Page 1

ĹĄt.3, marec 2018, 2,10 C

SONJA LOKAR:

Pridobljenih pravic ne damo

PreĹženimo tesnobo, strah in napetost V SREDINI: Dobro je vedeti


NAŠ POGOVOR

Fotografija: Anita Žmahar

Pridobljenih pravic ne damo

Ob praznovanju stoletnice, odkar so ženske v Veliki Britaniji dobile volilno pravico (pri nas ženske lahko volijo od leta 1945), smo slišali, da imajo Angležinje še vedno za 14 odstotkov nižjo plačo od moških kolegov za enako delovno mesto. Tudi pri nas ne moremo govoriti o enakosti med spoloma, čeprav Slovenke v primerjavi z ženskami drugje po svetu živimo bistveno bolje, pravi Sonja Lokar, profesorica, sociologinja, političarka in predana aktivistka tudi še zdaj, ko je v pokoju. Desetletja se kot političarka in predstavnica civilne družbe zavzeto bori za pravice žensk oziroma enakost med spoloma. Poudarja, da v obeh sferah ni mogoče ničesar doseči brez sodelovanja in povezovanja. 18

Vzajemnost / marec 2018


Kakšen je položaj žensk v slovenski družbi? Odvisno, s kom se primerjamo. Obstajata dve pomembni mednarodni zbirki podatkov o enakosti spolov v družbi. Imata nekoliko različna merila, a obe merita položaj spolov na trgu dela, lastništvo ekonomskih virov, izobraženost, zdravje, porabo časa – koliko časa kateri spol porabi za plačano in neplačano delo, in politično moč. Globalna raziskava, imenuje se The Global Gender Gap Index, kaže, da je Slovenija osma na svetu, v evropski raziskavi Gender Equality Index pa smo na desetem mestu. Ampak obe raziskavi kažeta, da je razlika med položajem moških in žensk pri nas še vedno 20 odstotkov. Na Islandiji ta razlika znaša le 12 odstotkov, medtem ko je evropsko povprečje skoraj 40 odstotkov. Ta naskok smo si priborile v času socializma. Zato me veseli, da smo ubranile – resda s kremplji in zobmi – vsaj del socialistične dediščine: zaposlenost žensk za poln delovni čas, odlične vrtce, borbene sindikate, ko gre za socialne pravice na nacionalni ravni, vsaj delno še sistem zdravstvenih domov, ki so ga nekoč po nas kopirali Švedi … Ali smo torej enakopravne z moškimi? Slovenke v primerjavi z ženskami drugje po svetu živimo bistveno bolje. Vendar ne dovolj dobro, da bi lahko rekle, da smo zares enakopravne, da imamo enake možnosti in enake priložnosti. Merilo enakosti v družbi je, kadar ženske od družbenega napredka – ekonomskega in socialnega razvoja – dobimo enak delež, kot ga dobijo moški. Tu nam pa nekaj umanjka. Skrbi me, da so vsi trendi negativni: plačna vrzel raste, že tretje leto zapored se dviga. Ko je bila najnižja, to ni bila posledica tega, da so ženske zaslužile več, pač pa tega, da so moški zaslužili manj. V krizi so jim vzeli bonitete, manj so potovali … Tako je nastajala enakost v revščini. Naš cilj seveda ni, da bi bili vsi enakopravni na način, da bi postali vsi enako revni.

»Enakopravni da, a ne v revščini!« Kje pa se najbolj pozna ta neenakost? Največji kazalnik, da nismo enaki, je razlika med moško in žensko pokojnino oziroma razlika med moškimi in ženskami, ki v starosti živijo v revščini. Te razlike so odvratno visoke. V starosti nad 60 let v Sloveniji v revščini živi 20 odstotkov žensk in 11,5 odstotka moških. Pri nas je razlika med žensko in moško pokojnino 17,4 odstotka, povprečje v EU je 40, v Nemčiji na primer znaša kar 46,5 odstotka, tudi na Nizozemskem in v Avstriji ta razlika presega 40 odstotkov. Kje vse najdemo diskriminacijo na podlagi spola? Marsikje, pa je niti ne opazimo. Recimo v bolezni; znano je, da med bolniki z duševnimi težavami prevladujejo ženske in da ima več moških težave s srcem in ožiljem. Pa poglejte, v kakšnem stanju so psihiatrične bolnišnice (ali oddelki) in kako so urejeni kardiološki oddelki. Še en primer: pred leti je bila nagrada na ljubljanskem maratonu za moške bistveno višja kot za ženske. Denar je šel iz mestnega proračuna. To je bila odkrita diskriminacija in dolgo nikogar ni zmotila. V športu je sploh veliko podobnih primerov. Lokalne skupnosti največ denarja namenjajo za nogomet, ki bolj zanima fante, da bi pa podpirali športe, ki so bolj všeč deklicam, pa denarja ni. Diskriminacija je tudi na nasprotni strani. V ločitvenih postopkih pri določanju skrbništva nad otroki moški večkrat potegnejo kratko. Še en primer je reproduktivno zdravje. O ženskih rakih (rak na dojki, jajčnikih …) veliko govorijo in pišejo. Veliko manj je govora o raku na prostati in umiranju semenčic. Moški postajajo vse manj plodni, pa to nikogar ne skrbi. Ali pa kontracepcija: zakaj niso kondomi brezplačni? Tako bi se fantje Vzajemnost / marec 2018

