Issuu on Google+

Brezplačna revija o dobrih knjigah.

leto 7/št. 65 maj 2011 www.bukla.si Ker zgodbe navdihujejo ...

Portret: Mojca Kumerdej, Knjigi meseca dr. Mance Košir, Primož Suhodolčan o knjigah v svojem življenju

S knjigo nisi nikoli sam!

Kreativno pisanje tako in drugače

Naslednja številka Bukle izide 8. junija 2011.


Leto7/številka 65, maj 2011 Natisnili smo: 30.000 izvodov. IZDAJATELJ UMco, d. d., Leskoškova 12, 1000 Ljubljana Telefon: (01) 520 18 39, Faks: (01) 520 18 40 bukla-urednistvo@umco.si ISSN: 1854-3359

Povej mi, kje kupuješ knjige, in povem ti, kakšna knjigarna je to

UREDNIŠTVO in PISCI Odgovorni urednik: dr. Samo Rugelj Kreativna urednica: Renate Štrucl Pomočnik urednika: Jure Preglau Jezikovni pregled: Tine Logar Pisci: Ana Geršak, Majda Peklaj, Daniela Preglau, Jure Preglau, Samo Rugelj, Renate Štrucl, Matic Večko Gostujoči pisci: Sašo Dolenc, Majda Kne, Manca Košir, Ida Mlakar, Mitja Rotovnik, Primož Suhodolčan Gostujoči pisci v BukliPlus: Andrej Blatnik, Maša Ogrizek, Žiga Valetič OBLIKA in PRIPRAVA Oblikovanje in prelom: Jure Preglau Grafična priprava za tisk in tisk: Schwarz, d. o. o., Ljubljana Fotografija na naslovnici: iStockphoto OGLASNO TRŽENJE Renate Štrucl Telefon: (01) 520 18 31, GSM: 041/670 666 Brez pisnega dovoljenja izdaja­telja je vsaka javna priobči­tev, predelava ali uporaba vsebi­ne prepovedana. Vse pravice pridržane! Pisci in kolumnisti izražajo svoja mnenja in ne nujno mnenja uredništva.

LEGENDA KRATIC m. v. – mehka vezava t. v. – trda vezava pt. v. – poltrda vezava

100

100

95

95

75 100

75 100

95

95

25 75

25 75

5

5

0 25

0 25

5

0

Izdajo Bukle je sofinancirala Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

BUKLA_LOGO

20. avgust 2007 16:13:58

www.bukla.si

www.premiera.si

foto: Igor Modic

Samo Rugelj razmišlja

5 0

Invazija elektronskih knjig, o kateri je bilo v zadnjem letu tudi na straneh naše revije prelitega nekaj črnila, bo seveda tako ali drugače vplivala tudi na obstoječe knjigarne. Te so v zadnjih petih letih na naših tleh doživele kar lep in pester razvoj, zato je morda smiselno, da pogledamo, kakšne tipe knjigarn lahko danes srečamo pri nas. Naredil sem svojo razdelitev, ki je videti takole: 1. Splošne knjigarne: to so knjigarne, ki ponujajo obsežen in uravnotežen nabor knjig različnih založnikov in vsebin. Takih knjigarn je pri nas razmeroma malo, med najbolj reprezentativne predstavnike pa seveda sodijo ljubljanski in mariborski Konzorcij (v štajerski prestolnici imenovan Mestna knjigarna Maribor), Modrijanova knjigarna v Ljubljani, pa tudi knjigarna Libris v Kopru. 2. Založniške knjigarne: to so knjigarne, v katerih prevladujejo knjige založbe, ki upravlja to knjigarno (knjigarne) in za katero je lastna knjigarna (ali več njih) pomembna prodajna pot za lastne knjige. Slovenija je sploh značilna po tem, da veliko knjigarn upravljajo založbe, zato se intenzivnost navzočnosti lastnih knjig bolj ali manj pozna povsod. Med klasične predstavnike založniških knjigarn sodi veriga Felix (ki je posebna po tem, da gre pri njih za t. i. franšizni sistem delovanja, kar pomeni, da so knjigarne na neki način oddane v najem), do neke mere tudi knjigarna Celjske Mohorjeve založbe, knjigarna Sanje v Ljubljani, knjigarna Beletrina in knjigarna Kres pod gradom (ki združuje tudi značilnosti specializirane knjigarne, glej naprej). 3. Knjigarne in papirnice: to so knjigarne, ki imajo kot pomemben del svojega prodajnega programa tudi druge izdelke, od papirne galantarije do šolskih potrebščin itn. Tovrstne knjigarne so pri nas prevladovale pred letom 1990, dodatna prodajna ponudba je pogosto predstavljala osnovo za stabilno poslovanje knjigarne. Sedaj je ta tip knjigarne tu in tam še ohranjen v prodajni mreži DZS, ponekod tudi pri Mladinski knjigi. 4. Specializirane knjigarne: to so knjigarne, ki ponujajo knjige s posameznega vsebinskega področja (denimo knjigarne v muzejih, gledališčih, galerijah), npr. filmska knjigarna Kinodvora, Striparnica Buch, knjigarne z duhovno literaturo (Slomškove knjigarne, OM Šiva Ezoterika) ali pa knjigarne za določene starostne skupine (že prej omenjena knjigarna Kres pod gradom). Sem bi lahko prišteli tudi knjižno ponudbo v kakih specializiranih trgovinah, denimo športnih, kjer so na voljo planinski in pohodniški vodniki. 5. Tujejezične knjigarne: čeprav redko zastopane, so tudi pri nas navzoče knjigarne, ki imajo težišče na tujih knjigah. Takšna je, denimo, privlačna knjigarnica Behemot v Stari Ljubljani in ljubljanski Oxford Center. Velja pripomniti, da se tudi nekatere knjigarne prej naštetih zvrsti pri svojem prodajnem programu v zadnjih letih bolj kot poprej obračajo proti tujim, predvsem angleškim knjigam (denimo Felix in Konzorcij), tako da lahko sedaj v že kar nekaj knjigarnah dobimo spodobno in raznovrstno ponudbo tujih knjig. 3

6. Impulzivne knjigarne: to so večja stojala ali police z žepnimi knjigami ali pa knjigami za otroke, ki se nahajajo v hipermarketih, na bencinskih črpalkah, v bolnišnicah itn., kjer si lahko mimogrede, brez resnega namena in vnaprejšnjega razmišljanja izberemo kako knjigo iz tovrstne aktualne knjižne ponudbe. Ta tip knjigarn se je močno razmahnil v zadnjih petih letih in po nekaterih podatkih je tovrstnih knjigarniških mest v Sloveniji že več kot osemsto. 7. Neprofitne knjigarne: to so knjigarne, ki so bolj dopolnilna dejavnost posameznih institucij, denimo knjigarna Azil (ki je knjigarna ZRC SAZU), potem univerzitetne knjigarne itn. Temeljni namen teh knjigarn je ponudba knjižnih naslovov, ki se navezujejo na določeno javno institucijo, pogosto pa te knjigarne svojo ponudbo širijo še na druge naslove z enakega tematskega področja, zato so to delno tudi specializirane knjigarne. 8. Antikvariati: tudi teh je v zadnjih letih po Sloveniji zraslo kar nekaj, v njih pa so pretežno na voljo stare knjige. Nekateri antikvariati svojo ponudbo dopolnjujejo tudi s prodajo specifičnih novih knjig, po svoji osnovni ponudbi pa se antikvariati po navadi razlikujejo glede na osebne preference upravitelja antikvariata. 10. Klubske knjigarne: to so knjigarne, v katerih so na voljo samo specifični, klubski knjižni naslovi, po navadi po znižanih cenah (v zameno za članstvo), včasih se temu pridružijo še kake dodatne, posebej za člane kluba izdane knjige. V Sloveniji je v tem smislu seveda najbolj znan Svet knjige s svojimi knjigarnami, druge založbe so v tem pogledu manj navzoče. 9. Spletne knjigarne: Tudi spletne knjigarne bi lahko razvrstili v podobne kategorije kot zidane knjigarne, vendar jih zazdaj vse skupaj uvrščamo v eno kategorijo. Skoraj vsaka večja založba že ima tudi svojo spletno knjigarno, poleg tega imamo tudi splošno spletno knjigarno, nekaj specializiranih spletnih knjigarn, na spletu obstajajo tudi antikvariati, imamo knjigarno, ki trži samo elektronske različice sicer omejenega nabora knjig, tako da lahko rečemo, da se slovensko knjigotrštvo tudi spletno lepo razvija. Seveda mnoge knjigarne spadajo v več zgoraj naštetih tipov. Dolgo časa smo v Sloveniji pogrešali v tujini že uveljavljen koncept knjigarne s kavarno, sedaj smo v novomeškem Felixu (v pred kratkim odprti Qlandiji) dobili tudi to. V tujini knjigarne kombinirajo z marsičem, recimo s prodajo DVD-jev in mobilnih telefonov ter s turističnimi poslovalnicami (recimo francoski Fnac), saj se zavedajo, da knjigarna na dolgi rok lahko živi le, če (p)ostane prostor druženja in preživljanja (prostega) časa, ki mu potem, v sproščenem ambientu, laže sledi tudi nakup knjig. Vsekakor pa pričujoči pregled kaže, da je slovenska knjigarniška pokrajina že precej raznolika in da vas tudi v Sloveniji knjige čakajo za vse več vogali. 65 | maj 2011


Tuje leposlovje

Samo Rugelj

Za kar sem živel Joyce Carol Oates

prevod: Jana Lavtižar Učila, 2011, t. v., 603 str., 39,90 €

Joyce Carol Oates (1938) je ameriška pisateljica, s svojimi več kot petdesetimi romani znana po produktivnosti in delavnosti (»vsak dan delam od 8h zjutraj do 1h ponoči!«), večkrat nominirana za Pulitzerjevo nagrado (tudi za pričujoči roman) in že dolgo časa v širšem naboru za Nobelovo nagrado, ki pa je v slovenščini za sedaj nismo kaj dosti (s) poznali, saj je bil dozdaj (leta 1989) preveden le njen roman Oni (sicer njeno tretjo delo, ki je izšlo dvajset let poprej). Obsežni roman Za kar sem živel iz leta 1994 je kompleksno delo z Jeromom Corcoranom »Corkyjem« v svojem osrčju, mačističnim, instinktivnim, kompluzivnim Ircem, ki je pri enajstih letih edina priča nerazjasnjenega umora svojega očeta (»Spomni se, kaj si videl,« ga neuspešno nagovarjajo preiskovalci), da bi pred zahvalnim dnevom dobrih trideset let kasneje, leta 1992, doživel klimaks svojega življenja, ki ga v živahnem in pikantnem jeziku in neustavljivem ritmu na razne konce napenjajo njegovi nepremičninski posli, pastorka, ki mu želi sporočiti nekaj pomembnega, bivša žena, ki mu spet prekriža pot, ljubimka, za katero misli, da se bo ločila od svojega vse manj pokretnega moža in se poročila z njim, neusahljivi libido, ki mu preprečuje racionalno razmišljanje, in vrtoglavi vsakodnevni tempo na hlapih alkohola, ki vse skupaj združuje v strupeno kombinacijo. Branje za vse, ki jih zanimajo veliki sodobni ameriški romani.

Pankrtka iz Karoline Dorothy Allison

prevod: Suzana Tratnik Škuc, zbirka Lambda, 2010, m. v., 320 str., 18 €

Avtobiografsko zasnovani roman ameriške pisateljice (1949), sicer antropologinje, v katerem opisuje otroštvo v petdesetih letih v Karolini, ko jo je najstniška mati rodila kot nezakonsko, se kasneje poročila, dobila še eno hčerko, potem pa, ko se ji je mož ponesrečil, naletela na tipa, ki se je nad prvoosebno pripovedovalko (v romanu ji je ime Ruth Anne, kličejo pa jo Bone) začel izživljati, jo na skrivaj mučiti, pretepati in tudi spolno zlorabljati. Realističen opis materializiranih demonov, ki jih je »Ruth Anne« kasneje lahko razbila samo z zatekanjem v izmišljanje fantastičnih grozljivih zgodb s sadistično seksualnimi podtoni ter s pomočjo tet in stricev, ki so ji v življenje zopet vrnili trdno jedro. > Renate Štrucl

Izpovedi maske Jukio Mišima

prevod: Andrej Zavrl in Peter J. Vojvoda Škuc, zbirka Lambda, 2010, m. v., 178 str., 18 €

Drugi roman Jukia Mišime (1925–1970) iz leta 1949, s katerim je ta vsestranski japonski umetnik (pesnik, igralec, filmski režiser itn.), ki je prvo zgodbo objavil že pri šestnajstih letih, zaslovel, je večinoma avtobiografsko delo o mladeniču, ki se že v rani mladosti zave svoje istospolne usmerjenosti in jo brezkompromisno ter natančno in občutljivo, hkrati pa tudi ironično analizira in raziskuje tudi prek sklicevanja na zahodnjaški kulturni (homoseksualni) kanon, denimo na Michelangela, Wilda in Prousta, s čimer si je ta roman prislužil status literarne klasike. Mišima je bil kot mladec šibkega telesa, pri tridesetih letih pa je začel negovati kult možatosti, poročil se je in imel otroke, njegova homoseksualnost je bila predmet mnogih polemik, ustanovil je zasebno vojsko, s katero je skušal obvarovati tradicionalne japonske vrednote, ko pa je brez učinka (če odštejemo posmehovanje) leta 1970 napadel tokijski sedež japonskega poveljstva samoobrambnih sil in tam zadržal generala, mu ni preostalo drugega, kot da je izvedel ritualni samomor.


Solar

Ian McEwan prevod: Miriam Drev Mladinska knjiga, zbirka Roman, 2011, t. v., 421 str., 32,96 €

Ian McEwan

Najnovejši roman Iana McEvana, enega izmed angleških literarnih prvoligašev (nazadnje so bili pri nas prevedeni njegovi Pokora, Amsterdam, Sobota in Na obali Chesil), je duhovito in družbeno aktualno delo, saj se ukvarja tako s problematiko globalnega segrevanja kot z iskanjem učinkovite alternativne energije. Glavni junak je Nobelov nagrajenec za fiziko Michael Beard, nepopravljivi ženskar, ki je zapravil še svoj peti zakon,

hkrati pa se je s svojo kariero znašel v slepi ulici. Vse se spremeni, ko mu po naključju pod roke pridejo znanstveni zapisi nesrečno umrlega kolega. Ti obljubljajo preobrat ne samo pri Beardu, temveč tudi na svetovnem nivoju, pri splošnem pojmovanju učinkovite rabe obnovljive energije. Beard zajaha tega konja in si prisvoji kolegova znanstvena odkritja, vrtinec njegovih dogodivščin z ženskami ter tveganih vlaganj v še nepreverjeno zeleno energijo pa ga pripelje v povsem nove, celo zanj še neznane situacije.

Mož s kovčkom Luigi Pirandello

prevod: Tea Štoka Študentska založba, zbirka Beletrina, 2010, t. v., 615 str., 49 €

Luigi Pirandello

Pirandello (1867–1936) seveda velja za enega najpomembnejših italijanskih dramatikov, dobro znan je tudi pri nas, poleg tega pa gre tudi za pomembnega pisatelja, čigar novele tvorijo osrednji del njegovega pripovedništva. V obsežnem izboru, ki prinaša približno četrtino vsega njegovega novelističnega opusa (60 novel od 244, ki jih je zbral pod naslovom Novele za eno leto), napisanega v več kot štiridesetletnem obdobju od 1894 pa do 1936, so najpogostejša tema družinske, zakonske in ljubezenske zgodbe, ki lahko le s te-

žavo upajo na srečen konec oziroma razrešitev. Ženske imajo v teh zgodbah pogosto središčno vlogo. Kot ugotavlja prevajalka in avtorica spremne besede Tea Štoka, so po navadi v težjih situacijah, se »ne poročijo z moškim, ki so ga ljubile in ga bodo morda še naprej ljubile, in čeprav so bolne in izdane, prevarane, dahnejo tik pred smrtjo 'ne' in nato umrejo«. Moški pa so večinoma množica pasivnih in domišljavih osebkov, ki jim življenje po navadi prvim nastavi prepreko, ob katero se bodo nedvomno spotaknili. Pirandello se je pri svojem pisanju naslanjal na razne literarne smeri in zglede (Kafka, Woolf, Proust) ter je ustvaril sedaj že klasično kratko prozo.


Tuje leposlovje Molitev za Katarino Horovitz Arnošt Lustig

prevod: Nives Vidrih Cankarjeva založba, zbirka Moderni klasiki, 2011, t. v., 134 str., 22,95 €

Lustig (1926–2011), je češki klasik, znan kot monotematski pisatelj problematike židovskih usod in holokavsta, ki je bil med vojno deportiran v Terezin, potem pa bil tudi v Auschwitzu in Buchenwaldu. Po vojni je opravljal delo novinarja, ob sovjetski invaziji na Češkoslovaško pa je emigiral v Ameriko ter bil s svojim opusom kasneje tudi kandidat za Nobelovo nagrado. S pričujočim delom, »napisanim v eni noči« (leta 1964, leto kasneje ga je pri-

Arnoš Lustig

redil za televizijski film), se prvič predstavlja slovenskim bralcem. V njem virtuozno poveže dva resnična dogodka iz druge svetovne vojne: prvi je bil pretveza skupine nacistov, da bodo dvajseterico bogatih židovskih podjetnikov v zameno za velik denar spravili v Ameriko, oziroma jih zamenjali za nemške vojake; drugi pa je bil svojevrstni upor prelepe plesalke Katarine Horovitz, ki je obvezno slačenje pred celico smrti spremenila v striptiz, potem pa zaprepadenemu nemškemu častniku izmaknila pištolo, in ga ustrelila v trebuh. »Skozi to slačilnico jih je šlo že na tisoče in stotisoče ljudi, ki so bili ubogljivi kot ovce, in nikoli se ni zgodilo nič podobnega.« Oda človeški naivnosti in pogumu. > Samo Rugelj

Pornograf John McGahern prevod: Maja Novak Modrijan, 2011, t. v., 278 str., 25,10 €

Pred dobrim letom smo v romanu Med ženami, ki je avtorjevo najbolj znano delo, lahko prvič resno, v slovenščini, spoznali tega mojstra irskega pripovedništva. Tokrat ista založba na police postavlja njegov roman iz osemdesetih let. Tridesetletni glavni junak Michael živi v Dublinu, piše pornografska besedila in ima neobvezno seksualno razmerje s starejšo Josephine, ki zanosi. »Mladenič« seveda ni navdušen nad tem, da bi obdržal otroka ali ohranil razmerje z njegovo materjo, se pa hkrati iskreno in poglobljeno sooča z umiranjem svoje tete. Poleg političnega utripa so v roman značilno vpeti tudi utrinki irskega podeželja. > Renate Štrucl

Brezdelne misli brezdelnega človeka Jerome Klapka Jerome prevod: Matjaž Kotnik Hiša knjig, 2011, t. v., 193 str., 26,90 €

Britanskega pisatelja in humorista (1859– 1927) Slovenci že zelo dobro poznamo po številnih duhovitih delih (denimo Trije možje v čolnu, da o psu niti ne govorimo, Trije možje se klatijo ali Dnevnik romanja). Brezdelne misli brezdelnega človeka je po vrsti njegovo drugo izdano delo (1886), v katerem so zbrani zabavni eseji. Avtor v njih razmišlja o pomanjkanju, zaljubljenosti, potrtosti, vremenu, otrocih, jedači in pijači ter o drugih življenjskih temah. V svojem značilnem slogu, prepojenem z ironijo, poda prenekatero življenjsko resnico, ki je veljala tako pred več kot sto dvajsetimi leti in velja še danes. > Jure Preglau


