Issuu on Google+

SLOMŠEK na Svetih gorah Ko sem se po dnevih vztrajnega in težkega dela v nedeljo peljal čez potok, ki je sredi poletja bil je žalostna topla lužica brez življenja, je po snegu in dežju napolnjena struga spominjala na deročo reko. Pomislil sem: kadar je vode v izobilju, jo je treba uporabiti sebi v prid, njena sila je lahko rušilna, lahko pa obrača tudi težke mlinske kamne, poganja turbine. In kadar si na konju, se moraš podati v viharje. Tedaj ne smeš zamahniti z roko, eh, bom potem, kdaj kasneje, ko se mi bo pač ljubilo … Ko delam, delam, je moj preprost izrek, komentar na ihto in nepopustljivost, ko se spoprimem s kamnom. Tokrat je bilo še posebej napeto. Postavili smo si res kratek rok. A od vsega začetka, ko je bila izdrta na Križan Vrhu zanimiva kamnita gmota, od zamisli, da se postavi Antonu Martinu Slomšku, za naš narod tako zaslužnemu škofu, spomenik na Svetih gorah, do prevažanja in dvigovanja težke skale v navpični položaj pred cerkvijo in vse do blagoslova izklesanega kipa na zahvalno nedeljo je šlo kot za stavo. Z veliko voljo, s pripravljenostjo sodelovati in pomagati, narediti nekaj dobrega za vse nas, za ta in tudi prihodnji čas. Lik Antona Martina Slomška, njegova nenavadna moč, pogum, narodna zavednost in neomajna vera, vse to me spremlja že leta. Ko sem ga prvič upodabljal na steklo in potem še v kamnu, sem temeljito prelistal vse zapisano o Slomšku. V spominu pa imam tudi odlomek iz pesmi, ki naj bi jo napisal kot mlad kaplan v odgovor na pritožbe nekaterih Bizeljanov: »Kak si znam, si kratim čas, kaj to mika vas …«. Tako mi sveti mož ni nikoli deloval preveč strogo in morda od življenja in ljudi odmaknjeno, bil je preprosto velik človek. Tako ga še vedno vidim in čutim. Upam, da to videnje izraža tudi v svoji novi podobi tik pred vhodom v znamenito in priljubljeno svetišče na skali nad našo vasjo … Franci Černelč 5. 11. 2012


SLOM%C5%A0EK__na_Svetih_gorah