Page 1

OKTOBER 2019 / 2,10 €

ANA PETRIČ

Potrebujemo pozitivne zgodbe

Kako ukrepamo pri možganski kapi


AKTUALNO

Pokojnine vse manjše, Američani varčujejo v skladih Pokojnine so vse nižje tako pri nas kot tudi v razvitejšem svetu, na primer v Združenih državah Amerike. Posamezniki morajo že zgodaj razmišljati o tem, da bodo v času svoje zaposlitve tako ali drugače varčevali, sicer jih na stara leta, ko naj bi uživali zasluženi pokoj, čaka beda.

10 Vzajemnost / OKTOBER 2019

FOTO: SHUTTERSTOCK

V

Arizoni smo se pogovarjali z Ivanom Novakom (ime je na željo sogovornika spremenjeno, op. p.), ki nam je povedal, da pokojnine v ZDA niso takšne kot nekdaj, ampak boljše. »Obstaja več tipov pokojnin, ki se med seboj razlikujejo, glede na to, kje je bil posameznik zaposlen (v državnem ali zasebnem sektorju), kolikšna je bila njegova plača, koliko časa je bil zaposlen ...,« je pojasnil. Za širšo sliko naj predstavimo nekaj številk: v ZDA je zaposlenih 160 milijonov prebivalcev, v zasebnem sektorju okoli 140 milijonov, v javnem pa okoli 20 milijonov; na zvezni ameriški ravni jih je zaposlenih 9 milijonov, na državni (občinski, mestni) pa dobrih 60 milijonov (to so učitelji, gasilci, policisti, socialni delavci idr.). Potem pa je po zadnjih statistikah še 60 milijonov tistih, ki bi lahko delali, pa po Novakovem mnenju nočejo ali jim ni treba, češ da dobijo dovolj državne pomoči. Iz statistike nezaposlenih je razvidno, da so v zadnjem času zagotovili 170 tisoč novih služb vsak mesec, vendar je nezaposlenost še vedno 3,8-odstotna. Po podatkih Bureau of Labor Statistics (BLS) je povprečna plača ameriškega državljana 905 dolarjev na teden oziroma 47.060 dolarjev na leto (za 40-urni tedenski delavnik). Seveda pa se plače razlikujejo glede na starost, spol, izobrazbo, službo, industrijo, geografsko lokacijo, etnično skupino idr. »Če delaš za državo, torej v javni službi, imaš dve pokojnini – dohodek iz socialne varnosti ali t. i. javno pokojnino (sistem so vpeljali leta 1935, po veliki gospodarski krizi), potem pa je še pokojnina, ki jo posameznik prejme od delodajalca, kjer je bil zaposlen. Za-

poslenim od plače mesečno trgajo sredstva, ki jih hranijo v pokojninskem skladu. Upokojiš se lahko pri 62 letih, lahko pa delaš še naprej, kar ti vsako leto zagotavlja dodatnih 8 odstotkov socialne varnosti, torej višjo pokojnino,« nam je razložil. Ko dopolniš 62 let, dobivaš že omenjeno javno pokojnino, »medicare«, ki si jo posamezniki plačujejo (odvajajo od plače) že v času zaposlitve. Res pa je, da tovrstno pokojnino prejema le 45 milijonov ljudi, večina od 160 milijonov zaposlenih pa je zavarovana prek službe. »Medicare« je namenjen upokojencem, obstaja pa še t. i. »medicaid«, program za brezplačno zdravstvo za revnejše. Podjetja spodbujajo pokojninsko varčevanje tako, da tudi delodajalci v pokojninski sklad vplačujejo sorazmerni delež sredstev. »Poznam primer, da je šel vodja gasilcev po 20 letih v pokoj, nato je dobil novo službo in dobival plačo ter pokojnino. Potem se je še enkrat upokojil in na novo zaposlil, tako zdaj dobiva dve pokojnini in eno plačo,« je povedal Novak. Poudarja, da so tovrstna iz-

plačevanja pokojnin dolgoročno nemogoča, saj bo država prej ali slej bankrotirala. Vsako leto so tudi višji davki ...

Tradicija pokojninskih skladov Kljub nizkim javnim pokojninam pa velikemu delu Američanov finančno udobno upokojitev zagotavljajo zasebni pokojninski skladi, ki imajo pri njih že več kot stoletno tradicijo in od katerih zaposleni s povprečnimi dohodki prejema ob upokojitvi še zasebno pokojninsko rento v višini 37 odstotkov svoje neto plače pred upokojitvijo. Tako dobiva v pokoju skupaj z državno pokojnino v višini 50 odstotkov plače dohodke v višini skoraj 90 odstotkov svoje plače pred upokojitvijo, tako da mu dohodki pomembneje ne upadejo in lahko nemoteno živi naprej z enakim standardom. Med najpogostejšimi sta pokojninska sistema 401K in IRA (Individual Retirement Account). Pri zadnjem podjetje trga določeni znesek od zaposlenčevega mesečnega dohodka, višino odtegljaja pa določi sam – za


AKTUALNO

Kaj nam prinaša delitvena ekonomija?

