Page 1

letnik 2, številka 3, junij 2017, brezplačen izvod, vpisan v razvid medijev pod zaporedno št. 2080


ODGOVORNO OBNAVLJAMO IN VZDRŽUJEMO - ZA VARNE AVTOCESTE. OB CESTNIH ZAPORAH PROSIMO, PRILAGODITE

HITROST VOŽNJE IN VARNOSTNO RAZDALJO

TO JE POMEMBNO ZA VAŠO VARNOST IN VARNOST NAŠIH DELAVCEV NA CESTI. Varno in srečno na poti vam želi DARS. 1970

promet.si


ulici Gradnikove brigade, za več informacij pa lahko pokličete gospo Majdo, predsednico društva (tel. 031 817 785).

Lahkotna razigranost Počitnice, ki jih preživljamo na vasi, so drugačne od tistih v mestu, še bolj drugačne od tistih ob morju. Na srečo sem lahko izkusila vse tri različice, moji otroci prav tako. Temu danes z zavedanjem rečem razkošje. Morda bo zvenelo precej romantično, vendar verjemite mi, da posebno v poletnem času pogrešam tisto intenzivnost jutranjega zraka, ki je naselil našo hišo. Celo s sosedovim petelinom, ki še vedno vztrajno prepeva od zgodnjih jutranjih ur, sva se nekako »spoprijateljila«.

Želim vam, da doživite nepozabno lepe počitnice in si odpočijete od vsakodnevnih obveznosti. Kako in na kakšen način boste najbolje vedeli sami. Pri meni se bo zvrstila mešanica vsega, začinjena z dobršno mero sproščenosti, nasmejanosti in lahkotne razigranosti. Prav nestrpno jih že pričakujem! Kot tudi vaše odzive na pričujočo številko. Upam, da vas bo Poletni Navdih pospremil na kakšnega izmed vaših izletov, ali pa z vami preživel popoldan na plaži – da boste tudi vi dobili svoj poletni navdih. Ponovno bomo skupaj v Jesenskem Navdihu. Barbara Skorjanc

Možnosti za aktivno preživljanje počitnic, ki jih imamo v mestu in okolici, je seveda veliko. Pride pa tudi čas, ko mesto večina ljudi zapusti in se za nekaj časa preseli drugam. Kam vse se bodo podali nekateri naši bralci in bralke, si lahko preberete na zadnji strani revije. Posebej za Poletni Navdih pa smo se na izlet odpravila tudi dekleta z naslovnice. Nepozaben dan, ki je naša prijateljstva še okrepil – in prav v tem vidim smisel svojega ustvarjanja in vsakodnevnega delovanja. Zaupanje, ki ga imam v ljudi in v dobre zgodbe, se z vsako novo izdajo še krepi. In prav to zaupanje se vrača v obliki sogovornikov, ki so tudi v tej izdaji prav posebni, zanimivi, tudi hudomušni. Prav vsi skupaj pa – izjemni. Ne želim izpustiti tudi vseh tistih podjetij, ki s svojo prisotnostjo omogočate nastajanje in razvoj Revije dobrih zgodb in na ta način soustvarjate pozitivno zgodbo našega okolja. Pred nami je dolgo in vroče poletje, upam, da tudi brezskrbno, vendar prav kmalu bo prišla jesen in z njo novo šolsko leto. Iskreno si želim, da bi bil vstop vanj – vsaj za enega otroka oziroma starša – nekoliko bolj enostaven. V ta namen so bile natisnjene poletne majčke (verjemite mi, ne bodo ušle radovednim pogledom), ki jih boste lahko prevzeli v Humanitarnemu društvu Otrok otroku v Novi Gorici. Od vas pa je odvisno, koliko boste podarili za potrebe otroka, ki bo letos kljub težkim življenjskim razmeram, z neverjetno voljo do učenja, pogumno stopil v tretji razred. Društvo se nahaja na

Damir Ipavec

Damir Ipavec

Izdajateljica: Barbara Skorjanc s.p., Ulica XXX. Divizije 5b, Nova Gorica E-naslov: barbara.skorjanc@siol.net FB: Navdih, Revija dobrih zgodb Odgovorna urednica: Barbara Skorjanc Lektoriranje: Megi Rožič Oblikovanje: Blaž Erzetič Oblikovanje logotipa: Arjana Rogelja Fotografija na naslovnici: Damir Ipavec Tisk: Tiskarna Present, Ljubljana Naklada: 5.500 izvodov Distribucija: Pošta Slovenije

3


Damir Ipavec

Življenje je praznik – Spoštovani dr. Boltar, v izjemno čast bi mi bilo, če bi bili pripravljeni sodelovati v pogovoru za poletno izdajo revije Navdih /…/ Hvala za vaš odziv in lepo pozdravljeni. – Ne vem, zakaj sem tako priljubljen pri vas. Saj vam še nikoli nisem kupil čokolade, tiste črne, ki je res dobra, kot pravi Kreslin. Kaj zdaj, Barbara? Se bova pogledala v oke ali samo bolščala v ekran in si pinkponkirala elektrončke? Ne recite mi, da se dobiva v restavraciji na Kaninu ob bombardinu, še bolje: na Kronu v Dolomitih? Morda v Mignonu v Portorožu v družbi milefolje in belega kapučota? Izbira je vaša. Po tem uvodu vam je verjetno že žal, da ste me izbrali. Prov vam če bet, saj bo vas bolela glava. – Čokolade mi res niste kupili, ste me pa drugače navdušili. Že pred desetimi leti. V kritičnem trenutku obupa (ko naj bi bile vse ženske na vrhu evforije – le zato, ker tako piše v priročnikih), sem prišla k vam v dežurstvo z bolnim otrokom, starim dobro leto, pa ste me vprašali, kaj le sem tako nesrečna, in sem vam povedala, da imam doma še novorojenčka. Bila sem na koncu moči ... Oh, kaj ste mi dejali takrat! Nikoli ne bom pozabila. Pa naj ostane le pri meni do najinega srečanja, ki gotovo ne bo na Kaninu, niti na Kronu, še manj v Portorožu.

4

– To pa je postalo hudo zanimivo. Kaj nekaj sem vam rekel? Naenkrat se je moj notranji otrok prebudil, zastrigel z ušesi in čaka na kinder surprise. Jaz bom tam že ob sedmih zjutraj. Moj razpoznavni znak – v roki bom držal kaktus! Resda tisti dan v roki ni držal kaktusa, sem ga pa za vsak slučaj imela sama. Z globokim spoštovanjem do človeka, zdravnika, ki je vseh svojih 40 delovnih let v novogoriškem zdravstvenem domu posvetil (predvsem) šoloobveznim otrokom. »Čez njegove roke«, pa tudi srce, so šle kar tri generacije. Dr. med. Valter Boltar, spec. šolske medicine, je izjemen človek, ki se je s svojo preprostostjo približal slehernemu staršu in otroku. Dr. Boltar. Ljudje vas opisujejo kot »vedrega, spontanega, hudomušnega, prijaznega«. Zgradili ste si zaupanje, ki je še kako pomembno, ko gre za zdravje naših otrok. Kaj menite, da vas je naredilo tako priljubljenega? Štiri desetletja »zdravnikovanja« ni malo. Pa vendar se je ta čas prehitro odvrtel, da še sam ne vem, kdaj. Posebej zadnji dve desetletji sem kar »odšprintal«. Ves čas mi je bilo lepo. Ko sem pred tremi meseci prerezal ciljno črto mojega delavnega maratona, sem prosil štarterja, če mi dovoli odteči še enega, morda dva kroga. Čisto počasi, da uredim misli, lepe spomine


in neverjetna doživetja. Za »gušt«. Glede priljubljenosti pa bi rekel tako: z določenimi značajskimi potezami se rodiš, nekatere skozi življenje odbrusiš sam ali pa ti jih življenje samo. Vedrina, spontanost, hudomušnost so res moje stalnice. Vse delam s kančkom humorja. Sem večni optimist. Najbrž to privlači moje ovčice in njihove pastirčke. V mislih imam seveda mlade mamice in tatkote. Ne delujete strogo »zdravniško«. Prav nasprotno. Ste izjemno dostopni, celo vaš delavni prostor govori v prid temu. Zanimivo, v svoji ambulanti nimate mize, kot smo tega vajeni drugje. Res je. Imam zelo zanimiv ambulantni prostor. V njem prevladujeta svetloba in barvitost. Zeleno zaveso ponujajo košata drevesa. Kamor seže pogled, se razprostira modra barva, ki jo preprosto obožujem. Pomirja me. Pa da ne boste napak mislili, prav nič nimam z Modrijani. Je pa res, da človek z leti postaja modrejši. Torej, vsi sedeži so odeti v modro mehkobo. Delavno atmosfero redno spremlja nežna glasbena kulisa, ki še dodatno začini dogajanje v prostoru. Vse opisano omogoča prijetno počutje. Tu se rojevajo pomembne stvari, kot so: empatija, zaupanje, iskrenost in srčnost. Pred kratkim je simpatičen fantek zavpil mami: »Poglej, je kot na vlaku!« Pogled se mu je ustavil na klopi, ki je namenjena staršem. Otrok se navadno usede na vrteči stol in tako vsi trije tiščimo glave skupaj in tuhtamo, kaj nekaj je otroka prizadelo. Le kateri virus je bil tako predrzen, da si ga je upal napasti. Pri tem pa energija preskakuje v omenjenem trikotniku. Sedaj lahko razumete, zakaj doktor Boltar nima pisalne mize. Pri podajanju anamneze, med kliničnim pregledom in še kje si neprestano gledamo v oči. Zaskrbljeni pogledi, mimika obraza in trepetanje prstov na rokah mi pomagajo pri postavljanju diagnoze. Pripomorejo pa tudi zvrhana mera intuicije in izkušenj. Predan zdravnik ste bili kar štiri desetletja, pred kratkim pa ste se upokojili. Glede na to, da se ukvarjate s številnimi športi, vam gotovo ni dolgčas.

Sedaj, ko sem »upokojen«, je nastopila ura resnice – čas za življenje. Zaljubljen sem v življenje, v naravo in gibanje v njej. Skušam ostati v trajnem sozvočju z njo. To mi uspeva skozi šport. Vsi, ki me poznajo, vedo, da sem športnik od glave do pete. Že 40 let kolesarim v službo. Včasih samo v eno smer, če me preseneti dež. Pa še takrat si prigovarjam, da nisem iz »cukra«. Kot otrok in mladostnik sem treniral gimnastiko. Nevede sem poleg telesa natreniral športno disciplino, ki mi je služila skozi študij, in mi ob zahtevnem delu služi še danes. Želim povedati, kako je gibanje vsestransko koristno. Vedno rečem, da je to najcenejše zdravilo. Samo lenobnost moraš premagati, obuti športne copate in dan je dobljen. Tako kot se vrstijo letni časi, tako nestrpno čakam sezonske športe. Moj notranji otrok komaj čaka jagode, češnje, grozdje, medtem ko tisti veliki – smučanje, surfanje, plezanje v visokogorju − ferate. Medtem pa vsakodnevno kondicijo vzdržujem s tekom, zadnje leto s hojo, kolesarjenjem in plavanjem. Res mi ni dolgčas, pravzaprav mi je dan vedno prekratek. Da pa ne bo izpadlo sebično, ljubezen do športa prenašam na svoje štiri vnuke – moje »zajčke«. Veste, zgledi vlečejo. Tudi moje paciente nagovarjam z gibalnimi priporočili. Učim jih, kako dosegati ne samo dobro temveč odlično zdravje. Kaj pa otroci dandanes? So dovolj aktivni, ali jih starši morda preveč usmerjamo v neko nadzorovano gibanje? Vsi vemo in krepko občutimo, da se je življenje spremenilo. Sedanji družbeni red je zelo negativno uperjen proti človeku. Večji del je namenjen delu – prostega časa skoraj ni. Starši se v poznem popoldnevu utrujeni, dostikrat izgoreli, vračajo iz služb, otroci jim sledijo iz podaljšanih bivanj. Kdo še ima korajžo soliti pamet o prepotrebnem gibanju. Zaradi tega so vzniknile plačljive gibalne šole, ki delno prevzemajo to, kar je bilo za nas v otroštvu nekaj samoumevnega. Moja generacija je še doživela »Cankarjevo šolo pod mostom«. Mati narava je široko razpela krila in bedela nad nami. Staršem in njihovim otrokom zato priporočam, da skupaj preživijo vsaj urico na soncu, na svežem zraku. Zavedati se moramo, da bomo starši vedno ostali vzorniki našim otrokom. Od tu do posnemanja je zelo kratek korak. Tako kot je kratek med boleznijo in zdravjem. Če se malo dotakneva tudi bolezni in dojemanja le-te. V svoji dolgoletni karieri ste se srečevali s številnimi primeri, tudi

5


smrtnimi. Vsak posamezen primer poznate in se ga dobro spominjate.