hitreje in lažje zaščitili, poleg tega pa tudi sprejeli večjo odgovornost v spolnosti. Ali bi spet potrebovali Urad za enake možnosti, ki je nekoč že obstajal? Vsekakor, in še boljšega kot je bil ta, ki so ga ukinili. Zdaj pri ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti deluje sektor za enake možnosti – ima pa zelo majhen manevrski prostor. Potrebovali bi posebno ministrstvo za enakost spolov ali neodvisno medministrsko telo, podrejeno neposredno predsedniku vlade, z močnimi pooblastili, ki bi vsak zakon, preden bi bil sprejet, zares preverilo z vidika, kaj pomeni za ženske in kaj za moške, in nadziralo, kako se zakonodaja izvaja. Kako delovanje nevladnih organizacij vpliva na družbo? Civilna družba je že od osemdesetih let prejšnjega stoletja zelo veliko prispevala, da je naša družba boljša, kot bi sicer bila. Veliko stvari se je spremenilo, a je javnosti to težko zaznati, ker se meje pomikajo počasi, korak za korakom. Če ne bi bilo nevladnih organizacij, bi nasilje nad ženskami še vedno pometali pod preprogo. Imeli smo fantastično gibanje za ohranitev javnega zdravstva. Brez njega bi nam ta sistem že davno sprivatizirali in zdravje bi postalo privilegij tistih, ki si lahko storitve plačajo. Pa še nekaj: na prehodu iz socializma v kapitalizem smo verjeli, da je civilna družba le gojišče naprednih idej in inovacij. Je. Je pa tudi gojišče nazadnjaških idej in nazadnjaških predlogov. Vsa današnja civilna gibanja zagotovo niso v splošno dobro. Ali civilna združenja ohranjajo solidarnost v družbi? Sama civilna družba je premalo. Solidarnost ni samo moralna kategorija. Solidarnost je ekonomska kategorija ljudi, ki brez nje ne morejo preživeti. In takih ljudi je v vsaki družbi največ. In seveda si tisti, ki živijo na račun teh, ki nimajo ničesar, prizadevajo preprečiti, da bi se 19


NASVETI PATRA SIMONA AŠIČA

Proti potrtosti in nespečnosti Pater Simon Ašič (1906–1992), duhovnik in poznavalec zdravilnih rastlin, se je v času svojega bivanja v Stični, ko je pomagal ljudem, srečeval tudi s tistimi, ki so trpeli zaradi potrtosti. Depresija je stanje, ko smo žalostni, jokavi, pretirano zaskrbljeni, brez volje do življenja. Potrtost lahko spremlja tudi nespečnost. Z naravnimi pripravki, ki so jih uporabljali v ljudski medicini, lahko lajšamo te težave ali jih pozdravimo.

Š

entjanževka z rumenimi cvetovi najlepše cveti v juniju. Okoli 24. junija, na god svetega Janeza Krstnika, ima največ zdravilnih snovi v sebi, zato jo nabiramo v tem času. Zgornjo tretjino rastline utrgamo in posušimo. Če najdemo rasti več rastlin skupaj, poberemo dve tretjini, druge pustimo za razmnoževanje. Baldrijan je trajnica, ki raste na vlažnih območjih, na primer ob potokih. Najdemo ga na Ljubljanskem barju, kjer med junijem in avgustom cveti v belih do svetlo rožnatih odtenkih. Korenine nabiramo jeseni. Na hitro jo operemo, posušimo in narežemo na koščke. Domovina melise je Sredozemlje, vendar dobro uspeva tudi na naših vrtovih, kjer se kaj hitro tudi razraste. Nabiramo jo v času cvetenja. Porežemo jo, osmukamo liste, ki jih posušimo na prepihu v senci. Prosto v naravi obiramo hmeljeve storžke. Pasijonka potrebuje za rast toplejše okolje, najdemo jo na slovenski obali, nabiramo celo rastlino. Materino dušico nabiramo v notranjosti Slovenije, in sicer v višjih legah.

