Page 1

letnik 1, ĹĄtevilka 1, december 2016, brezplaÄ?en izvod


Navdih Ustvarjalna moč, domišljija, ki jo vzbuja pojav ali stvar, pravi Slovar slovenskega knjižnega jezika. Kaj pa vas navdihuje? Ste se kdaj vprašali, v čem je vaša ustvarjalna moč? Kaj vas žene naprej, kaj vam vzbuja nasmeh na obrazu, iskrice v očeh? Vam povzroči hitrejši utrip srca in preplavi vaše telo z nenavadno prijetno energijo? Vam da izjemno moč, prepričanje, da zmorete vse? Vam da občutek zadovoljstva in izpolnitve? Ja. To je navdih. Navdih, kot ga čutim jaz. Toda, od kod prihaja? Se ga da izzvati? Pride in gre kot vihravi mladenič, ki te samo oplazi in že v naslednjem trenutku izgine? Zaupala vam bom najino zgodbo … Teče že dvanajsto leto, odkar živim v Novi Gorici. Še zdaj me kdo vpraša, ali sem tu le ob koncu tedna, da se še vedno nisem naučila »po primorsko«. Pa mi spomin nehote uide več kot tri desetletja nazaj, ko nas je vaški posebnež prepričeval, da zna francosko, nemško, špansko … Kako le, ko pa ni prestopil niti praga svoje hiše? »Kaj pa znate stric? Povejte nam kaj!«, smo ga spraševali. »Jesti in piti, jesti in piti.« Znanja tujih jezikov ne, a smisel za humor je vsekakor imel. Po primorsko sem se tudi jaz naučila jesti in piti. S pridihom dolenjske melodije pa me boste prepoznali kjerkoli. Rada govorim. Po primorsko, po dolenjsko, vsakega po malem. Rada sem v Novi Gorici. Všeč mi je. »Kaj pa je tako lepega?«, me pogosto vprašajo ljudje, ki tu živijo. Ne rečem; veliko imamo razlogov, da se pritožujemo, nad vsem in vsakomur. Pa bomo s tem ustvarjali lepše okolje, boljše odnose? Bomo spodbujali razvoj, dali dobro popotnico mladim? Nič novega ne bom povedala, če rečem, da lahko z lastnim doprinosom ustvarjamo lepše in boljše življenje. Sosedu, sodelavcu, prijatelju, otroku ali popolnemu neznancu. Z majhnimi dejanji. Kot pač zmoremo in znamo. »Nikar ne čakajmo, da nam življenje nenadoma kaj podari; sami moramo ustvarjati življenje.« (L. N. Tolstoj) Navdih. Ne, ni prišel kar tako. Včasih je imel velike razsežnosti, prevelike za izvedbo. In ko je imel največjo moč, s pogumom nista našla skupnega jezika. »Še to torej. Navdih in pogum skupaj!« Pa sta odšla oba. Sprijaznila sem se z njima, z njuno medlo voljo in vztrajnostjo. Torej le nista tako posebna, tako močna v svoji prepričljivosti. Brez strahu sem jima pogledala v oči: »Ne potrebujem vaju!« Začela sem premišljeno, predvsem pa z neizmerno željo, da okolju, v katerem živimo, nekaj doprinesem Želela sem ustvariti lokalni tiskani medij, v katerem bomo dobili prostor in priložnost vsi. Ki ga bomo ustvarjali skupaj. In danes ga držite v rokah. Praznični navdih, revijo dobrih zgodb. Prepričana sem, da zgodbe zdravijo; pobožajo naše srce. Veliko jih je in čisto vsaka je

2

posebna. Vsem pa je skupno, da vas bodo, če boste le dopustili, razveselile in opogumile. Za vsako stoji veliko trdega dela, vztrajnosti, zaupanja vase pa tudi sreče. In iz takih zgodb lahko črpamo navdih za vsakdanje življenje. Želim, da bi napisali še več takšnih zgodb. Pozitivnih in opogumljajočih. Eno izmed njih lahko pomagate ustvarjati z nami. 10. decembra boste namreč imeli priložnost, da nas obiščete v trgovskem centru Supernova v Novi Gorici, kjer bomo skupaj s Humanitarnim društvom KID zbirali mleko za tiste, ki si ga ne morejo privoščiti. Tako bo imel Praznični navdih tudi dobrodelno noto. Toliko o mojem navdihu. Prepoznam ga, ko pride, čutim ga, ko gre. Nekaj pa je gotovo; ponovno bo z vami spomladi. Želim vam lepe in mirne praznične dni, polne navdihujočih trenutkov in dobrih zgodb. Srečno! Barbara Skorjanc


Praznični čas: opuščanje starega, da bi se rodilo nekaj novega Številne bleščeče stvari v trgovinah, ki vabijo k nakupovanju, naznanjajo prihod prazničnih dni in stopnjujejo napetost pričakovanja. Družbena pravila nam vsiljujejo podobo popolnih praznikov in do potankosti določajo prav vse, od pogrinjkov na mizi do vzdušja ob mizi. Bleščeči okraski in lučke obljubljajo popolno božično drevesce, ki bo v naše domove vneslo občutke topline in povezanosti. Bleščeče obleke, ki jih ponujajo izložbe, obljubljajo občutke sprejetosti in odobravanja. Police, zapolnjene s kupi hrane, obljubljajo božično večerjo, ki nas bo nasitila ljubezni. Predpraznični čas nam ponuja priložnost, da se obrnemo vase in razmislimo, na kakšne načine poskušamo zadovoljiti svoje potrebe po varnosti, ljubezni in povezanosti z drugimi. Naučeni smo, da jih zadovoljujemo z zunanjimi stvarmi, denimo z nakupovanjem predmetov, velikokrat pa celo z vzdrževanjem odnosov, v katerih se moramo pretvarjati in ugajati, da bi bili sprejeti. Veliko ljudi ima izkušnjo stopnjevanja napetosti ob približevanju božičnega časa in obveznega prepira, ki izbruhne na praznični dan ter vsaj začasno sprosti nakopičen stres. Nato pa, ne da bi spregovorili o tem, kako se zaradi prepira počutijo, z grenkim priokusom sedejo za bogato obloženo mizo in se pretvarjajo, da so srečna družina. S pretvarjanjem, da so nekaj, kar čutijo, da niso, poskušajo ublažiti svoje globoko zakopane občutke nevrednosti in strahu pred zavrnitvijo in zapuščenostjo. Ugajanje drugim je tako lahko le maska, s katero prikrivamo svojo bolečino – ne samo pred drugimi, ampak tudi pred samim sabo.  Božično novoletni čas oznanja opuščanje starega, da bi se lahko rodilo nekaj novega. Je priložnost, da se zavemo, da imamo v vsakem trenutku življenja možnost izbire. Izberemo lahko, kot

Dražen Štader že tolikokrat doslej, staro strategijo pretvarjanja in ugajanja drugim, da bi ohranili lažne občutke pripadnosti in povezanosti. Lahko pa poskusimo nekaj novega – pogledamo vase, poiščemo izvor svojih negotovosti in jih zacelimo. Če tudi za vas velja, da se po praznikih počutite neizpolnjeni in imate občutke krivde zaradi pretiranega uživanja hrane ali alkohola, je to lahko znak, da v svojem življenju nimate prostora in dovolj varnih odnosov za izražanje sebe – tega, kar v resnici mislite in čutite.  Zato vas povabim, da predpraznični čas, namesto tekanju od trgovine do trgovine in od obiska do obiska, raje namenite umirjanju in ustvarjanju prostora za poslušanje sebe. Vprašajte se, kaj si želite, in si to podarite. Recite »ne« v odnosih, kjer čutite, da od vas pričakujejo preveč. Na ta način boste rekli »da« samim sebi.  Želim vam umirjene praznične dni. dr. Saša Krajnc

3


Promocijsko sporočilo: Center TKM, Maša Maruša Cvelbar s.p. alternativne oblike zdravljenja

Od aprila letos je v Novi Gorici odprta ordinacija tradicionalne kitajske medicine Skupaj s sestrskima ordinacijama v Novem mestu in Ljubljani se imenuje Center TKM. Obiskali smo zdravnika kitajske medicine, ki deluje v ordinaciji na ulici Tolminskih puntarjev 4 v Novi Gorici. Pogovarjali smo se tudi s pacienti o njihovih izkušnjah z zdravljenjem dermatoloških in prebavnih težav ter odpravljanju kroničnih bolezni. Doktor kitajske medicine Cheng Ping prihaja iz Pekinga in ima več deset let klinične prakse v kitajskih bolnicah. Povedal nam je, da je tradicionalna kitajska medicina (TKM) eden od treh najpomembnejših medicinskih sistemov na svetu. Zanimivo je, da se neprekinjeno razvija že skoraj pet tisoč let in se odlično dopolnjuje z metodami zahodne medicine. Cheng pravi, da je prednost TKM to, da bolnikom pomaga na celosten način in nima stranskih učinkov. Najbolj poznana terapija je akupunktura, ki po pričevanjih pacientov ne boli, saj so igle tanke kot las. Na Kitajskem se z akupunkturo pretežno zdravijo bolečine, nevrološke težave in posledice po kapi, paralizi obraza ali nesrečah. Zeliščni pripravki in dopolnila pa se v veliki meri uporabljajo za pomoč pri zdravljenju vseh vrst kroničnih bolezni. Pri resnejših težavah se pogosto kombinira zelišča in farmacevtska zdravila. Pacienti zelo radi hodijo na akupunkturo tudi zaradi uravnavanja stresa, za preventivo ali da omejijo razvoj bolezni. Za uspeh zdravljenja je izjemno pomembno, da diagnostični pregled in terapije opravi usposobljen strokovnjak za kitajsko medicino.

Mnenja naših zadovoljnih strank: Moški, 37: Odkar sem vstopil v najstniška leta, se borim z depresivnimi stanji. So obdobja, ko se počutim dobro in so obdobja, ko se zdi, da se okrog mene nabirajo sami črni oblaki. Nisem želel jemati zdravil, zato sem poskusil z akupunkturo. Zdravnica mi je povedala, da zdravljenje lahko poteka dolgo časa. To sem tudi pričakoval. Do danes sem bil na akupunkturi šele 5x, vendar že vidim razliko v mojem počutju. Počutim se umirjenega, bolj samozavestnega, vrednega, dnevi so svetlejši. Ženska, 30: Pri 29. letih sem bila diagnosticirana za neplodnost iz nepojasnjenih razlogov. Julija sva ob iskanju alternativ naletela na Center TKM. Po 2 mesecih terapije pa je test nosečnosti pokazal plusek! Testi in raziskave so super, a pomembno je tudi, da ponovno vzpostavimo pravilni ritem in telesu povrnemo moč, ki smo mu jo lahko čez leta vzeli (pa morda tega sploh ne vemo). Na tem področju so v centru TKM pravi strokovnjaki. Delovni čas: ponedeljek, torek in sreda: 10.00 - 18.30, četrtek in petek: 8.00 - 16.30

DARILNI BON www.centertkm.si NOVA GORICA Ul. tolminskih puntarjev 4 040 21 60 33

POPUST na diagnostični pregled in na

terapijo pri zdravniku tradicionalne kitajske medicine *

V VREDNOSTI

novagorica@centertkm.si

Kitajska medicina pomaga pri zgodnjem odkrivanju bolezni in pri preprečevanju razvoja bolezni. 4

30 EUR

POPUST na terapevtsko masažo **

V VREDNOSTI 15 EUR Veljaven do 30.3.2017

*popust velja za nove stranke ob hkratnem koriščenju pregleda in terapije ** popust velja za nove stranke


Sreča je ljubezen in spoštovanje drugih Zdravnico splošne medicine, dr. Ingrid Brenčič, zagotovo poznate. Še posebej, če ste njen dolgoletni pacient v Železniškem zdravstvenem domu v Novi Gorici, ali pa, če vas pot zanese Škabrijelu naproti. In prav tu sva se srečali. Obe na lovu za svežim zrakom, za »odklopom« od vsakdanjega vrveža.  Mimogrede sva se spogledali, z nasmehom pozdravili, nato pa je beseda dala besedo. Je prijazna, odprta, nasmejana, izjemna poslušalka in odlična sogovornica. 

