Page 1

MAREC 2019 / 2,10 €

AKSINJA KERMAUNER

AKTUALNO

Domovi se dražijo

Čas je za žensko energijo


AKTUALNO

Gospa, ki še po smrti buri duhove Januarja smo lahko v dnevnem časopisju prebrali vest, da je avto ob mraku do smrti povozil starejšo žensko, ki je prečkala Dunajsko cesto, tam, kjer ni prehoda za pešce. Takoj sem pomislila, da je to morda »naša« Gospa, kot smo ji rekli, čeprav je seveda imela tudi ime in priimek. Sama je stanovala v baje lastniškem enosobnem stanovanju v enem izmed blokov za Bežigradom v Ljubljani.

N

ihče iz bloka, kjer je stanovala, pa ne ve, ali je že pokopana in kdo je ali bo plačal pogreb ter kdo so, če so, njeni sorodniki, kdo zdaj plačuje izdatke za njeno stanovanje, predvsem pa, kaj se bo zgodilo s hrano, ki jo je ves čas nosila v stanovanje, ko se bo malce otoplilo … Ključa od njenega stanovanja namreč nima nihče v bloku. Ima ga le prometna policija, če je po prometni nesreči pobrala njen nahrbtnik s ceste. Ker se kot narod staramo, bo takšnih in podobnih zgodb vedno več. Starejši ljudje bodo umirali v stanovanjih, begali brez dokumentov po ulicah in cestah … In nihče ne bo vedel, kdo so oni in njihovi svojci. No, v manjših krajih morda ne bo tako, v večjih, kjer ljudje živimo drug mimo drugega, pa gotovo. Zato sem se lotila raziskovanja. Pri 92 letih je Gospa še sama skrbela zase, čeprav je imela demenco, ki se je kazala predvsem kot preganjavica. Hišnika je kar naprej obtoževala, da ji krade barve za lase, čistilko pa, da ji skuša vzeti oblačila in hrano. Ker je nanju kričala in ju občasno tožarila policiji, sta se je izogibala. Nekako nista mogla dojeti, da gospa ni »žleht«, ampak bolna. Sicer pa je Gospa še samostojno skrbela zase. Zaradi strahu pred tatovi si je omislila protivlomna vrata, zaklepala je vse sobe, tudi kopalnico, okoli hladilnika pa je imela široko verigo, zaklenjeno s ključavnico.

12 Vzajemnost / MAREC 2019

Sosedje smo opazili, da je nihče ni obiskoval. Ona pa je kar naprej nekam hodila, vedno lepo urejena in z nahrbtnikom na ramenih. Domov je skoraj vsak dan prinašala predvsem meso, solato, kavo, sir in čokolado. Kdo ji je to dajal, ni hotela povedati. Včasih se je tudi pohvalila, da še dela. Vsak petek naj bi pomagala na glavni tržnici pri kuhanju. Njeno pomoč so »plačali« s hrano.

Kaj smo izvedeli? »Takoj, ko sem prebrala, da je nekdo zbil starejšo peško, sem pomislila na sosedo. Vsakič, ko je izstopila iz avtobusa, je Dunajsko cesto brezkompromisno prečkala zunaj prehoda za pešce. Samo dvignila je berglo, ki ji je bila v pomoč pri hoji, in je, ne da bi pogledala levo ali desno, odkorakala na nasprotno stran ceste. Vse do tistega dne,« je dejala Barbara Vajda, tudi članica nadzornega odbora etažnih lastnikov tega bloka in podpredsednica Društva zelenih nadzornikov Ljubljane. »Poklicala sem na bežigrajsko policijo, kjer pa mi zaradi varovanja osebnih podatkov niso hoteli povedati, kdo je povožena oseba.« Kmalu pa so jo oni poklicali, potrdili, da gre res za sosedo, in jo zaprosili za pomoč pri zbiranju podatkov o ponesrečenki. »Policistu, ki je zadevo raziskoval, sem predlagala, da pokliče upravnika stavbe.« Petra Gregorač iz Metalke, stanovanjske storitve, d. o. o., je potrdila,

