian J. Gail nadaljuje z izzivi in vprašanji, s katerimi se soočajo katoličani v modernem svetu. > Vesna Paradiž 7

74-75 | februar–marec 2012


Portret: Zorko Simčič Poslednji deseti bratje Zorko Simčič

Študentska založba, zbirka Beletrina, 2012, t. v., 719 str., 49,00 €, JAK,

Življenjska in pisateljska pot Zorka Simčiča je zaznamovana z izkušnjo izgnanstva. Leta 1942 je bil v internaciji v italijanskem taborišču Gonars; ob koncu vojne se je umaknil na avstrijsko Koroško, od tam je šel v Trst, kjer je delal pri slovenskem radiu, leta 1948 pa je emigriral v Argentino, kjer je ostal skoraj petdeset let. Simčič je svoj prvi roman Prebujenje (1943), v katerem opisuje leto dni življenja treh ljubljanskih dijakov, napisal pri dvaindvajsetih letih, že leto pozneje je sledila knjiga Tragedija stoletja, v kateri so zbrane njegove satire in humoreske. Simčič je tudi v Argentini nadaljeval s pisateljevanjem, dejaven pa je bil tudi v tamkajšnjem kulturnem življenju, med drugim je urejal emigrantsko kulturno revijo Meddobje. Leta 1957 je v Buenos Airesu izšel njegov eksistencialistični roman Človek na obeh straneh stene, za katerega je leta 1993 prejel nagrado Prešernovega sklada. V prvem planu romana, ki ga je eden od kritikov slikovito primerjal s filmom Casablanca, je (prepovedana) ljubezen, ki se odigrava na ozadju bratomorne vojne, ob njej pa tudi univerzalna tema tujstva. Od poezije najbolj izstopa zbirka Korenine večnosti (1974), ki jo je Simčič posvetil ubitima bratoma; med leposlovnimi deli pa velja omeniti še knjigo Trije muzikantje ali povratek Lepe Vide (1989), v kateri je avtor motiv prastare slovenske ljudske pesmi po-

Pripravila: Maša Ogrizek

vezal z zgodbo o treh čudodelnih muzikantih. V dramskem opusu je bil največ pozornosti deležen misterij Zgodaj dopolnjena mladost (1967), ki je – tako kot roman Človek na obeh straneh stene – doživel vrsto ponatisov. Zadnji med njimi je nedavno izšel pri Celjski Mohorjevi založbi ob avtorjevi devetdesetletnici. Tudi v tej drami sta v središču pozornosti mlada človeka na nasprotnih političnih bregovih; gibalo pripovedi je globoka ljubezen, ki ima moč odpuščanja, kar je moč razumeti tudi kot poziv k spravi med Slovenci. Avtorjev visoki jubilej so obeležili tudi pri Študentski založbi, in sicer z izdajo njegovega zadnjega romana Poslednji deseti bratje. Gre za monumentalno, več kot sedemsto strani dolgo delo, ki je nastajalo trideset let; Simčič ga je začel pisati že konec šestdesetih let kot emigrant v Buenos Airesu, dodelal pa ga je po vrnitvi v domovino v devetdesetih letih minulega stoletja. Roman je zasnovan fragmentarno; izmenjaje se prepletajo kratki izseki osebnih zgodb, ki jih ohlapno držijo skupaj (literarizirani) dnevniški zapisi avtorja. Na začetku smo dobesedno vrženi v morje – v nas naenkrat pljuskajo okruški enaindvajsetih usod in v tej poplavi podatkov sprva le stežka lovimo pripovedne niti. A k sreči lahko v enakomernih intervalih zajamemo sapo v pristaniški kavarnici v Buenos Airesu, kjer (lik) pisatelj(a) dela zadnje korekture svoje mladinske pripovedi Desetnica Marjetica. Tako se zvrstijo vsa štiri poglavja pripovedi, ki je v romaneskno tkivo vstavljena kot knjiga v knjigi. Obe pripovedni ravni sta – tudi oblikovno – jasno ločeni, obenem pa druga drugi dajeta pomensko globino. Desetnica Marjetica je alegorična ubeseditev starodavnega keltskega mita o desetem bratu oz. sestri, ki je pogost tudi v slovenski literaturi. Sklenjena mitska pripoved se vedno znova cepi na številne razdrobljene, med seboj nepovezane poti, ki pa skupaj izrisujejo kompleksen zemljevid sodobnega, povojnega izgnanstva. Enaindvajset »desetih bratov«, ki se neumorno potikajo skozi roman, si je med seboj

Osrednji poudarek opusa dramatika, pisatelja in esejista Zorka Simčiča (1921) je tema tujstva, ki sta ji posvečeni tudi njegovi najodmevnejši deli – roman Človek na obeh straneh stene (1957), ki velja za najpomembnejše pripovedno delo slovenskega zdomstva, in drama Zgodaj dopolnjena mladost (1967). zelo različnih: razkropljeni so po vsem svetu – od Argentine in Brazilije do Avstralije; opravljajo najrazličnejša dela – od študentke, misijonarja, cestnega delavca in uslužbenca do kiparja; vsi pa se na različne načine spopadajo z izgnanstvom. Avtor jih sprva samo skopo skicira, postopoma pa nam odstira vpogled v njihovo življenje ter z nenehnim preklapljanjem iz ene (delne) zgodbe v drugo spretno gradi napetost. V romanu Poslednji deseti bratje, tako kot pri drugih Simčičevih delih, v ospredju ni politična, ampak eksistencialna plat tujstva. Desetništvo ima za pisatelja na eni stran značaj usode, ki presega posameznika, a mu obenem – če ga pripozna in vzame nase – omogoča tudi bolj neposredno soočanje s samim seboj in oplajanje z drugimi kulturami. Zato je v romanu ob melaholičnih tonih zaradi izgube domovine vseskozi navzoč tudi neuničljiv vitalizem, tu in tam celo humor.

in/ali

V VAŠ POŠTNI NABIRALNIK? Za stroške letne poštnine 15 € vam Predpremiero (11 številk letno) ob izidu pošljemo na dom. Za 14 € pa v vaš nabiralnik prejmete revijo Bukla (10 številk letno). Pišite nam na email: info@umco.si ali nas pokličite na 01/520 18 44 in sporočite svoje podatke.

74-75 | februar–marec 2012

8


Domače leposlovje O znosnosti

Iz zemlje in sanj

Aleš Čar

Marko Sosič Litera, zbirka Piramida, 2011, t. v., 150 str., 22,30 €, JAK

Kot nakazuje že naslov, je kratkim zgodbam v zbirki skupna dvojnost; v realistično, prizemljeno pripoved se plazijo spomini, sanje in prividi. Nenehno pa je navzoča tudi razpetost med pomirjenostjo s samim seboj na eni in razdiralno neistovetnostjo na drugi strani. Sosič spretno gradi zloslutno ozračje z vrivanjem tujkov v na videz harmonično (naravno) okolje: predirljivo zavijanje policijskih siren med obredom prvega obhajila, udušen pok puške med zadihanim tekom dečka, grozeč lajež psov med sprehodom v gozdu ipd. Te motnje pa niso le nasilni vdori zunanjega, ampak predvsem utelešenje notranjih kon-

Študentska založba, zbirka Beletrina, 2011, t. v., 259 str., 29 €, JAK Aleš Čar

fliktov junakov. Njihovo tujstvo je praviloma notranje, včasih pa tudi dejansko, saj se zgodbe na različne načine dotikajo vprašanja meje, begunstva in (ekonomske) migracije. Zbirki dajejo pečat sugestivne podobe; pogosto je počlovečenje narave (dve krošnji se stakneta v zelen poljub), pa tudi zažiranje narave v človeka (visoka drevesa rastejo iz ženskih ustnic). Občutek nemoči, ujetosti junakov stopnjuje repetitivnost besedila, ki se občasno razpira tudi v svetlejše vizije. > Maša Ogrizek

Po enajstletnem romanesknem premoru (če ne štejemo ponovne izdaje romana Pasji tango leta 2006) je Aleš Čar, pisatelj, prevajalec in urednik pri Dnevniku, domačim bralcem ponudil nov roman O znosnosti. Saga o treh generacijah disfunkcionalne družine je tu in tam mučno, pa vendar izjemno branje, ki kljub deloma pretirano fiktivnemu dogajanju izzveni povsem avtentično – torej kot nekaj, kar še prevečkrat vidimo, slišimo ali celo doživimo. V zgodbo vstopimo ob pričakovanju obiska tete iz

Dežela angelov Matjaž Pikalo Mladinska knjiga, zbirka Nova slovenska knjiga, 2011, pt. v., 197 str., 24,94 €, JAK

Belgije, t. i. Prve, ki je bila ljubljenka očeta oz. za nas starega Fotra, ki je tudi središče romana (če bi šlo za novelo, bi mu pripadel lik sokola). S svojim 16-letnim vnukom sedita na kavču in dan za dnem poslušata tete, kako se v družinskem parlamentu, kuhinji, pogovarjajo o dogodkih, ki so privedli do odhoda Prve od doma, o govoricah, ki so zadevale odnos starega Fotra in Prve, o Mami ..., skratka o stvareh, o katerih se vselej govori potiho ali molče in ki jih, pometene pod preprogo, slej ko prej prinese na plan. Bralec kot voajer spremlja dogajanje, kar delu dodaja neko mistično občutje vpletenosti. In če je Čar sam dejal, da je roman ustvarjal zelo dolgo in zelo počasi, z užitkom, velja za bralca samo zadnji del stavka: roman bo prebral z užitkom, vendar na mah! > Vesna Paradiž

Štiri igre

Pronicljivi profesor filozofije in njegov mladi pomočnik (ki v spomin prikličeta Viljema in Adsona iz Ecovega Imena rože) se po naročilu iz Vatikana odpravita v slovenski benediktinski samostan, kjer naj bi prevzela skrivnostni rokopis. Izkaže se, da njuna naloga še zdaleč ni lahka, saj se zapleteta v vrtinec ljubezni, pa tudi spletk in obračunavanj med vaščani, na ozadju katerih se razkriva slovenska družbenopolitična preteklost v času, ko se je Jugoslavija vse bolj bližala nezadržnemu koncu, iz omar pa so začeli padati njeni okostnjaki. > Kristina Sluga

Mateja Perpar Društvo Knjižni krog, 2011, m. v., 143 str., 18,90 €

Ker je avtorska dramatika pri nas precej zapostavljeno področje, smo lahko izbora štirih iger mlade avtorice še toliko bolj veseli. V njih se Perparjeva na tak in drugačen način loteva intime moško-ženskih odnosov (zapeljevanje, skok čez plot, srečanje nekdanjih ljubimcev), ujetih v enoličnost vsakdana, ki ga, kot še najbolj daje vedeti igra Analiza (aluzija na psihoanalizo), po navadi usodno spremenijo le naključja. Kar je v avtoričinih delih sveže, je njen humoren in ironičen pristop k omenjenim temam, pa čeprav je konec včasih grenak. > Kristina Sluga

Klavec na oslu

Nika Maj Sanje, zbirka Sanje. Roman, 2011, t. v., 335 str., 27,95 €, JAK

Zgodbarnica 2011

Nov roman Nike Maj, pisateljice, ki piše tako za mlade kot za odrasle bralce, pripoveduje zgodbo novinarke Matjaše, dopisnice iz svetovnih kriznih žarišč. Matjaša je samska ženska v letih, ko naj bi si ustvarila družino, ter je, sicer bolj na videz kot v resnici, močna in brezkompromisna oseba. Njena nova novinarska naloga je, da na odročnem jadranskem otoku fotografira vojnega zločinca z vzdevkom Klavec. Tu pa se njena zgodba zaplete. Sicer spozna moškega, ki bi lahko bil Klavec, vendar o njegovi istovetnosti ni prepričana. To, da se zaljubi vanj, stvari seveda ne olajša. Zgodba o iskanju ljubezni in predvsem resnice, ki se v tudi tem romanu izkaže kot izrazito subjektivna kategorija. > Majda Peklaj

Miš, 2011, m. v., 156 str., 11,50 €

Zgodbarnica v branje ponuja 20 še neobjavljenih kratkih zgodb, ki so sodelovale na istoimenskem literarnem natečaju. Poleg treh nagrajenih (Tanja Vamberger: Manica ali Soča delete, Slavko Lozar: Dobri mož iz Sečuana in Aleksandra Panić: Literarna tragedija) lahko v knjigi preberete tudi najboljšo zgodbo po mnenju občinstva (avtorice Sare Mergole Vukovič: Klepetulja) in še 17 izbranih zgodb. Zgodbarnica tudi tokrat postreže z različnimi tematikami, stili pisanja in perspektivnimi avtorji in prav njena pestrost je najboljše vabilo k branju te knjige. > Majda Peklaj 9

74-75 | februar–marec 2012


Domače leposlovje Varnost Tomaž Kosmač Študentska založba, zbirka Beletrina, 2011, t. v., 154 str., 24 €, JAK

Zgodbe Tomaža Kosmača (1965) se večinoma dogajajo na območju Idrije in Godoviča, kjer živi, in so že bile objavljene v knjigah Driska (1998), Žalostno, toda resnično (2001) in Pank is dead (2006). Varnost, njegovo najnovejše delo, je kratki roman z avtobiografskimi elementi, v katerem si glavni junak namesto šolanja raje poišče preprosto delo vratarja v podjetju Varnost, ki mu delovni ritem in »štepanje« ur krojijo tranzistor, pijača in banalni pogovori o ženskah in popivanju. Vivisekcija proletarskega življenja in dela brez pravega cilja, nizanje štorij s socialnega dna, ki s seljenjem iz enega podjetja do drugega dobijo svojevrstno parabolo življenjskega poraza v različnih preobrazbah. > Samo Rugelj

Ostani z mano, duša moja Dušan Šarotar Franc-Franc in Zveza Slovencev na Madžarskem, zbirka Med Rabo in Muro, 2011, m. v., 175 str., 15 €, EPK

Z novim romanom se Šarotar vrača k prekmurskim ravnicam, od koder izhaja. Delo, ki je izšlo v okviru projekta EPK – Maribor 2012, je za naš prostor pomembno tudi zato, ker je ob knjižnem jeziku zapisano tudi v porabskem narečju. Kot pove zapis na zavihku, je posvečeno prekmurskemu fotografu judovskega rodu Juliusu Schönauerju, ki je bil leta 1944 deportiran v Auschwitz, kjer je umrl. Njegova usoda se razkriva postopoma, prek naključnega srečanja dveh ranjenih duš, Ele in neimenovanega prvoosebnega pripovedovalca, prav tako prekmurskega juda. Kljub grozotam, ki sta jih doživela, je roman izpisan z izjemno lirično mehkobo in toplino, ki prežema oba protagonista, pa čeprav odtlej nenehno iščeta in hrepenita po vnovičnem prebujenju duše ter se hkrati bojita, da je v njiju zamrlo vsakršno čutenje. > Kristina Sluga

Ina Cvetka Bevc Arsem, zbirka Lido, 2011, t. v., 118 str., 22,90 €

Vsestranska umetnica v zadnjih letih preseneča s pravim izbruhom ustvarjalne energije – od otroških in mladinskih del, romanov in poezije. Pričujoči roman v središče postavlja violinistko Ino, ki se, razočarana zaradi praznih obljub ljubimca, sicer uspešnega odvetnika, zaplete v vročo avanturo s slikarjem Davidom. Kar se na začetku zdi kot povsem običajen ljubezenski roman, se nepričakovano zasuka v napeto kriminalno zgodbo o prodaji skrivnostnega Jakčevega portreta kurenta, ki s svojo magično močjo nesluteno vpliva na življenja vseh vpletenih. > Kristina Sluga

Kaki vojaki Nataša Kramberger; ilustracije: Jana Kocjan Litera, Nova znamenja, 2011, m. v., 161 str., 19,90 €, JAK

»Roman v rimah in slikah« je zares nekaj posebnega. »Kaki vojaki« branijo kaki drevo, vsak kakor ve in zna. Tu so bojeviti Rdeči, vzneseno demagoški Modri in pesniško navdahnjeni Zeleni, ki poveljujejo množici gozdnih živali, med katerimi so slepi in neuki krti, uporniški ptičji proletariat, vojska močeradov, zapeljive kresničke, ljubljena pikapolonica, učene sove in še in še. Zasedba morda res spominja na basen, toda zgodba je sumljivo podobna naši družbenopolitični stvarnosti. Je to satira? Ekokritika? Ironija je pač v tem, da kaki drevo ne potrebuje ne okrepitev ne obrambe. Vojaška paranoja in PR-manipulacija škodita ne le drevesu, temveč predvsem prebivalcem. In ko besede odpovejo, jih nadomestijo dovolj zgovorne ilustracije. > Ana geršak


Sušna doba

Gabriela Babnik Študentska založba, zbirka Beletrina, 2011, t. v., 291 str., 32 €, JAK

Gabriela Babnik

Če je Gabiela Babnik (1979) že v svojem nagrajenem romanesknem prvencu Koža iz bombaža (2007) odšla v Afriko in s perspektive srečanja med evropsko in afriško kulturo (zgodba je postavljena med Slovenijo, Burkino Faso in Francijo, kjer se sestaja mlad par, Afričan in Slovenka, ki vsak po svoje doživljata državo partnerja in iščeta svoje mesto v njej) problematizirala poenostavljano medijsko predstavljanje Afrike, se po romanu V visoki travi (2009), v katerem se je vrnila na slovensko podeželje in k pasivni junakinji z ozkim mentalnim obzorjem, v svojem najnovejšem delu Sušna doba spet vrača tja, tokrat še z nekaj bolj radikalizirano družbeno-kulturno-partner-

sko pozicijo (vmes je Babnikova še magistrirala iz sodobnega nigerijskega romana). Tokratna protagonista sta namreč Srednjeevropejka v poznih srednjih letih (morda z željo, obsesijo, da bi si nekdo na silo vzel njeno telo in prodrl vanjo, sploh če je moški lep, mlad in temnopolt), ki na afriški ulici naleti na mladega Afričana z božanskim telesom (in barabinskim partnerjem v ozadju, s katerim imata sprva idejo, da bi Evropejko oropala njenega premoženja). Njo in njega združi osamljenost njunih teles, njuno razmerje pa počasi začne razkrivati izvore za nezmožnost njune komunikacije, ki ne ležijo le v starostni razliki in barvi kože, temveč predvsem v različnih civilizacijah, iz katerih prihajata in v kateri je ona že povsem izgubila oziroma zapustila svojo tradicionalno žensko vlogo. > Samo Rugelj

Nebotičnik Mitra Zdenko Kodrič Študentska založba, zbirka Zapisani v Ptuj, 2011, t. v., 201 str., 25 €, EPK

Nebotičnik Mitra, nekakšna metafizična srhljivka, postavljena v sodobni Ptuj, starodavno mesto, ki se uvršča med največja središča mitraizma v Evropi. Izšel je v okviru projekta Maribor 2012 – Evropska prestolnica kulture, v katerega se Ptuj vključuje kot partnersko mesto. Osrednji protagonist romana je mladi, introvertirani arhitekt, ki je v mladosti v avtomobilski nesreči izgubil očeta, s tem pa – kot kaže – tudi trden (nadjazovski) temelj. Megalomanski nebotičnik, s katerim se prijavi na občinski natečaj, lahko razumemo kot izraz njegove psihe: na eni strani potopljenost v temačno, po-

divjano vodovje iracionalnega, na drugi pa nekritično, do neba segajoče samopoveličevanje. Tudi sama pripoved nenehno preklaplja med zunaj in znotraj: med skopo zarisanimi dejanskimi okoliščinami in razbohotenimi paranoidnimi razglabljanji, ki za vsako stvar iščejo globlje, skrite razloge. Tako banalno spletkarjenje malomestnih veljakov dobi dimenzije svetovne zarote, osebni zlom pa prizven usode. > Maša Ogrizek


Knjiga meseca: izbira in piše dr. Manca Košir Lotosov cvet nad vodno gladino Vili Ravnjak Založba Pivec, 2011, m. v., 255 str., 20 €

Police knjigarn v tujini in pri nas s t. i. novodobno (new age) literaturo neustavljivo širijo obseg: priročniki, vodniki, izbrane misli za duhovno rast in osebni razvoj so prodajne uspešnice. »Skrivnosti« univerzalnih zakonov, ki da zmorejo osrečiti slehernika brez posebnega truda, so v teh težkih časih pač donosna produkcija in priljubljeno potrošniško blago. A kot na vsakem travniku med plevelom, travo in običajnimi rožami zrastejo tudi razkošni cvetovi presežnega. Tako je delo avtorja kultne televizijske serije Tretje oko (TVS, 1998 – le zakaj je ne ponavljajo???), preučevalca ezoteričnih znanj, avtorja poglobljenih študij Spoznavanje Višjega Jaza (1993), Smaragdna pot (1999) in Prebujanje v svetlobo (2002), dramaturga in dramatika pa duhovnega učitelja ter meditacijskega terapevta za razvoj miru in sočutja, Vilija Ravnjaka (1960), z naslovom Lotosov cvet nad vodno gladino. Knjiga sestoji iz dveh delov: V prvem, Novemu rojstvu naproti, se romaneskno prepletajo zgodbe o reinkarniranju in delovanju zakona karme, upovedane skozi posmrtno potovanje duše Lucy Bell, v drugem, Duhovni izzivi in protislovja življenja, so zbrani imenitni Ravnjakovi eseji, vredni poglabljanja in zbrane pozornosti. Njihova temeljna vrednost je v izkušenjski prepričljivosti, da je mogoče živeti mir, biti nesebičen, sočuten in ljubeč »tudi sredi največjega vrveža življenja«. Resnična moč naše duhovnost se izkaže in pokaže v vsakdanjem življenju, naših odnosih, v tem, kar smo in kakor smo do sebe in drugih. Avtor, ki se označi za budista, po dvajsetih letih vadbe – sprva novodobnih praks, od leta 1994 pa predvsem jogijske in budistične meditacije – kot rdečo nit skozi eseje o lastni notranji preobrazbi, spoznanjih in uvidih, ki lahko pomagajo ozavestiti tudi bralce, jih vpeti v edini resnični čas in prostor,

to je v TUKAJ in ZDAJ, vleče nit morale in tke preprogo etike, ki je osnova budnega prebivanja. Poudarja: »Skušajte zavestno živeti moralno, torej ne škodovati drugim in se izogibati nasilju v besedah, mislih in dejanjih.« In pokaže povezavo, o kateri tisti, ki (ne) mislijo šolstvo in verstva, redko spregovorijo: »Posameznikova etičnost je povezana s prebujenim religioznim čutom, ne pa tudi s pripadnostjo določeni veroizpovedi. /…/ Morala in etika sta univerzalni kategoriji, ne last (privilegij) neke verske skupnosti oziroma produkt njenih teoloških dogem.« Ne bi se mogla bolj strinjati z Ravnjakavo pronicljivo ugotovitvijo: »V bistvu sploh ni pomembno, ali je človek veren ali ne, pomembno pa je, ali je etičen.« Kar ilustrativno kaže slika sodobnega sveta: V ZDA je večina prebivalstva vernega, tudi v Sloveniji RKC beleži visoko število tistih, ki so krščeni in so prejeli še kak zakrament. Pohlepa, grabežljivosti, napuha, izkoriščanja in sebičnosti, laganja in manipuliranja pa je toliko, da človekov spomin ne pomni! Lotosov cvet nad vodno gladino obravnava ključne eksistencialne teme od rojstva do smrti. Upa zapisati tudi tole: »Smrt je vrhunec človekovega duhovnega razvoja. Takrat požanjemo plodove notranje rasti in modrost življenjskih izkušenj.« Kajti: »Ko se sprijaznimo in v celoti sprejmemo (ponotranjimo) osnovni zakon narave, da namreč vse, kar je rojeno, tudi umre, potem je lahko proces končnega odhoda naraven, sproščen, spontan, brez travmiranja in nepotrebnega dramatiziranja.« Do te osvoboditve ne pridemo z močjo volje, ki je stvar ega. Predanost in zaupanje sta osnova, piše modri Vili Ravnjak: »Najvišja svoboda nam je lahko le podarjena.« Ker ni stvar napenjanja naših možganskih mišic in preigravanja registrov ega, temveč je stvar »božje milosti.« Spoznanje prebujenega, knjiga ponižnega srca!


foto: Borut Krajnc

Poezija

Ana Geršak

Nimam več sadja zate

Z roba klifa Taja Kramberger Center za slovensko književnost, zbirka Aleph, 2011, m. v., 159 str., 28 €, JAK

Vinko Möderndorfer Goga, zbirka Goga, 2011, t. v., 74 str., 17,90 €, JAK

Pri branju sedme v slovenščini napisane zbirke – pesnica, prevajalka, doktorica zgodovine in zgodovinske antropologije je svojo poezijo izdala tudi že v nemščini in hrvaščini ter večjezični zbirki – posebej izstopa zapis »osebno je politično«, ki povzema vzdušje večine novih pesmi. Poezija odraža to, kar pesnica živi. Ogorčeno spregovori o nedavnem sporu na UP FHŠ in kritično pretrese sodobno slovensko družbo. Odločni ton se ob misli na prihodnost zatrese, pomeša se z negotovostjo in pričakovanjem in se pozneje povsem umakne, ko pesnica pripoveduje o materini smrti. Pesniška govorica sledi dramaturškemu loku zbirke. Ta je sprva neločljivo povezana z znanstvenim diskurzom, dokler se jezik ne začne mehčati, kar pesničin izraz le še dodatno okrepi.

