__MAIN_TEXT__

Page 1

NOVEMBER 2020 / 2,45 €

Poskrbite za trdne kosti

JANEZ STERG AR

Spominjati se moramo, proslavljati pač ne


NAŠ POGOVOR

Spominjati se moramo, proslavljati pač ne Janeza Stergarja, profesorja zgodovine in geografije ter dolgoletnega predsednika Kluba koroških Slovencev v Ljubljani, imenujejo kar »živa enciklopedija vsega, kar zadeva slovenske narodne skupnosti v sosednjih državah«. Zlasti dobro pozna razmere na avstrijskem Koroškem, saj jih spremlja že več kot petdeset let. Za zasluge s področja čezmejnega sodelovanja, posredovanja v podporo koroškim Slovencem, predvsem pa za ohranjanje osebnih »živih« stikov z rojaki zunaj slovenskih meja je dobil priznanja tako zamejskih Slovencev kot Republike Slovenije. Pogovarjala sva se predvsem o položaju koroških Slovencev v luči stote obletnice plebiscita, ki je določil mejo med tedaj novima Kraljevino SHS ter Republiko Avstrijo. Kaj vas, Ljubljančana, že pol stoletja vodi na Koroško? Prvič gre za zavezo iz mladosti, iz prijateljstva, ki me povezuje z družino Zwitter. Del te družine je po plebiscitu ostal v Avstriji, del živi na slovenski strani. Zgodovinar Fran Zwitter je bil rektor ljubljanske univerze in tudi moj profesor, njegov najstarejši sin Matjaž, kasneje direktor Onkološkega inštituta v Ljubljani in profesor medicinske etike, je bil moj sošolec v gimnaziji. Poleti 1966 sva šla prvič na potep po Koroškem, naslednje leto pa tam že organizirala taborjenje, ki je postalo tradicionalno. Pripravili smo več akcij v podporo zamejskim rojakom in sklenil sem številna prijateljstva. Kasneje sem na študiju zgodovine in geografije imel nekaj profesorjev, ki so bili povezani s Koroško, in na INV – Inštitut za narodnostna vprašanja so me povabili, še preden sem spomladi 1973 diplomiral na drugi stopnji. Raziskovalno sem se ukvarjal z novejšo zgodovino koroških Slovencev in bil hkrati vodilno dejaven v slovenskem zgodovinarskem društvu/zvezi in sindikalni organizaciji. Od leta 1978 sem odbornik v Slovenski matici, vključen pa sem še v nekaj združenj, ki negujejo stike s slovenskimi zamejci. INV je bil kot Manjšinski institut ustanovljen februarja 1925 in si je med vojnama v sodelovanju z evropsko manjšinsko organizacijo pod vodstvom Tržačana dr. Josipa Vilfana prizadeval za nastanek mednarodne 14

Vzajemnost / NOVEMBER 2020

manjšinske zaščite. Po vojni so na inštitutu delovali strokovnjaki za etnične manjšine s pravne in filozofske fakultete, fakultete za družbene vede. Leta 1965, še pred menoj, je bil inštitut organizator prvega svetovnega kongresa OZN o zaščiti narodnih manjšin. Čez deset let je bil drugi tak kongres na Ohridu, pa smo mi pripravili vse strokovne podlage; če omenim samo ta dva velika dogodka. Od 2003 ste predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani. Kaj vse počnete v klubu? Delujeta pravzaprav dva kluba, in sicer v Ljubljani in Mariboru, in odlično sodelujemo. Klub so jeseni 1928 ustanovili tisti, ki so po plebiscitu morali bežati z avstrijskega Koroškega in iskati eksistenco v Sloveniji. Delovalo je več podružnic, in sicer v Mariboru, Celju, Dravogradu, Guštanju (Ravnah), Trbovljah, na Prevaljah in Jezerskem ter v Zagrebu in Belgradu, krajši čas še v nekaj drugih krajih. Dva do tri tisoč Slovencev je takrat zapustilo Avstrijo. Med sedanjimi klubskimi člani pa niso samo potomci teh pregnancev, pač pa tudi prijatelji in simpatizerji. Smo nestrankarski, politični pač po sami naravi dejavnosti. Prepričani smo, da je treba notificirati slovensko nasledstvo (so)podpisa Državne pogodbe o obnovi neodvisne in demokratične Avstrije, ki ji popularno rečemo ADP – Avstrijska državna pogodba. Kot zgodovinar vztrajam pri