da se je policija zglasila pri njih. »Dogovorjeno je bilo, da bo pristojni policist v spremstvu predstavnika upravnika vstopil v stanovanje Gospe, da bi opravili vsaj najnujnejše stvari, torej predvsem odstranitev hrane, kar naj bi v kratkem času tudi uresničili.« Žal je to potem padlo v vodo, zakaj, nisem izvedela. Potem je še dodala, da upravnik stavbe skrbi za upravljanje skupnih delov stavbe, nima pa nobenih pristojnosti ali pooblastil, da bi samostojno lahko opravljal kakršna koli ravnanja v zvezi s stanovanjem ali v njem, saj bi to pomenilo, da ravna protipravno. »Ker pa se je na nas obrnilo več stanovalcev, smo se za podatke o morebitnih svojcih obrnili na sodišče, ki pa nam ni posredovalo še nobenih informacij,« je še povedala in dodala, da iz navedenega izhaja, da jim ni znano, kdo naj bi v prihodnje poravnaval stroške stanovanja, prav tako pa ne razpolagajo s podatki o morebitnem pogrebu. Matej Križanič, pomočnik direktorja Centra za socialno delo Ljubljana, enota Bežigrad, konkretnega primera zaradi varstva osebnih podatkov ni hotel komentirati. Pojasnil pa je: »Ko gre za pokojno osebo brez znanih sorodnikov, center za socialno delo nima pristojnosti za pridobivanje informacij glede svojcev. Predlagamo, da se stanovalci glede iskanja svojcev obrnete na Ministrstvo za notranje zadeve, Oddelek za centralni register, Štefanova 2, Lju-


STARANJE V EVROPI

Čuvanje vnukov ima dobre in slabe strani PIŠE: Doc. dr. Andrej Srakar, Inštitut za ekonomska raziskovanja

Ena izmed dejavnosti, ki starim staršem po navadi precej polepša dneve v starosti, je čuvanje vnukov. Ob tem lahko pozabijo na vse tegobe, nizke pokojnine, čudaško politiko, bolezni in zdravstvene omejitve, osamljenost, občutke obupa nad iztekajočim se življenjem in še kaj. Vendar pa ima lahko čuvanje vnukov tudi negativne posledice. Katere?

S

tem vprašanjem sta se v nedavnem članku z uporabo podatkov SHARE ukvarjala italijanska raziskovalca Giorgio Brunello in Lorenzo Rocco. Običajne ugotovitve, tudi iz literature, pravijo, da je čuvanje vnukov povezano z večjo blaginjo in boljšim počutjem starih staršev. Tako ena zadnjih pravi, da to še posebej velja za babice (bolj kot za dedke), kar povezujejo tudi s pričakovanji do starejših v večini evropskih držav (čeprav tu nekatere, na primer skandinavske, izstopajo po večjem poudarku na

formalnem, plačanem zagotavljanju čuvanja vnukov). Zanimivo, da te študije najdejo posebej veliko zadovoljstvo pri starih starših s tremi ali več vnuki – več vnukov imate, močnejše bo vaše zadovoljstvo pri ukvarjanju z njimi. Brunello in Rocco sta na stvar pogledala nekoliko drugače. Čuvanje vnukov ima po njunem veliko pozitivnih, vendar tudi negativnih strani: na eni strani lahko vodi v več fizične in psihične dejavnosti, kar gotovo le podpira zdravje starostnika, po drugi pa lahko predstavlja tudi veliko odgovornost in stres, ko vas vnuk ne uboga, ko želi početi kaj nevarnega, in to tako močno, da morate napeti prav vse sile, da bi mu to nekako preprečili in ga obvarovali. Katera stran čuvanja vnukov in učinka na zdravje torej prevlada – dobra ali slaba?

Lahko je tudi obremenitev Žal Brunello in Rocco nimata dobrih novic. Potem ko sta na poseben in v statistiki dobro znan način (instrumentalne spremenljivke) upoštevala obe strani vzročnosti, sta prišla do sklepa, da največ-

krat čuvanje vnukov prispeva k močnejšim depresivnim simptomom pri starostnikih. Tu sta bila zelo natančna: deset dodatnih ur čuvanja vnukov na mesec poveča verjetnost razvoja depresivnih simptomov za 3,2 odstotka pri babicah in 6,1 odstotka pri dedkih. Takšnim negativnim znakom so močneje izpostavljeni tisti, ki pazijo intenzivneje v smislu več preživetih ur z vnuki, tisti z več vnuki ter tisti iz južno- in vzhodnoevropskih držav. Čeprav avtorja v svojo analizo nista vključila Slovenije, bi torej tudi pri nas bili močno izpostavljeni njunim ugotovitvam. Brunello in Rocco skleneta z jasnim priporočilom politikam: na osnovi njune analize bi bilo smiselno razmišljati o spodbujanju formalnih oblik čuvanja vnukov, starševskega varstva in alternativnih oblik neformalne oskrbe. Ali so takšne analize dovolj, da prestrašeni začnemo opuščati tako ljubo dejavnost? Zagotovo ne. Zgornja analiza je seveda le ena in nekaj drugih kaže, da sta avtorja morda podcenila pozitivne učinke druženja z vnuki. Vendar pa je le treba biti pozoren: če smo šibkega zdravja, razdražljivi in imamo možnost, da na vnuka ali vnukinjo popazi kdo drug, nam zgornje pove, da ne bo nič narobe, če mu to prepustimo – naj bo to mati, oče ali kdo tretji. Kadar pa smo dobre volje, naj nam seveda tudi Brunello, Rocco in znanstveniki ne branijo veselja, ki ga prinašajo stara leta.