Avtobiografije Nekakšna avtobiografija

Božji odred Paddy Doyle

prevod: Uroš Kalčič Modrijan, 2011, m. v., 207 str., 27,90 €

Akira Kurosawa

prevod: Katarina Jerin UMco, zbirka Modra Premiera, 2010, t. v., 279 str., 24,90 € Akira Kurosawa leta 1951

Nedavno smo praznovali stoletnico rojstva japonskega režiserja Akire Kurosawe (1910–1998), velikana filmske umetnosti in ustvarjalca legendarnih filmov, kot so Rašomon, Skrita trdnjava, Sedem samurajev, Telesna straža, in mnogih drugih. Pričujoča Nekakšna avtobiografija predstavlja dragoceno spremljevalno gradivo njegovemu filmskemu delu, predvsem k začetku njegovega filmskega opusa, ko še ni

Paddy Doyle

bil mednarodno znan, hkrati pa se bere kot dobra literatura. Skoznjo avtor razgrinja pripoved svojega življenja, ki je včasih polna humorja, spet drugič ganljiva, na trenutke tragična, bralcu pa ponuja neprecenljiv vpogled v dejavnike, ki so vplivali na dojemanje sveta enega največjih mojstrov režiserskega poklica. Morda najbolj dragoceno spoznanje ob knjigi pa je to, da enemu od največjih režiserjev vseh časov ni bilo prav nič podarjenega, ampak si je svoje večno mesto v zgodovini svetovnega filma izklesal sam, z izjemnim garanjem, predanostjo in neugasljivim žarom, ki ga je napajala brezmejna ljubezen do pripovedovanja filmskih zgodb. > Matic Večko

Vpogled v življenje sirot in vzgojo otrok za samostanskimi zidovi smo dobili že s filmoma Sestre magdalenke in Pesem za razcapanca. Irski avtor (1951), med drugim tudi prvi dobitnik nagrade Christyja Browna za književnost, nas v avtobiografski pripovedi znova popelje v irske vzgojne ustanove, ki so bile v rokah katoliških nun. Malemu Paddyju je mati umrla za rakom, oče pa se je kmalu zatem obesil. Knjiga opisuje šest let njegovega življenja, od prihoda v sirotišnico (star je bil

štiri leta), kjer je doživel najtršo katoliško »vzgojo« (pretepanje, zapiranje v temne prostore in tudi spolno zlorabo), do številnih bolnišnic, kamor so ga poslali, ker niso znali razvozlati njegovega šepanja. V bolnišnicah je bil priča številnim smrtim in pozneje so ga tudi večkrat operirali na možganih, a njegove nevrološke motnje, ki mu je povzročala krče v nogah, še posebej stopalih, niso znali odpraviti. Avtor vseeno ohranja svojevrstni optimizem in poskuša najtežje trenutke svojega otroštva pokazati na kar se da veder način, kljub temu pa gre za pretresljivo zgodbo, ki so jo še do nedavna, vsaj v neki meri, doživeli številni irski otroci. > Jure Preglau

Ljubezen in izgnanstvo

Isaac Bashevis Singer prevod: Primož Trobevšek Modrijan, zbirka Poteze, 2011, t. v., 392 str., 34,90 €

Isaac Bashevis Singer

Zbirka Poteze, ki streže z literarno navdahnjenimi memoari, si je utrdila status odkrivanja v tujini že klasičnih, pri nas pa spregledanih tovrstnih knjižnih naslovov. Tudi Ljubezen in izgnanstvo nobelovca Isaaca Bashevisa Singerja (1902– 1991) iz leta 1984 je eden od takih. Singer, ki je literarno Nobelovo nagrado prejel leta 1978 (pri nas so, denimo, prevedeni njegovi romani Rodovina Mu-

škat, Čarovnik iz Lublina, nazadnje pa Mešuge), je pisatelj, ki je morda najbolje poosebljal izjemno zapleteni notranji svet jidiš govorečih vzhodnoevropskih Judov. Vseeno pa pri Ljubezni in izgnanstvu, v kateri Singer pokrije svoje življenje do sredine tridesetih let, ne gre za kako suho in strokovno avtobiografijo, saj njegovo pisanje kar poka od življenja, ki ga je začel v družini hadidskega rabina, se v razmišljanju relativno hitro odmaknil od tradicionalnega judovstva, potem pa, ko se je dalo, odšel v Ameriko, se tam ustalil in ustvaril svoj literarni opus. > Samo Rugelj 7

65 | maj 2011


Slovensko Skrivnost strica Janeza/ El secreto del tío Iánez

Slovenske kratke zgodbe med koncem ene in začetkom druge vojne

Alejandro Briner in Andrej Rot Celjska Mohorjeva družba, 2011, m. v., 216+222 str., 32 €

Dvojezični roman, napisan v slovenščini in španščini (natančneje kastiljščini), sta skupaj pisala argentinski pisatelj slovenskega porekla Alejandro Briner in novinar, prevajalec, pisatelj in pedagog Andrej Rot. Njun cilj je bil (poleg zgodbe same) spojiti in preplesti dve kulturi, dva jezika, in, ne nazadnje, tudi dva literarna sloga. Roman prinaša zgodbo mladega Slovenca Antona Medena, ki se odpravi za svojimi sanjami v Urugvaj, a pristane v Buenos Airesu. Tam si ustvari življenje in družino, vendar nikdar ne pozabi svojih korenin, na kar ga v svojih pismih opominja tudi njegov ljubi stric Janez. > Daniela Preglau

izbrala in uredila: Lado Kralj in Peter Scherber Celjska Mohorjeva družba, 2010, m. v., 467 str., 33 €

Antologija slovenskih kratkih zgodb med obema svetovnima vojnama v izboru literarnega komparativista, teatrologa in pisatelja dr. Lada Kralja ter nemškega literarnega zgodovinarja, prevajalca in slovenista dr. Petra Scherberja predstavlja izbor 36 pisateljev in pisateljic, od katerih je vsak predstavljen z zanj najbolj reprezentativno zgodbo. Med avtorji najdemo uveljavljena imena, kot so npr. Bartol, Grum, Kosmač, Kosovel, Voranc, kakor tudi mnogo drugih ustvarjalcev, ki so bili pozneje – večinoma zaradi »ideološke neustreznosti« –

Sedem David Benjamin Študentska založba, zbirka Žepna Beletrina, 2011, m. v., 313 str., 16 €

Doktor arheologije po smrti žene zapade v depresijo, in ko se nekega dne le odpravi od doma, sreča psihoterapevtko Barbaro, ki mu predlaga zdravljenje z regresijo (vračanje v pretekla življenja s pomočjo hipnoze). Kljub njegovemu razumskemu odporu začneta s terapijami, dokler ne pade v vrtinec nenavadnih, skrivnostnih in nevarnih dogodkov. Kakšna je povezava med nacistično Nemčijo in renesančno Francijo, med Hitlerjem in Nostradamusom? To je le eno od vprašanj napetega romana, pisanega v stilu Dana Browna, skrivnostnega kot sam avtor, sicer Slovenec, ki se je skril pod psevdonim David Benjamin. > Daniela Preglau

Njeni tujci

Žareti upanje Manca Košir Pivec, 2011, m. v., 237 str., 18 €

Sonja Merljak Zdovc Miš, 2011, t. v., 368 str., 28,95 €

Kolumne, ki so zajete v tej knjigi, so izhajale obdobju 2009–2010, torej v času, ko so se dodobra zatisnile čeljusti krize, ki je ovila naš planet. V obdobju, ki za marsikoga predstavlja tudi pravo črno noč duha in je hkrati neusmiljeno razkrilo razpoke v družbenem in duhovnem ustroju naše civilizacije, Mancino pisanje predstavlja drobne žarke svetlobe. Široko tematsko pahljačo, ki je zajeta v knjigi, namreč preseva pozitivna energija, saj se tudi Mancine najbolj kritične misli iztečejo v pozitivne zaključke. Idejno prejo, ki drsi skozi njeno zadnjo knjigo, pa najbolje povzame pregovor, ki ga Manca zapiše v sklepu: »Ko se dovolj stemni, lahko vidiš zvezde.« > Matic Večko

Sonja Merljak Zdovc

Novinarka, publicistka in docentka na FDV-ju je svoj literarni prvenec Dekle kot Tisa o ljubezni med Madžarom in Slovenko, ki se umakne pred dvema nevarnostma, fantom, za katerega je izvedela, da je narkoman, in vojno v Sloveniji, napisala že pred leti, leta 2008 pa je pri založbi Miš izšel tudi v knjižni obliki. Sedaj je tu njeno drugo literarno delo, ki neko drugo Slovenko, študentko, tudi postavlja v mednarodni kontekst, natančneje v Ameriko, kamor pride Nina v prvih dneh septembra 2001 študirat. Za sabo vleče ljubezensko

Jedci trupel Tomaž Letnar Litera, zbirka Piramida, 2011, t. v., 145 str., 22 €

Po zbirki kratkih zgodb Pes iskalec ali Evangelij po Tomažu (2003) je tokrat izšel še romaneskni prvenec scenarista Tomaža Letnarja. Na otoku nekje na Jadranu sta dva moška – Arne, ki čaka in dočaka smrt drugega moškega in opazuje, kdaj in kako bo truplo razpadlo oz. katera od živali ga bo bolj načela, in Arne, novinar, ki je to truplo. Ob prebiranju novinarjeve beležnice se nam razkrije njuna življenjska zgodba. Roman o razumevanju, lahko bi morda rekli celo analiza sodobne družbe, v katerem avtor s cinizmom govori o tistem, kar gledamo, in o tistem, kar res vidimo. > Majda Peklaj 65 | maj 2011

zamolčani. Osnovno vodilo pri sestavi izbora je bila, poleg tematske zanimivosti, estetske dognanosti ter družbene aktualnosti v času nastanka, predvsem kakovost. Zgodbe so razporejene strogo po časovnem zaporedju, tako da sledijo letu objave in pokrivajo čas med letoma 1917 in 1941. Na ta način zarisujejo svojevrstno literarno zgodovino relevantnih tem, od grozot prve svetovne vojne in trpljenja primorskih Slovencev do gospodarske krize in eksistencialne stiske na pragu druge svetovne vojne. Knjiga vsebuje tudi obsežne biografske in bibliografske podatke o avtorjih, ki jih je zbral Martin Grum. > Ana Geršak

8

zgodbo s tujcem, Italijanom Gianmarcom, poročenim in z otrokom, s katerim sta se zaobljubila, da bosta po njeni vrnitvi zaživela skupaj, pred njo pa je vživljanje v novo okolje ameriškega talilnega lonca, ki mu usodni 11. september nekaj dni po prihodu da še novo dimenzijo. Vzdrževanje ljubezenskega razmerja na daljavo in svojevrstna asimilacija med Američane tako Nino postavi pred nove osebne preizkušnje, iz katerih bo izšla drugačna, zrelejša in odločnejša. Kot je na zavihek zapisal Marko Crnkovič: »Roman o dozorevanju v prelomnem času globalnega svetovnega zla.« > Samo Rugelj


Portret: Mojca Kumerdej Temna snov Mojca Kumerdej

Študentska založba, zbirka Beletrina, 2011, t. v., 165 str., 25 €

Kumerdejeva ni ena tistih avtoric, ki serijsko objavljajo dela v razmiku enega leta ali manj. Njene zgodbe zorijo počasi in pustijo velik pečat. To so opazili številni kritiki in leta 2006 je bila nagrajena s Kristalom vilenica. Opazili pa so jo tudi v tujini in večkrat je gostovala zunaj meja Slovenije (denimo na literarnem festivalu Cuirt v irskem mestu Galway). Prvenec Krst nad Triglavom (2001) je neke vrste postmodernistična novela, v kateri spoznamo Janka Pretnarja, povprečnega moškega poznih srednjih let, ki živi blizu Blejskega jezera in stagnira v državni službi, kar mu po malem, a vztrajno, očita žena Malči. Vse dokler nekega dne Janko ne izgine. Ko žena, sosedi in kriminalisti že obupajo, da bi ga našli,

Jure Preglau

se naenkrat pojavi na obali jezera ves spremenjen. Govori le še v verzih (natančneje v laškem enajstercu, v katerem je Prešeren napisal tudi Krst pri Savici) in preroško napoveduje druge čase, ko bodo na Zemljo prišla bitja iz vesolja. Zgodba se tako vije po robu znanstvene fantastike, ki pa ga vendar nikoli konkretno ne prestopi. Zato pa se to zgodi v kakšni od zgodb iz zbirke Fragma (2003), kjer Kumerdejeva ponekod preide meje verjetnega (denimo v najdaljši zgodbi zbirke z naslovom Moj najdražji). V Fragmi avtorica udari tudi s svojim najmočnejšim orožjem, to je empatičnim vživljanjem v glavne like, ki bralca zgrabijo in ga potegnejo v – večkrat precej ekscesne – zgodbe. Kumerdejeva ne pozna tabujev in v Fragmi smo priča utopitvi otroka, ki je mati načrtno ne prepreči (Pod gladino), umoru matere (Roka), kastraciji, hedonizmu, samomoru itn. V Temni snovi Kumerdejeva nadaljuje in nadgrajuje kratko prozo Fragme. Sledimo pestri paleti od znanstvenofantastičnih zgodb (Jeternik, Božič s Hirošijem) prek kritike kapitalzma (Siromaki) in represije državnega sistema (Program nacionalne obnove) do mračnih zgodb, v katerih avtorica izpostavi človekove najtemnejše vzgibe (Vanda, Zdaj spita …, Včasih Mihael molči). A če zgodbe v bralcu lahko vzbudijo občutke nelagodja in tesnobe, ravnovesje vzpo-

Mojca Kumerdej (1964), pisateljica in publicistka, je do sedaj objavila tri dela. Najprej je opozorila nase s prvencem Krst nad Triglavom, nato pa je zablestela z zbirko kratkih zgodb Fragma, ki je požela veliko pozitivnih kritik. Pred kratkim je izšla nova zbirka z naslovom Temna snov. Njene kratke zgodbe so bile prevedene že v številne jezike in bile objavljene v dveh antologijah slovenske kratke proze. stavita cinizem in pretanjeni humor. Avtorico pa krasi tudi izdelan pripovedni slog, saj daje občutek, da je vsaka beseda postavljena načrtovano, z občutkom in da je treba besedilo brati pozorno, saj nikoli ne veš, kje najdeš sporočila, ki jih spretno vtke v dogajanje. Zaradi vsega tega lahko Kumerdejevo mirno vključimo v družbo največjih domačih mojstric kratkih zgodb.


Iz slovenske zgodovine Ognjeni ruj; Zelena solza Ivan Sivec ICO, zbirka Slovenska zgodovina, 2011, t. v., 320; 336 str., 32,10 € (vsaka)

Sivec (1949), »pisec stotih knjig« in eden najbolj branih slovenskih pisateljev, se je po Ivan Sivec karantanski trilogiji s svojo neizmerno produktivnostjo lotil še ene slovenske zgodovinske zgodbe z mednarodnim kontekstom. Dvodelni roman nas postavi pred družbenozgodovinsko stvarnost, v kateri se je leta 1914 začela prva svetovna vojna, kasneje pa tudi soška fronta (ki je bila kljub svoji brezčasni aktualnosti pri nas relativno malo literarizirana, v zadnjih letih nasploh prevladujejo pričevanjska dela iz tistega obdobja), potem pa v vojno vihro pahne mladca iz kraške družine Jakopin, Josipa, ki zadnjo noč pred odhodom uspe osvojiti svojo simpatijo Judito, ob tem pa ji pod srcem pusti tudi spomin, in Davorina, ki se je v vojnem kaosu obstrelil kar sam, bil poslan pred naglo vojaško sodišče, kjer so ga že skoraj obsodili na smrt kot dezerterja, potem pa ga je avstrijski častnik Karl von Weiss prepoznal kot podobnega svojemu slovenskemu sošolcu (Josipu) iz kadetnice. Zgodovinska dejstva, kot so preboj pri Kobaridu, zavzetje Piave, propad Avstro-Ogrske itn., so v tem obsežnem romanu po Sivčevo zavita v napeto in čustveno literarno pripoved in obogatena tudi z mnogimi dokumentarnimi fotografijami iz tistega časa. > Samo Rugelj

Krik mačehe Borut Rutar Mohorjeva Celovec, 2011, t. v., 230 str., 28 €

Člani protifašistične organizacije TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka) so v želji, da bi se uprli rasističnemu režimu na območju, ki ga je po prvi svetovni vojni zasedla Italija, skovali načrt, kako bi se znebili italijanskega diktatorja Mussolinija. Tako so 22. septembra 1938, ko je Mussolini obiskal Kobarid, načrtovali atentat, ki pa ni bil nikoli izveden. Atentatorju, mlademu Francu Kavsu, ki naj bi z bombo okrog pasu skočil v diktatorjev avtomobil in izvedel samomorilski napad, je to namreč preprečila njegova mačeha. Avtor je v knjigo vključil številne dokumente in pričevanja, ki razkrivajo kompleksno delovanje TIGR-a in načrtovanje atentata, ki bi lahko, če bi bil uspešno izveden, korenito spremenil zgodovino. > Jure Preglau

Sejem akademske knjige Liber.ac Sejem akademske knjige Liber.ac je zasnovan kot tridnevna javna prireditev s spremljevalnim programom, s katerim se v slovenskem prostoru vzpostavlja nov tip knjižnega sejma, ki povezuje različne izvajalce s področja izdajanja, promocije in distribucije akademske knjige. V Sloveniji letno izide več kot tisoč znanstvenih publikacij, ki najdejo svoje mesto tudi na policah najuglednejših svetovnih knjižnic, medtem ko v domači javnosti neredko ostajajo prezrte. Liber.ac želi opozoriti na raznolikost in visoko kakovost slovenske znanstvene produkcije, izpostaviti razvojne možnosti in potrebe, predvsem pa približati akademsko knjigo čim širši zainteresirani javnosti. Na sejmu bo sodelovalo več kot trideset razstavljavcev iz vse Slovenije, spremljal pa ga bo pester kulturni program, ki bo letos potekal pod naslovom Romanski stari novi svet. Obiskovalcem bodo med drugim na voljo plesne in gledališke predstave, literarni recitali, ogledi filmskih projekcij, brezplačne delavnice za otroke in odrasle, razstave idr. Potekale bodo tudi okrogle mize na teme, kot so elektronska knjiga v akademskem založništvu, prevajanje romanskih književnosti v slovenski jezik ter vloga sociologije kot razumevajoče discipline. Osrednja gostja sejma bo Mojca Širok, ki bo spregovorila o svojih knjigah in širši javnosti predstavila fenomen, poimenovan Berlusconi. Več o samem programu si lahko preberete na spletni strani Filozofske fakultete www.ff.uni-lj.si (zavihek založba in knjigarna). Sejem, ki ga organizira Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani in je v preteklem letu požel velik uspeh, se bo tudi letos odvijal v Foersterjevem vrtu za Filozofsko fakulteto v Ljubljani, v dneh od 24. do 26. maja 2011. Vljudno vabljeni!


