Page 1

št.6, junij 2017, 2,10 C

JANEZ SUŠNIK:

Skupaj smo močnejši

Ne zatiskajmo si oči pred nasiljem V SREDINI: Dobro je vedeti


AKTUALNO

Zdravje le za premožne? Vlada je po celoletnem omahovanju – nasprotovanje lobijev je bilo veliko – vendarle sprejela novelo zakona o zdravstveni dejavnosti in jo poslala v državni zbor. Zakon, eden izmed dveh ključnih za boljše delovanje zdravstva, naj bi preprečil delovanje zdravstva po načelih Divjega zahoda.

Prevelik delež javnega zdravstva Stališče zdravniške zbornice je zdaj bolj ali manj znano vsem: za naraščajoče zagate slovenskega zdravstva je po njenem kriv prevelik delež javnega zdravstva. Edino zdravilo, ki bi odpravilo obstoječe slabosti, naj bi bilo izenačenje javnega in zasebnega zdravstva. Drugače povedano: nadaljnja privatizacija javnega zdravstva. Sedanja vlada je imela drugačno stališče: zakonsko je treba drugače urediti tako javno kot zasebno zdravstvo. To je obljubila tudi v koalicijski pogodbi. Pri tem je imela srečo. Drobna, na videz krhka ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc 10

Foto: Shutterstock

Z

akon, ki ga sedanja vlada z novelo spreminja, je bil sprejet leta 1992, v kaotičnem času pobega iz prejšnje države in hkratnega vzpostavljanja kapitalističnega sistema. Predpisi so se takrat sprejemali na vrat na nos, pogosto s premalo vednosti o tem, kako postaviti zdravstveni sistem za povsem nove razmere. Čeprav so v njem nedopustno pomanjkljivo urejene tako ključne stvari, kot so izdaja in odvzem dovoljenja za opravljanje zdravstvene dejavnosti, vsebina in postopek nadzora javnih in zasebnih ambulant ter bolnišnic pa tudi pravila o podeljevanju in izvajanju koncesij, je četrt stoletja zakon ostal nedotaknjen. Kako to, da se kljub pravnim prazninam nobena vlada do zdaj ni lotila popravkov zakona o zdravstveni dejavnosti? Zdaj je na dlani: niso se želele zameriti Zdravniški zbornici Slovenije in njenim vplivnim članom. Pač nikoli ne veš, kdaj boš potreboval dobrega zdravnika ali pa morda kakšno drugo uslugo, po navadi finančno.

je izkazala veliko več dobronamernosti, temeljitosti in energije kot vsi njeni po večini moški predhodniki skupaj. »Zdravje je pravica vsakega posameznika, ne more biti privilegij premožnih. Hkrati je tudi eden izmed kazalcev socialne države. Potrebujemo zdravstvo, ki bo delovalo po načelih kakovosti storitev, varnosti pacienta, enake dostopnosti za vse. Slovenija lahko te cilje doseže le z uspešnim javnim zdravstvenim sistemom,« pravi ministrica. Ob tem poudarja, da nobena država ne more ignorirati omejitev, ki jih ima pri svojih potencialih. Slovenija tako ne more zdravstva organizirati tako, kot ga organizirajo velike države. Navsezadnje ima le za malenkost več prebivalcev od Dunaja, več kot štirikrat manj od celotne Avstrije in kar 40-krat manj od Nemčije ... Takih omejitev ni mogoče preprosto spregledati. Ob tako nizkih plačah in pokojninah, kot jih prejema slovensko prebivalstvo, zasebno zdravstvo tudi ne more zagotoviti zdravstvenih storitev večini prebivalstva. Potrebna je solidarnost. »Zasebno zdravVzajemnost / junij 2017

stvo ne deluje v smeri večje dostopnosti, kakovosti in zmanjševanja čakalnih vrst. Dogaja se ravno nasprotno. Cene se zvišujejo, dostopnost do zdravstvenih storitev se slabša oziroma jo imajo predvsem tisti z boljšimi dohodki.« Da zasebno zdravstvo za večino ljudi ni dobro, je veliko dokazov. Najbolj očitno se to vidi v ZDA, kjer je zdravstvo najbolj privatizirano. Čeprav za zdravstvo porabijo 17 odstotkov BDP, dvakrat več kot v Sloveniji, več deset milijonov ljudi ni zavarovanih in nima normalnega dostopa do zdravstvenih storitev. Tu pa so, pravi ministrica, tudi dokazi iz bližnje okolice. »Zagovorniki zasebnega zdravstva pri nas kot zgled domnevno dobrega delovanja osnovnega zdravstva navajajo Avstrijo. Študije nasprotno kažejo, da je njihovo osnovno zdravstvo slabše dostopno, saj je Avstrija v EU uvrščena med najslabše države. Na zemljevidu kakovosti je obarvana rdeče, medtem ko je Slovenija obarvana zeleno, kar pomeni, da spada med najboljše,« pravi ministrica. Nazoren primer, kam pelje pri-