Tisti, ki ste jim dolga leta osebna zdravnica, pravijo, da imajo srečo. Kako je takrat, ko morate nekoga opozoriti na napake, ki jih počnemo in z njimi načenjamo svoje zdravje? Ljudi moraš imeti rad z njihovimi dobrimi in slabimi lastnostmi. Ne poskušam jih spreminjati. Jim le svetujem, kaj naj raje spremenijo v svojem življenju, da se bodo dobro počutili, da bodo zadovoljni s seboj. Česa ljudje v spoštovanju do svojega telesa nikoli ne bi smeli početi ali vsaj v čim manjši meri? Ne bom naštevala, kaj je prav in kaj narobe. To mora ugotoviti vsak sam. Težje je, kako to uresničiti in se tega držati. Zaupala vam bom zgodbo. K meni je prišel izobražen, razgledan, poslovno uspešen gospod. Imel je daleč preveč kilogramov, sladkorno bolezen, povišan krvni tlak. Večino časa je preživel v avtomobilu, na poslovnih večerjah, ko pa je prišel domov, se je samo še ulegel v posteljo. Ko sva se v ambulanti pogovarjala, je vedel, kaj počne narobe in vedno znova obljubljal, da bo nekaj naredil zase. Vendar ni. Po nekaj mesecih se je ponovno zglasil, ampak ni ničesar spremenil. Ob odhodu sem pripomnila: »Če boste tako nadaljevali, vas bo v petih letih kap, možganska ali srčna. Pa nasvidenje.« Mogoče zveni neprofesionalno, vendar so bile vse ostale metode neučinkovite. Danes se gospod bliža sedemdesetim, shujšal je, sladkorno bolezen ureja s prehrano, dvakrat dnevno hodi po uro do dve. Ko sem ga vprašala, kje tiči vzrok spremembe, mi je odgovoril: »Saj ste mi povedali, da me bo sicer v petih letih pobralo.« Kaj pa ženske, se znamo bolje paziti? Ali nam ob vseh obveznostih vedno zmanjka časa zase? Ko ženske vprašam, kaj naredijo zase, za svoje zdravje, pogosto

slišim: nimam časa. Težava je v nas ženskah samih. Ničesar ne bomo zamudile, če si dva do trikrat tedensko vzamemo eno uro samo zase. Pravite, da poslanstvo vzgoje otrok pripada mami, oče naj bi bil »le« močna opora. Vzgoja otrok je zame najpomembnejše poslanstvo staršev. O tem je napisanih na tisoče priročnikov, tudi če prebereš vse, ne dobiš recepta. Kar so priporočali pred leti, danes ne drži več.

5


Večina žensk zaposlenih, še vedno pa so mame in gospodinje, zato je toliko težje vse to uskladiti. In tu so naši moški. Vse znajo, samo me mislimo, da ne, ali ne dovolj dobro. Ko sem vas spoznala, sem takoj začutila vašo radoživost, veselje, preko pogovora pa izjemno pozitiven odnos do življenja, ljudi, narave. Aktivna sem skoraj vsak dan. Hodim, tečem ali pa grem na Škabrijel. Gibanje je moj slog življenja, ki mi omogoča, da dobro delujem. Tako fizično kot psihično. Je moj strelovod, kjer se sprosti vsa negativna energija, napetost. Takrat sem sama s seboj, da predelam vse svoje probleme, zbistrim misli in sprejemam odločitve. Kaj vas vleče tja gor? Škabrijel je moj sinonim za »psihiatra«. To ime se mi zdi primerno, ker v naši družbi še vedno obstaja predsodek, da če hodiš k psihiatru, je nekaj močno narobe. V Ameriki hodijo k psihiatru tisti, ki to finančno zmorejo. Psihiater je torej luksuz. Včasih, ko imam slab dan, ko pridem utrujena iz ambulante, doma samo pozdravim, se preoblečem in grem. Na Škabrijel. »Ko pride nazaj, bo spet vse v redu,« se radi pošalijo domači. Ja, med potjo sem imela psihoterapijo, avtogeni trening, vse probleme sem pustila v dolini. Kaj svetujete svojim pacientom, ki se srečujejo s prekomerno težo ali pa s premalo kilogrami? Nobena skrajnost ni dobra, ne pri prehrani, ne pri telesni aktivnost. Debelost je bolezen, ravno tako kot anoreksija, zdravljenje obeh pa težko, saj ni zdravila na recept. Ko najdemo vzrok, je vse lažje. Hujšanje na primer, ne pomeni le tega, da ne ješ. Spremeniti moraš svoje prehranjevalne navade, povečati telesno aktivnost, spremeniti odnos do svojega telesa. Doživljenjsko. Še en velik problem sodobne generacije je, ki se ga morda še ne zavedamo v popolnosti. Različne zasvojenosti z moderno tehnologijo. Računalnik, telefon, tablica naj služijo temu, da nam olajšajo delo in življenje, ne pa, da nas zasužnjijo. Noben računalnik ne nadomesti čustev v našem življenju. Naučiti se moramo odnosov z drugimi, tega nam tehnologija ne omogoča. V teh časih, ko vsi nekam hitimo, ko smo prepogosto nezainteresirani, morda celo čustveno otopeli, je dobro, da se človek zna odpreti, da v morebitni stiski poišče pravega zaupnika. Je to lahko zdravnik?

6

Seveda. V ambulanto prihaja vedno manj ljudi s »pravimi zdravstvenimi težavami« in vedno več je tistih, ki so v stiski. Menim, da ni problem delo samo, ampak porušeni medčloveški odnosi. Nekoč je k meni prišla gospa in se že na vratih opravičila, da ni bolna, ampak le v stiski in da nima nikogar za pogovor. Takega pacienta ne odpraviš v sedmih minutah, zanj si moraš vzeti čas, čeprav imaš polno čakalnico. Govorila sem zelo malo, le poslušala. »Veste, da mi je že lažje,« je rekla ob odhodu. Včasih potrebujemo nekoga, da nas posluša, da nas razume. Tudi jaz. Zagotovo ste v svojem poklicu, ki mu pravite življenje, nanizali kakšne »posebne« življenjske zgodbe? Ja. In ena se me je res globoko dotaknila. Bilo je že pred leti, vendar se mi vedno znova vrača v spomin. V ambulanto je prišla starejša gospa, ki je moja pacientka že trideset let. Lahko rečem, da poznam njeno življenje in njeno bolezen. Telo je ne uboga, vendar je klub temu bistra, polna življenjske energije. Počasi se usede, odloži bergli in me pogleda. »Zdravnica, rada bi vam povedala, kar nisem še nikomur in verjetno tudi ne bom. Ko je umrla mama, sem bila stara 13 let, sestri pa 11 in 15 let. Oče me je otipaval, zasmehoval me je zaradi mojih prsi, verjetno me je tudi spolno zlorabljal.« Takšne zgodbe se te res dotaknejo in se pogovoriš in pomagaš, kolikor pacient hoče. Se pa takšne pripovedi za vedno usedejo v naša razmišljanja: kakšne travme je doživljala kot deklica, kasneje kot ženska. Postala je žena, mama in babica, vendar je to vedno nosila s seboj kot težko breme. Pri meni ji ga je uspelo odložiti in hvaležna sem ji.


Ko vas človek opazuje, bi rekel, da ste močna, karakterno odločna ženska, ki ve, kaj je prav in kaj narobe. Že vaša hoja me je napeljala na misel, da pokončno korakate skozi življenje. Kaj vas v življenju navdušuje, vam požene kri po žilah, kdaj vam zaigra srce?  Zadovoljna sem s svojim življenjem, saj sem srečna. Sreča je ljubezen, spoštovanje drugih in medsebojno razumevanje. Vsi poznamo rek, da moraš biti najprej srečen sam, šele potem lahko srečo deliš z drugimi. Delujem umirjeno, vendar sem adrenalinski tip. Počnem vse, kar je povezano s telesno aktivnostjo. Ljubim morje in hribe. Kdaj najbolj uživam? Ko plezam v visokogorju in ko sem na jadranju. Tam si sam s seboj, okoli je le narava v vsej svoji veličini.

Medicinski center Vid novembra letos praznoval 20. obletnico delovanja

Za koga si boste vzeli čas v teh prazničnih dneh? Verjetno za tiste, ki predstavljajo smisel vašega življenja. Res je, o svoji družini doslej sploh nisem govorila. Imam partnerja, s katerim dobro »krmariva« skozi življenje. Vzgojila sva tri čudovite otroke, ki so se že osamosvojili in si ustvarili svoje življenje. Vedno prihajajo na obisk. En dan med prazniki je rezerviran za družinsko srečanje. Začne se s kosilom in konča pozno zvečer. Toliko si želimo povedati, vmes pa vskočijo še vnuki. Ko opazujem te nasmejane, sproščene obraze, mi je toplo pri srcu, ker čutim, da sva dobro opravila svoje poslanstvo. Dr. Brenčičeva, želite za konec še kaj sporočiti našim bralcem? Za konec mi dovolite, da vsem položim na srce: zdravje je naše največje bogastvo, žal se tega zavedamo, šele ko zbolimo. Naredimo nekaj zase in s tem za svoje zdravje. Saj veste, nikoli ni prepozno. Pa vse dobro v letu, ki je pred nami! Barbara Skorjanc

Ob tej priložnosti so se sodelavci podjetja zbrali v hotelu San Martin v Brdih, kjer so se spomnili začetkov delovanja, ki segajo v leto 1993. Takrat je dr. Franci Šalamun ustanovil podjetje, pomembna prelomnica pa je bila tudi leta 1996, ko se je dr. Šalamun v svojem podjetju zaposlil in odprl okulistične ambulantne in kirurške obravnave v zasebnem sektorju. Kot je prisotnim povedal dr. Šalamun, odločitev za prehod z mesta predstojnika na okulističnem oddelku v šempetrski bolnišnici v zasebno ambulanto ni bila lahka, vendar je ni nikoli obžaloval. Medicinski center Vid se je namreč razvil v eno najlepših in vrhunsko opremljenih malih zasebnih bolnišnic v Sloveniji, ki je namenjena ambulantnemu zdravljenju pacientov in hospitalni dejavnosti. A. F.

ČEVLJAR CALZOLAIO Eljo Šuligoj s.p. tel.: 041 585 393

Žnidarčičeva ulica 15, 5290 Šempeter pri Gorici

7


Posedujemo znanja, ki jih potrebujete obrtniki in podjetniki! Ulica Gradnikove brigade 6, 5000 Nova Gorica

www.ooz-novagorica.si Odkrijte ugodnosti OOZ Nova Gorica! Računovodski servis za člane in nečlane, svetovanje in zastopanje, izobraževanja, delavnice, sejemska in druga promocija ter druge številne ugodnosti.

Pokličite na te l. 05 3 30 66 00

“NE BODITE HUDI, ČE VAM JUTRI IZKLOPIM ELEKTRIKO.” Dela na elektroenergetskih napravah so nujna in skrbno načrtovana. Ker se zavedamo nujnosti električne energije za opravljanje vsakodnevnih opravil, vas o napovedanih izklopih dobave električne energije predhodno obvestimo, da se na prekinitev lahko pravočasno pripravite.

Primož Arčon I Nadzorništvo Bilje

NOVO

8

Naročite se na brezplačno SMS IN E-MAIL predhodno obveščanje o načrtovanih izklopih električne energije na www.elektro-primorska.si


Z Zdravstveno polico brez čakalnih vrst Zavarovanje Zdravstvena polica, ki ga ponuja Vzajemna, omogoča veliko več kot zgolj hitro obravnavo brez čakalnih dob. Vzajemna za zavarovanca v celoti pripravi načrt zdravljenja in mu pomaga vse od začetka do zaključka zdravljenja. Organizirajo obisk pri zdravniku specialistu in poskrbijo za hitro organizacijo operativnega posega. Tako lahko zavarovanci hitro začnejo z zdravljenjem, pri čemer jim ni treba skrbeti za stroške.