Poezija

Ana Geršak

Drevo življenja Miroslav Košuta Mladika, 2011, m. v., 188 str., 23 €

Mavrična školjka Miroslav Košuta Celjska Mohorjeva družba, 2011, t. v., 137 str., 18 €

Kot poklon letošnjemu dobitniku Prešernove nagrade in v počastitev avtorjeve petinsedemdesetletnice sta izšli knjiga izbranih in novih pesmi Drevo življenja ter zbirka hudomušnih, znanih in neznanih štirivrstičnic Mavrična školjka. Zbirki se lepo dopolnjujeta, saj predstavljata raznoliko in domišljeno poetiko tržaškega pesnika, dramatika in prevajalca Miroslava Košute, njegov smisel tako za resno kot humorno poezijo ter njegovo razpetost med dva svetova in s tem med dve literarni tradiciji, slovensko in italijansko. Ko se je na začetku pesnikove kariere na Slovenskem pojavil intimizem kot nasprotje t. i. »kramparski poeziji«, je italijanska poezija s Pasolinijem na čelu krenila v smer družbenokritičnega angažmaja. Košuta je pisal oba tipa poezije, vendar angažiranih pesmi do danes ni vključeval v nobeno od svojih knjig. Nekaj jih najdemo v Drevesu življenja, kjer je predstavljen avtorjev izbor 120 pesmi, razporejenih v devet ciklov. V Mavrični školjki pa se besede zasučejo v igrivem, ironičnem ritmu, ki zna ne le zabavati, temveč tudi pošteno zbosti.

Otroštvo neba Franci Novak Mladinska knjiga, zbirka Prvenci, 2011, m. v., 99 str., 22,95 €

Franci Novak (1969), po izobrazbi likovni ustvarjalec in fotograf ter član umetniške skupine ST*ART, je pesmi začel pisati ob vnovičnem odkrivanju narave, zaznamovan z vračanjem naivnega, otroškega pogleda in z željo po spoznavanju sveta okrog sebe. Šest sklopov zbirke povezujejo tekoč ritem in prečiščene podobe, ki iz upodobitev narave počasi prehajajo v fragmente otroških spominov. Pesnik se je slogovno pilil na delavnicah kreativnega pisanja LUD Literature pod vodstvom Uroša Zupana, navdih pa je po lastnih besedah med drugim našel v glasbi islandske skupine Sigur Rós.

Rdeča luna prevod: Blažka Müller Pograjc, Mojca Medvedšek, Jasmina Markič Sodobnost International, zbirka Svetovna lirika, 2011, t. v., 136 str., 19,90 €

Antologija se s poezijo devetih pesnikov in pesnice sprehodi skozi tri obdobja sodobne brazilske poezije in predstavlja raznolike poetike njenih najvidnejših ustvarjalcev. V prvo obdobje sodijo pesniki, ki so začeli pisati po koncu druge svetovne vojne ter prepletali avantgardo, modernizem in tradicijo. Predstavniki drugega obdobja, pretežno intelektualci, so raziskovali meje jezika in metaforičnega izražanja, medtem ko je tretja, najmlajša generacija utrla pot postmodernizmu. Knjiga nudi celovit vpogled v liriko dežele, ki je pri nas še zmeraj terra incognita.

Narobe svet je tudi svet Tomaž Šalamun ilustracije: Ana Šalamun Buča, zbirka Slovenske slikanice, 2010, t. v., 28 str., 17 €

Eden plodovitejših slovenskih pesnikov, ki se je podpisal pod več kot trideset pesniških zbirk, je pred kratkim izdal novo knjigo, v kateri je zbranih nekaj šaljivih štirivrstičnic, pa tudi druge daljše rime, ki jih je grafično opremila njegova hči, ilustratorka Ana Šalamun, ki ima prepoznaven stil kolaža pisanih ilustracij, prilepljenih vzorčastih motivov, listov papirja in barvnih izrezkov. > Renate Štrucl

WWW.BUKLA.SI


Rubriko pripravlja:

Pobliski v prevode

tokrat piše Majda Kne Majda Kne

Biti (samo) knjigar, knjigarnar, trgovec s knjigami in kot povabljenec Društva slovenskih književnih prevajalcev pisati o prevodih pomeni nekaj zelo vznemirljivih dni. Biti vsak dan obdan z velikanskimi količinami knjig, z velikimi količinami dobrih knjig, s precejšnjimi količinami odlično prevedenih knjig, se spominjati prevajalskih vrhuncev iz preteklosti, mejnikov tako rekoč, biti prisilni hitrobralec, ki ve, h koliko knjigam bi se moral vrniti in jih brati »resno«, »normalno«, in ve tudi, da večini take pozornosti ne bo mogel nakloniti, biti pa povrhu še nekdo z ravno toliko prevajalskimi izkušnjami, da ve, kako strašno to lahko kdaj tudi je – kaj torej drugega kot popolnoma poljuben, naključen, neracionalen izbor! Krhko bivališče, Kaos, Duh diha, Dati besedo, Louis de Funes, Pogubljenje 3,14, Tristo parov oči, Vstop v gledališče ušes, Vi, ki naseljujete čas) uokvirjata predgovor Annie Gay Beseda in meso ter spremna beseda Roka Vevarja Novarina in oratoteologija. O avtorju, ki je v Sloveniji tako rekoč neznan, na zavihku knjige piše, da je vsestranska gledališka žival: igralec, režiser, dramatik, slikar, fotograf in pohodnik. Gledališče da je zanj mejno početje, ki mora biti nenehno na robovih, stičiščih in presekih umetnostnih izrazov. Izbrana besedila (in risbe) ga predstavljajo v večini njegovih vlog, v vseh, ki so povezane z jezikom. VRHUNSKO.

Mesto sanjajočih knjig Walter Moers prevod: Stana Anželj

Pred desetimi leti nas je Darko Dolinar razveselil s prevodom knjige o kapitanu Sinjedlakcu, ki je kot veličastno domiselna in zabavna zgodba z odločno pomočjo prevajalca postala legenda. Naslednje knjige, Rumo, se je lotila tokratna prevajalka, z rezultatom smo bili nekoliko manj zadovoljni, ampak to se tako ali tako rado zgodi: nekdo postavi standarde, in še posebno, če so tako visoki kot v tem primeru, mora naslednik, nadaljevalec, marsikatero pogoltniti. Tudi v tem prevodu so mesta, kjer je pozornost popustila tako prevajalki kot tistemu, ki je prevod pregledal, ampak v knjigi, kjer je treba biti pozoren na vsako ime, vsak namig, vsako konstrukcijo in dekonstrukcijo, pri tem pa se ves čas zavedati, da je treba zadovoljiti tako otroke, katerim je knjiga predvsem namenjena, še posebej pa sitne odrasle, ki smo vse te knjige bolj ali manj na skrivaj posvojili, čisto zaradi sebe, ne da bi se skrivali za vlogo roditelja, vzgojitelja, učitelja. Ker bi nekaj očarljivo šemastega, zafrkljivo groznega, smešno napetega, duhovitega, prisrčnega, in vse to v deželi knjig, kjer vlada jezik in slog. Prevod več kot ZELO DOBER.

Govori, spomin Vladimir Nabokov prevod: Breda Biščak

V prejšnjih dveh knjigah je bila pomembna stran prevajalske veščine tudi domiselnost, igrivost na čim bolj slovenski način, kar seveda zahteva poleg znanja in spretnosti tudi kar precej poguma (postati skoraj soavtor). V premlajeni avtobiografiji pa je naloga čisto druga: Suvereno, a čim bolj neopazno slediti besedilu. Prevajalec se torej ne sme ujeti v zanke približnosti, podobnosti, slovenskemu bralcu še posebne prijaznosti, kar je pri čisti beletristiki pogosto celo nujno, v tem primeru pa mora biti predvsem natančen, strog, tako rekoč puščobno dosleden. V ozadju pa popolnoma vešč avtorja, njegovega časa, kraja in sloga, okoliščin. V tem prevodu sem vse to našla. Ampak kako sem prišla do knjige, zakaj sem se odločila za branje? Ker mi je branje njegovih romanov predstavljalo težave in sem si od knjige obetala kakšno razjasnitev, pojasnilo, napotek. Pravzaprav še vedno ne vem, ali se je kaj od tega uresničilo, ker je postala in ostala pomembna kar ta knjiga. Kar je pošteno in prav. VRHUNSKO.

Govorjeno telo Valere Novarina prevod: Peter Petkovšek, Vladimir Pogačnik in Primož Vitez

Verjetno se sploh ne bi lotila branja, če avtor ne bi prišel v Ljubljano in ne bi poslušala, kako blestita avtor in eden od prevajalcev, Vladimir Pogačnik, vsak v svojem jeziku in slogu nastopanja oz. branja. Obojejezičnost. To imam res rada, tudi takrat, kadar enega od jezikov čisto nič ne razumem, kako šele, če imam vsaj nekaj možnosti za primerjavo in če je ta primerjava tako slikovita, kot je bila tokrat. Knjiga je bila torej nujna. Prav nič lahek opravek, tudi zaradi formata knjige, tiska in preloma, a vsestranski užitek zaradi (spet!) teme, sloga, jezika. Novarinajeva besedila (s privlačnimi naslovi kot Pred govorom,

Majda Kne je večdesetletna knjigarka, organizatorka in povezovalka literarnih prireditev, nekaj let poročevalka o knjigah (in drugih dogodkih s kulturnega področja) za nekatere časopise, revije, radio in internetno televizijo, priložnostna lektorica in samo toliko izletnica v prevajalski svet, da ve, kaj vse je zadaj. Izdala je dve knjigi pesmi, poezijo je objavljala v skoraj vseh slovenskih in nekaterih tujih literarnih revijah, zastopana pa je tudi v nekaj antologijah.

Za preglednejše vrednotenje prevodov so vpeljane kategorije: VRHUNSKI, ZELO DOBER, POVPREČEN, SLAB, NEUSTREZEN

65 | maj 2011

12


V zadnjih mesecih je izšlo nekaj zares izvrstnih stripov; tokrat predstavljamo izbor del, ki niso presežna le v likovnem, ampak tudi vsebinskem oz. literarnem smislu, če je pri stripu oboje sploh mogoče ločiti. Predstavitev začenjamo s prevodom temeljnega dela stripovske teorije, ki sta ga izdala Društvo za oživljanje zgodbe 2 koluta in Društvo za širjenje filmske kulture KINO!. Sledijo izdaje Stripburgerja/Foruma Ljubljana: trije romani v stripu priznanih tujih avtorjev in domači »bonbonček« za otroke.

avtor: Jakob K.

STRIP JE TU

Od teorije stripa do romana v stripu Besedilo: Maša Ogrizek

Knjigo Kako nastane strip Scotta McClouda, uveljavljenega stripovskega avtorja in teoretika, bi v jeziku oglasnih sporočil lahko poimenovali »štiri v enem«: risarski priročnik, teorija stripa, pregled temeljnih del in terminološki slovar. Skratka, nekakšen stripovski multipraktik. Struktura knjige je zaradi preglednosti nekoliko »učbeniška«, a to strogost rahljata avtorjev značilen humor in seveda stripovska izvedba. Čeprav je delo do neke mere priročnik, nikakor ni zbirka trikov oziroma obrtniških nasvetov; namesto tovrstnih bližnjic avtor ponuja poglobljeno analizo različnih pripovednih strategij – od dramaturgije in naracije stripa, njegovega kadriranja ter odnosa med besedo in podobami do zakonitosti posameznih stripovskih (pod)žanrov. McCloud, ki v tem stripovsko zasnovanem priročniku nastopa v (glavni) vlogi predavatelja, teorijo nenehno prepleta s prakso, pri čemer pogosto »citira« velikane stripa; vse reference so »pod črto« vestno zabeležene že sproti, na koncu pa so zbrane še v pregledni bibliografiji. Pomembna razsežnost prevoda je tudi vpeljevanje slovenskega strokovnega izrazoslovja, kar je še posebej dobrodošlo za pisce o stripih. Čeprav takšen analitičen pristop ni edini način raziskovanja stripovskih vesolij, je sistematičen pogled v drobovje stripa dragocen tako za avtorje kot za bralce in interprete stripov. Špeh, Zatreskan v Tino! avtorja Dava Cooperja je zabavno-trpka prvoosebna pripoved o travmatični ljubezensko-seksualni »epizodi« nekompatibilnega para: asocialnega, nevrotičnega slikarja Martina DeSeresa in prostodušne, samozavestne debeluške Tine. Delo je zasnovano kot strip v stripu, s čimer avtor spretno zariše časovno distanco med (preteklo) erotično avanturo in njenimi (sedanjimi) uničujočimi posledicami. Strip odlikujeta ostra (samo)ironija in razgiban jezik, ki se odlično prilega značajskim in social-

nim razlikam med osrednjima junakoma. Čeprav je težišče zgodbe na intimni ravni, ima strip tudi subverziven družbeni podton. V času zapovedanih oblik – ali bolje mer – lepote je seksualna obsedenost s »špehom« namreč nekaj nezaslišanega. M a t t h i a s Lehmann v romanu v stripu Ezekielove solze spretno prepleta zgodbo o Bette, mladi ustvarjalki stripov, in (kvazi)dokumentarno pripoved o nenavadnem gospodu Adelphiju, zapitem starejšem striparju, ki že osem let ustvarja svoje monumentalno delo. Okvir romana je porajajoča se ljubezen med Bette in Michelom, ta osrednji pripovedni tok pa se nenehno pretaka v Bettine dnevniške zapiske iz mladosti in v dokumentarni film o Adelphiju, ki ga po odlomkih gleda na videu. Prek svojih stripovskih alter egov Lehmann spregovori o (stran)poteh umetniškega ustvarjanja – o dvomih, socialni izoliranosti, težavah s služenjem denarja, o končnem občutku olajšanja in izpraznjenosti ... Obenem pa pretanjeno slika občutje izgube, ki potuhnjeno ždi in dolbe v nas, dokler se z njim ne soočimo. Lehmann nenehno »prekaplja« ne le med sedanjostjo in preteklostjo ter med različnimi pripovednimi ravnmi, ampak tudi med stvarnim in alegoričnim jezikom. Tako ob razgibani, z bizarnimi liki začinjeni zgodbi zavestno gradi občutek enigmatičnosti. Kdo je torej skrivnosti Ezekiel in zakaj tako neutolažljivo joka? Nemirno morje Helene KlakočarVukšić je avtobiografska pripoved, v kateri avtorica v obliki dnevniških zapisov zajame nekaj prelomnih let 13

svojega življenja. Zgodba se začne poleti leta 1991, ko družinsko jadranje po Jadranu nepričakovano »sovpade« z izbruhom vojne v domači državi, bivši Jugoslaviji, zaradi česar se brezskrben poletni oddih raztegne v negotovo, večletno nomadsko romanje – od Albanije, Grčije in Italije do Nizozemske. Čeprav se celotna zgodba dogaja zunaj neposrednega dometa vojne, se ta nenehno zajeda vanjo prek radijskih poročil, telefonskih pogovorov z domačimi, predvsem pa kot latentna negotovost in strah. To pa ne pomeni, da iz dela veje brezup. Nasprotno; iz njega pljuska neuničljivi vitalizem, ki se zrcali tako v pragmatičnih preživetvenih strategijah – na primer služenju denarja s slikanjem portretov na plaži – kot v vztrajnem upiranju malodušju, ki se napaja v večnem čakanju. Pripoved, ki jo avtorica podaja prek preproste, skicozne risbe, je večinoma prizemljena, le na koncu se povzpne v družbenokritično alegorijo, v kateri je svoboda postavljena za najvišjo, neodtujljivo vrednoto. Ali kot je zapisano na zavihku: »Nemirno morje je morda res nemirno, brezvetrje pa sploh ne pelje nikamor.« Živa sem! je prvi strip za otroke domačega avtorja Andreja Štularja. Glavna junakinja ni kaka klišejsko polikana roza deklina, ampak ekspresivno narisana radovedna deklica široko odprtih oči, s katerimi zvedavo opazuje svet in plete duhovito otroško metafiziko, ob kateri se bo nostalgično nasmehnil tudi marsikateri odrasli bralec. Glavna teza je, da so odrasli – z zelo redkimi izjemami – povsem druga vrsta, s katero je (za razliko od nezemljanov) nemogoče komunicirati. Znotraj so namreč votli, okrog pa jih obdaja zelo trda lupina; nenehno govorijo neumnosti, za zabavo pa se spotikajo ob kamen spotike. Živ pa je tudi Štularjev jezik; na prvi pogled je otroško preprost, a s posluhom za zvočno bližino in pomenske odtenke besed dela zabavne prevale. 65 | maj 2011


INTERVJU: DR. ANDREJ BLATNIK Pripravil: dr. Samo Rugelj

Andrej Blatnik je pisatelj, avtor nagrajenih in prevajanih kratkih zgodb in romanov. Je tudi dolgoletni urednik, ki se je v tej funkciji podpisal pod stotine izvirnih in domačih knjig. Zadnja leta je tudi predavatelj na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo na Filozofski fakulteti. Tokrat pa nas je zanimalo predvsem to, kakšni so, glede na njegove dvajsetletne izkušnje pisateljskega pedagoga, njegovi pogledi na učenje pisanja literature, torej kreativno oziroma umetniško pisanje v povezavi s slovenskim književnim prostorom.