Pripravki iz zdravilnih rastlin Pri potrtosti pijemo čaj iz šentjanževke. Z eno skodelico kropa poparimo eno žličko zelišča, precedimo in popijemo. Okus lahko popestrimo še z žličko medu in malo jabolčnega kisa. Tudi iz rožmarina si lahko pripravimo čaj za ta namen. Z litrom kropa poparimo 3 žlice zdravilne rastline ter popijemo 3 skodelice dnevno. Čaj iz rožmarina deluje poživljajoče. Pomembno je vedeti, da pripravkov iz šentjan24

ževke ne sme uživati vsakdo, saj šentjanževka poveča dejavnost nekaterih jetrnih encimov (CYP-3A4). Zdravil, kot so triptani za zdravljenje migrene in nekaterih drugih, ne smemo kombinirati s šentjanževko, ker se le-ta presnavljajo z omenjenimi encimi in se koncentracija teh zdravil v krvi lahko zmanjša. Torej če jemljemo kakršna koli zdravila, pri zdravniku ali farmacevtu prej preverimo, ali lahko sočasno pijemo čaj iz šentjanževke. Pri živčni izčrpanosti pater Simon Ašič priporoča, da spremenimo način življenja. Izogibamo se nepotrebnim skrbem in naglici. Če kadimo, pijemo kavo ali alkohol, poskušamo to opustiti. Telesu privoščimo dovolj nočnega počitka. Zvečer, eno uro pred spanjem, si pripravimo čaj za lažje uspavanje in kakovostnejši spanec iz naslednjih zdravilnih rastlin: • 25 odstotkov pasijonke • 25 odstotkov baldrijanove korenine • 25 odstotkov melisinih listov • 15 odstotkov materine dušice • 10 odstotkov hmeljevih storžkov Jemljemo lahko tudi baldrijanove kapljice, vodno-etanolni izvleček iz baldrijanovih korenin. Trikrat dnevno 15 kapljic nakapamo v čaj ali kozarec vode in popijemo. Čeprav baldrijan pomirja, ne vpliva na sposobnost koncentracije in reakcijski čas, torej na sposobnost upravljanja vozil ali strojev. Tudi odvisnosti ne povzroča. Učinek baldrijana nastopi postopoma, in sicer Vzajemnost / marec 2018

Šopek šentjanževk ob materini dušici

po dveh do štirih tednih jemanja ustreznega odmerka. Prav tako lahko z baldrijanom zamenjamo jemanje zdravil, ki vsebujejo zdravilno učinkovino zolpidem (npr. zdravilo Sanval). Pri nervoznih stanjih pater Ašič priporoča masažo celega telesa z razredčenim jabolčnim kisom vsak večer pred spanjem. Ali pa si pripravimo kopel: v 5 litrih vode zavremo 250 g mešanice, ki vsebuje cvetove in liste gloga, zeli rmana ter liste melise in poprove mete. Prevretek odstavimo za eno uro, šele nato ga precedimo in vlijemo v kopel. Kopamo se 20 minut dvakrat na teden zvečer pred spanjem, in sicer 14 dni. Pripravki iz zdravilnih rastlin nam lahko torej na podlagi izkušenj ljudske medicine in rezultatov novejših dognanj pomagajo lajšati težave pri potrtosti in nespečnosti. Barbara Kozan, mag. farm.


IZ ZGODOVINE

Ženske v življenju Ivana Cankarja Ženske so prihajale in odhajale iz življenja Ivana Cankarja, nobena pa se ni v njem za stalno zasidrala. A ni je bilo ženske, ki bi tako močno zaznamovala njegovo življenje kot njegova mati, in ni ga pisatelja, ki bi s svojimi deli postavil materi tako veličasten spomenik, kot ga je on.