Vzajemnost / MAREC 2019

15


NAŠ POGOVOR

Mogoče je že čas za žensko energijo Dr. Aksinja Kermauner je septembra 2018 postala predsednica Društva slovenskih pisateljev. Je komaj druga ženska na tem položaju. O pomenu in vlogi literature razmišlja na svojski način. Za otroke in mladino je napisala več kot 15 knjig pa tudi nekaj romanov za odrasle bralce. Je avtorica prvih tipank in izvirnih leposlovnih besedil za lahko branje. V svoja dela vnaša elemente humorja, predvsem pa optimizem, ki pri nas pogosto nima domovinske pravice, nenehno spominja na pomembnost branja, razumevanje med ljudmi, preseganje medgeneracijskih konfliktov, skrb za okolje in ne nazadnje tudi na prijateljstvo. Pri nas redko ime Aksinja je postalo širše znano z romanom Tihi Don, ki ga je napisal ruski pisatelj Mihail Aleksander Šolohov. Ali sta ga starša izbrala po junakinji tega romana, ki je doživela čudovito ljubezensko zgodbo in bila usodna za Grigorija? Vam je ime všeč? Izbrala sta ga mama in oče po junakinji omenjenega romana. Zdaj mi je ime všeč, ko pa sem bila otrok, mi sploh ni ugajalo. Ne domišljam pa si, da sem bila v ljubezni za koga tako usodna, čeprav me lepe ljubezenske zgodbe vedno prevzamejo. Kakšna starša sta bila vaša mama Alenka Goljevšček, pisateljica, raziskovalka slovenskega ljudskega slovstva, esejistka in dramatičarka, ter oče Taras Kermauner, literarni zgodovinar, kritik, esejist in filozof? Imela sem čudovito otroštvo. Oba starša sta bila pisatelja, kulturnika in rasla sem s knjigami. Pri nas sploh nismo videli sten. Povsod so bile knjige in slike. V hišo so hodili pisatelji in kulturniki, dogajale so se razne »zarote« za slovensko literaturo, od malega sem dihala kulturniški zrak. Ko sem bila majhna, sta mi seveda brala pravljice, potem pa kar pesmi Daneta Zajca, Gregorja Strniše in drugih modernih pesnikov, ki jih nisem razumela. Še danes jih ne razumem povsem, kar ni nič hudega, ker pri poeziji ne gre za to, da ra18 Vzajemnost / MAREC 2019

zumemo, ampak da jo čutimo. Kasneje mi je oče dajal v branje zbirko Sto romanov. Starša sta bila stroga, od otrok sta zahtevala čim več, naučila sta nas pogovarjati se, izražati. Ko sem prišla domov iz šole in me je oče vprašal, kako je bilo, jaz pa sem odgovorila, v redu, to ni bilo dovolj. Treba je bilo analizirati. Starša sta bila zahtevna, a ne le do otrok, tudi do sebe. Bila sta nam vzgled. Oče je vedno rekel: »Če se ti kaj hudega zgodi, vstani in se bori naprej.« Čeprav ste doma poslušali klasično glasbo, ste kasneje »zagrešili« besedilo za popevko. To je bil čisti splet naključij. Pravim, da to pomeni na-ključ-je. Na takratnem Zavodu za slepo in slabovidno mladino, današnjem Centru IRIS, se je oglasil glasbenik iz Kočevja Roman Zupančič. Rekel je, da bo ves zaslužek od prodaje svoje pravljice na kaseti podaril slepim otrokom, kar me je ganilo, in začela sva sodelovati. Takrat sem napisala muzikal, s katerim smo s slepimi in slabovidnimi učenci kar veliko hodili naokrog. Predlagal mi je, da bi skupaj napisala nekaj pesmi. Najprej sem odklonila, potem pa me je prepričal, in z vso resnostjo sem se lotila pisanja besedila. Nastala je Ljubezen na prvi dotik in še nekaj drugih pesmi, ki jih je uglasbil in so bile sestavni del našega muzikala Slepi potnik. Slišala nas je skupina Rok’n’Bend in skupaj smo posneli naslovno pesem,