»Edini pogoj, da postaneš pisatelj, je ta, da hočeš postati pisatelj!« Rugelj: Od izdaje zbornika Šola kreativnega pisanja, ki si ga takrat uredil, je minilo dobrih dvajset let. Knjiga je bila nekajkrat ponatisnjena in dopolnjena ter je pohod kreativnega, »umetniškega« pisanja napovedovala tudi pri nas. Kaj se je na tem področju zgodilo pri nas v dveh desetletjih in kaj se dogaja sedaj? Blatnik: Res je, za to knjigo je bilo veliko zanimanje že ob izidu, takoj se je prodalo prvih 1500 izvodov, in zanimanje je še zdaj, ko jo razprodano lahko dobite le še na Bolhi. Če sta leta 1990 pri njenem uspehu odločilno pomagali sla po novem in očaranost nad ameriškim kulturnim okoljem, ki se je v teh dvajsetih letih upravičeno iztekla, pa se je udomačevanje kreativnega pisanja potem nekoliko upočasnilo. Prirejali so različne delavnice z včasih bolj, včasih manj kompetentnimi voditelji, vendar je šele delavnica revije Literatura, ki bo letos že devetič, prinesla splošno prepoznavne rezultate: nekateri obiskovalci in zlasti obiskovalke teh delavnic so objavili opažene knjige (naj omenim samo Vesno Lemaić, Mirano Likar Bajželj, Katjo Perat, Veroniko Dintinjana, Karla Hmeljaka, lahko pa bi še celo vrsto drugih), drugi, zlasti kritičarke iz delavnice Urbana Vovka, so popestrili in izboljšali slovensko literarno polje. Imeti kreativno pisanje za nekakšen ameriški izmislek je postalo nekakšno vase zagledano trmoglavljenje. Vendar je tudi tradicionalno razumevanje literarnega polja še kar pri močeh in kreativno pisanje se na univerzitetni ravni še zmeraj poučuje le kot izbirni predmet na Fakulteti za humanistične študije v Kopru. Čeprav so tudi nekatere druge študijske smeri prevzele v svoje programe nekaj njegovih vsebin, so te bolj na čakalni listi oziroma rezervni klopi, sploh pa še čakamo na samostojen študij kreativnega pisanja na kateri od slovenskih univerz. Mimogrede: tisti kolegi iz drugih umetnostnih praks, ki govorijo o privilegiranosti književnosti v Sloveniji, se lahko tolažijo z dejstvom, da lahko v našem akademskem sistemu postanete redni profesor dramske igre, slikarstva, plesa, fotografije, oblikovanja zvoka in tako naprej, za pisanje pa umetniška izvolitev v 65 | maj 2011

akademski naziv še zmeraj ni mogoča, kar najbrž uteleša tudi simbolno zavzetje stališča, da pisati še zmeraj ni treba znati. Rugelj: Tudi dinamika izdajanja literature na to temo ni sledila v hudem tempu. Prvi resen scenaristični priročnik Zgodba, Roberta McKeeja, je izšel šele pred nekaj leti, klasika kreativnega pisanja Umetnost pripovedništva Johna Gardnerja šele pred nekaj tedni. Pred leti smo dobili bolj teoretično Retoriko pripovedne umetnosti. Kaj misliš, da je razlog za to? Je to res prepričanost, da se pisanja dejansko ni treba učiti? Blatnik: Seveda. Literarno smo Slovenci še zmeraj zelo tradicionalna družba in že sodobnejše literarne teme ali njihove sodobnejše obdelave nas zmedejo, kaj šele da bi se odrekli stoletnim prepričanjem o božanskem navdihu kot ne le osnovi, temveč tudi edinem potrebnem za pisanje. To se vrhunski literaturi niti ne pozna toliko kot naši splošni pismenosti: raven slovenskih pisnih izdelkov, od medijev do oglaševanja, je zelo poljubna, bolj odvisna od zavesti pišočega kot od splošno veljavnih standardov, posledično pa trpi tudi pisanje za izdelke kulturne industrije, torej recimo pisanje popularnih romanov, televizijskih nanizank in podobnega. Rugelj: Lani je izšel tvoj vademekum Pisanje kratke zgodbe. V njem pišeš, da se je le enkrat zgodilo, da si izdal knjigo avtorja, s katerim se nisi že vnaprej dogovoril, da jo boš izdal, da si bil torej običajno neposredno uredniško vključen že pri njeni zasnovi. Če se ozreš nazaj na četrt stoletja svojega urednikovanja, kakšni so klasični osnovni tipi formiranja slovenskega pisatelja v zadnjih desetletjih? Blatnik: Velikokrat ponovim, da je v Sloveniji edini pogoj za to, da nekdo postane pisatelj, le to, da hoče postati pisatelj. Ne obstaja nikakršen vstopni prag znanja ali nadarjenosti – če pišeš, boš slej ko prej tudi objavljal, in če objavljaš, slej ko prej prideš v kulturni obtok. Morda ne boš dobil Prešernove nagrade, prostor na knjižnični polici in morda tudi v kaki antologi14

dr. Andrej Blatnik

ji pa že. Nekaj zaslug za to, če res gre za zasluge, ima majhen prostor, nekaj pa tudi čas. Ko se je na drugih področjih človekovega delovanja vzpostavljala zahteva o stalnem izpopolnjevanju strokovnosti, se je pri umetnosti začelo obdobje čim večje raznolikosti (»anything goes« je bilo eno gesel postmodernizma), ki je pripeljalo do tega, da so kriteriji za kakovost postali vse bolj ohlapni oziroma vsaj subjektivni. Naraščanje števila vstopnih vrat v književnost, ki jih bo elektronsko založništvo odprlo do neskončnosti, je mejo med dobrim in slabim še bolj zameglilo. Če parafraziram Borgesa, ki je rekel »biti se pravi biti fotografiran«, danes velja: biti pisatelj se pravi biti fotografiran kot pisatelj. Rugelj: Zanimivo vprašanje na tem mestu je, kdo je sploh primeren in kompetenten za poučevanje pisanja pri nas. Ali gre tudi tu »anything goes«? Kako naj dober učenec po tvojem prepozna dobrega učitelja? Včasih je veljalo šaljivo pravilo, da pisanje uči tisti, ki sam ne zna dovolj dobro pisati … Blatnik: S športno primerjavo rečeno ni nujno, da je bil dober trener tudi dober igralec, in obratno, ni nujno, da iz dobrega igralca nastane dober trener. Prepričan pa sem, da mora učitelj imeti tudi sam veliko pisateljske izkušnje, proces mora poznati od znotraj. Tudi učitelji so seveda dobri in slabi, enako kot pisatelji. Razen tega pa ni vsak učitelj pravi za vsakega učenca in katerega izbrati, se učenec precej lažje odloči, če pozna in ceni učiteljevo delo. Razen strokovnega znanja pa učitelj potrebuje še nekaj psihološkega ali vsaj občutek za empatijo – znati mora zapustiti lastno poetiko in prisluhniti drugi. Rugelj: Mladinska knjiga je nedavno objavila natečaj Modra ptica »za roman za odrasle«, torej za komunikativno delo, ki naj bi, podobno kot letos roman Jelke Ovaska Severnica nad Olimpom, postalo spomladanska zvezda, kar pomeni, da bi bilo natisnjeno v vsaj 2000 izvodih. Gre torej za precej drugačen natečaj kot tisti Cankarjeve založbe izpred nekaj let, saj je, glede na predvideno tiskano naklado, ideja dobiti roman za širši krog bralcev. Kaj želite narediti s tovrstnim natečajem? Spodbuditi pisanje slovenske literature, ki se lahko tudi dobro prodaja?


Blatnik: Tako je. Cankarjeva založba je s svojim natečajem za »roman iz sodobnega življenja« skušala povečati pisanje družbeno ozaveščene literature, ki je je takrat primanjkovalo, danes je sicer nastaja več, vendar je deležna zadržkov literarnega polja in nezanimanja širšega bralnega kroga, kar bi potrebovalo nekaj sociološke, morda tudi psihoanalitske analize. Za tisti natečaj je nastalo nekaj romanov, ki so, poenostavljeno rečeno, vzpostavljali sodobno družbeno kritičnost: zmagovalni Andrej Skubic o potrošništvu, Vinko Möderndorfer o izpraznjenosti višjih slojev, Suzana Tratnik o marginaliziranosti določenih subkultur in tako dalje. Dandanes se zdi, da je vrhunskega pisanja kar dovolj, nekaj romanov, pesniških in proznih zbirk je vsako leto odličnih, drugo vprašanje je seveda, koliko se jih v javnosti opazi. Slabše je s popularnim, berljivim pisanjem. Na področju kriminalke smo z Avgustom Demšarjem sicer stopili korak naprej, na drugih izhajajo večinoma polizdelki, in tudi zato se v slovenskih knjižnicah večinoma izposojajo tuji avtorji. Natečaj bi torej rad pomagal pri nastajanju del, ki bi bila zanimiva za večje število bralcev, ne da bi pri tem žrtvovala literarno dostojanstvo, in na zmagovalno delo s povečano medijsko in prodajno pozornostjo opozoril tudi tiste, ki še zmeraj živijo v skladu s samozaničevalnim geslom »slovenski avtorji so slabi«. (Če bi bili res tako slabi, jih najbrž ne bi toliko izdajalo svojih knjig tudi v tujini.) Rugelj: Je morda ideja tovrstnega natečaja tudi razbijanje relativno ostre delitve v slovenski literaturi na avtorje t. i. visoke literature, ki so po navadi izdani v nakladi 500 do 700 izvodov, in tiste bolj priljudne, ki želijo pisati bolj za ljudi in prodajo tudi po več tisoč izvodov posameznega naslova? Torej počasi razširiti nabor piscev, ki pišejo dobro literaturo in je lahko tudi kar nekaj prodajo? Blatnik: Po vseh izkušnjah, ki jih imam s slovenskim literarnim poljem, sem do rasti možnosti za povečano prodajo leposlovja vzporedno z naraščanjem kakovosti nekoliko zadržan. Zdi se mi, da prodaja (in to ne velja samo za le-

poslovje!) raste samo z medijsko izpostavljenostjo, to pa žal lažje priskrbi naklonjenost velikega medija kot kakovost. Vsekakor želja natečaja ni slediti splošni smeri nižanja vstopnega praga do največjega potrošniškega skupnega imenovalca, ampak najti besedilo (ali več besedil), ki bi ga bilo mogoče brez zadrege ponuditi širšemu bralnemu krogu. Knjiga Jelke Ovaska, ki jo omenjaš, je dostojanstveno napisan popularen roman, privlačen še posebej za tiste, ki sodeč po lestvici izposoj v slovenskih knjižnicah predstavljajo večino slovenskega branja: bralke v drugem življenjskem obdobju. Ne verjamem, da jo bodo množično brali pravniki ali zdravniki, ki so v drugih okoljih pomembne skupine bralcev leposlovja – morda pa bi kateri od znanih ali še neznanih slovenskih avtorjev znal napisati roman, ki bi te poklicne skupine (ki si glede na zaslužek nakup knjige še lahko privoščijo) vznemiril in vrnil med bralce domačega romana? Pa tudi resnega političnega trilerja še nimamo, čeprav realnost zanj ponuja obilico motivov in tem ... Rugelj: Pred leti sem bil sam v žiriji natečaja za erotični roman in pa za politični triler. Žal ni prišlo nobeno kakovostno žanrsko delo. Če torej govorimo o tem, da je v Sloveniji za umetniško pisateljevanje potreben božanski navdih, je torej nekako logično, da nimamo dobre žanrske literature, saj je to tisti knjižni segment, ki se ga je možno še najbolj naučiti. Se s tem strinjaš? Se torej na žanrskem področju srednjeročno pri nas sploh da kaj premakniti? Blatnik: Seveda je tu veščina važnejša od navdiha, seveda gre pa tudi tu, enako kot pri »visoki« literaturi, za kombinacijo obojega, le odmerki so različni. Mislim pa, da je nujno doseči, da slovenska žanrska literatura pride na raven, na kateri bo lahko konkurirala svetovni ponudbi vsaj v knjižnični izposoji, če ne tudi na svetovnih prodajnih lestvicah, kot uspeva skandinavski. Nacionalna avtonomija se namreč zgradi tudi s pomočjo nacionalnih različic popularnih žanrov. Rugelj: Svojevrsten pisni, ne bom rekel literarni, žanr so tudi filmski scenariji. Sloven-

15

skemu filmu se največkrat očita scenaristična nedodelanost. Bi pri takem žanru, ki vsaj toliko kot literatura temelji na nekih pravilih, lahko razlog za to iskali ravno v tem, ker avtorji k pisanju dejansko ne pristopajo tudi na študijski, študiozen način, s katerim bi usvojili pravila obrti in jih šele potem ustvarjalno nadgradili? Blatnik: Nekaj možnosti za spremembo tega, kar ustrezno opažaš, je ponujala šola scenaristike Pokaži jezik. Sam vidim izhodišče problemov pri slovenskem filmskem scenariju pri organiziranosti filmskega polja: režiserji večinoma pišejo scenarije sami, za kar so tudi produkcijsko motivirani – očitno velja filozofija, da če že dobiš državni denar, si ga boš izplačal še za scenarij, ne boš ga namenil nekomu zunanjemu. No, ker je film zelo kolektivno delo, je škoda, da ni bolj kolektiven tudi pri scenariju – več sodelavcev bi ustvarilo boljše izide. So scenaristi, ki znajo pisati zgodbo, ne pa dialogov, in so taki, ki znajo pisati dialoge samo za določeno vrsto likov. Se pa v tem kaže tudi nizka slovenska zavest o pisanju kot (tudi) veščini – precej manj režiserjev sklada glasbo za svoje filme ali zanje dela masko, kot jih piše scenarije, pri glasbi in maski prej opazijo, da ne znajo. Rugelj: Morda za konec, ker se bliža sezona kresnika: zadnjih nekaj kresnikovih nagrajencev kaže na to, da lahko pri nas debitanti pogosto premagajo uveljavljena imena. Kako bi to komentiral in pojasnil? Blatnik: To velja tudi pri nagradi fabula, ki jo je doslej zmeraj dobil avtor za svojo prvo kratkoprozno knjigo, večina tudi za prvo knjigo sploh. Pri nagradah za poezijo pa velja povsem drugače. Hitropotezna psihoanaliza bi rekla, da imajo prozne žirije, zavedno ali ne, željo po prestrukturiranju slovenskega literarnega polja, in da to željo vežejo na blagovno znamko, ime avtorja, pesniške žirije pa želijo to polje spet utrditi, da bi poeziji pridobili nekaj nekdanjega statusa. Sam ne vidim kakih strašnih generacijskih prelomov, le običajno pomlajevanje, novo je le to, da vsaka naslednja generacija literarni svet bolj prikroji po svoji meri in po nareku vse bolj utilitarnega razumevanja leposlovja in se manj zaveda tradicije. Kar se kresnika tiče, se mi sicer zdi, da bo letos drugače kot zadnjih nekaj let.

65 | maj 2011


Knjige o pisanju in zgodbarjenju Besedilo: Žiga Valetič

Če je včasih veljalo, da je knjig o obrtnem znanju pisateljevanja in sestavljanja zgodb malo, je današnje stanje po zaslugi različnih urednikov, učiteljev ustvarjalnega pisanja in prevajalcev nekoliko boljše. Osnovna zadrega v zvezi s pedagoškim delom na področju pisanja je vprašanje, v kakšni meri se je umetniškega pisanja sploh mogoče (na)učiti. Kot odgovor na prvo žogo se ponudita dva udarca. Prvi izhaja iz ameriške tradicije, kjer so programi kreativnega pisanja čvrsto vgrajeni v univerzitetne kurikule in kjer so scenaristi, denimo, specializirani do stopnje, ko je nekdo izurjen samo za pisanje pogrebnih govorov. Udarec z drugo stranjo čevlja pa bi bil, da umetnost nikakor ni vezana na obrtno veščino, temveč ima izvor v navdihu, strasti in umetnikovem občutenju poklicanosti. Toda na koncu je za učinkovito podajanje žoge in zabijanje golov potrebno tako eno kot drugo. Šole kreativnega pisanja imajo v Sloveniji kar nekaj tradicije in potekajo na različnih ravneh. Pomemben vidik je soočenje pisca z neposrednim odzivom soudeležencev takšnih delavnic na njegovo oz. njeno pisanje. V širši medijski krajini, ki ne odpira veliko kritiškega prostora, in v poplavi knjig, za katere si verjetno tudi uredniki ne vzamejo več toliko časa za komentiranje in dodatne napotke ponujenim besedilom kot nekoč, postaja iskren in artikuliran odziv vse bolj dragocena dobrina. S končnim namenom, da avtor/-ica od njega vzame tisto, kar sam/-a oceni, da bi znalo priti prav. V nadaljevanju si torej oglejmo poldrugi ducat knjig o pisanju, zgodbarjenju in scenaristiki v slovenščini, ki se ponujajo kot izkušnje pišočih – žanrskih avtorjev, mentorjev pisanja in umetnikov besede. V kronološkem zaporedju izhajanja prvega natisa. Marjan Dolgan Pripovedovalec in pripoved: njegovo vrednotenje pripovedovanega, (Obzorja, 1979) Avtor magistrskega dela, ki je nekaj let kasneje izšlo kot znanstvena monografija, se je opiral na nemške, anglosaške in ruske študije, v njih (raz)iskal skupne zakonitosti in jih sintetiziral v spoznanja o osnovnih dinamikah pripovedništva. V ospredje postavi pripovedovalca – stopnjo in načine njegove vpletenosti v vsebino in sporočila, ki jih pripoveduje. ur. Slavoj Žižek in Rastko Močnik Memento umori: teorija detektivskega romana (DZS, 1982) Veliko del, ki teoretično in pragmatično razčlenjujejo veščino in spretnost pisanja, je bilo napisanih na primerih žanrskih, še posebej kriminalnih romanov, ki vsebujejo poudarjeno napetost in suspenz. Temu sledita tudi Žižek in Močnik, ko sestavita zbornik besedil o teoriji detektivskega romana. Ko avtorja ponudita prostor besedilom Chestertona, Chandlerja, Brechta in drugih velikanov besede, tudi sama zapišeta skoraj sto strani spremne besede. Michel Chion Napisati scenarij ali filmska poetika, (Ekran, 1987) Michel Chion je francoski filmski teoretik, največ svojih del pa je posvetil filmski glasbi in zvoku. Poleg Glasbe v filmu (Slovenska kinoteka, 2000) je slovenski prevod dočakalo tudi delo, ki primerja in razčlenjuje štiri scenarije različnih filmskih praks. ur. Andrej Blatnik Šola kreativnega pisanja; zbornik , (Aleph, 1990) Zbornik, ki ga je pisatelj in mentor Andrej Blatnik uredil leta 1990, prinaša konceptualno razvrščene eseje uglednih 65 | maj 2011

pisateljev. Med njimi najdemo nekaj slovenskih ustvarjalcev, ki so se podali v mentorstvo delavnic kreativnega pisanja (Branko Gradišnik, Lojze Kovačič, Uroš Zupan), medtem ko literarni kritik Igor Bratož ponudi sveženj izhodiščnih dvomov o razmahu tovrstnih delavnic. Med zbranimi esejisti najdemo tudi velikane poučevanja pisanja Patricio Highsmith ter Johna Gardnerja in samoreflektivne pisce, kakršna sta Kurt Vonnegut, ml. ali Raymond Carver. Eklektična knjiga o pomislekih, prednostih in psihologiji delavnic kreativnega pisanja. Miran Hladnik Praktični spisovnik ali šola strokovnega ubesedovanja (samozaložba, 1991) Delo s podnaslovom Šola strokovnega ubesedovanja: Vademekum za študente slovenske književnosti, zlasti za predmet Uvod v študij slovenske književnosti je dostopno tudi na spletu. Čeprav gre za študijsko gradivo, ki naj bi bilo v pomoč pri tvorjenju strokovnih besedil (diplom, referatov, kritik, recenzij), je vsebina izbrušena do točke, ko lahko koristi vsakomur, ki želi dodatno poglobiti razumevanje različnih spretnosti pisanja. Marjeta Novak - Kajzer Kako pišejo, (Mihelač, 1993) Knjiga intervjujev nudi vpogled v postopke pisanja ter lovljenja navdiha uveljavljenih slovenskih književnikov in razkriva literarno-alkimistična orodja, ki osebne nazore, izkušnje in karakterne značilnosti piscev preobražajo v nove literarne stvaritve. Avtoričini sogovorniki so med drugim Lojze Kovačič, Tone Pavček, Dušan Jovanović, Drago Jančar, Milan Dekleva, Aleš Debeljak, Mate Dolenc, Andrej Hieng, Boris Pahor, Tomaž Šalamun, Feri Lainšček, Branko Gradišnik, Dane Zajc, Evald Flisar itd. Miha Mazzini Danes na sporedu: 2 priročnika in 3 scenariji (Triona, 1998) Filmski scenariji redko najdejo pot med knjižne platnice, čeprav se je to vendarle zgodilo s filmi 16