Č

eprav si jo zaradi romana Na klancu predstavljamo kot Francko, je bilo njeno pravo ime Neža. Komaj štiriletna je v nesreči izgubila očeta. V takih razmerah ni bilo pogojev, da bi obiskovala šolo, in se je kasneje naučila pisati od otrok. Njena mati je sama skrbela za štiri otroke. Podobna usoda je doletela Nežo, le da ona ni tako zgodaj ovdovela. Njen mož, krojač Jože, se v poslu ni najbolje znašel in Cankarjeva mati se žal ni mogla zanašati nanj. Zavedala se je svoje odgovornosti do dvanajstih otrok, od katerih so štirje umrli v prvih letih življenja. Z delom dninarke in samoodpovedovanjem je poskrbela, da so bili otroci vsaj za silo nahranjeni. Iz Cankarjevih del jo poznamo kot ljubečo, blago mater, iz njenih oči je odsevala vsa »nebeška luč, vsa nebeška blagost in ljubezen«, ko je s skodelico kave v rokah prihajala k sinu na podstrešje. To je bila mati, ki otroku takrat, ko ji je ukradel suhe hruške, ni rekla žal besede niti ga ni udarila, le bridko je zaihtela. Cankar je do matere gojil izredno spoštljiv odnos, ki pa se je pogosto prepletal z občutki krivde. Ko piše o materi, ni stavka, kjer ne bi bilo zaznati pisateljeve naklonjenosti do nje. Morda pa še največ pove tale, ki je vzet iz obsežne črtice Moje življenje: »Ali da se da trpeti toliko in tako dolgo, kakor je trpela moja mati, je bil čudež, ki si ga še zdaj ne morem natanko razložiti.« Čeprav jo je od rojstva do smrti spremljalo uboštvo, ni bila pokopana tako kakor drugi reveži. Za dostojen pogreb je poskrbel sin Ivan, denar je izprosil od založnika Otomarja Bamberga.

Milena Rohrmann

Veliko simpatij Ivan Cankar je imel rad ženske, še bolj pa so ga imele rade one, toda redno jih je zapuščal in do svoje smrti je ostal samski. V mladih letih se je navduševal nad učiteljico Ano Lušin, ki mu je bila navdih za številne pesmi. V njih je zaznati občutek krivde, ki se ga je polastil, ker jo je zapustil. To samoobtoževanje je sploh značilno za Cankarjev odnos do žensk. Zaljubljen je bil tudi v Mici Kessler. Izhajala je iz znane družine Marije Kessler, katere dom je bil center kulturnega dogajanja in najbolj cenjen salon na Slovenskem. Njegov utrip lahko zaznamo v romanu Novo življenje. Micina sestra Ani se je poročila z Otonom Župančičem, Vera pa s Franom Albrehtom. Najbolj nenavadno je bilo Cankarjevo razmerje z Albino Löffler, šiviljo na Dunaju, in njeno hčerjo Štefko. Pod streho družine Löffler je nastalo veliko, pisateljevih del, saj je tu s krajšimi ali daljšimi presledki živel enajst let in imel razmerje najprej z materjo, nato pa še s hčerko. S Štefko sta bila tik Vzajemnost / marec 2018

pred tem, da se poročita, a ker nista imela denarja, se je vrnil v Ljubljano. Poseben prijateljski odnos je vzpostavil z drugo Albinino hčerko invalidko Malči. Med drugim je poskrbel, da so jo sprejeli v bolnišnico za neozdravljive otroke. Njeno zgodbo spoznamo v romanu Hiša Marije Pomočnice. Znano je, da so bile Cankarju ženske naklonjene, a bi težko našli katero, ki bi se v tem lahko merila z Mileno Rohrmann. Bila je učiteljica iz dokaj premožne ljubljanske meščanske družine. Izrazito željo, da bi pomagala pisatelju, je izkazovala v obliki denarne pomoči, z občasno nastanitvijo na svojem domu ali s tem, da mu je priskrbela stalno službo. Zadnje je sicer padlo v vodo. Od njenih prizadevanj je niso odvrnile niti včasih grobe zavrnitve njenega oboževanega pisatelja niti prijazna opozorila staršev. V načrtu je bila tudi poroka, do katere pa – tako kot na Dunaju – tudi tu ni prišlo. Imela se je za njegovo nevesto in pisatelj je ob smrti našel prostor v grobnici Rohrmannovih, kasneje pa so njegove posmrtne ostanke prenesli v skupno grobnico slovenske moderne na ljubljanskih Žalah. Vzporedno se je na Rožniku odvijala še druga romanca. Pisatelj, ki je v tamkajšnji gostilni živel sedem let, se je zapletel z gostilničarko Marijo Pfeifer. Ta ga je na Vrhu, kot so imenovali Rožnik, zadrževala zaradi dolgov, Milena pa ga je z denarjem želela prepričati, da ne bi hodil tja. Rožnik je bil predvsem po Cankarjevi zaslugi zbirališče tedaj pomembnih kulturnikov. Tja so zahajali Josip Vidmar, Hinko Smrekar, Ivan Levec, sočasno s Cankarjem sta tu nekaj časa živela tudi Rihard Jakopič in Oton Župančič. N. Š.