Mmmm, kako diši... Čokoladno-mandljeva tortica s svežim jagodičjem Za testo potrebujemo: 50 g maslenih piškotov ali piškotnih drobtin I 50 g mandljev 200 g temne čokolade I 100 g masla I 3 jajca I 100 g sladkorja 6 do 7 žlic sladkane vode ali sadnega soka Za kremo potrebujemo: 250 g maskarponeja I 150 g kisle smetane I 2 žlici sladkorja 500 g mešanega svežega jagodičja I 5 dl bistrega sadnega soka ali vode I 2 vrečki mešanice za svetli tortni obliv

PRIPRAVA: Za testo zdrobimo oziroma zmeljemo piškote in mandlje, čokolado pa z maslom raztopimo nad kopeljo. Pečico vklopimo na 180 do 190 stopinj, večji pekač obložimo s papirjem za peko in nanj postavimo obroč za torto s premerom 24 cm ali manjši pravokoten pekač za narastke. Posebej dobro spenimo rumenjake s sladkorjem, beljake pa stepemo v sneg. K stepenim rumenjakom

prilijemo stopljeno čokolado z maslom, dodamo zdrobljene piškote in mandlje, premešamo, nazadnje vmešamo še beljakov sneg. Narahlo premešamo in naložimo v model. Pogladimo in postavimo v segreto pečico za 20 do 25 minut. Spečeno testo pustimo hladiti pet minut, nato ga previdno (!) vzamemo iz modela in povsem ohladimo na rešetki. Potem ga preložimo na servirni krožnik in obdamo z obročem, ki smo ga prej pomili. Kolač navlažimo s sladkano vodo, sadnim sokom ali razredčeno in ne preveč sladko marmelado. Maskarpone pomešamo s kislo smetano in sladkorjem ter z njim namažemo kolač. Pogladimo, nato nanj naložimo sveže in povsem suho jagodičje. Postavimo v hladilnik za 15 minut do pol ure, da se malce učvrsti. Sadni sok ali vodo v kozici pomešamo z vsebino vrečke za preliv in zavremo. Odstavimo in ohladimo do mlačnega, vendar še vedno tekočega. Torto prelijemo s prelivom, da povsem prekrije sadje, in jo damo v hladilnik za dve uri, da se okusi okrepijo in je primerna za rezanje.

Omleta s špinačo in parmezanom Za 1 osebo potrebujemo: 100 g mlade špinače I ščep soli I 2 jajci I poper I muškatni orešček žlico mleka ali sladke smetane I maslo ali olje 2 žlici naribanega parmezana

PRIPRAVA: Špinačo očistimo, operemo in v ponvi na hitro podušimo, da oveni. Nato odstavimo, posolimo, malce ohladimo in jo na deski grobo narežemo. Jajci, sol, poper, muškatni orešček in mleko dobro razžvrkljamo. V ponvi segrejemo maščobo, vanjo vlijemo jajčno zmes, prav na hitro premešamo, nato pustimo, da se zmes enakomerno razlije po dnu. Po minuti ali dveh, ko je omleta na spodnji strani že zapečena, na zgornji pa je še napol mehka, po polovici omlete potresemo špinačo, drugo polovico prepognemo čez špinačo in ponev odstavimo. Tako pustimo omleto počivati še minuto, da zakrkne tudi mehka sredica, nato jo zvrnemo na krožnik. Takoj ponudimo s kosom kruha. Mojca Koman Fotografiji: Krištof Koman

Vzajemnost / junij 2017

39


SPOZNAJTE JIH

Lajnarji, igralci zgodovine Ko lajnar zavrti ročico na svoji lajni, navadno zaslišimo kakšno prelepo staro melodijo, ki med ljudi, še posebno med tiste malo starejše, prinese spomin na otroštvo. Včasih tudi vonj po kruhu iz krušne peči ali pa spomin na babico in dedka ter na tiste čase, ki jih ni več, pravi Maks Viher, lajnar, ki živi na kmetiji Primož na Pohorju v občini Vuzenica.

J

e oče treh sinov. Ko je najmlajši prevzel kmetijo, se je upokojil. »Imam ženo, ki me razvaja, in ljubico, na katero rad zaigram v prostem času. To je lajna, ki je tudi moja sprostitev, rekreacija ter moj konjiček.« Pove nam, da lajnar ni glasbenik. Je pa vsekakor človek, ki zna nastopati, torej je nekakšen amaterski igralec, ki se zna pokloniti, nasmehniti in razveseljevati ljudi. Ko nastopa, je vedno oblečen v črn frak, na glavi ima klobuk in na rokah bele rokavice. Maks Viher ima v lasti staro lajno, ki jo je podedoval. »Izvirala naj bi iz Češke in je stara od sto trideset do sto petdeset let.« Nanjo ne igra. »Z njo ne hodim okoli. Je je škoda. Jo pa doma občudujem, negujem in hranim za spomin.« Sedanjo lajno,

Ta lajna je stara od 130 do 150 let.