tem, da gre zlasti za pogodbo o Avstriji, saj je z njo leta 1955 prišlo do formalne obnovitve Avstrije kot samostojne države in do odhoda štirih zavezniških zasedbenih sil. Greste pogosto čez mejo? Kar pogosto sem na Koroškem, včasih tudi po dvakrat ali trikrat na teden. Naš klub organizira gostovanja pevskih zborov, gledaliških in lutkarskih skupin, predstavitve novih koroških knjig, obiske razstav v Sloveniji in na avstrijskem Koroškem ... Oktobra smo skupaj z osrednjima kulturnima organizacijama koroških Slovencev in ljubljanskim Društvom slovensko-avstrijskega prijateljstva priredili že 18. koroške kulturne dneve v Ljubljani. Urejam in tedensko na skoraj 1400 naslovov razpošiljam elektronski Koroški vestnik z najavami čezmejno povezovalnih dogodkov v slovenskem prostoru. Sem in tja skupaj izdamo kakšno knjigo s koroško tematiko. Občasno vodim strokovne ekskurzije k prijateljem na Koroškem in tamkajšnjim zgodovinskim znamenitostim, od Krnskega gradu in Gospe Svete pa do nekdanjih partizanskih domačij. Vse to ohranja paleto živih vezi; saj veste, eno je dogajanje na visoki diplomatski državni ravni, drugo pa življenje. Letos je seveda tega druženja manj. Osmega marca, tik pred začetkom koronaepidemije, smo se člani in prijatelji kluba kot vsako leto udeležili koncerta Koroška poje v Celovcu. Potem pa se je ustavilo.


FOTO: A. Ž.

»Ohranjamo živo vez z zamejskimi rojaki.«


ZDRAVA PREHRANA

Martinovo po slovensko V začetku novembra na vsakem koraku slišimo o martinovi gosi. Če bi sledili medijskim reklamam in prepričevanju trgovcev, bi nas moralo biti skoraj sram, če za martinovo ne kupimo gosi in si je ne spečemo skupaj z mlinci. A ta »trgovski praznik« je bil k nam uvožen. Martinovo namreč ni nikakršen državni ali cerkveni praznik, a vse bolj postaja ljudski praznik.

I

zvor je najti v štoriji o sv. Martinu, ki se je zaradi skromnosti pred imenovanjem za škofa v četrtem stoletju skril med gosi, a so ga z glasnim gaganjem izdale. Tradicionalno so pred desetletji za počastitev spremembe mošta v vino pekli gos samo na ozkem območju Slovenije, kjer se je v davnih časih v naše ozemlje zajedalo Panonsko morje in tudi gojijo vinsko trto. Tako so martinovo gos poznali v nižinskih predelih Prekmurja in Prlekiji, južneje pa v spodnjem Posavju, v okolici Brežic, Krškega in Kostanjevice na Krki. Tudi tam vsi niso imeli gosi, le premožnejše kmetije, drugi so gojili race in kokoši. In v lonec so dali, kar so pač imeli. Poglejmo, kako je bilo in je bržkone tradicionalno po Sloveniji ob martinovem še danes.

Klobase in pečenka V slovenski Istri niso spekli ne gosi ne rac ne kokoši. Poveselili so se s klobasami, pečenicami ali kožaricami, s krodegini, kot pravijo. Zraven je bilo navadno belo kislo zelje, mlincev niso priložili. Posladkali so se s kroštolami, je povedala ponosna Šavrinka Rozana Prešeren iz Kort, drugje jim pravijo flancati ali štraube. V Brkinih so prehod iz mošta v vino počastili s svinjsko pečenko, doma narejenimi mlinci in belim zeljem. Ali pa so postregli s suhim svinjskim mesom. Posladkali so se s kvašenimi štruklji z nadevom iz prepraženih drobtin s sladkorjem in limonovim sokom, je povedala Kristina Volk iz Suhorja. Na Krasu martinovanja v današnjem pomenu ni bilo. Je pa veliko cerkva posvečenih sv. Martinu, zato so tedaj praznovali opasilo, kot so nekoč rekli šagri oziroma prazniku va32