69


Kristina Volk s svojimi pirhi

D

Porisani suhorski pirhi

a so ti kraji in njihova dediščina prišleku od drugod še danes Skoraj vsakdo pozna belokranjske pisanice in prekmurske remenke, malokdo pa suhorske pirhe malo znani, priča podaiz Brkinov. Tehniko okraševanja velikonočnih jajc s praskanjem ohranja v vasici Suhorje v severotek, da suhorske pirhe zazahodnih Brkinih Kristina Volk, ki pravi, da na pirhe riše. obide Slovenski etnološki leksikon, prav tako jih ne omenja Janez Bogataj v knjigi Mojstrovine Slovenije. Motivi gredo iz roda v rod Med prvimi, ki sta prepoznala vrednost brkinske ljudPravijo, da je motiv šopka s srčki risala že Marija Volk, ske umetnosti, sta Ilirskobistričana Vojko Čeligoj in Romama Antonije Krebelj, in da se motivi ponavljajo iz meo Volk, zbiralca in ohranjevalca lokalne zgodovine roda v rod. Najpogostejši so ravno cvetlični oziroma in etnologije, ki sta leta 1995 za veliko noč v okviru rastlinski motivi, priljubljeni so tudi ptički z oljčno veilirskobistriškega muzejskega študijskega krožka izdala jico, nabožni motivi (na primer IHS, jagnje), barčice, razglednico z motivom suhorskih pirhov. Na veliki česimboli – vera, upanje, ljubezen, posvetilo za obdarotrtek pa je pošta Prem uporabljala priložnostni poštni vanca, včasih pa pirh krasi tudi letnica izdelave. žig z motivom suhorskega pirha – šopka s srčki. Pirhe Kristina barva jajca tudi z umetnimi barvami, amje takrat še izdelovala Antonija Krebelj (1908–2002), pak pravi, da je najobstojnejša tista naravna iz čebulKristinina mama, ki je v visoki starosti predstavila nih olupkov, ki daje prepoznavno rjavo barvo. Njena tradicijo risanja pirhov v bližnjih osnovnih šolah. Šele babica Marija Volk je barvala tudi s pražilko, lesom, po njeni smrti je krašenje pirhov postalo naloga njene ki so ga okrog 1. svetovne vojne prodajali za barvanje hčere Kristine Volk. pirhov v rdečo barvo. Kristina riše na kokošja in gosja jajca – pravi, da gosi redijo ravno zaradi jajc, a tudi zaradi odganjanja kraguljev. Ko so v Vremski dolini gojili noje, so dobili za risanje izpihana nojeva jajca. Riše brez predloge, kar iz glave, z olfa nožkom, njena mama Brkini so razdeljeni na štiri občine, Suhorje spada v pivško. Ulčarjevi pravijo, da je bilo nekoč na Suhorju petinštirideset hiš, danes jih ni obljudenih niti pol toliko. Pa se ne dajo. Imajo marsikaj, česar še večja vas nima. Po novem tudi folklorno skupino. Letos na prireditev Jožefovo in velika noč na Suhorju vabijo 24. marca. Suhorci občutijo, da so za Pivčane nekje na koncu, čeprav se sami ne počutijo tako, pravijo, da so rajši na sredini. Še košanski »gospud« noče k njim, pride tisti s Prema. Pa naj dodam še to, da po tradiciji dobi risane pirhe tudi duhovnik, ki pride »žegnat« na Suhorje. Risani pirhi Antonije Krebelj