46

ki je novejša, mu je izdelal Vlado Nunčič, tudi sam znan in imeniten lajnar, iz Šmarja pri Jelšah. »Naredil mi je čudovit izdelek, saj iz svoje nove lajne izvabim zelo lepe zvoke. Marsikomu se ob napevih, ki jih z njo ustvarjam, zarosi oko, saj ga ponese v čase, ko še ni bilo radijskih, televizijskih aparatov, gramofonov in še številnih drugih novodobnih škatel.« Z Vladom Nučičem sta letos nastopala tudi na 4. mednarodnem festivalu znanja in kulture starejših v Šmarju pri Jelšah. »V glavnem pa nastopam v domačem kraju, pravzaprav grem vedno tja, kamor me povabijo.« Vesel je, da lahko tudi drugim prikaže to čudovito glasbilo, ki to v resnici ni, čeprav lepo igra, če vrtiš njegovo ročico. Nekdaj so lajnarji z lajno, ki so jo imeli obešeno okrog vratu ali pa so jo prevažali na vozičku, hodili od vasi do vasi in igrali. Potem so čakali, da so jim poslušalci v klobuk vrgli kakšen novčič. Zato so v socializmu lajnarstvo prepovedali, češ da lajnarji hodijo okoli in igrajo samo zato, da potem lahko prosjačijo oziroma beračijo. »Danes nihče več ne razmišlja tako. Pravzaprav smo lajnarji povsod, kamor pridemo, dobrodošli, pri ljudeh vzbudimo pozornost in veliko nostalgije. Zato sem vesel, da so lajnarstvo sredi osemdesetih let na Slovenskem znova obudili.« Pravi, da lajne najlepše zazvenijo v prazničnem času in ob posebnih priložnostih. Etnolog dr. Janez Bogataj meni, da je delo lajnarjev, ki jih je v Sloveniji malo, mogoče šteti za izjemen kulturni prispevek, ki ga je treba posebej podpirati. In kakšen mora biti lajnar? Maks Viher pravi: »Potrebuje samo eno Vzajemnost / junij 2017

Lajnar Maks Viher s svojo lajno

stvar. Rad mora imeti ljudi, saj drugače ne more biti lajnar. Lajnar je človek, ki prinaša med ljudi glas topline in domačnosti ter okoli sebe širi pozitivno energijo, ki jo dandanes vsi potrebujemo.« V svetu in pri nas so lajne drage. Stanejo od tri tisoč do petnajst tisoč evrov in več, odvisno od velikosti in števila registrov. Najboljše izdelovalce imajo v Nemčiji, kjer tudi naši lajnarji pogosto naročajo trakove, na katere izdelovalci prenesejo melodije, ki jih lajnar želi. Teh zapisov ni mogoče kopirati. Na srečo pa trak, ki stane od 100 do 120 evrov, kar vzdrži, razen če ga namoči dež. Melodije, ki prihajajo iz lajne, tako meni Maks Viher, v resnici nikoli niso zlajnane. Neva Železnik Fotografiji: osebni arhiv


notarskega zapisa, kar je nekoliko dražje. Prednost pa je, da po izteku najema ni treba vložiti tožbe, če se najemnik ne želi izseliti, pač pa je mogoče takoj vložiti predlog za izvršbo, v kateri se zahteva, da

Na premoženjska in druga pravna vprašanja odgovarja mag. Janez Tekavc

SKLEPANJE NAJEMNE POGODBE Bralka bi stanovanje oddala v najem, ker se je sin, ki je do zdaj živel v njem, odselil v tujino. Zanima jo, na kaj mora paziti pri sklepanju najemne pogodbe.

Seveda je dobro, da najdemo najemnika, ki je urejen in daje videz, da ne bo povzročal škode ali težav in ima dovolj dohodkov za plačevanje najemnine in stroškov. Pri najemni pogodbi pa je najpomembnejše, da je sklenjena v pisni obliki in so v njej urejena bistvena vprašanja najema. Treba je napisati, kaj je predmet najema, za koliko časa se daje v najem, kolikšna je najemnina, katere stroške, vezane na stanovanje, krije najemnik in katere lastnik stanovanja in kdo poleg najemnika še lahko živi v stanovanju. Predmet najema se navadno opiše z naslovom stavbe, v kateri je stanovanje, številko stanovanja, navedbo števila sob, kopalnic, balkonov, garažnih prostorov … Zaradi precej togih pravil glede odpovedi najemnega razmerja je smiselno, da je najemna pogodba sklenjena za določen čas, se pravi do fiksno določenega datuma. Ko se ta datum približuje, se lahko najemnik in najemodajalec dogovorita za podaljšanje najema. V pogodbi je navadno določeno, da stroške rednega obratovanja, se pravi stro-