Vinko Möderndorfer

Gledališki in filmski režiser, pesnik, pisatelj in dramatik želi bralca v pesniški svet svoje nove zbirke odpeljati »stran od navlake podob« in »stran od metafor«. Programska napoved ne laže – poezija opisuje stvarni svet s stvarnimi besedami, posebno, ko je v igri erotika. Pri Möderndorferju gre ljubezen skozi telo. Lirski subjekt spregovori najprej kot On (»Njegove pesmi«), nato kot

Ona (»Njene pesmi«), dokler se njun ljubezenski spev ne združi v skupen glas »Onaon«. On sanja o njeni koži in popolnem ljubezenskem posedovanju, Ona ga vzburja s sladkimi besedami, čeprav njena ljubezen ni bila samo zanj in čeprav sta si bila oba nezvesta. Ljubezen ima pri Möderndorferju »sposobnost, da preživi ledeno dobo«, a kljub temu ni večna. Ko miza na koncu ostane prazna, se iztrošijo tudi čustva in stavek »nimam več sadja zate« se bere kot slovo od ljubezni.

Mala sanjavka Marjanca Kočevar Goga, zbirka Goga, 2011, t. v., 85 str., 17,90 €, JAK

Šesta zbirka novomeške pesnice ima otroško zavajajoč naslov. Sanjavka iz istoimenske pesmi je »bleda/s sabljo ob pretrganem pasu« kot bi pred »tenkimi noži« in »jeklenimi biči« bežala v »namišljeni gozd«. Pesničine podobe so resda pravljične, po njih se sprehajajo princese, sviloprejke, favni, male vile, pitije in druga bitja, toda realnost, ki jo ubesedujejo, je grenko-sladka. Pesnica piše iz sebe, iz lastnih izkušenj, ki se prepletajo z mehko pokrajino rojstne Bele krajine, Kolpo in podobami pestrega notranjega sveta.

Opera buffa Tomaž Šalamun Goga, zbirka Goga, 2011, t. v., 92 str., 17,90 €, JAK

Odkar je Šalamun leta 1966 izdal pesniški prvenec Poker, se njegove zbirke kar vrstijo. Pričujoča naj bi bila že devetintrideseta. V tem času so se pesnikove jezikovne invencije razvijale, literarna veda in kritika pa sta z avtorjem tekmovali, katera mu bo nadela več oznak, od ludizma do reizma. Nova zbirka nosi pečat pesnikove prepoznavne poetike. Opera buffa je zvrst opere. V nasprotju z opero serio se ne ukvarja z vélikimi miti, temveč se raje posveča humornim pripetljajem, igrivosti, veselju do življenja, ki jih najdemo tudi v Šalamunovi Operi. Dokaz, da se za njegovo pesniško kondicijo ni treba bati.

Peklenski blues Robert Johnson prevod: Matej Krajnc KUD Lema, Črna zbirka, 2011, m. v., 96 str, 10 €

Okrog enega »med najvplivnejšimi glasbeniki v bluesu, rocku in jazzu« iz okolice Misisipija se je že za časa življenja spletlo kar nekaj legend, na primer ta, da se je v enem letu iz amaterskega brenkača prelevil v profesionalnega kitarista s hudičevo pomočjo, ali tista druga, ki pravi, da je glasbenika pri komaj 27 letih s strihninom zastrupil prevarani mož. Johnson je ustvarjal v tridesetih letih 20. stoletja in pomembno vplival na številne slavne glasbenike, med drugim na skupino Rolling Stones. Zbirka predstavlja prevode največjih blues uspešnic, izšla pa je lani, ob stoti obletnici glasbenikovega rojstva. 13

74-75 | februar–marec 2012


Suspenz

Rahločutno Bela kraljica

Sestra

Philippa Gregory prevod: Barbara Jarc Mladinska knjiga, zbirka Oddih, 2011, t. v., 399 str., 32,96 €

Rosamund Lupton prevod: Uroš Kalčič Mladinska knjiga, zbirka Krimi, 2011, t. v., 406 str., 32,96 €

Philippa Gregory je bralce osvojila že z zgodovinskim romanom Druga sestra Boleyn. Pričujoči prevod je prva knjiga iz serije, imenovane Vojna bratrancev. Zgodba se dogaja v predtudorski Angliji, v času, ko sta se za prevlado v deželi bojevali rodbini Yorških in Lancasterskih. Glavna junakinja je Elizabeth Woodville, ki s svojo lepoto osvoji srce bodočega kralja Edvarda. S skrivno poroko (zaradi svojega porekla ni primerna za kraljevo ženo) postane angleška kraljica. V želji, da bi svoji družini zagotovila boljši status, začne uporabljati v tem obdobju precej razširjene metode: dogovorjene poroke, izsiljena plemiška imenovanja, umore, vse za dosego lastnih interesov. Roman je zmes zgodovinskih dejstev in avtoričine domišljije ter zanimivo branje za ljubitelje zgodovinskih romanc. > Majda Peklaj

Rosamund Lupton

Na podlagi številnih nagrad in najvišjih mest na različnih lestvicah popularnosti je roman Sestra upravičeno predstavljen kot najboljši žanrski prvenec minulega leta. Neuničljiva sestrska ljubezen in popolno zaupanje je vezno tkivo te napete in elegantno zapletene srhljivke, s katero je Luptonova po ocenah New York Timesa stopila v »izbran krog najboljših piscev psiholoških kriminalk«. Čeprav ju je zadnja leta ločeval Atlantski ocean, sta sestri Beatrice in Tess ohranili tesen stik, in ko je Beatrice izvedela, da je njena mlajša sestra pogrešana, je nemudoma pustila znano in udobno življenje, tudi zaročenca, in se podala na nevarno iskanja izginule sestre. Dnevniško zapisana ganljiva zgodba postopoma razkrije mnoge družinske skrivnosti in nas spretno pelje vse do konca, kjer doživimo še zadnji nepričakovani preobrat. > Renate Rugelj

Hiša na prodaj Sophie Kinsella prevod: Alenka Perger Učila International, zbirka Žepna knjiga, 2012, m. v., 282 str., 10,90 €

Velika zvezdnica romantičnega »ženskega čtiva«, Sophie Kinsella, je nekaj zgodb napisala tudi pod svojim pravim imenom Madeleine Wickham, zanje pa pravi, da se po slogu zelo razlikujejo od serije o Zapravljivki. V eni takih nas postavi v primestno londonsko četrt, kjer Liz in Jonathan neuspešno prodajata družinsko hišo, da bi odplačala vsaj eno hipoteko in zagnala kolesje zasebnega kolidža. Pot jima prekriža izkušeni nepremičninski agent Marcus, ki pripelje mlada podnajemnika in njihove zgodbe se prepletejo bolj, kot je za takšne posle primerno. > Renate Rugelj

Ena sama priložnost Harlan Coben

prevod: Miro Mrak Mladinska knjiga, zbirka Krimi, 2011, t. v., 481 str., 32,96 €

Pred nami je že četrti v slovenščino preveden roman uspešnega ameriškega mojstra srhljivk. Mlad plastični kirurg Marc se po dvanajstih dneh zbudi iz kome in izve, da so ga ranili neznanci, njegovo ženo so ustrelili, šestmesečno hčerko Taro pa ugrabili. Kmalu prejme sporočilo za odkupnino in se poveže s policijo, čeprav so ugrabitelji zagrozili, da je to njegova edina priložnost, da hčerko dobi nazaj, in da ne sme vplesti policije. Izkaže se, da so mislili resno, saj se predaja otroka ponesreči, ugrabitelji pa pobegnejo z dvema milijonoma dolarjev, ki jih je prispeval premožni tast. Naslednji meseci so za Marca prava mora, nenehno si očita, ker je vključil policijo in izgubil vsako sled za Taro. Čez leto in pol dobi novo priložnost in tokrat je ne namerava zapraviti. Značilni Cobenovi zapleti vodijo najprej v eno smer in potem v povsem drugo, razpletejo pa se seveda tam, kjer ni nihče pričakoval. > Renate Rugelj

Angel varuh Julie Garwood prevod: Katja Kolšek Mladinska knjiga, zbirka Oddih, 2011, t. v., 450 str., 32,96 €

Julie Garwood, ameriška mojstrica zgodovinskih romanc, nas v Angelu varuhu spet popelje v londonski svet spletk, strasti in prevar. Markiz Cainewoodski je na maščevalni misiji! Njegov cilj je ujeti razvpitega pirata Strelo, ki je trn v peti celotne londonske visoke družbe, saj ropa bogate in daje revnim, hkrati pa je domnevno kriv za smrt Cainovega brata. V past ga želi pretkani markiz ujeti tako, da se izdaja zanj, a kaj ko je Strela pametnejši in mu na pot podstavi privlačno rdečelaso in zelenooko mladenko Jade, ki se ji Caine ne more upreti ... > Vesna Paradiž

Priznanje John Grisham

prevod: Miro Mrak Mladinska knjiga, zbirka Krimi, 2012, 509 str., 34,96 €

Jaz srce New York Lindsey Kelk prevod: Jelena Varda Videotop, 2011, m. v., 341 str., 15,90 €

Grishamov roman iz leta 2010 (avtor ima v slovenščini že štirinajst del) nas popelje v osrčje smrtne kazni, v katerem leta 1998, po izginotju simpatične belske navijačice Nicole »Nikki« Yarber, posilstvo in umor z izsiljenim priznanjem naprtijo temnopolti najstniški zvezdi ameriškega nogometa Dontéju Drummu. Ko je ta po dolgotrajnem sodnem procesu že v vrsti za izvršitev smrtne kazni, se leta 2007 pri pastorju Keithu Schroederju pojavi zakrknjeni kriminalec Travis Boyette, ki trdi, da ve, kaj se je v resnici zgodilo pred devetimi leti, oziroma še več, da je bil on tisti, ki je umoril in pozneje zakopal Nicole, in da bi rad, glede na to, da ima možganski tumor ter samo še nekaj mesecev življenja pred seboj, preprečil smrt nedolžnega Drumma. Bitka s časom za Drummovo življenje se lahko začne. > Samo Rugelj 74-75 | februar–marec 2012

Lindsey Kelk je mlada britanska pisateljica, kolumnistka in blogerka, ki se je iz Londona preselila v New York. Tudi Angela, junakinja pričujoče knjige Jaz srce New York, po tem, ko jo prevara fant, odide v New York, v katerega se, kot večina ljudi, ki ga vsaj enkrat obišče, seveda zaljubi. Zaljubi se v hrup, ljudi in občutek, da se lahko zgodi karkoli. Veliko jabolko ji ponudi tudi nova prijateljstva, zmenke s privlačnimi moškimi in nova življenjska razpotja, med katerimi mora hočeš nočeš na neki točki izbrati tisto, ki se ji zdi najbolj pravilna. >Tina Šebenik 14


Iz antičnega sveta Brata

Retorika

Publij Terencij Afer

Aristotel

prevod: Marko Marinčič Celjska Mohorjeva družba in Društvo Mohorjeva družba, 2011, m. v., 205 str., 29 €, JAK

prevod: Matej Hriberšek Šola retorike Zupančič&Zupančič, zbirka Traditio lampadis, 2011, t. v., 526 str., 95 €, JAK

Komedija Brata, katere avtor je rimski Afričan Terencij, je ena od njegovih šestih paliat, t j. »komedij v grškem plašču«. Rimsko občinstvo, ki je hlepelo po melodramatičnih meščanskih burkah, je raje gledalo gladiatorje kot pa igre grški umetnosti zavezanega komediografa, vendar je ta vseeno uspel pridobiti naklonjenost uglednih zaščitnikov. Komedija Brata obravnava spor med ironičnim Mikionom in njegovim sitnim, resnim bratom Demeom – v današnji komediji bi bil slednji kajpada predmet posmeha, iz Terencijeve igre pa zakoraka kot zmagovalec. > Vesna Paradiž

Rafaelova freska, levo Platon, desno Aristotel

Retoriko, klasiko antične literature, ki celovito postreže z umetnostjo argumentiranega govorjenja in prepričevanja ter jo detajlno analizira (dejansko naj bi šlo za najpomembnejše delo s tega področja, ki je bilo kdaj napisano, kasnejša naj bi bila predvsem komentarji, oziroma odgovori nanjo), je napisal Aristotel (384–322), največji mislec starega veka po Platonu, ki je s svojimi deli, denimo Poetiko, Politiko, Ekonomiko, Fiziko in Metafiziko, O vesolju, O nebu, začrtal tudi mnoge sodobne znanstvene in humanistične veje. Prevajalec Matej Hriberšek v obsežni spremni besedi najprej kontekstualizira Aristotelovo Retoriko tako v smislu časa, v katerem je nastala, kot v okviru pregledne zgodovine grške retorike, potem pa se ji konkretneje posveti z obravnavo njenih temeljnih pojmov, ki so nujni za razumevanje vsebine. Samo besedilo Retorike, za katero njena založnika Ana Aleksandra in Zdravko Zupančič iz Šole retorike Z&Z pravita, da je na to temo dejansko vse povedal že Aristotel, je nekakšna kombinacija slovenske in dvojezične izdaje, saj so vse pomembnejše besede, pojmi in besedne zveze v oklepaju dopolnjeni z originalnimi grškimi izrazi ter opremljeni s številnimi nadrobnimi opombami (skupaj jih je po številu več kot 2.600). Na koncu je navedena še izbrana bibliografija o Retoriki, slovar pomembnejših pojmov, imensko in stvarno kazalo, tako da lahko zapis o tej izjemni izdaji, enem večjih antičnih prevodov zadnjih let, sklenemo zgolj z besedami, ki jih je Aristotel namenil za konec govora: »Povedal sem, slišali ste, zadeva je v vaših rokah, presodite.« Skoraj 2.500 let po nastanku še vedno obvezna literatura za vse, ki javno nastopajo. > Samo Rugelj

Ojdip

Lucij Anej Seneka prevod: Brane Senegačnik Celjska Mohorjeva družba in Društvo Mohorjeva družba, 2011, m. v., 135 str., 25 €, JAK

Senekov Ojdip se v veliki meri naslanja na Sofoklejevega Kralja Ojdipa. Od svojega predhodnika je sicer skoraj 500 verzov krajši, vendar so v njem dogodki in stvari opisani z večjimi detajli, kar tragedijo tako upočasnjuje, da se danes poraja vprašanje, ali so bile Senekove tragedije sploh namenjene uprizoritvi ali samo branju. Njegov Ojdip je negotov, nesamozavesten, dvomi o sebi in svoji oblasti in se spopada tako z odkrito kot s skrito resničnostjo. Tudi katarzični konec igre ne predstavlja popolnega očiščenja, temveč se po njej Ojdipu razkrivajo nova vprašanja o lastnem obstoju. > Vesna Paradiž

Ose

Aristofan prevod: Andreja N. Inkret Celjska Mohorjeva družba in Društvo Mohorjeva družba, 2011, m. v., 200 str., 29 €, JAK

O vzvišenem

Aristofan je najslavnejši (in edini ohranjen) starogrški komediograf, od njegovih 40 napisanih komedij pa se jih je do danes ohranilo le 11. V vsaki izmed njih je najti ostro satirično bodico, uperjeno v atenski politični sistem ter njegove glavne akterje. V Osah je ost komične kritike uprta neposredno v Kleona, vodjo demokratske stranke, po katerem sta glavna junaka komedije poimenovana Prokleon in Antikleon. Prvi trpi za posebno vrsto odvisnosti, zaljubljen je namreč v sodišča, drugi ga skuša tega ozdraviti, kar mu uspe, a ne čisto tako, kot je želel. > Vesna Paradiž

Longin

prevod: Kajetan Gantar Modrijan, 2011, t. v., 199 str., 24,90 €, JAK

Longin je bil grški retorik, učitelj, morda tudi literarni kritik z nerazjasnjeno identiteto, ki je živel nekje med 1. in 3. stoletjem našega štetja. O vzvišenem je njegovo edino znano delo, po Longinu pa je vzvišenost vrhunec in izbranost govora, s katero so si največji pesniki in pisatelji »zagotovili prvenstvo in se odeli z neminljivo slavo«. Gre za neke vrste traktat, kakšno je dobro pisanje, antični priročnik kreativnega pisanja, ki razdeluje tako slabosti, ki zavirajo nastanek vzvišenega (denimo nabreklost, hladnost in pretirana težnja po novotorijah), opredeljuje pomen literarne kritike, išče vire vzvišenega (denimo polet visokih misli, močno in navdahnjeno čustvo, oblikovanje miselnih in besednih figur in žlahtno izražanje), opredeljuje posnemanje (Homerja), kaže na pomen velikih vzornikov, primerja različna antična literarna dela med seboj itn. O vzvišenem je vsekakor besedilo, ki ga gre brati v paketu z Aristotelovo Poetiko, tudi zaradi tega, ker se od nje precej razlikuje, saj izraža, kot piše prevajalec Kajetan Gantar (tudi pisec izčrpne spremne besede in avtor grško-slovenskega slovarja k Longinovem spisu), precej drugačne ocene in vrednotenja antične literature ter odpira nekaj zanimivih drugačnih vpogledov. > Samo Rugelj 15

74-75 | februar–marec 2012


Rubriko pripravlja:

Pobliski v prevode

Prevoda dveh zagrizenih pesniških brezbožcev

Les Murray: Led sredi poletja, prevedel Veno Taufer; Philip Larkin: Visoka okna, prevedel Veno Taufer.