Ali res vsako gospodinjstvo potrebuje svoj vrtalnik (po domače »bormašino«), če pa ga uporabljamo le vsake toliko časa? Je nakup avtodoma smiseln, če ga uporabljamo samo nekaj tednov na leto, preostali čas pa je parkiran na dvorišču?

12 Vzajemnost / OKTOBER 2019

FOTO: T. D.

D

eljenje oziroma skupna uporaba dobrin ni novost; že stoletja si v knjižnicah izposojamo knjige, na podeželju obstaja dolga tradicija skupne uporabe kmetijskih strojev, v nekaterih razvitih državah že desetletja perejo v samopostrežnih pralnicah. Pri delitveni ekonomiji gre za model, v katerem več posameznikov skupaj uporablja neko dobrino, na primer avto, kolo, stanovanje ali hišo, hišne pripomočke, orodja, zemljišče, pri čemer je za uporabnika pomembnejša dostopnost kot lastništvo. Souporaba dobrin se je v zadnjem času močno razmahnila, saj se je spremenilo vedenje uporabnikov, ki raje souporabljajo stvari, kot si jih lastijo. Zaradi razvoja informacijskih tehnologij, predvsem mobilnih naprav in različnih aplikacij ter platform, pa je skupna uporaba izdelkov in storitev postala veliko bolj dostopna, priročna in preprosta. Mnogi ljudje vidijo razlog za uspeh delitvene ekonomije v tem, da je odklenila vrednost neuporabljenih ali premalo uporabljenih nepremičnin, naprav in predmetov in vsem uporabnikom privarčevala čas, energijo in predvsem denar. Spreminja se tudi miselnost, saj marsikomu »souporabljati« postaja pomembnejše kot »imeti«. Po drugi strani so mnogi zaradi osebnih okoliščin, na primer zaradi izgube službe, prekarne zaposlitve, upokojitve, skratka zaradi zmanjšanja dohodkov, dali drugim v souporabo svojo lastnino, počitniško hišo, avto, pripomočke ali svoje storitve in tako poskrbeli za dodatni vir za preživljanje. Predvsem mlajšim ozaveščenim generacijam pa postajata izmenjava in souporaba dobrin življenjski slog,

Souporaba avtomobila - »car sharing« - je vedno bolj priljubljena.

upor proti potrošništvu in boj za ohranitev okolja.

Ne kupuj, izposodi si! V zahodnih državah se je v zadnjem desetletju delitvena ekonomija močno razširila. Delijo oziroma oddajajo ali souporabljajo hiše, stanovanja, sobe, prostore za različne dejavnosti, naprave, orodja. Ne kupujejo, temveč si po potrebi izposodijo kolesa, smuči, električne skiroje, avtomobile, avtodome itd. Pri nas sta trenutno najbolj znani in razširjeni platformi prevozi.org (iskanje prevozov oziroma sopotnikov) in najel.bi (najem in izposoja predmetov, od počitniških prikolic do glasbil, igral in orodja). V večjih slovenskih mestih so zelo razširjeni sistemi souporabe koles (v Ljubljani BicikeLJ, v Celju KolesCE, na Ptuju Pecikl ...). Dobro se je prijela tudi pobuda »zelemenjava«, kjer si slovenski vrtičkarji na srečanjih, najavljenih na Facebooku in po e-pošti, pozimi izmenjujejo semena, spomladi sadike in poleti presežke s

svojih vrtov, obenem pa tudi nasvete za vrtnarjenje in recepte. Kako pa si z delitveno ekonomijo lahko pomagajo starejši? Prav na to vprašanje bodo iskali odgovor v mednarodnem projektu Delitvena ekonomija za starejše, pri katerem sodeluje tudi Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo. S skupino starejših bodo pregledali obstoječe pobude delitvene ekonomije pri nas, ocenili, ali so starejšim koristne in uporabnikom prijazne ter kako pripomorejo h kakovostnemu in aktivnemu staranju, ne nazadnje tudi s finančnega vidika. Ob tem pa se bodo učili napredne uporabe novih tehnologij, predvsem pametnih telefonov, si naložili aplikacije, ki omogočajo izmenjavo in souporabo, ter v praksi preizkusili, kako delujejo. Zanimivo bo tudi spremljati primere dobrih praks delitvene ekonomije za starejše iz partnerskih držav Francije, Italije, Grčije in Španije. Morda katero od teh pobud uspešno uvozimo tudi k nam. Alenka Ogrin


ZDRAVJE

Kap udari kot strela z jasnega

Možganska kap je predvsem bolezen starejših. Najpogosteje se pojavlja po sedemdesetem letu, čeprav lahko kot strela z jasnega udari tudi mlajše. Pri možganski kapi je tudi zelo pomembno, da bolnik čim prej prejme ustrezno pomoč. Najboljši izidi so, če jo dobi prvo uro po kapi. Vendar je tudi v štirih urah in pol zdravljenje še uspešno.