Hitro na operacijo kolena Pa najprej predstavimo primer 35-letne gospe, ki ima sklenjeno Zavarovalno polico z mesečno premijo 25,91 evra. Zaradi poškodbe kolena obišče svojega osebnega zdravnika. Ta jo napoti k specialistu ortopedu, ki jo na pregled naroči čez šest mesecev. Vendar pa ima Vzajemnino zavarovanje. Zato pokliče v njihov asistenčni center, kjer ji pregled v njihovi mreži uredijo v petih dneh. Pregled za samoplačnike stane 80 evrov, za gospo stroške pokrije zavarovalnica. Ortoped jo napoti na specialistični pregled MRI, na katerega se čaka povprečno 150 dni. V mreži Vzajemne preiskavo opravi v tednu dni. Zanj bi kot samoplačnica odštela 250 evrov, vendar stroške krije zavarovalnica. MRI pregled pokaže poškodbo, potrebna bo operacija kolena, na katero je čakalna doba okoli 190 dni. V Vzajemni za gospo pridobijo tri ponudbe za operacijo – na njeno željo dve iz tujine in eno od slovenskega ponudnika. Za operacijo bi kot samoplačnica odštela okoli 1500 evrov. Izbere ponudnika, pri katerem pride na vrsto v dveh te-

Zbolite ali se poškodujete

ASISTENČNI CENTER VZAJEMNA

Promocijsko sporočilo

080 20 60

dnih. Po opravljeni operaciji gre zvečer že domov. Zavarovalnica stroške poravna neposredno izvajalcu.

Cene so visoke, vrste dolge

Premije Naša 35 letna gospa plačuje 25,91 evra mesečno za kritje tako specialističnih zdravstvenih storitev kot tudi operativnih posegov. Premije so sicer odvisne od pristopne starosti zavarovanca in izbranih kritij ter se v času trajanja zavarovanja ne spreminjajo. Zavarovanci lahko pod ugodnimi pogoji priključijo še kritje za pridobitev drugega mnenja (2,20 evra na mesec), zavarujejo svoje otroke (3,90 evra na mesec za posameznega otroka) in priključijo Paket plus z dodatkom na premijo od 2,27 do 5,91 evra, odvisno od starosti. Paket plus krije tudi stroške potovanja v tujino zaradi operativnega posega, podaljšanega bivanja v tujini, zdravstvenega sprem-

Pridobimo informacije o vašem zdravstvenem stanju

Informiramo vas o možnostih dostopa do želenih zdravstvenih storitev

SPECIALISTIČNE STORITVE Izvedba zdravstvene storitve doma ali v tujini

Organiziramo in vas vodimo na poti do zdravja

stva, stroške tolmača in podobno. Vzajemna nudi dodaten družinski popust, če zavarovanje skleneta oba zakonca oziroma izven zakonska partnerja. Popust nudijo tudi za letno plačilo premije.

Predlagamo vam in skupaj uskladimo vaš načrt poti do zdravja

DRUGO MNENJE

OPERATIVNI POSEGI

Cene samoplačniških specialističnih storitev v Sloveniji narekuje sama storitev in njen ponudnik, zato se lahko storitve za enak poseg razlikujejo. Operacija meniskusa pri enem izmed ponudnikov na primer stane kar 2.000 evrov. Bistveni prednosti, ki jih nudi zavarovanje Zdravstvena polica, sta torej: poleg visokih cen storitev v samoplačniških ordinacijah se zavarovanci izognejo zelo dolgim čakalnim dobam v sistemu javnega zdravstva. Obiščite nas v naših poslovalnicah, kjer boste prejeli dodatne informacije o zavarovanju Zdravstvena polica.

PE KOPER Pristaniška 14, tel.: 05/ 663 06 30 • Ajdovščina, Tovarniška cesta 2b • Cerknica, Partizanska cesta 2a • Ilirska Bistrica, Bazoviška cesta 25a • Nova Gorica, Delpinova ulica 7a • Lucija (TPC), Obala 114 • Postojna, Ulica 1. maja 2 • Sežana, Partizanska cesta 66d • Šempeter pri Gorici, Trg Ivana Roba 7 • Tolmin, Trg maršala Tita 10

9


Skozi igro osrečuje ljudi Milan Vodopivec, dolgoletni član Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica, v zadnjem času poznan predvsem kot Bonifacij, župnik, zaradi katerega se je marsikdo usedel pred televizijski ekran. Zaradi uspešnosti nadaljevanke sta s kolegico Majo Blagovič, oziroma njegovo zvesto oboževalko Marijo, ustvarila tudi gledališko predstavo Iskrena spoved, ki je nasmejala številne gledalce.

Gospod Milan, sicer je od začetka snemanja Ene žlahtne štorije preteklo že dve leti, pa vendar. Kako bi povzeli celoten projekt te priljubljene nadaljevanke? Zelo sem vesel, da sem lahko del tega zgodovinskega projekta kot ga v Sloveniji še ni bilo. Ravno v tistem času sem se pripravljal na upokojitev, spraševal sem se, ali bom sploh še kaj igral. Po štiridesetih letih dela v gledališču bi bilo težko kar naenkrat končati … In Bonifacij, od boga poslan, je prišel kot naročen. Moram priznati, da mi je bila vloga župnika takoj všeč. Začutil sem, da lahko skozi to vlogo nekaj povem. Predvsem pa sem želel narediti župnika, ki ne bo cankarjanski, temveč bo iz mesa in krvi, ki ga bodo zanimale tudi mesene stvari, in bo blizu ljudem. V Štoriji se razkrije, da ima otroka z Marijo, čeprav to izve šele, ko ima sin enaindvajset let. Dramaturško gledano ima zgodba

Miha Tozon

10

dober zaplet, zato sem vlogo z veseljem sprejel. Seveda se Štorija nadaljuje, smo pri četrti sezoni, to pomeni dvesto dvajset epizod, kar je ogromno. Pripravljamo se tudi na peto sezono. Pri projektu sodeluje sto dvajset ljudi. Delamo po dvanajst ur na dan. Res je naporno, vendar delamo z užitkom. To najbrž pomeni, da se z ekipo dobro razumete. Tu gre za kemijo. Če do oblikovanja figure ne pristopiš iskreno, te kamera razkrije. Tu ni blefa, tu gre zares. V smislu profesionalnega odnosa in spoštovanja soigralca je treba to vedno ločiti, a če je poljub, je poljub. Ne morem reči, da ga bom zaigral. Ne gre samo za fizičen odnos, temveč tudi za neke vibracije, ki morajo biti kot pri gledalcu pozitivno sprejete. Govorimo o poznavanju drug drugega, skozi vaje in način dela smo resnično postali ena družina. Ko smo imeli odmor, kakšen mesec in pol, smo se že klicali. Pogrešali smo se. Ampak ne samo igralci tudi preostali del ekipe. Gre za svojevrstno empatijo, pripadnost ekipi. Poseben odnos imate tudi s soigralko Majo Blagovič. Kako bi ga opisali? Z Majo sva bila sošolca na akademiji, od takrat je preteklo triintrideset let, in zdaj sva se ponovno srečala. Sam sem, kot rečeno, delal v novogoriškem gledališču, ona pa v tržaškem. Zdaj se mi zdi, kot da se je čas ustavil. Rad delam z njo, ker je ženska z veliko energije, veliko domišljije in ne potrebujeva veliko za sporazumevanje. Tekst, ki ga dobimo zapisanega v knjižni slovenščini, predelava v dialekt. Ona ima kraškotržaško govorico, jaz pa zavijam po ajdovsko. Zgodilo se je že, da so me vprašali, zakaj ne govorimo briško. Če bi vsi »tolkli« po briško, bi potrebovali podnapise. Skupaj pa sta ustvarila tudi projekt Iskrena spoved. Je bila to logična posledica vajine priljubljenosti?


Velikokrat sem se spraševal: Kaj bo po Štoriji? Bonifacij in Marija, čeprav nista Špacapanova, ostajata osrednja lika v nadaljevanki. Scenaristom je uspelo vzpostaviti srečno družino z župnikom in kuharico. To me je spodbudilo, da sem se odločil napisati gledališko besedilo, ki sem ga delal sekvenčno: najprej v dolžini dvajset minut, ko sem videl, da stvar teče, sem podaljšal na štirideset, zdaj pa smo pristali že na uri in deset minut. Nam na kratko zaupate vsebino Spovedi?

ne poznamo? Govorili ste o nebesih in onstranstvu. V kaj verjamete vi, in ne Bonifacij? Besedilo je moj osebni obračun z bogom, z vero. V svojega boga verjamem. Ne vem pa, ali je ta bog isti kot tisti, ki nam ga ponujajo. Moja zgodba v predstavi ni pretirano filozofska, vse temelji na osnovni ravni dojemanja. Kot otrok sem ponavljal določene zapovedi, nisem pa jih razumel. »Ne želi svojega bližnjega žene.« Kako si lahko otrok želi svojega bližnjega žene?

Marija pride k spovedi k Bonifaciju, svoji veliki ljubezni. Vendar ga pretenta, tako da se ji začne on iskreno spovedovati. Pravzaprav gre bolj za razčiščevanje, zakaj se je Bonifacij odločil za tak poklic, kako trpi, ker svojih čustev ne sme izraziti v javnosti. Skozi to iskreno spoved si Bonifacij in Marija končno vse povesta iz oči v oči. Jasno, da je konec predvidljiv, ali pa tudi ne, vendar ga ne smem izdati. Kljub temu pa ostaja vprašanje, ali so nebesa tu ali tam zgoraj. Vmes pa so tudi scene, kjer se potožim, da moram reševati probleme drugih ljudi. Ljudje prihajajo k meni in mi priznajo, da varajo ženo. »Pa pojdi vendar svoji ženi povedat, da jo varaš, zakaj to meni govoriš!« Tudi Mariji v življenju ni lahko in hrepeni samo po enem. V predstavi jo vprašam, ali verjame v boga, ona me pa le zaljubljeno pogleda in reče: »Samo v enega boga verjamem, ampak on me ne razume.« Včasih si prideva tudi zelo blizu in publika že misli, da se bo nekaj zgodilo, pa se spet oddaljiva. Odziv je res krasen!

Dejali ste, da vsa leta v gledališču niso prinesla toliko pozornosti in prepoznavna, kot vam jo je prinesel Bonifacij. Vaše življenje se je prav zaradi tega precej spremenilo.

Nastopi se kar vrstijo. Sta omejena le na Primorsko ali vas vabijo tudi drugam?

Lahko za konec pogovora rečeva, da ste se poklicno izpopolnili, čeprav šele po upokojitvi?

Prvo uprizoritev sva imela v Sežani, nato v Postojni, Vipolžah … Bila je zelo uspešna, zato sva zelo hitro začela dobivati povabila iz Maribora, Murske Sobote, Izole, Pirana, Cerknega … Lahko bi igrala vsak dan, vendar je Maja zasedena, zadržki pa so tudi z marketinškega vidika. Začela sva na Primorskem, ker to spada sem, tu se je rodilo in od tu naj gre naprej! Imava veliko idej, ki jih bova realizirala takoj po novem letu.

To je tisto, kar sem si od nekdaj želel. Zadovoljen sem, da skozi igro osrečujem ljudi, jim vračam pozitivno, zdravo energijo. Pa naj si bo to preko televizijskega ekrana ali v gledališču. Če so ljudje srečni in dokler se smejijo, lahko rečem, da je moj cilj dosežen. Ni lepšega, kot videti nasmejane, srečne ljudi, pa čeprav samo za tisto dobro uro, ko pozabijo na vse drugo. To je moje poslanstvo.