tokrat piše: Igor Divjak

Ah, orlji bes, ura za polet, eh? / onkraj našega pra-leta / (vselej naš čas / tvoj krvav kraval) zrak naš razpored, / zmota, zavoj vreščav obrat – piš naš planet, / naš grozljivi ü žarek, naš smerokaz. / Dragoceno uho, naš zračni Jahve. Analiza navedenih verzov iz pesmi Ultrazvok netopirjev avstralskega pesnika Lesa Murrayja v prevodu Vena Tauferja pokaže, da se slovenski verzi z angleškimi ne ujemajo niti po številu zlogov, niti po rimanih ali asoniranih verznih končnicah. V angleščini so te: eh, aye, array, arrow in Yahweh. Vendar nič hudega. Pomembno je, da si je Taufer dovolil nekaj prevajalske svobode, nekakšno prevajalsko litentio poetico, da bi dosegel čim večji učinek. Če že ni dosledno prevedel verznih končnic, je pa zato poustvaril nekoliko drugačne: v strukturi naš, čas, razpored, planet, smerokaz, pa tudi Jahve in eh najdemo poleg notranje rime še dvojne oklepajoče polrime oziroma asonance, cel kup izjemno močnih aliteracij in poudarjene samoglasniške stike na koncu: naš zra��ni Jahve. Prosti verz niti pri Murrayju niti pri Tauferju ni popolnoma razvezan od metrične sheme. Kljub precejšnji svobodi bi lahko rekli, da v angleščini teži v blankverz, v slovenščini pa v laški enajsterec oziroma nekoliko daljši aleksandrinec, ki je po potrebi razsekan, krajšan ali daljšan, ohranja pa, kljub manjšim vsebinskim variacijam (orrery – mehanični model sončnega sistema v slovenščini postane planet), kompozicijske poudarke na samostalnikih, ki zaključujejo verze in polverze, in tako ustvarja sintaktične paralelizme, ki oblikujejo nekakšen prvobitni, lahko bi rekli domorodski ritem. Prevajalec je z nekoliko drugačno ritmično in melodično strategijo poustvaril pesem barda avstralskega Busha, kot imenujejo Murrayja. Avtorja v pesmi, v kateri je na koncu omenjeno božje ime, zanima vse kaj drugega od boga oziroma, če že najdeva kaj božanskega, tega ne najdeva v božjem imenu, ampak prej v norčavi igri in preletih netopirjev, za katero se zdi, da odzvanja v bogatem, že kar orgiastičnem prepletanju ritmov, zvokov in skladenjskih obratov. Prav zaradi te igrivosti in neuklonljivosti, ki ji nobena dogma ni sveta, že skorajda nekakšne ustvarjalne pesniške trme, Murrayja kritiki ne morejo uvrstiti v noben določnejši okvir. Z njimi se je večkrat zapletal v spore – očitali so mu na primer šovinizem in politično nazadnjaštvo –, sam pa se rad označuje za zadnjega pripadnika gibanja Jindyworobak, ki se je zavzemalo za ohranjanje avtohtonih, domorodnih avstralskih vrednot in značilnosti v umetnosti. Murray ustvarja svojevrstne pesniške oblike in podobe, ki spominjajo na nekoliko nadrealistično različico novodobnih razglednic, obenem pa z razlomljenim verzom delujejo kot prvobitni zarotitveni obrazci. To strukturo prevajalec dosledno ohranja: Ko izvlečejo svojo težo, / se kenguruji vzdignejo in poskakujejo. // Ko sprednja stran hriba postane zadnja, se ves dan sonči, se glasijo verzi iz pesmi Višavje. K natančnemu slovarskemu raziskovanju različnih pomenskih odtenkov in pododtenkov ter zahtevnemu zanašanju na lastne interpretativne sposobnosti pa sili tudi prevajanje pesmi drugega znamenitega »brezbožneža«, Philipa Larkina. Dragocen dodatek izbranim prevodom je Tauferjeva natančna interpretacija pogosto antologizirane pesnitve Obiskovanje cerkev, s katero nam ponudi vpogled v svojo prevajalsko delavnico. A opozoriti moramo, da težave s prevodom in interpretacijo pravzaprav izhajajo iz pesnikove duhovne drže. Od Larkina, značilnega pesnika teme, depresije in brezizhodnosti sodobnega sveta, seveda ne moremo pričakovati, da bo njegov, v veliki meri avtorski, lirski subjekt ob obisku cerkve doživel razodetje. Tja prikolesari turistično, kot čisto navaden ateist, in vprašanja, ki se mu zastavljajo, so povsem banalna. Če za koga, potem za Larkina velja, da se več boga nahaja zunaj cerkve kot v njej sami, pa še tam zunaj ni prav nič nujno, da je kje. Pravzaprav se dostikrat / in zmeraj, kot zdaj, znajdem v zadregi, / kaj iščem; tudi se sprašujem vsakokrat, / kaj bomo s temi cerkvami počeli, / ko ne bodo več v rabi. Taufer ugotavlja, da je za tega najznačilnejšega predstavnika angleškega Movementa, gibanja, ki se je uprlo modernistični hermetični poetiki, 74-75 | februar–marec 2012

in zahtevalo jasnost jezika, intelektualnost, razumljivost in preglednost pesmi, značilen poseben odnos do resničnosti, in posledično poetika, ki jo zaznamujejo pripovednost, a tudi delna zamolčanost in postopna rast in izmuzljivost simbolnosti. Pesmi so tako pripovedne in samo anekdotične le na videz. »Bralec se šele počasi zave v celoti globlje in simbolne silovitosti navidezno bežne, navidezno zgolj opisne podrobnosti.« Taka podrobnost je na primer irski novčič v verzih Spet pri vratih / se vpišem v knjigo, irski novčič dam v dar, / z mislijo, da se ni splačalo tu zastati – v izvirniku an Irish sixpence. Ta glede na to, da se pesem najverjetneje dogaja v Belfastu na Severnem Irskem, kjer je Larkin v času, ko jo je napisal, služboval kot knjižničar, in da je cerkev najverjetneje anglikanska, dobiva družbenokritičen pomen. Vendar dejansko kraj in čas dogajanja pesmi nikjer nista določena. Zaradi tega v poteku pesmi vsak detajl »beremo tudi v njegovi simbolni obogatitvi in dvoumni večpomenskosti«. Pri prevajanju zaradi tega prihaja do cele vrste problemov, ki terjajo odločitev, vsega pa se vedno tudi ne da ohraniti. Taufer izpričuje, da je tako odločitev terjal že prevod naslova. »Church Going« bi lahko prevedel kot Odhod v cerkev ali Obisk cerkve, vendar se je zaradi tega, ker lirski subjekt to počne večkrat, odločil za prevod Obiskovanje cerkev. Tej prevajalčevi razlagi lahko dodamo, da s tem prevod dobi nekoliko splošnejši pomen, pa tudi, da bi bila možna izbira lahko prav tako Obiskovanja cerkev ali Obisk cerkva. Prevod je učinkovit zato, ker ga pri posameznih odločitvah niso vodili le pragmatični razlogi, ampak tudi natančna analiza značaja nekoliko zmedenega lirskega subjekta. Ta ima po eni strani samo turističen, kulturološki odnos do cerkev, po drugi strani pa se vendarle zdi, da včasih, nekje v zaumju, išče metafizične odgovore. Poglavitna lastnost, ki jo poleg zdolgočasenosti in nepoučenosti najde pri njem, pa je lakota, zato se pri prevodu opisa cerkve kot this accoutred frowsty barn odloči za ta natrpan in zatohel skedenj. Res pa je, da je izraz barn v angleščini uveljavljen za vsako veliko grdo stavbo, te dvojnosti prenesenega in hkrati čisto običajnega pomena pa prevod ni uspel v celoti zajeti. Toda avtorju v obrambo moramo priznati, da gre za klasičen prevajalski problem, ki mnogokrat preprosto ni rešljiv. V celoti gledano mu je vsekakor uspelo ohraniti nazornost in jasen, a kot da hkrati v nekakem psihotičnem stanju zamaknjen tok Larkinove dikcije. Rimo pretežno nadomešča z asonanco, zato pa včasih kako figuro ali izrazno sredstvo doda. Sklepni verzi »nekoč je / slišal, bilo primerno postati je bolj moder / že vsaj zato, ker toliko mrtvih leži okrog« tako vsebujejo verzni prestop in inverzijo, ki je v izvirniku ni, a morda prav zato delujejo prepričljivo, kot nekaj, kar bi si vsak ljubitelj moderne poezije v slovenščini lahko zapomnil. Prevajalec je delo torej opravil vrhunsko, ne le kot zahtevno obrtno spretnost, ampak tudi z nekaj lastnega navdiha, ki da branju poseben čar. Sam opozarja, predvsem pri Larkinu, da gre za avtorja, ki v nekaterih potezah spominja na poezijo, ki jo zdaj pri nas pišejo nekateri mlajši avtorji. Verjetno pa je mladim s svojim biografskim pripovednim slogom blizu tudi Murray. Po navadi je pri klasikih tako, da se pojavi več prevodov, in če se bosta pri naših bralcih Murray in Larkin res prijela, se prav lahko zgodi, da bomo brali še kak drugačen prevod njunih najznačilnejših pesmi. Toda kdor koli se bo tega lotil, bo delo zelo težko opravil bolje kot Veno Taufer. Igor Divjak deluje kot samostojni literarni kritik in prevajalec. Na Oddelku za ameriške študije Filozofske fakultete zaključuje doktorsko nalogo »Urbana dinamika v sodobni ameriški in slovenski poeziji«. Kot je razvidno iz naslova, se ukvarja predvsem s pesmimi sodobnih anglosaških in slovenskih avtorjev. 16


Pričevanja Odprimo okna, zažgimo stare cunje Matjaž Hanžek Cankarjeva založba, zbirka Čas misli, 2011, m. v., 154 str., 19,95 €, JAK Matjaž Hanžek

Nekdanji varuh človekovih pravic, še prej pa novinar in član inovativne pesniške skupine OHO, je pred zadnjimi volitvami stopil na politično prizorišče kot predsednik socialno-zelene stranke TRS. Knjiga esejev, dnevnikov in časopisnih tekstov ima poleg uvoda dva dela: Domišljavost in Tavanje. Prvi je oseben in se začne s konstruktivistično poezijo ter komentarji le-te, kmalu pa se prevesi v štiri dnevnike iz leta 2000, v katerih najdemo premisleke o intelektualnem duhu v novi, postsocialistični družbi. Drugi del je politično-sociološki, kjer, sloneč na statističnih in pravnih oporah, premišljuje o tranzicijskem iskanju Slovenije, ki mu še vedno ni videti konca. Med drugim pravi: »Domišljam si, da imam domišljijo. Morda pa sem le domišljav.« > Žiga Valetič

Živim v besedi izbral: Žarko Rovšček Založništvo tržaškega tiska ZTT EST, zbirka Pričevanja, 2011, m. v., 497 str., 20 €

Obsežen izbor iz bogate bibliografije slovenskega rodoljuba ter enega od ustanoviteljev in vodij TIGR-a predstavlja neomajnega in idealov polnega človeka, ki je bil do svoje smrti vpet v boj Primorcev za obstoj na svoji zemlji in prebujanje njihove (samo)zavesti. Prispevki segajo na vsa področja Jelinčičevega udejstvovanja: planinstvo, jamarstvo, protifašistično delovanje in kultura. Čeprav je bil zaprt in interniran, je vztrajal v svoji drži in »vse imenoval s pravim imenom: kruhu sem rekel kruh, palici pa palica, pa naj je to zadelo kogarkoli«. > Kristina Sluga

Od včeraj za danes Alenka Goljevšček

Miš, 2011, t. v., 542 str., 33,95 €

Alenka Goljevšček je v strokovni javnosti znana predvsem po svojem proučevanju pravljic in mitov (seveda pa je tudi esejistka, pisateljica in dramatičarka); demitologizacija pa je tudi osrednja metoda, s pomočjo katere se loteva svojih filmskih, literarnih, gledaliških in družbenokritičnih analiz, ki so zbrane v knjigi in se časovno pnejo vse od njenih študentskih let sredi minulega stoletja do danes. V njih neprizanesljivo razkrinkava vsakršno mitologizacijo – pa naj gre za literarno čaščenje prvobitnosti »narave-Ženske« ali za ideologijo vrnitve iz meščanskega individualizma k domnevno pristnejšemu arhaičnemu kolektivu, ki ga avtorica imenuje »bratovstvo-teror«. Namesto takšne regresije Alenka Goljevšček – v duhu razsvetljenstva – prisega na razum ter avtonomijo, samorefleksivnost in odgovornost. Ob študijah in člankih je objavljenih tudi nekaj kratkih zgodb in pogovorov z avtorico. > Maša Ogrizek


foto: Borut Krajnc

INTERVJU: dr. MIHA MAZZINI Pripravil: dr. Samo Rugelj

Miha Mazzini je priznani pisatelj in računalničar, filmski scenarist in filmar, kolumnist in aktivni premišljevalec o slovenstvu, Slovencih in njihovi prihodnosti. Lani je doktoriral s področja človekove kreativnosti. Rad preizkuša tehnološke meje, kar mu kot pisatelju v sedanjem času omogoča, da s svojo provokativno bistroumnostjo vedno znova osmišlja vlogo in možnosti pisateljev v 21. stoletju, času, ki prinaša svojevrstno simbiozo tiskane in elektronske knjige oziroma vsebine, kot bi rekel on. To je bila tudi glavna nit našega tokratnega pogovora.

»Uporabniki vedno hočejo vsebino, ne glede na medij prenosa!« Rugelj: Ko smo te povabili na fotografiranje za našo naslovnico in te prosili, da s seboj prineseš kako knjigo, si prišel s klasično, tiskano knjigo. Si morda pomislil, da bi raje prinesel kak bralnik?  Mazzini: Seveda sem takoj zgrabil bralnik. Nakar me je fotograf Borut Krajnc opozoril, da je naročnik zelo tradicionalno usmerjena revija.  Rugelj: Nekaj je na tem. Lansko leto sem na založniškem kongresu poslušal tvoje predavanje o prihodnosti elektronskih knjig, v katerem si napovedoval skorajšnji konec tiskane knjige. Kakšno se ti zdi stanje leto dni po tem? Mazzini: Nisem napovedoval konec tiskane knjige, le njen prehod v nišnost. Naj razložim: tiskana knjiga bo še naprej ostala nosilec vsebine, a v določenih nišah, ne pa edini in obvezni. Recimo darila: naši možgani hočejo darilo otipati, torej je papirna knjiga zelo primerna. Če si zaželim brati kriminalko, čemu bi kupoval papir (razen iz cenovnih vzrokov), da bom doma imel cele skladovnice knjig? Ali pa slovarji, kjer besedo hitreje najdem v e-obliki? Ko pa sem oni dan prebiral zgodovino starega Egipta, sem po prvem poglavju preklopil na papir. Tu nastopi pravilo več prstov, kot mu pravim in sem si ga kar sam izmislil. Knjigo imam pač odprto tam, kjer jo berem (en prst), drugega rabim za zemljevide, ki so v uvodu (drugi prst), tretjega za rodoslovna debla kraljev, ki so na koncu (tretji prst) – saj na e-bralniku lahko skačeš sem in tja, ampak nikoli ni tako udobno kot preklapljanje med prsti. Kar se stanja tiče, za zdaj gre vse po predvidevanjih: uporabniki vedno hočejo vsebino ne glede na medij prenosa.

za portugalščino. Kako ti je to uspelo in kakšni so prodajni rezultati? Mazzini: Grem prav pogledat, do zdaj sploh še nisem. Moment. O, 19 izvodov! O! Enega sem kupil sam, da preverim delovanje. Torej: očitno tega nisem storil iz komercialnih razlogov. Moram pa reči, da so bile Drobtinice prva slovenska e-knjiga sploh, zgodovinsko gledano, že pred davnimi leti, ko sem pisal članek za revijo Monitor in preizkušal prva orodja, ki so bila tedaj na voljo. Dolga leta so bile potem dosegljive brezplačno na moji spletni strani. Z Amazonom se ne bi ukvarjal, ampak sem se naposlušal jamranj, da tehnično ni mogoče prenesti krilatih znakov, pa tam objaviti knjige, zato sem se lotil dela in Drobtinice so pač sedaj tudi tam. Narejene so bile v dokaz, da je mogoče. Portugalščina pa zato, ker Amazon ne sprejema slovenščine. Nekaj mesecev pozneje postaja zadeva bolj razširjena, za svoje knjige sem podpisal kar s Študentsko založbo, ki je že dala prvi paket v e-obliko.

Rugelj: Na Amazonu lahko vidimo, da se v kindle obliki prodaja tvoja knjiga Drobtinice. Je za sedaj edini način, da pride nanj slovenska knjiga, ta, da se potvori, da gre

Rugelj: Sprašujem tudi zato, ker si lani založnikom povedal slabo novico, da naj bi bili čez nekaj let pač nepotrebni, saj bodo pisci prek raznih spletnih načinov lahko neposredno komunicirali s kupci/bralci. Pa res misliš, da je to ekonomsko zdržno in učinkovito? Tudi založniki, ki so se navduševali nad e-izdajami svojih knjig, počasi ugotavljajo, da tiskane knjige in zidane knjigarne enostavno potrebujejo – kot promocijski prostor za svoje knjige in avtorje. Kako torej vidiš literarnega ustvarjalca v drugem desetletju 21. stoletja? Mazzini: Založnikov, takih, kot so sedaj, ne rabimo. Bolj je založnik velik in manj je sprofiliran, slabša prihodnost ga čaka. Založništvo prihodnosti bo upravljanje z blagovnimi znamkami. Recimo, njega dni je obstajala založba Black Lizard, ki je izdajala samo kakovostne črne kriminalke. Pri njih si lahko ku-

74-75 | februar–marec 2012

18

dr. Miha Mazzini

pil kar koli, vse je bilo na visokem nivoju določenega segmenta. Ker je vsebin ogromno in jih bo vedno več, bo bralec rabil pečat kakovosti. Vidi logotip založbe Black Lizard in si reče, aha, prav rad bi prebral zdajle dobro črno kriminalko, klik. Velike založbe imajo problem, ker so povsod in brez jasne identitete. Ko vidiš logotip Mladinske knjige, na kaj pomisliš? Velike založbe pa sedaj, namesto da bi se profilirale, varčujejo in prelagajo vedno več dela na avtorja. Mimogrede, trend je opazen tudi pri nas. Pravkar berem Pirjevčega Tita in četudi gre za znano in veliko založbo, za uspešnico in »big budget« projekt, tipkarskih napak mrgoli, kot bi prebiral kakega blogerja. Avtor naj bi zdaj že sam lektoriral, propagiral, kontaktiral, skratka, bil samozaložba – norost! Avtor, ki ima nekaj milijonov obiskovalcev na svojem blogu, založbe ne rabi. Rabi pa storitve – v Ameriki založbe sedaj odpuščajo urednike, lektorje, propagandiste, najemajo pa jih neposredno avtorji. Po drugi strani pa založbe resno grizejo prenašalci/prodajalci vsebin, torej tisti, ki so še včeraj skrbeli samo za prenos vsebine do bralca: od Amazona prek Appla do Googla. Amazon ima že nekaj let razpise za nove romane, Google je planil na arhive, Steve Jobs pa je pred leti itak izjavil, da knjige niso velik posel, bizarna zabloda, s katero se že spopadajo njegovi nasledniki. Kaj torej preostane avtorju? Vsebina! Pri čemer moramo avtorje deliti na tiste, ki imajo dostop do velikega tržišča, in one druge. Slovenija je premajhno tržišče – po drugi strani pa imamo v kulturni politiki glave


19. stoletja, ki trdijo, da smo Slovenci preživeli zaradi knjige, pri čemer mislijo na objekt. Ne, preživeli smo zaradi vsebin v knjigah! Torej je zadnji čas, da nehajo financirati tiskarje, založbe in ne vem še kaj ter se preusmerijo v vsebine. Rugelj: Koncept, da se avtorji levijo v producente vsebin brez pomoči založb, v nekaterih primerih – pri prvi pisateljski ligi v Ameriki – morda lahko nekaj časa deluje. A na koncu njihove knjige vseeno izidejo pri neki založbi. Povsem nekaj drugega so nova imena brez finančnega in bralskega zaledja. Se ti torej res ne zdi, da je vloga založb s svojim uredniškim in prodajnim intelektualnim sistemom v Sloveniji, ki je, kot praviš, majhno tržišče, še vedno ključna pri ponudbi knjige in iskanju novih avtorjev. Z drugimi besedami: si res lahko predstavljaš slovensko knjižno pokrajino brez založb? In drugo, je v Sloveniji glede na velikost trga kot založba sploh možno biti profiliran? Po mojem mnenju le težko. Mazzini: Kaj je v Sloveniji založba? V skrajnem primeru dislocirana enota javne uprave, ki izpolni obrazec za subvencijo. Če država potem reče da, knjiga izide, če ne, pač ne. Mar rabimo take založbe? Ne. Formular bi lahko izpolnil kar avtor sam. Avtorji in bralci rabijo uredniško delo, torej sodelovanje med avtorjem in urednikom, ki izboljša literaturo. Potem pa bralci za svoj denar rabijo še lektorja, korektorja in vse drugo, kar naredi izdelek profesionalen, amaterske lahko berejo tudi na spletu. Ideja, da bi pisatelji delali vse sami, je seveda traparija in tudi vodi v amaterizem. Pisatelj naj piše, tako preprosto je to. Rugelj: Lahko torej slovenski literarni ustvarjalec v prihodnosti preživi tudi brez Društva slovenskih pisateljev? V razlogih za svoj izstop iz društva si navajal tudi dejstva, da bi se društvo, potem ko je izpolnilo svoje zgodovinsko poslanstvo pri osamosvajanju Slovenije, moralo prestrukturirati v bolj uporabno institucijo, ki bi pisateljem pomagala pri njihovem vsakdanjem delovanju. Kultura naj bi imela zdaj drugo vlogo in funkcijo kot takrat. Ukinitev samostojnega ministrstva za kulturo kaže, da je politika kulturi v prihodnje namenila drugačno vlogo kot doslej. Kje torej vidiš prihodnjo vlogo slovenske literature? Mazzini: Društvo pisateljev je povsem zgubljeno, brez jasnega smisla in cilja. Pri nas imamo politiko, ne pa državništva. Slednje namreč dela na dolgi rok, torej s kulturo in izobraževanjem. Politika naše sorte pa hlasta po hipnem plenu, češ, čez par let nas bodo itak zamenjali, napolnimo si žepe sedaj. Zato nimamo nobenega cilja in ne strategije, ni ne gospodarske politike in seveda ne tudi kulturne.