Vojka Anzeljca in Matjaža Javšnika Zadnja večerja (UMco, 2002), s Cvitkovičevima Kruhom in mlekom (UMco, 2001) ter Odgrobadogroba (V. B. Z., 2005) in z Naberniškovim oz. Lainščkovim Petelinjim zajtrkom (UMco, 2008). Kot del pričujočega priročnika se na ogled postavijo trije Mazzinijevi scenariji, sicer pa gre za scenaristični priročnik, ki v značilnem zabavno-praktičnem slogu pojasni osnovne (tudi tehnične) zakonitosti tovrstnega ustvarjanja. Yvette Bíró in Marie Genevieve Ripeau Kako obleči akt: Od imaginacije k scenariju (Zavod za odprto družbo – Slovenija in Založba Karantanija, 1998) Prva knjiga od petih iz serije, ki je nastala s pomočjo scenaristične šole Pokaži jezik. Scenaristka in predavateljica Yvette Bíró je v dolgoletni karieri sodelovala z mnogimi režiserji, je pa tudi avtorica nekaj knjig s področja scenaristike. Knjiga nam predstavi poseben izziv v metodologiji pisanja scenarijev, pri katerem dosežemo večjo prožnost in sposobnost oblikovanja dramatičnih zamisli. Bralec je povabljen k pisanju s pomočjo likov, ki ga napeljejo k razvoju treatmenta. Različni avtorji Zadnja postaja: kino (izbrana predavanja Pokaži jezik 98) Zbornik sestavljajo besedila mednarodnih predavateljev, ki so leta 1998 sodelovali na scenaristični šoli Pokaži jezik: Yvette Bíró, Vladimirja Blaževskega, Davida Gotharda, Rajka Grlića, Srđana Karanovića, Dušana Makavejeva, Krzysztofa Piesiewicza, Dicka Rossa, Abdulaha Sidrana. Hanif Kureishi: Mavrično znamenje (Cankarjeva založba in založba Orbis, 2000) Pakistanski pisatelj Hanif Kureishi, ki ga po-


znamo po več romanih in filmih, je v Mavričnem znamenju izlil na papir nekaj esejev in dnevnik, kjer poudarjeno obravnava pisanje za film ter prijateljevanje z režiserjem Stephenom Frearsom. Raymond Queneau Vaje v slogu (DZS, 2001) Legendarne Vaje v slogu, prvič prevedene leta 1981, sicer pa prirejene tudi za oder, opisujejo en sam dogodek skozi raznolike stilske pristope in poglede. Queneaujeva domiselnost med drugim izhaja iz dejstva, da se je ukvarjal z raznolikimi dejavnostmi in opravljal pester nabor poklicev, med katere sodi tudi monotono delo bančnega uradnika. Je za sposobnost tvorjenja privlačne naracije koristno imeti življenjske izkušnje, ki niso le intelektualistične narave? Dr. Milena Mileva Blažić Kreativno pisanje: vaje za razvijanje sposobnosti kreativnega pisanja (GV Izobraževanje, 2003) Učenje kreativnega pisanja vključuje tako različne veščine, kot so spoznavanje togih pravopisnih zakonitosti na eni strani in prožnega, asociativnega, ustvarjalnega mišljenja na drugi strani. Vaje, predstavljene v knjigi, obravnavajo štiri sestavine in faze divergentnega mišljenja: fluentnost, fleksibilnost, originalnost in elaboracijo. Omeniti je treba tudi knjigo Kreativno pisanje, priročnik vesele znanosti od besede do besedila (Zavod RS za šolstvo in šport, Ljubljana 1992), ki velja za avtoričino temeljno delo s tega področja. Marcel Štefančič, jr. Zakaj so knjige tako debele? (UMco, 2005) Zakaj so knjige tako debele? je eno bolj zabavnih, a še vedno poglobljenih Štefančičevih besedil, kjer na minimalističnih sto šestdesetih straneh žepnega formata obravnava zgodovino zamaščenih literarnih špehov. Knjigam vzporedna tirnica je filmska, zato nas brzivlak občasno premetava iz enega medija v drugega. Wayne C. Booth Retorika pripovedne umetnosti (LUD Literatura, 2005) Avtor se poglobi v zgodovino svetovne literature od antike do sodobnosti in na romane, epe in kratko prozo pogleda skozi prizmo retoričnih sredstev. Bralcu predstavi koncept »nakazanega avtorja«, ki ga zaslutimo med vrsticami in je bolj kon-

strukt kakor pa glas resničnega avtorja. Booth se v globine pojma osebnosti spusti tudi ob široki obravnavi pripovedovalca oziroma lika, s katerim naj bi se bralec najbolj poistovetil. Pomemben prispevek k teoriji literarne kritike. Mark Crick Kafkova juha, Popolna zgodovina svetovne književnosti v štirinajstih receptih Sartrov lijak, Praktični nasveti za domače mojstre, literarne sladokusce (Vale Novak, 2007, 2010) Crickova kombinatorika je le za spoznanje drugačna od Queneaujevih Vaj v slogu, čeprav dokaj sorodna. V prvi knjigi chef zapiše petnajst kulinaričnih receptov po okusu veljakov svetovne literature (Chandler, Austen, Kafka, Proust, de Sade, Wolf, Borges itd.), v drugem delu pa naredi podoben preizkus z »naredi sam« domačimi hišnimi popravili (Hemingway, Beckett, Kundera, Murakami, Sartre). Eksperimentalni humor v prefinjeno izmojstreni obliki. Robert McKee Zgodba: substanca, struktura, stili in načela scenarističnega pisanja (UMco, 2008) McKee (r. 1941) je scenaristične delavnice začel razvijati leta 1983 na Univerzi Južne Kalifornije. Njegova Zgodba opremlja ustvarjalce z nepodcenjevanjem gledalstva (in bralstva), zaradi česar je postala nepogrešljivi del scenarističnega katekizma. V treh delih obravnava posamezne elemente v zgodbi, načela zasnove zgodbe in pisca pri delu. Ne prikaže le tehničnih in žanru prilagojenih pristopov k snovanju filmske pripovedi, temveč izčisti psihološko ozadje raznolikih zgodb, ozadje, na katerem se vse začne in konča pri ljudeh: ustvarjalcu, gledalcu in množici likov med njima. Louis Giannetti Razumeti film; poglavji o zgodbi in pisanju (str. 365– 446) (UMco in Slovenska kinoteka, 2008) Razumeti film je ena od mon u m e n t a l n i h filmskih monografij, ki so bile v zadnjih letih prevedene v slovenski jezik, v njej pa najdemo obširno poglavje, posvečeno scenaristiki. Z jasno teoretsko razdelanostjo in s praktičnimi primeri, vzetimi iz različnih svetovnih kinematografij, niza naslednje teme: pripovedne strukture, gledalec, naracija, klasična paradigma, žanri in mitologija, realistična, formalistična in neizmišljena pripoved, scenarist, figurativne primerjave, gledišče, priredbe literarnih del itd. 17

Patricia Highsmith Kako napisati psihološko kriminalko: snovanje in pisanje literature s suspenzom (UMco, 2009) Highsmithova se je rodila v tridesetih letih, po njenem romanu Neznanca na vlaku pa je posnel istoimenski film tudi Alfred Hitchcock. Življenjska protislovja je kanalizirala v pisanje kriminalnega suspenza, leta 1983 pa je o tem, kako to sploh početi, napisala priročnik. Avtorica analizira različne vidike pisanja: od zasnove in prepoznavanja prave ideje prek uporabe osebnih izkušenj, razvijanja ideje, snovanja zapleta, nastanka prvega osnutka pa do reševanja ovir, predelave besedila in končnega knjižnega izida. Andrej Blatnik Pisanje kratke zgodbe: od prvopisa do natisa (Literatura, 2010) Dvajset let po prvi objavi zbornika Šola kreativnega pisanja je Blatnik ponudil strnjeno znanje iz dolgega obdobja mentorstva na tovrstnih delavnicah. Delo ni namenjeno le posredovanju skupka pravil in zapovedi; pravzaprav se jim spretno umika, da bi jih lahko dopolnil ali razvezal. Avtor oplemeniti svoje pedagoške izkušnje z bogatim poznavanjem književnosti in zadreg, ki so jih imeli znani pisatelji in pisateljice pri svojem literarnem delu. Strukturirano, anekdotno, zgoščeno in večplastno – kulturni esejizem najvišjega kova. John Gardner Umetnost pripovedništva: Mladim piscem namenjene beležke o veščini (UMco, 2011) Prevajalec Branko Gradišnik tokrat postavi pod vprašaj ustaljeno besedno tvorbo »kreativno pisanje« in jo nadomesti z »umetniškim pisanjem«. Gardnerjevo delo je eno najbolj iskanih s tega področja, saj poleg teoretskih vidikov in opozarjanja na tehnične podrobnosti ne prezre niti primarnega navdiha. Avtor, ki svoje teze in argumentacijo gradi tudi na kanonu svetovne književnosti, od pisateljev terja tudi svojevrstno iskrenost. Knjigo sestavljata dva dela. Če se v drugem delu, Beležke o pripovednem postopku, osredotoča na tehniko pisanja in obravnavo napak, ima prvi del naslov Opombe k literarno-estetski teoriji. Tako se že na prvih straneh poda v nič manj kot razkrivanje »estetskega zakonika in skrivnósti umetnosti«, v nadaljevanju pa ga pritegnejo v teoriji jezikoslovja bolj redko obravnavani pojmi kot na primer pripovedni sen, zanimivost, resnica, metapripoved itn. Biblija za vse, ki se želijo resno lotiti pisanja dobre literature. 65 | maj 2011


Pogled od znotraj piše Mitja Rotovnik foto: Brane Žalar

Medtem ko glede zakonske opredelitve pojma javni kulturni interes, ki jo povzema tudi vsakokratna resolucija o kulturnem razvoju Slovenije ni kakšnih večjih teoretičnih razhajanj, je z udejanjanjem javnega kulturnega interesa z leta v leto več težav. Sintagmo javni kulturni interes je namreč v praksi treba operacionalizirati, saj se davkoplačevalski denar lahko namenja za tiste kulturne programe, ki so v javnem kulturnem interesu. Operacionalizacija je nujna zaradi izmuzljivosti javnega kulturnega interesa, ko zanj pravično (?) in utemeljeno (?) namenjamo javni denar. Zakonodajalec je pogruntal znameniti pojem javna služba in to ne le za kulturo in umetnost, pač pa kar za vse družbene dejavnosti, ki ne morejo in ne smejo živeti zgolj iz tržnih virov, saj »služijo javnosti«. Programi, ki so v javnem interesu so torej upravičeni do družbenih subvencij, torej do davkoplačevalskega denarja. Opravljajo pomembne socialne funkcije, ki sodijo v srčiko uresničevanja socialne države, z njo povezane solidarnosti in enakih možnosti za vse državljane. Javna služba tudi v kulturi in umetnosti pomeni pretvorbo javnega kulturnega interesa v operativni jezik konkretne kulturne politike, v tisto, kar razumemo in kar želimo uresničevati kot nacionalni kulturni program, oziroma kot kulturne programe lokalnih skupnosti. Javnega kulturnega interesa ne izvajajo le klasični nacionalni in lokalni javni kulturni zavodi; poleg Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Prešernovega sklada, Agencije za knjigo ali film, sklada za ljubiteljske dejavnosti itd. ga izvajajo po novem tudi nevladne kulturne organizacije, zasebni kulturni zavodi, fundacije in društva, samostojni kulturni delavci in samostojni podjetniki.. Če v praksi opravljajo za javnost pomembne ali zanimive programe, si v skladu s finančnimi možnostmi države in lokalnih skupnosti zaslužijo javno finančno podporo za časovno omejena obdobja ali za povsem konkretne, enkratne programe oz. projekte. Do tu je več ali manj vse v redu, težave se začnejo, ko je treba načelna izhodišča uresničiti. Prvi in največji problem so javni kulturni zavodi, ki so postali več ali manj nedotakljiva svetišča izvajanja konkretnih javnih služb; za njimi stoji delujoča in vsestransko podprta zakonska zaščita. Kar je lahko celo dobro, če umetniški in poslovodni proces v njih poteka odlično. Ker v večini primerov odličnosti ni, ker je vse preveč javnih zavodov vodenih izjemno slabo, ker mnogi med njimi ne dosegajo mednarodno primerljivih umetniških rezultatov, ker v njih niso zaposleni najboljši umetniki in kustosi, je treba z njihovim zavzetejšim posodabljanjem razbiti okostenelo pojmovanje izvajanja javne službe, kjer se njeni protagonisti najraje ne sprašujejo o kakovosti njene izvedbe in družbeni relevantnosti. Izvajanje javne službe mora zato spremljati nenehno samoizpraševanje njenih neposrednih izvajalcev kot tudi ustanoviteljev, ki zagotavljajo večino denarja za njihovo delovanje, o kakovosti izvedenih programov. Ali si res prav vse, kar se ponuja in izvaja kot javna služba zasluži svoj naziv in predvsem denar? In, ali ni marsikatero kulturno dejanje ali delovanje po krivici odrinjeno od javnega denarja?

Kulturna politika se je zavarovala pred pomanjkanjem samokritičnosti, samozadovoljnega zazrtja v opravljeno delo in programsko povprečnost tako, da je v sistem upravljanja vključila strokovne svete, ki naj bi bdeli nad kakovostjo izvajanja programov in poslanstev zavodov. V mestnih načelništvih in pri Ministrstvu za kulturo že dolgo delujejo področne strokovne skupine za evalvacijo programov vseh javnih služb. Vodstva javnih zavodov so dolžna ustanoviteljem ob zaključku poslovnega leta predložiti ne le vse pokazatelje o finančnem, kadrovskem in investicijskem poslovanju, temveč tudi poročila o vsebinski uresničitvi letnega programa. Kako poteka vsakoletna vsebinska evalvacija izvajanja javne službe na vseh omenjenih ravneh ne ve dobro nihče. Znano je le, da si večina vodstev zavodov prizadeva predstaviti letno bero čim bolj pozitivno, če je že kaj narobe z uresničevanjem javne kulturne službe so največkrat krivi ustanovitelji, ker so jim namenili premalo denarja. Strokovni sveti, posledično tudi sveti zavodov in omenjene strokovne komisije, imajo zato težko delo, ker morajo prevečkrat same namesto vodstev povedati in zapisati, da vse le ni tako dobro, kot je zapisano v letnih poročilih. Problem številnih vodstev je v tem, da niso pripravljena na odkrito soočenje z dejanskimi umetniškimi in strokovnimi neuspehi. Med letom jim gre neskončno na živce strokovna kritika v medijih, če ne hvali njihovih predstav, koncertov in razstav, nič manj kakšna redka neprijetna ocena od članov strokovnih svetov, ob letu osorej pa je že kar bogokleten kakšen kritičen zaznamek ustanoviteljevih strokovnih komisij bodisi o opravljenem delu bodisi o predlaganem programu. Bistveno je, da so vsebinska poročila o opravljenem delu, ki jih pripravljajo vodstva zavodov problemska, samokritična in poštena. Taka so lahko le, če je notranja evalvacija uresničevanja programa trajna, transparentna in izvajana v demokratičnemu dialogu. Če se zlasti umetniško vodstvo zapira vase in se boji notranje evalvacije, potem so vsebinska poročila običajno borna in daleč od stvarne ocene uresničenega programa. Skrajni čas je, da ministrstvo in občinska načelništva za kulturo zahtevajo od vseh, ki prejemajo javni denar za svoje programe, ki torej na tak ali drugačen način opravljajo javno kulturno službo, da na svojih spletnih straneh obvezno objavljajo tudi letna vsebinska poročila, svoje bližnje načrte in strateške usmeritve. Širok dialog o javni(h) kulturni(ih) službi(ah) je treba odpreti. Toliko bolj, ker je pred vrati neskončno število kandidatov za pridobitev statusa javni kulturni zavod in ker je med nami malo tistih, ki se zavedamo dejstva, da je že sedanji javni kulturni zavod kot zveličano svetišče javne kulturne službe potreben radikalne posodobitve. Pa tudi zato, ker bi pisci novih zakonskih osnutkov o zavodih pojem javne kulturne službe radi izbrisali oz. ukinili in ga nadomestili z neobvezno formulo »sofinanciranja kulturne dejavnosti«.

* Pirati s Karibov * Kung fu panda 2 * Prekrokana noč 2

www.premiera.si 65 | maj 2011

18


Stvarna literatura

Okno v svet

Samo Rugelj

Brezplačno

bere in piše

Chris Anderson

dr. Sašo Dolenc

prevod: Bojan Grbec Finance, zbirka F knjige, 2011, m. v., 267 str., 27,50 €

Chrisa Andersona (1961), urednika revije Wired in poleg Malcolma Gladwella (Preblisk, Prebojniki) enega od sodobnih prvakov stvarne literature s področja ekonomije in psihologije, tudi pri nas že poznamo po njegovi prvi knjigi Dolgi rep, v kateri je obdelal možnosti, ki jih je ponudil internet z neskončno dolgimi prodajnimi policami (denimo Amazon). V Brezplačnem pa Anderson iz vseh perspektiv na izviren način razišče pojav različnih brezplačnih denarnih in drugih potrošniških ponudb, ki na nekem drugem koncu seveda imajo prihodke, s katerimi je celotna poslovna operacija mogoča. Od zgodovine brezplačnosti (Gillette je, denimo, podarjal brivnike, da bi ljudje kupovali britvice) in brezplačnih tiskanih medijev (pri katerih sodeluje tudi pisec te recenzije) do Googla, ki še kar naprej razvija različne nove brezplačne storitve, in brezplačne Wikipedije, ki se financira z donacijami svojih uporabnikov.

Skrivnost slave Gabriel Zaid

prevod: Dušanka Zabukovec Sodobnost International, zbirka Črka ob črki, 2010, t. v., 145 str., 19,90 €

Pred štirimi leti je izšlo izvrstno delo Toliko knjig! iskriva, izvirna, inteligentna in pronicljiva hvalnica knjigam, njihovemu razvoju, pisanju, tiskanju, prodajanju in njihovi neuničljivi trdoživosti. Napisal jo je mehiški pesnik in publicist Gabriel Zaid, ki se je v svoji novi knjigi bolj kot knjigam posvetil slavi in njeni povezavi s pisci. Ta odnos je v zgoščenem eruditskem slogu obdelal iz mnogih perspektiv in začinil z mnogimi pomenljivimi knjižnimi podrobnostmi, o katerih med branjem raznih knjig, v katerih mrgoli opomb pod črto, sklicevanj na druge avtorje in citiranj, niti ne razmišljamo. Knjiga Skrivnost slave tako v neposrednem slogu razkriva, kakšna je povezava med željo po slavi in pisanjem, kakšne so posledice pisateljske slave itn., hkrati pa postreže z marsikaterimi kritičnimi, čeprav v privlačno šegavi omot zavitimi in tako univerzalnimi trditvami v zvezi s pisateljskim cehom, da bi se vse skupaj lahko godilo tudi čisto blizu vas. Posrečeno.

Blood Work: A Tale of Medicine and Murder in the Scientific Revolution Holly Tuckerl W. W. Norton & Company, 2011

Zelo zanimiva in berljivo napisana zgodba o začetkih uporabe krvne transfuzije v medicini. Presenetljivo je, kako so bili pred nekaj stoletji problemi zdravnikov in naravoslovcev podobni današnjim težavam, s katerimi se srečujejo raziskovalci s področja matičnih celic. Če se je nekdanjim »varuhom javne morale« zdelo nesprejemljivo, da zdravilci izvajajo pretakanje krvi iz ene osebe na drugo ali – še huje – iz živali na človeka, četudi s tem rešujejo življenja, je danes njihovim daljnim potomcem enako nesprejemljiva podobna uporaba matičnih celic. V obeh primerih je šlo za povsem enako bojazen, da je v krvi oziroma v matičnih celicah shranjeno nekaj posebnega, kar presega golo materialnost, zato je treba ta del telesa še posebej skrbno varovati.