Delo z otroki vas tako rekoč spremlja že vse življenje. Omenili ste vaše štiri vnuke – imajo kaj vaših genov?

Po dosedanjem pripovedovanju vse izgleda tako idilično. Pa temu ni tako. Naletel sem tudi na hude primere – k sreči je teh v otroški medicini malo. Na prste obeh rok lahko preštejem število izgubljenih – umrlih, v celotnem 40-letnem obdobju. Vsaka smrt je za zdravnika poraz. Izguba otroka pa je nekaj tragičnega. Vsak žalosten primer kot brazgotino nosim v svojem srcu.

Rad imam otroke, rad se z njimi družim, igram in po njihovo sanjarim. K sreči se imam priložnost razživeti z mojimi štirimi vnuki: Hano, Matijem, Sofijo in Adamčkom. Ko smo vsi skupaj v gibalnem elementu, moja 90-letna mama dobi glavobol. Kot vse svoje varovance tudi moje »zajčke« usmerjam v deželo športa. Pridite jih pogledat, kako veselo strižejo z ušesi. Čudovito! Kri ni voda. Geni preskakujejo in nono kleše nove športnike.

Leta nazaj ni bilo možnosti, da bi diagnoze iskali kar iz domačega naslanjača. Danes je to drugače, velikokrat bi starši radi vedeli več kot zdravnik. Kako sprejemate tovrstna »pogajanja«? Današnje življenje je zaznamovano z vsesplošno uporabo »elektrončkov«. Vsepovsod le ekrani in seveda instant dosegljivost. Le kam smo prišli? Pri mojem delu mi je delo z računalnikom prej ovira. Mnogoštevilno klikanje mi jemlje dragoceni čas, ki ga nujno potrebujem za poslušanje, pregledovanje in zdravljenje otrok. Dandanes se lahko zgodi, da terapevt nepremično zre v ekran, ne da bi se sploh srečal s pacientovimi očmi, ki so tako izpovedne. Škoda! Zame velika škoda. Morda je to tudi razlog, da zapuščam »e-delovišče«. Čas me je povozil. Opažam pa tudi, da se starši vedno bolj posvetujejo s »stricem Googlom.« Seveda jih ta prestraši, ker prične z naštevanjem najtežjih bolezni. V resničnem življenju temu ni tako. Včasih porabim obilo energije, da jih umirim, prizemljim.

Dr. Boltar. Kot sem že uvodoma zapisala – ste izjemen človek, sedaj pa dodajam, da tudi edinstven sogovornik. Iskrena vam hvala za ta pogovor. Kaj pa bi za konec sporočili bralcem in tudi vsem tistim, ki so se vsa ta dolga leta srečevali z vami – z zdravnikom, ki ga bomo pogrešali tako otroci kot starši? Uporabil bom misli, ki sem jih enkrat zapisal, in s katerimi sem se poslovil od kolegov in sodelavcev. Čudovito je biti preprosto človek in preprosto živeti. Zazreti se v nebo, videti sonce, opazovati cvetje in zvezde ponoči. Gledati otroke, se z njimi igrati in smejati. Delati, kar te veseli. Sanjariti. Ohranjati otroškost v svoji duši. Pustiti domišljiji prosto pot. Biti zadovoljen. TEDAJ POSTANE  ŽIVLJENJE  PRAZNIK. Živijo  življenje! Barbara Skorjanc

6


47. svetovno prvenstvo v smučanju za zdravnike in farmacevte Letošnje svetovno prvenstvo v smučanju za zdravnike in farmacevte, ki je sredi marca potekalo v Val di Fassi v Italiji, je bilo znova uspešno tudi za slovensko ekipo. Naši smučarji so v skupnem seštevku dosegli odlično tretje mesto. Tekmovanje je zahtevno, saj poteka na strminah »svetovnih bojev«. Tekmovalci se preizkusijo v slalomu, veleslalomu in super veleslalomu. V uspešni ekipi slovenskih smučark in smučarjev sta se odlično odrezala tudi dva Novogoričana. Nataša Koglot Jelerčič si je prismučala pokal za 3. mesto v super veleslalomu, Franci Koglot pa za 2. mesto v slalomu in za 3. mesto v veleslalomu. Na fotografiji sta v družbi Romane Pintar, zdravnice iz Škofje Loke, ki je v svoji kategoriji med ženskami osvojila prvo mesto v vseh treh disciplinah. Jasna Čuk Rupnik

Predstavniki slovenske zdravniške smučarske reprezentance pri razglasitvi zmage za ekipno 3. mesto.

7


Igor Kosovel

8

Blanka Brenčič – umetnostna plesalka ob drogu: Prijetna mladenka jasnih misli


V zadnjih nekaj letih je ples ob drogu dobil nove razsežnosti. S tovrstno umetnostjo izražanja se je namreč začelo spogledovati vedno več (predvsem) deklet, saj je to ples, ki sleherni dami odkriva nova obzorja: spoznavati začne svoje telo, svoje meje vzdržljivosti, volje. Nauči te tudi, da moraš vzljubiti svoje telo. Kot pravi sogovornica Blanka Brenčič iz Nove Gorice, je prav slednje izmed vsega še najtežje. Blanka, imate 27 let, ko pa se človek zaplete v pogovor z vami, bi vam brez težav pripisal kakšno leto več: samozavestna, odločna in v celoti predana svojemu delu. Ko govorite o plesu ob drogu, ki je za vas hobi in »posel« hkrati, preprosto žarite. Je bilo vedno tako? Lahko rečem, da je bila to ljubezen na prvi pogled. Med uro predavanja na pravni fakulteti sem brskala po svetovnem spletu in naletela na posnetke plesa ob drogu. V istem hipu sem vedela, da je to moja pot, da je to tisto kar želim početi v življenju. Prepričali sta me eleganca in lepo žensko telo, ki sta pri tem plesu še posebno izraziti. Prvi drog, ki ga imate postavljenega kar sredi dnevne sobe, so vam za darilo kupili starši. Prišel je iz Amerike, saj takrat testiranih drogov v Evropi še ni bilo moč dobiti. Lahko rečeva, da je bilo zaupanje staršev v vas in v vaše namere ključno? Brez njihove podpore gotovo ne bi šlo. Danes bi se morda ukvarjala s pravnimi zadevami, imela »resno« službo v pisarni. Ne, to gotovo nisem jaz! Vsaj trenutno ne. Presrečna sem, da so mi omogočili in dovolili sanjati svoje sanje. Sem popolnoma odvisna sama od sebe, imam svobodo, ki jo marsikdo v svojem delu pogreša. Zavedam pa se, da je vse odvisno od mojega zdravja, pa tudi starosti. S tem se bom intenzivno lahko ukvarjala le še nekaj let. Plesni studio imate v sosednji Gorici, pred kratkim pa ste ga odprli tudi v Vidmu. Kako je prišlo do te poslovne poteze in zakaj Italija? Najprej moram povedati, da do tega ni prišlo čez noč. Pet let sem dobesedno garala, da sem dosegla to profesionalno raven. Sicer pa imam prijatelje, ki v Gorici vodijo fitnes. Predlagali so mi, pravzaprav so me povabili, da bi zraven njih odprla svoj studio, saj tovrstne ponudbe v okolici ni. Izkazalo se je, da je bila odločitev prava, iz dneva v dan je več povpraševanja in obiska. Vi pa ste dejansko razpeti med enim in drugim studiem, poleg tega pa vas kot inštruktorico vabijo praktično po vsej Evropi. Vaš urnik je torej zelo natrpan? Včasih je res zelo naporno. Poleg mojega obveznega dnevnega treninga, ki traja okrog pet ur, izvajam še učne ure. Hkrati se izobražujem, največ po svetovnem spletu, da dobim ideje za nove figure. Slednje lahko kdaj traja tudi 12 ur. Delovni dan pa se pogosto zaključi šele pozno zvečer. Večkrat pa me povabijo tudi na izvajanje delavnic, največ po Italiji. Dekelta, ki se ukvarjamo s plesom ob drogu smo zelo povezane med sabo, tako da velikokrat ostanemo še kakšen dan ali teden več. Tako nastanejo neke vrste delovne počitnice.

Don Curry Dejali ste, da si je najtežje ustvariti dobro ime. Je to ključ vašega uspeha? Prepoznavnost si ustvarjaš s svojim delom. Sama sem se lansko leto udeležila Evropskega prvenstva v Torinu in zmagala. To je gotovo odskočna deska za povabila, ki so sledila. Pomembno je tudi to, da si edinstven in ne »kopiraš« figur od drugih. Sama z veseljem pokažem in razdajam svoje znanje. Nekatera dekleta ga skrivajo. Jaz s tem nimam težav, mogoče je tudi to razlog, da me vabijo in želijo črpati moje znanje. Moj moto je: Glejte, kopirajte, vendar ostanite »originali«! Za koga pa je primeren pole dance? Je predznanje nujno? Za vse tiste, ki bi radi naredili nekaj na sebi, pridobili na samozavesti. Na lastnem primeru lahko povem, da sem zaradi plesa ob drogu postala druga oseba. Začela sem verjeti vase, v svoje sposobnosti. Nisem bila vedno takšna. Tudi sama sem imela težave s samopodobo, tako kot jo ima veliko deklet v najstniških, pa tudi kasnejših letih. V studiu, kjer se izvaja ples, so vseokrog ogledala. Hočeš nočeš, sprejeti se moraš takšnega kot si. In to je velikokrat še najtežje. Sprejemanje samega sebe z vsemi svojimi telesnimi »napakami« vred. Zato vedno poudarjam, kako je ta aktivnost dobra za dvig samozavesti. Enotnega recepta za koga je primeren ta ples nimam. Udeleženke so različnih starosti, najstarejša ima 52 let. Enim je to hobi, drugim resna aktivnost. Za vas je pole dance resna obveznost, ki pa jo kot tako ne jemljete. Kakšni pa so vaši načrti za naprej? Na prvem mestu je zame moj osebni trening, šele nato vse ostalo. Trenutno zmorem usklajevati tako vadbo, kot učenje drugih. Pod mojim vodstvom sta že usposobljeni dve dekleti,

9


Don Curry

ki opravita skoraj polovico dela – v smislu osnovnega poučevanja. Želim pa si odpreti plesni studio, ki bo posvečen plesu ob drogu in vsem aerial vadbam (pole dance je le del aerial športa, aerial šport pa je vse kar se trenira na višini). Na kratko povedano, to so orodja, montirana na višinah 10 metrov ali več, največkrat videna v cirkusih in plesnih spektaklih. Pevci jih velikokrat uporabljajo za dodatne show efekte na turnejah. Najbolj poznan med njimi je trapez, zračni krog – aerial hoop in ples na svilenih trakovih – aerial silks. Gre za neke vrste zavese oziroma dva trakova, montirana na visokih višinah, kjer artisti ustvarjajo akrobacije. Pravite, da v trenutku, ko bo ples ob drogu za vas postal nuja, se z njim ne boste več ukvarjali. Ko bo prišel ta čas, da se s plesom ne bom več ukvarjala na tak način ko sedaj, bom ustvarjala drugače. Želim si imeti lastno znamko čevljev. Blanka vaša zanimiva zgodba bo gotovo navdihnila marsikoga. Prekipevate od mladostne zagnanosti in pozitivne energije, zato vam uspeh preprosto ne more uiti. Pred nami pa so poletne počitnice. Si boste vendarle vzeli čas za počitek in se za nekaj časa »ločili« od droga?