Vzajemnost / NOVEMBER 2020

škega zavetnika. Tedaj so imeli slovesno mašo in vaške sejme, doma pa so gospodinje skuhale dobro nedeljsko kosilo. Na Goriškem so žrtvovali koštruna. Pripravili so ga v omaki kot divjačinski golaž in dopolnili s polento, je povedala Aliče Čubej iz Grgarja. Zraven so ponudili fižol v solati, natančneje avtohtoni goriški siljeni radič, znan kot solkanski reghut. Za sladico so naredili kvašeni japkov štrudelj. V Goriških brdih se je praznovanje martinovega začelo med obema vojnama pod Italijo in pozneje v času Jugoslavije. Prej je bil to pravzaprav čas skrbi za kolone, saj so se gospodarji tedaj odločali, komu bodo v naslednjem letu še dali delo in koga bodo odslovili. Pridne so celo skromno obdarovali, je povedala Irena Obljubek iz Drnovka. Pa vendar so spremembo mošta v vino že dolgo prej tradicionalno počastili s posebnim običajem: na sode z vinom so dali jabolko, vejico rožmarina in lovora in počakali pet dni. Če je jabolko ovenelo in počrnelo, je

bilo to znamenje, da vino ne bo dobro. Če je ostalo lepo, so vedeli, da bo vino to leto izvrstno. Zraven so postavili koravdo, nekakšen rožni venec iz 13 koščkov rezik. Rezika je dva do tri centimetre velik košček trtne vejice, ki so jo odrezali od trte, potem ko so pobrali grozdje, je rekla gospa Irena. Vsaka rezika je pomenila eno črko in vseh trinajst je dalo napis »Sv. Martin, varuj ga!«, pri čemer so seveda mislili vino, je dodala Silvestra Elen Brašnič Safigna iz društva Briške žene in dekleta. Tudi pozneje, ko je že dišalo po prazniku, niso prirejali velikih pojedin, je povedala Adrijana Peresin z Brega v zgornjih Brdih. V osrednjih Brdih okrog Dobrovega pa so si skromno postregli s panceto, če je je še kaj ostalo, je povedala Irena Obljubek, pili novo vino in jedli kostanj in kostanjevo potico ali pa se posladkali s sladkim kruhom iz rdečega grozdja. Zgodovinsko gledano, tudi v Vipavski dolini ni bilo nikakršnega praznovanja ob martinovanju. Šele po drugi svetovni vojni, se spominja vinar Benedikt Kobal iz Budanj, so za-


DOBRE STARE VIŽE

Taksist in harmonikar

C

eljan Viki Ašič si je svojo prvo harmoniko izdelal sam iz kartonske škatle, nanjo je narisal gumbe in »vadil igranje«. Prvo pravo diatonično harmoniko je dobil pri sedmih letih, kupil mu jo je oče v celjski starinarnici in bil tudi njegov prvi učitelj. Kasneje ga je v uk vzel gospod Mahnič iz Celja. »Bil je zelo dober, a strog učitelj in mi je večkrat prisolil tudi kakšno klofuto. A zaradi tega igranja nisem opustil, sem pa harmoniko na vaje poleti vozil z vozičkom ali na kolesu, pozimi pa na saneh,« se spominja svojih začetkov. V šoli sta pogosto nastopala z violinistom Štefanom Jugom, ko pa je imel enajst let, je že igral v gostilni Pri Francelnu v Zagradu, ljudje so ga opazili in ga kaj kmalu s kočijo pripeljali na Teharje, kjer je zaigral na prvi ohceti. Več kot pol stoletja je že minilo, odkar je pred novim letom hodil s harmoniko naokrog kot kolednik, igral je na furežih, praznikih kolin, pa ob odhodu fantov k vojakom. Z Jožetom Šalejem, znanim glasbenikom iz Velenja, sta se z lojtrnikom vozila naokoli, ko so fantje »ajnrikali«, odhajali k vojakom. A to ni bilo vse: »Naštudirane sem imel vse 'godovske patrone', imena od An do Jožetov, in sem jim hodil na godovni dan igrat pred hišo. Mnogi sploh niso vedeli, da praznujejo, dokler jim nisem zaigral. Mnogim je bilo to všeč tudi zaradi sosedov. Danes žal tega lepega običaja ni več,« pove. Kaj vse je doživel na ohcetih! Nekoč so na dogodek ob polnoči prišli pevci, ki jih svatje niso marali in jim niso ponudili pijače. Prišlo je do splošnega pretepa, ženina so morali celo odpeljati v bolnišnico, godec Viki pa