V

eč možnosti za možgansko kap imajo kadilci, tisti s previsokim krvnim tlakom, sladkorni bolniki in ljudje s povišanim holesterolom pa tudi tisti, ki so telesno neaktivni in prekomerni uživalci alkohola, navaja asist. dr. Andrej Fabjan, dr. med., specialist nevrologije, s kliničnega oddelka za vaskularno nevrologijo in intenzivno nevrološko terapijo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana in Inštituta za fiziologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Poudari, da je možganska kap praviloma zelo huda in zahrbtna bolezen, saj lahko iz zdravega človeka v trenutku naredi popolnega invalida, kar je tragično za bolnika in njegove svojce. Le nekaj pod 20 odstotkov bolnikov jo odnese brez vseh posledic.

Tri tisoč smrti na leto Znano je, da zadnja leta vsako leto za boleznimi srca in ožilja (srčni infarkt, možganska kap, pljučna embolija itd.) zboli okoli 4500 ljudi, umre pa okoli 3000 ljudi. Naš sogovornik je poudaril, da so to pogosto nepotrebne bolezni, ki bi se jim lahko izognili, če bi ljudje zmanjšali dejavnike tveganja. »To pa so, naj ponovim, predvsem kajenje, previsoka telesna teža, preveč maščob, soli ter sladkorja v prehrani, pretirano pitje alkoholnih pijač, premalo gibanja, premalo počitka in preveč stresno življenje.« Sicer pa sogovornik pojasni, da je možganska kap nenaden dogodek v osrednjem živčevju, pri katerem je zaradi nezadostne oskrbe možganov s krvjo njihovo delovanje moteno. »Tedaj bolnik začasno ali celo trajno izgubi nadzor nad gibanjem, zaznavanjem, govorom, lahko izgubi celo zavest. Če pravočasno ne dobi zdrav22 Vzajemnost / OKTOBER 2019

niške pomoči, lahko tudi umre.« V razvitem svetu, kamor spada tudi Slovenija, je možganska kap eden najpogostejših vzrokov za invalidnost, saj si le približno četrtina bolnikov dobro opomore. »Redki so, ki po kapi nimajo posledic. Večino čaka najprej zdravljenje pri nas, potem pa še dolgotrajna rehabilitacija.« V grobem delimo kapi na tako imenovane ishemične, ki jih povzročijo strdki v žilah, in hemoragične, ki jih povzroči razpok žile v možganih. »Večina kapi, okoli 85 odstotkov, je posledica zapore možganske arterije s krvnim strdkom, vzrok pri okoli 15 odstotkih pa je krvavitev iz žile. Krvavitev je lahko na površini možganov (subarahnoidna), ko pride do razpoka nepravilnega izbočenja žile, ki ga imenujemo anevrizma, ali znotrajmožganska, ko pride do razpoka žile v možganskem tkivu.«

As. dr. Andrej Fabjan, dr. med., specialist nevrolog

Kako ukrepamo pri možganski kapi?

• Pokličemo reševalce na številko 112. • Bolnik naj leži, odpnemo mu srajco, razrahljamo ovratnik

in odstranimo vse, kar bi ga lahko utesnjevalo. • Rahlo podložimo vzglavje. • Bolniku ne damo nikakršne tekočine ali hrane. • Če ima zobno protezo, naj jo sname. • Nezavestnega bolnika namestimo v bočni položaj, še posebej, če bruha. • Vzdržujemo prosto dihalno pot. Reševalcem bo v pomoč, če pred njihovim prihodom bolnika povprašamo: • Katera zdravila prejema, predvsem tista za redčenje krvi? • Kateri udi so prizadeti? • Ali si je pred kratkim poškodoval glavo? • Ali je imel krče? • Ali je že kdaj imel možgansko kap? • Kdaj so se pojavili simptomi in znaki možganske kapi? • Katere bolezni ima?


DOBRE STARE VIŽE

Najraje poje brez mikrofona Izteka se 45 let glasbenega ustvarjanja Rudija Šantla, ki je odmevno zaznamoval glasbeno dogajanje predvsem na štajerskem koncu Slovenije. Glasba mu je bila, kot pravi, položena v zibelko in že kot otrok je čutil, da je petju kos in ga obvlada, da ima dober glas in posluh. Peti je začel v osnovnošolskem zboru, potem se je učil igranja na berdo, igral je v tamburaškem orkestru, resno pa se je moral dobrega petja lotiti na prireditvah Pokaži, kaj znaš, kjer ga je spremljal ansambel Dan in noč Jožeta Koblerja. jerskih 7 večkrat prepotoval Severno Ameriko, pel dvakrat v Avstraliji in celo na Japonskem, kamor jih je povabil naš nekdanji smučarski as Jure Franko. V času sodelovanja z ansamblom Štajerskih 7 so posneli in izdali 150 pesmi v slovenskem pa tudi nemškem jeziku.