10

Letošnje poletje si bom res privoščila dolge počitnice, ki jih bova s fantom preživela v Grčiji. Poldrugi mesec bom res brez droga, a zato ne dosti manj aktivna. Sonce in toplo vreme sta namreč idealna za druge vrste vaj, ki so potrebne za ohranjanje prožnosti, moči. Želim in moram biti v vrhunski formi, saj me jeseni čakajo novi izzivi, ki se jih prav tako zelo veselim. Barbara Skorjanc


Doživetje razkošja

www.vitanest.si Uvoz in distribucija klimatskih naprav, toplotnih črpalk in sistemov za prezračevanje z rekuperacijo toplote

VITANEST d.o.o., NOVA GORICA | tel.: 05/338 49 99 | e-pošta: vitanest@vitanest.si

11


Z bioresonanco do boljšega zdravja Vse več ljudi se odloča za bioresonančno metodo zaradi težav z alergijami in dermatitisom, saj pri zdravljenju teh težav dosega izjemne rezultate. Uspešna pa ni samo v primeru alergij temveč tudi pri raznovrstnih zdravstvenih težavah, tako akutnih kot kroničnih. Bioresonančna metoda pomaga pri vseh vrstah alergij, težavah s prebavo, pri obremenitvah z virusi, glivicami, bakterijami in paraziti ter pri razstrupljanju telesa. Uspešna je pri lajšanju psihičnih težav, pri stresu, kronični utrujenosti in pomanjkanju energije, pri hormonskih motnjah, bolečinah v sklepih in mišicah, glavobolih ter oslabelosti imunskega sistema. Uspešna pa je tudi kot pomoč pri hujšanju in odvajanju od kajenja. Ker nima stranskih učinkov in je povsem neboleča, je primerna tudi za otroke od šestega meseca dalje. Monika Lovrečič, certificirana bioresonančna terapevtka, ki terapije izvaja v Centru za bioresonanco Movita v Solkanu, vidi prednost te metode v tem, da odkrije dejanske vzroke obolenj. S terapijo se vzroki odstranijo, kar telesu pomaga ponovno vzpostaviti sposobnost samozdravljenja. Osnove bioresonančne terapije temeljijo na biofizikalni zakonitosti nihanja. Ko je telo v ravnovesju, oddaja harmonične vibracije. Če na telo delujejo škodljive snovi, kot so: strupi iz okolja, virusi, bakterije, kemični dodatki iz hrane in pijač,

12

zdravila, stres in obremenjujoča sevanja, lahko porušijo zdravo vibracijo, kar okrni telesno sposobnost samozdravljenja. S posebnim nebolečim testnim postopkom se ugotovi, ali je v telesu prisotna intoleranca, ali so določeni organi oslabljeni in ali imajo strupene snovi negativen vpliv na telo. Na podlagi ugotovitev se izdela individualno prilagojen terapevtski načrt. Med testiranjem in terapijo bolnik udobno sedi ali leži z nameščenimi elektrodami, preko teh elektrod se zajame bolnikov motilni frekvenčni vzorec, le tega naprava spremeni v terapevtski frekvenčni vzorec in ga vrne v telo. Tako se zmanjšajo obremenjujoči frekvenčni vzorci, premaga se osnovna motnja v telesu, obremenjujoče snovi pa se sprostijo in izločijo iz telesa. S tem se ponovno vzpostavi sposobnost samozdravljenja organizma. Barbara Skorjanc


Novo upanje

Kevin Lozar

Kot psihoterapevtka se dnevno srečujem s stiskami ljudi. Slednje so raznovrstne in za vsakega, ki jih doživlja, imajo svojo barvo in svoje odtenke. Ne da se jih primerjati, za vsakogar je najtežja tista, v kateri se znajde in zavrti v začaranem krogu sam. Tudi sama vem, kako boleče je, ko se mi dogajajo krivice, ko se mi zdi, da me nihče ne razume in ko doživljam, da sem kljub prizadevanjem razočarana, prizadeta, neupoštevana, prezrta. Opažam, da naredijo klienti največje spremembe takrat, ko v varnem in sprejemajočem okolju spremenijo način razmišljanja, priznajo svoj delež odgovornosti za obstoječe stanje in pridejo v stik s čustvi, ki so bila potlačena, ali jih zmorejo ustrezneje uravnavati. Najbolj pa pomaga spoznanje, da imamo sami v rokah ključ za izhod iz danega položaja. Z veseljem delim svoja spoznanja z ljudmi okoli sebe. Najraje s tistimi, ki so dovzetni in si želijo sprememb. Rada bi navdušila tudi vse druge, pa vem, da te moči nimam, če mi ne »odprejo svojih vrat«. Vsak lahko spremeni samo samega sebe – če se seveda tako odloči. Pri terapevtskem delu je najlepše in prav ganljivo, ko človeka spremljaš in po določenem času opaziš resnične premike. Dobro si je privoščiti terapevtsko podporo, saj sam težko presežeš toge okvire svojih prepričanj, še manj pa razumeš, kaj ti sporoča telo s svojimi afekti in telesnimi senzacijam. Le-te pogosto pripišemo boleznim, vendar ni vsaka telesna senzacija sama po sebi bolezensko stanje ali diagnoza za psihiatrično obravnavo. Vesela sem, ker zadnje čase opažam večjo odprtost ljudi za soočanje s samim seboj in pripravljenost obiskovati terapije. Prihajajo predvsem posamezniki ali pari, ki imajo težave s postavljanjem zase v psihično nasilnih odnosih, doživljajo občutke krivde, konflikte, prevare, odtujenost. Terapij se udeležujejo starši, ki obupujejo nad svojimi otroki ali neodgovornimi najstniki, posamezniki, ki imajo težave s psihofizičnim zdravjem, zasvojenostjo, depresijo, spolnimi zlorabami itd. Opažam, da prihajajo vedno mlajše populacije, saj imajo mladi danes res veliko težav zaradi nerazmejenih odnosov v izvornih družinah. Najtežje se mi zdi starše pripeljati do uvida,

da ni težava v problematičnem otroku, temveč da otrok s svojo stisko nekaj sporoča njim. Težko je, če starši niso pripravljeni spremeniti svojih ravnanj ali priti v stik s čutenji, ker je sicer otrok prisiljen v izkrivljeno doživljanje. Otrok namreč zaradi popolne odvisnosti nima druge izbire in doživlja občutke krivde ter zaničevanja ter opravičuje in idealizira starše. Mladim odraslim se zatika v partnerstvu in starševstvu, za kar ni krivo prepričanje, da mladi danes premalo potrpijo. Eni dovolijo celo mnogo preveč, drugi pa res ne vztrajajo pri stvareh, pri katerih bi bilo dobro, da bi. Za mnoge razhode in ločitve lahko iščemo vzrok v nepredelanih vzorcih skozi več generacij družinskega sistema. Ko je otrok ostal čustveno in psihično sam, brez pomoči in opore odraslih, so se boleča čustva zapisala v telo kot travma. Otrok je zaradi starševske ranjenosti potisnjen v zamenjavo vlog in tako postane »starš svojim staršem«. Tudi predolgo ostajanje mladih doma nima podlage v prepričanju o udobnosti »hotela mama«. Mladi niso dovolj opremljeni za samostojno in odgovorno življenje in če še ne zmorejo oditi od doma, je to zato, ker to potrebuje družinski sistem oz. konkretneje – nekdo od staršev. Tudi pri problemu nemogočih tašč oz. nesprejetih snah je težava v nerazrešenem odnosu med materjo in sinom in ne na relaciji tašča-snaha. Toda pripeljati klienta do teh uvidov ni enostavno, saj mnogi raje odnehajo, kot da bi se bili pripravljeni soočiti z resnico. Ko globlje raziščemo odnose in prepoznamo vzorce izkrivljenih prepričanj, afektov in nezavednih vedenj ter jim poiščemo »skupne imenovalce«, se odstre logika destruktivnosti, tudi možnost zavestne izbire nove, drugačne, svoje poti v življenje. Hvaležna sem klientom, ki me z odstiranjem svojih doživljanj vedno znova učijo in plemenitijo. Psihoterapija je izjemno zanimiv in vzajemen proces. Tako kot se starši starševstva učijo ob otrocih, se terapevt gradi ob svojih klientih. Ne gre brez drže odprtosti, sočutnega in iskrenega zanimanja za sočloveka, pripravljenosti priznavanja svojih zmot ter globokega stika s sabo. Jerneja Dimec Bratina, spec. zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka

13


»Kupimo si plažo in gremo prodajat sladoled!«

Sonce, morje, dolga peščena plaža. Slednja je povrh vsega še vaša. Ja, prav ste prebrali – vaša. Zveni sanjsko? In če vam zaupam, da je košček tega peščenega raja v kraju Porto Recanati v Italiji kupila Slovenka? Doma iz Solkana? Gotovo ste radovedni. Tako kot sem bila sama, ko mi je Elenina prijateljica v le nekaj stavkih povedala, kdo je Elena Zorzi in kaj počne: »Temperamentna, neustrašna, drzna in vedno osredotočena na cilj. Uspeva! Je zgled vsem tistim ženskam, ki sledijo svojim sanjam in poslovnim priložnostim!« Elena, začniva na samem začetku. Prihajate iz Solkana, že več kot 30 let pa živite in ustvarjate v Italiji. Pa vendar. Kaj vas najbolj spominja na vašo mladost in kraj, kjer ste preživeli 18 let? Gotovo dom, kjer sem živela z bratom in mamo, ki sem jo vsa ta leta odsotnosti redno obiskovala. Pa prijatelji. Vsa moja mladostna prijateljstva izvirajo iz teh krajev. Osnovno šolo sem namreč obiskovala v Solkanu, gimnazijo v Novi Gorici. Čeprav je od tega že več kot 30 let, mi je po vsem tem času prav prijetno srečevati ljudi, s katerimi sem se družila. Spominjajo me na mladost. Solkan, ki mu pravite kar »majhno mestece«, vam je kmalu postal pretesen. Kmalu sem se preselila v Italijo, kjer je živel oče. Pri njem sem tudi delala. Kasneje sem postavila svoje manjše, a uspešno podjetje, ki pa je po letu 2008 stagniralo zaradi splošno znane svetovne gospodarske krize. Delo je postalo mučno in nezadovoljivo. Iskala sem nov izziv, oziroma nekaj, kar bi počela vzporedno.