je bil do štirih zjutraj s harmoniko vred skrit pod posteljo. Nekoč sta s klarinetistom Srečkom iz Osredka igrala štiri dni in v torek dopoldne sta prisluženi denar tehtala, ne štela. Rad se spominja teh lepih časov, a doda: »Danes so ohceti drugačne kot nekoč. Muzikant mora bili oblečen v narodno nošo, tudi zaradi videoposnetkov.« Več let je sodeloval tudi z domačim Kulturno-umetniškim društvom Zarja in oktetom Studenček, ob novem letu pa je bil reden gost pri mamicah in novorojenčkih v celjski porodnišnici. Spremljal je tudi smučarje na svetovnem prvenstvu v Schladmingu. Zaposlen je bil najprej pri podjetju Avto Celje, kasneje pa se je z avtomobilom ukvarjal kot taksist.

Ansambel domače glasbe A ker veliko igranja na ohcetih ni bilo, se je moral odločiti – ali ohceti, ki so včasih trajale tudi tri dni, ali ansambel. Prvega je sestavil leta 1969 na pobudo bratov Lipovšek, Ivana in Slavka. »Jaz sem igral na diatonično harmoniko, ne na klavirsko, kot je to bilo v navadi, pomagal pa nam je pevski kvintet, ki ga je vodil Ivo Knez,« se spominja. Člani skupine so bili iz Celja in bližnje okolice, pevci pa iz Ostrožnega. Glasba, ki so jo igrali, so bile domače viže, zimzeleni napevi pa tudi popevke in celo disko glasba, a ni bilo nastopa brez humorja. Leta 1972 je bil Viki Ašič razglašen za najboljšega harmonikarja na festivalu v Števerjanu, leta 1980 je ansambel na festivalu na Ptuju osvojil tri najvišja priznanja. Nekaj let so redno igrali v Švici, leta 1989 pa je z ansamblom kar pet te-

FOTO: OSEBNI ARHIV

»Ko sva se z ženo spoznala, ji nisem povedal, da igram na harmoniko, saj sem vedel, da me potem ne bi hotela. Doma so namreč imeli gostilno in glasbenikov ni marala. Da igram, je izvedela šele po poroki, ko smo bili na vlaku s še enimi svati, ki so imeli harmoniko. Res pa je, da so ji tekle solze ganjenosti, ko me je slišala igrati. A se je na to, da sem muzikant, hitro navadila,« pove Viki Ašič eno svojih najlepših zgodb, povezanih s harmoniko.

Viki Ašič

dnov razveseljeval naše rojake po Kanadi in ZDA. Že v prvih štirih letih delovanja so posneli tri velike in tri male plošče, eno celo v Avstriji. Vodja ansambla je ustvaril skoraj sto izvrstnih skladb za diatonično harmoniko, najodmevnejše pa so bile Razigrana harmonika, S harmoniko po svetu, Spomin na Hamburg, Nagajive sani ... Ob 80-letnici, visokem življenjskem jubileju Franca Leskovška - Luke, prvega komandanta slovenskih partizanskih enot, so za predsednika države in ugledne goste nastopili na Brdu pri Kranju, zaigrali so tudi Titovo najljubšo slovensko pesem Pleničke je prala. Zadnjih 25 let pa se je Viki Ašič osredotočil na slovenske narodne pesmi, njegov pevec pa je baritonist Andrej Bremec, s katerim sta izdala tudi tri CD-plošče. Domovinska z naslovom Tebi domovina je izšla ob 15. obletnici Slovenije. Drago Vovk Vzajemnost / NOVEMBER 2020 43