ške vode, elektrike …, nosi najemnik. Najemodajalec oziroma lastnik pa skoraj vedno nosi stroške rezervnega sklada in naložbenih del v stavbi, saj se s temi deli povečuje oziroma ohranja vrednost nepremičnine. Smiselno je, da je o najemni pogodbi obveščen tudi upravnik stavbe, če ga ta ima, tako da ta račune za stroške obratovanja izstavlja neposredno najemniku. V pogodbi mora biti tudi določeno, kdo poleg najemnika, ki je sklenil pogodbo, še lahko živi z njim v stanovanju. Če namreč najemnik krši to določbo in na primer stanovanje daje v podnajem ali omogoča uporabo še drugim, je to razlog za odpoved najemne pogodbe. Izjema je, če najemnik dobi otroka, ki živi z njim v stanovanju – to namreč ni razlog za odpoved najemne pogodbe. V najemno pogodbo se dostikrat doda tudi določilo, da je najemnik dolžan plačati pogodbeno kazen, če se po izteku pogodbe ne izseli iz stanovanja. Takšna kazen se obračuna po dnevih zamude. Najemno pogodbo je mogoče skleniti tudi v obliki

sodišče opravi deložacijo bivšega najemnika. Velja še opozoriti, da mora lastnik najemniku izročiti energetsko izkaznico za stanovanje oz. objekt, če je najemno razmerje sklenjeno za eno leto ali več.

KATALOŠKA PRODAJA Bralka je prek kataloške prodaje naročila jopo. A ko je prejela paket, je ugotovila, da jopa ni takšna, kot se je zdela v reklami, občutek ima, da je tudi precej slabe kakovosti. Bralka bi izdelek rada vrnila in dobila denar nazaj.

Prodaja na daljavo, kamor spadajo prodaje po spletu, telefonu, kataloška prodaja ipd., ima določene posebnosti, s katerimi se poizkuša zavarovati kupca. Prodajalec mora kupcu zagotoviti podatke o tem, kje dejansko posluje, kako in v kolikšnem času lahko kupec vrne izdelke, ali kupec krije stroške poštnine za vračilo izdelkov in ali gre za prodajo, pri kateri kupec nima pravice do odstopa od nakupa. Kupec, ki kupuje na daljavo, ima praviloma pravico, da od nakupa odstopi, četudi z izdelkom ni nič narobe. Ureditev namreč izhaja iz predpostavke, da smo dejansko sposobni oceniti, ali izdelek želimo ali ne šele, ko ga dobimo v roke. Ne more pa kupec te pravice uveljavljati v vseh primerih. Tako ne more na primer brez utemeljenega razloga odstopiti od nakupa blaga, ki je bilo izdelano po njegovih željah, ne more odstopiti od nakupa izdelka, če je že odprl varnostni pečat avdio- ali videoposnetkov ali računalniških programov, če gre za naročilo ča-

sopisov in revij, zapečatenega blaga, ki ni primerno za vračilo zaradi varovanja zdravja ali higienskih vzrokov, in podobno. Rok, v katerem lahko kupec vrne blago brez posebnega razloga, je praviloma 14 dni od prejema, lahko je tudi daljši. Opozoriti pa velja, da ta rok ne velja v vseh državah, tako da je treba biti pri nakupu iz tujine še posebej pozoren. Zelo pomembno je tudi, ali prodajalec krije stroške poštnine za vračilo blaga ali ne. Če je poštnina zelo visoka v primerjavi z vrednostjo izdelka se ni smiselno odločiti za vračilo kupljenega. Bralka ima možnost, da naročeno jopo vrne, ne da bi ji bilo treba navesti razloge, če še ni potekel rok za vračilo. Po poteku roka pa lahko zahteva odpravo napake ali zmanjšanje kupnine, če izdelek nima oglaševanih ali standardnih lastnosti. Vendar pa bo morala bralka dokazati, da gre za blago nestandardno slabe kakovosti in podobno, kar je nemalokrat težko, če že ne nemogoče dokazati.

Odvetnik Janez Tekavc odgovarja na premoženjska in druga pravna vprašanja (razen pokojninsko-invalidskih) bralcev Vzajemnosti tudi po telefonu. Pokličite ga v torek, 6. in 13. junij, med 14. in 16. uro na telefonsko številko 01 530 78 53. Vzajemnost / junij 2017

55


ODSTRTE PODOBE - GROSUPLJE

Dobre prometne povezave pospešile razvoj kraja

Marija Samec

V

Na območju današnjega občinskega središča sta bili na prelomu iz 19. v 20. stoletje samostojni vasi Grosuplje (na vzhodu) in Stranska vas (na zahodu). V Grosupljem so bile upravne službe, v Stranski vasi pa železniška postaja. Meja med krajema je tekla po sedanji Ljubljanski cesti, podaljšani čez Cerkveni hrib. Leta 1931 sta se naselji združili pod imenom Grosuplje. »Na njegov razvoj sta poleg deželne ceste proti Karlovcu odločilno vplivali gradnja ceste proti Žužemberku (1869) ter gradnja železniške proge od Ljubljane proti Kočevju (1893) in Novemu mestu (1894). Zaradi dobrih prometnih povezav in bližine Ljubljane se je kraj nenehno širil, se razvil v gospodarsko in upravno središče z več kot sedem tisoč prebivalci in leta 2005 dobil status mesta,« nam je nekaj več kot stoletno preteklost svojega rojstnega kraja na kratko opisala Marija Samec, upokojena profesorica slovenskega in ruskega jezika ter višja bibliotekarka.