70

Vzajemnost / marec 2018


Z mojega okna Iz mojega srca Dolgo že pišem te zgodbe »z mojega okna«: gledam vas, poslušam vas in vse je zgodba. Danes pa ne bom nič gledala okrog – danes vam bom napisala zgodbo naravnost iz svojega srca. Ki me zdaj močno boli. To leto se je zame začelo drugače kot druga leta – že dolgo živim sama in v moji spalnici nihče ne diha. Zdaj pa sem že od jeseni delila dnevno sobo v domači hiši z očetom – ponoči je potreboval nekoga ob sebi – in to ni mogla biti mami, ki je v spalnici poskušala najti mir za svoje rahlo spanje. Pa bi mu, šibka in nemočna, ne mogla pomagati, tudi če bi bila poleg. Moj ati, ki je v visoko starost trdo delal in vsem pomagal, je zdaj potreboval pomoč! Iz močnega, trdnega, pokončnega moža se je spremenil v ranljivo bitje, nemočno v telesu, pa vendar še vedno tako dostojanstveno v duhu! Tako vdano in potrpežljivo – kot bi vso nekdanjo neuklonljivo moč usmeril v ponižnost! Vse nevšečnosti starosti in nemoči je sprejemal s humorjem, smejali smo se ob njegovi postelji vsak dan. Noči pa sem preživljala ob poslušanju njegovega dihanja. Diha? Še diha? In ob vstajanju, kadar ga je bolelo ali je kaj potreboval ... Njegove zadnje besede? Ne spomnim se – marsikaj je šepetal zadnje dni, pa nisem razumela … Morda je bilo zadnje razumljivo sporočilo tisto jutro, ko je vdano rekel, ko ni mogel več iz postelje: »Saj se bom navadil, a ne?« Ni se mu bilo treba navaditi, ljubezniva smrt ga je zazibala v spanec in vseh zemeljskih težav je bilo konec. Mami, drobna starka, ki je vse življenje mislila umreti prva, se je sklonila nad posteljo: »Ne odpeljite ga, ne morem živeti brez njega!« Vendar so ga seveda odpeljali. Že pred tem je postajala vedno tišja, vedno bolj nemočno je gledala svojega moža, kako se poslavlja, in nihče ne ve, koliko je morala trpeti in kaj se je dogajalo v njeni glavi. Na pogreb ni mogla, grob pa je šla obiskat – vendar vso pot tja in nazaj ni rekla nobene besede. Sploh je skoraj popolnoma utihnila, ničesar več ni potrebovala, postajala je nežna in krhka in prozorna kot svila. Moč ji je vidno upadala in vedno bolj je tonila v spanec ... Zdaj sem ponoči prisluškovala njej-diha? Še diha? Potem pa … Čez tri tedne je mirno zaspala za večno. Njene zadnje besede? Ne vem. Morda nemočne: »Tako ne gre več naprej ...« ali »Moli zame!« … ali kaj podobnega, saj je te stavke kar naprej ponavljala. Tudi ona na koncu ni mogla več razločno povedati, kar je poskušala ... To pa smo razumeli, da ni želela, ni mogla več ostati ... In se je poslovila in odšla za njim, ki ga je imela rada vse življenje. Tri tedne! To si ponavljam kar naprej samo zato, da si bom predstavljala ta čas, tako čudno zožen in zmaličeno raztegnjen obenem, tako nepredstavljiv, da zlahka verjamem, da časa sploh ni! Neskončno raztegljiv – ali pa stoji, kot zdaj stoji ura v naši dnevni sobi. Zdaj poskušam ujeti z obema rokama niti svojega življenja – zbrati misli in urediti dneve; vse je tuje. Kako čudno prazen je svet! Seveda vem, da sem malo prestara, da bi se naslanjala na mamico

in se zanašala na atka – pa prav to sem počela vse življenje, tako rekoč prav do zdaj, do njune in svoje starosti. Kdo mi bo zdaj povedal, kaj je res in kaj je prav in kako je bilo včasih in kaj bo zdržalo na vekov veke? Ah, ne vem, zakaj si tako želim vedeti njune zadnje besede – saj je vseeno: tako veliko sta mi povedala v življenju in vse besede zdaj čutim kot svete. Zdaj razumem očeta, ko je vedno govoril: »Ata so rekli ...« in se držal navodil zdavnaj umrlega očeta ... Eno vem zagotovo: nikoli nisi dovolj star, da ne bi zelo bolelo, ko izgubiš starše. V mladosti sem jokala ob misli, da bom kdaj ostala sirota, poslušala sem pesem o siroti Jerici in točila grenke solze. Zdaj sem stara gospa, pa se ne morem ubraniti solz – vsako jutro, ko se zavem, da ju ni več. Vendar je to moja, naša izguba, zanju pa sem vesela, da sta prestala to življenje! Kako smo smešni – bojimo se smrti, pa je tako mila, nežna in blagodejna, tako dober konec vseh bolečin! Bolečina je del življenja, ne smrti! Kot je zapisal Axel Munthe v San Michele: Tanatos, ta usmiljeni angel smrti, vsem enako, vsakomur ob njegovem času ne glede na vse … s tihim zagrinjalom pokrije utrujene oči in nežno odvzame dih z izmučenih ustnic ... Vem, videla sem že večkrat in zdaj ob starših ponovno! In zdaj razumem pesnika: prijazna smrt, ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta, ki pelje nas iz bolečine mesta ... In jaz verujem, da pelje v nesmrtnost: v lepoto in sozvočje in radost in mir. Ne, smrti se res ne bom nikoli bala! Tudi za to izkušnjo, poleg vsega drugega, sem staršem neskončno hvaležna. In okrog in okrog je spokojen mir … in mir je v mojem srcu. Mira Dobravec

NAGRADNA SLIKOVNA UGANKA Pripravlja: Jože Praprotnik

S pomladjo bodo oživela igrišča za golf. Katero je na sliki in katera gora je zadaj? Odgovor pošljite do 15. marca na dopisnici (vrednost B) na naslov: Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, s pripisom »Slikovna uganka«. Med pravilnimi odgovori bomo izžrebali nagrajenca, ki bo prejel kapo Vzajemnosti. Odgovor iz februarske številke: Fotografija je nastala v dolini Pišnice v Kranjski gori. Darilo prejme: Martina Urbanija, Radomlje. Čestitamo!