spot in zgoščenko. Projekt je bil kar uspešen. Kako ste sploh začeli sodelovati s slepimi in slabovidnimi, kjer ste naredili veliko koristnega? To je spet eno izmed naključij. Na pedagoški akademiji sem končala študij slovenščine in likovnega pouka. Kar deset let, preden sem dobila redno službo, sem gostovala na različnih običajnih šolah, kjer sem se počutila kot krotilka. Po naključju sem prišla na Zavod za usposabljanje invalidne mladine v Kamniku, današnji CIRIUS, kjer so bili gibalno ovirani otroci in dijaki. Ko sem poučevala slovenščino, sem videla, kako jih je vse zanimalo, kako so me z veseljem poslušali. Ugotovila sem, da bo delo z otroki s posebnimi potrebami moje poslanstvo. Čez čas sem dobila redno službo na Zavodu za slepo in slabovidno mladino, kjer so potrebovali prav kombinacijo poučevanja slovenščine in likovnega pouka. Tam sem se počutila krasno. Zanje ste naredili prvo tipanko. Je izraz pravilen in kakšen je njen namen? Tipanka je bila letos celo med desetimi najlepšimi besedami po izboru jezikovnega portala Fran. Pravzaprav je to neologizem, ki je prišel od dr. Milene Mileve Blažič. Beseda se je zelo uveljavila, jezik jo je sprejel, zato jo uporabljamo in slej ko prej bo prišla v Slovar slovenskega knjižnega jezika.


ÂťLiteratura mora biti dostopna vsem.ÂŤ


GIBANJE

Moč, spretnost in veselje Doma izdelana mehka palica (opis izdelave je predstavljen v prejšnji številki, uporabimo pa kartonast zvitek, na katerega je sicer ovit papir za peko) je dober športni rekvizit, s katerim lahko razvijate prav vse sposobnosti. Tokrat se bomo posvetili predvsem moči in razvijanju občutka za hrbet, oboje pa zaokrožili s prijetno sprostitvijo leže na hrbtu in s podloženimi koleni. 1

Z

a ogrevanje telesa priporočam vaje metanja iz prejšnje številke. Za vse, ki ste se v predstavljenih vajah že izurili in jih morda po svoje nadgradili, je za popestritev dobrodošel tudi partner. Pri metanju v dvoje naj vas vodita razgibana sproščenost in razigranost. Priporočam pa, da se potrudite metati lepo, saj bo vaja veliko uspešnejša. Po uvodni zadihanosti lezite na hrbet in se sprostite. Lažja in težja izvedba prve vaje izhajata iz istega osnovnega ležanja na hrbtu. Obe roki položite na tla ob telo, kot je prikazano na fotografiji (slika 1). Preden dvignete eno nogo, pritisnite ob podlago celo telo. Šele ko začutite napetost mišic in moč v telesu ter dober stik s tlemi, počasi ob vdihu dvignite eno nogo približno 20 cm od tal. Ob tem se zelo potrudite za izteg noge v kolenu in upogib gležnja. Ob izdihu nogo počasi spuščajte. To je opis lažje izvedbe. Močnejši telovadci in športniki naj ob vdihu istočasno pritisnejo brado na prsi in dvignejo močno iztegnjeno eno nogo s prav tako močno upognjenim gležnjem (slika 1a). To vajo, ki izdatno okrepi celo telo, ponovite z vsako nogo vsaj tri- do petkrat. Po vaji je obvezen počitek leže na hrbtu. Prija tudi, da telo med počitkom nežno potresavate.

3

30 Vzajemnost / MAREC 2019

1a

2

2a

Pri drugi vaji se postavite na kolena in roke (slika 2). Če ne morete klečati, se lahko stoje naslonite na mizo in poravnate hrbet. Kolena naj bodo narazen. Položite si mehko ovito palico na hrbet in se s telesom in glavo premikajte in priklanjajte navzdol in navzgor. Ob tem samo z občutkom hrbta in telesa pustite palico, da se rola po hrbtu od križa do vratu (slika 2a) in nazaj. Potrudite se obdržati palico na hrbtu čim dlje. Če pade na tla, jo poberite, vrnite nazaj na hrbet in nadaljujte vajo. Ker je vaja dokaj zahtevna, jo je dobro začiniti z dobro voljo. Rolanje palice po hrbtu zaključite takrat, ko začutite, da je prilagajanje telesa palici postalo naporno. Za končni počitek podložite kolena in sprostite celo telo z enakomernim umirjenim dihanjem (slika 3). FOTOGRAFIJE IN BESEDILO:

Savina Vybihal, prof. športne vzgoje


DOBRE STARE VIŽE

Domače melodije so ji pri srcu Jožica Svete je po rodu Notranjka iz Kamnika pod Krimom, kasneje so se preselili v bližnjo vas, Dolenjo Brezovico pri Preserju. Glasba je bila doma že v družini, pela je v šoli, najprej v zborčku, kasneje tudi na koru. Gospa, ki je igrala na orgle, je pohvalila njen glas in ji namignila, naj poskusi zapeti v oddaji Pokaži, kaj znaš. Nagovarjali so jo tudi drugi pevci pa prijateljice in sošolke ... in se je odločila.