14

In izziv je našel vas, kajne? Preprosto, po čistem naključju se je ponudila zanimiva priložnost za investicijo. Vse je nakazovalo na to, da jo moram izkoristiti. Priložnost je bila privlačna, trenutek v življenju pa je zahteval spremembo. Leta so bila idealna – to je takrat, ko čutiš višek energije in se ti zdi, da bo vedno tako ... Brez velikih pomislekov sem priložnost izkoristila. Zgodba je res izjemno zanimiva. Vse skupaj se je začelo na običajnem kosilu z vašimi poslovnimi partnerji. Res je. Po mučnem razpravljanju o težkih poslovnih časih smo nekako v šali zaključili: »Dovolj je borb za preživetje na tem neusmiljenem trgu. Kupimo si plažo in gremo prodajat sladoled!« Nekdo izmed druščine je potem dodal, da »pozna plažo«, ki čaka na investitorja. In tako se je zgodilo. Aprila 2010 sem si jo ogledala – bila je le divja plaža, kjer ni bilo ničesar zgrajenega. Na prodaj je bila samo državna koncesija in ostale licence. Maja istega leta sem jo kupila, junija uredila, opremila in istega leta, 14. julija, smo že imeli otvoritev.      Vaši drznosti in poslovni žilici ne gre oporekati. Kaj vse nudite na plaži v Portu Recanati? Plaža se razteza na 3000 m². Nahaja se pred velikim parkom z borovci, zato ni običajen betoniran komercialni objekt. Želeli smo jo obdržati v stilu divje-naravnega vzdušja. Ves čas pa dodajamo novo ponudbo. V takem poslu je potrebno kupce nenehno spodbujati.  Od začetne »samo plaže«, bara in manjše restavracije, smo razvili t. i. »beach club« s športnimi aktivnostmi, kot so: kitesurf, beach-volley, joga in fitnes. Naredili smo še bolj kakovostno restavracijo, ponujamo pa tudi pakete dopustov s prenočitvijo. Zadnja tri leta smo dodali plažo za dostop s psom, ki je vedno bolj popularna.


Recept za zadovoljnega gosta je torej v celoviti ponudbi, ki se sproti prilagaja željam in zahtevam uporabnikom. Se strinjate?

Porto Recanati je od Nove Gorice oddaljen dobrih 500 km. Vas obiščejo tudi Slovenci, morda Novogoričani?

Zavedamo se, da so kupci naših storitev na počitnicah ali na kratkem oddihu. Torej morajo v vsem, kar jim nudimo, uživati. Od nas pa iti z željo, da se ponovno vrnejo. To velja od pozdrava dobrodošlice do končnega plačila računa.

Slovencev do tja pot še ni prinesla. Tuji gostje so pretežno iz Nemčije, Nizozemske, Francije in Anglije. Obiskali so me prijatelji iz Nove Gorice, vendar le za kratek čas, saj je med sezono ritem »nor« in žal zanje nimam nikoli časa. Raje jih vidim na Goriškem in se jim tam bolj posvetim.   Jeseni se ponovno vračate v Solkan, v hišo vaše pokojne matere. Si tudi tu naberete novih moči, morda obiščete sosednje kraje?

Lahko rečeva, da imate sanjsko službo? Veliko jih tako misli. Ko ljudem povem, kaj delam, vedno naletim na podoben izraz na obrazu, v stilu: »Wow!«. A to sploh ni tako. Ko je sezona, je zelo naporno, tako psihično kot fizično. Lani sem se le enkrat kopala v morju, čeprav živim le 30 metrov stran. Na plaži delam tudi 18 ur dnevno, sedem dni v tednu.

Čez zimo si privoščim počitek in tudi kakšen izlet po lepi Sloveniji, ki jo ponovno odkrivam po tolikih letih.

Kako pa potekajo vaše priprave na sezono?

Kaj bi svetovali tistim, ki bi radi opravljali podobno delo kot vi? Kako naj začnejo?

Začnejo se že februarja z iskanjem novega sezonskega kadra, s skrbjo za marketing, vsako leto pridobivam ista dovoljenja zaradi skorajda smešne italijanske birokracije. Aprila začnemo s postavljanjem plaže, ki zahteva veliko montažnih struktur, slednje vsako leto postavljamo na novo. Zadnja leta se klimatski pogoji zelo spreminjajo, sezone so postale krajše. Plažo tako odpremo konec maja in zapremo proti koncu septembra. Po končani sezoni nas čakata demontaža in skladiščenje.

Svet je poln čudovite narave, pa tudi priložnosti za tiste, ki jih znajo prepoznati. Ob tem pa je potreben tudi navdih. Posel v turizmu pa je podoben drugim poslom, če mislite, da je delo na plaži enako uživanju, se krepko motite. Utrujenost na koncu sezone je tako velika, da si vedno rečem: »Ta je bila zadnja, sedaj jo prodam.« Potem pa si v nekaj mesecih opomorem in, ko se dodobra »napohajam«, si priznam, da le ni tako slabo – delati dobrega pol leta, preostali čas pa imeti le zase.

Kam se pa vi odpravite na počitnice, ko zaključite z vsem delom?

Barbara Skorjanc

Na najlepše plaže na svetu …

15


POTUJETE V TUJINO?

Sklenite zavarovanje Tujina.

Plačal le 65 namesto več kot 35.000 evrov Slovenci smo narod, ki zelo veliko potuje, kar kažejo podatki Statističnega urada RS. V zadnjem četrtletju lanskega leta se je na vsaj eno zasebno potovanje odpravilo 24 odstotkov prebivalcev, poslovno pa je potoval vsak dvajseti Slovenec. Med našimi popotniki je tudi Miha Ponikvar, ki se je nazadnje odpravil v Združene države Amerike. Tam je doživel izjemno neprijeten dogodek, ki je imel za posledico soočenje z ameriškim zdravstvenim sistemom. Odločil se je, da svojo izkušnjo, ki bi jo lahko označili tudi za srečo v nesreči, deli z nami. Pred kratkim ste se vrnili s potovanja po ZDA, kjer ste poleg vseh čudovitih trenutkov doživeli tudi manj prijetno izkušnjo. Lahko kaj več poveste o tem? Potovanje čez lužo sem načrtoval dlje časa in sem se ga resnično zelo veselil. Ne le zaradi potovanja samega, ampak tudi zaradi obiska sestrične, ki tam živi že nekaj let. Ko je prišel ta veseli dan, sem spakiral prtljago in se odpravil na dolgo pot. Sestrična me je pričakala na letališču in takoj sva se odpravila novim dogodivščinam naproti. Minevali so tedni in prišel je trenutek, ko me je nekdo brez razloga napadel, stopil na stopalo desne noge in mi premaknil kosti v stopalu. Odpeljali so me v bolnišnico, kjer so mi povedali, da bo potrebna operacija. Kakšna je bila vaša izkušnja v tamkajšnji bolnišnici? V bolnišnici je bilo osebje izjemno prijazno in odnos korekten. Vedno pa se vse začne in konča pri denarju, kar še posebej velja za ZDA. Ob vprašanju o zavarovanju sem pokazal Vzajemnino zavarovalno polico in ko so preverili moje zavarovanje je zdravljenje potekalo nemoteno. Po odpustitvi iz bolnišnice sem turistični agenciji preko e-pošte posredoval izvide in naslov bolnišnice. Za tem nisem imel več nobenih skrbi glede plačila. Kako danes gledate to, kar se vam je dogajalo na potovanju? Domov sem se moral vrniti predčasno z lepimi spomini, a žal tudi novo nezaželeno izkušnjo. Vendar je pravi šok in hkrati hvaležnost za zavarovanje sledilo, ko mi je zavarovalnica posredovala stroške operacije in zdravljenja. Vsekakor nisem pričakoval tako zelo visokega računa. Strošek operacije in oskrbe ob samo eni preživeti noči v bolnišnici je znašal natanko 35.525,69 evra. Ob tej številki se je pokazala prava vrednost vloženih 65 evrov za zavarovanje ob odhodu. PE KOPER Pristaniška 14, tel.: 05/ 663 06 30

• • • • •

Kako ste izvedeli za zavarovanje za tujino in kaj je pretehtalo, da ste se odločili zanj? Vedno poskušam prihraniti, zato sem bil v dvomih, ali naj se sploh zavarujem. Nekajkrat sem že odpotoval v bližnje kraje brez zavarovanja za tujino. Po vrnitvi domov o tem nisem niti razmišljal, saj do zadnjega potovanja nikoli nisem potreboval obisk zdravnika. Pred odhodom v ZDA sem moral urediti kar nekaj stvari, zato nisem veliko razmišljal o dodatnem zavarovanju za tujino. Bolj po naključju sem pristal v pisarni, kjer urejajo zavarovanja za tujino. Po pogovoru s svetovalko o potovanjih in moji destinaciji ter ugotovitvi, da tudi svetovalka dejansko potuje in mi svetuje iz izkušenj in ne iz brošure, sem se le odločil za Vzajemnino zavarovanje za tujino. Ker sem potoval v ZDA, kjer so zdravstvene storitve zelo drage, mi je svetovala paket z milijonskim kritjem. Prvi mesec čez lužo je minil brez zdravstvenih težav, a sem na zavarovanje vseeno pomislil, saj si je moja sestrična zlomila zapestje. Ko sem videl račun iz bolnišnice, sem bil vesel, da imam urejeno zavarovanje za tujino. Kaj bi svetovali vsem, ki se čez leto odpravijo izven naših meja? Vsaka pot v tujo državo se začne s pripravami, ki naj bodo temeljite in naj vključujejo tudi ustrezno zavarovanje za tujino. Mene je izkušnja v ZDA izučila, da se nikamor več ne odpravim brez zavarovanja. V tujini namreč nikoli ne veš, kaj se ti lahko pripeti. Bolje pred odhodom poskrbeti za zavarovanje in potovati brez skrbi, kot na potovanju, za ta isti denar, kupiti nepotrebne stvari.

Ajdovščina, Tovarniška cesta 2b Cerknica, Partizanska cesta 2a Idrija, Lapajnetova ulica 2 Ilirska Bistrica, Bazoviška cesta 25a Nova Gorica, Delpinova ulica 7a

• Lucija (TPC), Obala 114 • Postojna, Ulica 1. maja 2 • Sežana, Partizanska cesta 66d • Šempeter pri Gorici, Trg Ivana Roba 7 • Tolmin, Trg maršala Tita 10


Bilbao – mesto, ki preseneti Bilbao, eno glavnih mest španske Baskije, je čudovit dokaz tega, kako lahko kultura in umetnost iz hladnega industrijskega mesta ustvarita milijonsko obiskano turistično znamenitost. Že sam prihod v mesto te omami z zanimivim soobstojem zgodovinske dediščine in sodobne arhitekture, z urejenimi sprehajalnimi potmi, obilico možnosti za sproščanje in uživanje; vrhunske restavracije, koncerti, muzeji in premnogi prikupni kotički. Prispeli smo ravno v času sieste ali popoldanskega počitka – vendar kljub temu nismo ostali lačni. Skrivnost je v mali tradicionalni severno-španski jedi; pintxos ali pincho, s katerim si sam postrežeš v baru ali restavraciji (slika desno). Tovrstna »domačnost« je gotovo dobra uvertura v nadaljnjo raziskovanje mesta.