Vzajemnost / marec 2018

99


Nakit – pika na i vsakemu oblačilu N

akit nikoli ne gre povsem iz mode, le enkrat je bolj minimalističen, drugič zelo razkošen in izrazit. Letošnji je lahko tako minimalističen kot tudi dramatičen zaradi velikosti, mešanja različnih slogov in svobode v kombiniranju različnih materialov. Vse je pravzaprav odvisno od vas, kako ga nosite in kombinirate z oblačilom. Izberite tisto vrsto nakita, ki bo poudaril vaš značaj in pritegnil pozornost na del telesa, ki ga želite poudariti.

Z nakitom oblačilu menjamo značaj in hkrati ga prilagodimo različnim dogodkom. Nekaterim damam je všeč mnogo detajlov, druge imajo raje manj in tisto bolj premišljeno izberejo. Tudi moda spodbuja enkrat več, drugič manj nakita. Vsekakor je prihajajoča modna sezona tista, ki ga ima še posebej rada. prejšnjih sezon že poznamo nizanje drobnih biserov ali sestavljanje bleščic v različne oblike. Dve različni ogrlici – na primer iz koral in usnjenih trakov – lahko sestavite v skladno celoto. Pazite predvsem na volumen ogrlice, saj bolj okroglemu obrazu in širšemu vratu pristajajo ogrlice daljše dolžine. Da ne bi navidezno preveč povečali prsnega obsega, naj bodo daljše in sestavljene iz več nizov, le volumen naj ne bo tako izrazit. Daljše verižice so po navadi sestavljene iz kovinskih verižic, nizov kamnov, ploščic, kroglic ipd., pomembno je, da lepo padejo in se ne zatikajo ob tkanine ali pletenine. Na tak način lahko poškodujete eno ali drugo.

Modne broške

Ogrlice in verižice V eno skupino lahko združimo ogrlice, ki se nosijo bolj ob vratu in izrezih, čeprav ni nujno, da pokrivajo samo izrez. Zadovoljne boste tako tiste, ki prisegate na naravne materiale, kot tudi tiste, ki so vam bolj všeč umetni. V ponudbi je lesen nakit in nakit iz različnih lupin školjk, biserov, koral (naravnih ali umetnih), usnja, poldragih ali naravnih kamnov, bombaža pa tudi iz različnih umetnih mas, smol, kovine ipd. Pomembno je, da so ogrlice masivne, lahko so zelo romantičnega videza (cvetlice) ali pa sestavljene iz več nizov različnih materialov, ki se barvno dopolnjujejo. Iz 104

Kar nekaj preteklih sezon brošk ni bilo na spregled, zdaj pa so spet tu. Različnih oblik in barv. Krasne so, ker jih lahko pripnemo, kjer nam tisti trenutek najbolj ustreza. Na rob ovratnika bluze ali obleke, na izrez obleke ali pa z njo pripnete šal, da vam ne pada z rame. Če ste ročno spretni, si jih izdelajte sami. Na osnovo iz filca zadaj prišijete varnostno zaponko, na lice pa izvezete ali našijete po izbranem motivu barvne in svetleče kamenčke ali biserčke.

Vzajemnost / marec 2018

Naj se vidijo uhani Bolj izraziti in poudarjeni uhani so še vedno modni. Pazite, da jih boste prilagodile svoji obliki obraza. Široki motivi oziroma modeli bolj pristajajo ozkim obrazom.


V modi so klasični modeli iz umetnih biserov, ki so tudi cenovno dostopni prav vsaki dami, ki želi poudariti svojo podobo. Motivi so raznoliki – letošnji poudarek je na zlatem ali bakreno zlatem odtenku in v bolj prefinjenih motivih – prav za vse okuse in oblačilne sloge.

Večno cvetoči žafrani Zacveteli so že prvi spomladanski žafrani. Tisti s spretnimi rokami si jih lahko izdelate tudi sami. Vzamemo krep papir poljubne barve (180 gramov). Narežemo ga na lističe, velike 2 cm x 16 cm. Za en cvet potrebujemo 3 lističe. Trak primemo na sredini in ga enkrat ovijemo, nato ga prepognemo in zgoraj s prsti oblikujemo vdolbino. Oranžen papir narežemo na lističe velikosti 2 cm x 6 cm, na eni strani narežemo resice, ki jih posvaljkamo z vlažnimi prsti. Spodaj papir rahlo namažemo z lepilom za les in zvijemo. Zelen papir narežemo na lističe, velike 3,5 cm x 6 cm, in na eni strani narežemo resice. Oranžno sredino obdamo s tremi cvetnimi listi in obvijemo z žico (dolžine približno 12 centimetrov). Pri sestavljanju si pomagamo z lepilom. Na koncu dodamo zelene resice in ovijemo žico z ozkim zelenim trakom.