POKOJNINE IN DRUGI PREJEMKI

Decembra za dva odstotka višje pokojnine Svet Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije je oktobra potrdil izredno uskladitev pokojnin in drugih prejemkov, ki bo izvedena v decembru, za dva odstotka. Ker je bilo zadnje desetletje več posegov v usklajevanje pokojnin, je zavod pripravil izračune za primerjavo med dejanskimi uskladitvami in uskladitvami po veljavnih pokojninskih zakonih. Od decembra so višje tudi najnižja in najvišja pokojninska osnova, najnižja pokojnina, najnižja osnova za odmero nadomestil iz invalidskega zavarovanja ali najvišji znesek nadomestila za čas poklicne rehabilitacije, nova je tudi zgornja meja za izplačilo dela vdovske pokojnine.

I

za obdobje od januarja do decembra preteklega leta, v primerjavi s povprečno bruto plačo, izplačano za enako obdobje leto pred tem, in za 40 odstotkov povprečne rasti cen življenjskih potrebščin v obdobju od januarja do decembra preteklega leta v primerjavi z enakim obdobjem leto pred tem. Uskladitev pokojnin je nato izražena v odstotku in je seštevek obeh ugotovljenih delnih rasti. Zakon določa tudi varovalko, in sicer da redna uskladitev pokojnin ne sme biti nižja od ugotovljene polovične rasti cen življenjskih potrebščin. Naloga sveta zavoda pri redni uskladitvi je le, da vsako posamezno leto ugotovi in objavi odstotek uskladitve. Zakon pa pozna tudi izredno uskladitev. Na predlog sveta zavoda in ob

soglasju Vlade RS se lahko opravi izredna uskladitev pokojnin v letu, ki sledi letu, v katerem je ugotovljena pozitivna gospodarska rast bruto domačega proizvoda, ali v letu, ko je rast najnižje pokojninske osnove dve leti zaporedoma nižja od rasti cen življenjskih potrebščin v obdobju od januarja do decembra preteklega leta v primerjavi z enakim obdobjem pred tem.

Letošnja izredna uskladitev

FOTO: J. D.

nstitut usklajevanja pokojnin je eden izmed pomembnejših institutov sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja, saj omogoča, da se upravičencem do pokojnin ohranja realna vrednost njihovih prejemkov. Brez tega bi namreč ob naraščajoči inflaciji lahko prišlo do neupravičenega padanja vrednosti prejemkov, prav tako pa bi ob rasti plač prihajalo do velikega razkoraka med izplačanimi plačami in pokojninami. ZPIZ-2 pozna v okviru svojih določb dve vrsti uskladitev. Redna uskladitev je tista, ki uživalcem pravic pripada enkrat letno, in sicer od 1. januarja koledarskega leta naprej, na podlagi samega zakona. Pokojnine se uskladijo za 60 odstotkov rasti povprečne bruto plače, izplačane

46 Vzajemnost / NOVEMBER 2020

Kljub navedenemu pa pravno podlago za izredno uskladitev v letu 2020 predstavljata Zakon o ukrepih na področju plač in drugih stroškov dela v javnem sektorju za leti 2020 in 2021 ter izredni uskladitvi pokojnin, ki je bil sprejet 2. decembra 2019, ter novela tega zakona (Zakon o spremembi zakona o ukrepih na področju plač in drugih stroškov dela v javnem sektorju za leti 2020 in 2021 ter izredni uskladitvi pokojnin – ZUPPJS2021-A), ki jo je državni zbor sprejel 29. septembra letos. Na podlagi omenjenega zakona in novele zakona je bilo določeno, da se v decembru 2020 pokojnine in drugi prejemki, razen letnega dodatka in dodatka za pomoč in postrežbo, izredno uskladijo za 2 odstotka. Na podlagi omenjenega predpisa je svet zavoda 22. oktobra sprejel ugotovitveni sklep o izredni uskladitvi pokojnin in drugih prejemkov od 1. decembra 2020, na podlagi katerega se bodo uskladile: pokojnine, uveljavljene po splošnih predpisih,


IZBRSKANO IZ SPOMINA Spoštovani bralci, škoda bi bilo, da zgodovina s starih fotografij ponikne v pozabo. Pobrskajte po starih albumih, predalih ali škatlah, pošljite nam fotografije in delite svoje spomine z drugimi bralci. Oddolžili se vam bomo z darilcem.