Niti enega slovenskega politika še nisem slišal uporabiti izraz »soft power«, torej »mehka moč«, in menim, da sploh ne vedo, kaj to je. Na tem področju, recimo, imajo Turki fenomenalne projekte, poglej njihovo gospodarsko rast! Pri nas pa množice rjovejo, da je treba še bolj garati, prevzemati najemne posle, vijačiti in žagati za tuje gospodarje. Skratka, vsi si želijo čim prejšnje vrnitve v polkolonialno državo, kot je bila Kraljevina SHS – pri čemer govorijo, da je to pot v Švico (ki pa ima mehko moč in tudi stalno dela na tem). Rugelj: V nedavno izdani zbirki tvojih kolumn Če ti ni kaj prav, se pa izseli! pišeš tudi o tem, kako pri Slovencih minulo delo ne šteje kaj dosti, kako so kariere nekakšni večni začetki z ničle itn. Glede na to, da imaš kot pisatelj tudi mednarodne izkušnje, kako bi v tem smislu primerjal Slovenijo in tujino? Mazzini: Slovenstvo je kultura negativne selekcije, torej uravnilovke. Po svojem poreklu tlačansko fevdalna miselnost, katere prvi strah je, da bi kdo izstopal. Vsi moramo biti enaki. Nekdo objavi pesem, ah, saj to znamo vsi, saj smo narod pesnikov. Nekdo zapoje, ah, saj smo narod pevcev. Tudi narod izumiteljev smo, gospodarstvenikov, znanstvenikov; vsak je za vsako delovno mesto – skratka, če vsi lahko in zmoremo vse, potem gre za vladavino amaterizma. Ob izdaji te knjige, ki se ukvarja s slovenskimi posebnostmi, sem šel na krajšo turnejo in predavanje ilustriral s primeri. Ljudje se valjajo od smeha, hkrati pa so na koncu precej obupani. Samo primer: kadar je v zadnjih letih objavljena kaka novica o dosežku Slovenca na katerem koli področju, od športa prek gospodarstva do umetnosti, internetni komentatorji takoj planejo dokazovat, da dosežek ni nič posebnega, to bi vsak zmogel itd. Na predavanju kažem tudi posnetke spletnih strani, in ko so zloženi na kupu, pokažejo vso bizarnost naše miselnosti. Rugelj: Na splošno je knjiga Če ti ni kaj prav, se pa izseli! res trpek kompendij slovenskih, pa tudi splošnih kompleksov, zavrtosti, provincializma itn. A poglejmo Slovence že z druge, bolj svetle plati: katere bi bile po tvojem tiste pozitivne lastnosti, ki Slovencem omogočajo preživetje na dolgi rok, tudi v času krize? Mazzini: Zakaj negativna selekcija (egalitarnost) postane prevladujoča oblika obnašanja v neki kulturi? Ker ima blagodejne učinke, kadar je narod majhen, pod tujo oblastjo 19

in reven. Če so vsi enaki, si revščino delijo. Negativna selekcija onemogoča odstopanja navzgor in navzdol – nihče ne obogati, hkrati pa pomagajo revnim, da ne pomrejo od lakote. Slovenci smo še vedno majhen narod, nismo pa več pod tujo oblastjo in ne revni. Torej je čas za spremembo našega načina preživetja. Kar pa ne pomeni, da je najboljša oblika razpustitev navzgor in navzdol, češ, par odstotkov naj jih obogati, drugi pa naj crknejo, marveč popuščanje egalitarnosti, ki mora dovoliti odstopanja navzgor, saj uspešni pripomorejo k narodnem bogastvu, hkrati pa prek davkov pomagajo revnim, da ne potonejo do konca. Govorim o skandinavskem modelu, seveda. Ampak ta model vključuje tudi občutek, da človek za svoje davke dobi dobro storitev: od pravne države do delujoče javne uprave. Rugelj: Kje pa vidiš v tem potencialnem popuščanju egalitarnosti kulturnike in slovensko kulturo? Kako priti do avtohtone, komunikativne in kakovostne kulture in literature na tako majhnem jezikovnem trgu? Kaj ni slovenska kultura tudi za to, ker lahko preživi samo ob državni podpori, obsojena na kompromise in nenačelna prilagajanja? Ali je lahko sploh drugače? Mazzini: Pod socializmom je slovenska kultura delala kompromise z oblastjo. Že od osemdesetih let dalje pa jo dela z birokratskim sistemom, ki je vedno večji in se hrani z vedno večjim številom formularjev, uradov in uradnikov. Odgovornost urednika, selektorja, umetniškega vodje je izginila, vse je strogo objektivno, vse se točkuje, za vsako objavo vemo, koliko točk prinese, in za vsako kritiko tudi. Hkrati pa, to me vedno boli, greš v kako tujo knjigarno in tam teh dobro točkovanih avtorjev ni. Ni! Tam najdeš samo avtorje, ki so šli v svet sami, mimo tega sistema. Torej je očitno nekaj narobe z vsem tem točkovanjem. Sploh zato, ker so na mednarodnem literarnem trgu tudi neprimerno manjši narodi, recimo Islandci, tako da majhnost ni izgovor. Odsotnost kulturne politike pa je. Slovenstvo ustvarjalnosti ne smatra za najvišje delo, kar ga je sposoben človek, marveč za dokaz fizične nesposobnosti. To je stališče zagovednega tlačana, ki na ustvarjalnost gleda kot na nekaj odvečnega in torej denar, vložen v ustvarjanje, pojmuje kot socialni prispevek nesposobnim. Slovenska kultura je v vedno večjih težavah zaradi več vzrokov: poleg amaterizma in egalitarizma ji najhujši udarec zadajajo umetniki sami, ki se vedno postavijo v vlogo žrtve in jamrajo. Kulturo smo izenačili s socialo, zato nas na svetovnem odru pač ni. Rugelj: Hvala za pogovor in vso srečo pri tvojih prihodnjih projektih! 74-75 | februar–marec 2012


LITERATURE SVETA – FABULA 2012 (27. FEBRUAR–10. MAREC) Na festivalu Fabula 2012 bodo z nami ugledni avtorji iz Slovenije in z vsega sveta, ki se bodo na literarnih večerih v klubu Cankarjevega doma pogovarjali o svojem literarnem ustvarjanju in brali iz svojih del. Tako se nam bodo v času festivala pridružili pisatelji Hanif Kureishi, Leena Krohn, Amitav Ghosh, Mihail Šiškin, Dušan Čater, Mojca Kumerdej, Andrej Skubic, Suzana Tratnik in Goran Vojnović. Njihove obiske bodo seveda pospremili izidi njihovih del v slovenskem jeziku, ki so del projekta Knjiga za vsakogar in bodo na voljo po enotni ceni 5 €. Poleg literarnih nastopov gostujočih avtorjev, ki bodo, kot vsa leta doslej, osrednji festivalski dogodki, bo pripravljen tudi pester program, namenjen najrazličnejšim generacijam bralcev, saj je glavno programsko vodilo festivala odprtost in dostopnost vsem generacijam in okusom. Vsi dogodki so brezplačni. Več o programskih dogodkih na: www.festival-fabula.org.

Festival Literature sveta – Fabula bo v letu 2012 že devetič zapored v Ljubljano pripeljal vrhunsko literaturo, priznana pisateljska imena in zanimiv spremljevalni knjižni program. Žepna Beletrina, knjiga za vsakogar Amitav Ghosh: OBRISI SENC Obrisi senc je slikovita pripoved o dveh družinah, angleški in indijski, skozi prizmo katerih spoznavamo razlike med vzhodnim in zahodnim svetom. Je zgodba o času, v katerem glede narodne pripadnosti zavlada zmeda in o tistem prvem trenutku zavedanja, da je krutost ljubezni prav v tem, da ni pogojena z vzajemnostjo in zato lahko ostaja vse življenje enosmerna. Je knjiga, ki se gleda, občuti, vonja in okuša ter tako razpleta klobčič brezčasnih človekovih vprašanj o sprejemanju, upanju, vrednotah in idealih, ki si jih glavni junak začne zastavljati že v otroštvu.

ličnimi ranami naše družbe, predvsem pa so dali glas tistim, ki so potisnjeni na njen rob. Zanimalo nas je, kaj bi nastalo, če bi napisali knjigo skupaj. Družbeno angažirano, seveda, a hkrati tudi duhovito, berljivo in dovolj všečno, da bi jo prebrali tudi njihovi junaki. In enoglasno so se strinjali, da bodo glavne junake popeljali v njihov dan zmage. V petih kratkih zgodbah potujemo od majhne vasice na Kozjanskem do televizijskih studijev reality showa. Od odvečnih junakov našega časa, ki so ravnokar zaključili Filozofsko fakulteto, narkomank, ki prodajajo ukradeno robo na tržnici, do otrok, ki jih skrbi vprašanje obstoja dedka Mraza. Vsak ima svojih pet minut, svoj dan zmage, ki je bleščeč, pa četudi se zdi zmagovit zgolj njim samim.

Leena Krohn: SLEPO OKNO V Slepem oknu spoznamo približno 50-letnega filozofa, ki si kupi komoro za lebdenje na vodi, da bi v njej laže razmišljal. Kmalu ugotovi, da lahko tako tudi zasluži: v časopis da oglas, da sprejema stranke, ki potrebujejo nasvet filozofa ali se želijo pogovarjati. In res, stranke se kmalu oglasijo, vsaka od njih pa ima svojo, pogosto precej čudno zgodbo ali vprašanje, na katerega filozof ne zna vedno odgovoriti. Avtorica se pronicljivo, nevsiljivo sprašuje, kaj je resničnost ter kako ločiti med pristnim in ponarejenim, med lažjo in resnico ter med sanjami in budnostjo. V romanu ustvari svet, ki je različen od nam poznanega, a mu je nekako vendar zelo blizu, hkrati pa odstre pogled v morebitno prihodnost naše družbe, ki se zdi nelagodno blizu. Njeno pisanje odlikujeta jasen jezik in prefinjen smisel za humor.

Mihail Šiškin: UČNA URA KALIGRAFIJE Učna ura kaligrafije prinaša tri najbolj znana kratkoprozna besedila Mihaila Šiškina – naslovno zgodbo Učna ura kaligrafije, Plašč s pasom na hrbtu in Zvonik svetega Marka. Kot smo navajeni pri Mihailu Šiškinu, gre za preplet zgodovinske povesti, modernistične avtobiografske proze in številnih citatov, ki so vzeti predvsem iz ruskih klasikov 19. stoletja. Mozaična pisava izrisuje portret tipičnega intelektualca s povsem vsakdanjo življenjsko zgodbo, ki jo razpirajo potovanja in branje knjig, glavni poudarek pa je na notranjem doživljanju, na spominih, bolečinah, veselju, smrtih in ljubeznih, iskanju smisla, zgodbene niti, ki bi povezala razpršeno življenje. Zgodbe, ki torej govorijo o vseh nas. Hanif Kureishi: POLNOČ VES DAN Za mnoga Kureishijeva dela je značilen avtobiografski prizvok, in tudi liki v zbirki kratkih zgodb Polnoč ves dan so večinoma iz londonskih umetniških krogov. Večina zgodb se vrti okoli ljubezenskih odnosov, v katerih se protagonisti sicer videvajo, a le redko tudi vidijo. Kureishi njihova vedno nova iskanja in razpotja ubesedi s preprostim jezikom, komunikativnimi dialogi in blagim melanholičnim podtonom. Zdi se, kakor da jih v iskanju življenjskih radosti posede na ljubezenski vrtiljak, na katerem se marsikdaj vrtijo drug mimo drugega.

Goran Vojnović, Suzana Tratnik, Dušan Čater, Mojca Kumerdej, Andrej Skubic: DAN ZMAGE Bili so časi, ko je pojem socialni realizem dišal po dolgočasnem šolskem branju in moraliziranju, zdelo se je, da se z njim resni slovenski avtorji pač ne bodo več ukvarjali. A svet se je spremenil in družbeni angažma se je spet znašel v središču razmišljanja umetnikov; ob estetiki je vse bolj pomembna tudi etika. Pet avtorjev knjige Dan zmage se je doslej v svojih delih na umetniško prepričljiv način spopadalo z raz 74-75 | februar–marec 2012

20


OSREDNJI GOSTJE FABULE 2012 AMITAV GHOSH (1956) je zagotovo eno največjih imen sodobne indijske literature, slovenskim bralcem pa se je predstavil tudi z romanom Lačna plima, ki je leta 2008 izšel pri Cankarjevi založbi. Odraščal je v Indiji, Bangladešu, Iranu in na Šri Lanki, študij je končal na Univerzi v New Delhiju, nato pa je nadaljeval in zaključil doktorski študij antropologije na univerzi v Oxfordu. V svojih romanih raziskuje kolonializem, migracije in diaspore. Že za svoj prvi roman The Circle of Reason (1986) je prejel francosko literarno nagrado Médicis za najboljši tuji roman leta 1990. Tega leta je prejel tudi dve prestižni nagradi za svoj drugi roman The Shadow Lines, ki bo v slovenskem prevodu pospremil avtorjev obisk na festivalu Fabula 2012. Njegova knjiga The Sea of Poppies je bila leta 2008 uvrščena v ožji izbor za Bookerjevo nagrado. Romani Amitava Ghosha so prevedeni v več kot 20 svetovnih jezikov, poleg tega pa avtor redno objavlja svoje kolumne v številnih časopisih, med drugimi tudi v časopisih The New York Times, The New Yorker in The New Republic.

HANIF KUREISHI (1954) je eden najbolj znanih in cenjenih sodobnih britanskih avtorjev. Izhaja iz mešanega zakona med Angležinjo in Pakistancem, zato je v mladosti izkusil življenje drugačnih na robu mesta in družbe. Kot avtor je postal glasnik obstrancev in sprožil novo senzibilnost za vse drugače misleče, drugače obarvane in drugače živeče, saj v svojih delih tematizira raso, nacionalnost, imigrantsko problematiko in seksualnost. Svojo pisateljsko kariero je začel v sedemdesetih, leta 1985 pa je napisal tudi za oskarja nominiran scenarij za film Moja lepa pralnica. Za svoj prvenec Buda iz predmestja je prejel nagrado za najboljši prvenec Whitebread Award. Slovenski bralci ga dobro poznajo tudi po romanih Črni album, ki se ukvarja s problemi muslimanov v Britaniji v osemdesetih letih preteklega stoletja, romanu Intimnost, po katerem je režiser Patrice Chéreau posnel istoimenski film, ter romanu Nekaj ti moram povedati. Poleg romanov in kratkih zgodb je Kureishi znan tudi po svojih dramskih delih ter scenarijih za film, piše pa tudi eseje in dnevniške zapiske. Britanska revija The Times je avtorja uvrstila na prestižni seznam najboljših petdesetih britanskih avtorjev vseh časov.

V Ljubljani nastopi v nedeljo, 4. marca 2012, ob 20.00, v Klubu Cankarjevega doma.

V Ljubljani nastopi v soboto, 10. marca 2012, ob 20.00, v Klubu Cankarjevega doma. MIHAIL ŠIŠKIN (1961) se je rodil v Moskvi, danes živi v Švici in šteje med najpomembnejše sodobne avtorje, ki pišejo ruščini, hkrati pa v plejadi ruskih pisateljev slavi kot najboljši stilist in eden najbolj inovativnih in nenavadnih ruskih prozaistov. Zaslovel je z romanom Zavzetje Izmaila (2000), ki je prejel nagrado Ruski booker, za njegov najboljši roman pa veljajo Venerini laski (2005, v slovenščino prevedeni pri Društvu slovenskih pisateljev leta 2010), ki so prejeli tako rusko nagrado Velika knjiga kot nagrado Nacionalni bestseller, natisnjeni pa so bili v več kot 50.000 izvodih.

LEENA KROHN (1947) je ena izmed pomembnejših sodobnih finskih avtoric. Njen literarni opus, ki šteje več kot trideset knjig, obsega romane, kratke zgodbe, otroške romane in eseje. Svoj prvi roman Tainaron, poimenovan po izmišljeni deželi, je izdala leta 1985. Temeljne teme njenih del so človekov odnos s samim seboj in svetom, ki ga obdaja, morala, ter meje med resničnostjo in iluzijo – vse te teme pa obravnava skozi prizmo opazovanja različnih vrst umetne inteligence. Je dobitnica ��tevilnih finskih in mednarodnih literarnih nagrad, njene knjige pa so bile prevedene v več kot deset svetovnih jezikov.

V Ljubljani nastopi v četrtek, 8. marca 2012, ob 20.00, v Klubu Cankarjevega doma.

V Ljubljani nastopi v sredo, 29. februarja 2012, ob 20.00, v Klubu Cankarjevega doma.

LITERARNI VEČER Z AVTORJI: GORANOM VOJNOVIĆEM, DUŠANOM ČATROM, SUZANO TRATNIK, ANDREJEM SKUBICEM IN MOJCO KUMERDEJ: DAN ZMAGE

Promocijsko besedilo

V okviru letošnjega festivalskega fokusa smo se na festivalu Fabula 2012 odločili posebej osvetliti nekaj vrhunskih slovenskih avtorjev, ki jim je skupna socialno angažirana tematika. Za to priložnost smo so skupaj napisali knjigo kratkih zgodb Dan Zmage, na enem od osrednjih literarnih večerov v Cankarjevem domu skupaj razmišljali o tej temi. V Ljubljani nastopijo v petek, 2. marca 2012, ob 20.00, v Klubu Cankarjevega doma. 21

74-75 | februar–marec 2012


KNJIŽNI PREMISLEK

Aktualnost Andrićevega literarnega opusa pol stoletja po Nobelovi nagradi

Ivo Andrić in višegrajski most

Pripravil: Goran Majstorović

Ivo Andrić (9. oktobra 1892 v Dolcu pri Travniku–13. marca 1975 v Beogradu) je doslej edini pisatelj na območju bivše Jugoslavije, ki je prejel znamenito Nobelovo nagrado. Da gre za resnično velikega in izrednega pisca, je dovolj ozreti se po njegovem izjemno bogatem ustvarjalnem opusu. Med množico del izstopajo predvsem romani Gospodična, Travniška kronika in Most na Drini, vsebinsko povezani v znamenito bosansko trilogijo. Poleg poezije v prozi – pesniški zbirki Ex Ponto in Nemiri – z začetka ustvarjalne poti je velik del Andrićeve bibliografije kratka proza. Med pripovedmi velja izpostaviti naslove, kot so Pot Alija Đerzeleza, Prekleto dvorišče, Aska in volk, Zajček, Kača, Zgodba o vezirjevem slonu, Smrt v Sinanovem samostanu, Priležnica Mara, Preproga, Mina in prelec, Nemirno leto, Zlorabljanje, Most na Žepi, Anikini časi in mnoge druge. Nobelovo nagrado je dobil 10. decembra 1961, zato je leto 2011 minilo v znamenju okrogle obletnice. V Srbiji, Bosni in na Hrvaškem so bile organizirane številne slovesnosti in literarne prireditve, objavljeni so bili mnogi novinarski članki, prirejeni znanstveni simpoziji in kolegiji, letos pa se nam obeta marsikateri zanimiv akademski zbornik. Celotno dogajanje, povezano s pisateljem, je imelo namen ponovno osmisliti avtorjeve umetniške dosežke v sodobnem času in za nove generacije. Z enakim ciljem se lotevamo tega prispevka tudi mi, ker je Ivo Andrić za današnjega slovenskega bralca še vedno izjemno zanimiv in aktualen. Znano je, da je Andrić do slovenskega naroda in kulture vselej gojil globoko prijateljski in spoštljiv odnos, poseben navdih pa mu predstavlja Gorenjska z Blejskim jezerom in slikovitimi zelenimi polji, posebno Sorško polje pri Škofji Loki s svojimi belimi makadamskimi potmi. Vtise o Sloveniji si lahko preberemo v delu Znaki ob poti. O klasični aktualnosti njegovih del priča obdobje po letu 1991 do danes, ki je na našem naraščaju pustilo neizbrisen pečat. Bistvo nekaterih ključnih patoloških zgodovinskih pojavov je v središču pisateljevega zanimanja. V Mostu na Drini, denimo, Andrić pod drobnogled postavlja pojem države v odnosu do brzic in prelomnic zgodovine. Utopično je prepričanje, da so države, nastale po letu 1991, na tovrstno erozijo imune. Podobno minljivost, kot smo se prepričali, ne prizanaša ideologijam. Omenjena letnica pomeni prelomnico, tako da zgodovina, kot že tolikokrat poprej, seveda ni pozabila na pestro paleto človeškega deficita, ki mu je uspelo zapolniti splošni vakuum. Povzpetništvo, egoizem, sebičnost, despotizem, avtokracija in oligarhija so močno navzoči v našem vsakdanu posredno in odlično zajeti v delih Gospodična, Nemirno leto, Trup, Zgodba o vezirjevem slonu itd. Zato se velika gospodarska recesija v Sloveniji občuti bistveno močneje, kakor bi se sicer. Tragika obračunov znotraj posameznega naroda se na plečih slovenske zgodovinske zavesti prelamlja na posebno boleč način, ker neformalni centri v imenu moči iz ozadja tovrstne ideološke razkole zlorabljajo po načelu deli in vladaj. Zato se Andrić v Mostu na Drini upravičeno vpraša, ali je možno tako ravnati v nedogled. Šele prihodnost namreč obeta nove poglede na preteklost. Odgovor, ki se nam na brezpotjih zgodovinske erozije ponuja, je (pop)kultura. Višegrajski most je namreč prispodoba za klasične dosežke človeškega duha, ki pritiskom časa podlegajo manj in tako pomenijo stalnico, upanje in nudijo duhovni izhod. Posamezni podporni stebri so v obliki krošenj intelektualnega drevesa. Močno je Andrića zanimal odnos med Zahodom in Orientom ter geopolitični položaj južnih Slovanov (Travniška kronika) in s tem tudi 74-75 | februar–marec 2012

Slovenije. V času se moč vselej deli glede na dostop do naravnega vira, ki je bil v posameznem obdobju ključen za svetovno gospodarstvo. Kdor nadzira njegova glavna nahajališča in trgovanje z njim, nadzira svet. V starem veku so tovrstni Nadzorniki prve visoke kulture Bližnjega vzhoda (žita), njim sledijo narodi antike in Sredozemlja. Po letu 476 tekmujeta imperij na vodi z začimbami in Konstantinopel s svilo. Med odkritjem Amerike (1492) in izumitvijo parnega stroja (1765–1775) si sledijo še kolonialni imperiji s poljščinami iz t. i. novega sveta. Danes je spice melange nafta. Izum parnega stroja je sprožil industrijsko revolucijo, ključno za razumevanje civilizacijske vloge Zahoda, kot ga poznamo danes: s parnim strojem se je namreč končalo slabih pet tisoč let dolgo obdobje – med rodovitnim polmesecem in parnim strojem –, v katerem sta bila osnova svetovnega gospodarstva kmetovanje in preprodaja te ali one poljske kulture. Nastopila je doba, ko se je kmetovanje umaknilo industriji. Trgovanje z nafto in njeni ključni viri na Bližnjem vzhodu so danes predvsem v domeni ZDA. Kar pa ni nujno slabo. Dokler z močjo ravna odgovorno, ima Zahod privilegirano vlogo gospodarske in kulturne lokomotive in regulatorja svetovnega napredka. Kljub nekaterim velikim razlikam se posamezni narodi Zahodne Evrope in ZDA povezujejo v kamenčke istega mozaika – Zahod. Če se torej pojavi zunanji sovražnik ali potreba po organiziranem posegu, bodo v skupni akciji kljub razlikam delovali usklajeno. Vse to so vprašanja, ki Slovenijo močno zadevajo: Slovani spadajo predvsem med periferne narode, zato tisti, ki nas prišteva med zahodne, lahko ostane le v zmoti (»Nikoli!«). Skoraj noben izmed svetovnih slovanskih narodov nima resnih možnosti za dostop do bližnjevzhodne nafte, zato ostajajo namerni politični surogati o francosko-nemškem vlaku v domeni nebuloz. Pozitivna plat je, da Slovanom ni treba plačevati geopolitične cene, ki jo moč, s kakršno razpolaga Zahod, terja. Pa vseeno Evropa in ZDA z zanimanjem spremljata dogajanje med perifernimi državami, vsaj kar se tiče gospodarstva. Ekonomija namreč pomeni osnovo, ki je prispevala nekatere ključne kulturne dosežke. Od tod izhaja nova-stara »večna« kategorija – oko Zahoda. Več kot odličen primer in potrditev tega dejstva so znamenite Ilirske province (1809–1813), ki jim je v bosanski trilogiji namenjena precejšnja pozornost, posebno vlogi Ljubljane. Vzpostavljene so bile v imenu gospodarskega sodelovanja, za kulturo pa so bile pomembne predvsem zaradi demokratičnih zametkov in načel francoske revolucije. Pisec v Travniški kroniki temeljito obdela tudi megalomanstvo genialnega vojskovodje, čigar pot je bila tlakovana z vojaškimi zmagami. Četudi je na dolgi rok vodila v neizogiben poraz. Da je tovrstni »napoleonovski kompleks«, kompulzivno oklepanje moči in ugleda za vsako ceno, vsakdanje navzoč tudi v politični, gospodarski in medijski stvarnosti v Sloveniji, ne gre dvomiti. A vseeno je v osnovi dela povezava med slovansko in evropsko Margino in valovi Zgodovine, ki jih prinaša vzhodni in zahodni Center. Zgornje vrstice pričajo o zgodovinski neminljivosti nekaterih osrednjih življenjskih in umetniških dognanj, dosežkov in spoznanj velikega Iva Andrića. Zato upam, da bo 50. obletnica razlog za nove pobude v smeri ponovne izdaje njegovih del. 22


KNJIGAJMO MIGAJMO Z NAJSTNIKI Slovenskega dijaka ni težko navdušiti. A le če pri tem uporabiš digitalno čarobno paličico. Posedeš ga pred televizor ali računalnik, mu daš v roko najnovejšo različico pametnega telefona in že si lahko prepričan, da bo v elektronskih opravilih (beri: igranju igric) prebil ure in ure. Vendar, ali si res želimo, da slovenski srednješolci prosti čas preživljajo zazrti v takšno virtualnost, ki premore bore malo domišljije in jih ne spodbuja k napredovanju v bralni pismenosti (ta je po raziskavi PISA že tako ali tako iz leta v leto slabša)? Mar ni mnogo boljša zabava dobra stara knjiga (saj so elektronske pri nas še vedno bolj kot ne v povojih)? Kje je že najstniško branje za zabavo, kot smo ga poznale generacije, ki smo odraščale v obdobju predračunalništva?