Mariborčan Ustvaril si je družino, s katero še danes živi v Mariboru, ima dve hčeri in dve vnukinji. »Hčerki pa tudi vnukinja so hodile v glasbeno šolo, a so odnehale. Ne vem, zakaj. Sicer pa tudi sam nisem imel doma nikdar podpore pri svojih odločitvah, oče mi je vedno govoril, kaj ti bo ta opera, tam ni nobenega denarja, to ni prava služba. A tedaj ljudje tega niso razumeli. Oče in mama sta bila imenitna pevca in kot duet sta pela svetovno, nista pa nikoli ničesar posnela. Najbrž nista imela možnosti,« razmišlja štajerski pevski junak. In kaj mu je pomenilo peti v operi? »Sem predvsem naravni pevec, moj glas je močan in tudi na različnih družinskih praznovanjih pojem najraje brez mikrofona, tako pevec s petjem bolje seže do srca, glas pride iz duše, ne iz tehnike,« razloži. Udeležil se je tudi festivala Narečne popevke, prvič je tam zmagal leta 1985 s skladbo Mi Štajerci, rad pa se spomni tudi kasnejše nagrade strokovne žirije za najlepšo narečno popevko, to je bila pesem Vejnec skuznatih rouž. Pel je tudi na festivalu Melodije morja in sonca in se s pesmijo Gremo vsi na morje dobro odrezal. »A težava na teh festivalih je, da ne pojemo v živo, temveč na vnaprej posneto glasbeno podlago. In ker glasbe ne slišiš tako, kot bi jo moral,

FOTO: OSEBNI ARHIV R. Š.

K

malu so prišle tudi prve nagrade, kar je bilo v precejšnji meri plod uspešnega sodelovanja s prof. Milošem Brišnikom, sodelavcem mariborske opere. Korak naprej je bilo povabilo za sodelovanje z opero, moral se je udeležiti preizkušnje glasovnih sposobnosti in kot tenorist je bil takoj sprejet v opero SNG Maribor. »A že po devetih mesecih petja v operi sem dobil ponudbo, da bi pel v Nemčiji. Še danes ne vem, kako me je tisti ansambel našel, dali so mi pogodbo za tri leta, za vsak nastop sem prejel 200 mark, kar je bila tedaj mesečna plača v operi. Nič jim nisem povedal in odšel sem čez mejo, kjer sem se moral v treh dneh naučiti zapeti v nemščini 18 pesmi. In mi je uspelo,« se Rudi Šantl spominja starih dobrih časov. Tako je postal član narodno-zabavnega ansambla, ki sta ga vodila brata – klarinetist Adi in trobentač Hinko Krček. Bila sta sicer s Ptuja, a sta živela v Švici, ansambel pa je nastopal v vseh nemško govorečih deželah. Leta 1980 se je vrnil domov in se ob delu v operi, kjer je sicer pel kar 18 let, hitro pridružil ansamblu Vikija Ašiča. Takoj so šli na Ptujski festival in prejeli prvo nagrado za skladbo S harmoniko po svetu. V tistem času je dvakrat zapel tudi na vojaškem festivalu v Beogradu, pel je še z Dobrimi znanci, leta 1985 pa se je pridružil ansamblu Štajerskih 7. »In šli smo na Ptujski festival, z mojo polko Naj pesem zazveni pa sem prejel Korenovo plaketo za najboljše petje. Prvič sem se pojavil kot avtor, a tudi danes, če mi le šine kakšna misel v glavo, rad kaj napišem. Polke imam še posebej rad,« pravi Rudi, ki je z ansamblom Šta-

Rudi Šantl

je petja po navadi veliko preveč, glasbe, ki ti da ustvarjalno moč, pa ne slišiš dobro. Nekaj povsem drugega je, ko v ozadju slišiš pravi ansambel. To se dogaja najbrž zaradi zmanjševanja stroškov, saj spremljevalni ansambli tudi nekaj stanejo,« je upravičeno strog do petja na že pripravljene zvočne spremljave, kar je sicer sprto z glasbeno ustvarjalnostjo. V štirih desetletjih in pol je ustvaril in posnel več kot 250 skladb, tudi z orkestrom mariborske opere. Pred leti je dočakal izid CD-plošče V svetu opere in zabave, lani je izšlo še 16 skladb na plošči Naj pesem zazveni. Domačo glasbo, polke in valčke, ima še vedno zelo rad, od nekdaj pa so mu zelo všeč tudi italijanske popevke, poznane pod imenom kancone. Glasbena živahnost se mu tako obeta tudi v zrelih letih, v glavi ima še obilo smelih načrtov, ni še »gotof«! Drago Vovk Vzajemnost / OKTOBER 2019

55


KULTURA

Knjižnica, ki je preživela uničenje

Le po kakšnem čudežu se je v vihrah druge svetovne vojne in povojnih let ohranila najbogatejša madžarska aristokratska knjižnica v kraju Keszthely ob Blatnem jezeru, ki zdaj nosi ime Helikon. Tako se verjetno vpraša prav vsak obiskovalec … Vstop v zasebno knjižnico grofov Festeticsev namreč vzame sapo.