Ljubljanska gostilna Bizeljčan v Šmartnem pod Šmarno goro se je nekoč imenovala Pod lipo, lastnik je bil Franc Trojer. Fotografija, ki še visi v gostinskih prostorih, je iz leta 1933, na njej je tudi Matilda (Tilka), njegova hči iz prvega zakona, ki je februarja letos praznovala sto let, nam je sporočila njena hči Matilda Perme iz Domžal.

Na fotografiji, ki je nastala leta 1938 na Preloki v Beli krajini, sedi v ospredju Ana Žunič v bluzi in krilu iz domačega platna, stara mama Marije Belavič iz Črnomlja, ki hrani fotografijo. Na desni stoji njena sestrična Ana, na levi pa teta Magda.

Fotografija je nastala leta 1930 pred gostilno Jožice in Jožeta Cudra (po domače Modras) na Ljubinju pri Tolminu. Tam se je večkrat odvijal ples, rekli so mu »bal«, za kar so morali pridobiti dovoljenje občinske uprave. Na levi strani stojita lastnikovi hčeri Berta in takrat štiriletna Silva Cuder, poročena Homan, z Raven na Koroškem, ki hrani fotografijo.

Vzajemnost / NOVEMBER 2020 69


IZ ZGODOVINE

Slovenka, cenjena predvsem v Črni gori Glasbena pedagoginja in skladateljica Vida Matjan (1896–1993) je v Sloveniji slabo poznana predvsem zato, ker je večji del življenja preživela v Črni gori. Tam je med drugim ustanovila prvo zasebno glasbeno šolo, iz katere je nastala državna glasbena šola.

V

ida je bila rojena v Ljubljani, mama, pevka in glasbenica Antonija Učak ji je že v rani mladosti vzbudila ljubezen do glasbe, saj jo je naučila igrati na okarino in klavir. Oče Franc Hribar je bil grafični delavec, zaposlen pri časopisu Slovenski narod. Po maturi leta 1914 se je začela pripravljati za sprejemne izpite na Dunajski glasbeni akademiji, toda zaradi začetka prve svetovne vojne ni odšla na študij. Tri leta kasneje se je poročila z arhitektom Alojzom Matjanom, ki je prav tako cenil glasbo, igral je na klavir in orgle, ukvarjal se je tudi s slikanjem. Njuna hiša je postala zbirališče različnih ustvarjalcev, ki jim je Vida pogosto igrala na klavir. Med drugimi so na srečanja prihajali Ivan Cankar, kipar Lojze Dolinar in slikar Gojmir Anton Kos. Leta 1920 se je Vida zaradi moževe kariere preselila v Beograd in istega leta rodila edino hčer Sonjo. Želela

je nadaljevati glasbeno izobraževanje, zato se je vpisala v cenjeno in še danes delujočo glasbeno šolo Stanković, obenem pa se je učila tehnik slikanja na svilo, les in porcelan. S pridobljenim znanjem se je začela uveljavljati tudi kot scenografka. Pred drugo svetovno vojno je za beograjsko gledališče med drugim izdelala kostume za predstavi Hamlet in Šeherezada, z ljubljanskim gledališčem pa je sodelovala v predstavah Knez Igor in Manon Lescaut. V eni izmed ljubljanskih izložb je občasno pripravljala razstave svojih del.

Nov začetek v Črni gori Leta 1941 je bila med bombardiranjem Beograda poškodovana njihova hiša, zato se je družina preselila v Kotor. Tu je tik po končani vojni ustanovila prvo zasebno glasbeno šolo, kar v tistih časih vsekakor ni bilo lahko. Ustanovila je tudi folklorno skupino in otroški pevski zbor. Iz te šole je nastala državna glasbena šola, v kateri je bila Vida Matjan ravnateljica vse od leta 1949 do upokojitve leta 1969. Po vojni je morala biti iznajdljiva, da je uresničevala različne odmevne projekte. Priljubljena je bila med ljudmi in znala je sodelovati z oblastmi tako, da je dosegla svoje