Knjiga v središču zabave

Pripravila: Mateja Bevk

Prepričevanje z idoli Branje za zabavo je tukaj in zdaj, ni le nostalgija. Znova ga mladim odkriva nova nacionalna kampanja za promocijo branja, imenovana Knjigajmo migajmo, ki so si jo zamislili na Javni agenciji za knjigo RS (JAK) skupaj z Društvom slovenskih založnikov (DSZ), njeno zunanjo podobo pa z veliko mero navdušenja kroji studio U3nek. Njen namen je prepričati srednješolsko mladino, da so knjige del globaliziranega sveta zabave in da je branje v prostem času lahko prav tako zanimivo kot gledanje televizije ali spletno klepetanje. Eh, si najbrž mislite, še en poskus, ki je že v osnovi dolgočasen in pri najstnikih ne bo vzbudil velikega zanimanja, kaj šele da bi zaradi njega prijeli v roko knjigo. Pa se motite! Kajti kampanja Knjigajmo migajmo je posebna prav zato, ker bo prepričevala z vzorniki. Vsak najstnik jih ima in med slovenskimi so najbolj priljubljeni športniki, pevci, stand-up komiki, igralci – od Vida Valiča do Samirja Handanovića, lahko rečemo na kratko. »V sklopu kampanje Knjigajmo migajmo slovenske znane osebnosti s svojim vzorom in aktivnostmi mlade pritegujejo k branju na prav poseben način. Na srednjih šolah (v knjižnicah, knjigarnah in drugje) sodelujejo pri ustanavljanju bralnih klubov, v katerih se najstniki srečujejo, prebirajo izbrane knjige in se o njih pogovarjajo,« pravi Tjaša Urankar, JAK, ena od idejnih vodij projekta; poleg nje so gonilo akcije še Tanja Tuma (DSZ) ter Monika Lampič in Kristina Smodila (U3nek). Urankarjeva nadalje pojasnjuje, da je »cilj bralne kampanje doseči mlade med 14. in 24. letom starosti z željo, postaviti knjigo kot del zabave v središče njihovega vsakdanjega življenja, streti njihov odpor do branja ter posledično tudi prebuditi v njih zmožnost kritične presoje in jim pomagati pri razvijanju jezikovnih spretnosti«. Da je branje za zabavo v središču kampanje Knjigajmo migajmo, poudarja tudi Tanja Tuma, založnica in podpredsednica Društva slovenskih založnikov, odlična poznavalka založništva in knjigotrštva: »Branje moramo vsem, še najbolj pa najstnikom, ponuditi najprej kot zabavo. Šele če bodo v knjigah uživali, bodo tudi osebnostno in izobrazbeno napredovali.«

in se pogovarjal o knjigi Jagnje Cristopherja Moora. Ob tem nam je zaupal, da ima do branja poseben odnos. »Branje name zelo močno vpliva. Spomnim se, ko sem pri dvanajstih prebral Otroci s postaje ZOO. Zaradi te knjige sem se odločil, da se nikoli ne bom drogiral,« je med drugim povedal in še dodal, da se je projektu Knjigajmo migajmo priključil tudi zaradi svojih egoističnih namenov, in sicer zato ker sam zadnje čase premalo bere in ga bo to spodbudilo, da bo več. Če ste tudi vi v nevarnosti, da bi se v tem pogledu polenili ali ste se nemara že, si lahko, kot naši najstniki v uvodu, a le s plemenitejšim ciljem, pomagate digitalno. Kliknite na www.knjigajmo-migajmo.si – tam najdete najboljšo motivacijo za branje!

foto: Studio U3nek

Knjižni meni Knjigajmo migajmo priporoča mladim v branje naslednje knjige: • Komadi, Andrej Ilc: Pesniška kompilacija, ki navduši s svojo vsebino. Ne boj se, rime ne grizejo in niso za šolo. So za tihe trenutke v ednini. Ali tiste v dvoje. • Rozine v akciji, Andrej Rozman Roza: Zabavne pesmi, ki prinašajo novo Urško, človekove pravice lenuha, svež pogled na slovenščino in druge teme – vse za crknit od smeha in seveda z zrnom slane resnice. • Male črne skrbi, Andrej Lavrenčič: Zaključena zgodba v stripu o sodobni problematiki, o skrbeh, ki jih prinaša življenje. Primerna je za mlajše ljubitelje stripa, za stare obupance pa skoraj nujno branje. • Dnevnik Ane Tank ljubezenska zgodba z okusom heroina, Iztok Sitar: Prepoznavno avtorska stripovska kombinacija socialne ironije, surovih dejstev in grotesknega realizma v sožitju risbe in besede. • Čefurji raus, Goran Vojnović: Ljubljanske Fužine se razodevajo čez barvito čefurščino, v kateri sledimo Markovemu odraščanju ter njegovemu spopadanju z identiteto, starši in stereotipi okolja. • Pleme, Janja Vidmar: Protagonista romana kapucarka in grafitar se prvič srečata v nenavadnih okoliščinah. Med njima začne vznikati ljubezen, ki postavi svet v novo perspektivo. • Zlati zob, Tadej Golob: Ko se Tomaž, Tina in Peter nekega poletja podajo v Log pod Mangartom, da bi preplezali Loško steno, še ne vejo, kakšna pustolovščina je pred njimi … • Somrak, Stephenie Meyer: Odlična knjiga za vse, ki jih zanimajo skrivnostne zgodbe, boj za življenje, napetosti, nevarnosti in iskrena ljubezen. • Igra prestolov, R. R. Martin: Fantazijski roman o (ne)časti ter sli in hlepenju po moči, ki bi sveže in verodostojno deloval tudi v nefantazijskem okolju. • Jagnje, Christopher Moore: V knjigi Jagnje je popisan tisti del Jezusovega življenja, o katerem se ve najmanj, to je rano otroštvo in mladostna leta. • Še več idej za branje pa najdete na: www.knjigajmo-migajmo.si

Poseben odnos do branja Bralni klub, ki bo deloval v sklopu kampanje Knjigajmo migajmo, bo v šolskem letu pripravil več srečanj (od tega ga najmanj dvakrat obišče znana osebnost), člani pa preberejo več knjig – vsaj tri. To so začrtane ideje, ki se že uresničujejo v praksi. Tako je, denimo, prvi bralni klub pod okriljem Knjigajo migajmo na Gimnaziji Esic v Kranju ustanovil stand-up komik Vid Valič, ki si je za prvo srečanje izbral erotično poezijo Klarise Jovanovič, na drugem pa bo z mladimi prebiral 23

74-75 | februar–marec 2012


Stvarna literatura Steve Jobs Walter Isaacson

prevod: Samo Kuščer, Matej Frece in Urška Pajer Učila International, 2012, t. v., 592 str., 34,90 €

Ko so Steva Jobsa (1955–2011) leta 1982 vprašali, ali želi za enega svojih izdelkov narediti tržno raziskavo, je odvrnil: »Ne, kajti kupci ne vedo, kaj hočejo, dokler jim tega ne pokažemo.« To je ena od izjav, ki lepo kaže na življenjsko filozofijo tega tehnološkega vizionarja v biografiji, ki je samo nekaj mesecev po izvirnem izidu izšla tudi v slovenščini. Druga je morda izjava, ki jo je izrekel en od Jobsovih junakov, Edwin Land iz Polaroida, o velikem pomenu ljudi, ki stojijo na presečišču humanistike in naravoslovnih znanosti. Jobs se je še kot otrok imel za humanista, vendar ga je zanimala elektronika, tako da ga je prav ta izjava spodbudila k odločitvi, kaj si želi početi v življenju. Tretji kazalnik, ki združuje poprejšnji izjavi, je, denimo, Applov slogan Razmišljaj drugače (Think different), ki se je kazal skozi celotno Jobsovo življenje. Če je Jobs po Macintoshevih računalnikih iz sredine osemdesetih let širši javnosti postal znan predvsem v zadnjem desetletju z navalom novih tehno-

Miti našega časa

loških rešitev, kot so iPod (2001), iPhone (2007) in iPad (2010), ki so dodobra spremenile naše dosedanje navade pri konzumiranju in nakupu glasbe, telefoniranju ter pri multifunkcijskem upravljanju vsakdanjih elektronskih opravil (deskanju po spletu, izmenjavanju pošte, gledanju video- in filmskih posnetkov itn.), se njegov pristop k vodenju in strateškemu razmišljanju, bil je namreč perfekcionist, hkrati pa tiran z neverjetno sposobnostjo prepričevanja, lepo pokaže tudi pri Pixarju, še eni blagovni znamki, ki jo je uspel (so)ustvariti. Podjetje je Jobs leta 1986 kupil od Georgea Lucasa, ker ta ni točno vedel, kaj bi počel z njim, šlo je namreč »samo« za računalniško grafiko, potem pa se je že leta 1991 z Disneyjevimi studii, kjer so uporabljali njihovo programsko opremo, dogovoril za produkcijo prve risanke, tehnološko inovativnega Sveta igrač, pri čemer je Jobs kot malo podjetje z vrsto spretnih potez vseeno uspel doseči skoraj enakopravne pogoje, pozneje pa s prihodkom z Miki Miško velikanko vzpostaviti še večje ravnotežje. To je Disneyja pozneje prisililo, da je Pixar kupil z zamenjavo delnic, s čimer je Jobs postal največji individualni delničar v tej korporaciji, večji celo od družine Disney. Knjiga je nastala na podlagi več kot štiridesetih pogovorov z Jobsom in s kakimi stotimi ljudmi, od prijateljev, življenjskih sopotnic in sodelavcev do nasprotnikov, ki so Jobsa dobro poznali, kar na koncu nudi neolepšan, včasih celo brutalen pogled na človeka, ki bo prihodnjim generacijam gotovo ostal vzor samosvoje inovativnosti in brezkompromisnosti. Knjiga, ki se bo brala to pomlad! > Samo Rugelj

Umberto Galimberti

prevod: Matej Venier Modrijan, 2011, m. v., 399 str., 34,70 €, JAK

Umberto Galimberti

Italijanski antropolog in filozof (1942) se je v slovenščini prvič predstavil pred dvema letoma z lepo sprejetim in dobro ocenjenim delom Grozljivi gost, v katerem je prepričljivo analiziral malodušnost sodobne mladine. V svoji najnovejši knjigi Miti našega časa pa s svojo analizo seže precej širše, saj skozi prefinjeno strukturirano pripoved, ki je podprta z mnogimi strokovnimi navedbami, hkrati pa izhaja tudi iz osebnih izkušenj ter pogledov, sintetično obdela nekatere

Ti povem zgodbo? Jorge Bucay

prevod: Barbara Pregelj Mladinska knjiga, 2011, pt. v., 287 str., 22,95 € Jorge Bucay

Ti povem zgodbo? je prva knjiga argentinskega psihoterapevta Jorga Bucaya, ki jo lahko beremo v slovenskem jeziku. Bucay razume svoje pisateljevanje kot dodatno terapevtsko orodje, ki ga je od poznih osemdesetih let do danes sicer poneslo po vsem svetu, njegova dela pa zajemajo romane, zgodbe in strokovno esejistiko, ki se ves čas opira na mite in pravljice. V njih odkriva preproste, a nazorne zemljevide za razvozlavanje zapletene človeške psihe.

Steve Jobs 74-75 | februar–marec 2012

ključne predpostavke, na katerih temelji življenje v današnji družbi. Pri tem Galimberti za vsako od njih, bodisi da je to materinska ljubezen, spolna identiteta, oblast, moda itn. na individualnem nivoju ali pa tehnika, trg, rast, terorizem, vojna, varnost itn. na kolektivnem nivoju, pokaže, da gre za svojevrsten mit, ki je (vsak seveda na svoj način) v dosedanje stanje prišel prek loka simbolnih zaporednih faz. Knjiga, ki dokazuje, da izvrstnih družbeno aktualnih knjig še zdaleč ni treba vedno brati le v angleščini. > Samo Rugelj

24

Pripovedni pristop bi lahko povezovali z de Mellovim ali zgodnjim Coelhovim, vendar z manj religioznega ozadja kot pri prvem ter z manj ezoteričnega kot pri drugem; Bucay je navsezadnje izšolan in še vedno aktiven psihiater. Knjiga združuje na desetine modrih zgodb, ki jih naplete psihoterapevt istega imena Jorge oziroma »Bajsi«, v dobro plahega, nekoliko okornega fanta Demiana, tega pa pestijo težave v odnosih ter frustracija brezciljne introspekcije. Knjigo »pripoveduje« Demian, in ko zgodbam dodaja svoje prigode in dialoge s terapevtom, jih tako osvetli z uporabnega gledišča. Preproste resnice sveta morda ne spremenijo, so ga pa zato postavile. > Žiga Valetič


Zdravje

Okno v svet

Zgodovina medicine 20. stoletja

bere in piše

Gregor Pivec

Pivec, 2011, t. v., 471 str., 80 €, JAK

dr. Sašo Dolenc

Gregor Pivec

Potem ko je leta 2009 izšla Zgodovina medicine Petra Borisova, ki je medicino v 20. stoletju predstavila predvsem v njenih začetkih, smo zdaj dobili še obsežen dodatek v obliki samostojne knjige, ki pokriva samo to stoletje. Avtor, sicer dolgoletni direktor Univerzitetnega kliničnega centra v Mariboru (ki se je v to razvil v času njegovega vodenja iz Splošne bolnišnice Maribor), znani kirurg, se je tudi tega projekta lotil ambiciozno in na široko. Pregled razvoja medicine v tem obdobju je zasnoval po različnih tematikah, kot so, recimo, virologija, prioni in imunologija v okviru poglavja Živi in neživi delci, rentgenski žarki, sevanje, ultrazvok, računalniška tomografija, nuklearna magnetna resonanca, zdravljenje z obsevanjem, kardiološke meritve in endoskopija v okviru poglavja Pogled v telo, razvoj psihiatrije in psihologije v poglavju Pogled v dušo itn. Po tem, ko Pivec v nadaljevanju obdela tudi stranpota medicine 20. stoletja (denimo zakonodajo v nacistični Nemčiji, medicinske poskuse na ljudeh in zločine v drugih državah ter tudi nürnberške procese v povezavi s medicino) in etično kodifikacijo medicine (Svetovno zdravniško združenje ter organizacija, humanitarne organizacije), se proti koncu posveti še specifiki in razvoju slovenskega zdravstva. V podpoglavjih, kot sta Organizacija zdravstva na Slovenskem in Zdravstveno zavarovalništvo na Slovenskem, pred nami razpre zgodovino slovenskega zdravstva, ki jo potem še nadgradi z pregledom razvoja ljubljanske in mariborske medicinske fakultete, s pregledi razvoja posameznih medicinskih področij pri nas (od psihiatrije do interne medicine) in s pregledom razvoja posameznih zdravstvenih ustanov, tako geografsko (ljubljanski Univerzitetni klinični center) kot vsebinsko (od bolnišnic za zdravljenje pljučnih bolezni do specialnih psihiatričnih bolnišnic). Na koncu doda tudi zapise o medicinskem zgodovinopisju, zdravniškem društvu in zbornici, sklepno poglavje pa je posvečeno slovenskemu zdravstvu v vojnih časih, od sanitetne službe Maistrove vojske do vojnih poškodb med osamosvojitveno vojno v Sloveniji. Delo, ki z Zgodovino medicine tvori obvezni knjižni paket za vse medicinske navdušence! > Samo Rugelj

Kvarkadabra pri zdravniku Tomaž Accetto … [et al.]

Kvarkadabra, 2011, m. v., 356 str., 14,99 €

Novi kompendij Kvarkadabrinega uredništva se tokrat poda v razvozlavanje in razkrivanje medicinskih skrivnosti. V zadnjega pol stoletja se je razumevanje človeškega telesa namreč tako povečalo, da zdravnik pri svojem delu uporablja ogromno različne in neznane opreme, obiski pri njem pa so pogosto povezani s precejšnjim nerazumevanjem, kakšne težave nas v resnici tarejo in kaj se bo dogajalo pri njihovem zdravljenju. Knjiga je razdeljena na šest delov (Pozor, mikrobi napadajo!, Skrivnosti možganov, Težave sodobnega bolnika in zdravnika, /Ne/zdrava prehrana, Znanost in tehnika pomagata v medicini, Iskanje ravnovesja v telesu), v njej pa skuša uredništvo, ki se mu je tokrat pridružila še ekipa zdravnikov, z odpravo v zakulisje medicinske znanosti razložiti nekaj najpomembnejših medicinskih pojmov. Kvarkadabra kot medij kolegialnega sporočanja med naravoslovnimi razmišljujočimi intelektualci, pravi avtor predgovora prof. dr. Alojz Ihan, medicinske zgodbe, ki se berejo bolje od doktor romanov, pravimo mi. > Samo Rugelj

Izgorelost

dr. Volker Schmiedel; prevod: Stana Anželj Mettis bukvarna, 2011, m. v., 156 str., 19,99 €

Več kot aktualna knjiga, ki bo prišla prav vsem, ki se v teh stresnih časih počutijo izžete, razdražljive, brezvoljne, vsestransko izčrpane, imajo težave s koncentracijo in niso sposobni opravljati kakega resnejšega dela. Dr. Volker Schmiedel, nemški primarij, strokovnjak za področje biološke medicine in homeopatije ter avtor več uspešnih priročnikov in strokovnih knjig, se sindroma izgorelosti (ali burnouta) loteva večplastno. V prvem delu knjige se posveti splošnemu definiranju izgorelosti, različnim stopnjam in vzrokom za njen nastanek. V drugem delu pa predstavi vse tri korake, ki posameznika skozi različne strategije pripeljejo iz začaranega vrtinca, mu dajo novo življenjsko moč in mu pomagajo poiskati pot nazaj k samemu sebi. > Renate Rugelj 25

Feynman

Jim Ottaviani ilustracije: Leland Myrick First Second, 2012

Ameriški fizik in Nobelov nagrajenec Richard Feynman velja za kultno ime naravoslovne znanosti. Bil je tipičen genij, ki ni prenašal avtoritet, ampak se je zanašal le na svoj um. Hkrati tudi ni bil akademsko vzvišen, saj se je znal zelo dobro približati širši javnosti. Ko je v osemdesetih letih objavil spomine na svoje nenavadne življenjske prigode, je knjiga postala velika prodajna uspešnica. Avtorja sta zelo zanimivo življenjsko zgodbo ene od ključnih osebnosti znanosti dvajsetega stoletja odlično predstavila v obliki stripa.