Ste v predstavo vtkali tudi svojo življenjsko zgodbo, ki je morda

To, kako ljudje zamenjujejo realnost s fikcijo, me vedno znova preseneča. V Novi Gorici sem v glavnem Bonifacij ali Boni. Če grem v Ljubljano, za mano vpijejo: »Hvaljen Jezus! Boni!« Štorija mi je do določene mere res spremenila življenje, ljudje se želijo slikati z mano, delim avtograme. V gledališču me je vsa ta leta spremljalo nekaj sto, morda nekaj tisoč gledalcev, a takih reakcij ni bilo. Tega preprosto nisem bil vajen. Medij ima neverjetno moč in posledično je to tudi nov način komuniciranja s publiko – oboževalci. Lepo mi je, da sem ljudi prepričal z likom Bonifacija in me hočejo imeti »za svojega«, je pa to veliko presenečenje. Pričakoval sem, da bom v pokoju nekje v miru čebelaril, urejal sadovnjak. No, to je čisto druga Štorija!

Neja Vičič

Domačija BELICA leži v osrčju vinorodne briške pokrajine, v vasi Medana. Prednost lege ni le v čudovitih razgledih, temveč tudi v stalno prisotni sapici vetra, kar blagodejno vpliva na zorenje pršutov, šalamov, pancet in drugih dobrot, ki jih že vrsto let z veliko ljubeznijo in potrpežljivostjo pridelujemo pod streho naše domačije. Poleg domačih mesnin vas postrežemo s tradicionalnimi domačimi briškimi jedmi s pridihom sodobne kuhinje. Na domačiji BELICA, ki je zgrajena v tradicionalnem briškem stilu, vam nudimo 10 udobnih sob z zunanjim bazenom. BELICA TURIZEM Zlatko Mavrič Medana 32 5212 Dobrovo Slovenija

Tel: 00386 5 30 42 104 www.belica.net info@belica.net

11


Odlična ideja za družinski izlet

Doživite Blejsko zimsko pravljico z vlakom 3., 4., 10., 11., 17. in 18. december 2016 Popeljite se s praznično okrašenim vlakom v družbi muce Copatarice in pomočnika škrata na Bled. Pričakuje vas pestro dogajanje za vso družino. Muca Copatarica pa že ima pripravljeno darilce za vsakega otroka na vlaku, ki bo vključevalo brezplačna doživetja* na Bledu:

- drsanje na Blejskem drsališču z razgledom na terasi Kavarne Park - obisk praznične božične vasice na Jezerski promenadi in Božičkovega poštnega urada - ogled Blejskega gradu s čudovitim razgledom - ogled razstave Salvadorja Dalija - vodni užitki v bazenih Wellnessa Žive v hotelu Golf - sprehod ob jezeru in hranjenje labodov www.sava-hotels-resorts.com/sl/bled/o-sava-hotelih-bled

3. december ob 13.10: Muzejski vlak NG-Bled Na vlaku vas poleg Muce Copatarice in pomočnika škrata spremlja Božiček. Cena povratne vozovnice na muzejskem vlaku: otroci do 12 let: 4 €, odrasli: 8 €

4., 10. december odhod iz NG ob 11.16 11., 17.,18. december odhod iz NG ob 11.20. S pravljičnim vlakom potujete 50 % ceneje. BREZPLAČNA VOŽNJA ZA OTROKE DO 12. LETA.

Primer cene povratne vozovnice NG - Bled s popustom: 6,59 € Natančen vozni red vlaka preverite na spletni strani www.slo-zeleznice.si.

Priporočamo nakup vozovnice vsaj 1 dan prej. Število mest je omejeno. Plačljivi t: 1999 e: potnik.info@slo-zeleznice.si *Brezplačna doživetja za otroke veljajo v spremstvu odrasle osebe in le na dan prihoda na Bled z vlakom s povratno železniško vozovnico. Družine si lahko same izberejo uro povratka. Ob vračanju na vlaku ni animacijskih aktivnosti.

Z železniške postaje Bled Jezero do središča Bleda se lahko pripeljete s turističnim cestnim vlakcem (3 € po osebi za odrasle v eno smer). V primeru slabega vremena organiziran prevoz s kombijem, možnost sprehoda ob jezeru - 3 km v vsako smer).


Praznična dekoracija Praznično vzdušje v našem domu ustvarja tudi dekoracija, ki je v tem času še posebno razkošna. Nekaterim je ljubša bogata okrasitev, spet drugi pristajajo na minimalizem. Za nasvet, kako nastane »pravljična« kreacija in kaj je pri tem pomembno, smo povprašali Barbaro Kokot, lastnico Cvetličarne Svengalova. »Cvetje je samo po sebi čarobna stvaritev. Ko umetniška roka ustvarja kreacije, dobijo izdelki pridih magičnosti. V svojem ustvarjalnem svetu ljubim moč barv, oblik, svežino cvetja, igrivost materialov, drugačnost detajlov in končno – edinstvenost izdelkov. V aranžmaje prenesem vsa svoja občutja, ki mi jih daje praznični december, pri čemer neizmerno uživam. In prav zadovoljstvo je tisto, ki mi daje navdih, da ustvarjam.« Barbara Skorjanc

Valentin Casarsa


14


Praznično, dobro in preprosto Foto arhiv Hit Odštevamo in hitimo, da bi dodobra izkoristili letošnji praznični čas. Morda ste že začeli razmišljati, kakšna bo vaša praznična miza, s čim boste postregli in presenetili svoje najbližje. V Hitovih kuhinjah je te dni še posebno živahno. Pogovarjali smo se z Marinom Furlanom, vodjo kuhinje v Hitovem hotelu Park in članom slovenske nacionalne kuharske reprezentance, s katero osvaja odličja in nagrade na največjih svetovnih kuharskih tekmovanjih. Z nami je delil topel nasvet, kako iz preprostih sestavin pripraviti dober praznični obed. Lavra Peršolja

Dušene telečje ličnice 8 telečjih ličnic ki jih temeljito očistimo maščob 2 šopka olupljene in na kocke narezane jušne zelenjave 3 olupljene in na kocke narezane čebule 1 jedilna žlica paradižnikovega koncentrata 200 ml terana 1 l telečje rjave osnove 1 strok česna 2 vejici rožmarina 2 vejici timijana 10 zrn popra 2 zrni pimenta 2 lovorova lista 2 stisnjeni brinovi jagodi

100 95 75

25 5

Lica posolimo in popramo ter jih na vroči ponvi z vseh strani opečemo. Nato dodamo zelenjavo in jo pražimo do lepe zlato-rjave barve. Dodamo paradižnikov koncentrat, še nekoliko prepražimo in postopoma zalivamo z vinom. Dolijemo telečjo osnovo in vse skupaj do mehkega dušimo na blagem ognju dobro uro. Zmehčane ličnice vzamemo iz omake in jih pustimo na toplem. Omako precedimo skozi fino cedilo in pokuhamo do želene gostote. Ličnice vrnemo v omako ter jih na hitro glaziramo.

Vložena biserna čebulica 500 g bisernih čebulic 50 g masla 25 g sladkorja 25 g cvetličnega medu 200 ml belega vina 100 ml belega portovca 25 ml jabolčnega kisa 25 ml balzamičnega kisa 3 vejice timijana 2 lovorova lista 2 zrni pimenta 3 zrna popra Biserne čebulice olupimo. V loncu segrejemo maslo in na njej podušimo čebulice. Dodamo sladkor, med in jih karameliziramo. Zalijemo s kisom in belim portskim vinom. Dodamo lovor, timijan, piment ter poper in vse skupaj dušimo približno 20 minut. Rezine žemelj z gobami 800 g kajzeric ali žemelj 100 g prekajene slanine, zrezane na kocke 100 g drobno narezane šalotke 120 g drobno rezanih sezonskih gob 1 jajce šopek drobno sekljanega drobnjaka 4 vejice osmukanega timijana 300 ml mleka 300 ml smetane topljeno maslo sol in poper Kajzerice narežemo na kocke in jih damo v skledo. Rahlo segrejemo mleko in smetano ter zmes polijemo po kajzericah. V ponvi podušimo narezano šalotko, slanino in gobe. Premešamo s sekljanim drobnjakom in timijanom, mešanico dodamo h kajzericam in premešamo. Dodamo še stepeno jajce in premešamo. Vse skupaj začinimo s soljo in poprom ter pustimo 15 minut. Tako pripravljeno maso naložimo na list aluminijaste folije in dobro zavijemo v okroglo štruco. Kuhamo v slanem kropu približno 40 minut. Nato ohladimo, odvijemo, zrežemo ter rezine popečemo na maslu.

0

15


Od Pariza, Salzburga in Imole pred domače občinstvo Če bi pogledali v življenjepis osemindvajsetletnega pianista Danijela Breclja iz Šempetra pri Gorici, bi takoj spoznali, da je za profesionalno pot koncertnega pianista nujna dobra izobrazba. V tem letu je zaključil magistrski študij klavirja na Univerzi Mozarteum v Salzburgu. Pred tem je magistriral na prestižnem Conservatoire National Superieur de Musique et de Danse de Paris. Opravlja specializacijo na pianistični akademiji v Imoli. Na svojih nastopih in glasbenih tekmovanjih vedno izstopa. Tako je bilo tudi na koncertu ob praznovanju 80-letnice dirigenta Marka Muniha v oktobru, s katerim so odprli 36. koncertno sezono Glasbenega abonmaja Kulturnega doma Nova Gorica. Danijel je nastopil v vlogi solista z orkestrom RTV Slovenija. Na koncertu, ki je predstavljal tudi slovo Marka Muniha od dirigentskega podija, je bilo v razprodani dvorani kulturnega doma slavnostno vzdušje. V priljubljenem koncertnem ciklu z najdaljšim stažem Glasbeni abonma Kulturnega doma Nova Gorica bo v tej sezoni nastopilo več mladih perspektivnih glasbenikov, poleg pianista Danijela Breclja, bo z orkestrom FVG Mitteluropa nastopila tudi domačinka violinistka Mojca Gal in več izstopajočih slovenskih glasbenikov (violinist Žiga Brank, violončelista Gal Faganel in

David Verlič

16

Karmen Pečar ter flavtistka Eva-Nina Kozmus). Danijel Brecelj je po dolgem času nastopil pred domačim občinstvom in to z enim najtežjih koncertov v repertoarju za klavir, z drugim Koncertom za klavir in orkester, Sergeja Rahmaninova. Kakšen je bil občutek, ko ste sodelovali z glasbeniki poslovilnega koncerta Marka Muniha? Bilo mi je v čast in užitek. Čast zaradi jubileja priznanega maestra in užitek zaradi zelo dobre komunikacije ter poslušanja med dirigentom, orkestrom in klavirjem na odru. Kolikokrat si že sodeloval z Markom Munihom? Kot solist sedaj komaj drugič, prvič je bilo pred osmimi leti, ko sem igral Koncert za klavir številka 3 Sergeja Prokofjeva. Sem pa z njim sodeloval tudi kot skladatelj, ko je bil umetniški vodja Okteta Vrtnica.


Zakaj misliš, da je maestro izbral prav tebe za solista njegovega poslovilnega koncerta? Kot pianista me je poznal že od prej. Mislim, da je bil moj način igranja blizu njegovi ideji in zamisli programa jubilejnega koncerta, pa tudi zato, ker sem tako kot on s Primorske. Kakšen je občutek igrati s simfoničnim orkestrom? Najbrž je drugače kot nastopati na klavirskem recitalu? Predvsem je veliko večja odgovornost. Treba je biti veliko bolje pripravljen. V končni izvedbi pridejo do izraza drugačne prvine, kot je komorno muziciranje. V ospredje pride simfonična zamisel interpretacije, bolj kot samo obvladovanje instrumenta. Kako je po več letih študija v tujini nastopati pred domačim poslušalstvom? Zelo lepo in hkrati zahtevno. Domače občinstvo je po navadi najbolj kritično. Kako je potekala tvoja študijska pot? V Parizu sem pridobil diplomo in magistriral iz klavirja, pa tudi diplomo iz harmonije. Tam sem bil šest let. Zadnje, šesto leto, sem se že vpisal na Univerzo Mozarteum, obenem sem hodil tudi v Salzburg. Na Mozarteumu sem vpisal že drugi magisterij, ki je bil še bolj obsežen od pariškega. Velja tudi za študij pregovorna strogost germanskih narodov? V Salzburgu je bilo predvsem več obveznosti poleg glavnega predmeta klavirja. Zaključni izpit je bil sestavljen kar iz treh delov, ki so zahtevali celo do tri ure programa. Na žalost birokracija ni dopuščala, da bi se lahko v večji meri posluževal že narejenih stvari s pariškega magisterija. Poleg tega sem se po enem letu študija na Mozarteumu vpisal še na pianistično akademijo v Imolo k profesorju Leonidu Margariusu. Tam sem imel izpite in kmalu bo na vrsti diploma. Razpet si bil med Imolo in Salzburgom, med dve mesti, ki si nista tako blizu? Nova Gorica je k sreči na sredini poti. (smeh) Je življenje v Parizu in Salzburgu primerljivo? Kje je bilo tebi bolj domače? Poudariti je treba, da sem v Parizu živel in je nekaj let predstavljal moj dom. V Salzburg pa sem se zapeljal po potrebi. Tako da na vprašanje, kje sem se počutil bolj domače, zagotovo lahko odgovorim: v Parizu. Se mi pa zdi, da je v Salzburgu razpoloženje nekoliko bolj sproščeno. Mogoče tudi zaradi tega, ker Salzburg ni tako daleč od nas in nam je tudi v načinu življenja kar blizu.