Skladateljica v zrelih letih

cilje. Poleg poučevanja in vodenja šole je sodelovala pri različnih humanitarnih akcijah, izkupiček pa so namenili otrokom. Vida je med učenci veljala za odlično učiteljico, a strogo in skopo s pohvalami. Dobro je poznala psihologijo in si je vseskozi prizadevala za kakovost življenja otrok. Ne le s posredovanjem glasbenega znanja, temveč tudi z vzgojo, gojenjem odnosov do staršev, družbe in narave. Cenila je kulturno dediščino in raziskovala etnološke glasbene vidike ter plese Boke Kotorske, katerih elemente je vklju-

Po Vidi Matjan se imenuje slovensko društvo v Podgorici, ki je bilo ustanovljeno leta 2010. V Črni gori živi okoli 400 Slovencev. Žal mnogi ne govorijo več dobro slovensko, kar še posebno velja za najmlajšo generacijo. V društvu in na različnih prireditvah se jih srečuje dobrih 200, ki si prizadevajo za ohranjanje vezi z domovino. Že vrsto let organizirajo brezplačne tečaje slovenščine. Dobre stike imajo zlasti s predstavniki slovenskih podjetij, ki so tod še vedno cenjena. Vida Matjan s hčerko Sonjo 72 Vzajemnost / NOVEMBER 2020


Najboljše sorte orehov za domače vrtove

Oreh najpogosteje sadimo novembra. Pri izboru sort smo pozorni, da za celinska območja izbiramo pozno odganjajoče sorte, ki se lažje izognejo pozebi. Tako si zagotovimo pridelek tudi v neugodnih letih, ko spomladi nastopi pozeba. Zaradi boljšega navzkrižnega opraševanja vedno sadimo dve različni sorti orehov.

P

ri izboru sort orehov za celinska območja dajemo prednost sortam, ki pozneje odganjajo, te so franquette, elit, novosadski pozni. Na toplejših sadjarsko-vinogradniških legah ni treba izrecno paziti pri izboru sort glede na čas odganjanja. Zaradi medsebojnega opraševanja vedno posadimo dve različni sorti. Tako poskrbimo za vsakoletni pridelek. Oreh je najbolje saditi jeseni, da se do pomladi lepo ukorenini. V topli jesenski zemlji korenine lepo rastejo, v tleh je tudi dovolj vlage. Sadike lahko sadimo vso zimo, če je zemlja

Lastnosti priporočljivih sort orehov za celino, ki kasneje odganjajo. Sorta

Franquette

Elit

Novosadski pozni

Sorte za opraševanje

elit

franquette

delno ga opraši sorta elit

Čas cvetenja

cveti zelo pozno srednje veliki,

cveti pozno

cveti pozno

približno 9 do 12 g

srednje veliki, 10 g

srednje veliki, približno 10 g

druga dekada oktobra

konec oktobra

konec oktobra

Plod Čas zorenja

zamrznjena samo na površini. V tem primeru fizično prebijemo 1 do 2 cm debelo plast zamrznjene zemlje. Če je zimska suša, je treba sadike tudi zalivati. Sadiki spomladi odstranimo dva brsta pod najvišjim brstom, ki ga pustimo na sadiki, da bo nadaljeval rast. Tako preprečimo razvoj dvojnega vrha in pojav dvojnega debla. Če želimo naravno oblikovano krošnjo, je ta ukrep pomemben, da že od začetka vzgoje ne tvori dveh vrhov oziroma dvojnih debel. Z razvojem enega vrha bo oreh bolj trden in bo

lažje vzdržal snegolom in kljuboval neurjem. Orehe obiramo večinoma oktobra. Ko zelena lupina poči in začnejo orehi padati z dreves, jih začnemo obirati in pobirati. Izogibamo se klatenju s palico, da ne poškodujemo lesa. Na vrtovih jih obiramo ročno ali stresamo posamezne veje. Po obiranju orehe očistimo in posušimo na soncu. Uporabimo lahko tudi sušilnice, kjer naravnamo temperaturo na 30 do 40 stopinj Celzija ali pa jih posušimo na kamnitih pečeh. Hranimo jih v suhem prostoru. Davor Špehar, Zeleni svet