The 4% Universe: Dark Matter, Dark Energy, and the Race to Discover the Rest of Reality Richard Panek Oneworld, 2011

Ni prostora za prasce

Knjiga govori o eni od največjih še nepojasnjenih skrivnosti vesolja, ki ji je sodobna znanost prišla na sled šele nedavno. Kot kažejo zadnje meritve, predstavlja običajna snov, ki jo poznamo in iz katere so zgrajeni planeti in zvezde, samo 4 odstotke vesolja. Vse drugo predstavljata skrivnostna temna snov in temna energija. Kako so znanstveniki prišli do te nenavadne ugotovitve in kakšne teorije razvijajo, da bi pojasnili dejansko sestavo vesolja, je nazorno predstavljeno v novi knjigi uveljavljenega pisca s področja poljudne znanosti.

prevod: Maja Lihtenvalner Mladinska knjiga, 2011, pt. v., 207 str., 19,95 €

Everything Is Obvious*: *Once You Know the Answer

Robert I. Sutton

Na delovnem mestu preživimo skoraj več kot polovico aktivnih ur v dnevu, zato je civilizirano delovno okolje, ki omogoča dobro počutje in ustvarjalno komunikacijo med zaposlenimi, bistvenega pomena za produktivnost in posledično uspešno poslovanje sodobnih podjetij. Vsi si želimo, da na delovnem mestu nikoli ne bi naleteli na psihoteroriste, bleferje, hinavce, kričače, egoiste, tirane, težake, megalomane, rablje in grebatorje, pa vendar jih v resničnem življenju (pre)pogosto srečujemo. Da bi se znali izogniti vsem »prascem«, kot take ljudi z eno besedo poimenuje avtor, da bi jih znali izgnati, ali ob njih vsaj dostojanstveno preživeti, je ugledni ameriški prof. menedžmenta na univerzi v Stanfordu pripravil duhovito razpravo z resnim sporočilom. Ni prostora za prasce je izvrstna, sicer humorno, kljub temu pa zelo avtentično zasnovana knjiga o tem, kako takim ljudem preprečiti, da sploh pridejo v podjetje (če se jih seveda da identificirati že vnaprej), kako preprečiti, da potem, ko so že v podjetju, ne uspejo s svojimi namerami, seveda pa tudi, kako preživeti v hudobnem delovnem okolju. > Renate Štrucl 19

Duncan J. Watts Crown Business, 2011

Ljudje smo po naravi nagnjeni k temu, da si poskušamo dogodke čim bolj preprosto vzročno pojasniti. Težava, na katero opozarja avtor knjige, je v tem, da se nam takšna pojasnila zdijo povsem samoumevna, pri čemer pa pozabljamo, da gre pogosto le za varljiv psihološki učinek. Vse nam je povsem jasno, a šele za nazaj, ko že poznamo odgovor. Če bi morda prevladala alternativna pojasnitev istega dogodka, bi se nam drug odgovor prav tako zdel samoumeven, čeprav bi bil povsem nasproten temu, ki mu sedaj zaupamo. V knjigi so predstavljene tudi najnovejše znanstvene raziskave, ki še dodatno pojasnijo nastanek »učinka retroaktivne samoumevnosti«. 65 | maj 2011


Še nekatere knjige, izšle s podporo JAK Misliti družbo, ki (se) nam ne misli

Literarne vrste in zvrsti

Taja Kramberger in Drago Braco Rotar Sophia, zbirka Teorija, 2010, m. v., 244 str., 19,80 €

Irena Avsenik Nabergoj

Avtorja, doktorica zgodovine in zgodovinske antropologije, pesnica, prevajalka in urednica ter doktor sociologije in profesor zgodovinske antropologije na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, sta v pričujoči zbornik vključila že objavljena, pa tudi še ne neobjavljena besedila, v katerih opredelita odnos med dvema različnima epistemičnima režimoma, zgodovino in memorijo, ter vzporedno problematizirata širjenje postmodernističnega relativizma na račun angažiranega, argumentiranega mišljenja. Knjiga ponuja temeljit, teoretsko razdelan pogled na slovenski kulturni prostor. > Ana Geršak

Cankarjeva založba, 2011, pt. v., 623 str., 37,96 € Irena Avsenik Nabergoj

Če osnovnošolca (pa tudi srednješolca) vprašate, ali ve, kaj je, denimo, anekdota, aforizem ali feljton, boste največkrat dobili precej nejasne ali pa preveč splošne odgovore, ki po navadi ne bodo zadeli bistva. Če boste poskusili iz njega izvleči, kaj je hipertekst, postajna drama ali pa pikareskni roman, bo najbrž samo še zmigoval z rameni. Večina, tudi spodaj podpisani, pa bo zastrigla z ušesi ob literarnih zvrsteh, kot so emblem, limerik ali pa minnesang. Pričujoče delo je v prvem delu izvirni prispe-

vek literarne zgodovinarke Irene Avsenik Nabergoj (tudi avtorice obsežnih strokovnih monografij Hrepenenje in skušnjava v svetu literature in Ljubezen in krivda Ivana Cankarja) k obravnavanju teorije in zgodovinskega razvoja različnih literarnih zvrsti, od Aristotelovih klasifikacij naprej do resničnosti v mitu, zgodovini in fikciji ter biografski in avtobiografski literaturi. V nadaljevanju pa je prevod in priredba nemškega priročnika, ki abecedno obravnava literarne vrste in zvrsti (vsega skupaj jih je več kot 90) in jih osvetli tudi s praktičnimi primeri posameznih besedil. Nepogrešljiv priročnik za vse, ki se tako ali drugače poklicno ukvarjajo z besedami, in seveda za vse, ki bi jih radi podrobneje razumeli. > Samo Rugelj

Brodolom univerze in drugi eseji iz politične epistemologije Michel Freitag prevod: Katja Kraigher Sophia, zbirka Teorija, 2010, m. v., 327 str., 20,80 €

Švicarski sociolog Freitag (1935–2009), profesor sociologije na Université du Quebec v Montrealu, je svoj metodološki pristop, oblikovan pod vplivom hermenevtike in fenomenologije, imenoval »dialektična sociologija«. V zbirki petih obsežnih esejev obravnava problematičen odnos univerz do sodobnih »utilitarnih« teženj v družbenih vedah in znanostih ter njihovo nekritično sprejemanje. Univerza je kot prostor kritične refleksije in dialoga verjetno edina ustanova, ki partikularnost različnih znanosti postavlja pod vprašaj in jih obenem organizacijsko povezuje. Vprašanje, kako dolgo še. > Ana Geršak

Ko so svetniki gostovali

Agent iz Žužemberka

Zmago Šmitek; ilustracije: Polona Kunaver Ličen Didakta, 2010, t. v., 48 str., 24,90 €

Zdenko Kodrič Goga, zbirka GOGA, 2010, t. v., 219 str., 24,90 €

Štirideset ljudskih legend o krščanskih svetnikih, ki se pojavljajo v vlogah priprošnjikov, zaščitnikov in zdravilcev.

Roman, ki zavestno stavi na groteskne prijeme in zato svet politike kaže v karseda neposredni a karikirani luči.

Studenec rane

Vrtovi prispodob, žalobni lokvanji užitkov

Eftim Kletnikov; prevod: Veno Taufer KUD Logos, zbirka Poezije, 2010, m. v., 211 str., 25 €

Andrej Medved Goga, zbirka GOGA, 2010, t. v., 122 str., 17,90 €

Osemindvajseta pesniška zbirka Andreja Medveda, ki je zrasla iz zapletenih paradoksov.

Izbor pesmi enega vidnejših sodobnih makedonskih pesnikov, ki je izdal že dvajset pesniških zbirk.

Slamnata dežela

Kletka strahu in smrti

Nina Kokelj; ilustracije: Maja Babič Košir Goga, 2010, t. v., 87 str., 25 €

Jože Felc in Lorenzo Toresini; prevod: Myriam Klanjšček Celjska Mohorjeva družba, 2010, m. v., 237 str., 24 €

Čutna pesniška zbirka avtorice, ki svoje ustvarjanje imenuje »spiritualni realizem«.

Literarno-strokovno delo o primerih, ko se psihiatrija sreča s pravom in se psihiatri znajdejo v sodnih procesih.

Črnomaljska in metliška knjiga

Henrik IV.

izbral in uredil: Milček Komelj Slovenska matica, 2010, t. v., 677 str., 37 €

Luigi Pirandello; prevod: Srečko Fišer DZS, zbirka Klasje, 2010, t. v., 131 str., 15,50 €

Nov prevod drame in predstavitev Pirandella kot enega vodilnih, odločilnih dramatikov 20. stoletja

Pesmi, zgodbe in pričevanja o Beli krajini, ki so jih prispevali avtorji kot so Anton Aškerc, Božidar Jakac, Edvard Kocbek idr.

Psihološki vidiki bralne pismenosti

Pesmi človeka

Sonja Pečjak Znanstvena založba FF, 2010, m. v., 193 str., 25 €

César Vallejo; prevod: Mojca Jesenovec, Tina Šilc in Aleš Šteger KUD Logos, zbirka Poezije, 2010, m. v., 347 str., 29 €

Predstavitev teoretskih konceptov bralne pismenosti, osvetjenih z domačimi in tujimi empiričnimi raziskavami.

Pesniška zbirka poeta, ki s Pablom Nerudo tvori dvojico ključnih latinskoameriških pesnikov 20. stoletja.

65 | maj 2011

20


Družboslovje Poskusiti znova – spodleteti bolje Slavoj Žižek

prevod: Simon Hajdini in Lidija Šumah Cankarjeva založba, zbirka Čas misli, 2011, m. v., 485 str., 34,96 € Slavoj Žižek

Ob začetku Ljubljane kot Svetovne prestolnice knjige so pri Cankarjevi založbi izšle čitanke Svetlane Makarovič, Borisa Pahorja in Slavoja Žižka, ki so bile v nakladi osem tisoč izvodov hitro razprodane. Žižkova čitanka Začeti od začetka je bila v bistvu koncentrat širše zastavljene in zgledno urejene knjige, ki sedaj izhaja pod naslovom Poskusiti znova – spodleteti bolje. Ta k vsake-

mu poglavju prinaša še uvodno besedilo urednika Petra Klepca, ki besedila postavlja v širši kontekst, poleg tega pa ta čitanka vsebuje precej razširjeno poglavje Užitek v mejah čistega uma (ki bi lahko bilo že povsem samostojno delo), nova poglavja, ki jih v prvi čitanki ni bilo (recimo Zakaj je vsako dejanje ponovitev? in Ni spolnega razmerja), potem nekaj do sedaj neobjavljenih Žižkovih besedil (denimo Beckettov ne-jaz), izbrano Žižkovo bibliografijo v slovenščini in drugih jezikih ter Klepčeva navodila za nadaljnje branje Žižka. Reprezentativen vpogled v miselni svet najbolj prodornega slovenskega filozofa. > Samo Rugelj

Livre & Numerisation/Knjiga in Digitalizacija prevod: Danijel Haromet fotografije: David Paul Carr … [et al.] Francoski inštitut Charles Nodier, 2011, m. v., 191 str.

Daljši ciklus francosko-slovenskih srečanj na temo Knjiga in digitalizacija, ki ga je v Cankarjevem domu organiziral Francoski inštitut Charles Nodier je potekal v okviru projekta »Ljubljana svetovna prestolnica knjige«. Na literarnih večerih so sodelovali francoski in slovenski pisatelji, ki so razpravljali o prihodnosti knjige v povezavi s tehnološkimi spremembami, ki smo jim priča v zadnjem času. V začetku pomladi 2011 pa so organizatorji izdali obsežen dvojezičen zbornik, v katerem so zbrani zapisi teh pogovorov. Med domačimi avtorji so največ pozornosti poželi Miha Mazzini, ki se je o odnosu med internetom in literaturo pogo-

varjal s pisateljem in scenaristom Jean-Philippom Toussaintom, pa Andrej Blatnik, ki je o izdajanju knjig na internetu govoril s Pierrom Assoulinom, in pogovor Brine Svit s Tomažem Šalamunom o pisateljevih pogledih na prihodnost knjige. O digitalizaciji knjižničnih fondov sta se pogovarjala predsednik Narodne knjižnice Francije Bruno Racine in ravnateljica NUK-a Mateja Komel Snoj, o prihodnosti intelektualne lastnine pa sta razmišljala Peter Klepec Kršič in Paul Mathias. Ciklus je slavnostno sklenil Boris Pahor veliki zagovornik knjige, čigar usoda je ganljivo pričevanje o vezeh med Francijo in Slovenijo. > Renate Štrucl


Knjigi meseca: izbira in piše dr. Manca Košir Diamant v tvojem žepu Gangaji prevod: Viktor Gerkman in Vasja Bratina Ganeš, 2011, m. v., 243 str., 27,50 €

Kakor znotraj, tako zunaj učijo duhovni učitelji od vekomaj. Zato se je treba ZDAJ, ko je svet v kaosu, države v razsulu in demokracija na psu, tega zavedati. Mir v svetu je posledica miru v mojem, tvojem srcu. Resnica nas bo osvobodila, uči v knjigi Diamant v tvojem žepu s podnaslovom Odkrivanje tvojega resničnega sija Gangaji (Toni Roberson), katere iskanje izpolnitve se je končalo leta 1990, ko je na obrežju reke Ganges spoznala učenca znamenitega Sri Ramana Maharišija. Danes Gangaji s predavanji in delavnicami vabi, da spoznamo svobodo in nespremenljivi mir – resnico o tem, kdo smo. Pokojni Viktor Gerkman, soavtor po mojem mnenju najboljše slovenske duhovne knjige Človek, astrolog in psihoterapevt ter dolgoletni pisec revije Aura, je bil nad knjigo navdušen: »Po svoji temeljitosti to delo presega vse, kar mi je s tega področja prišlo doslej na pot,« je napisal on, ki je bil morda najbolj na tekočem s svetovno duhovno literaturo pri nas. Pritegnila ga je preprostost in jasnost sporočila – da za dosego popolnosti človek ne potrebuje ničesar. »Če damo stran vse, kar je odveč, in se ustavimo, se nenadoma izkaže, da je popolnost že v nas. Da je bila samo prekrita s stvarmi, ki v resnici niso pomembne, a nas kljub temu ves čas preganjajo.« Predgovor je napisal slavni avtor uspešnic Nova Zemlja in Zdaj! Eckhart Tolle, ugotavljajoč, da je knjiga del evolucijske spremembe kozmičnih razsežnosti – prebujanja zavesti iz sanj poenotenja z obliko, iz prepričanj o ločenosti. »Zgolj počakaj in videl boš. Gol in odprt bodi v nepoznavanju. /…/ Le kakšna priložnost je zdaj na voljo za zaupanje neznani širjavi srca! Le kakšen čas je!« je navdušena Gangaji in mnogi, ki verjamemo: »Ja, v teh časih je navzoča lepota. Odpiranje in prebujanje potekata

Proces prisotnosti Michael Brown prevod: Ana Marija Toman V. B. Z., zbirka Prestop, 2011, m. v., 222 str., 21,90

po vsem svetu.« Kdor zmore zgolj biti, biti TUKAJ in ZDAJ, je nosilec luči zavestne budnosti. Gangajino povabilo k sprejetju dragulja življenja ni povabilo k varnosti, udobju in užitku, temveč k polnemu bivanju. Tako življenje ni varno in je pogosto neudobno, a je kljub temu radostno. Ker sprejema vse, ker se ne upira ničemur. Ker nič ne zahteva, ne nadzira in se ne peha, ampak se predaja blaženosti preprostega bivanja. A kako to doseči, je vprašanje. Gangaji odgovarja: Opazuj! Postavljaj si vprašanja v lastni samoraziskavi. Bodi pripravljen izgubiti vse in sooči se s smrtjo vsakršne oblike – s svojo lastno vred. Umri, preden umre tvoje telo.« In spoznal boš, da si sijoča zavest, da si svetloba. »Jaz sem vam razložil pomen moči življenja v sedanjem trenutku. Michael Brown vam opisuje, KAKO lahko to dosežete,« se oglasi E. Tolle še na naslovnici druge knjige, Proces prisotnosti. Avtor nas prek vaj zveznega zavestnega dihanja in krepilnih stavkov, ki jih v procesu ponotranjimo, uči isto: samoopazovanja. Nehajmo se pretvarjati, bodimo pristni. Odkrivajmo se in ne zakrivajmo ali tolažimo. Ne gre za boljše počutje, temveč boljše občutenje. Velja se ukvarjati s čustvenim telesom, formiranim v otroštvu, z bolečinami in ranami, ki vedno znova zakrvavijo. Zapiše odrešilni stavek: Ne moremo iti okoli. Ven pridemo, če gremo skozi, in pot skozi je notri. Kajti: »Ni se nam treba ukvarjati s problemi sveta, ker je način, kako vplivamo na vzrok zaznavnega kaosa, v nas.« Smer je potemtakem znana – vase. Pot tudi: zavestnost, prisotnost. Na nas je, da izberemo, čemu bomo posvetili pozornost: gledanju in kritiziranju zunanjega kaosa ali zretju večne resnice bivanja v svojem srcu. Ta izbira je danes najpomembnejša.


Duhovno

Zdravje

Korak do duhovne evolucije

Prehrana 21. stoletja za ženske

Hazel Courteney prevod: Tina Pergar Videotop, 2010, t. v., 244 str., 15,90 €

Lejla Kažinić Kreho prevod: Petra Novak Modrijan, 2011, m. v., 213 str., 34,90 €

Ena najbolj znanih hrvaških prehranjevalnih strokovnjakinj, ki je svoje znanje in izkušnje nabirala tudi v tujini (na Oddelku za biomedicinske in zdravstvene vede londonske univerze je magistrirala iz klinične prehrane), si zelo prizadeva razširiti poznavanje vplivov prehrane na človekovo zdravje. V ta namen je napisala številne članke in priročnike (Prehrana 21. stoletja), najnovejši med njimi pa je posebej namenjen ženskam in skrbi

Avtorica pričujoče knjige je imela leta 1998 obsmrtno izkušnjo, ki ji je sledil niz paranormalnih dogodkov. Vse to jo je spodbudilo, da je začela raziskovati duhovno in znanstveno plat našega bivanja. Svoja dognanja predstavlja kot dnevniške zapise iz let 2008 in 2009. V njih raziskuje, kaj se s človekom dogaja po fizični smrti, ali obstajajo paralelni svetovi, ali je naše zaznavanje celotnega vesolja le hologram itn. Pomoč je poiskala pri številnih znanstvenikih in spiritualistih, ki so ji vsak na svoj način predložili dokaze o tem, da naše telo ni nujno zadnja postaja naše zavesti. > Jure Preglau

za njihovo zdravje od najstniških let do menopavze. Prepričana je namreč, da so ženske v modernem času veliko bolj izpostavljene zdravstvenim tveganjem in škodljivemu vsakdanjemu stresu. Kakšna je torej zdrava prehrana za najstnice, nosečnice, mlade mamice in kakšna mora biti v občutljivi menopavzi? Kaj ženskam pomaga preprečiti najpogostejše bolezni in težave, kako lahko osvežimo kakovost kože in las, izgubimo nekaj kilogramov, izboljšamo spomin, se borimo proti sladkorni bolezni in osteoporozi? Dr. Kažinić Kreho je v moderno oblikovanem priročniku pripravila res veliko koristnih nasvetov in primerov, sestavila več kot sto receptov, ki ohranjajo zdravje, in 7-dnevni razstrupljevalni program, dodani pa so tudi nasveti za krepitev spolne moči. > Renate Štrucl

Še en dan Mitch Albom prevod: Klementina Logar Učila, 2011, t. v., 212 str., 24,90 €

Uspešni ameriški športni novinar in kolumnist je svoje pisateljevanje začel s knjigami o športu, potem pa se je obrnil k poglobljenim zgodbam o minljivosti življenja in dragocenih trenutkih, ki so nam naklonjeni in jih pogosto ne znamo izkoristiti (Modrost starega učitelja, Pet oseb, ki jih srečaš v nebesih). Navdihujoča pripoved Še en dan govori o odnosih v družini, o nesebični materini ljubezni, o sinovem iskanju pozornosti, o očetovi odsotnosti in predvsem o tem, kako drugače bi živeli in ravnali, če bi poznali vse družinske skrivnosti in bi na voljo imeli še en dan življenja. > Renate Štrucl

Energijska medicina za ženske Donna Eden in David Feinstein prevod: Špela Stritar Haddad Gnostica, 2011, m. v., 318 str., 28,70 €

V razvitih državah energijska medicina, (preprosta, prijetna in neinvazivna metoda zdravljenja) naglo postaja del običajnega zdravstvenega sistema in mnogo zdravnikov jo že izvaja v svoji vsakdanji praksi. Pred operacijami ali po posegih ta pacientom omogoči, da uravnotežijo svoja energijska polja, ublažijo šok in omilijo škodljive stranske učinke. Dona Eden, ena od pionirk tehnik upravljanja s subtilnimi telesnimi energijami in avtorica pričujočega priročnika, pravi, da so ženski nagoni usmerjeni k ljubezni, sodelovanju, pravici, sočutju, družini, naravi, miru … in energijska medicina te vrednote prenaša v vsakdanje življenje. > Renate Štrucl

Premagani sovražnik Gorazd Gavez ilustracije: Robert Fister, Jadran Lasnibat, Tone Rojc, Darko Simeršek Modrijan, 2010, t. v., 246 str., 35,70 €

Avtor številnih knjig o alternativnih metodah zdravljenja, se je v svoji novi knjigi posvetil eni najpogostejših sodobnih bolezni, raku. V priročniku so v splošno razumljivem jeziku predstavljene pogoste klasične in dopolnilne metode zdravljenja raka. Namenjen je tako zdravim kot bolnim: prvi se bodo naučili, kako pravi čas prepoznati bolezenske znake in kako ravnati, če obolijo; bolnim in njihovim svojcem pa bo knjiga pomagala soočiti se z boleznijo in jih poučila o možnostih zdravljenja. > Matic Večko

Polo majice 588M/588F so izdelane iz 100 % ameriškega bombaža Pima, ki ga odlikujejo izredno dolga bombažna ELS vlakna. Majice so zato fine, mehke in neverjetno trpežne.