The Cartoon Introduction to Economics: Volume Two: Macroeconomics Yoram Bauman; ilustracije: Grady Klein Hill and Wang, 2011

Zabavna in poučna pojasnitev vseh pomembnih makroekonomskih terminov in teorij z obilo stripovskega humorja. Če nimate časa, da bi se poglobili v resne knjige, je to pravi naslov, ki vas ne bo razočaral. Priporočljivo branje tako za vdane vernike v pravičnost in učinkovitost prostega trga kot tudi za strastne kritike neoliberalizma. Bistvo knjige je zelo dobro povzela ena od recenzentk: »Če slučajno ne želite objokavati trenutnega stanja ekonomije, zakaj se ne bi raje smejali?«

Evolution: The Story of Life on Earth

Jay Hosler ilustracije: Kevin Cannon, Zander Cannon Hill and Wang, 2011

V stripu spremljamo čudaška bitja iz vesolja, ki spoznavajo življenje na Zemlji. Zanima jih vse od njegovega nastanka pred več milijardami let do najrazličnejših oblik, ki jih lahko opazujejo na planetu danes. Pri tem ne spoznajo le ključnih dogodkov iz pestre zgodovine evolucije živih bitij, ampak tudi znanstvenike, ki so skozi zgodovino spoznavali mehanizme delovanja in razvoja življenja. Odlično dopolnilo učbenikom biologije. 74-75 | februar–marec 2012


Angažirano Čas revolucije

Izbrani spisi

prevod: Mirko Avsenak Sophia, zbirka Respublica, 2011, t. v., 432 str., 32,80 €, JAK

izbor: Anthony Arnove prevod: Iztok Osojnik Modrijan, 2011, t. v., 599 str., 42,50 €, JAK

Noam Chomsky

Eric Hobsbawm

Jezikoslovca, misleca in družbenega angažiranca Noama Chomskega, anarhista in klasičnega liberalca po prepričanju, v slovenščini že poznamo po nekaj njegovih knjigah, nazadnje takih, ki so se ukvarjale z ameriško hegemonijo ter posledicami neoliberalizma in 11. septembra. Njegovi Izbrani spisi, ki so izvirno izšli leta 2008, prinašajo reprezentativen pregled njegovega publicističnega in strokovnega delovanja, saj s svojim izborom posegajo na različna področja, od njegovih člankov s področja jezikoslovja (prvi članek s tega področja je iz leta 1957, zadnji iz leta 2002), prek zapisa o anarhizmu, pa pogleda na afero Watergate z očesom skeptika, analizo odnosa med zunanjo politiko in intelektualci Združenih držav Amerike v kontekstu Izraela in Palestine itn. Zadnje besedilo, spremna beseda h knjigi Propadle države, je iz leta 2006 (Chomsky je po tem objavil še deset knjig), ki že z uvodom poantira trenutno ameriško stališče, tj., da vse hujše pomanjkanje demokracije v Združenih državah Amerike spremljajo izjave o njenem misijonarskem poslanstvu, s katerim bo Amerika »trpečemu svetu prinesla demokracijo«, lepo kaže, da Chomsky kljub svojim letom (rodil se je leta 1928) ostaja neutrudni in ostri kritik ameriškega (zunanje)političnega delovanja. > Samo Rugelj

Eric Hobsbawm

Hobsbawm (1917), eden najbolj znanih svetovnih zgodovinarjev dvajsetega (in tudi enaindvajsetega stoletja), kljub svojim 94 letom starosti ne popušča in je – zagrizen marksist tudi v obdobju po letu 1989, ko se je zdelo, da je ta ideologija dokončno mrtva – lani izdal knjigo How to Change the World: Tales of Marx and Marxism. V slovenščini ga iz zadnjega časa poznamo po njegovi avtobiografiji Zanimivo stoletje, v kateri je opisal svoje doživljanje preteklega stoletja in po Času skrajnosti, svetovni zgodovini obdobja 1914–1991. Glede na to, da je pred izidom njegovo delo Čas kapitala 1848–1875, je nekako logično, da so se pri založbi Sophia, kjer skrbijo za tega avtorja, odločili za ponatis Časa revolucij: Evropa 1789–1848 iz leta 1961 (sl. prevod 1968 kot Obdobje revolucij), v katerem Hobsbawm sintetično obdela čas pred dvema revolucijama, francosko in industrijsko, in med njima. Po besedah pisca spremne besede Boža Repeta to počne premišljeno, prodorno in uravnoteženo, tega pa se loteva fokusirano, kar pomeni, da se z deželami, kjer sta imeli ti revoluciji večji vpliv, ukvarja podrobneje, z drugimi pa manj oziroma celo samo obrobno. Del zgodovine iz poudarjeno francosko-britanske perspektive. > Samo Rugelj

O pogojih vzgoje

Marie-Claude Blais, Marcel Gauchet, Dominique Ottavi prevod: Miha Marek Krtina, zbirka Krt, 2011, m. v., 223 str., 22 €, JAK

Marcel Gauchet (1946), filozof in sociolog ter glavni avtor te knjige iz leta 2008, je netipičen francoski intelektualec, ki ni obiskoval uglednih univerz, niti ni dosegel doktorata na njih, vseeno pa se je s svojimi tezami prebil že s prvimi objavami v sedemdesetih letih. Po Gauchetu je temeljni problem sodobne vzgoje vznika iz vse večje demokratizacije celotne družbe, v kateri človek postaja merilo vseh stvari, kar pa šolo, ki za svoje delovanje potrebuje določene pogoje, onemogoča v njenem procesu formacije posameznika. Rešitev vidi v komplementarnosti ali celo identičnosti poučevanja in vzgoje. > Samo Rugelj

PONUDBA DESETLETJA ZA KNJIGE STOLETJA! Temeljna literatura za razumevanje in poznavanje filmov! SVETOVNA

RAZUMETI FILM Louis Giannetti Film kot medij od A do Ž.

Kristin Thompson in David Bordwell

FilmOGRAFIJA SLOVENSKIH CELOVEČERNIH FILMOV 1931–2010

Podobno v nepodobnem Gregor Kroupa

Studia Humanitatis, 2011, m. v., 221 str., 15,00 €, JAK

Cena: 49,90 €

Cena: 59,90 €

Kroupa v knjigi razkriva soodvisnost metafore in filozofije: če je vsak govor o metafori nujno filozofski, po drugi strani velja, da je jezik filozofije (pogosto) metaforičen. Filozofski teoriji metafore se avtor približa predvsem prek Aristotela, ki je metaforo že postavljal v službo spoznanja. Konkretne primere metaforičnega mišljenja pa zajema iz Descartesove Razprave o metodi ter Diderotove in d'Alembertove Enciklopedije; tako nazorno pokaže tudi transformacije, ki so se na polju epistemologje zgodile med 17. stoletjem in francoskim razsvetljenstvom. Kartezijanska epistemologija je prepredena z metaforami poti, hiše, mesta, labrinta, verige ipd; najvitalnejša med njimi pa je drevo znanosti. V Enciklopediji je (vertikalno) drevo izpodrinil (horizontalen) zemljevid kot ustreznejša metafora sistema navzkrižnih referenc oziroma pluralizacije perspektiv, ki sta temelja enciklopedične ureditve. > Maša Ogrizek

Cena: 49,90 €

Vse tri knjige skupaj za sanjsko ceno 99,00 €!

Kupiš dve dobiš tri!

Ponudba velja samo do 31. marca 2012 pri naročilu na sedežu založbe UMco. Naročila sprejemamo po telefonu : 01/520 18 39 in e-pošti: urednistvo@umco.si

UMco, d. d., Leskoškova 12, 1000 Ljubljana KNJIGE ZALOŽBE UMco SO NA VOLJO TUDI V VSEH BOLJE ZALOŽENIH KNJIGARNAH! 74-75 | februar–marec 2012

26


Pojdi z mano stran Roberto Saviano

prevod: Anita Jadrič Mladinska knjiga, zbirka Premiki, 2011, t. v., 131 str., 22,95 €, JAK Roberto Saviano

Saviano (1979) je italijanski novinar in diplomirani filozof, ki je mednarodno zaslovel s svojo knjigo Gomora, v kateri je doživeto opisal delovanje in principe italijanske mafije camorre. Pred dvema letoma je potem pri nas izšla še njegova knjiga zapisov in člankov Lepota in pekel. Knjiga Pojdi z mano stran pa je nekakšen knjižni povzetek televizijske oddaje, ki si jo je Saviano leta 2010 zamislil skupaj s Fabiem Faziem. Saviano je imel v studiu dolge monologe, v katerih je na svojstveno občutljivi in bistroumni način razkrival nove podrobnosti o umazanem delovanju Italije, denimo, kako deluje trgovanje z glasovnicami, torej kako lahko mafijski klani nastavijo katerega koli politika, zakaj in kako toliko časa ostajajo smeti na neapeljskih ulicah in drugod itn. Oddaja je z gledanostjo posekala tudi svoje športne konkurente, Saviano pa na očitke, da grdo govori in piše o rodni Italiji, odgovarja: tega ne počnem, da bi domovino sramotil, temveč da bi ji pomagal. > Samo Rugelj

UTD v Sloveniji Veljko Rus … [et al.] Krtina, zbirka Krt, 2011, m. v., 321 str., 22 €, JAK

Leta 2003 je pri Krtini izšla knjiga Brezplačno kosilo za vse, ki je v zborniški obliki prinašala različne poglede na Univerzalni temeljni dohodek (UTD). UTD v Sloveniji je nekakšno njeno nadaljevanje, ki ga po uvodu Igorja Pribca, podobno kot pri prvi knjigi, uvaja besedilo Phillippa Van Parijsa, tokrat z naslovom Temeljni dohodek – preprosta in močna ideja za enaindvajseto stoletje. Dileme in različni pogledi na UTD ostajajo tudi tokrat. Na eni strani so izhodišča, ki zaradi vse večjega socialnega razkoraka med prebivalstvom znotraj države v UTD vidijo dovolj ustrezen in učinkovit ukrep, ki bi vsemu prebivalstvu zagotovil neko finančno podporo in vsaj približno spodobno življenje v neki skupnosti. Na drugi strani pa so ugotovitve, da se kljub plemeniti ideji koncept UTD lahko postavi na koncu vrste neučinkovitih ukrepov za redistribucijo bogastva v družbi. Vsekakor pa je pričujoči zbornik, skupaj s svojim predhodnikom, več kot koristen pripomoček za razmišljanje o prihodnji funkciji države kot socialne institucije. > Samo Rugelj

Poljanska vstaja Martin Premk Modrijan, 2012, t. v., 328 str., 27,50 €

Poljanska vstaja se v prvi vrsti ukvarja z uporom proti okupatorju na območju Škofjeloškega hribovja v prvem letu vojne. Avtor Martin Premk, kustos v Vojaškem muzeju Slovenske vojske, nam lokalne dogodke osvetli s pripovednim zemljevidom spopada vojaških sil in političnih ideologij, na tem ozadju pa predstavi pričevanja vstajnikov ter njihovih osebnih, domala intuitivnih razlogov za obrambo pred potujčenjem, hlapčevanjem in eksekucijo. Bralcu ponuja natančen popis krajev in dogodkov, predvsem pa vzbuja duh, da zgodovino kroji mali človek. > Žiga Valetič

Bodi moje telo Catherine Malabou; prevod: Jelka Kernev Štrajn Krtina, zbirka Krt, 2011, m. v., 215 str., 22 €, JAK

Malaboujeva raziskuje pokrajini filozofije in psihoanalize z vidika ženske in razglasi nekoristnost koncepta »ženska filozof«. Ta nemogoča sintagma po njenem mnenju kaže na filozofsko nasilje nad ženskami, presenetljivo pa tudi na suvereno odločitev žensk, da v »grobnici filozofije« ne želijo sodelovati. Avtorico, sicer Derridajevo učenko, ki se postavi po robu Freudu, Nietzscheju in še komu, zapelje Heglov mimobežni izraz plastičnost (gnetljivost, zmožnost za modeliranje), ki jo v nekaj korakih privede do razmislekov o regenerativni medicini in ozdravljenju. > Žiga Valetič


Literarna veda Mali spisi Matevž Kos

LUD Literatura, zbirka Novi pristopi, 2011, m. v., 214 str., 22 €, JAK

Po knjigah Kritike in refleksije (2000) in Branje po izbiri (2004) je to tretja knjiga recenzij (ter drugih besedil), ki jo je pripravil publicist, kritik in predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo FF. Vsebinsko področje, na katerega posega Kos s svojimi knjižnimi recenzijami, je precej jasno začrtano; gre za knjige, ki vsaka na svoj način družbeno angažirano pokrivajo slovensko kulturno zgodovino, kot so, denimo, In stoletje bo zardelo (o Kocbeku) pa Slovenci v procesih globaliacije (Peter Kovačič Peršin), Ena je groza (Tine Hribar), Slovenci (Marcel Štefančič, jr.). V drugem delu knjige so zbrane Kosove kolumne iz zadnjih let. > Samo Rugelj

Na pomolu sodobnosti ali o književnosti in romanu Alojzija Zupan Sosič

Litera, 2011, m. v., 231 str., 21,50 €, JAK

Tretja monografija literarne zgodovinarke prinaša izbor desetih razprav o vlogi in pomenu sodobne književnosti, ki jih je avtorica napisala v zadnjih letih, za to izdajo pa tudi prenovila in razširila. Razprave so razdeljene v dva sklopa. Prvi del, naslovljen O književnosti, prinaša teoretične in literarnozgodovinske razprave o danes zelo aktualnih vprašanjih v literarni vedi. Zupan Sosičeva se v njih loteva vprašanja literarnosti, razlikovanja med umetniškim in trivialnim besedilom, knjižnih uspešnic, slovenske literature po letu 1990 in transrealizma. Zadnja razprava je še posebej zanimiva zato, ker v njej predlaga novo oznako transrealizem kot poimenovanje za sodobni slovenski roman. Svoje raziskave s teoretičnega prenese na analitični nivo v drugem delu, O romanu, v katerem so zbrane poglobljene študije petih del: Alamut (Bartol), Pimlico (Dekleva), Severni sij (Jančar), Kralj ropotajočih duhov (Mazzini) in Petelinji zajtrk (Lainšček). > Kristina Sluga

Rudi Šeligo

Tomo Virk … [et al.] Nova revija, zbirka Interpretacije, 2011, m. v., 339 str., 29 €, JAK

Pred nami je enajsti v vrsti zbornikov Interpretacije, ki analizirajo literarne opuse vrhunskih slovenskih ustvarjalcev. Tokrat se avtorji posvečajo Rudiju Šeligu, pripovedniku, dramatiku, esejistu in eni od osrednjih osebnosti slovenskega literarnega modernizma. Njegova besedila so danes že postala moderne klasike. Z uporabo dotlej nenavadne tematike in z inovativnim slogom je modernemu pripovedništvu na novo začrtal pot. Zbornik širše obravnava Šeligovo krajšo prozo in dramatiko, ožje pa se loti obdelave posameznih del. Vsebuje tudi pogovore, intervjuje in pisma med njim in Tinetom Hribarjem, Manco Košir, Nikom Grafenauerjem itn. ter obilo slikovnega gradiva. Čtivo, ki bo vsekakor zanimivo za vsakogar, ki se resneje ukvarja z literaturo, ali pa za ljubitelje Šeligovih del. > Vesna Paradiž


Tudi izšlo s podporo JAK Mesec je zašel

Ženske na robovih politike

John Steinbeck; prevod: Danica Čerče Celjska Mohorjeva družba, 2011, m. v., 119 str., 19,50 €, JAK

Milica Antić Gaber Sophia, zbirka Refleksija, 2011, m. v., 333 str., 22,80 €, JAK

Roman opisuje dramo človeških usod, ki se ob razmahu nekega totalitarizma tragično prepletejo in pokaže, kako tudi v vojni človek ostaja posameznik, ne glede na to, ali je na strani okupatorja ali prebivalca zasedenega območja.

Delo predstavlja vpoglede v delovanja žensk v slovenski politiki od začetka bojev za volilno pravico do danes in analizira izbrana obdobja ter vsebinska vprašanja, organizacijske dileme in osebne angažmaje žensk v polju političnega.

Modrikasti sneg

Iznajdba svobode, 1700–1789; 1789; Emblemi razuma

Piotr Bednarski; prevod: Tatjana Jamnik Družba Piano, 2011, t. v., 158 str., 17 €, JAK

Poljak Petja z mamo Lepoto kot izseljenec živi v nekem zakotnem kraju v Sibiriji in preživlja prosti čas s tovarišijo, ki si najbolj na svetu želi hlebca kruha. Klasika svetovne mladinske literature.

Na mejah nacije

Jean Starobinski; prevod: Marko Jenko Studia Humanitatis, 2011, m. v., 400 str., 28,00 €, JAK

V delu sta združeni dve razmišljanji o evropskem razsvetljenstvu; V prvem avtor prikaže, kako je razsvetljenjstvo obudilo človekovo čutnost, v drugem pa podobe francoske revolucionarne kulture.

Damjan Mandelc Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2011, 215 str., 19,90 €, JAK

Klepetavi predmeti

Monografija obravnava teoretske koncepte nacionalizma, njegovo zgodovinsko in kulturno perspektivo ter pregled glavnih diskurzov na temo etičnosti, naroda in nacionalizma.

Sociološka monografija o predmetih, ki začnejo klepetati, ko se znajdejo v tujem kontekstu: rute muslimanskih priseljenk, burek v njihovih kuhinjah, "belske" jedi na muslimanskih slavjih ...

Letijo dnevi

Očividec

Anunciada Fernández de Córdova; prevod: Marjeta Drobnič Cankarjeva založba, zbirka S poti, 2011, m. v., 247 str., 24,94 €, JAK

Skozi mešanico potopisa in spominov avtorica bralcu svoje poti opisuje kot življenjske izkušnje. Podoživlja ulično glasbo, morske obale, potovanja v letalih, skrite kotičke mest, dela sodobnih umetnikov itn.

Jernej Mlekuž … [et al.] ZRC, ZRC SAZU, zbirka Migracije, 2011, m. v., 165 str., 16 €, JAK

Jim Morrison; prevod: Tibor Hrs Pandur Center za slovensko književnost, zbirka Aleph, 2011, m. v., 101 str., 18 €, JAK

Knjiga komemorira štiridesetletnico smrti Jima Morrisona: pevca, pesnika, filmarja ter legende upora proti konvencializmu, ki kot frontman skupine The Doors generacijam po 1960 še vedno predstavlja inspiracijo.


Pogled od znotraj

Mitja Rotovnik

Bo leto 2012 prelomno za javni kulturni sektor?

foto: Brane Žalar

piše

Leto 2012 bo zagotovo težko preživeti v slehernem javnem kulturnem zavodu. Po letu 2008 morda celo najteže. Stopnja težavnosti preživetja ni odvisna le od njihovih vodstev in kolektivov. Mnogo bolj bo odvisna od kulturne politike nove vlade, novega ministrstva. V letu 2012 bodo javni kulturni zavodi in kulturna politika podvojeno plačali dolg neuresničene posodobitve javnega kulturnega sektorja. Kolateralno škodo zamujenega bo plačeval celoten nevladni kulturni sektor, ki bo imel premalo denarja, da bi se razvijal tako, kot se je zadnja leta. Kaj se je v bistvu dogajalo zadnja tri leta? Namesto posodobitve je glede statusnih in organizacijskih vprašanj javni sektor ostal nespremenjen, tak, kot je že vse dolgo tranzicijsko obdobje. Prepotreben denar za reševanje odprtih vprašanj nevladnega kulturnega sektorja se je namesto s posodabljanjem javnega sektorja zagotavljal pragmatično, s siromašenjem ekonomske osnove javnih kulturnih zavodov. Toda tudi to ni bilo dovolj. Brezglavo so se ustanavljali novi javni kulturni zavodi, ki so še bolj poslabšali ekonomski položaj obstoječih in hkrati nevladnega sektorja. Festival Ljubljana in Arhitekturni muzej sta se razpolovila, tako da imamo sedaj (ob še dveh novih Kinu Šiški in Kinodvoru, ki sta k sreči več kot odlično upravičila svoj obstoj na kulturnem zemljevidu Ljubljane) še dva nova zavoda. Namesto, da bi EPK vodil usposobljen Narodni dom, je bilo treba ustanoviti nov Zavod Maribor 2012. Odlično delujočemu Pionirskemu domu se je pridružil vzporedni javni zavod z identičnim programom. Da je mera polna, je odhajajoča vlada hudo netransparentno na vrat na nos ustanovila še en nov državni javni zavod – Center sodobnih plesnih umetnosti. Ob nepremišljenih potezah, ki smo jim bili priča ob siceršnjem finančnem mesarjenju v javnem kulturnem sektorju, ni dosti manjkalo, da ob sicer že močno preobremenjeni mreži gledališč ni bilo v Mariboru ustanovljeno še eno gledališče s kar dvema dvoranama, in to ob popolni podpori glavnih protagonistov lokalne in nacionalne kulturne politike. Še preden smo v kulturnih krogih zaznali nenačelna dogovarjanja, že se je župan Maribora hvalil, da ima od kulturne ministrice v rokah pismo podpore za novo gledališče in obljubljen denar za tehnično opremo obeh odrov. Če se k vsemu temu doda zametke novih in še kak javni zavod, ki ga je bilo treba ustanoviti zaradi zavezanosti evropski kulturni politiki, potem je na dlani spoznanje, da bo financiranje kulture v letu 2012 težavno. Cel kup novih javnih zavodov bo terjal svež denar, napovedano pa je zmanjšanje kulturnega proračuna za 10 odstotkov in še kaj se bo našlo, saj gostimo Evropsko prestolnico kulture in imamo v pro-

storskem smislu trikrat večjo opero in dvakrat večjo Moderno galerijo. Slednjo tudi v programskem smislu. Vse to se ne more iziti niti v sanjah, kaj šele v praksi. Realnost bo kruta – hudo bo, vzvodov za spremembe razen zmanjševanja programov, pa vodstva javnih zavodov nimajo na pretek. Priložnost, da bi se leto 2012 izšlo kolikor toliko, je bila dokončno zamujena v minulih letih, ko bi morala vlada najprej odpovedati z razkošnimi pravicami za zaposlene v kulturi obremenjeno kolektivno pogodbo za kulturne dejavnosti in s sindikati doreči za vsako področje kulturnih dejavnosti, morda celo za posamezne večje kulturne zavode, evropsko primerljive kolektivne pogodbe. Nove kolektivne pogodbe bi trasirale prepotrebne hitre spremembe zakona o zagotavljanju javnega interesa v kulturi. Vse to še ne bi bila radikalna posodobitev javnega kulturnega sektorja, toda vrata zanjo bi bila odprta dovolj široko. Celovite posodobitve le javnega kulturnega sektorja v zakonskih okvirih, ki veljajo za celotni javni in državni sektor, ni mogoče izvesti. Esencialne spremembe, ki bi jih bilo treba izvesti, namreč ne bi bile v skladu z veljavnim zakonskim »betonom«, ki velja za celotni javni sektor. Neobhodna je tankočutna sprememba zakonov in podzakonskih določil o javnih zavodih, o javnih uslužbencih, o financiranju javnih zavodov, o plačah javnih uslužbencev itd. Posloviti se bo treba od miselnosti, da lahko isti zakoni ustrezajo šolstvu, znanosti, zdravstvu, kulturi, policiji, vojski, zaporom, sociali, veterini, državni administraciji itd. Časi so taki, da zakonska materija mora vsebovati vse posebnosti, ki vsakemu od naštetih področij omogočajo optimalen razvoj. Le kaj preostane direktorju javnega kulturnega zavoda, če ne more doseči niti upokojitve sodelavcev, ki očitno ne zmorejo več obremenitev, ki so vedno večje in zahtevnejše, če sodelavec zato, ker ima boljšo plačo od predvidene pokojnine, raje leta in leta ždi v zavodu. Baje je tako hudo, da je lahko za mobing obtožen njegov nadrejeni, če mu tovariško svetuje, da je prišel čas, ko bi se moral upokojiti.