Muzej moderne in sodobne umetnosti, ki ga je zasnoval sloviti arhitekt Frank Gehry. S titanom prevlečena arhitekturna atrakcija je preoblikovala mesto, saj je muzej postal v trenutku ena najbolj obiskanih znamenitosti v Španiji, v prvem letu po odprtju ga je obiskalo kar 1,4 milijona obiskovalcev. Stalno muzejsko zbirko sestavljajo dela, ki so del zbirke fundacije Solomon R. Guggenheim, ki vključuje zbirke muzejev Solomon R. Guggenheim New York in Peggy Guggenheim iz Benetk ter berlinskega Deutsche Guggenheim.

Tereza Gregorič

Pes iz rož razvpitega umetnika Jeffa Koonsa, ki stoji pred muzejem Guggenheim.

Katedrala Santiago na trgu Plaza de Santiaguito. Zgrajena je bila v spomin na apostola Jakoba. Mnogo romarjev je preko teh krajev nadaljevalo romanje do Santiaga de Compostela.

Ena od odličnih domislic arhitektov iz Bilbaa je gotovo zanimiv spomenik »gozd uličnih svetilk«, ki je postavljen blizu muzeja lepih umetnosti v parku Dona Casilda Iturrizara.

17


Ni nam treba daleč, da bi okusili gorski svet Zakaj bi vedno hodili samo na Kekca, na Škabrijel, na Sabotin in na Sveto Goro? Odpeljimo se do vasice Vitovlje, tam lahko vozilo pustimo na za to namenjenih prostorih (najbolje na prireditvenem prostoru) in se po lepo označenih poteh odpravimo po dih jemajoče razglede, ki v jasnem vremenu dosežejo celo beneško laguno in Triglav. Prav »pred nosom« imamo namreč Veliki rob in Kucelj. Od daleč se ne zdita nič posebnega, ko pa se povzpnemo, kar naenkrat hodimo po ozkih potkah nad prepadi in pod visokimi skalnimi stenami. Če imamo srečo, ugledamo celo trop gamsov, ves čas nas spremljajo ptičje petje, zelenje narave in svež zrak. Lahko pa nas po treh urah hoje po poletnem soncu na vrhu Kuclja ulovi pravi naliv sodre, ko pa se oblaki umaknejo, nas še malo ohladijo sunki burje. In takrat se zavemo, kako napak smo ravnali, ko smo v nahrbtnik pozabili dati rezervno majico, pelerino, nogavice, kapo, pa tudi rokavice bi prav prišle. Kaj ko je bil doma, le deset kilometrov stran, pač lep in topel poletni dan.

18

Za tiste z manj pohodne kondicije bo že kratek vzpon do Vitovske cerkvice, ki ga lahko podaljšamo še z ogledom izvira svete Lucije (v dveh kotanjicah na skali voda nikoli ne presahne), Visokega zidu in Vitovskega jezera, nudil dovolj lepot. Ker so te steze del tematske pešpoti Od Lijaka do Sekulaka, se lahko na informativnih stebričkih poučimo o značilnostih in dolgi zgodovini teh krajev. Bolj vzdržljivi boste pohod do cerkvice nadgradili z vzponom na Kopitnik, od tu pa po robu planote mimo Krnice naprej do Velikega roba, kjer na visoki skalni gmoti posedimo, pomalicamo (sedaj smo že precej lačni, kajne?), se vpišemo v knjigo in s pogledom poskušamo poiskati svoj domači kraj, morje, Sveto Goro, Nanos, Kucelj, Trstelj, Sežano ... Ne bodite tako neorganizirani kot jaz, s seboj vzemite knjižico z opisi gorskih rastlin, tu je cvetja na pretek in lepo je vedeti, kateri je svišč, avrikelj, jeglič in mnogi drugi. Samo uro hoda je oddaljen še enako visok (1237 mnm) Kucelj. Do njega vodi gori-doli stezica, ob kateri se bomo v pravem


letnem času lahko okrepčali s sočnimi malinami. Pazimo na oznake, prav hitro lahko zaidemo na napačno stezo, tukaj se jih križa kar nekaj. A če se v vas skriva vsaj malo pustolovca, to ne bi smelo povzročiti nejevolje ali panike. Nekje bomo zagotovo prišli v dolino, v Vrtovin, Gojače, Ravne, Vitovlje, Osek, mogoče celo v Šmihel.

Mojca Lipicer je pohodnica in tekačica, nenehno v iskanju novih pustolovščin, svoja popotniška doživetja pa beleži na https://mojchka.wordpress.com/ Spremljate jo lahko tudi na instagramu: instagr.am/mojchka

Mojca Lipicer

V naši trgovini dobite vse za kamping, karavaning in navtiko! Prodaja in izposoja avtodomov in prodaja kamp prikolic Servis, popravila in nadgradnja avtodomov in kamp prikolic Ne spreglejte tudi naše pestre ponudbe ribiške in lovske opreme v trgovini Lovec v Kromberku! Bliža se čas dopustov, priskrbite si dobro ribiško palico, rolo, trnike in vse pripomočke za uspešen ribolov!

Trgovina Lovec Vodovodna pot 11 5000 Nova Gorica 05 330 86 60 Urnik: Pon.–pet.08:00–19:00 Sobota 08:00–13:00 www.koptex.com

Koptex Kamping Center Industrijska cesta 3 5000 Nova Gorica 05 330 86 90 Urnik: Pon.–pet. 09:00–19:00 Sobota 09:00–13:00 www.kampingcenter.si

KUPON ZA

KUPON ZA

NA RIBIŠKO OPREMO Velajaven do: 31.07.2017

NA KAMPING OPREMO Velajaven do: 31.07.2017

10% POPUST

10% POPUST


Borut Mrevlje s. p. Gradnikove brigade 53 Nova Gorica 05/ 30 28 828

Vina s karakterjem Izidor in Dominik Sosolič Zali breg 10a, Dobrovo, Goriška Brda T: 05 304 51 31 E: vina.sosolic@siol.net FB: Dominik Sosolič www.vina- sosolic.com

20

Minister za zdravje opozarja: Uživanje alkohola lahko škoduje zdravju!


Z energijo dotika do boljšega počutja Dotik je najpreprostejša oblika bioterapije. Vsak otrok pozna zdravilni objem materinih rok. Zapise o bioterapiji so vsebovali že egipčanski hieroglifi. Danes na področju bioenergijskih raziskav in zdravljenja prednjačijo raziskovalci in zdravilci iz Rusije. V Novi Gorici bo v juniju ponovno gostoval izjemen ruski zdravilec Maksim Osipov. Najboljše rezultate dosegata na področju ortopedije, pri revmi in artritisu, glavobolih, dihalnih boleznih, astmi, depresiji, stresu, kardiovaskularnih boleznih, boleznih limfnega sistema, endokrinih boleznih, ginekoloških obolenjih, pri težavah z vidom, pri saniranju posledic infarkta in možganske kapi, pri psihičnih problemih, pri otrocih z Downovim sindromom in pri avtistih. Precej uspešno odpravljata težave neplodnih parov. Tudi pri boleznih, na katere medicina nima odgovora, pomaga. Zdravilec Maksim Osipov je magister tradicionalne ruske medicine in kiropraktik in spada med 10 najboljših zdravilcev na svetu. Zdravljenja se loti na dveh ravneh. Kot bioenergetik na nivoju biopolja in kot kiropraktik. Intuitivno prepozna težavo ali obolenje in uporabi metodo, ki je najprimernejša. Pri terapiji najprej vpliva na energetsko stanje, na pretok energije, nato pa tudi na imunski sistem in na delovanje žlez z notranjim izločanjem. Ko energija ponovno brez ovir steče po telesu, se prične postopek zdravljenja. Tisti, ki so bili deležni njegovih terapij, pravijo, da ima zlate roke in veliko srce. Sam pa skromno doda, da ljudi ne zdravi, ampak pomaga vzpostaviti porušeno ravnotežje v telesu. Potem se lahko pozdravijo sami. Vedno znova pa spomni, da lahko pomaga le tistim, ki so se odločili za pomoč. Terapije pri zdravilcu Maksimu Osipovu bodo potekale od ponedeljka, 19. junija, do nedelje, 25. junija 2017.

Promocijsko sporočilo

Vse terapije bodo potekale v prostorih Društva Notranja Pot v Novi Gorici (vhod pri trgovini Lega). Informacije in obvezne rezervacije na 031 395 864 (Tatjana).

21


Damir Ipavec

Le zadovoljna ženska izžareva pravo lepoto Letos mineva 30 let od dneva, ko se je Barbara Dornik iz Orehovelj podala na samostojno poslovno pot in odprla svoj lastni kozmetični salon, ki je eden večjih v Novi Gorici. Častitljiv jubilej, če se zavedamo, da »biti sam svoj gospodar« ni vedno enostavno. In tako je bilo tudi pred tridesetimi leti. »Zmagala sta pogum in drznost, pred: kaj pa če ne bo uspelo?«, pravi Barbara, ki se med drugim lahko pohvali tudi s tem, da jo še vedno obiskujejo prve stranke. Nekje sem prebrala, da v Sloveniji preživi le deset odstotkov podjetij nad 20-imi leti delovanja. Ste ponosni, da vam že tri desetletja uspeva na področju kozmetičnih storitev, za katere vemo, da zahtevajo nenehno izpopolnjevanje in izobraževanje, na drugi strani pa je tudi konkurenca vedno večja. Ko ste začeli vi, je bilo na tem območju pet salonov, danes jih je petdeset in več. Izobraževanje zahtevajo tudi druga področja, ne samo področje kozmetike. Če želiš ostati konkurenčen, moraš biti v koraku s časom. Danes trg ponuja številne proizvode, aparate, tako za nego obraza kot telesa. Na tebi pa je, kakšno strategijo boš ubral. Nekateri prisegajo na najnovejše aparate, spet drugi dajejo prednost tradiciji, če temu tako rečeva. Ko danes pogledam nazaj, sem seveda zadovoljna, da se ves ta čas tako rekoč preživljam »doma«. V zadovoljstvo pa mi je tudi, da so se pri meni kalila številna dekleta, ki danes prav tako uspešno vodijo svoje kozmetične salone. Torej na kolegice ne gledate kot na nasprotnice, temveč se z njimi kdaj tudi posvetujete.

22

Drži. Ponudba lepotnih in kozmetičnih storitev je v Novi Gorici in okolici precejšnja. Res pa je, da je nekdo boljši pri pedikurah, drugi pri negi obraza, spet tretji pri negi telesa. Sama sem se usmerila prav na področje pedikure, opravila sem tudi izobraževanje za nego nog sladkornega bolnika. Seveda pa izvajam tudi druge storitve, saj je nujna celovita ponudba. S kolegicami smo v stikih, skupaj obiskujemo sejme. Kar 12 let sem bila predsednica sekcije kozmetikov pri Območni obrtno-podjetniški zbornici Nova Gorica, v okviru katere smo se udeleževale številnih dogodkov in tudi tako ohranile dobre medsebojne odnose. Prav se mi zdi, da se za dobrobit našega poklica združujemo in sodelujemo. Tudi tako zagotavljamo strokovnost ter nivo, ki ga želimo nuditi svojim strankam. Sporočilo, ki ga velja prenesti na mlajše generacije. Morda vidite razliko med »učenkami« danes in takrat, ko ste se usposabljali vi? Ugotavljam, da imajo dekleta precej teoretičnega znanja, praktičnega veliko manj. Poleg tega pa je potrebno imeti tudi občutek za sočloveka in globoko željo po bogatenju svojega znanja. Sama sem zato dodobra izkoristila svoje mentorje. Kot zanimivost naj povem, da je bilo v času mojega šolanja poznavanje masaže obraza osnova. Ure in ure smo vadili, se izpopolnjevali. Danes se tega sploh ne učijo več. Zato me ne preseneča, da ste po kozmetičnih salonih vedno bolj deležni »pozornosti aparata«. Mojim strankam se zato še toliko raje posvetim z ročno masažo obraza.