S

ijajne neoklasične omare, ki hranijo tisoče knjig, se dvigajo skozi dve nadstropji od tal do stropa. Do najvišjih se vzpenjajo spiralne stopnice, ki vodijo na galerijski hodnik z rezbarjeno ograjo. Mojstrovino iz slavonskega hrasta je leta 1801 ustvaril lokalni mizarski in rezbarski mojster János Kerbl. Družina hrvaškega porekla Festetics je knjige, zgledno urejene po področjih, kot so medicina, filozofija, ekonomija in znanost, zbirala dve stoletji. Med njimi so poleg knjig v madžarščini še latinski rokopis iz 15. stoletja, prevod Novega testamenta iz leta 1541, unikatni tiski, prve izdaje Voltaira, Rousseauja, Descartesa, zbirke francoskih, nemških in angleških klasikov ..., ki so jih Festeticsi naročali pri najpomembnejših založnikih po vsej Evropi. Glasbena zbirka hrani rokopisne zapise skladb Haydna, Goldmarka in Pleyela, ohranjena pa je tudi impresivna zbirka časopisov in revij. Vseh knjižničnih enot je okrog sto tisoč. Dragocenim knjigam

Baročna palača Festetics v Keszthelyju

vrednost še zvišuje umetniško okrašena usnjena vezava, razkošje, ki so si ga lahko privoščili bogati aristokratski lastniki. Knjižnico, a tedaj veliko manjšo, je imela že prvotna palača, ki jo je zgradil Christopher Festetics (1696– 1768), kako visoko so družinsko knjižnico cenili tudi naslednji rodovi, pa pove, da je njegov vnuk George Festetics (1755–1819) ob predelavi palače knjižnici namenili kar lastno krilo s pogledom na park. Družina je zaposlovala celo knjižničarja, da je bdel nad zbirko. Velika knjižnica je povezana z manjšo gospodarjevo zasebno bralnico, knjigami o ekonomiji in lovu, kaminom in perzijsko preprogo. Natančen opazovalec bo za knjižnimi policami zagledal skrivna vratca ...

Zazidane knjige Iz knjižnice se odprajo pogledi na park palače Festetics 66 Vzajemnost / OKTOBER 2019

Zadnja člana družine Festetics, ki sta živela v palači, sta bila poljska grofica in vdova Maria Haugwitz

(poročena Festetics) ter njen štiriletni sin Georg IV. Leta 1944 sta na vrat na nos zapustila palačo, misleč, da se pred prodiranjem ruske vojske za nekaj tednov umikata na Dunaj, dokler se razmere ne umirijo. S seboj sta vzela le osebno prtljago. A v palačo se nista nikoli več vrnila. V dvorcu, največji stavbi daleč naokrog, je ruska vojska uredila vojaško bolnišnico za ranjene ruske vojake.

Knjižnica Helikon je v palači Festetics v mestecu Keszthely (Blatenski Kostel), ki je od Ljubljane oddaljen 300 km ali tri ure vožnje. Kraj se ponaša z 20 manjšimi muzeji, številnimi kolesarskimi potmi in lepo urejenimi plažami ob Blatnem jezeru. www.helikonkastely.hu in www.west-balaton.hu


IZ ZGODOVINE

Signorina, čičibé ali šolanje pod Italijo Teto Anko sem spoznala pred skoraj petnajstimi leti, ko sem intervjuvala starejše ljudi za diplomsko nalogo iz arheologije. Pozneje sem se k njej vračala in tako je postala skoraj redna soustvarjalka mojih člankov v Vzajemnosti, samo skrita v ozadju. Etnologi pravijo, da se med pripovedovalcem in raziskovalcem stke posebna vez. In tisti, ki ima izkušnje s takim delom, ve, da je vsakemu človeku neka tema še posebej ljuba. Teti Anki je najljubše njeno šolanje, in sicer tisto najzgodnejše, ko je hodila v šolo pod Italijo.

V nekdanji šoli v Podstenjah je zdaj mlin.

so bile oblečene v črne haljice, fantki pa v jopice do pasu. Učiteljici so pomagali tudi na vrtu in vsako leto so pogozdovali. Anki je še posebej ostal v spominu Rodolfo, fantič iz siromašne družine, ki je hodil v šolo v očetovih gumijastih škornjih. Bil je navihan. Med odmorom je včasih igral na orglice, učiteljica ga je slišala, ko pa je iskala orglice, jih ni našla, ker jih je Dolfe spustil v škorenj.

Kazen za tožarjenje Tožarjenje ni bilo zaželeno, čeprav so to otroci zelo radi počeli. Ko jih je učiteljica neki zimski dan za kratek čas zapustila, da je šla po malico – košček kruha z marmelado ali sirom, so otroci odsotnost hitro izkoristili. V trenutku jih je bil poln razred, Dolfe pa je zapel pesmico: »Mete okoli naše tete, mete okoli našega strica, ki ima vsa rdeča lica!« Ko je učiteljica prišla na vrata, so ga takoj zatožili: »Signorina, Dolfe je rekel to pa to!« Kazen za tožarjenje je bila vzgojna, tako je Dolfe dobil prvi in največji kos kruha. Spet drugič so bili ljubosumni na deklico, ki je popoldne nosila učiteljici mleko, tako da so ji prepevali: »Signorina, čičibé, ćüha v kanglici kafe.« Ta jih je zatožila učiteljici, ki jim je dala za domačo nalogo, da stavek zapišejo. Signorina so znali napisati, čičibé tudi, ustavilo pa se je pri ćühanju. Anka se konca ne spomni, verjetno naloge niso rešili, ji je pa ostalo v spominu, da jim je povzročila nemalo preglavic. Mereče so leta 1942 pogorele, kot tudi sosednje vasi in kraji v Brkinih, zato