Š

la je na Radio Ljubljana, vsa trda od strahu je zapela pred strogo komisijo, a je nalogo dobro opravila, bila je sprejeta in tako je začela peti popevke. V Ljubljani je obiskovala tudi glasbeno šolo, kjer se je šest let učila solo petja pri profesorici Majdi Stoviček. Spoznala je vse, ki so bili udeleženi v slovenski popevki, in tako se je hitro vključila v družbo pevcev, ki jih je občudovala že kot osnovnošolka. Prišli so festivali, prvi uspeh pa se je zgodil leta 1964, ko je še zelo mlada stopila na oder Slovenske popevke in zapela Sonce sije na Portorož, ki je kasneje postala njena prva zimzelena skladbica. Sicer pa je za televizijski in radijski arhiv posnela celo vrsto slovenskih narodnih in priredb tujih skladb.

Avseniki Najprej je začela peti popevke, in sicer v zlatem obdobju. Kateri pa je bil prvi stik z narodno-zabavno glasbo? »Lahko bi rekla, da je bil to niz oddaj z naslovom Novi ansambli, nove melodije. Tam sem nastopila z Majdo Renko, zapeli sva o mazurki, tudi z Ivanko Kraševec sva zapeli Imam tri srca in fante rada, pa naj bo zima al’ pomlad … Tedaj pri nas še nismo imeli radia in televizije, zato smo hodili vsak četrtek k sosedom poslušat Četrtkov večer. Otroci smo stali pred radiem, in ko smo slišali Avsenike, je bil tam pravi dren. Vse njihove pesmi smo znali zapeti!« Tedaj so bili silno priljubljeni tudi Beneški fantje pa Štirje kovači. In tudi te so radi poslušali, vsak ansambel je bil po svoje zanimiv. A čutila je, da so bili Avseniki že takrat nekoliko nad drugimi ansambli. »Kakšni lepi žametni toni so pri-

hajali iz njihovega klarineta, enako bogat je bil zvok trobente in harmonike Slavka Avsenika. Sicer pa sem zelo rada poslušala tudi Zadovoljne Kranjce,« se spominja. In se je zgodilo – pridružila se je ansamblu Avsenik. Franc Koren je postal upokojenec, Slavko in Vilko Avsenik pa sta si zaželela triglasno petje, in sicer moški bariton ter ženski alt in sopran. Tako sta se Emi Prodnik pridružila Alfi Nipič in Jožica Svete. Prvi njen nastop z Avseniki je bil 4. aprila leta 1974 v Hali Tivoli ob 20. obletnici obstoja ansambla Avsenik. Bila je uspešna in tako se je začelo. Januarja in februarja so se učili peti in igrati nove skladbe, morali so na pamet znati vsa besedila v nemščini in slovenščini. Marca so vedno odleteli v Berlin, da so nove skladbe posneli, od aprila do junija so nastopali, poletna meseca sta bila čas za počitek, jeseni pa so spet nastopali, a so bili še pred božičem spet doma. Z Avseniki je sodelovala skoraj dvajset let, potem pa se je končalo, ker Slavko Avsenik ni mogel več igrati zaradi težav s hrbtenico. »In šli smo vsak po svoji poti, toda nikdar več ni bilo tako, kot je bilo z Avseniki,« doda in pove, da jo je leto kasneje k sodelovanju povabil Igor Podpečan, vodja ansambla Zlati zvoki. Z njimi je pela štiri leta in pol, kasneje je sodelovala tudi z Alfijem Nipičem in njegovimi muzikanti. A četudi je bila z dušo in srcem predana domači glasbi, se je kdaj pa kdaj spet lotila tudi petja popevk, a jim ni bila več predana tako kot nekdaj. Narodnozabavna glasba ji je za vekomaj osvojila srce. Tako je pred nekaj leti zbrala ansambel, ki se imenuje Jožica Svete in njeni Primorci.