Urbano

Črna celina Zgodovina Afrike

Podobe Valvasorjeve Ljubljane/

J. D. Fage in William Tordoff

Images of Valvasor's Ljubljana

prevod: Petra Zakrajšek in Ana Barič Moder Modrijan, 2011, t. v., 672 str., 49,20 €, JAK

Leon Jerovec ilustracije: Milan Batista prevod: Tina Škoberne Cankarjeva založba, 2011, t. v., 112 str., 34,96 €

Napisati zgodovino take celine, kot je Afrika, je zahtevno in kompleksno delo, a tudi njeno branje ni kar tako, saj gre za ogromno ozemlje z zelo raznovrstnimi kulturami, njihovim zgodovinskim razvojem in organiziranostjo. Sam sem pri tem, ko sem skušal dobiti vpogled v to obsežno delo (prvič je izšlo leta 1978, v njem je zgodovinar J. D. Fage zajel zgodovino od neolitika pa do poznega dvajsetega stoletja, pričujočo četrto izdajo pa je do leta 2000 dopolnil William Tordoff ), knjige lotil od zadaj, torej pri dvajsetem stoletju, ko so si evropske kolonialne sile razdelile celotno Afriko, saj je dejansko vsak delček Afrike pripadel kateri od njih. To je v praksi pomenilo, da so si Francija, Britanija in Portugalska v Afriki lastile ozemlja, ki so bila tudi po dvajsetkrat večja od njih (najhujši je bil primer belgijskega kralja Leopolda II., ki je nekaj časa sam upravljal z ozemljem, velikim 1,6 milijona kilometrov, torej velikosti 80 Slovenij, ki je postalo znano kot Svobodna država Kongo). Ko se potem prek ekspanzije evropske politične moči v 19. stoletju vračate v zahodno Afriko v času trgovanja s sužnji ter nazaj v čas vzpona islama in arabskega imperija v severni Afriki ter ekspanzijo islama v zahodni Afriki, pa spet nazaj do samega razvoja posameznih držav in trgovanja v Sudanu in Gvineji ter bantujski Afriki, na koncu (torej na začetku) pa vse do Afrike v povezavi s starimi civilizacijami Bližnjega vzhoda in Sredozemlja ter samimi izvori afriške družbe, se pred vami končno sestavi mozaik celine, ki jo lahko potem bolje razumete v njeni sedanjosti. Sintetično in širokopotezno delo. > Samo Rugelj

V času, ko v slovenščino dobivamo integralni prevod Slave Vojvodine Kranjske, je kot nalašč izšla monografija, ki s sliko in besedo pričara podobo našega glavnega mesta v Valvasorjevem času. Valvasor je že v svojem času narisal mnoge pokrajine, mesta in stavbe, velik del te dokumentacije niti ni objavljen, kar se tiče Ljubljane, pa je znamenita njena panorama, ki je, kot pravi dr. Matjaž Kmecl, »zaznamovana s pridihom viteške ponosnosti in pomembnosti«. Avtorja, Leon Jerovec, kulturniški delavec, ki se je pozneje ukvarjal tudi z grafičnim oblikovanjem in je za monografijo prispeval besedilo, in pred dvema letoma preminuli likovnik Milan Batista, ki je prispeval risbe in akvarele, se v knjigi sprehodita po Ljubljani: od Karlovških ali Pisanih vrat ter stolpa Padava prek Vodnih vrat, Čevljarskega mosta, Nemških vrat, Knežjega dvora, Turjaške posesti, Vicedomske palače, Kapucinske cerkve, Rotovža pa vse do Frančiškanske cerkve in samostana, KloVodna vrata na Ljubljanici štrskih ali Poljanskih vrat pa do Šempetrskega predmestja, pri čemer je delo organizirano tako, da sodobna fotografija pokaže nekdanjo lokacijo objekta, če tega ni več ali pa je spremenjen. Knjiga, ki deluje kot časovni stroj za sprehod po pretekli Ljubljani. > Samo Rugelj

Afrika, moja strast Corinne Hofmann prevod: Maruša Mugerli Lavrenči�� Učila International, zbirka Žepna knjiga, 2012, m. v., 230 str., 10,90 €

Arhitektura domov znanih Slovencev

Po treh avtobiografskih zapisih življenja med Masaji, pobegu od tam in ponovni vrnitvi na črno celino (Bela Masajka, Zbogom Afrika in Vrnitev v Barsaloi) se Corine Hofmann zaveda, da obstaja tudi življenje brez Afrike, a priznava, da je ta postala njena strast. Zato se odpravi na naporni treking po severu Namibije, pristane pa tudi v Keniji, kjer v slumih zapisuje zgodbe najrevnejših prebivalcev. V zadnjem delu potopisa pa v Afriko pripelje tudi svojo hčer, da bi po mnogih letih srečala svojega masajskega očeta in spoznala svojo afriško družino. > Renate Rugelj

Živa Deu

fotografije: Tomo Jeseničnik … [et al.] prevod: Jaka Jarc Kmečki glas, 2011, t. v., 280 str., 43,00 €

Knjiga Žive Deu o domovih znamenitih znanstvenikov in znanstvenic je druga v seriji knjig o znanih Slovencih; prva je govorila o domovih umetnikov. Avtorica prek materialne dediščine (rojstnih) prebivališč petintridesetih intelektualcev (znanstvenikov, profesorjev, gospodarstvenikov, politikov ipd.) v grobih obrisih rekonstruira tudi njihovo intelektualno zapuščino ter širše zgodovinske in družbene okoliščine. Zgodovinski razpon sega od 17. do 20. stoletja, od Valvazorja, Vege, Zoisa in Bleiweisa do Hribarja in Bloudka. Prikaz pa je tudi geografsko razvejen, saj so predstavljene stavbe posejane po vsej Sloveniji. Težišče knjige je na bogatem, skrbno izbranem slikovnem gradivu široke palete bivališč: od preprostih kmečkih hiš in meščanskih vil do graščin, dvorcev in palač. Besedilni del pa ob osnovnih biografskih podatkih predstavljenih intelektualcev in njihovih najpomembnejših prispevkih k slovenski kulturi osvetljuje stavbno zgodovino ter analitično opisuje arhitekturo in, kjer je mogoče, tudi notranjo opremo. > Maša Ogrizek

V novi številki Predpremiere predstavljamo kar 24 filmov!

31

74-75 | februar–marec 2012


Kenk

Richard Poplak ilustracije: Nick Marinkovich prevod: Igor Harb in Mojca Planinc Cankarjeva založba, 2011, m. v. 290 str., 24,94 €, JAK

Žanrska oznaka tega stripa bi bila »grafični portret z dokumentaristično osnovo«, med platnicami pa se nahaja urbana zgodba v slikah (videofotografijah), ki so dodatno ilustrirane v hrapavem, grandžerskem slogu in opremljene z dialogi. Še bolj kot forma je tokrat pomenljiva vsebina. Kenk je Igor Kenk, nekdanji mariborski policist, ki se je preselil v Kanado in v Torontu odprl popravljalnico koles. Leta 1993 so med preiskavo njegove delavnice našli sto štirideset morebiti ukradenih biciklov, vendar ga takrat še niso kaznovali. Nova preiskava, petnajst let pozneje, pa je pokazala, da ima Kenkovo delovanje veliko večje razsežnosti, kot se je sprva domnevalo. V skladiščih po mestu so našteli blizu tri tisoč izginulih koles in Kenk je v hipu postal komično-čudaška, pa tudi uporniška ikona mesta. Izpustili so ga po petnajstih mesecih zapora, ustvarjalci pričujočega stripa pa so v Kenkovih kolesih prepoznali angažirano umetniško delo, v »največjem kradljivcu koles vseh časov« pa alternativen pogled na družbo in svet. > Žiga Valetič

Miki: 6

Miki Muster Buch, zbirka Miki Muster, 2011, t. v., 268 str., 25 €

Epska saga se nadaljuje in tudi lani je v okviru knjižnega sejma izšla nova knjiga Mustrovih dogodivščin. Šesti del zbranih dogodivščin Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika po predgovoru Igorja Vidmarja, ki opiše svoje izkušnje z Mustrovimi junaki, prinaša štiri zgodbe (na skupaj več kot 260 straneh) iz let 1963–1965. V tem obdobju je pionir slovenskega stripa in animator svetovnega formata narisal zgodbe Bosa Noga (1963), Težave z gradnjo (1963/64), Chicago (1964) in Vitez ropar (1964/1965, ta zgodba je najdaljša ima skoraj sto strani), ki bodo mladim vseh generacij močno skrajšale kake zimske popoldneve. > Samo Rugelj 74-75 | februar–marec 2012

Priročnik

foto: Valerija

Stripovsko

Poker

Lou Krieger prevod: Tilen Širec Tehniška založba Slovenije, 2012, t. v., 256 str., 22,99 €

Peter Poles

Poker je igra, ki se je lahko hitro naučite, za njeno popolno obvladovanje pa boste potrebovali leta izkušenj, discipline in vztrajnosti, da o talentu niti ne govorimo. Morda vam lahko prav ta priročnik pomaga izboljšati znanje te najbolj priljubljene kartaške igre na svetu. O knjigi, prvi taki v slovenščini, in o pokru v Sloveniji smo se pogovarjali s Petrom Polesom, ki mu je Tehniška založba zaupala strokovni pregled knjige, saj ta priljubljeni televizijski voditelj velja tudi za prekaljenega pokeraša. Bukla: Ste si kdaj želeli postati profesionalni igralec pokra? Je sodelovanje pri slovenski izdaji knjige o pokru kaj vplivalo na vašo željo po tem in na vašo nadaljnjo pokeraško kariero? Peter Poles: Poker me privlači kot izvrstna zmes matematike, psihologije, samokontrole in delovanja v okolju, kjer nikoli ne razpolagaš s stoodstotnimi informacijami. Ko to postane tvoj edini vir zaslužka, postanejo stvari še veliko bolj kompleksne, zato me zaenkrat še ne vleče tja. Pa še moja trenutna poslovno-življenjska pot mi je všeč. Bukla: Koliko časa v povprečju preživite za poker mizo? Igrate raje prek spleta ali v živo? Peter Poles: V najbolj aktivnih obdobjih skoraj malo preveč, sem se pa ravno vrnil z enomesečnega "pokeraškega posta", tako da nisem zasvojen. Najbrž. ;) Drugače pa zaradi druženja in večje širine igre zelo rad igram v živo, sem se pa online, predvsem zaradi hitrosti igre in njenih neštetih možnosti različnih iger, vplačil in nasprotnikov, ogromno naučil. Bukla: Kakšno je vaše mnenje glede pogoste polemike: je poker igra na srečo ali ne? Peter Poles: To je polemika le za tiste, ki pokra ne igrajo. Če bi sedli za mizo in videli, kako lahko s svojimi pravilnimi odločitvami, branjem nasprotnikov, deduktivnim sklepanjem in ocenjevanjem situacij pozitivno vplivajo na ugoden razplet igre, bi hitro spremenili mnenje. Bukla: Kako se vam zdi v Sloveniji razvita poker scena? Peter Poles: Super, kar se tiče igralcev, njihovega napredka, druženja in sodelovanja ter vse bolj pogostih najrazličnejših turnirjev in domačih iger. Je pa ravno pojmovanje pokra kot "posebne igre na srečo" s strani države krivo, da v Ljubljani nimamo niti enega uradnega prostora, kjer bi se igral pravi poker. Res žalostno, še posebej zato, ker bi lahko s pravim konceptom in usmeritvijo 32

poker klubov tako država kot pokeraši veliko pridobili. Bukla: Terminologija v pokru v Sloveniji ni dobro razvita. Kako ste se v knjigi lotili strokovnih besed in idiomov? Ste jih slovenili ali ne? Peter Poles: Sam sem v pregled dobil že prevedeno besedilo in ga poskusil narediti čim bolj razumljivega za popolne laike in predvsem pravilnega v pomembnih podrobnostih, ki se s prevodom lahko izgubijo. S termini je pa popolnoma enako kot z drugimi besedami – najboljše so tiste, ki se živo uporabljajo. Zato tu nismo komplicirali in smo preprosto uporabili terminologijo, ki jo uporabljamo pokeraši za mizo. Nekateri izrazi, ki so se prijeli, so slovenski, nekateri angleški, mnogi pa so tako ali tako »sveto« neprevedljivi. Bukla: Imate kakšen dober nasvet za slovenske igralce, ki se s pokrom šele spoznavajo? Peter Poles: Predvsem je pomembno, da se najprej oborožite s temeljnim teoretičnim znanjem in spoznate vso širino igre (če preberete knjigo Poker, ne morete zgrešiti), potem pa preprosto sedete za mizo in ga nadgrajujete skozi igro z enakovrednimi prijateljskimi nasprotniki, skozi pogovore o različnih načinih odigravanja situacij. Na spletu lahko najdete ogromno kakovostnega videogradiva in knjig, ki se ukvarjajo z naprednimi podrobnostmi v igri ... Predvsem pa se morate, ko boste sem ali tja premagani, vprašati, zakaj se je to zgodilo in kdaj bi lahko stvar odigrali drugače. In jasno, za mizo se morate "met fajn"! Bukla: In še eno malo za šalo, malo zares: Kako ustvarjate svoj "poker face"? Peter Poles: Poker face je stvar, ki enostavno pride skozi mnoge odigrane igre in situacije. Sam pa zelo rad nosim očala, predvsem zaradi močnih luči na mizah in dobro skritih kotičkov oči, ki se prerade nasmehnejo ob ugodnih kartah.


Kuharice Dva požrešna Italijana Antonio Carluccio in Gennaro Contaldo

fotografije: Chris Terry prevod: Katja Jenčič Narava, 2012, t. v., 208 str., 24,90 €

Mednarodno priznana italijanska gostinca in priljubljena pisca številnih kuharskih knjig sta družno zavrtela kuhalnici in s pomočjo angleškega BBC-ja posnela serijo kuharskih oddaj, ki jih dopolnjuje tudi pričujoča knjiga. Podala sta se na osupljivo potovanje po svoji rodni deželi, raziskala prvinske jedi, ki so jih ustvarjale njune babice, in na novo spoznavala regionalno italijansko hrano. Za potrebe očarljivega kuharskega priročnika sta pripravila več kot sto receptov in navodil za pripravo predjedi (antipasti), prvih jedi (primi), glavnih jedi (secondi), zelenjavnih prilog, sadja, sladic in malic (merende). Med občudovanjem fotografij ocvrtih bučk, skutnih cmočkov, nadevanih jajčevcev in vinskih rezancev je pred mano zadišalo po pristni italijanski hrani. > Renate Rugelj

Ko zadiši po istrski kuhinji Alberto Pucer

fotografije: Robert Titan Kmečki glas, 2011, t. v., 388 str., 27,00 €

Alberto Pucer je v dobrih desetih letih, odkar je izšla njegova prva knjiga o istrski kuhinji, pridno nabiral in dopolnjeval svoje recepte. In ker je zgodovinar in ne kuhar, je teh več kot 700 zbranih receptov sistematično uredil po abecednem redu sestavin, ki so za določeno jed potrebne, zaradi česar knjiga upravičeno nosi podnaslov Istrska kuhinja od A do Ž. Namesto za kuharico z natančnimi količinami sestavin in opisi postopkov gre bolj za etnološko delo, ki nam približa kulinarične navade naših prednikov. Avtorjevo zgodovinsko stališče je vidno tudi iz uvoda, kjer nam poda strnjen geografskozgodovinski, etnografski in pa kulinarični pregled Istre. Kot zanimiv dodatek nosi vsako poglavje oz. vsaka črka svoj istrski izrek ali pa kar modrost. Pri G-ju se mu tako, recimo, zapiše: »Glad je narbulše kuhar.« > Vesna Paradiž

Kuharica za mlade Milena Suwa Stanojević in Uroš Flis

fotografije: Tomo Jeseničnik Cankarjeva založba, 2011, m. v., 29,95 €

Kuharica za mlade je priročnik, ki bi ga moral vzeti v roke vsak, ki se šele spoznava s kuho. V njem avtorja Milena Suwa Stanojević, živilska tehnologinja, in Uroš Flis, vodja kuhinje na Biotehniškem izobraževalnem centru, odgovarjata na vprašanja, kako kupovati, kombinirati in shranjevati živila, kako se lotiti ureditve jedilnice ter kuhinjskega delovnega prostora z vsemi pripomočki, kako sestaviti jedilnike za posebne priložnosti ter kako z malo truda pričarati okusen in zdrav obrok. Predvsem za mlade, ki prvič vstopajo v lastno gospodinjstvo, je knjiga z nasveti, triki in približno 150 recepti praktična pomoč pri kuharskih podvigih, v roke pa jo lahko vzamejo tudi vsi, ki bi radi svoje gospodinjske veščine obnovili ali nadgradili. Ob mamljivih fotografijah, ki spremljajo recepte, se bo kar težko odločiti, s katerim začeti ... > Vesna Paradiž


Rubriko pripravlja:

Plitvine in globine: slovenska kulturna dediščina v mladinskih knjigah

tokrat piše: mag. Tilka Jamnik

Predstavljamo nekaj mladinskih knjig in zbirk, ki slovensko kulturno dediščino predstavljajo praviloma celovito in poglobljeno, obenem pa se poskušajo približati sprejemanju mladih bralcev oz. bralcev, ki pod vplivom interneta berejo drugače. Te knjige so praviloma kombinacija leposlovnega in poučnega branja; bolj ali manj bogato opremljene z ilustracijami in fotografijami, z različnimi »povezavami«, tudi internetnimi. Slovenska kulturna dediščina je ena od stvari, za katero si želimo, da bi jo mladi dojeli in usvojili (razumeli in ponotranjili); pa naj bo v obliki stripa, leposlovno-poučne slikanice z močno čustveno noto, družinskega izletniškega vodnika ... Nicholas Carr, »neumorni kritik revolucije informacijske tehnologije«, nas v svoji knjigi Plitvine: kako internet spreminja naš način razmišljanja, branja in pomnjenja opozarja, da internet sicer omogoča takojšen dostop do neskočne količine informacij, po katerih je preprosto iskati, vendar gre za raztreseno brskanje, ki je privlačno, a onemogoča globoko razumevanje in pomnjenje, kot ga doživimo pri "poglobljenem branju" tiskane knjige. Pod vplivom interneta oz. kot plod njegove pogoste uporabe možgani večine sodobnih (ne le mladih!) bralcev pričakujejo, da bodo informacije tudi v natisnjenih knjigah dojemali tako, kakor jih razporeja splet. Zdi se, da je strip nekako soroden »hitro premikajočemu se toku koščkov« na internetu, zato tudi tolikšna produkcija stripov v zadnjem času, vse od ponatisov kakovostnih in priljubljenih starejših stripov do nastanka novih in priredb integralnih besedil v stripe. Zato začnimo z zbirko stripov Hribci kremeniti Marjana Mančka (Forum, 2011), ki so bili v devetdesetih letih objavljeni v treh knjižicah, tokrat pa jim je avtor dodal še štiri nove zgodbe. Spremni nagovor zagotavlja, da »skozi duhovite peripetije praslovanske družine Hribcev spoznavamo vsakdanje življenje v času, ko so ljudje živeli v jamah in odkrivali zakone narave«. V resnici so to mojstrsko izpeljane zgodbe, ki prav v obliki stripov po eni strani »ujamejo« tako begajočo pozornost ljudi v praskupnosti, ki so morali biti ves čas na preži zaradi različnih sporočil iz okolja, po drugi strani pa »kulturno dediščino iz pradavnine« približajo dojemljivosti sodobnih bralcev, njihovi begajoči pozornosti. Knjiga Matjaža Bertonclja O škofu, mostu in starem gradu: tri loške pripovedke o starih časih v sliki (Loški muzej, 2010) pa želi mladim bralcem približati košček iz bogate kulturne dediščine Škofje Loke in okolice. Vse tri pripovedke (Škofjeloški grb, Kamniti most in Srednji stolp) so brezhibno predstavljene v stripovskem mediju, dodana pa jim je tudi krajša, z informacijami bogata spremna beseda o zgodovini Škofje Loke. Knjiga bo nedvomno dobro služila muzejski pedagogiki, pa tudi vsem, ki se želijo na hitro seznaniti z najbolj značilnimi škofjeloškimi pripovedkami. Za primerjavo opozorimo na zbirko Lojzeta Zupanca Kamniti most (Muzejsko društvo, 2010), novo izdajo razlagalnih pripovedk iz Škofje Loke in okolice (prvič je izšla leta 1964, ponatis leta 1973). Žal so barvne in tudi številnejše ilustracije akademske slikarke Maje Šubic nadomestile prvotne črno-bele ilustracije Gvida Birolla, ki jih je v tej izdaji le predstavil umetnostni zgodovinar Dušan Koman. Etnologinja in doktorica literarnih znanosti dr. Marija Stanonik je prispevala strokovno ovrednotenje dela, etnologinja Mojca Ferle pa je prispevala Zupancevo biografijo in bibliografijo. Gre torej za dragoceno strokovno in spominsko izdajo, poglobljeno in zaokroženo, toda bolj »muzejsko« kot pa (vsaj takoj na prvi pogled) privlačno za mladega bralca. Na internetu nas povezave vodijo od ene informacije, slike, videoposnetka, spletne strani ... do drugih. Na podoben način, se zdi, sta v tiskani obliki zgrajena družinska izletniška vodnika Irene Cerar Pravljične poti Slovenije (Sidarta, 2007) in Pravljične poti v zgodovino (Sidarta, 2009). Vsaka knjiga zase učinkuje kot nekakšno spletišče, ki združuje leposlov74-75 | februar–marec 2012