FOTO: OSEBNI ARHIV

A

nka Mikuletič se je rodila Valenčičevim v vasici Mereče, ki stoji pod kraškim robom – grebenom, ki ločuje Zgornjo Pivko od doline reke Reke. Vaški otroci so šolo obiskovali v sosednjih Podstenjah, ki je bila v prostorih župnišča, kjer je zdaj mlin. Leta 1935 se je začela šolati s šestimi leti. Anka in njeni vrstniki so imeli srečo, učila jih je Slovenka, signorina Irma iz Postojne, ki je bila stroga, a zelo prizadevna. Takratne učiteljice so govorile samo italijansko, tistim pravim Italijankam sploh ni bilo mar, če otroci niso ničesar razumeli, in včasih je kdo zaključil šolanje, ne da bi se česar koli naučil. Učiteljica Irma je dajala navodila starejšim otrokom in ti so prevedli nalogo prvošolčkom. Dosegla je to, da je vsak odšel iz šole vsaj z osnovnim znanjem računanja, pisanja in branja. Učenci so jo spoštovali, čeprav je znala uporabiti tudi klofuto. Učila jih je reda, v šolo so smeli le z očiščenimi čevlji, če so prišli bosi, so si umili noge v luži pred šolo. Deklice

Anka kot triindvajsetletno dekle

je Ankina družina prišla stanovat v Trnovo pri Ilirski Bistrici k sorodnikom, ki so imeli gostilno. Od tega leta pa do leta 1946 je Anka obiskovala šolo v samostanu pri notredamskih sestrah. Leta 1946 je namreč oblast prekinila pouk v samostanu. Nato je v enem letu končala nižjo ekonomsko šolo v Ljubljani in se še istega leta zaposlila v domačem kraju. Danes je Anka bistra devetdesetletna ženica, ki prebere vse, kar ji pride pod roke, in z veseljem rešuje križanke. Meni pa ostaja "šula" pod Italijo v spominu tudi po tem, da se moja stara mama ni nikoli naučila uporabljati črke j – italijanska abeceda je namreč ne pozna. BESEDILO IN FOTOGRAFIJA:

Sabina Stambulić Pugelj

Vzajemnost / OKTOBER 2019

69


VRT IN DOM

Lepotice, brez katerih jeseni ne gre Jesen v gozdu je zelo barvita in tako vzdušje si lahko pričaramo tudi v domačem okolju. Ljubitelji cvetja, ki uživamo na ocvetličenih terasah in balkonih, si želimo, da bi bile urejene vse leto. Oktober je najprimernejši za zamenjavo balkonskega cvetja z rastlinami, ki so najlepše prav v jesenskih mesecih.

L

ep primer mešane zasaditve: kombinacija ciklame, trave, viseče mačehe in zelja. Zelje je lahko lepo okrasno dopolnilo cvetlične zasaditve. Ker je trpežno in ni občutljivo za nizke temperature, je njegova lepota dolgotrajna. Oblika narezanih in postavljenih listov spominja na cvet vrtnice. Ko bodo noči hladne, bo sredica le še intenzivnejše obarvana. Najpogosteje najdemo okrasno zelje v beli, rdeči ali rožnati barvi. Brez krizantem ali vsesvetnic si jesenski čas težko predstavljam, saj je to najbolj prodajana rastlina. Uporabna je kot rezano cvetje za šopke ali kot lončnica za samostojno postavitev. Njeno dolgotrajno cvetenje naj vas prepriča, da jo postavite v okrasne posode pri hišnem vhodu. Cyclamen persicum ali perzijsko ciklamo smo kupovali vrsto let le za okras v hiši. Ideja, da ciklamo začnemo uporabljati tudi v jesenskih zasaditvah, se je izkazala za odlično, saj ji bolj ustrezajo nižje temperature. Zunaj namreč lepo uspeva. Zelo veliko ljubiteljev cvetja se pohvali, da je na zunanji strani okna cvetela še v božičnem času.

Mešana jesenska zasaditev 84 Vzajemnost / OKTOBER 2019

Barvitost na okenski polici Jesenski čas brez mačeh bi bil veliko manj barvit. Trix mačehe (več različnih mačeh, posajenih v enem lončku) smo posadili na obeh koncih zasaditve. V sredini bo rumena viseča mačeha poskrbela, da tudi spomladi zasaditev ne bo ostala neopažena. V sredini se pokončno zvija Corokia in ob njej sta na desni strani vresje in na levi okrasna paprika. Postavljene bučke za okras oznanijo, da je tu jesen.