Je vzdušje teh mest na kakšen način vplivalo na tvoje ustvarjanje in na pogled na svet? Kaj je tisto, kar se ti zdi, da te je najbolj zaznamovalo na študiju v tujini? Zagotovo. Študij in bivanje v tujini ti najprej razširita celoten pogled na svet, v velikih mestih se dogaja veliko več stvari kot na podeželju. V tujini in velikih središčih je več strokovnjakov na enem mestu in posledično večja izbira profesorjev, več možnosti za sodelovanje ... Kaj pa tvoje udejstvovanje na področju skladateljevanja? Zadnje čase dajem prednost klavirju, se pa vsake toliko časa vrnem k pisanju glasbe in napišem kakšno stvar. Zadnje leto v Parizu, leta 2012, ko sem študij kompozicije tudi uradno vpisal, me je program vodil v harmonijo, sledil bi kontrapunkt, vendar sem takrat že vpisal študij v Salzburgu in sem potem opustil to področje. Če bi ostal v Parizu, bi to nadaljeval, mogoče bom to naredil kdaj drugič v prihodnosti. Prihajaš iz glasbeno nadarjene družine. Tvoji sestri sta odlični violinistki. Ste pomislili, da bi kdaj sestavili trio? Ja. Ampak zadnje čase smo vsi trije na istem mestu samo še za božič. Se pravi bolj težko. (smeh) Kaj bo sledilo študiju? Upam, da čim več koncertov in novih skladb. Metka Sulič


Glasbeno društvo NOVA: Koncertna mora za božič Glasbeno društvo NOVA, ki ga sestavljata dva osrednja orkestra Big band in simfonični orkester NOVA filharmonija ter številne manjše komorne skupine in ansambli, je v tej sezoni začrtalo 20. obletnico delovanja. Jubilejno leto je Glasbeno društvo zaznamovalo s številnimi odmevnimi koncerti; pretekli december so »novaši« nastopali v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani, septembra pa so bili glavne zvezde Robinove zabave v Novi Gorici z »okupacijo Nove Gorice z glasbo«. Sedaj se NOVA podaja novim izzivom naproti. NOVA filharmonija, mladinski simfonični orkester, je s Slovenskim narodnim gledališčem Nova Gorica vstopil v koprodukcijo prazničnega dogodka. Koncertna mora je komični koncert, pod katerega sta podpisana dirigent Simon Perčič in režiser Jaša Jamnik. Z optimizmom prežeto novoletno vzdušje je kot nalašč za posebne dogodke, ki presegajo ustaljene okvirje in Koncertna mora ponuja prav to. Orkester, ki ga sestavljajo najperspektivnejši glasbeniki Primorske in tudi iz drugih delov Slovenije ter Furlanije Julijske krajine, se bo sprehodil po vse prej kot običajnem programu. Pokazal bo, da so imeli tudi zgodovinsko pomembni skladatelji, čeprav so pisali resno umetelno glasbo, prefinjen smisel za humor. Duhovitost so pogosto spretno zakrili v notno črtovje. NOVA filharmonija bo skupaj z gledališkim igralcem Petrom Harlom odkrila prav te drobce šaljivosti in jih postregla na najbolj izviren način. V nekaterih primerih pa bo uporabila dobro znane skladbe za prvovrstno parodijo. Od

Franza Liszta do Josepha Haydna in Edwarda Griega … pa tudi avantgardist John Cage ne bo manjkal. Za zaključek bo zazvenela tudi prava Koncertna mora Dannyja Elfmanna v priredbi članice NOVA in violistke Barbare Grahor. Vse to bo mogoče videti in slišati v drugi polovici decembra v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica. Glasbeno društvo NOVA je tako pred novo zgodbo uspeha. Mladi glasbeniki se bodo znova predajali lepoti muziciranja in si pridobivali potrebne izkušnje z odrom. Uživajte v odkrivanju klasične glasbe na povsem drugačen način in videli boste, kaj pomeni biti del zgodbe Glasbenega društva NOVA. Glasbeno društvo NOVA

Matic Bajželj

Stari klovni na odru SNG Nova Gorica

David Verlič

18

17. novembra je bila v SNG Nova Gorica premierno uprizorjena predstava romunskega avtorja Mateia Vișnieca Stari klovni, v kateri nastopajo izvrstni Radoš Bolčina, Iztok Mlakar in Gojmir Lešnjak Gojc. V čakanju na začetek avdicije se srečajo trije stari znanci: ostarela cirkusanta Filippo in Niccolo, ki sta bila včasih slaven tandem, ter njun učitelj in mentor Peppino. Nad radostnim snidenjem visi tesnoba; vsi trije so zapredeni v obup, saj so pozabljeni in obsojeni na trpko samoto. Vseeno še vedno upajo, da jim bo prihodnost nemara le prinesla novo priložnost za nastop. Utrujeni od čakanja se razživijo in začnejo predstavljati svoje najboljše točke ... Nostalgično črno komedijo je na oder postavil režiser Jaša Jamnik. Zadnja uprizoritev v tem letu bo 10. decembra ob 20. uri. A. F.


Večne teme svobode in ljubezni v sveži izvedbi Reuniona V drugi polovici novembra je eden številčnejših zborovskih sestavov v Sloveniji, Vokalni ansambel Reunion, pripravil svoj prvi samostojni celovečerni koncert z zgovornim naslovom »Nocoj bomo mi prižgali dan«. In dan oziroma večer jim je v nabito polni športni dvorani Milojke Štrukelj tudi resnično uspelo prižgati. V prvem delu so se predstavili s slovenskimi ljudskimi pesmimi na temo ljubezni in slovesa, ki jim je zborovodja Reuniona, skladatelj in dirigent Radovan Kokošar, nadel nekoliko drugačen melos, da so zazvenele bolj sodobno in aktualno kot kdajkoli. Ozračje pa se je dokončno segrelo, ko so iz stoterih grl zadoneli napevi večnih Matej Murič mirovniških popevk legendarnih Queenov (Is This the World We Created), U2 (Sunday Bloody Sunday), Deep Purplov (Child in time), Francesca de Gregoria (Generale) in mnogih drugih … Pevcem so se na odru pridružili izbrani instrumentalisti ter odlična glasbenika Rudi Bučar in Vlado Kreslin, s katerimi je zbor že večkrat sodeloval na njunih dogodkih, tokrat pa sta mu »uslugo« vrnila s karizmatičnim nastopom in izbranimi skladbami, ki so se lepo povezale s tematiko koncerta.

Ta se je dotaknila večnih tem, kot so ljubezen, svoboda in težnja po miru, ki pa so bile obdelane na svež, drugačen način. Skupaj z energičnim in srčnim nastopom so se vidno dotaknile gledalcev. Vse nastopajoče so nagradili z bučnimi aplavzi in celo s stoječimi ovacijami ob zaključni pesmi Hallelujah, ki so jo pevci zapeli v spomin in poklon pravkar preminulemu Leonardu Cohenu. J. S.

SADJARSTVO, OLJKARSTVO, VINOGRADNIŠTVO

VEDRIJAN 2/A, 5211 KOJSKO, www.drnovscek.si 19


20


Peš do konca sveta Špansko Jakobovo pot Camino so prehodili že mnogi Slovenci. Tja se je konec aprila letos podala tudi 59-letna Leonarda Cervo iz Lož pri Vipavi. Pravi, da gibanju v preteklosti ni posvečala posebne pozornosti. Delo v pisarni in osemnajst let trajajoče bolečine v kolku pa so to še dodatno preprečevale. Tako dolgo, da se je odločila za operacijo. Odločila pa se je tudi za drugačen slog življenja in začela povsem na novo. Predvsem pa bolj pogumno. Sprva je hodila s pomočjo opore, nekaj korakov na dan. Korak za korakom, dan za dnem, vedno dlje. Počasi je hojo vzljubila. Tako zelo, da je v dvaintridesetih dneh prikorakala do konca sveta.

Nekje sem prebrala, da te Camino preprosto pokliče. Je poklical tudi vas? Res je, da sem že dolgo razmišljala, da bi se odpravila na to popotovanje. Misel sem nekako odrivala, ni bil še pravi čas. Sedaj, ko pogledam nazaj, je bilo prvo, kar sem naredila v tej smeri to, da sem povsem opustila gledanje televizije. Verjemite, ne zmorem več poslušati politikov, pa tudi kuharskih oddaj je znatno preveč. Da resničnostnih šovov niti ne omenjam. To niso vsebine zame. Časa je bilo kar naenkrat (pre)več, zato sem posegla po knjigah. Prebrala sem vse, kar je bilo na voljo o tej znameniti romarski poti. Kasneje pa tudi na raznih forumih, kjer sem dobila vse potrebne informacije o sami poti in pripravah nanjo. In ne

1

21


2

3

4

samo to. Spoznala sem tudi gospo Marijo s Štajerske, prav tako upokojenko, ki se je ravno v tistem času odpravljala na Camino.

Cilj pravite. Tako težko pričakovani Santiago De Compostela. Kakšni občutki so vas prevevali? Verjetno ste prekipevali od zadovoljstva.

In dve gospe v zrelih letih, ki se dotlej nista poznali, sta šli na pot, ki zahteva tako fizično kot psihično pripravljenost. Kaj vas je pravzaprav gnalo tja?

Prav nasprotno. Namesto radosti me je na cilju obšla žalost. Tja sva prispeli že ob deveti uri zjutraj. Deževalo je. Razočarala me je turobnost tistega dne, ni bilo vrveža, ki sem ga pričakovala. Veselja, ki bi se ga verjetno naužila tudi od drugih romarjev. Seveda se je v nekaj urah vse to spremenilo, z Marijo sva si medtem ogledali kulturno izjemno bogato mesto. Res enkratno doživetje.

Trma. Samo trma. Da to zmorem. Prehoditi 900 kilometrov in pri tem ostati dobre volje. Domači mi do zadnjega trenutka niso verjeli, da se bom zares odpravila. Potem pa me je mož vseeno spremljal, vsak dan sva si telefonirala. Enkrat me je celo rešil, ko sva z Marijo ostali brez denarja, pa mimoidočim nisva uspeli dopovedati, da iščeva bankomat. Mislili so, da so naju oropali. Dobro, da jim je razložil, kaj želiva. Midve namreč ne poznava nobenega tujega jezika.

Pot pa ste nadaljevali do Fisterre. Rta »na koncu sveta«.

Kaj pa varnost? Niste imeli pomislekov?

Tako je. Lahko rečem, da sem pripešačila na konec sveta. Poseben in hkrati skromen je ta konec sveta. Vendar je zadovoljstvo, ki ga ob končnem cilju občutiš in doživiš, toliko bolj veličastno.