no in informacijsko branje, ilustracije, fotografije ipd., z vrsto povezav – tj. s spremnimi besedami, s seznami zemljevidov, virov in literature. Z vsem tem aparatom oba vodnika nudita vrsto spodbud za nadaljnje branje, za samostojno raziskovanje, nadaljnje učenje in potepanje. Lahko torej »deskamo« po vsem ponujenem gradivu, ki je sodobno strukturirano in zelo privlačno oblikovano. Pomembno je tudi, da sta izletniška vodnika namenjena družinam; spodbujata pismenost in spoznavanje slovenske dediščine pri vseh družinskih članih skozi izletnikovanje. Podobno sta zasnovani dve zbirki, ki predstavljata slovensko kulturno dediščino mladim: to sta zbirka Ali veš? založbe Karantanija in zbirka Čarobni jantar založbe Viharnik. S podobnim konceptom (kombinacija leposlovnega in poučnega gradiva), toda z manj enotami v vsaki knjigi, z manj slikovnega gradiva in z manj spodbudami oz. povezavami v smislu »hiperpovezav«. Medtem ko je v zbirki Ali veš? zadnja knjiga Zgodb z naših gradov, Skrivnosti grajskih zidov, izšla leta 2009, pa v zbirki Čarobni jantar izhajajo novi naslovi. Naj omenimo dve knjižici, ki ju je napisala Sonja Pucer in ilustrirala Barbara Koblar: Kraški trojčki (2009) ter Teši, teši in kozolec si postavi (2011). Knjiga Veronika z Malega gradu: kamniške povedke in pravljice (Matična knjižnica Kamnik, 2009) pa je poglobljena izdaja ljudskih pripovedi s kamniškega konca, z ilustracijami Kostje Gatnika, ki je obenem dostopna tudi na internetu, kar bralcem v resnici omogoča interaktivnost. Knjiga je prvič izšla že pred več kot desetimi leti, leta 2009 je izšla prenovljena in dopolnjena izdaja, prav tako pa se ves čas dopolnjuje, posodablja in bogati z vedno novimi spodbudami in povezavami njena »izdaja« na www.kamniskaveronika.net. Za konec pa se dotaknimo nove izdaje mladinskega romana Bratovščina Sinjega galeba Toneta Seliškarja (Mladinska knjiga, 2011). Gre za slovensko literarno dediščino, največkrat ponatisnjeno temeljno besedilo slovenske mladinske literature (23 ponatisov!), ki je dalo tudi ime zbirki mladinskih knjig, ki je še danes živa. Ta izdaja je ponatis besedila iz leta 1936. Znano je namreč, da je po vojni pisatelj prvotno besedilo za drugo objavo precej popravil in ga tako prilagodil spremenjenim družbenim razmeram (o tem v spremni besedi Petra Svetina). Vprašanje je, ali jo bo to naredilo bolj komunikativno, podaljšalo njeno življenje in prisotnost med mladimi bralci. Zagotovo pa so jim dobrodošle jezikovne posodobitve, ki jih je prispevala in razložila Slavica Remškar. Še bolj pa je knjiga privlačna zaradi ilustracij Matjaža Schmidta ki zaključujejo njegov življenjski opus (o tem pa Pavle Učakar) To so črno-bele risbe, nekatere še skice, zdaj monumentalne, zdaj skorajda »gibljive« kot na TV. V celoti je nova izdaja Bratovščine Sinjega galeba dragoceno založniško dejanje. Zanimivo je tudi, kako pri založbi Mladinska knjiga spodbujajo mlade bralce: zagotavljajo, da jim branje knjige v primerjavi z računalniškimi igrami lahko nudi »pravo pustolovščino«, podobno tej, ki je uspela dvanajstletnikom iz bratovščine Sinjega galeba. Druščinska zgodba v novi izdaji je najstnikom zagotovo privlačno branje. Z nekaj dodatnimi vprašanji oz. pogovorom med vrstniki in z mentorji je najbrž deležna tudi njihovega poglobljenega branja. Toda bistveno je, da zgodba o pogumu, drznosti, tovarištvu in sočutju praviloma pritegne marsikaterega (mladega) bralca stran od vsakodnevnih plitvin ... in v globine ... 34


Mladinsko branje Trinajst razlogov Jay Asher

prevod: Neža Božič Mladinska knjiga, zbirka Odisej, 2011, t. v., 263 str., 24,94 €

Mladinski roman Trinajst razloJay Asher gov je prvenec ameriškega pisatelja Jaya Asherja. Ko se Clay vrne iz šole, pred vrati najde paket in v njem kasete, ki jih je posnela njegova pred kratkim umrla sošolka Hana. Hana je, preden se je ubila, na kasete posnela razloge za svoj samomor in škatla s kasetami naj bi potovala do vseh ljudi, ki so jo prizadeli oziroma ji niso znali (zmogli) pomagati. Clay posluša kasete in sledi Hanini pripovedi, da bi izvedel, s čim jo je prizadel, predvsem pa da bi bolje razumel njeno dejanje. Spretno napisan roman, ki govori o tem, da nikoli ne vemo, kako bodo naše besede in dejanja vplivali na druge. Toplo priporočamo v branje. > Majda Peklaj

Smaragdni atlas John Stephens

prevod: Anny Rechberger Videotop, 2011, m. v., 341 str., 15,90 €

Smaragdni atlas je avtorjev prvi izlet v pisateljske vode. Stephens sicer že ima izkušnje z malo drugačnim pisanjem – kot scenarist (in tudi kot izvršni producent) je sodeloval pri uspešnih nanizankah Midve z mamo, O.C. in Opravljivka. Sedaj pa je najstniško družinske prigode romantičnih dram zamenjal s čistokrvno mladinsko fantazijo. Smaragdni atlas, prva knjiga trilogije Knjige začetka, spominja na serijo Zgodbe iz Narnije in prve knjige Harryja Potterja, preden so te z odraščanjem junakov zašle v zrelejše in temačnejše vode. Osrednji junaki so trije otroci, Kate, Michael in Emma, ki se že desetletje selijo od ene sirotišnice do druge, dokler ne pristanejo v nenavadnem zavetišču. Tam v skrivni sobi najdejo knjigo, ki jih posrka na magično pustolovščino v svet pravljičnih bitij. Toda pustolovščina prinaša vrsto nevarnosti tako za njih kot za naš svet, pri tem pa jih žene še vprašanje, ali so njihovi starši morda še živi. Vznemirljiva in napeta čarobna pripoved z mnogimi preobrati je priporočljivo branje za mlade ljubitelje fantazijskih knjig. > Aleš Cimprič

Kruto maščevanje Suzanne Collins

Jennifer Lawrence kot Katniss

prevod: Kristina Dečman in Lidija Cerk Koleda, zbirka Igre lakote, 2011, t. v., 408 str., 32,90 €

Drugi del trilogije Igre lakote se začne neposredno po Areni smrti. V postapokaliptični V Ameriki konec marca izide filmska distopični prihodnoadaptacija 1. dela Iger lakote sti, kjer je ozemlje tedanjih ZDA razdeljeno na dvanajst okrožij in vodilni Kapitol, namreč vsako leto organizirajo tako imenovane Igre lakote, televizijsko resničnostno oddajo, kjer v vsakem okrožju izžrebajo fanta in dekle med dvanajstim in osemnajstim letom starosti, da se v areni na prostem spopadejo na življenje in smrt. Zadnja zmagovalka je na koncu postala šestnajstletna Katniss Everdeen iz najrevnejšega okrožja, njena odločnost in pogum ter dejstvo, da ji je v težkih razmerah uspelo ohraniti človečnost, pa jo naredi za ljubljenko občinstva. Okrevanje po dramatičnih dogodkih pa je prekinjeno, saj je njeno kljubovanje in zmaga, za razliko od načrtov scenaristov oddaje, v okrožjih sprožilo tajna uporniška gibanja, ki so si Katniss postavili za svoj simbol. Kapitol tako kazensko organizira novo igro zatrtja in v areno se morajo vrniti vsi bivši zmagovalci … > Aleš Cimprič


Knjige za otroke in mladino

Renate Rugelj

Čiruli za Sarino srečo; Žiga, kisla kumarica

Gospod Filodendron Andrej Rozman Roza ilustracije: Ana Košir Miš, 2011, t. v., 35 str., 23,95 €, JAK

Jasna Markuš ilustracije: Simon Sanda Pivec, zbirka Jurka Burka in mlade brihte, 2011, t. v., 71 in 67 str., 13,90 € (vsaka)

V štirih duhovitih (in navdihujoče ilustriranih) zgodbicah spoznamo prikupnega, dobrodušnega in rahlo zmedenega naslovnega junaka. Čeravno ni posebej bister in iznajdljiv in ga občasno muči tudi pozabljivost, je sreča vedno na njegovi strani. Če vas zanima, kako jablana opomni gospoda Filodendrona, da je čas za obiranje, zakaj v vtičnico ni pametno zabijati žebljev, kaj se skriva v zrcalcu in kako je v resnici videti morje, je to prava knjiga za vas. Z veščo situacijsko roko je vsestranski ustvarjalec Andrej Rozman Roza vsakdanje zgodbe obarval s pridihom komičnosti in jih zapisal z »gibkim in živahnim jezikom«, ki je primeren tako za začetniške bralce kot tudi za tiste malo bolj izkušene.

Nekega dne, ko je bil Žiga še posebej slabe volje, ker zaradi nevihte ni mogel igrati računalniških igric niti gledati televizije, ga je obiskala nenavadna čarovnica. Hudomušna čaribaba Jurka Burka s svojimi čarovnijami pomaga nadebudnim šolarjem in šolarkam pri reševanju težav s starši, z okolico in tudi s samim sabo. Žigu vrne veselje do družabnih igric s straši in sestrico, deklici Sari pa pokaže, da zunanja lepota ni najpomembnejša vrednota. Zabavni in poučni zgodbici sta del zbirke in na koncu prinašata še kup vprašanj za pogovarjanje in premišljevanje.

Skrivnost stoletnega vetra

Kako so videli svet

Žiga X. Gombač Mladika, zbirka Kompanjoni, 2011, t. v., 190 str., 21,90 €, JAK

Lucija in Damijan Stepančič Miš, 2011, t. v., 95 str., 25,95 €, JAK

Tudi četrta knjiga iz zbirke Kompanjoni, ki jo piše ustvarjalni mladinski pisatelj, radijski urednik in poznavalic glasbe Žige X. Gombača, podobno kot njene predhodnice (Jastrebov let, Risova bratovščina in Polnočna zajeda) prinaša napeto branje in divje pustolovščine mladih junakov. Je pa celo še za korak drznejša, saj niha tudi v času in prostoru. Odpelje nas v še neodkrito zgodovinsko mesto, katerega prebivalci so vešči izdelave izjemno čvrstega jekla, ki zanima tudi sosede in … bitka je neizogibna. Na čigavi strani pa bo skrivnostni stoletni veter? Po avtorjevih besedah je ta knjiga »srečanje danes z včeraj, je meddimenzijsko letenje in lebdenje, je usoda, in, ja, je tudi ljubezen«.

Kratke in poučne zgodovinske zgodbice z duhovitimi ilustracijami mladega bralca peljejo od davnih prednikov, ki še niso vedeli, da je Zemlja okrogla, prek prvih raziskovanj sveta, odkritja Amerike do nastankov zemljevidov in prvih resnih potovanj. Spoznamo zgodbe velikih izumiteljev od Kopernika, Galileja, Newtona, učenjakov in popotnikov, kot sta Darwin in Livingstone, pa tudi pisatelja Julesa Verna, ki je bil prepričan, da je svet mogoče obpluti v osemdesetih dneh. Ustvarjalni avtorski tandem nas v šestinštiridesetih zgodbicah varno vodi od prvih legend o nastanku sveta do pravih vesoljskih poletov in mladim nadobudnežem ponuja veliko snovi v nadaljnje razmišljanje.

Za lahko noč

Slikopesmi Milena Mileva Blažić Rokus Klett, 2011, t. v., 87 str., 17,50 €

Ela Peroci ilustracije: Ančka Gošnik Godec Mladinska knjiga, zbirka Sončnica, 2011, t. v., 287 str., 29,95 €

Knjiga, še bolj pa način branja, doživlja danes veliko preobrazb, od klasične papirnate bukve, do e-formata in raznosmernega branja. Medij se spreminja, problem (ne)branja med mladimi pa ostaja. Avtorici, slikarka in oblikovalka ter strokovnjakinja za mladinsko književnost, predlagata domiselno rešitev: spoj besedne forme in likovne govorice na nov, igriv način. Ideja daleč presega navadne ilustracije, saj je besedilo neločljivo povezano s sliko. Vsaka od 36 pesmi priljubljenih slovenskih avtoric in avtorjev je doživela »slikovno preoblikovanje«, primerno za ljubitelje poezije vseh starosti. > Ana Geršak

Starši se zavedamo, da je branje pravljic največja naložba v otrokovo prihodnost, in veseli smo vsake zbirke zgodb, ki otrokom lepša spalne rituale, hkrati pa pomaga razvijati jezikovne sposobnosti, bogati besedišče in prinaša dragocene izkušnje. Šesti, razširjeni ponatis pravljic Ele Peroci (1922–2001), ki so prvič izšle pred skoraj petdesetimi leti, je v začetku februarja počastil tudi devetdeseto obletnico rojstva priljubljene mladinske pisateljice in prinaša odlično ilustriran venček petdesetih klasičnih zgodb, ki so primerne tako za lahko noč kot za lep dan.

74-75 | februar–marec 2012

36


Sherlock gospod Krok; Najroker gospod Krok Frank Rodgers prevod: Mateja Črv Sužnik Zala, 2011, t. v., 48 str., 14,97 € (vsaka)

Priljubljeni škotski pisatelj in ilustrator se je podpisal že pod več kot šestdeset otroških knjig, pričujoči bogato ilustrirani izdaji pa sta njegov prvi prevod v slovenščino. V zgodbicah spoznamo gospoda Kroka, srečnega krokodila, ki si enkrat nadvse želi postati slavni rokerski zvezdnik, spet drugič pa se zgleduje po priljubljenem detektivu Sherlocku. Imenitne in zabavne zgodbe za otroke, ki so ravno začeli uživati v branju.

Kje pa ti živiš? Živa Deu in Bara Kolenc ilustracije: Damijan Stepančič Rokus Klett, 2010, t. v., 44 str., 18,90 €

V lepo ilustrirani knjigi, ki je dobitnica priznanja zlata hruška 2011 (v kategoriji izvirna slovenska mladinska poučna knjiga), z navihanim dečkom Nejcem spoznavamo hišo, najbolj običajno človekovo bivališče. Nejcu je seveda drevesna hišica ljubša, a kmalu spozna prednosti doma, v katerem živi njegova družina, kjer je varen in zaščiten pred snegom in mrazom in kjer se dobro počuti, domači pa ga imajo radi.

Pripovedujeva oba Darinka Kozinc Educa, 2011, t. v., 15 str., 20 €

Kot že naslov pove, gre za nekoliko drugačne pravljice, ki jih lahko sooblikujejo tudi otroci, saj puščajo prosto pot njihovi ustvarjalnosti. Tako otroci bolj zbrano poslušajo zgodbo in sami vplivajo na njen razplet. V knjigi sta sredi zgodbe prazni dve strani, kjer lahko otroci svojo različico tudi zapišejo. Ali bo mišek Silvo pomagal stari miški in kaj bo naredil skobec Marijan, je tako prepuščeno tudi otroški domišljiji.

Otroci in moda Anej Sam ilustracije: Tina Perko Jasa, 2011, t. v., 95 str.

Pred nami je prenovljena in dopolnjena izdaja knjige Tudi otroci se oblačijo, ki v štirih pravljičnih in lepo ilustriranih poglavjih na zelo svojevrsten način starše in otroke pouči o oblačilih, zgodovini oblačenja ter o pravljični modi in ohranjanju narave. Oblačenje je gotovo pomembna sestavina našega življenja, vendar je treba še posebej otrokom nežno in rahločutno pokazati razlike med udobnimi in modnimi oblačili.

Tisoč in ena noč prevod: Anja Kokalj Morfem, 2011, t. v., 173 str., 29,90 €

Vsi poznamo legendo o lepi Šeherezadi, ki je sultanu noč za nočjo pripovedovala napete zgodbe, ki so ga odvrnile od zlobnega maščevanja zaradi ženske nezvestobe. V prelepi ilustrirani izdaji je poleg Šeherezade zbranih še osemnajst tradicionalnih pravljic, ki imajo svoje korenine v staroperzijskem ljudskem slovstvu, arabski in indijski folklori in literaturi. Ljubezenska, zgodovinska in fantazijska tematika bo bralce popeljala v orientalsko mistično okolje, kjer se resnični kraji in ljudje zlivajo v bogate večplastne pripovedi. Očarljivo.


Knjiga in moje življenje piše: Matjaž Pikalo

Pobralo nas bo, pa če bomo brali ali ne – ampak, če nas bo že pobralo, naj nas pobere vsaj z orožjem v rokah, torej s knjigo! Med minulimi božičnimi prazniki sem še četrtič v življenju prebral Bobre. Vzroka za to sta vsaj dva – poleg tega, da je knjiga dobra: prijatelju in pesniku Alešu Debeljaku sem za njegov petdeseti rojstni dan poklonil let z balonom. Ko smo leteli nad Barjem, sva omenila znamenito Jalnovo trilogijo. Vzhičena nad letom in pokrajino, kamor je pisatelj umestil povest, sva si po vzoru koliščarskih junakov nemudoma nadela ustrezna vzdevka, jaz pa sem sklenil knjigo ponovno prebrati. Drugi vzrok pa je ta, da lahko, šele odkar živim v Ljubljani, prepoznavam točke, kjer se Bobri dogajajo: Šišenski hrib, kamor je hodil na videnja Ostrorogi Jelen in kjer sem – vsaj tako si domišljam – našel drevo, na katero je plezal, Rožno dolino, kjer si je postavil svoje, največje kolišče v Barju in kjer tudi danes stojijo najmogočnejše hiše, Grajski hrib, kjer se je utaboril »črni« vsiljivec z juga Jazon, pa Brezovico, Notranje in Vnanje Gorice, kjer vse se je razlivalo Veliko jezero in kjer so se podili drevaki, pa Bevke, od koder je doma naš balonar, ki nam je po srečnem pristanku podelil balonarski naziv, kot veleva tradicija, in ki ga dobiš po pokrajini, nad katero letiš – torej »barjanski«. Skratka, Bobre sem trikrat prebral že kot otrok. Pravzaprav sem po trikrat prebral vsako knjigo, ki me je navdušila do te mere: trilogijo o Vinetuju, Finžgarjevo epopejo v dveh delih Pod svobodnim soncem, pa še kakšno. Zaradi obsedenega, vedno vnovičnega prebiranja knjig, ki sem jih že prebral, ali pa tistih, ki sem jih šele na novo odkrival, sem sicer zamudil marsikatero dogodivščino, ki so jo doživeli moji prijatelji. Sem pa zato z junaki knjig, mojimi književnimi prijatelji, doživljal njihove dogodivščine in usode – z njimi sem zmagoval in izgubljal, se rojeval in umiral, ljubil in sovražil … Najlepša izkušnja z branjem pa se mi je zgodila, ko sem sinu, ki je imel takrat deset let, od božiča do velike noči vsak večer bral Gospodarja prstanov. Poleg Bobrov sem v zadnjem času prebral še Marquezovo avtobiografijo Živim, da pripovedujem, čeprav nisem pisateljev navijač. Mogoče to še bom. Skozi Sto let samote se na primer sploh nisem mogel pregristi do konca. Po drugi strani pa se je avtobiografija na nekaterih mestih zdela dolgočasna prijateljici, ki mi jo je posodila. Pri spoznavanju njegovega življenja me je zelo presenetilo, koliko je Gabo bral! Knjige je požiral, tako jih je bil lačen. To me je spomnilo na Aleša – tudi je on ves čas, odkar ga poznam, nenasiten bralec. Ko ugotovim, kako strastni bralci so nekateri, mi postane kar malo žal, da v življenju nisem

Matjaž Pikalo

bral ali da ne berem še več tudi jaz. Pa čeprav sem poleg Gabita po cehovski dolžnosti prebral obe do zdaj izdani knjigi Andreja Predina, nepogrešljiv zame pa je postal tudi Hendrix. Terapevt, ne kitarist … Zmeraj bolj mi je namreč jasno, da vseh knjig, ki bi jih želel prebrati, ne bom mogel prebrati, niti ne bom mogel vseh, ki bi jih rad napisal, napisati. Upam, da jih bom prebral in napisal ravno prav. Tolažim se, da mi je lahko pri branju v pomoč priročnik Tisoč in ena knjiga, ki jih morate prebrati, preden boste umrli, na katerega sem naletel pred dnevi. Dobil sem tudi nasvet, kako tehnično rešiti težavo, wkje vse te knjige nabaviti – s spleta naj si jih naložim na ajped, tisto napravo, podobno glinasti plošči, pa je. Na hitro sem izračunal, da bi za to, da bi jih prebral, potreboval dvajset let let – ob predpostavki, da bi vsak teden prebral vsaj eno knjigo. Poleg tega sem kakšno tudi že prebral in imam malce prednosti. Torej bi mogoče še šlo – zadnji čas je, da začnem. Manj ambiciozen načrt pa bi lahko vključeval knjige, iz katerih naslovov je sestavljena popevka, ki sem jo oni dan slišal po avtoradiu. Takole nekako gre: Sonce vzhaja, zahaja, vojna in mir, pod svobodnim soncem severni sij … Mogoče bi pa za začetek prebral »le« Vojno in mir? Ne vem, zakaj pišem ravno o branju – mogoče zato, ker sem bil najprej bralec, šele potem sem postal pisatelj. Branje je postalo moj poklic preden je to postalo pisanje. Branje se mi zdi ravno tako pomembno kot pisanje. Brez bralcev ne bi bilo pisateljev, čeprav marsikateri med nami pravi, da piše za sebe. Še več – da tudi bere le sebe. Razmišljam, da bi brez pisanja mogoče še lahko živel, mogoče bi živel celo laže, brez branja pa ne. Če na primer berem dobro knjigo, komaj čakam, da grem domov, da bom lahko z branjem nadaljeval. Po tem jo tudi prepoznam. Pa tudi – pogosto me sprašujejo o branju in o knjigi, ki naj bi bila zaradi številnih drugih medijev ogrožena. Pomembno se mi zdi, da pisatelji navdušujemo za branje otroke, ki bodo mogoče nekoč naši zvesti bralci in si bodo širili obzorja. Vem, da je vzpodbujanje branja donkihotsko početje. Ravno zato sem o branju sestavil tole parafrazo: Pobralo nas bo, pa če bomo brali ali ne – ampak če nas bo že pobralo, naj nas pobere vsaj z orožjem v rokah, torej s knjigo! Matjaž Pikalo je koroški pesnik in pisatelj, piše tudi gledališke in televizijske igre, publicistična dela in knjige za otroke. Nedavno je pri založbi MK izšel njegov novi roman Dežela Angelov (glej str. 9).



Bukla, št. 74-75