Trud, ki ga vlagate v svoje storitve, se vam več kot obrestuje. Zvestoba nekaterih strank traja od samega začetka, kajne? Na začetku sem imela nekaj let salon v Solkanu. Stranke so bile pretežno iz Italije, Slovenk je bilo malo. Sedaj je razmerje enakovredno. Zveste pa so tako ene kot druge in prav vsaka je pomembna. Lepo pa je tudi, ko spremljaš človeka toliko let. Hvaležna sem za to izkušnjo. Opažate, da je najmanj strank med mladimi mamicami.

Zaključiva lahko, da za lepo kožo in telo lahko največ naredimo sami. Da se ne upiramo letom in gubicam, ampak jih raje skrbno negujemo. Zavedajmo se tudi, da smo v prvi vrsti predvsem ženske, mame in hkrati lahko tudi uspešne podjetnice. Naša lepota z leti zato ne pojenja, dobiva nove razsežnosti. Barbara Skorjanc

To pa ne pomeni, da se ne vrnejo čez nekaj časa. Naraven proces je, da v določenem življenjskem obdobju damo prednost drugim stvarem. Vedno bolj se zavedamo, da si preprosto moramo vzeti čas zase. Le zadovoljna ženska izžareva pravo lepoto, če pa se še malo potrudimo, je to dobitna kombinacija. Torej niste za pomlajevanje za vsako ceno? Na vsakem koraku nam ponujajo čudeže, ki nas bodo v trenutku naredili mlajše, lepše, bolj privlačne. Obstaja instant rešitev, ali se je bolje sprijazniti s tem, da naš obraz in telo odražata naša leta? Ne razumem, zakaj bi jih bilo potrebno skrivati! Tudi gubice so lepe. Če imamo 50 let, jih nimamo 20. Vlagati energijo in tudi denar v to, da bi spremenili nekaj, česar se gotovo ne da, nima smisla. Pa tudi utrujajoče je. Poskrbite za dobro, kakovostno hrano in izogibajte se stresu. Vsaj enkrat letno pa le obiščite kozmetičarko. Sliši se precej enostavno. Povejte še, če drži tudi to, da je lepa koža zapisana v genih. Damir Ipavec

Z lepo kožo ni veliko dela, ker je že sama po sebi lepa. Temeljito čiščenje, uporaba tonika in vlažilne kreme so dovolj. Seveda ob predpostavkah, ki sem jih že prej omenila, in katerim dodajam še dovolj gibanja in tekočine. Kar že vsi vemo. Precej pa je problematične kože. Na srečo je dovolj raznovrstne ponudbe, da se tudi te težave uspešno rešujejo. Ulica Gradnikove brigade 6, 5000 Nova Gorica tel.: 05 330 66 00 www.ooz-novagorica.si

Dornik Barbara s. p., Gradnikove brigade 53, Nova Gorica URNIK: Ponedeljek, sreda, petek od 13.00 do 20.00, torek in četrtek od 8.00 do 15.00 • • • • • •

nega obraza s kozmetiko »dermalogica« nega naravnih nohtov – manikura ZOYA, pedikura in pedikura nog sladkornega bolnika, depilacija s sladkorno peno, masaže telesa in anticelulitni postopki, vadba na napravi POWER PLATE – vrhunski napravi za kakovosten trening, delujoči na principu vibracijske stimulacije

Z vami in za vas že 30 let. Hvala za zaupanje.

T 05 302 62 65

23


100% užitek z 0% greha

Če mislite, da ob začetku poletja ne gre brez člankov, ki vas nagovarjajo k telovadbi, bolj zdravemu prehranjevanju in vsemu, kar sodi k »sezoni kopalk« – berite naprej. Skušala se bom izogniti pretiranemu moraliziranju o tem, kako sta bel sladkor in bela moka enaka kot »bela smrt«, da je odvisnost od sladkorja resnična zdravstvena težava z resnimi posledicami in da sta zmernost ter raznolikost ključnega pomena pri uravnoteženi prehrani. Kako se je začelo? Pred časom sem s svojega jedilnika črtati vse jedi, ki vsebujejo konzervanse, bel sladkor, belo moko – vključno s testeninami, kruhom, pecivom, že pripravljene jedi, ocvrto hrano, gazirane pijače in mlečne izdelke. Najbolj pogost komentar, ki sledi, je: »Kaj pa potem sploh lahko ješ!?!« Resnica je, da v današnji potrošniški dobi, ko banane in pomaranče niso več prestižni izdelki, imamo na voljo cel arzenal zdravih možnosti, s katerimi lahko zadostimo potrebi po sladkem. Namesto belega sladkorja lahko uporabimo muscovado, melaso, trsni sladkor, kokosov sladkor, stevio, javorjev sirup, agavin nektar ... Kot sladilo pa priporočam tudi suho sadje – dateljne, rozine, suhe banane, sušen kaki, brusnice ... V aktualnih oglasih lahko zasledimo razne »zdrave izdelke«, od čudežnih jogurtov, ki vam bodo povrnili redno prebavo, do barvite palete kosmičev, za katere obljubljajo, da so brez maščob, brez sladkorja, s »tistimi« vitamini in »onimi« dodatki kalcija in magnezija. Priporočam, da si sami namešate resnično okusen in polnovreden obrok iz amaranta, ajdovih kosmičev, prosenih kosmičev, sezamovih zrn, indijskega trpotca (uporablja se za hujšanje in čiščenje črevesja) chia semen, lanenega semena, sončničnih in konopljinih semen. Naštela sem samo tiste jestvine, ki so najbolj prijazne denarnicam in jih je najlaže dobiti v redni prodaji. Kadar mi zmanjkuje časa ali volje za kuhanje, se najraje poslužujem naslednjih dveh receptov. Igor Kosovel

1) Za zajtrk si namešam indijski trpotec, chia semena, konopljina semena – vsakega po eno žlico, dodam 5 do 7 žlic amaranta, 3 žlice prosenih kosmičev, pest oreščkov (mešanica lešnikov, mandljev, indijskih in brazilskih oreščkov), ki jih lahko poljubno kombinirate s suhim sadjem, žlico medu (ne uporabljate vročega ali toplega mleka) in peščico cimeta. Vedno uporabite samo polnovredno mleko s 3,5% mlečne maščobe. 2) 2 zreli banani narežete na kolute in jih enakomerno razporedite na plitvem krožniku, dodate 1 ali 2 žlici temnega ali svetlega tahinija. Tahini je sezamova pasta, razlika je, da ima temnejši tahini nekoliko bolj trpek okus, oba pa se lepo podata k zreli, sladki banani. Ujemanje sladkega okusa in rahlo grenkega so »pogruntali« že Američani s svojim tipičnim peanutbutter-jelly sendvičem.

Kaj pa »čokoholiki«? Surova kakavova zrna so super živilo, ki ščiti vaše srce, deluje protivnetno, varuje vas pred prezgodnjim staranjem, krepi vaše lase in nohte, vas zalaga z energijo, znižuje krvni pritisk, spodbuja prebavo, izboljšuje metabolizem, preprečuje nastanek kariesa in še kaj bi se našlo. Kje je torej »kleč«? Čokoladna magija se ne skriva v čokoladah tipa »in zavil jo je svizec«, ampak samo v neokrnjenih kakavovih zrnih, kakavovem prahu in temni čokoladi. Pri izbiri slednjih priporočam, da kupujete tisto, ki vsebuje vsaj 75% kakava. Kaj pa tisti, ki se držite zapovedi: »Daj nam danes naš vsakdanji kruh« in si jedilnika ne morete in nočete predstavljati brez njega? Namesto navadne, bele moke, lahko uporabite ajdovo, koruzno, proseno, pirino, rženo, mandljevo ali riževo. Izbira je velika. Ste se že ogreli, da boste ob naslednjem nakupovanju skrenili s svojih ustaljenih poti in poskusili kaj od zgoraj naštetega? Edino kar tvegate je, da se boste tepli po glavi, ker tega niste storili že prej. Len Černe

26


Dolce Vita, kjer na lep pomladanski dan gostom postrežejo tudi do 50 kilogramov sladoleda.

Sladoled, več kot le poletna osvežitev

Arhiv Hit, Jadigi3

Na prvem državnem prvenstvu v pripravi sladoleda, ki je aprila potekalo v Hitovi Perli, smo odkrivali, da je ena od temeljnih sestavin za pripravo dobrega sladoleda tudi prava mera ustvarjalnosti. Tako je tudi nastala zmagovalna sladoledna kreacija – »prekmurska gibanica«, s podpisom slaščičarja Tineta Valiča. Prav ta okus pa je odtlej pravi hit kavarne

Slovenci sicer pri izboru sladoleda največkrat posegamo po tradicionalnih kremnih okusih, v najbolj vročih poletnih dneh pa nas prevzamejo sadni sladoledi in sorbeti. Nov trend v svetu in poseben izziv slaščičarjem predstavljajo sladoledi v plasteh. Prav tak je tudi najboljši sladoled v Sloveniji, kjer se prepletajo in povezujejo okusi klasičnih sestavin prekmurske gibanice. »Sestavljen je iz kar devetih plasti. Spodaj je podlaga iz krhkega testa, sledi skutni sladoled z makom, plast drobljenih orehov, jabolčni sladoled, plast orehov, skutni sladoled z makom, drobljeni orehi, jabolčni sladoled, na vrhu pa je krokant iz vlečenega testa in posut s sladkorjem v prahu,« zadovoljen razlaga Tine Valič. Ponosen je, da bo svoj sladoledni izum v juliju predstavil tudi na evropskem prvenstvu v Bologni, kjer bo »prekmurska gibanica« zastopala slovenske barve. V Dolce Viti pa tudi sicer ustvarjajo nove okuse – v maju, v času festivala vrtnic, so tako gostom ponudili sladoled iz vrtnic. Tine pravi, da so zelo zanimive tudi kombinacije okusov bezga in jagod. Posebej v poletnih dneh si privoščimo osvežitev s sladoledom, tudi zato, ker je najboljši slovenski sladoled doma prav tu pri nas – v Novi Gorici. L. P. J.

27


Klub Gaia svetuje

rastline, ki rastejo bolj pokončno, da ga ne bi prekrili. Za posamezne zasaditve pridejo lepo do izraza lonci iz delčkov kamenja, gline in keramike. Pa še veter jih ne prevrača.

Balkonska zasaditev za našo dušo

Zasajanje cvetličnih posod se razlikuje od zasaditev cvetličnih korit. Dekorativni lonci namreč velikokrat nimajo odprtin za odtok vode, zato je potrebno narediti primerno drenažo, posebno še, če bo zasaditev izpostavljena dežju. Za drenažo lahko uporabimo različne materiale, kot so: črepinje glinenih loncev, debelejše kamenje, stiropor, drevesno lubje, glinopor. Material polagamo na dno sklede, preko njega pa položimo volneni filc, juto ali vrtno tkanino (kopreno) in tako zagotovimo prostor, kamor bo odtekla odvečna voda.