Moram reči, da imam izredno dobre izkušnje. Niti ene same nevšečnosti. Ljudje so izredno prijazni, pripravljeni pomagati na vsakem koraku. Dosti je namreč tistih, ki jih zaustavijo žulji ali druge bolečine. Pa si kar pomagajo med sabo, oskrbijo rane, se pospremijo v bolnišnico, če je to potrebno.

Sami sebi ste dokazali, da zmorete uresničiti svoje želje in cilje. Kot ste v uvodu povedali, je bilo obdobje, ko vam je uspelo narediti le nekaj korakov dnevno. Danes ste ponosni na vso prehojeno pot, ki ima za vas poseben pomen. Lahko zaključiva, da obstaja življenje pred in po Caminu?

Kako ste jih pa vi prenašali – bolečine in žulje?

Gotovo. Zato ga želim znova doživeti. Čez dve leti se ponovno odpravim. Še prej pa nameravam prehoditi slovensko Jakobovo pot.

Niti enega samega nisem imela. Nosila sem nogavice, ki se sicer uporabljajo za težave s krčnimi žilami. Pa tudi čevlje sem imela ravno prav uhojene. To dvoje je očitno idealna kombinacija. Res, da si konec dneva utrujen, vendar hujšega kot to ni bilo. Sliši se precej preprosto. Se na to avanturo lahko poda vsak, ki redno obiskuje bližnji hrib? Gotovo da ne. Sama sem leto dni prej vsak dan hodila nekaj ur in obiskovala fitnes. Ne samo kondicija, tudi moč je potrebna. Zadnji mesec pa sem hojo samo še stopnjevala. Od začetnih petnajst kilometrov na dan, na končnih petindvajset. Zadnja dva tedna sem bila praktično po ves dan na poti okoli bližnjih krajev in hribov v Vipavi. S kavča na Camino? Ne, to ne bo šlo. Vam je na poti kdaj zmanjkalo volje? Ste vseeno pomislili, da bo to za vas prevelik zalogaj? Niti enkrat. Komaj sem čakala jutro, da se bom spet odpravila. Želja priti do cilja je bila večja od mene in večja od vseh strahov, ki bi se lahko pojavili. Zaupala sem vase in v svoj cilj.

22

Buen Camino! (Srečno pot) Barbara Skorjanc Fotografije: 1 - Rt Fisterra največkrat omenjajo kot najbolj zahodno kopensko točko Evrope. V starem veku so ljudje verjeli, da je prav tu konec sveta. 2 - Začetek poti v kraju Saint-Jean-Pied-de-Port na meji med Španijo in Francijo. Od tod tudi ime »francoska pot«. Školjka se je kot simbol Camina ohranila vse do danes. 3 - Pohod po Jakobovi poti je izjemno doživetje narave in kulture. Del poti se vije tudi med prostranimi cvetočimi polji, se nadaljuje v razgibanih mestecih in se spet povrne na neskončna žitna polja. 4 - Katedrala sv. Jakoba v Composteli je končni cilj večine romarjev. Naenkrat lahko sprejme kar dva tisoč ljudi.


Rešitve za naglušnost V poslovni enoti družinskega podjetja Bonus d. o. o., ki je specializirano za prodajo in servisiranje slušnih aparatov blagovne znamke Beltone ter drugih pripomočkov za naglušne, nas je pričakala Nika Brajdih in nam predstavila poslanstvo in vizijo podjetja. »Čeprav smo majhno podjetje, sta naša strokovnost in prijaznost do strank veliko doprinesla k dobrim poslovnim rezultatom. Vse skupaj je odraz zadovoljstva naših strank, ki so se na nas obrnile za rešitev svoje naglušnosti, z namenom in upanjem, da bodo ponovno zaživele kakovostno življenje. In to smo jim omogočili. V našem centru v Novi Gorici lahko prikažemo celotno linijo osnovnih

(standardnih) in nadstandardnih slušnih aparatov Beltone. Ker ima družba Bonus d. o. o. koncesijo Ministrstva za zdravje, smo tudi pogodbeni dobavitelj Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. To pomeni, da pri nas dobite osnovne modele brezplačno, nadstandardne pa z doplačilom. Prijazno vabljeni k nam, skupaj bomo našli prave odgovore in rešitve za naglušnost.« Beltone slušni center Erjavčeva ulica 30, Nova Gorica T: 05/393 67 75 E: bonus.doo@siol.net Delovni čas: ponedeljek in torek od 13. do 19. ure, sreda, četrtek in petek od 9. do 15. ure


IZBRANKE SUPERNOVINE STILSKE PREOBRAZBE

Mesto, kjer ideje dobivajo navdih. www.supernova.si


Ključ do uspeha: osvojitev naslova državnih prvakov Lastniki štirinožcev dobro vemo, da rek utrujen pes – priden pes še kako drži. Tisti, ki želimo svojega psa, poleg rednih sprehodov, dodatno zaposliti, imamo danes v kinoloških društvih na izbiro pestro paleto aktivnosti. Dobrih osem let nazaj sem postala lastnica hovawartke Elishe. Že od začetka sem bila odločena, da bom psičko šolala, saj je hovawart delovna pasma, po naravi pa dober čuvaj. Ob vpisu v Kinološko društvo Nova Gorica se mi še sanjalo ni, kam me bo moja kinološka pot pripeljala. Po uspešnem zaključku šolanja osnovne poslušnosti (izpita A in BBH) sem se vpisala na tečaj športne discipline rally obedience (hitra poslušnost). Pri »rallyju« se pes in vodnik učita različnih vaj, ki obsegajo vaje na mestu, v gibanju in premagovanje ovir. Na progi morata v treh minutah natančno in usklajeno izvesti od 15 do 19 vaj, odvisno od težavnostne stopnje (ROI-ROIV). Pri tej disciplini je bistvenega pomena pasja pozornost – dvoje iskrivih oči, ki te vdano in nepremično spremljata in čakata na tvoje povelje, zraven pa mahajoč rep ... to je jasen znak, da je tvoje delo s psom kakovostno in si na poti do uspeha. Za odgovor na vprašanje: Kako to doseči? pa ni recepta. Vsak kuža je zgodba zase in vsak lastnik mora pri svojem psu ugotoviti, kaj je tisto, kar ga najbolj motivira in glede na to izbrati ustrezno vrsto nagrade: hrano, igro, crkljanje …

Valentin Casarsa 10-člansko tekmovalno ekipo, ki se redno udeležuje tekem na državnem prvenstvu RO. Letos smo v močni konkurenci desetih ekip iz vse Slovenije postali državni ekipni prvaki. Ključ do uspeha je kakovostno delo s psom in ekipni duh – vsi za enega, eden za vse! Tina Gabrijelčič

Z Elisho sva pridno vadili, se vračali s poligona blatni, a zadovoljni z opravljenim delom. Kmalu so prišle na vrsto tekme, izpiti in svoje znanje sva prenesli na prve tečajnike. Danes ima KD Nova Gorica

Želimo ti, da posežeš po osebnem rekordu, prekosiš vsa pričakovanja, vztrajaš do cilja in se nikoli ne predaš. Sledi svojim sanjam….. Začuti ljubezen….. Uresniči svoje cilje….. Odkoplji svoj zaklad….. Smej se vsak dan….. In seveda, ne pozabi se dotakniti svoje zvezde…..

Srečno, zdravo in zmagovalno leto 2017


GO SK8 Academy Na skejt sem prvič stopil pri desetih letih. Bilo je nekaj popolnoma novega, nekaj drugačnega od vseh ostalih aktivnosti, ki sem jih dotlej preizkusil. Na kratko, svoboda. V takratnem skejt parku sem popoldneve kmalu začel deliti s starejšimi kolegi, katerih spodbuda in pozornost je več kot očitno zaznamovala potek mojega odraščanja. A tu ne gre zame, temveč za sporočilo in rezultat enačbe tovrstne organske povezanosti, katere korenine so v skejtanju in katerih moč mladi predajamo naprej. Leta 2013 smo v Novi Gorici postavili nov mejnik v razvoju skejtanja, z novim skejt parkom, ki obiskovalce vabi od jutra do

večera, v vseh letnih časih. Kmalu po odprtju smo poleti 2014 pričeli z izvajanjem poletnih aktivnosti za otroke, v obliki tečajev skejtanja, ki jih od začetka soustvarjamo skozi katere proces smo šli tudi sami. Njihov namen je, da pod budnim očesom starejših skejterjev z dolgoletnimi izkušnjami otroci hitreje in varneje pridobijo osnovne veščine, za katere bi sami potrebovali veliko več časa, in spoznajo zdravo ter spoštljivo souporabo skejt parka. Z aktivnostmi, ki jih v letu 2016 prvič širimo v celoleten program, želimo vsem, ki jih skejtanje zanima, predstaviti to kulturo v širšem smislu, saj sega veliko dlje od poganjanja deske s štirimi koleščki po betonski oazi v osrčju Nove Gorice. Tako od septembra dalje v sodelovanju s Športnim društvom Raketa izvajamo program akademije skejtanja »Go sk8 academy«, v kateri se učimo zgoraj opisanega, se družimo v sproščenem vzdušju in brez izumetničenih pritiskov, s katerimi bi skejtanje pretvarjali v hladen šport brez duše, mladim budimo občutek za pozitivno samopodobo, zdravo samozavest in občutek za sočloveka. Aktivnosti potekajo tudi v zimskem času, sicer v nekoliko drugačni obliki, a zato z nič manjšim entuziazmom in zagonom. Pridite skejtat! Matija Bolčina Vsem, ki bi želeli od blizu spoznati, kaj počnemo, smo na voljo vsak ponedeljek in četrtek od 17.00 do 18.30 ter ob sobotah od 09.00 do 10.30. FB: www.facebook.com/gosk8academy, E: pridi.skejtat@gmail.com T: 040 348 342

Ponujamo vam pestro izbiro mesa z žara na oglje, ribje jedi ter testenine na različne načine. Ob predložitvi letaka, vam pri večerji nad 12,00 € podarimo palačinke za dve osebi. RESTAVRACIJA PIONIRČEK, Kidričeva ulica 13, NOVA GORICA T: 051 387 833 E: info@pionircek.si www.pionircek.si Odprto od ponedeljka do petka: od 11.00 do 15.00 in od 18.00 do 22.00. Sobota, nedelja in prazniki od 12.00 do 22.00

27


Tudi na Goriškem vzgajamo dobre smučarje Smučarski klub Gorica aktivno deluje že 52 let in trenutno vključuje 166 članov. Najmlajši član ima štiri leta, najstarejša veterana pa 68 let. Govorili smo z Borutom Furlanom, podpredsednikom Smučarskega kluba Gorica in trenerjem otroške in mladinske selekcije. Predstavil nam je dejavnosti kluba, ki obsegajo šolo smučanja, smučarski krožek in tekmovalno smučanje.