Že kar nekaj časa namreč živi v Novi Gorici. S svojimi Primorci je posnela dve skladbi Kikiriki polka in Stara lipa, z Mojco Bitenc in Rudijem Šantlom pa viži Deklica s črnimi očmi in Našemu kralju, ki je posvečena Slavku Avseniku. In želela je, da jih posnamejo tako, kot sta pevce učila Slavko in Vilko, ki je vedno hotel, da pojejo Avsenikove pesmi pravilno, s poudarki, v ritmu, vsako besedo je bilo treba razumeti, jo zapeti z dušo. In njen vsakdan? »Imam 19-letno vnukinjo Karin, ki jo imam zelo rada, zame je najlepša punčka. Vsako leto greva skupaj na morje v Grčijo in se imava zelo lepo. V prostem času pa rada rešujem križanke, kolesarim, hodim na različne prireditve, se vozim z vlakom. Še vedno grem na obisk k prijateljem v Nemčijo in Avstrijo.« Drago Vovk Vzajemnost / MAREC 2019

43


ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV

Prazgodovinski zakladi

FOTO: JOŽE HANC

Največji prazgodovinski depo na Slovenskem je bil odkrit na dnu kraškega brezna Mušja jama pri Škocjanu na Krasu.

INFORMACIJE Narodni muzej Slovenije Prešernova 20, Ljubljana www.nms.si, e-naslov: info@nms.si, tel. št.: 01 24 14 404

66 Vzajemnost / MAREC 2019

sti predmeti – orožje, orodje in noša. Te zaklade so si raziskovalci v preteklosti razlagali kot pokazatelje metalurških dejavnosti bronastodobnih livarjev: raznovrstni razlomljeni predmeti v depojih naj bi bili namenjeni taljenju in ponovnemu vlivanju v nove bronaste izdelke. V nekaterih primerih so bili predmeti odloženi tako, da jih ni bilo mogoče ponovno pridobiti in uporabiti. Tak primer je brezno Mušja jama pri Škocjanu na Krasu. V nasipnem stožcu kamenja, skoraj 60 m globoko pod vhodom v brezno, so med izkopavanji v letih 1910 in 1911 odkrili več kot 1000 bronastih in nekaj železnih predmetov. Gre za ostanke obrednih daritev iz pozne bronaste dobe in začetka železne dobe, iz časa med 12. in 8. st. pr. n. št. V tem več kot 400 let dolgem obdobju se je nad breznom odvijalo obredje, med katerim so prestižno orožje, posodje in nošo najprej izpostavili ognju in ga nato kot daritev podzemnim božanstvom odvrgli v brezno. Podobni predmeti – celi, a še pogosteje močno razlomljeni – se pojavljajo tudi v svetiščih sredozemskega sveta, kjer si jih razlagamo kot del priprošnjih, zahvalnih ali očiščevalnih daritev svetiščnih obiskovalcev, železnodobnih romarjev. Prav zaradi nastopanja podobnih predmetov na svetih mestih, ki so kot taka v italskem, etruščanskem in venetskem svetu izpričana z najstarejšimi napisi, lahko tudi bronastodobne in železnodobne depoje pri nas povežemo z obrednimi daritvami prazgodovinskega človeka. Peter Turk, Narodni muzej Slovenije

Izbrani meči iz Mušje jame. Dva bronasta meča (levo, sredina) spadata v 12. oziroma 11. st. pr. n. št., železen meč (desno) pa izvira iz egejskega prostora in spada v 10. ali 9. st. pr. n. št.

FOTO: TOMAŽ LAUKO

K

onec 2. tisočletja pr. n. št. je bilo deponiranje bronastih predmetov v obsežnih delih Evrope in tudi v Sloveniji množično. Depoje, kakršen je tisti iz Črmošnjic, so ljudje pogosto zakopali ali pa le odložili v skalne razpoke na odmaknjenih višjih legah. Taki so poleg Črmošnjic še depoji Jurka vas in Gorenji Suhadol na Dolenjskem, Debeli vrh na Kočevskem ter Čermožiše in Hočko Pohorje na Štajerskem. V njih so večinoma razlomljeni brona-

FOTO: NATURHISTORISCHESMUSEUM, DUNAJ

V ljudskem izročilu je pogosto govora o zakladih, zakopanih na skritih mestih, o skrivnostnem zlatem teletu in loncih, polnih srebrnikov. V teh zgodbah je včasih odmev zares odkritih dragocenosti. Take zaklade, arheologi jih imenujemo tudi depoji, so ljudje pri nas zakopavali že v bronasti in železni dobi.

Bronaste zapestnice, sulična ost, sekire, srpi in surovci iz zaklada Črmošnjice na Dolenjskem, 13.–12. st. pr. n. št.


VRT IN DOM

Globoko rahljanje za manjše težave s križem Se sprašujete, kako pripraviti vrtna tla brez »štihanja« in težkih naporov? Predlagam, da jih to leto pripravite samo z globokim rahljanjem, saj tako pozitivno vplivate na talne organizme in izboljšate kakovost tal. Ugotovili boste, da bo delo opravljeno 2- do 3-krat hitreje kot v primeru težkega obračanja zemlje. Za enostavno in hitro delo vam bodo hvaležne roke in hrbtenica.