IZDELAVA 2

1

Vseslovenska razstava papirnatih rož

Barvna skladnost Pri nošenju nakita je najpomembnejša barvna skladnost izbranega. Le na tak način bodo tudi poceni kosi pridobili veljavo. Če boste izbrali kovinskega, naj bo ta le v enem barvnem odtenku (primer na fotografiji: kovina – bakreno zlato in črn poldragi kamen). Najpomembnejše vodilo pa brez dvoma še vedno velja: manj je več, zato izberite samo en kos nakita, ki bo izrazitejši. Na tak način mu boste dale pravo težo. Izbor in fotografije: Breda Tesner, svetovalka CMB

Na tisoče takih in podobnih cvetov iz papirja si lahko ogledate na veliki vseslovenski razstavi na Vranskem. Odprta bo v soboto, 10. marca, in v nedeljo, 11. marca 2018, od 10. do 18. ure v tamkajšnji športni dvorani. Pripravlja jo sekcija Vranske rož’ce, ki deluje v okviru Društva za tretje življenjsko obdobje Vransko. Mentorica sekcije Martina Felicijan nam je prijazno posredovala navodila za izdelavo spomladanskega žafrana iz papirja. Razstavo so pripravili že petič, a ustvarjalke in ustvarjalci, tudi letos jih bo okoli sto z vseh koncev Slovenije, vedno presenetijo z novimi zamislimi. V soboto od 15. do 17. ure ter v nedeljo od 14. do 16. ure pa obiskovalce vabijo na delavnice, na katerih se lahko naučijo izdelovati posamezne papirnate cvetove pa tudi značilne vranske velikonočne butarice.

3

5

4

6

8

7

A. Ž. Fotografije: osebni arhiv Martine Felicijan

Izbrano v Emporiumu Ljubljana

Vzajemnost / marec 2018

105


okroglino zazankamo 1-krat 4 petlje, 2-krat po 3 petlje, 4-krat po 2 petlji in 2-krat po 1 petljo. Rokav: nasnujemo 72 petelj in pletemo patentni vzorec po vzorčni risbi A. 37 vrst/8 cm od nasnutka nadaljujemo osnovni vzorec po vzorčni risbi B. Po krajni petlji začnemo plesti s petljo, označeno s puščico c. Za rokavno širino začnemo dodajati na obeh straneh petlje, in sicer v 3. vrsti, nato menjaje v vsaki 2. in 4. vrsti 44-krat po 1 petljo in v vsaki 4. vrsti še 9-krat

po 1 petljo, da imamo 180 petelj. Dodane petlje sproti prilagajamo vzorcu. 184 vrst/47 cm od začetka osnovnega vzorca zazankamo vse petlje. Izdelava: dele napnemo, rahlo navlažimo in pustimo, da se posušijo. Sešijemo vse dele. S petrolejsko zeleno volno naberemo na krožno pletilko 154 petelj z vratnega izreza in pletemo patentni vzorec A v krogih, in sicer od 6. vrste vzorčne risbe A. V 14. krogu zazankamo vse petlje. Vstavimo rokave.

Prišla bo pomlad

A'

Rožice in metuljčki pozdravljajo prihod pomladi in se veselijo velikonočnih praznikov. Nežne rožice, zeleno listje in frfotave metuljčke domiselno razporedimo na prte in prtičke ter jih hitro izvezemo s priljubljenim križnim vbodom. Za vezenje potrebujemo prejice v beli, dveh odtenkih rumene, treh odtenkih modre, dveh odtenkih zelene ter svetle in temno sive barve. Križce vezemo z dvema ali tremi nitkami deljive prejice čez 1 x 1 ali 2 x 2 nitki na blagu in v označenih barvah. Prazne kvadratke vezemo z belo prejico. Z eno nitko temno sive deljive prejice in z linijskim vbodom obrobimo metulja. B'

SREDINA

SREDINA

A

B

V veliko veselje otrok in tudi odraslih nas bodo na velikonočni mizi razveselili nagajivi zajčki, skriti za cvetočimi primulami. Vzorčno risbo (ali posamezne zajčke) vezemo s križci čez 2 x 2 niti na blagu in s tremi ali štirimi nitkami deljive prejice v označenih barvah. Vzajemnost / marec 2018

107

Vzajemnost, marec 2018  

Sonja Lokar: Pridobljenih pravic ne damo Preženimo tesnobo, strah in napetost

Vzajemnost, marec 2018  

Sonja Lokar: Pridobljenih pravic ne damo Preženimo tesnobo, strah in napetost

Advertisement