RAZKOŠJE, KI SI GA LAHKO PRIVOŠČITE. Pokličite nas za brezplačen katalog! Ponudba velja za pravne osebe in društva.

UMco polo majice 588.indd 1

23

UMco d.d., Leskoškova 12, Ljubljana tel: 01/520 18 30, faks: 01/520 18 40 info@umco.si, www.umco.si

8.4.2010 9:42:11

65 | maj 2011


Žanrsko branje Atila

Géza Gárdonyi; prevod: Judita Trajber Kmečki glas, zbirka Zgodovinski romani, 2011, m. v., 312 str., 17 € Zgodovinski roman o slovitem hunskem poglavarju Atili, imenovanem tudi Bič božji, je pisan kot prvoosebna pripoved Grka Zete, bizantinskega knjižničarja. Zgodba se začne, ko mladega Zeto oče na tržnici proda za sužnja in tako ta kmalu postane služabnik zgodovinarja Priska (večino zgodovinskih opisov Atile in Hunov je prispeval prav Prisk). Od tu ga pot zanese k Hunom, kjer se zaljubi v hčerko enega od hunskih pomembnežev, kar usodno vpliva na njegovo nadaljnje življenje. Skozi njegove oči smo tako priča zgodovinskim dogodkom z Atilo v glavni vlogi, kot je, denimo, bitka na Katalonskem polju (leta 451). Romaneskna oživitev enega najdrznejših mož zgodovine. > Jure Preglau

Najboljše, kar se lahko zgodi nekemu rogljičku Pablo Tusset; prevod: Maja Brodschneider Kotnik Hiša knjig, Založba KMŠ, 2010, t. v., 445 str.

Prvenec španskega pisatelja Pabla Tusseta, ki je postal svetovna uspešnica. Pablo Balu Miralles je tridesetletnik iz bogate barcelonske družine, ki ga v življenju zanimata predvsem pijača in seks. Prav nasprotno od svojega resnega, za posel zainteresiranega brata The Firsta, ki pa nekega dne preprosto izgine. Ko ugotovijo, da ni pobegnil s svojo tajnico/ljubico, se njegovi ženi zazdi, da je Pablo edini, ki bi mu lahko uspelo ugotoviti, kaj se dogaja. Zabavno branje … in seveda … najboljše, kar se lahko zgodi nekemu rogljičku, je to, da ga namažejo z maslom. > Majda Peklaj

Klub Mefisto

Tess Gerritsen; prevod: Romana Novak Mladinska knjiga, zbirka Krimi, 2011, t. v., 394 str., 32,96 €

Na božično jutro policija odkrije razkosano truplo mlade ženske in satanistični znaki v okolici kažejo na to, da gre za neke vrste ritualni umor. Zdi se, da je v umor vpletena znana psihiatrinja dr. Joyce O'Donnell. Ko pa na vrtu milijonarja in vodja kluba Mefisto Anthonyja Sansona najdejo naslednje truplo, dobijo umori novo dimenzijo. V klubu Mefisto so namreč združeni priznani strokovnjaki, ki raziskujejo zlo. V novem primeru forenzičarke dr. Maure Isles in detektivke Jane Rizzoli lahko ljubitelji kriminalk Tess Gerritsen poleg napete zgodbe razreševanja umorov sledijo tudi osebnima zgodbama priljubljenih junakinj. > Majda Peklaj

Usodna noč v hotelu

Lauren Weisberger; prevod: Ana Pogačar Učila, 2011, t. v., 346 str., 34,90 €

Nova zgodba avtorice uspešnih romanov Hudičevka v Pradi, Lov na diamantni prstan itn. bralke popelje v središče New Yorka, kjer prebivata mlada zaljubljenca Brooke in Julian. Spoznala sta se v baru, kjer je on prepeval, ona pa se je zaljubila v njegovo glasbo. Kmalu sta se poročila in naslednja leta je Brooke trdo garala za preživetje, da je on lahko ustvarjal svojo glasbo. Ko mu je preboj končno uspel, so se zanju začele težke preizkušnje. Kako bo skromna dietetičarka stala ob strani slavnemu možu, čigar pesmi zasedajo vrhove glasbenih lestvic? > Renate Štrucl

Dežela zelenega delfina, 1. in 2. del

Elizabeth Goudge; prevod: Ida Sternad Avrora, 2011, m. v., 486; 351 str., 21,90; 19,90 €

Obsežen roman v dveh knjigah je nastal med drugo svetovno vojno, njegova avtorica pa je poleg literarne nagrade doživela tudi njegovo z oskarjem nagrajeno filmsko priredbo (Green Dolphin Street iz leta 1947 z Lano Turner in Donno Reed v glavnih vlogah). Zgodba je postavljena v viktorijansko Anglijo, kjer se dve sestri, temnolasa strastna Marguerite in nežna svetlolaska Marianne, zaljubita v istega moškega. Ljubezenski trikotnik se zaplete še bolj, ko dobrosrčni William zameša imeni in v Novo Zelandijo povabi napačno sestro … Za tiste čase nenavadno ostro raziskovanje kompleksnih človeških razmerij prinaša tudi veliko različnih razpoloženj, od komedije, romance in melodrame do avanture in celo malo maorske mistike. > Renate Štrucl


Branje za mladino Čudežni gibnik Norman Lindsay

prevod: Milan Dekleva Vodnikova založba (DSKG), 2010, t. v., 175 str., 25 €

Lindsay (1879–1969) velja za enega najpomembnejših avstralskih ustvarjalcev 20. stoletja. Kljub temu pa je Čudežni gibnik njegov prvi prevod v slovenščino. Gre za knjigo, ki jo nekateri štejejo za najduhovitejšo otroško knjigo vseh časov in v tujini kljub svoji častitljivi starosti (izvirnik je iz leta 1918) vedno znova doživlja ponatise. Glavni junaki zgodbe so koala Mirt Vodanoj ter njegova prijatelja Vili Viharnik in Samo Žagar. Ko se Mirt odpravi na potep po svetu, sreča Vilija in Sama, ki si lastita nergavi čudežni gibnik (slastno pecivo, podobno prekmurski gibanici), ki ga nikoli ne zmanjka ne glede na to, koliko ga jedo. Prijatelji bi živeli zadovoljno in sito do konca svojih dni, če ne bi bilo oposuma in vombata, ki sta vedno na preži, da bi izmaknila čudežni gibnik. Avtor je njihove dogodivščine ujel med prozo, verze (oboje je spretno prevedel izkušeni Milan Dekleva) in domiselne ilustracije, ki zgodbo ne samo dopolnjujejo, temveč jo tudi nadgradijo. Otroška klasika, ki jo bodo z užitkom brali tudi odrasli. > Jure Preglau

Punca, ki nekaj velja Beth Goobie

prevod: Meta Osredkar Miš, zbirka Iziberi, 2011, t. v., 107 str., 18,95 €

Priznana kanadska pisateljica, ki se je med drugim ukvarjala tudi s psihično in spolno zlorabljenimi otroki, tudi v svojih romanih izpostavlja občutljivo problematiko kot npr. medvrstniško nasilje (Močnejša od besede, Loterija), bolezen, smrt in življenje (Ranjena krila) in tokrat, družinsko nasilje. Petnajstletna Sophie verjame, da je »neumna, nesposobna, ničvredna punca« in da jo oče žali in pretepa po njeni krivdi. Mama probleme utaplja v alkoholu, fant jo je zapustil, prijateljev pa skoraj nima, edina, ki pozna njeno skrivnost in ji stoji ob strani, pa je dvanajstletna Jujube. Čeprav Sophie vsem laže o svojih modricah, jo le resnica lahko reši njene more. >Daniela Preglau

Zakaj pa ne? Amadea Kovič

ilustracije: Tanja Komadina Mladinska knjiga, zbirka Sinji galeb, 2011, t. v., 275 str., 24,94 €

Dnevnik skoraj običajne osnovnošolke je lahko res zabavno branje, seveda pod pogojem, da ni vaša hči tista petnajstletnica, ki nosi darkerske majice in se dobiva s fanti, ki na zmenke nosijo kondome. Kratki in lepo izbrušeni dnevniški zapiski glavne junakinje se v razburljivem poletju pred vpisom v gimnazijo sučejo okoli njenih prijateljic, mamine politične kandidature, tetinih ločitvenih težav, neodgovornega očeta in prvih počitniških flirtov. Njena počutja, tako kot njeni hormoni, divjajo gor in dol in večkrat naokoli, ampak še pred iztekom poletja se večina stvari postavi na svoje mesto. Obetaven prvenec nadarjene slovenske dijakinje je opremljen tudi s humornimi ilustracijami. > Renate Štrucl

Nitke Sophia Bennet prevod: Manica Baša Mladinska knjiga, zbirka Knjižnica Sinjega galeba, 2011, t. v., 251 str., 24,94 €

Prvi del trilogije združi lahkotno temo mode in sveta slavnih s težko temo otrok vojakov v Ugandi. Nonie ima mamo, ki je bila manekenka, in očarljivega brata. Medtem ko ima njena prijateljica Edie poleg šole kup krožkov, svoj blog in željo, da reši svet, prijateljica Jenny pa snema hollywoodski film ob zelenookem lepotcu, se njej niti sanja ne, kaj želi početi in v čem je dobra. Ve le, da je zaljubljena v modo. Ko spozna malo begunko iz Ugande, ki svojim oblačilom dodaja vilinska krila in se predstavlja kot Vran, se začne odvijati zgodba o prijateljstvu, modi in glamurju ter skupnih sanjah ustvarjalnih deklet, ki želijo vsaj nekomu izboljšati življenje. >Daniela Preglau


Rubriko pripravlja:

»Knjige so otrokom v pomoč«

piše

Ida Mlakar

Knjige so otrokom v pomoč se je glasil naslov letošnje Mednarodne konference Comenius Regio: bibliopreventiva, ki je potekala 31. 3. 2011 v Domžalah v okviru mednarodnega projekta Comenius Regio 2009–2011. Mednarodna konferenca je bila tudi tokrat namenjena učiteljem, vzgojiteljem, knjižničarjem in drugim strokovnjakom, ki se ukvarjajo s knjigami. Na njej so organizatorji dveh partnerskih mest, Domžal in poljskega Łódźa, s predavanji in delavnicami prikazali delo različnih vzgojnih in izobraževalnih institucij in želeli z njim »osvetlili preventivni in terapevtski vidik branja s poudarkom na zdravilni moči knjig za otroke in mlade«. Mladinski oddelki splošnih knjižnic izvajajo različne bibliopedagoške oblike za mlade skoraj petdeset let. Ob tem nikakor ne gre zanemariti dejstva, da branje ali pripovedovanje zgodb sproža ob miselnih tudi različne čustvene odzive, saj je kakovostni literaturi lastno, da tako kot vsak drug čustveni doživljaj teži k pogovoru in preverjanju doživetega z drugimi. Kakovostna literatura nas tako lahko vodi k različnim spoznanjem, razmislekom, čustvenim odzivom, morda tudi k spremembam vedenja v realnem življenju, čeprav želi biti v prvi vrsti samo dobra zgodba. Kaj vse literatura spreminja v nas, česa se bo dotaknila, kako bo na nas delovala, je tako v veliki meri odvisno od nas in našega branja: kako se v njej odzrcali in prepozna naš lastni jaz, da lahko ob prebranem soustvarjamo svojo različico zapisane zgodbe. Knjižničarji na mladinskih oddelkih v splošnih knjižnicah se tega zavedamo že dolgo, vsaj od leta 1965 dalje, ko smo začeli izvajati pogovore o knjigah za otroke v starosti od 13. do 18. leta, bibliopedagoško obliko, s katero skuša knjižničar »z domiselnim izhodiščem pogovor samo sprožiti in ga smiselno usmerjati« in se »pri tem neprestano zavedati občutljivosti pubertetnika«, kakor je zapisala Marjana Kobe. Teh učinkov se zaveda tudi ob urah pripovedovane besede (urah pravljic), saj je »posebno mesto pri bibliopedagoškem delu namenjeno prav otroku, ki v sebi nalaga in gradi, odkriva z izkušnjo in razkriva svet svojega čutenja«, kakor je za konferenco zapisala Zdenka Gajser, pravljičarka z Mariborske knjižnice. Zgodbe, ki so tako močne, da se ob njih odzovemo, doživljamo in razmišljamo, so torej primerne za pogovor o nas in našem življenju in tudi za bibliopreventivo. Tule je nekaj predlogov z novejšim datumom. Andreas Steinhöfel: Riko, Oskar in zlomljeno srce; Mladinska knjiga, 2011. Druga knjiga iz serije o dveh nenavadnih detektivih nas ob branju spomni na televizijsko serijo o detektivskem poročniku Columbu, če že ne na psihološko detektivko z naslovom Skrivnostni primer ali Kdo je umoril psa Marka Haddona, pa vendar je povsem samosvoja. Rico Doretti, fant, »ki je malo poseben in hodi v zavod za usposabljanje, ker ima glavo kot boben za bingo«, nadaljuje s pisanjem svojega dnevnika, ker to pomaga proti majhni pozabljivosti. Živi sredi večkulturnega Berlina, z mamo, ki dela v nočnem klubu, in italijanskim očetom, ki je menda umrl v ladijski nesreči. Tukaj je še njegov prijatelj Oskar, posebnež z možgani na hitre obrate, ki si v trenutku zapomni vse, kar je prebral v debelih enciklopedijah, in to tudi ves čas počne. Čeprav gre v prvi vrsti za novo detektivsko odvozlanko (tokrat Riko in Oskar razkrinkata izsiljevanje maminega šefa Borisa in njegove mame, strašne Elli), pa priljubljeni in večkrat nagrajeni avtor ponuja med vrsticami še druge podobe: predvsem sliko zakulisja svetovljanskega Berlina in njegovih skromnih, na rob potisnjenih prebivalcev (posebnežev, prostitutk, kriminalcev, starcev, priseljencev, duševnih bolnikov, otrok s posebnimi potrebami). Iz vseh teh zgodb zgradi realistično in na moč duhovito fresko življenja, kakor ga dojema Riko skozi svoje izvirne zapiske, ki jih prevevajo naklonjenost, toplina in kar neomajno zaupanje v soljudi in življenje.

razpad klasične družine, probleme večkulturnosti, pa tudi spremenjen odnos do smrti in duhovnosti. Neli Kodrič: Ali te lahko objamem močno?; Mladinska knjiga, 2011. Avtorica besedila, ki jo poznamo tudi po večkrat nagrajeni slikanici Punčka in velikan, ter ilustrator, prejemnik Levstikove nagrade in nagrade za ilustracije Hinka Smrekarja, Damijan Stepančič, sta ustvarila umetniško slikanico, namenjeno otrokom in odraslim. Močne, ekspresivne ilustracije, ki jih obvladuje zadržana barvna paleta, se prepletajo s kratkim, simboličnim in liričnim sporočilom o moči, ki jo prinaša odločitev za nenasilje. Odlika slikanice je zagotovo obvladanost in prava mera, zlitje močnih čustev in vodilna misel, ki v barvi zaniha od vsakdanje rjave, s katero so upodobljeni ljudje malega mesteca, do mavrične, s katero se nam predstavi v nenavadni pisani plašč odeti tujec, ki ga meščani zaradi njegove drugačnosti odklanjajo. »Ali te lahko objamem močno? je zato ponujena alternativa okorelemu nazoru odraslih – s katerim tujec opogumi svojega mladega preganjalca za nenasilje in strpno sožitje. Morris Gleitzman: Nekoč; Miš, 2011. Prvi del trilogije avstralskega avtorja, čigar korenine segajo na Poljsko (pisateljev ded je bil Jud iz Krakova), je zgodovinska pripoved o deportacijah Judov v taborišča smrti. Pripoved je plod pisateljeve domišljije, a tudi poglobljenega razmišljanja, branja in poslušanja resničnih zgodb tistega časa, zlasti zgodbe o Januszu Korczaku, zdravniku in pisatelju, ki je med drugo svetovno vojno pomagal številnim judovskim otrokom in umrl skupaj z njimi. Devetletni deček Feliks pobegne iz katoliške sirotišnice na Poljskem, kamor sta ga pripeljala njegova starša knjigarnarja, da bi ga rešila smrti. Feliks se odloči, da ju poišče. Prepričan je, da so starši odšli v strahu za svojo knjigarno, saj je priča, kako nacisti sežigajo judovske knjige. Feliks, ki si za lastno preživetje in preživetje sotrpinov izmišljuje zgodbe in si jih zapisuje v beležnico, ki sta mu jo podarila starša, najde družinsko knjigarno opustošeno. Na svojem begu reši šestletno Zeldo in najde zatočišče v kletni tiskarni, kjer judovski zobozdravnik Barni skriva judovske sirote. Ko jih odkrijejo in odpeljejo v taborišče smrti, Feliks z Zeldo skoči iz drvečega vlaka in si reši življenje. V tem pretresljivem mladinskem romanu igra – tako kot v preostalih treh predstavljenih knjigah – pomembno vlogo branje ali pripovedovanje: moč (umetniške) besede torej, ki lahko zabava, tolaži, spodbuja ali razsvetljuje.