N

a domačem vrtu je tla najlažje pripraviti z globokim rahljanjem z različnimi vilami. Na lahkih peščenih tleh delo opravimo takoj, ko se tla primerno osušijo. V osrednji Sloveniji je to lahko že v začetku marca, v višje ležečih predelih nekoliko kasneje. Na obalnem območju je v primeru sončnega vremena delo opravljeno že v februarju. Z delom ne hitimo in vedno počakamo, da so tla primerno suha. Pri globokem rahljanju se zemlja drobi v drobno grudičasto strukturo takrat, ko je primerno suha. Zemlje, ki se oprijema orodja in obutve, ne obdelujemo. Priporočljivo je, da zemlje ne obračamo, pač pa samo globoko rahljamo. Če za gnojenje uporabljamo hlevski gnoj, ga dodamo v oktobru in vdelamo v tla. Grude zemlje tako obdela že zimski mraz, spomladi pa jih samo globoko rahljamo. V primeru gnojenja s kompostom in kupljenimi organskimi gnojili pred globokim rahljanjem gnojilo potrese-

mo po površini in začnemo rahljati. Tako bo organsko gnojilo ostalo v zgornjem sloju tal. Tam je tudi najbolj koristno in rastlinam dostopno. Pri klasičnem »štihanju« se pogosto dogaja, da se gnojilo zakoplje globoko v tla in rastlinam nekaj časa ni dostopno.

Rahljamo, a pazimo na hrbtenico Uporabljamo vile, ki razbremenijo hrbtenico in roke. Inovativne ruske vile so lahke za delo, zato jih brez težav premikamo po vrtu. Vile dvignemo in jih z nogo potisnemo v tla ter z eno ali obema rokama potegnemo držalo nazaj. Postopek ponavljamo, dokler ne končamo globokega rahljanja. Delamo lahko z levo in desno roko. Po potrebi roki zamenjamo. Stojimo pokončno, tako hrbtenica ni obremenjena, saj za delo porabimo manj moči. Orodje je še posebno primerno za tiste vrtičkarje, ki jim »štihanje« predstavlja težko obremenitev hrbta in rok. Tako bomo delo opravili z veliko manj napora. Tudi bolečine v križu bodo preteklost, saj zemlje ni treba premetavati. Še lažje bo, če bomo zajeli manj zemlje. Tako bomo tla globoko rahljali, pozitivno vplivali na talne organizme ter izboljšali kakovost tal.

STEBRIČASTE SORTE JABLAN IN ČEŠENJ Stebričaste jablane in češnje največkrat sadimo na manjše vrtove in atrije. Z njimi lahko tvorimo tudi užitno živo mejo. Stebričasto sadno drevje ne raste v širino. Zato jablane in češnje sadimo na razdaljo 0,5 m v vrsti. Rastline v rasti razvijejo osnovno deblo, iz katerega izraščajo rodni kratki poganjki. Samooplodna sorta stebričaste češnje sylvia je zelo ozke rasti, v višino zraste največ do 4 m. Plodovi so rdeči, sočni in sladki, obiramo jih v začetku julija, kar jo uvršča med poznejše sorte. Stebričaste jablane sorte greencats in redcats so zaradi odpornosti proti boleznim primerne za ekološko pridelavo. Sorte redcats rodijo temno rdeče plodove od sredine septembra naprej. Plodovi so odličnega okusa in se dobro skladiščijo. Druga odporna sorta stebričaste jablane je greencats. Plodovi so čvrstega mesa, sijoče zeleni, aromatični in sočni, obiramo jih od sredine septembra naprej.

Davor Špehar

Vzajemnost / MAREC 2019

79


NEGA

Nega rok, nežno in naravno V hladnem letnem času koža na rokah postane suha in groba. Neprijetno zateguje, srbi in skeli, včasih pa tudi razpoka, še posebno na členkih. Starejša koža zadržuje še manj vlage. Ko se vlaga v povrhnjici kože zaradi mraza in suhega zraka še zniža, so roke videti luskaste, suhe in zgubane, včasih pa tudi pordele.