Cvetlične posode skrbno izberemo, tako da se ujemajo s slogom stavbe. Z malo domišljije lahko v posodah vzgajamo večino balkonskega cvetja in enoletnic. Prednost cvetočega nasada je v tem, da ga lahko prestavimo in uživamo v lepoti cvetja.

Z zemljo napolnimo lonec le 3 - 4 cm pod robom, sicer nam bo voda, ko bomo zalivali, odtekla čez rob. Uporabimo kakovosten substrat Plantella Balkonia, ki bo vseboval vse, kar rastlina potrebuje: vitamine, minerale, guano, bio rastlinska vlakna, huminsko šoto in aktivatorje cvetenja.

Kakovost rastlin, ki jih kupimo, odloča o tem, kako bomo zadovoljni z videzom našega nasada. Imeti morajo zdravo listje ter močan koreninski sistem. Zaželeno je, da ima rastlina kakšen cvet, ki nam bo nakazal, kako bo cvetela. Nato izberemo še zemljo in gnojilo.

Po mesecu dni uporabimo visoko kakovostno tekoče gnojilo z 11 vitamini in izvlečki morskih alg za zdrav razvoj korenin, krepitev odpornosti, bogato nastavljanje cvetnih nastavkov in bujno olistanje ter cvetenje.

Kako sadimo Izbira cvetličnega lonca naj bo usklajena z izbiro cvetja. Če je lonec dragocen, posebne oblike, barve, potem izberemo

Zelo se trudim, da tudi svoje otroke ozaveščam o pomenu zdrave prehrane in zato v naš jedilnik uvrščam domačo, lokalno zelenjavo in sadje. To je bistvenega pomena, da celotna družina živi zdravo in polno življenje. Imamo tudi domač vrt, na njem se otroka učita o tem, kako posaditi paradižnik, posejati solato in vzgojiti svoje sadno drevo. Tina iz Nove Gorice, mama dveh otrok

28

Strokovnjaki agronomi Kluba Gaia

Kadar naletite na nerešljivo vprašanje glede rastlin, pokličite Klub Gaia na brezplačno številko 080 81 22 in vrtnarski strokovnjaki vam bodo pomagali rešiti vaš problem.


Digitalni tisk & UV tisk

Unikatni izdelki

Personalizirane knjige za otroke

Tiskovine malega in velikega formata Izdelava trdo vezanih knjig

Tisk in vezenje na tekstil www.malijunaki.si

Velika izbira tekstilnih izdelkov

Tisk in vezenje na majice

Tisk na reklamne izdelke Prodaja in servis biro opreme Reklamna stojala

tisk na skodelice, puzzle

UV tisk (NOVO)

Tisk in skeniranje projektne dokumentacije

“NE BODITE HUDI, ČE VAM JUTRI IZKLOPIM ELEKTRIKO.” Dela na elektroenergetskih napravah so nujna in skrbno načrtovana. Ker se zavedamo nujnosti električne energije za opravljanje vsakodnevnih opravil, vas o napovedanih izklopih dobave električne energije predhodno obvestimo, da se na prekinitev lahko pravočasno pripravite.

Primož Arčon I Nadzorništvo Bilje

NOVO Naročite se na brezplačno SMS IN E-MAIL predhodno obveščanje o načrtovanih izklopih električne energije na www.elektro-primorska.si


Finančni nogomet: Andrej Baša

»Nogomet me je naučil sodelovanja in povezovanja, kar mi je v veliko pomoč pri delu s sodelavci, s katerimi si skupaj prizadevamo za večje zadovoljstvo strank.« Tako Andrej Baša svoje delo primerja z nogometom, s katerim se je profesionalno ukvarjal pred prihodom na NLB. Timsko delo pa ni pomembno le med sodelavci, temveč tudi med svetovalcem in stranko. Ta mora začutiti, da je pri svetovanju na prvem mestu skrb za njene finance in da je torej vprašanje »Kako vam lahko pomagam?« iskreno. 

Od zaprtja do odprtja Andrej Baša pri svetovanju nikoli ne izbere birokratskega načina, temveč je raje praktičen: »Na začetku se pogovarjaš, nato napišeš in še pokažeš – to je pravi recept za doseganje ciljev.« Ravno zaradi tega se je že na začetku poklicne poti odločil, da bo z lastnimi financami in številnimi praktičnimi primeri zgled svojim strankam. Ko opisuje posamezen produkt, vedno pove, kako ga uporablja sam, in tako stranke hitreje ugotovijo, ali je ponudba primerna tudi zanje.  Andrej Baša sledi načelu, da lahko vsak zaposleni spremeni marsikaj, če dela po svojih najboljših močeh. Kadar se osebnemu maksimumu pridruži še osebno zadovoljstvo z delom, se ta energija čuti in širi dalje. Vedno se rad spominja dogodka pred leti, ko je v poslovalnico vstopila razburjena gospa, mama dveh otrok, in zahtevala zaprtje računa. »Moj odgovor bi sicer lahko bil: Seveda, ni problema,« se nasmeje danes, »a sem se odločil drugače.« S številnimi vprašanji je izvedel, da želi gospa račun zapreti zaradi provizije, ki jo mora plačevati ob nakazovanju denarja svojim otrokom. Baša ji je ponudil, da tudi sama odpre račun pri NLB, in zadeva se je začela razpletati:  Namesto da bi račun zaprl, sva prišla do odprtja novega računa, gospa je začela uporabljati elektronsko banko, odprla je varčevanje za otroke in se po nekaj mesecih vrnila vsa nasmejana, češ da je vsem povedala, kako dobro svetujemo pri nas.

30

To so zgodbe, ki jih želi pri svojem delu ustvarjati vsak dan. Eno izmed njegovih načel je tudi, da ob prihodu domov ne potarna, kako grozen dan je za njim, temveč se veseli majhnih, a pomembnih zmag, ki jih je dosegel.

Treba si je postaviti cilje Največja težava, ki bremeni tako svetovalce kot tudi stranke, je pomanjkanje časa. So pa stranke danes vse bolj izobražene in informirane, zaradi česar je še toliko bolj pomembno, da svetovalci z različnimi izobraževanji izpopolnijo svoje znanje in so sposobni v kratkem času stranki svetovati na čim več področjih. V spominu mu je najbolj ostalo izobraževanje o zavarovanjih, ki je bilo primerljivo s kakšnim težjim izpitom iz študijskih let.  Informacije so na poti do uspeha sicer ključne, a veliko šteje tudi odnos do stranke, ki ga vsak posameznik razvije na svoj način. Andrej opaža, da ljudje velikokrat premalo časa posvečajo določanju življenjskih ciljev, zato poskuša s pogovorom stranko pripeljati do tega, da začne o tem bolj intenzivno razmišljati. »Če ne gre drugače, jo povprašam o tem, ali je že razmišljala o varčevanju za naslednje zimske počitnice, in si pridobim nekaj minut, da lahko razložim tudi druge vidike.« Za doseganje ciljev pa je potrebna vztrajnost, »vrlina, ki ti jo da šport.« Vsaki stranki, še posebej tistim, ki želijo doseči dolgoročne cilje, poskušam predstaviti, kako pomembno vlogo ima pri tem njihova vztrajnost. Andreju Baši največjo nagrado za dobro opravljeno delo pomenijo zadovoljne stranke, take, ki se vračajo v poslovalnico in mu povedo, da so s pomočjo njegovega nasveta dosegle cilj, ki so si ga zastavile pred leti. To je tudi eden izmed razlogov, da ga boste na Bevkovem trgu 3 v Novi Gorici vedno našli z nasmehom na obrazu. In če ga slučajno obiščete po »prvem polčasu« – imajo namreč deljen urnik –, vam bo z veseljem razložil, kako je delovni čas pravzaprav le nekoliko daljša nogometna tekma.


Poletje na placu 2017

Tudi letos bo v poletnem času pred Coroninijevim dvorcem in na Trgu Ivana Roba v Šempetru (na t.i. Placu) potekal že šesti program poletnih prireditev pod skupnim imenom Poletje na placu. Prvi letošnji glasbeni poletni večer bo 29. junija otvorila Anika Horvat z orkestrom Big Band NOVA in vokalistkami The Singgirls, teden kasneje, 7. julija, pa bodo oboževalci dalmatinske glasbe lahko uživali ob petju dalmatinske klape Bonaca. Za ljubitelje opere bomo 15. julija organizirali zelo znano operno predstavo Seviljski brivec skladatelja Gioacchina Rossinija. S številčno zasedbo (večina solistov ljubljanske opere) nastopajočih in veliko odrsko sceno bo komično opero v dveh dejanjih spremljal komorni orkester, ki je tudi sestavljen iz članov ljubljanske opere pod taktirko priznanega slovenskega dirigenta Igorja Švare. Koncertne večere bo letošnje poletje s svojo skupino zaznamovala tudi domača kantavtorica in pevka Moya − Mojca Velikajne, z novo ploščo se nam bo predstavila skupina Bakalina z gosti ter skupina Sozvočenja Slovenije trio. Janez Dovč, Boštjan Gombač in Goran Krmac nam bodo s svojo virtuoznostjo in hudomušnostjo predstavili slovensko ljudsko glasbo.

Vsi dogodki (z izjemo operne predstave) bodo brezplačni, vstopnice za opero Seviljski brivec pa je možno kupiti na vseh prodajnih mestih eventim (pošta in petrolovi servisi), možna je tudi rezervacija na tel. 05/393 8009 ali na info@kstm-sempeter-vrtojba.si. V Zavodu KŠTM Šempeter-Vrtojba upamo, da nas letošnje poletno vreme ne bo razočaralo in bomo skupaj preživeli prijetne poletne večere, kjer bo lahko vsakdo našel nekaj zase. Več o dogajanju na www.kstm-sempeter-vrtojba.si. Se vidimo na Placu! Aleš Bajec

Seviljski brivec Gioacchino Rossini

Med večje in odmevnejše letošnje dogodke gotovo sodi koncert enega najbolj znanih in inovativnih svetovnih blues kitaristov. Matt Schofield bo 20. julija s svojo energijo zagotovo ogrel ljubitelje bluesa. Odmevni dogodek bo v sklopu čezmejnega festivala Blue notte festival 2017, ki bo letos potekal od 18. do 22. julija.

Program poletnih prireditev bo zaokrožen tudi z dogajanjem v okviru praznika Sv. Petra in Pavla ter občinskega praznika, ki bo letos 21. julija v Vrtojbi.