eliko obsežneje pa je to in drugih 66 naselij v Občini Grosuplje oziroma desetih njenih krajevnih skupnostih lani popisala v vsebinsko bogati domoznanski monografiji Razglednice z zgodbami, dve leti prej pa je v 44. knjigi zbirke Glasovi pod naslovom So z vilicami pisali objavila 555 etnoloških in drugih pripovedi s tega območja. Že v zgodnji mladosti so jo namreč pritegnile zgodbe o divjih lovcih, ki jih je oče Franc Vintar, doma z Ilove Gore, ob večerih pripovedoval ob kmečki peči, in kasneje zgodbe o Grosupeljčanih, ki jih je ogromno vedela mama Marija. Kmalu si jih je začela zapisovati in jih dopolnjevati še s pripovedmi drugih starejših domačinov, ki so se hitro razgovorili, ko so izvedeli, da je Centova, se pravi, doma z mamine domačije. »Poglejte, to je tale hiša na desnem robu razgledniške fotografije iz časa med svetovnima vojnama,« nam pokaže in nadaljuje, da je bila to »manjša kmetija, na kateri smo imeli nekaj zemlje, dve kravi, dva prašiča, kokoši in zajce. Oče je bil kovač, ki je najprej delal v Stični in na gradu Boštanj, ko pa se je povpraševanje po kovaških izdelkih zmanjšalo, se je še pred drugo svetovno vojno preusmeril in zaposlil pri železnici. Mama pa je kot predica delala v tovarni Motvoz in plat-

74

no, kjer se ji je kot terica sezonsko pridružila tudi stara mama Marija Dolinar.«

Motvoz in platno, cerkev sv. Mihaela in šola To tovarno, ki jo prikazuje manjša slika v spodnjem levem kotu, je zaradi bližine železniškega križišča leta 1920 ustanovil Anton Šinkovec iz Kranja. A že šest let pozneje je šlo podjetje v likvidacijo, nakar ga je Ljubljanska kreditna banka najprej sanirala, po požaru leta 1933 pa proizvodnjo povečala in preuredila v predilnico in tkalnico lanu. Vrvarna je predelovala konopljo, ki so jo večinoma nabavljali v Vojvodini, v razne vrvi, uzde, zaprežnice, mreže in druge vrvarske izdelke. Terilnica je laneno in konopljeno slamo predelovala v vlakna, predilnica lanu je iz njih predla različne fine in bolj grobe preje, iz katerih je tkalnica izdelovala tudi blago za žimnice in zastore, brisače, prte, platno za obleke in rjuhe. Laneno slamo so večinoma kupovali v bližnji okolici, kjer so kmetje pod strokovnim vodstvom tovarne začeli gojiti za te kraje posebno primeren pomladni lan, imenovan tudi jari lan. Pri tem je eden najbolj znanih direktorjev Metod Dular pridelovalcem pomagal tudi s časopisom Lan in konoplja. Po letu 1969 so Vzajemnost / junij 2017

začeli proizvajati izdelke iz sintetičnih materialov, ki so postopoma izpodrinili konopljo in lan. Podjetje se je leta 2007 preoblikovalo, šlo v stečaj in propadlo. V ozadju panoramskega posnetka, narejenega s Koščakovega hriba, vidimo zvonik župnijske cerkve sv. Mihaela vrh Cerkvenega hriba, ki jo stiški urbar omenja leta 1662. Leta 1896 so postavili nov glavni oltar in dve leti pozneje obnovili oba stranska oltarja. Okoli leta 1970 so vse tri oltarje uničili, tako da so ostali le kipi zavetnika in svetnikov, nastali v 18. stoletju. Barvna okna so delo slikarja Staneta Kregarja iz leta 1965. Pokopališče ob cerkvi so leta 1967 opustili, ostal je le grob Košakovih (po domače koščakovih) pod lipo in v stene pokopališkega zidu vzidana plošča družine Gale. Leta 1972 so na pobudo župnika Toneta Bohinca in po načrtih arhitekta Janeza Fürsta postavili novo cerkev, ki je prav tako posvečena sv. Mihaelu. Velika zgradba levo od cerkve je šolsko poslopje, zgrajeno leta 1928, torej šele po dolgih 24 letih, saj se je redni pouk začel leta 1904 in se je najprej odvijal v Koščakovi hiši, nato pa v gasilskem domu in Müllerjevi hiši. Število učencev je stalno naraščalo, tako da je štirirazrednico leta 1930 obiskovalo 136, leta 1941 pa


HIŠNI LJUBLJENČKI

Tudi psi morajo v šolo Pasji mladički so tako prikupni, da se jim ne moremo upreti. Veliki zvedavi očki, polni zaupanja, mahajoči repki, skratka sreča na štirih tačkah. Kdo se lahko upre? In tako pride pasja kepica k nam domov v splošnem navdušenju.