V rastlinjaku si uredite zasipnico V zasipnici, ki jo izkopljemo v rastlinjaku, hranimo različne korenovke in gomoljnice. Dno obložimo s smrečjem, da glodavcem otežimo dostop do pridelka. Zasipnico običajno prekrijemo s smrečjem ali koruznico. Za lažje izkopavanje pridelka jo lahko prekrijemo kar s prepustnim debelim filcem, ki ga lahko kupimo v vsaki gradbeni trgovini. Če je zelo huda zima, povečamo plast smrečja ali dodamo nekoliko zemlje. Tako si v zimskem času olajšamo izkop pridelka, saj v rastlinjaku ni snega.

www.zelenisvet.com * Za nasvet pokličite:

Davor 040 669 449

Vzajemnost / NOVEMBER 2020 81


MODA

V plašču kljubujemo mrazu

N

V ponudbi modelov plaščev in toplejših jaken ni veliko novosti. Večji poudarek je na udobju, toploti in praktičnosti. Pozorni pa bodite na dolžino plašča. Če nosite večinoma hlače, naj bo raje nekoliko krajši kot predolg.

aravni odtenki. Klasična oblika ovratnika je modna vsako sezono. Plašč lahko nosite s pasom ali brez, odvisno od linije postave. Naravni odtenki volne ali barve kamelje dlake so vedno modni in jih lahko kombinirate s katerim koli drugim odtenkom. Če so vam všeč temnejši odtenki in motivi živalskih vzorcev, prav tako ne morete zgrešiti. Tak plašč bo manj občutljiv za vzdrževanje, ob slabem vremenu pa je tudi bolj praktičen.

Umetno krzno je nadomestilo pravega in tako omogočilo večjo dostopnost teh oblačil, varovanje živali, lažje vzdrževanje ter pestrost barv in modelov. V naravni rjavi barvi je daljša jakna – parka s kapuco, ki ima v pasu na notranji strani vstavljeno elastiko, s katero si prilagodite velikost. Moder model z dvorednim zapenjanjem je zaradi krojenja in materiala z daljšim krznom precej masiven. Pazite, da s tako izbiro postavi ne boste dodali preveč volumna. Meni je še posebej pri srcu kombinacija krzna z običajno tkanino, saj je kljub nevtralni barvi in zelo minimalistični izvedbi domiselna, modna in mladostna.

Dodatki na plašču. Starejši plašč lahko prenovite s kakšnim dodatkom. To je lahko šal ali pa dodatek iz umetnega ali naravnega krzna. Klasičen plašč, ki po kroju spominja na trenčkot, je daljši in precej bogat, zato bolj pristaja višjim postavam.

Močne barve in vzorci. Prepričana sem, da boste vsakokrat, ko boste oblekli tak model, žareli v pozitivni energiji. Vsekakor boste pritegnili poglede. Zato vam mora biti resnično kot ulit in v odtenku barve, ki vam najbolj pristaja. Vzorce v močnih odtenkih pa je treba izbirati še z večjo mero previdnosti. Velikost uskladite z velikostjo svoje postave: večje postave – večji vzorci in obratno.

Praktično in športno. Namesto plašča je za zimska potepanja praktična jakna tričetrtinske dolžine, še posebej za kombinacijo s hlačami. Trg so že pred nekaj leti osvojile prešite jakne, polnjene z naravnim puhom ali sintetiko. Elegantnejše pa so tiste, kjer prešito polnilo ni vidno. Prednosti: so lahke, tople, enostavne za vzdrževanje in tudi zelo dekorativne. BESEDILO IN FOTOGRAFIJE:

Breda Tesner, inž. obl., svetovalka CMB MODELI: EMPORIUM LJUBLJANA

Vzajemnost / NOVEMBER 2020 89

Profile for Vzajemnost

Vzajemnost, november 2020  

Janez Stergar: Spominjati se moramo, proslavljati pač ne Poskrbite za trdne kosti

Vzajemnost, november 2020  

Janez Stergar: Spominjati se moramo, proslavljati pač ne Poskrbite za trdne kosti

Advertisement