Guus Kuijer: Čez obzorje z vetrom na morje; Miš, 2011. Četrta knjiga iz serije o Polleke, deklici, ki v večkulturnem okolju malega nizozemskega mesta išče ravnovesje med svojim odraščanjem in odnosi s sovrstniki in starši, se tokrat sooča s grožnjo smrti. Polleke je namreč zelo potrta ob hudi bolezni svojega dedka. Ob tem ima težave tudi s svojo najboljšo prijateljico Caro, ki »se je lotila« njenega »fanta« Mimoena, pa tudi z učiteljem Wouterjem, ki načrtuje skorajšnjo poroko z njeno mamo, zasvojeni oče Spiek pa se v Nepalu spreobrne v duhovnega učitelja in ji deli recepte za srečo in razumevanje na vsakem koraku. Kot v prvih treh knjigah so tudi tokrat vloge odraslih in otrok zamenjane: odrasli, razen dedka in babice, so namreč prikazani kot nezanesljivi, izgubljeni in pootročeni. Čuteča in odgovorna dvanajstletnica Polleke tako poskuša reševati različne situacije predvsem s svojo neposrednostjo in otroško logiko, ne nazadnje tudi z zabavnimi rimarijami, ki, razsute po bistroumno zastavljeni prvoosebni pripovedi, izpostavljajo različne probleme sodobne družbe: 65 | maj 2011

26


Branje za mladino Mesto sanjajočih knjig Walter Moers prevod: Stana Anželj Sanje, zbirka Sanje. Roman, 2010, t. v., 457 str., 29,95 €

Nova pripoved nemškega ustvarjalca (1957) bralce znova popelje v fanBlagorad Basnodolski tazijsko deželo Zamonijo, kjer sta se odvijala romana 13 ½ življenj kapitana Sinjedlakca ter Rumo in čudeži v temi. Tokratni junak je mladi pisatelj Blagorad Basnodolski iz rodu lintvernov (nekakšnih dinozavrov), ki se po smrti pesniškega botra odpravi v Bukvano – mesto sanjajočih knjig, da bi poiskal avtorja najčistejšega in neprekosljivega rokopisa, ki ga najde v botrovi knjižnici. Bukvana ga s stotinami antikvariatov, založb, tiskarn in pisateljev nadvse prevzame. Še posebej pa ga dražijo zgodbe o katakombah, ki se vlečejo kilometre in kilometre pod mestom in jih naseljujejo mnoga nevarna bitja ter knjižni lovci, ki po njih iščejo dragocene redke knjige, s katerimi se da zaslužiti bogastvo. Blagorod se kmalu neprostovoljno znajde med njimi … Moers se ponovno izkaže kot mojster fantazije. Literarni poznavalci bodo v zgodbi našli skrite mnoge velikane svetovne književnosti in po zaslugi prevajalke celo nekatere slovenske klasike. Mojstrski preplet humorja in domišljije. >Jure Preglau

Nemir Maggie Stiefvater prevod: Radojka Manfreda Modic Mladinska knjiga, zbirka Volkovi iz Mercy Fallsa, 2011, t. v., 372 str., 29,95 €

V prvem delu fantazijske trilogije z naslovom Srh smo spoznali Grace in Sama, med katerima je vzplamtela najstniška ljubezen. Čeprav je Sam konec prvega dela dobil zdravilo, ki mu bo pomagalo, da se ne bo več spreminjal v volka, se pojavi kup novih problemov. Sam se še vedno bori z volčjo preteklostjo, Grace čuti, da je nekako bolna in da je z njo nekaj resno narobe, za povrh pa se v njuno romanco vmešajo še Gracejini starši. Avtorica je tokrat dodala še perspektivi Cola, nemirnega mladeniča z burno volčjo preteklostjo, in Isabel, dekleta, ki so ji nekoč volkovi ubili brata, a vendar jo najbolj privlači ravno Cole. Zapletena romanca z nepredvidljivim koncem. >Jure Preglau

Neukročena P. C. Cast in Kristin Cast prevod: Neža Kralj Učila, zbirka Hiša Noči, 2011, t. v., 294 str., 28,90 €

Pred nami je že četrti del srhljive serije Hiša noči, ki se je že dobro usidrala med mlade bralce. Glavna junakinja Zoey, ki je še pred kratkim imela tri fante in skupino dobrih in zaupnih prijateljev, sedaj živi kot izobčenka v rovih z rdečimi novinci. Od dveh prijateljic, ki ju sedaj premore, je ena »nemrtva«, ena pa »nezaznamovana« (nekoč Zoeyjina huda sovražnica, ledena kraljica Aphrodite). Ko Aphrodite napove grozovite dogodke, ki jih čakajo v bližnji prihodnosti, se Zoey zave, da mora nujno znova pridobiti zaupanje prijateljev, saj bo drugače ogroženo njeno življenje in morda celo svet. Napeta serija bo najstnicam ponovno burkala domišljijo. >Jure Preglau

Kratke zgodbice o skoraj vsem Sašo Dolenc ilustracije: Arjan Pregl Kvarkadabra, 2011, t. v., 77 str., 17,99 €

Sašo Dolenc, fizik in filozof, je že dobro desetletje eden najaktivnejših popularizatorjev naravoslovja v naših logih, saj že toliko časa deluje Kvarkadabra, spletni časopis na to temo, ki ga je soustanovil, poleg tega pa je s številnimi članki, s katerimi nas sintetično obvešča o tujih knjižnih izdajah na to temo, navzoč tudi v tiskani obliki. Zbrani članki so že izšli v nekaj knjigah, sedaj pa je Dolenc v navezi z ilustratorjem Arjanom Preglom in v maniri Billa Brysona (Kratka zgodovina skoraj vsega) pripravil tudi knjižno izdajo naravoslovnih zgodb za odraščajočo mladino. Osemnajst zgodb, vsaka na štirih straneh, opremljenih s humornimi ilustracijami, sega na različna področja, ki pa se vseskozi dotikajo življenja ali vplivov nanj, od že skoraj klasičnega vprašanja, zakaj so izumrli dinozavri, pa do tega, zakaj sladico jemo na koncu obeda. Knjiga, ki bo v naravoslovje gotovo za vedno potegnila kakega mladega bralca. >Samo Rugelj


Branje za otroke

Renate Štrucl

Ojoj, Boris!; Bravo, Boris!

Franceve detektivske zgodbe

Carrie Weston prevod: Vida Frelih ilustracije: Tim Warnes Tehniška založba Slovenije, 2011, t. v., 29 str. (vsaka), 9,99 € (vsaka)

Christine Nöstlinger prevod: Lučka Jenčič ilustracije: Erhard Dietl Mohorjeva Celovec, 2011, t. v., 55 str., 19,95 €

Franc je star osem let in nekaj mesecev. Gabi je Franceva najboljša prijateljica. Kar naprej ima nove konjičke, pri katerih mora Franc sodelovati. Tokrat se mora z njo igrati detektive. V veleblagovnici cele dneve čakata na tatove, toda na koncu sta sama osumljena, da hočeta nekaj ukrasti. Kakšna sramota! Ko pa kasneje oropajo banko, je Gabi prepričana, da je prepoznala storilca. In tega bosta zdaj zagotovo prijela.

Kako se počuti mladi grizli, ko se prvič odpravi v šolo in se njegovi živalski sošolci bojijo njegovih velikih kosmatih šap, ostrih zob in strašljivo donečega glasu? Ubogi kosmatinec je žalosten in osamljen, vse dokler nehote ne prežene hudobnih gozdnih podgan, ki so se spravile na njegove sošolce. Njegova priljubljenost v šoli se zelo poveča in male živali so ponosne na svojega pogumnega prijatelja. Nekega dne učiteljica Čopka vse učence odpelje v naravo na taborjenje in mladi grizli je spet uporaben za vse vrste taborniških veščin, še posebej pa se izkaže, ko dva neprijazna volkca podreta njihov šotor in ustrahujeta učiteljico. Tudi v drugi zgodbi so mali taborniki so veseli, da imajo VELIKEGA prijatelja.

Eva in Elvis Vivian French prevod: Maja Šturm ilustracije: Michael Terry CFA, zbirka Prijatelji, 2010, t. v., 24 str., 23 €

Prikupna slončka Eva in Elvis sta najboljša prijatelja, delita si banane in pomaranče, skupaj plešeta in se veselita. Nekega dne pa pride med njima do manjšega nesporazuma in zato oba »kuhata mulo«. Izkaže se, da so godljo zakuhale nagajive opice, zato se drug drugemu opravičita in se veselita dalje. Poučna zgodba o prijateljstvu, iskrenosti in medsebojnih odnosih.

Frančkova poučna slikanica Sean Jeffrey prevod: Živa Hren Tehniška založba Slovenije, 2011, kartonka, 10 str., 16,99 €

Priljubljeni želvak Franček je v otroškem svetu navzoč v različnih oblikah – od slikanic in sestavljank do filmov in risank. Franček je zrasel, se naučil šteti, brati in pisati, v tej veliki slikanici pa se odloči, da bo izobrazil tudi svojo mlajšo sestrico Albinco. Z njima lahko odpiramo skrivnostna okenca in preživimo zabaven dan na tržnici in parku ter se pri tem naučimo tudi veliko novega.

Peter Nos. Živalski vrt Primož Suhodolčan ilustracije: Uroš Hrovat Karantanija, zbirka Peter Nos, 2011, t. v., 16 str., 16,90 €

Razigran in zabaven literarni junak Peter Nos je že davnega leta 1979 nastal v domišljiji Leopolda Suhodolčana (Peter Nos je vsemu kos, takrat ga je ilustriral Marjan Manček), od konca devetdesetih let pa dogodivščine navihanega dečka med mlade bralce prinaša njegov sin Primož Suhodolčan (ki je tudi gost v Buklini majski rubriki Knjiga in moje življenje), novo likovno podobo pa mu je že ob prvi Primoževi izdaji nadel Uroš Hrovat. Ustvarjalni tandem je tokrat nadebudnega Petra postavil med živalske junake, ki bodo s kratkimi zgodbicami mlade bralce znova navdušili in nasmejali.

Kako je krtek dobil hlačice Eduard Petiška prevod: Lina Virnik Kovač ilustracije: Zdeněk Miler Narava, 2011, t. v., 63 str., 9,95 €

Krtek si zelo močno želi modrih hlačic z žepi, da bi vanje spravil vse svoje zaklade. Le kdo bo sešil Krtku hlačice? Prikupni krtek skrbno zaliva lanovo cvetje, da dozori v snope, ki mu jih žaba pomaga oprati, štorklja natreti, jež pa razčesati. Pajki, hrošči in mravlje mu iz lanene preje pomagajo stkati velik kos blaga, z borovnicami ga obarvajo na modro. Rak mu blago izreže, ptiček pa zašije čudovite hlačice z žepi in krtek je z njimi zelo zadovoljen.

65 | maj 2011

28


Knjiga, ki zaziblje v sanje

Pisana druščina

Gilles Diederichs prevod: Ana Marija Toman ilustracije: Véronique Salomon-Rieu Oka, otroška knjiga, 2011, t. v., 41 str. + CD, 18 €

Igra s števili; Igra z barvami Laurence Jammes in Marc Clemens prevod: Marjeta Drobnič Tehniška založba Slovenije, 2011, kartonka, 10 str. (vsaka), 9,99 € (vsaka)

V privlačno ilustrirani knjigi so zbrane preproste in igrive vaje, sproščujoči obredi in nežne masaže, ki bodo vašega dojenčka zazibali v mehke sanje. Spanje je pomemben element otrokovega odraščanja, zato je priprava na zdrav in krepčilen spanec zelo blagodejen obred, prav tako pa ima velik vpliv tudi glasba. Priročnik ima priloženo zgoščenko s pesmicami in uspavankami v glasbeni izvedbi Mance Izmajlove.

Medvedek Miha se odpravi na potovanje s svojo lokomotivo. Najprej sreča papagaja Rokija, pod hribom pobere žirafo Tino, pisani druščini pa se pridružijo tudi pujska Olga, psiček Alfred in kravica Mumu. Čudežni vlakec tako naše najmlajše igrivo popelje skozi prve številke. Katere so najljubše barve prikupnih živalic iz blaga, pa lahko malčki odkrivajo v drugi knjižici, ki ima pisane bombažne vogale in omogoča zabavno učenje in spoznavanje barv.

Barvamo mandale Gilles Diederichs prevod: Ana Marija Toman Oka, otroška knjiga, zbirka Otroške radosti, 2011, t. v., 96 str., 13,95 €

Priročnik za risanje živali Branka D. Jurišić Oka, otroška knjiga, 2011, m. v., 115 str., 17,95 €

Okrogle risbe, ki se v svoji osnovni strukturi zgledujejo po naravi, so starodavni simboli za koncentracijo, meditacijo, osebnostni zrelostni proces, zaščito in zdravljenje. Avtor pobarvanke predpostavlja, da bo barvanje mandal otrokom pomagalo pri umiritvi, sproščanju in večanju pozornosti, saj sočasna uporaba obeh možganskih polovic (desna za kreativnost in čustva, leva za razum in logiko) ustvarja notranje ravnovesje, ki se kaže v izboljšanem telesnem, duševnem in čustvenem počutju otrok. Mandale za otroke od tretjega leta starosti dalje so razdeljene v pet tematskih sklopov glede na namen, dodana pa so tudi osnovna navodila za izbiro barv in način dela. Dajte otrokom barvice v roke in se sami prepričajte.

Risanje je namenjeno sprostitvi in zabavi otrok in odraslih. Da bi tako tudi ostalo, je specialna pedagoginja dr. Branka D. Jurišić dopolnila svoj Priročnik za risanje živali (1996) in po težavnostnih stopnjah razporedila humorna navodila za male risarske mojstre. Vsaka žival nastane v nekaj korakih, ki so zapisani tako, da tvorijo neko zgodbico, ki si jo otrok laže zapomni, dodane pa so tudi zbirke živalskih repov, gobcev, uhljev, smrčkov itn. za lažje razlikovanje posameznih značilnosti. Poučno in zabavno risanje.

Skiciraj, riši in slikaj prevod: Maja Praznik Tehniška založba Slovenije, 2010, t. v., 190 str., 24,99 €

Življenjska okolja

Risanje portretov, cvetlic, avtomobilov, plesalcev in živalskih mladičev je vse prej kot preprosto, in ker si vsi ne morejo privoščiti specializiranih risarskih tečajev, je tukaj priročnik za izpopolnjevanje teh spretnosti. Z nekaj potezami svinčnika ali čopiča lahko odkrijete svoj talent in zaplujete v svet umetnosti. Zaradi razumljivih navodil je moderno zasnovan priročnik primeren tako za začetnike kot tudi za tiste, ki so že vešči osnovnih umetniških tehnik.

Geraldine Cosneau Oka, otroška knjiga, 2010, m. v., 46 str., 14,95 €

Ali mrož živi v afriški savani, jaguar v avstralski divjini in jelenček morda v puščavi? V knjigi je predstavljenih osem različnih življenjskih okolij, ki jih lahko otroci po svoji presoji, znanju in sposobnostih naselijo z živalmi na pisanih prestavljivih nalepkah. Na hrbtni strani slike vsakega okolja so tudi večje živalske pobarvanke. Priloženih je več kot 400 nalepk z imeni živali, pravilne rešitve pa so navedene na zavihkih knjige.

29

65 | maj 2011


Foto Ivko

Knjiga in moje življenje piše: Primož Suhodolčan

Sedem čudes o knjigi

Naprej parafraza stare razlage, ki označuje sedem čudes, tokrat o knjigi: 1. Vsi pravijo, da zelo radi berejo in da brez knjig ne gre.

2. Čeprav vsi zelo radi berejo in trdijo, da brez knjige ne gre, se nihče ne spomni, kaj je prebral včeraj. 3. Čeprav se nihče ne spomni, kaj je prebral, 100-odstotno vsi poznajo vse knjige. 4. Čeprav vsi 100-odstotno poznajo vse knjige, so glave še vedno prazne. 5. Čeprav so glave prazne, se vsi delajo, da so polne knjig. Primož Suhodolčan

6. Čeprav se vsi delajo, da imajo polne glave knjig, trdijo, da je za knjigo še vedno veliko prostora. 7. Čeprav vsi trdijo, da je za knjigo še vedno veliko prostora, knjiga vedno bolj izumira.

Beseda ostane beseda v kateri koli pojavni obliki, izrečeni, zapisani ali vizualno posredovani. Marsikdaj se namreč zgodi, da nekdo nekaj izreče, vendar že naslednji trenutek lahko svoje besede tudi demantira – da ni mislil točno tako oziroma da je mislil malo drugače, da je bilo vse skupaj iztrgano iz konteksta in podobno. No, pri zapisani besedi je to malo težje. Vsaj zame pa je najbolj zanimiva in vznemirljiva kombinacija tista, pri kateri beseda ne gre samo z jezika ali ostane na papirju, ampak je zapisana tudi v glavi. Torej beseda, ki pride v zavest. Takšne besede imajo še posebno težo ter ostajajo in bodo ostale to, kar je marsikdo v zgodovini že ugotovil. Komunikacijsko orodje in orožje. Nekateri se sprašujejo, ali bo torej knjiga z neprestanim tehnološkim napredkom in prihajajočim vizualnim težkim topništvom izgubljala na svoji moči. Že pred petnajstimi leti sem na nekem srečanju pisateljev dejal, da bomo lepega dne imeli knjige na svojih očalih. Na levi strani boš imel pisatelje, na desni knjige in boš mirno listal ter izbral, kar si želiš. Nič hudega, tudi takšno knjigo bo nekdo moral napisati, vsaj do tistega trenutka, ko se bodo znale generirati same. Seveda so se mi vsi smejali. In kaj se bo v tem scenariju zgodilo s »ta pravo« knjigo? Verjetno nič kaj posebnega, ker gre v osnovi za zgodbo. Ne smemo pozabiti, da bodo dobre zgodbe vedno ostale. Obstaja pa še naslednji nivo. Nekaj je lahko povedano, zapisano in celo digitalizirano, če pa se to mentalno prenaša iz generacije v generacijo, je vse skupaj še nekaj posebnega. Ne nazadnje lahko ta trenutek zgorijo vsi stripi Alan Ford, pa ne bo hudega, saj jih ima naša generacija tako rekoč do zadnje črke v glavi in jih z velikim žarom posreduje naprej. Če je misel dobra, prepoznavna in nekaj pomeni, se bo zagotovo obdržala. No, iskreno rečeno, če je poleg tega še zapisana, pa še toliko bolje.

V zvezi s tem so na majavih nogah tudi večne razprave o kakovosti in kvantiteti, pri čemer ni nekih oprijemljivih meril. Nemogoče in nesmiselno je, da nekdo določi, kaj je dobro brati in kaj ne. Lahko se priporoči in to primerno utemelji, ne pa določi. Čeprav se bralne navade spreminjajo, kot se skozi čas pač spreminjajo zaznavanja in interesi, so kljub temu nekatere knjige še vedno tukaj in zdaj. Če ostanemo samo pri domačih: Bratovščina sinjega galeba, Maček Muri, Kosovirji, Drejček in trije Marsovčki ali Kekec. Te si še vedno zagotavljajo enak položaj kot včasih, in to ne zato, ker jih vsiljujemo, ampak zato, ker so dobre in ker ostajajo shranjene na skupnem možganskem serverju in pripravljene tudi za naslednje bralce. Zato na tej točki niti ni več pomembno, da se pri nas pisateljem za odrasle vedno reče samo pisatelj in nikoli pisatelj za odrasle, drugim pa vedno otroški ali mladinski pisatelj in skoraj nikoli samo pisatelj. Niti ne šteje, da so po nekaterih formulacijah tisti prvi celotni, drugi pa so samo delno pisatelji, kot nekakšen oddelek v veleblagovnici. Pozabimo lahko tudi, da tisti ta prvi pravzaprav pozabljajo, da jim prav slednji ustvarjajo bralno bazo, brez katere bi tako imenovani odrasli pisatelji bolj tenko piskali. Pod črto potegnjeno so torej v literaturi edino merilo samo bralci. Prav ti so najbolj pomembni sodniki in samo oni lahko določajo literarne stotinke, knjižne metre in pisateljske milimetre. Dobre pa so tiste knjige, ki ostanejo v zavesti neke generacije. Če jim to uspe pri več generacijah zapored, pa so že zmagovalke. Primož Suhodolčan je otroški in mladinski pisatelj,. Njegova dela (Košarkar naj bo!, zbirka Pozor pravljice!, Živalske novice itn.) so zelo priljubljena in so že leta v samem vrhu najbolj branih otroških in mladinskih knjig pri nas.



Bukla 65