K

aj kmalu pa nastopijo težave, nimamo časa za dolge sprehode med tednom, naš ljubki borderski ovčar pa tega ne razume. Uničeno pohištvo, prežvečeni čevlji, lajanje, za katero izvemo od sosedov, ko se vrnemo iz službe … Pes na sprehodu vleče v vse smeri in se zaganja v vse, kar miga. Zato je pomembno, da se pred nakupom psa pošteno in temeljito vprašamo, ali smo prava oseba za neko pasmo. Ali naš življenjski slog omogoča vsaj dve uri na dan, ki jih lahko posvetimo psu? Se lahko zanesemo na otroke, da bodo psa sprehodili, nahranili in bo imel svežo vodo v skledici? Marsikateri pes, ki si ga je otrok res želel in obljubil, da bo sam skrbel zanj, se znajde na grbi staršev. Pametno se je tudi vprašati, ali smo finančno sposobni poskrbeti za psa: redna cepljenja, odpravljanje bolh, klopov in notranjih zajedavcev. Lahko se pripeti nezgoda, pa je nujen obisk pri veterinarju, po možnosti konec tedna, ko so cene višje. Lahko bo potreboval posebno prehrano ... Mogoče si oče želi velikega psa, ki bo čuval družino, ko njega ni doma. Pozabi pa na vzgojo in šolanje, ki ju tak pes nujno potrebuje. Kmalu imamo psa, ki je neobvladljiv in ustrahuje otroke in ženo. Nihče ga ne more pripeljati k veterinarju, ker ni očeta, ki ga za silo obvlada. Starejša gospa si omisli čudovitega mladiča beagla, ki jo kmalu začne vleči po ulici v vse smeri in ga nikakor ne more prepričati, da ne zmore štiri ure tekati po polju. Dolgodlaki psi potrebujejo več časa za nego dlake, redno česanje in redne obiske pri pasjem frizerju. Tudi krtače ne marajo vsi psi, grizejo in renčijo. Na koncu imate namesto dolgodlakega lepotca nervoznega psa z zavozlano dlako, ki ga vse srbi.

V opisanih primerih se lastniki jezijo na psa, da jim dela preglavice in je neobvladljiv. V resnici ni pes nič kriv, saj vse težave izvirajo iz začetnega nesporazuma. Niso vse pasme psov primerne za vsakogar.

Pasja mala šola Še dobro, da imamo pasje šole in strokovnjake, ki nas lahko usmerijo v pravilno izbiro. Povedali nam bodo, da se šolanje psa začne z dnem, ko smo kepico prinesli domov. Mladička je treba navaditi na čistočo, ga naučiti, kaj sme in kaj je prepovedano (grizenje ljudi, čevljev, preprog, kopanje lukenj na vrtu, lajanje in skakanje na ljudi in še in še). To pa se ne zgodi čez noč. Pasje mladičke zato že pri treh mesecih vabijo v malo šolo. Ta je namenjena socializaciji psov, učenju osnovnih ukazov, predvsem pa vzgoji lastnikov. Strokovnjaki nam bodo pomagali razumeti pasjo govorico, naučili nas bodo pravil vzgoje psa in raznih trikov, ki lajšajo vzgojo. Potrdilo o opravljeni mali šoli pa žal ne pomeni, da bo pes do konca svojih dni vedel, kaj je prav in kaj ne. Vsakodnevno ponavljanje vaj, doslednost in razumevanje, da se na napakah učimo, je edina pot do lepo vzgojenega psa. To je proces, ki se nikoli ne konča. Pasjih šol je veliko, pozanimajte se pri znancih, kam hodijo, poslušajte komentarje pasjih lastnikov. Predvsem pa sami preverite, kako potekajo učne ure. Odločite se za tisto šolo, ki je vam všeč. Nato pa vztrajajte. Tudi če ste že imeli psa, ne bo škodilo malo obnoviti znanje v pasji šoli. Stvari so se spremenile na bolje tako za pse kot za lastnike. Aleksandra Vukčević, dr. vet. med.


VRT IN DOM

Rožnik v znamenju vrtnic Naša revija vas tokrat pozdravlja na začetku meseca, ki ima nekoliko pozabljeno ime po vrtnicah, četudi vsaj nekatere med njimi zacvetijo že maja in bodo cvetele tudi še julija ter pogosto ne omagajo niti v prvem snegu. Kraljica rož, pogosto enostavno kar roža, sicer pa vrtnica, v Prlekiji ščipek, drugje spet gartroža, zajema obsežno območje v prostoru in času, zato je ta prispevek le kamenček ali dva v mozaiku njene lepote. Uživajte v razkošju barv in oblik, v nežnosti vonjav in enostavno pozabite, da imajo nekatere rože tudi trne, ampak samo za obrambo pred rastlinojedimi živalmi.

Zbirko rožnih sort, ki je praviloma javno dostopna, imenujemo rožnik ali rozarij. V Botaničnem vrtu Univerze v Mariboru v Pivoli pri Hočah je na ogled prenovljena in bogato dopolnjena zbirka vrtničnih sort.