Otroci, ki še ne smučajo, se lahko osnov naučijo v treh do štirih dneh v Ana Bucik, GEPA Pictures času šolskih počitnic. Za otroke, ki so se že naučili osnov, pa Furlan svetuje smučarski krožek, ki poteka vsako soboto od sredine decembra smučarske opreme po zelo ugodnih cenah omogočimo, da naprej. Poudarja, da se z vključevanjem v organizirane si lahko smučarsko opremo privošči vsak,« dodaja Furlan. »S smučarske vadbe otroci ne učijo samo veščin smučanja, tem sledimo načelu kluba – če je volja, je vse.« Na koncu še temveč tudi načina življenja. Aktivno preživljanje prostega poudari, da brez sponzorjev zastavljenih ciljev ne bi mogli časa na svežem zraku je v današnjem času za odraščajočo uresničiti. »Hvaležni smo podjetju Spintec d. o. o. in vsem, ki mladino še kako pomembno, prav tako pa otroku pomagajo nas podpirajo. Še naprej se bomo trudili uresničiti smučarske privzgojiti delovne navade, samostojnost, občutek za drugega, cilje otrokom in staršem v našem kraju«, še zaključi Furlan. posameznik pridobi samozavest, se socializira, utrdi telo in pridobi imunsko odpornost. Poleg vpisa otrok v smučarske aktivnosti lahko v klubu najamete individualnega učitelja, za podjetja pa organizirajo Mladostniki po 16. letu se usmerjajo v visok tekmovalni nivo. smučarske dneve, tekme ali popolnoma individualne programe. Najuspešnejši vrhunski smučar, ki izhaja iz Smučarskega kluba Gorica, je nedvomno Jure Franko, ki je leta 1984 v Sarajevu Barbara Skorjanc osvojil srebrno olimpijsko medaljo v veleslalomu. V zadnjih letih blesti smučarka Ana Bucik, ki je letos z osemnajstim mestom na www.skgorica.si, E: info@skgorica.si, T: 031 222 496 uvodni slalomski preizkušnji v finskem Leviju prismučala prve letošnje točke za Svetovni pokal. Tudi sicer je Furlan zadovoljen, da ima klub trenutno dobro bazo smučarjev, iz katere se v prihodnjih letih nadejajo še kakšnega dobrega tekmovalca. Večina članov po prenehanju aktivnega smučanja opravi izpit za učitelja smučanja, nekateri napredujejo v trenerje in demonstratorje. Strokovno usposobljeni člani svoje znanje prenašajo na mlajše preko trenerskega dela ali poučevanja v šoli smučanja in s tem nenehno krepijo vez med generacijami. V klubu že 49. leto zapored organizirajo smučarski sejem za menjavo smučarske opreme otrok in odraslih s celotne severne primorske. Sejem v Novi Gorici je eden od največjih smučarskih sejmov v Sloveniji. »Veseli smo, da z menjavo

28


V Novi Gorici so zabili diabetesu gol Zaključek dogodkov ob Svetovnem dnevu diabetesa »Zabijmo diabetesu gol!« se je po lanski uspešni premieri v Stožicah letos preselil v Novo Gorico. V tokratnem spopadu sta moči pomerila lanskoletna tekmeca, slovenska nogometna DIA reprezentanca in ekipa Odličnjakov. V slednji so se združili znani Slovenci iz sveta športa in zabave. Celotno dogajanje pa je duhovito povezoval Ervin Čurlič. Med Odličnjaki – glasbeniki so se med drugimi pomerili Miha Guštin, Pero Lovšin, Vili Resnik, člana zasedbe MUFF Matej Lovšin (Dorijan Granda, Miha Gorše), pevec skupine Avven Primož Lajovic, RAF, Jani Jerant, Etiénne Huskič. Stran Odličnjakov – nogometašev pa so suvereno zastopali Milan Osterc, Miran Srebrnič, Gregor Židan, Andrej Komac, Ehad Goga, Ivica Vulič, Sebastjan Komel, Dragoljub Nikolić in Alan Pertovt. V pomoč so jim bili tudi Matjaž Nemec, Tomaž Horvat, Samo Miklavc ter pater Bogdan Knavs. Obe ekipi je vodil legendarni trener HIT Gorice Pavel Pinni. »Nasprotniki«, slovenska nogometna DIA reprezentanca, pod vodstvom Simona Rosiča niso bili od muh. Uspehe nizajo že od

letošnjega diaevropskega prvenstva, ki je potekal v BIH-u, kjer so se veselili svojega največjega uspeha doslej, 5. mesta, in tako začeli uspešno graditi temelje za naskok na sam evropski vrh. Med tekmo so trener ekipe Simon Rosič, vodja ekipe Dominik Soban in bodoči kapetan Igor Legčevič v nogometni pokoj ganljivo pospremili dosedanjega kapetana Dejana Manojlovića. A. F.

Žoga združuje 15. novembra se je v telovadnici Osnovne šole Milojke Štrukelj odvijal nogometni turnir pod imenom »Za mladost brez drog«. Pomerile so se ekipe Skupnosti srečanje, učencev OŠ Milojke Štrukelj in ekipa Združenih, za katero so igrali Lara Brun, pater Bogdan Knavs, Simon Rosič, Ivica Vulič, Matej Mavrič Rožič, Zoran Jerončič in mladostniki brez spremstva iz Dijaškega doma Nova Gorica. Tekme je sodil Alojz Žerak, dogajanje pa je povezoval Ervin Čurlič. Srečanje so zaključili s sloganom, da je najboljša droga še vedno žoga. A. F.

30


TOPEL PRAZNIÄŒNI OBJEM HVALA

za zaupanje

DISTRIBUCIJA OGREVALNIH IN KLIMATSKIH NAPRAV VITANEST d.o.o., Nova Gorica, uvoz in distribucija ogrevalnih in klimatskih naprav | www.vitanest.si


Odločen, pogumen, predan Recept za osvojitev trikratnega naziva državnega prvaka v cestnohitrostnem motociklizmu Jaka Gorjan, devetletni fantič iz Nove Gorice, je na prvi pogled kot vsi njegovi vrstniki. Srečate ga tako na nogometni zelenici, kot v skate parku. Že zelo zgodaj pa so starši opazili, da ima veliko raje individualne športe kot ekipne. Pravi, da zato, ker je izid odvisen le od njega. Čeprav o svojih dosedanjih uspehih govori zelo skromno, skorajda sramežljivo, je dejstvo, da je pri svojih rosnih letih nanizal zavidljive rezultate. Govorimo o malem vozniku z veliko poguma. O izjemno talentiranem dečku cestnohitrostnega motociklizma, o katerem bomo gotovo še veliko slišali. Kaj za mlado družino pomeni živeti s tem adrenalinskim športom, nam je zaupal Jakov oče Tomi.

Zakaj ravno motor? Najbrž je odveč vprašanje, ali ga niste uspeli (pre)usmeriti v kakšen bolj »počasen« šport? Verjetno so motorji v genih. Jakov ded je bil namreč motorist, zato ni nenavadno, da se je tudi Jaka že pri treh letih povzpel na kros motor in kmalu precej resno začel s treningom. Napredek je bil viden iz dneva v dan, zato smo mu že pri petih letih kupili KTM 50 SX, s katerim smo želeli nastopati na državnem prvenstvu. Splet okoliščin pa je bil drugačen. V naši okolici so zaprli dva kros poligona, tako da ni imel več kje trenirati. Opazili pa so ga v Društvu Gas Vrtejba.

Stefania Pighin

32

Res je. Povabili so ga, da pri njih preizkusi minimoto. Lahko zatrdim, da je bila to prelomnica in začetek njegove kariere. Omogočili smo mu reden trening in samo po mesecu dni smo se odločili, da začne tekmovati. In verjetno tega niste obžalovali. Pred dvema letoma je namreč v kategoriji junior od 7 do 10 let zmagal na vseh desetih dirkah in postavil veliko rekordov. Bil je najmlajši med udeleženci in si prislužil naslov državnega prvaka Slovenije 2014. Poleg tega pa je vzporedno obiskoval tudi šolo vožnje v Italiji in tekmoval na prvenstvu UISP, kjer je posegal po najvišjih mestih. Lovorike je pobiral tudi v lanski sezoni, ko je nastopal z minimotom za državno prvenstvo Slovenije in si zopet pridirkal naslov državnega prvaka Slovenije 2015. Drugič je postal državni prvak, poleg tega pa brezkompromisno zmagal in postal prvak tudi na dveh prvenstvih v Italiji, Motoasi in prvenstvu UISP. In to z veliko prednostjo. Pravite, da Jake ni ustavila niti poškodba? Konec lanske sezone je sledila finalna dirka za prvaka Italije. Do zadnjega je bila pod vprašajem, ker si je le nekaj dni pred dirko natrgal gleženjske vezi. Vztrajnost in želja pa sta ga gnali naprej. Tako zelo si je želel nastopiti. Kljub vsem zapletom je dirko


odpeljal in si pridirkal naslov podprvaka Italije. Povedali ste, da je v lanski sezoni odpeljal dvaintrideset dirk. Od tega je kar dvaindvajsetkrat stal na najvišji stopnički in zasedel deset drugih mest. Kakšna sezona pa je za vami letos? Ponovno je tekmoval v slovenskem in italijanskem državnem prvenstvu z motorjem Ohvale GP-0 s štirimi prestavami in dvanajstimi konjskimi močmi. V Sloveniji je že tretjič zaporedoma postal državni prvak, v Italiji pa je zaradi padca na eni izmed dirk osvojil naslov podprvaka Italije. Uspehi, ki jih niza Jaka, so kot iz filma. Verjetno pa je kot pri vsakih vrhunskih rezultatih potrebno veliko odrekanja celotne družine. S kakšnimi težavami se soočate? Drži. Celotna družina je podrejena njegovemu motociklizmu. Za doseganje takih rezultatov sta gotovo potrebna talent in želja, ki ju Jaka ima. To je že dokazal. Potrebna pa sta tudi vztrajnost in ne nazadnje velik finančni vložek. Novi motorji, obleke, vsi nastopi, ki jih je treba plačati … O kolikšni vsoti denarja pravzaprav govoriva? Na sezono gre v ta namen približno petnajst tisoč evrov. Zaenkrat vse plačujemo sami. Ne vem, kako dolgo bomo še zmogli. Res je, da nam pomagajo tudi prijatelji, vendar več od tega ni. Zanimanja pri sponzorjih torej (še) ni? Zanimanje sicer je, vendar ne takšno, kot bi si želeli. Potrebovali bi sponzorja, ki bi Jako vzel pod okrilje, vložki bodo namreč vsako leto višji. Škoda bi bila, da bi mu moral zaradi pomanjkanja finančnih sredstev reči, da se tega ne gremo več. Fant je res talentiran. Kaj je po vašem mnenju razlog, da se podjetja ne odločajo za sponzoriranje tega športa? Starost? Ali gre za preveliko razpršenost? Če bi eno podjetje podpiralo posameznika, ali pa reciva en klub in ne vsakega po malo, bi bilo za vse dovolj. Se strinjate? Vsako leto naslovimo veliko predstavitvenih prošenj, žal brez odziva. Mogoče res zato, ker je Jaka še premlad ali pa zato, ker ni interesa za ta šport. Nova Gorica je igralniško mesto, sem prihajajo gostje iz bližnje Italije, kjer Jaka nastopa že tri leta. Tudi tu vidim velik potencial za promocijo. Iz lastnih izkušenj lahko potrdim, da pri podjetjih res prevladuje razpršenost, težko je pridobiti finančna sredstva, tudi minimalna. Da bi določeno podjetje vzelo pod svoje okrilje enega športnika? Menim, da bi bilo to veliko bolje. Pa ne samo za nas. Tudi za druge športnike, društva, ki se verjetno soočajo s podobnimi problemi.