Jesen na okenski polici

Ali poznate razliko med vresjem in reso? Obe pripadata družini Ericaceae, a vendar gre za dve rastlini z določenimi lastnostmi, ki se med seboj razlikujejo. Calluna vulgaris je jesensko vresje, ki začne cveteti pozno poleti. Prava resa ali Erica carnea ima jeseni nastavljene cvetove, ki bodo preplavili rastlino zgodaj spomladi. Vresje v naših podnebnih pogojih velikokrat ne prezimi, pri resi pa glede tega ni večjih težav. Vendar pa imata tudi veliko skupnih značilnosti, saj uspevata v podobnih življenjskih pogojih. Obe potrebujeta specialen zemeljski substrat, ki naj ima kisel pH. Za nasad smo izbrali tribarvno vresje, s

Vresje in resa

katerim se na desni barvno lepo ujema mavrični mleček Euphorbia fortunei 'Ascot Rainbow'. Njegovi listi se v nizkih temperaturah rdečkasto obarvajo. Muehlenbeckia complexa (levo) je plazeča se lepotica novejše dobe. Lepo se ji poda slovensko poimenovanje vinika na žici. Drobni listi so nanizani kot biseri na ogrlici. Zimzelena rastlina je sicer robustna in se zadnja leta uporablja za zasajevanje cvetličnih posod v vseh letnih časih. Hojhera, iskrivka ali ognjeni dež (Heuchera x hybrida) ima barvite okrasne liste, ki so kot nalašč uporabni za imitiranje jeseni. Barvna paleta odtenkov je zelo široka, zato je kombiniranje izredno enostavno. Izbrali smo sorto v temnejši vinsko rdeči barvi. V okras nam je kot lončnica ali pa z njo zasadimo gredico. Spomladi so na dolgih pecljih nanizani drobni cvetovi, ki se dvignejo nad razkošno zelenje. Cveti od pozne pomladi v poletje.

Še nekaj privlačnih lepotic Ena med njimi je Capsicum annuum, okrasna paprika v lončkih. Kompaktna sorta s stožčastimi plodovi, ki so intenzivno obarvani in se dvi-


MODA

Modno in udobno obuti

Za jesensko vreme izberite tak par čevljev, ki ga res potrebujete in ste za kakovostno izdelavo in material pripravljeni nameniti nekaj več denarja. Če veste, kakšen model zaradi oblike stopala in višine pete vam najbolj pristaja, v kakšni kombinaciji z oblačili ga boste nosili, kateri slog oblačenja vam ustreza in za kakšno vreme boste izbrani par nosili, nakup ne bo zgrešen.

J

esensko-zimska kolekcija čevljev ostaja v klasičnih temnih odtenkih z nekaj nevtralnimi rjavimi in za poudarek rdečimi odtenki. Klasični modeli z nizko peto so tako modni kot tudi stabilni. Balerinke so brezčasne, take z bolj koničastim sprednjim delom in take, ki so elegantnejše. Med klasiko spadajo še mokasini z običajnim tankim ali odebeljenim podplatom, ki je nadvse prikladen, ko dežuje, in ni treba paziti na vsako lužo. Modeli so gladki, enostavni ali pa imajo dekorativne dodatke, kot so zlati okraski, svetleči neti ali celo krzneno obrobo. Zelo modni in udobni so polšportni čevlji, lahko jih imenujemo tudi superge, čeprav so se preselili iz športnih dvoran na ulice. Imajo debelejši podplat, toplo podloženo notranjost, poleg vsega pa so zelo modni in estetsko oblikovani. Spadajo v sproščen slog oblačenja, a nosite jih lahko za vse priložnosti.

nogavice, saj se bo tudi za kratek čas v njih noga bolje počutila. Drugi modeli so iz različnih materialov, razlikujejo se po debelini notranje podloge, vsi pa imajo odebeljen podplat, ki je praktičen v mrzlih zimskih razmerah.

Za moške

Barve so prav takšne kot v klasični kolekciji. Veliko več pa je dodatkov, kombiniranja barv in tekstur. Živalski vzorci so obvezni. Morda je ovira le zavezovanje takih modelov, sem pa prepričana, da boste našli tudi takega, ki se zapne z zadrgo. Čevlji, ki so najbolj uporabni v jesensko-zimskem času, so gležnjarji. Lahko jih nosite h krilu ali hlačam. Bodite pozorni na višino, saj je od tega zelo odvisno, kako bo v njih videti vaša noga. Oprijeti v gležnju poudarijo vitkost vaše noge in so čudoviti tudi v kombinaciji s krilom. Širši zaključek je bolj udoben in primernejši za nošenje k hlačam. Gumijasti čevlji so primerni za deževno vreme, izberite bolj udobne, da boste lahko obuli še dodatne

Klasičen čevelj je za moške nepogrešljiv. Najbolj osnoven je gladek sprednji del, ki ga na nartu zavežete z vezalkami. Bolj dekorativen in športen ter nadvse moden pa je rjav par čevljev z angleškim motivom luknjic. Nosite ga lahko k rjavim, modrim ali sivim odtenkom hlač. Športnoelegantni moški čevlji so primerni za vsakodnevno nošenje, zaradi

debelejšega podplata tudi v slabšem vremenu. Lepo se bodo podali k športnim jesenskim modelom hlač (džinsu, deftinu ali rebrastemu žametu). Zadrga omogoča enostavno in hitro obuvanje. Če so čevlji usnjeni, priporočam, da jih občasno zaščitite pred vlago in umazanijo. Gležnjarji so višji čevlji, ki so namenjeni zimskim vremenskim razmeram. Nekateri mejijo že na pohodniške čevlje, vendar le zaradi načina zavezovanja in zaključne obrobe. BESEDILO IN FOTOGRAFIJE:

Breda Tesner, inž. obl., CMB Consultant

MODELI: EMPORIUM LJUBLJANA

Vzajemnost / OKTOBER 2019

89


IZ KOŠKA ROČNIH DEL

Jopa z robčki Toplo in udobno gladko pleteno jopo poživljajo modne obrobe z robčki. Velikosti: 36/38 in 40/42. Opisi za 40/42 so v oklepajih. Potrebujemo: 700 (800) g bež melirane volne; pletilke št. 5; 7 gumbov premera 23 mm. Vzorci. Gladke desne petlje: v vrstah na licu desne petlje, v vrstah na narobni strani leve petlje. Robčki: nasnutek je deljiv z 10 + 4 + 2 krajni petlji. Vrste na licu: krajna petlja, *4 desne petlje, 1 leva petlja, od * ponavljamo, končamo s 4 desnimi petljami in 1 krajno petljo. Vrste na narobni strani: petlje pletemo, kot leže. Izdelava robčkov: na narobni strani 2 navpični liniji desnih petelj položimo drugo na drugo in ju sešijemo skupaj, na zunanji strani nastane robček. Poskusni vzorček: 15 petelj in 22 vrst da kvadrat s stranico 10 cm. 24 petelj in 22 vrst je 10 x 10 cm robčkov. Hrbtni del: nasnujemo 106 (116) petelj in pletemo gladke desne petlje. 44 cm od nasnutka nadaljujemo vzorec robčkov. 62 (60) cm od nasnutka zazankamo na obeh straneh 1-krat po 4 petlje za rokavna izreza. Za rokavno okroglino zazankamo nato v vsaki 2. vrsti 1-krat po 2 in 4-krat po 1 petljo, da ostane 86 (96) petelj. 82 cm od

1/2 sprednjega in hrbtnega dela

nasnutka zazankamo na obeh straneh 6 (8) petelj za ramena, nato v vsaki 2. vrsti še 3-krat po 8 petelj. Istočasno, kot pri prvem ramenskem snemanju, zazankamo za vratni izrez sredinskih 20 (26) petelj in končamo vsako stran posebej. Za vratno okroglino zazankamo na notranjem robu v vsaki 2. vrsti 1-krat po 2 in 1-krat po 1 petljo. 85 cm od nasnutka delo končamo. Levi sprednji del: nasnujemo 56 (61) petelj in pletemo kot hrbtni del. 77 cm od nasnutka zazankamo na levem robu 6 (8) petelj za vratni izrez, za vratno okroglino pa zazankamo v vsaki 2. vrsti 1-krat 3 (4) petlje, 2-krat po 2 petlji in 3-krat po 1 petljo. Desni sprednji del: pletemo enako, le v zrcalni sliki. Rokav: nasnujemo 62 (66) petelj in pletemo gladke desne petlje. 30 cm od nasnutka pletemo na sredinskih 36 petljah vzorec robčkov, ki ga začnemo in končamo z 1 levo petljo. 46 cm od nasnutka zazankamo za rokavno okroglino na obeh straneh v vsaki 2. vrsti 1-krat po 2 petlji, 11-krat po 1 petljo, 1-krat po 2 (3) petlji in 1-krat po 3 (4) petlje. Preostalih 18 petelj zazankamo 60 cm od nasnutka. Izdelava: za ovratnik nasnujemo 36 (41) petelj. Pletemo 6 cm vzorca robčkov, 30 cm gladkih desnih petelj in 6 cm vzorca robčkov. Vse petlje zazan-

1/2 rokava

kamo. Na vseh delih sešijemo robčke = 10 (11) na hrbtnem delu, po 5 (6) na sprednjih delih in po 3 na rokavih. Sešijemo ramenske šive. Ovratnik sešijemo z licem na lice na vratni izrez, nato ga prepognemo na polovico in prišijemo še na notranjo stran vratnega izreza. Sešijemo ozki stranici ovratnika. Vstavimo rokave. Z obeh sredinskih robov in ovratnika naberemo približno 92 petelj. V vrsti na narobni strani pletemo desne petlje, v vrsti na licu pa vse petlje desno zazankamo. Na desni obrobi naredimo 7 gumbnic. Naredimo jih na označenih mestih, in sicer tako, da v prvi vrsti pri nasnutju petelj 1 cm roba preskočimo z 1 ovojem, ki ga v naslednji vrsti popletemo desno. Prva gumbnica je na začetku robčkov, naslednje 4 gumbnice naredimo v razdalji po 7,5 cm. Dve gumbnici, ki sta oddaljeni 3 cm, naredimo na ovratniku. Prišijemo gumbe.

Vzajemnost / OKTOBER 2019

99

Profile for Vzajemnost

Vzajemnost, oktober 2019  

Ana Petrič Potrebujemo pozitivne zgodbe Kako ukrepamo pri možganski kapi

Vzajemnost, oktober 2019  

Ana Petrič Potrebujemo pozitivne zgodbe Kako ukrepamo pri možganski kapi

Advertisement