N

a členkih koža lahko razpoka. Razpoke skelijo, občasno zakrvavijo in se dolgo ne pozdravijo. Težava se z leti stopnjuje, saj koža na rokah postaja vse tanjša, manj odporna in občutljivejša. Zato potrebuje več nege. Suha koža ni le težava žensk, ampak tudi moških, čeprav marsikdaj zamahnejo z roko, češ da kozmetike ne uporabljajo. Bi jim bili morda bolj na kožo pisani domači pripravki iz naravnih sestavin? Prvi korak nege je razmislek, kaj roke dodatno izsušuje. Običajno je to pomivanje posode in pa zelo pogosto umivanje rok, ki je v sezoni gripe nujno, da bi preprečili prenos bolezni. Ali si roke vedno temeljito namilite z močnim milom in nato dobro izmijete z vročo vodo? Oboje suho kože še dodatno izsušuje. Bolje je uporabiti mlačno vodo, namesto običajnega mila nežno milo za dojenčke, oljni gel za umivanje ali pa sindet. Sindet je higiensko sredstvo brez mila, ki se uporablja za nežno čiščenje kože, dobite pa ga v lekarni. Po umivanju rok ne drgnite, pač pa jih nežno otrite z mehko brisačo in takoj, še rahlo vlažne, namažite s kremo za roke, da vlago »zaklenete« v kožo. Namesto kreme lahko uporabite tudi nekaj kapljic olivnega olja, ki si ga vtrete v kožo. Presenetljivo hitro se vpije, kožo pa pomiri in naredi prijetno mehko ter gladko. Na suho kožo deluje zelo ugodno, poleg tega pa je antiseptik in zdravi odrgnine ter kožne razpokice. Uporabite lahko tudi konopljino olje, ki je izjemno vlažilno in hkrati bogato z maščobnimi kislinami omega 3 in omega 6 ter vitamini A, B1, B2, B3, B6, C, D in E, minerali in antioksidanti. Ugodno vpliva na poškodovano, občutljivo in izsušeno kožo na rokah. Pomagate si lahko tudi z mandljevim oljem, karitejevim maslom in kakavovim maslom, ki roke tudi prijetno odišavijo. Če pa uporabite jojobovo olje (pravzaprav ni olje, ampak vosek), bo hkrati učinkovalo ugodno tudi proti bolečinam zaradi artritisa in revmatizma. Dobite ga v lekarnah in nekaterih drogerijah. Pri razpokah na členkih si pogosteje namažite našteta olja in masla, kadar pa niste

doma, si lahko nanesete na razpoke tudi balzam za ustnice.

Dodatna nega Kožo na rokah dodatno negujemo s pilingi (nežnimi luščili odmrle kože) in z oblogami. Piling lahko naredite doma. Najpreprostejši je nežni piling iz drobne morske soli, ki mu dodate eno izmed že prej naštetih olj: olivno, konopljino ali mandljevo olje. Olja dodajte le toliko, kolikor ga sol popije. Mešanici lahko dodate še nekaj kapljic limone, da bo postala bolj tekoča, lahko pa tudi nekaj kapljic naravnih eteričnih olj sivke, rožmarina, vrtnice ipd., da bodo roke prijetno dišale. Roke navlažite z mlačno vodo, nato pa zmes s krožnimi gibi nežno vtirajte med prste, po členkih, okoli nohtov, v dlani vse do zapestja. Ne vtirajte grobo, da ne poškodujete stanjšane in izsušene kože. Na koncu roke izmijte z mlačno vodo. Namesto soli lahko uporabite tudi pšenični zdrob in polento ali pa otrobe – ti so nežnejši do kože. In še opozorilo: pilinga ne uporabljajte, če imate na koži razpokice. Sol sicer kožo zdravi, a zaradi ranic vas bo skelelo. Lahko pa si naredite oblogo iz olja in medu. Po pilingu sledi obloga za roke. Pripravite si dva kosa plastične folije za živila in majhne brisače. V skodelici zmešajte žličko olivnega olja in medu ali pa kakavovega oziroma karitejevega masla. Mešanico vtrite v še nekoliko vlažne roke, nato pa dodajte še eno plast obloge, da bodo roke na debelo premazane. Roke ovijte s plastično folijo, nato pa še z brisačko. Toplota pomaga pri vpijanju obloge. Pri ovijanju druge roke vam bo verjetno moral kdo pomagati. Oblogo pustite delovati vsaj 20 minut. Občasno si lahko privoščite tudi sadne obloge za roke. Najbolj učinkovita je maska iz avokada, ki je bogat z naravnimi maščobami. Naredimo jo tako, da polovico avokada zmečkamo, dodamo nekaj kapljic limone in žlico otrobov. Koristna pa je tudi maska iz banane in mešanice kakavovega masla. BESEDILO IN FOTOGRAFIJA: Maja Črepinšek

Vzajemnost / MAREC 2019

85

Profile for Vzajemnost

Vzajemnost, marec 2019  

Aksinja Kermauner Čas je za žensko energijo Aktualno Domovi se dražijo

Vzajemnost, marec 2019  

Aksinja Kermauner Čas je za žensko energijo Aktualno Domovi se dražijo

Advertisement