B

rez vrtnic skoraj ni vrta in tudi v našem samoniklem rastlinstvu je po priročniku Mala flora Slovenije kar 22 vrst iz botaničnega rodu Rosa. Sicer pa so učenjaki našteli kar več kot sto vrst in marsikatera, pomembna za nastanek sodobnih sort, izvira iz Azije. Najstarejši ohranjeni podatki o gojenju vrtnic segajo v čas starodavnih Sumercev, to pa je bilo 2700 let pred začetkom našega štetja. Precej pozneje je o knjižnih delih, posvečenih vrtnicam, pisal kitajski filozof Konfucij, še mlajši grški učenjak Teofrast pa je že poročal, da ima posamezen

cvet nekaterih vrtnic več kot 50 cvetnih listov. Tudi starim Rimljanom to ni bil neznan cvet, moderna zgodovina pa se začenja s križarji, a v Evropi se je žlahtnjenje razmahnilo v 18. in 19. stoletju z dostopnostjo vzhodnoazijskih botaničnih vrst.

Prešeren in Trubar Po zaslugi vztrajnega ukvarjanja s križanjem in odbiranjem vrtnic se je akademiku Matjažu Kmeclu, mojemu dolgoletnemu vrtnarskemu znancu in žlahtniteljskemu kolegu, pred leti prvič nasmehnil temno rožnat cvetni popek in odprl se je bledo rožnat vrtnični cvet sorte, ki je dobila ime po Francetu Prešernu. To je bila prva slovenska sorta, ki je bila vpisana v mednarodni sortni register pri American Rose Society, in nobena druga lepotica ne sme nositi tega imena. Njen avtor je nekoč izpovedal, da je temu velikemu dogodku botrovalo kar tri tisoč opravljenih križanj, preden se je našla izbrana genska kombinacija. Nekaj pozneje se ji je pridružila podobno nežna sorta, poimenovana po Primožu Trubarju. Obe vrtnici rasteta ter cvetita na mnogih javnih rožnikih (recimo v tivolskem parku, Volčjem Potoku in botaničnem vrtu v Pivoli pri Hočah) in zasebnih vrtovih. Z njima smo se Slovenci pridružili plejadi več kot 40.000 vrtničnih sort, ki so nastajale in še nastajajo od antike naprej.

Kot pozdrav miru Vrtnice so najpogosteje grmičaste rasti različnih višin, nekatere z dolgimi poganjki gojimo na oporah kot popenjavke.

86

Veličastno zgodovino ima za seboj sorta velikocvetne čajevke, ki je razširjena vsaj pod dvema imenoVzajemnost / junij 2017

Ena najlepših velikocvetnih križanih čajevk se ponaša z imenom »Peace« ter z zgodovinskim izročilom izpričuje tudi danes tako potrebno hrepenenje po miru. To sorto pogosto srečamo še pod imenom »Gloria Dei«.

ma, kot sta »Peace« in »Gloria Dei«. Že leta 1935 je francoski žlahtnitelj Francis Mailand po zapletenem navzkrižnem opraševanju z udeležbo petih sort prišel do drobnega sejanca, ki se je pozneje izkazal z veličastno cvetivostjo nežno rumene slonovinaste barve in rahlih rožnatih obrobkov. Med vojno je razposlal cepiče prijateljem v Ameriko, Italijo in Nemčijo. Vsem je vrtnico uspelo ohraniti, a jo je zaradi takrat onemogočenih mednarodnih komunikacij poimenoval vsak po svoje. Do mirovniškega imena pa je prišla takole. Žlahtnitelj Mailand je na začetku leta 1945 pisal maršalu Alanu Brooku (enemu od zavezniških strategov, ki je bistveno pripomogel h končanju vojne), da bi se mu zahvalil za osvoboditev Francije, ter ga prosil za poimenovanje vrtnice