Tomi Gorjan z moto4, ki dosega hitrost do 200 kilometrov na uro. Tekmoval bi za špansko ekipo J. Pino Competition, pri kateri sicer trenira v zimskem času. Ekipa bi mu brezplačno nudila vso tehnično podporo in motor. Vendar pa bi morali tudi sami kupiti enak motor, da bi lahko treniral doma. Ocenjujemo, da bi nas sezona v teh okvirih stala okrog 30.000 EUR, kar pa je brez velikih sponzorjev praktično nemogoče. Ambicij in adrenalina vam torej ne manjka. Vendar se zavedate, da se kljub talentu in izvrstnim rezultatom zgodba lahko zaključi, saj ta šport, tako kot večina drugih, zahteva vedno večje finančne vložke, ki prepogosto presežejo družinski proračun. Upajmo, da bo v tem primeru drugače in bomo priča zgodbi o uspehu, če bo Jaki uspelo vstopiti v profesionalne vode svetovnega merila. Jakove sanje so nastopati v kategoriji Redbull rookies cup, ki je ena izmed najbolj prestižnih tekmovanj za mladostnike od 12 do 16 let. Nastop v tej kategoriji pomeni biti eden izmed štiriindvajsetih najboljših na svetu. Jaka, ves čas pogovora si skromno pritrjeval. Očitno je, da imaš prav vse lastnosti, ki odlikujejo zmagovalca. Zaupaš bralcem, kdo je tvoj vzornik? Marc Márquez. Tvoj odgovor je odločen. Želim ti, da v tem slogu nadaljuješ tudi svojo moticiklistično pot. Hvala obema za pogovor. Barbara Skorjanc

Kakšni pa so vaši načrti za naprej? Do kod želite pripeljati Jako? Sezona 2017 je še v razvoju, če lahko tako rečem. Nismo se še odločili, kje bo Jaka tekmoval, saj ga njegove ambicije vsako sezono peljejo v višjo kategorijo. Razmišljamo, da bi vozil slovensko in italijansko prvenstvo z Ohvale GP0 160. V tej kategoriji nastopajo mladostniki do 16 let, Jaka bo zopet najmlajši. Njegova največja želja pa je tekmovati na španskem državnem prvenstvu CEV, vendar z bistveno večjim motorjem,

33


Lonec navdiha Godilo se je nekega zaspanega decembrskega dne v zasneženi, bogato okrašeni ulici. Bohotila se je v raznobarvni praznični osvetljavi, ki je bila tako močna, da so se še mačke odrekle nočnemu sprehodu in se raje pretegovale ob toplih kaminih. Tu je stala velika hiša, ki se je še posebej pomujala in s svojo božično načičkanostjo razsvetlila pol ulice. V hiši je živela deklica – imenovala se je Neža. Starša sta ji vedno v vsem ustregla, zato je sčasoma postala razvajena in zdolgočasena. Ker se je bližalo božično jutro, sta begala od trgovine do trgovine in kupovala vse, kar bi utegnilo biti hčerki povšeči. Neža je imela ogromno igrač. Razporejala jih je po sobi, kot nekakšne muzejske eksponate. Dotikati se jih ni smel nihče, pokazati pa jih je želela vsem, saj je bila na svoje zbirke zelo ponosna. Zato je prirejala zabave, ki pa so bile tako malo zabavne, da bi jim bilo bolje reči dolgočase. Na dolgočasah je Neža sedela na veliki beli zofi sredi dnevne sobe in hlastno odpirala barvne zavoje, ki so jih prinesli otroci. Pri vsakem je dala jasno vedeti, kaj ji je všeč in kaj ne. Če je koga zadela njena nejevolja, se je od sramu pogreznil globoko v naslonjač. V resnici je bila Neža zelo osamljena deklica. Starša sta imela ogromno obveznosti in sta jo velikokrat puščala samo. V zameno sta ji kupovala darila in ji prirejala zabave z otroki svojih poslovnih sodelavcev.

34

Tega decembrskega dne je Neža priredila dolgočaso. Otroci so sedeli na barvnih stolih in nejevoljno bingljali z nogami. Ravno ko je Neža vneto razlagala o svoji izjemni zbirki porcelanastih punčk, drugi pa so se trudili skriti zehajoče obraze, se je od zunaj zaslišal smeh. Zdrznili so se. Pogledali so skozi okno in zagledali nenavaden prizor. Na vrtu sosednje hiše, ki je bila kljub prazničnemu času komajda okrašena, je mala deklica v snežkah in ponošeni bundi nekaj kričala, mahala s palico in vneto tolkla po zarjavelem loncu. »Le kaj počne,« so se spraševali otroci, olajšani, da je nekdo prekinil neskončno opisovanje razlik med nosovi porcelanastih punčk. »Ne vem in me ne zanima!« je zagodrnjala Neža, ki ni marala, da ji kdo sega v besedo. »Mene pa zanima,« se je oglasil pegasti fant, ki se je že bal za svoje zdravje, če bo moral še naprej poslušati o punčkah z Japonske. »Mene tudi, mene tudi!« so se oglasili ostali. »No, prav,« se je nezadovoljno vdala Neža. Stopili so na sosedov vrt. Neža je z najslajšo nepristno prijaznostjo vprašala: »Kako ti je ime?«. »Marja,« je zakričala deklica. »Kaj pa počneš?« je posmehljivo nadaljevala Neža. »Igram se. Pa vi?« je vprašala Marja. »Zabavo imamo,« je važno odgovorila Neža. Marja jih je čudno pogledala: »Ni videti, da bi se zabavali. Vam pokažem nekaj res zabavnega?« »Ni treba!« je zagodla Neža. Vendar so se otroci že postavili k Marji. Pokazala je na velik, zarjavel in luknjast lonec. »Kaj pa je to?« je zgroženo


vprašala Neža. »To je lonec navdiha,« je veselo povedala Marja. »Lonec česa?« »Navdiha,« je odgovorila Marja. »Navdih je duh, ki hrani našo domišljijo. Z njim je lahko vsaka mala palica zlati meč. Samokolnica ladja. Pipa slap. Ribnik jezero in vrt čudežna dežela. Samo malo potolčeš po njem in rečeš …« »Le kdo ti je to naklobasal?« se je ujezila Neža. »To seveda ni res. S smetmi se igraš, le poglej to palico, kako je grda in umazana. Moja soba pa je lepa in topla. Gremo nazaj!« Vendar so se otroci že nagnetli okrog lonca navdiha, pograbili stare lesene palice in začeli vztrajno tolči po njem. Malo zato, da se jim ne bi bilo treba vrniti na dolgočaso, malo pa iz radovednosti ali res deluje. Neža se je ujezila, sedla na stopnice pred svojo veliko hišo in se kujala. Marja je zakričala: »Prelestni lonec navdiha, naj bodo te palice zlati meči.« In res! V trenutku so se palice spremenile v čudovite meče. Vsi otroci so kriknili od navdušenja, pograbili meče in začeli vaditi mečevanje. Marja spet: »Prelestni navdih, naj naše sani vlečejo jeleni, vrt pa naj bo prostrana severna dežela, kjer živijo vsi dobri zimski možje.« In res so se vse Marjine besede uresničile. »Pazite, pojdimo vsi v kočo.« Otroci so pogledali in ugotovili, da se je stara zmajana klopca spremenila v veliko zasneženo kočo. Marja je povedala o zlobni čarovnici Kasi, ki ji rada dela težave. »Zdaj moramo najprej videti, kaj ima zlobna Kasa za bregom.« Mali pegasti fant, ki ni bil nič več zdolgočasen, je pokazal proti Neži in rekel: »Poglejte! Nežo je začarala zlobna

čarovnica in jo zaprla na zakleti otok. Moramo ji pomagati.« Neža namreč ni videla lepe čarobne dežele in pogumnih vitezov, temveč gručo otrok, ki čepi pod klopco, sem ter tja pomaha s palico in o nečem blazno resno razpravlja. Nežo so zgrabili, jo vrgli v sneg in začeli mrmrati čudežne besede. Besna deklica se je skoraj razjokala, sneg je imela v očeh, ničesar ni videla, ko pa si je zbezala sneg iz oči in jih s težavo odprla, je zagledala prostrano snežno pokrajino, jelene in bleščeče meče. Z drugimi otroki se je pognala v dir pred grozno zlobo čarovnice Kase. Tako so se ves dan potikali po čarobni deželi in bi se še ponoči, če jih ne bi zbegani Nežini starši vseh mokrih, umazanih in lačnih zvlekli v hišo ter jih skušali prepričati, naj se za božjo voljo očedijo, preden pridejo njihovi starši. Neža se je poslovila od Marje. Ta pa ji je dala lonec navdiha, da se bo jutri lažje vrnila v čarobno pokrajino. Bil je večer pred božičem. Starša sta čakala Nežo, ki je bila po uri kopanja in drgnjenja spet videti kot njuna edinka. Kot je bilo v navadi, sta jo vprašala, ali težko pričakuje jutrišnji dan in Božičkova darila. »Pravzaprav ne,« je rekla. »V resnici sem že danes dobila najlepše darilo.« In na lepo belo preprogo je položila star zarjavel lonec. Tereza Gregorič

Izdajateljica: Barbara Skorjanc s. p., Ulica XXX. divizije 5 b, Nova Gorica, e-naslov: barbara.skorjanc@siol.net, facebook: Navdih, odgovorna urednica: Barbara Skorjanc, lektoriranje: Laura Brataševec, oblikovanje: Blaž Erzetič, oblikovanje logotipa: Arjana Rogelja, fotografija na naslovnici: Valentin Casarsa, ilustracija: Maruša Skorjanc, tisk: Tiskarna Present, Ljubljana, naklada: 2.000 izvodov

35


GE P PA

ictures David Verlič

»Novoletni čas je pri nas smučarjih zelo pestro obdobje. Sezona je na vrhuncu, zato časa za praznovanja in oddih praktično ni. Silvestrski večer pa si ukradem zase, za trenutke z najbližjimi, in takrat je čas za zaobljube in želje. Velik privilegij je, če lahko počneš, kar imaš najraje, kar te osrečuje in te obenem postavlja pred velike izzive. Želje so tiste, ki te ženejo naprej, ti dovolijo sanjati … in peljejo do cilja.«

V novem letu bo vse drugače! Več gibanja, manj stresa. Več zdrave prehrane, prenehanje s kajenjem. Več druženja s prijatelji in več časa zase, manj … Je tudi vam vse to znano? Ste tudi vi med tistimi, ki »se jim zgodi«, da novoletne zaobljube že prve dni januarja (p)ostanejo le lista želja?

Ana Bucik

»Novoletnih zaobljub nisem nikoli jemala tako resno, da bi jih spravila v pisno obliko in se jih nato zavzeto držala, vendar pa konec leta tudi zame predstavlja idealno priložnost za avtorefleksijo in nekakšno recenzijo leta, ki se zaključuje. Vzporedno s tem se začnejo rojevati novi načrti, želje in sanjarjenja za leto, ki prihaja. Moja pričakovanja za naslednje leto so povezana z uresničitvijo nekaterih novih glasbenih projektov in dokončanjem starih, pri čemer bi izpostavila predvsem svoj album, posnet v Parizu, ki še vedno ni ugledal luči sveta. Poleg tega bi rada svoje delovanje razširila še na nekaj drugih področij umetnosti, pri čemer imam v mislih predvsem slikanje, risanje in ples. Eden izmed projektov zajema tudi področje tetoviranja, podrobnosti o tem pa naj za zdaj ostanejo še skrivnost. Seveda si poleg svojih številnih poslovnih projektov kljub kontradiktornosti želim tudi čim več kvalitetno preživetega prostega časa, ki bi ga rada namenila potovanjem, občasnim drobnim razvajanjem in druženju z ljudmi, ki mi pomenijo največ. Naj ob tej priložnosti to zaželim tudi vsem bralcem.«

»Prehod iz starega leta v novo jemljem kot pomemben trenutek, saj je to čas, ko predvsem za nazaj »potegnem črto«. Zdi se mi pomembno, da si zaželim stvari, ki so zame res pomembne, je pa seveda nujno, da jih začnem tudi prakticirati, ker nič ne prileti z neba. Opažam, da je čas okoli novega leta še vedno zelo materialističen; ognjemeti, žuri, darila, razkošje … A ne za vse, obstajajo tudi tisti, ki preprosto nimajo, in tisti, ki si zaželimo v novem letu samo več miru in sončnih dni za vse.« Kristijan Guček

»Bolj kot novoletne zaobljube sebi in vam, le-te spreminjam v (novo)letne želje. Želim vam, da prihajajoče leto doživite tako, kot da ste na finalni tekmi. Ne pozabite, da se finale ne igra, finale se zmaguje! Naj bo leto 2017 zmagovalno!«

»Ko se leto približuje koncu, vsi delamo revizijo preteklega leta. Sama sicer nisem pristaš klasičnih novoletnih zaobljub, vendar želim realizirati svoje želje in sanje, ki si jih zastavljam. Vsak dan je dan za izpolnjevanje ciljev, ki vodijo k realizaciji mojih sanj, za kar pa je seveda treba tudi nekaj narediti. Ni dovolj, da se samo odločimo. Potrebna je akcija in vse se sestavi v pravo zgodbo. Hvaležna sem za vse, kar sem že lahko uresničila. Hvaležna sem za ljudi, ki so se znašli na moji poti ob pravem času. Zaobljuba za leto 2017 bo v smislu, da je vse mogoče le s popolnim prepričanjem in pravim namenom. To bo najboljše leto doslej!«

Simon Rosič

Vladi Kralj

Mara Rogelja

Praznicninavdih  

Revija dobrih zgodb

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you