Z mojega okna En, dva, tri, en, dva, tri … Da bo tudi on povabljen na maturantski ples, se Andreju še sanjalo ni. Ljuba Nika, kako so se ji svetile oči, ko mu je prinesla vabilo. »In boš plesal z mano dunajski valček?« Dunajski valček! En, dva, tri, en, dva, tri … Še zdaj se vidi, mladeniča v vojaških čevljih, kako si je polglasno štel, ko se je od vojakov vrnil na nagradni dopust za novo leto. Mladina je v kulturnem domu pripravila praznovanje in z veseljem se ga je udeležil. V uniformi, taka so bila takrat pravila. Pet let je bil starejši od Mete, ki je v času njegove vojaščine zrasla iz punčke v mladenko – pa jo je povabil plesat. Kako pa bi jo drugače dobil iz gruče deklet, ki so čakale na plesalce? Joj, še vedno se spomni zadrege, ko je s svojimi velikimi podplati pohodil njene čeveljčke – da je ne boli, je rekla. Ko je imela potem Meta maturantski ples, je bil on še vedno pri vojakih. Meta mu je precej sramežljivo pisala o valeti in plesu, o Belih vranah in čudovitem večeru, poslala mu je tudi skupinsko fotografijo, posneto na stopnicah Festivalne dvorane, več pa ne. Ker ga ni bilo zraven, pozneje o plesu – ali morda o Metinem plesalcu – sploh nista govorila. In hodila sta na izlete in kulturne prireditve, na plese pa ne. In tako se je njegova skrivnost, da res ne zna plesati, v resnici ohranila kar do poroke. En, dva, tri, ples ženina in neveste, en, dva, tri! Z mamo ni plesal, češ da je to neumnost, in tudi mami se je zdelo tako. Meta je plesala ples neveste z očetom in potem na zahtevo svatov tudi z njim še enkrat – zdaj je z obžalovanjem pomislil, da je bil zanju z Meto to zadnji ples v življenju. Kajti tudi potem nista hodila na plese, časi so bili resni in dela veliko, denarja malo, časa za zabavo pa sploh nič. Delala sta in zidala in imela otroke in skrbela za zdravo hrano in vodila otroke v naravo in na morje in v hribe – vsega je bilo. Nikoli nista govorila o tem, ali bi morda Meta rada plesala. Ko je potem Meta tako zbolela, da je samo še v postelji lahko sprejemala obiske, so prišli k njej tudi gimnazijski sošolci: vsi so vedeli, da so se prišli poslovit, le da ni o tem nihče govoril. Obujali so spomine in se sproščeno smejali, kolikor je človek sploh lahko sproščen ob smrtni postelji. Gotovo pa taka posebna priložnost prinese tudi bolj odprte besede. »Ja, drugače se je zasukalo, kot sem mislil takrat,« je kar pred vsemi rekel sošolec Miran in vsi okoli postelje so umolknili – očitno so vedeli, o čem govori. »Zdaj je gotovo zadnji čas in ti lahko končno povem, da je bil maturantski ples zame nekaj najlepšega. Tako dobra plesalka si bila in tako lepo te je bilo držati v rokah!« »Ah ...« »Ne, naj povem! Kako sem potem na izletu čakal, saj si rekla, da si moraš vzeti čas – ker da imaš fanta pri vojakih in da on računa nate. Vse dni izleta, ko smo plesali in prepevali tam po obali, sem iskal tvoje oči in odgovor v njih – in kadar sva plesala, sem bil prepričan, da se bo vse dobro izteklo ...« Pomolčal je in vsi so sklonili glave. »Saj se je dobro izteklo,« je tolažeče rekla Meta. »Tisto je bil samo tvoj poletni preblisk, take sanje ob plesu in petju. Tudi ti si našel ljubezen svojega življenja ...« »Ja, saj. Pa vendar, kadar igrajo Bele vrane, se vsega spomnim in moral sem ti danes to povedati. Kako lepo si plesala.« »Lepo je bilo, res – potem v življenju nisem več kaj dosti plesala ...« Andrej se je zdrznil. »Seveda ni kaj dosti plesala – sploh ni ple-

sala, ker se je pač poročila z mano in sva se šla resno življenje. Z Miranom bi ji bilo življenje en sam ples.« Tu ob smrtni postelji svoje žene je doživel vse naenkrat: ljubosumje, obžalovanje, jezo in sočutje – zdaj, ko je bilo za vse prepozno ... »Dedi, slišiš? Boš plesal z mano dunajski valček? Na maturantski ples te vabim!« ga je Nika priklicala nazaj v sedanjost. »Bom, ljubica, veš da bom!« je rekel in deklici se še sanjalo ni, zakaj ima tako kisel obraz. On pa je sklenil, da se bo takoj naučil plesati – končno! V klubu vdovcev imajo vsako soboto ples – tole je pa res znak, naj se jim pridruži. Zdaj se ne more več izgovarjati na delo in resnost – in vdova Ela ga že dolgo vabi, naj se jim kdaj pridruži. Morda pa je še čas, da popravi zamujeno … Mira Dobravec

NAGRADNA SLIKOVNA UGANKA Pripravlja: Jože Praprotnik

Koga predstavlja spomenik in kje ga najdemo? Odgovor pošljite do 15. junija na dopisnici (vrednost B) na naslov: Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, s pripisom »Slikovna uganka«. Med pravilnimi odgovori bomo izžrebali nagrajenca, ki bo prejel copate Vzajemnosti. Odgovor iz majske številke: Aljažev dom v Vratih pod Triglavom. Copate prejme: Pavla Simonišek, Horjul.

Vzajemnost / junij 2017

Čestitamo!

101


IZ KOŠKA ROČNIH DEL

Vzorca

Poletno rdeča Rdeče sadje, stebelni vbod ... in že je na mizi poletje. Pravkar utrgane češnje in ribez hitro izvezemo s stebelnim vbodom na prtiček poljubne velikosti in oblike. Vzorca (lahko ju povečamo ali pomanjšamo s pomočjo fotokopirnega stroja) prerišemo na svileni papir in ju položimo na želeno mesto na blagu. Vmes vložimo kopirni papir. Ob straneh blago in svileni papir pripnemo z bucikami. Vzorec prerišemo z dobro ošiljenim svinčnikom. Preden papir z vzorcem odstranimo, se prepričamo, ali smo vse obrise natančno prerisali. Za vezenje potrebujemo rdečo prejico. Stebelni vbod vezemo s tremi ali štirimi nitkami deljive prejice. Izvezen prt zarobimo z enojnim ažurom.

106

Vzajemnost / junij 2017

Vzajemnost, junij 2017  

Janez Sušnik: Skupaj smo močnejši Ne zatiskajmo si oči pred nasiljem