Šempeter pri Gorici

DVOREC CORONINI - sobota, 15.7.2017, ob 21.30 V primeru slabega vremena bo dogodek v nedeljo, 16.7.2017, ob 21.30

Almaviva: ANDREJ DEBEVEC, Bartolo: FRANC JAVORNIK, Rozina/Berta: KATARINA PERGER VODNJOV, Basilio: TOMAŽ ŠTULAR, Figaro: ZDRAVKO PERGER, Rozina/Berta: BARBARA SORČ, Fiorello/Poveljnik straže: DAVID ČADEŽ, Notar: TOMAŽ KAVČIČ, Godci, Stražniki: VOKALNA SKUPINA CORUS 97 MIREN, Mpz Dirigent: IGOR ŠVARA, Asistent dirigenta: TADEJ HORVAT, Koncertni mojster: GREGOR TRAVEN, Režija: ZDRAVKO PERGER, Korepetitorji: TADEJ HORVAT, ANA ZALAR, Zborovodja: VLADIMIR ČADEŽ, Scena: FESTIVAL OPERAINPIAZZA ODERZO, Kostumi: FIGARO, Fotografija CARLO BUGNA, Grafično oblikovanje DIME TEMKOV

Cena vstopnic: V predprodaji; Parter 14,00 €, Tribuna 10,00 €. Na dan predstave; Parter 20,00 €, Tribuna 16,00 €. Otroci do 12 leta 6,00 €

Prodajna mesta: EVENTIM www.eventim.si GLASBENO MLADINSKI CENTER VRTOJBA tel.041 308 256 GLEDALIŠČE FIGARO

www.figaro.si

www.kstm-sempeter-vrtojba.si

31

Promocijsko sporočilo

Oder pa ne bo rezerviran samo za koncerte, na njem bodo nastopili tudi stand up komiki in igralci, skupaj se bomo nasmejali s Tadejem Tošem, simpatičnim Vidom Valičem, zabavno komedijo Buh pomagej in drugimi. Tudi na najmlajše nismo pozabili, vsak teden se bodo zvrstile otroške predstave, kot so Pika Nogavička potuje po svetu, družinska predstava Frana Milčinskega Butalci, predstava Cvetlica in čebelica, pa Rajanje z Damjano Golavšek in še in še …


Helena Škrl

Življenje življenje mi piše zgodbo barvito s soncem obsijano s trnjem pokrito

in čas je prav hecna zadeva zanimiva kako na nekatere stvari sploh nima vpliva

a stopam zaupljivo gledam v oči vidim obzorje polno luči

je ljubezen v srcu na ustih smehljaj življenje me ima rado jaz njega nazaj

v polsnu si povem kam pot mora naprej prepreke so v glavi drugje jih ni mej če močno želim si se mi želja uresniči a ne vedno na način ki ustreza moji skici

Martin Česnik

progea_pomladni_navdih_mar_2017_1/4.indd 1

Za vas opravimo vsa dimnikarska dela, tako da je v celoti in kakovostno poskrbljeno za vašo kurilno dimovodno napravo.

13/03/17 14:10

Pokličite nas na: T: 05/303 2719, M: 041/889 904 E: ekoenergetika@siol.net www.ekoenergetika-dimnikarstvo.si


Namig za poletno branje Héctor García (Kirai), Francesc Miralles

Ikigaj Japonska umetnost življenja

Zakaj nekateri ljudje vedo, kaj hočejo, in živijo polno, drugi pa izgubljajo tla pod nogami? Japonci so prepričani, da je eden ključnih elementov ikigaj – nekateri so ga našli in se ga zavedajo, drugi ga še vedno iščejo. Imeti jasno določen ikigaj, veliko strast, prinaša zadovoljstvo, srečo in daje smisel življenju. V trenutku, ko odkrijemo razlog bivanja, se najbolj rutinsko opravilo spremeni v srečen tok. Namen te knjige je, da najdete svoj ikigaj. Kdor ga najde, ima vse, kar potrebuje za dolgo in srečno življenje. (www.bukla.si) Mikael Lindnord

Artur

Pes, ki je prečkal džunglo, da bi našel dom Leta 2014 se je skupina švedskih vzdržljivostnih športnikov prijavila na pustolovsko dirko po enem izmed najzahtevnejših terenov na svetu – ekvadorski Amazoniji. Z Mikaelom Lindnordom na čelu so

Trgovina Maj ponovno z vami v SKB stavbi v Novi Gorici. Odprto od ponedeljka do petka od 9.30 do 17.30.

je presenetilo ves svet.

se pogumno spopadali z vsemi ovirami na 700 kilometrov dolgi poti, ki jih je neusmiljeno izčrpavala psihično in fizično. Nekega dne pa so naleteli na nekoliko drugačno oviro – Arturja. Sestradani kuža, vrh vsega poln bolh in ran, se jim je boječe približal. Utrujeni kapetan ekipe, Mikael, se je lačnega potepuškega psa usmilil in ga nahranil z mesnimi kroglicami, Artur pa ga je vzel za svojega in nato postal del ekipe. Kar se je zgodilo zatem,

Artur je srce parajoča knjiga o prijateljstvu med človekom in psom. Pripoved, ki spregovori tudi o pravicah živali, seže v globino našega skupnega obstoja in bivanja. Kot je nekoč dejal Konrad Lorenz: »Ne obstaja zvestoba, ki ne bi nikoli bila prelomljena – razen zvestoba resnično vdanega psa.« (www.bukla.si) Robbie Holz

Aboridžinske skrivnosti prebujenja Zdravilno in duhovno potovanje z odmaknjenim avstralskim plemenom Ganljiva knjiga spominov Aboridžinske skrivnosti prebujenja na izjemno potovanje, zgodba o čudežnih ozdravljenjih in dogodivščinah v duhovnem svetu in ključ do razumevanja samozdravljenja na umski, telesni in duhovni ravni. Aboridžinske skrivnosti prebujenja je knjiga ganljivih spominov o izjemnem potovanju v neznano. Avtorica pripoveduje, kako je ozdravela od hepatitisa C in fibromialgije ter poškodbe možganov, nato pa pri delu z možem, dr. Garyjem Holzem, odkrila svoje zdravilne moči, ki so se razcvetele med obiskom Avstralije, kjer je sodelovala v skrivnih obredih aboridžinskih žensk. Njene zgodbe o zdravljenju odpirajo osupljive nove svetove in so nujno branje za duhovne iskalce in za vse, ki jih zanima alternativno zdravljenje. (www.bukla.si)


Enkrat Smukec – vedno Smukec! Leta 2013 sta prijatelja Matej Rožič Mavrič – dolgoletni nogometni reprezentant Slovenije, ter Simon Rosič – Rosko, uspešni trener futsala, uresničila zamisel, da bi v Novi Gorici v času poletnih počitnic organizirala tedenski nogometni kamp za najmlajše – SMUKEC, ki bi bil namenjen otrokom starim od šest do deset let. Zamisel so tako otroci kot starši sprejeli z velikim navdušenjem. Vsako leto se tako med počitnicami v Novi Gorici brca na veliko – zadnja leta pod okriljem Športnega društva Smukec. Simon in Matej sta od samega začetka težila k temu, da bil to nogometni kamp, ki bi otrokom ponudil nekaj več kot le druženje ob okroglem usnju. V želji, da se zabrišejo družbene razlike med otroki, so ti oblečeni v enake nogometne drese, brcajo iste žoge, celo plastenke za vodo so enake. Ker prisegata na individualni pristop, za skupino približno 50-ih otrok skrbi devet usposobljenih trenerjev, ki poleg

ZA OTROKE, ROJENE 2007 - 2011

ŠPORTNI PARK NOVA GORICA

26.-30. junij 2017

od 8.00 do 10.00

nogometnih veščin na nadobudneže prenašajo tudi druga znanja − predvsem pa izkušnje, katerih temeljni namen je pri otrocih razviti pozitiven odnos do gibanja in športa nasploh. Nogometna abeceda je predočena na igriv način, pri tem pa se vseskozi teži k temu, da vsak otrok občuti, da je pomemben in del nečesa pomembnega. Tako sta po mestu prisotna maskota SMUKEC ter atraktivno uradno vozilo nogometnega kampa. Istočasno pa je poskrbljeno za promocijo po šolah in vrtcih. Vse udeležence poskušamo postaviti v položaje, ki pomagajo dvigovati samozavest; tako so le-ti intervjuvani s strani novinarjev, podelitev diplom poteka v popoldanskih urah v strogem centru mesta Nova Gorica, prav tako pa se med otroke pomešajo renomirani gostje iz različnih področij. V letu 2016 so se akterji ŠD Smukec povezali tudi z Mladinskim centrom Nova Gorica ter skupaj z njimi organizirali zadnji trening kampa. Potekal je na travniku pred občinsko stavbo v Novi Gorici, kjer je bilo prisotnih preko 300 otrok. Vrtci, počitniška varstva ter udeleženci ostalih nogometnih kampov iz našega okolja so enostavno združili moči in ustvarili nepozabno doživetje.

Barbara Kožar

34

V ŠD Smukec so ponosni na dosedanje ambasadorje Nogometnega kampa Smukec v Novi Gorici. Gre za nekdanje ter aktualne nogometne reprezentante Slovenije: Matej Rožič Mavrič, Etien Velikonja, Tim Matavž ter Valter Birsa. Podpore in obiska so bili do sedaj deležni s strani številnih športnikov in vse do navijaške skupine Terror boys. Prav tako so veseli, da je njihov glas segel preko meje, tako so v lanski izvedbi sprejeli medse tudi otroke iz sosednje Italije. In prav tu vidijo v prihodnosti nadgradnjo samega kampa, saj si želijo, da bi slovensko-italijanski mešanici otrok med nogometno igro in


športnim druženjem nudili tudi možnost sprotnega učenja obeh jezikov. Zagotavljajo, da se bodo po najboljših močeh trudili še naprej, skladno s tem bodo junija 2017 v Novi Gorici organizirali že peti tradicionalni Nogometni kamp Smukec za otroke od šestega do desetega leta, kjer bo ambasadorsko vlogo nosil nogometni reprezentant Slovenije, Miha Zajc. Nadgradnja dosedanjih izvedb nogometnih kampov pa bo letošnja organizacija Nogometnega kampa v Piranu v mesecu juliju. Namenjen bo otrokom od desetega do trinajstega leta starosti. Želijo jim podati »mešanico« nogometa na visoki strokovni ravni, zabave in z zanimivimi gosti se dotakniti tudi poučnih življenjskih tem, kot so; nevarnosti drog ter spleta. Vsekakor pa je osnovni cilj doživeti nepozabne »all inclusive« nogometne počitnice na morju. Kamp bo kot ambasador promoviral nogometni reprezentant Slovenije Aljaž Struna, ki prihaja prav iz Pirana. Tu je odraščal tudi predsednik ŠD Smukec Matej Rožič Mavrič. Po uspešno izpeljanih nogometnih kampih je od septembra 2015 dalje ŠD Smukec tudi tedensko prisotno v Novi Gorici. V okolju je skupaj z njimi dozorela potreba in želja, da bi enkrat tedensko tekom celega šolskega leta organizirali vadbo nogometa za najmlajše. V sodelovanju z ND Gorica je nastala Nogometna urica Smukec. Ta je namenjena izključno predšolskim otrokom, ki jim želijo približati nogometno igro na igriv način. Veseli dejstvo, da je bil projekt nemudoma izredno dobro sprejet, saj trenutno vadi kar 45 predšolskih otrok iz bližnje in daljne okolice.

ŠD Smukec Akterji projekta Smukec so bili do sedaj poleg raznih dogodkov za promocijo nogometa med najmlajšimi (med drugim tudi v sodelovanju z Nogometno zvezo Slovenije ter Medobčinsko nogometno zvezo) večkrat aktivno vpleteni v razne dobrodelne akcije, to bodo z veseljem vzdrževali tudi v prihodnje. Več kot očitno je, da drznosti in ambicij Smukcem ne manjka, prepričani so v srčnost in kvaliteto zgodbe. Jim lahko kar verjamemo, ta smukčeva energija je enostavno nalezljiva. Zaključimo s sloganom, ki ga tudi sami radi uporabljajo: »Enkrat Smukec – vedno Smukec«. Barbara Skorjanc

Foto Lado

Okrepčevalnica BAR GOL, verjetno najboljša kosila v mestu, vljudno vabljeni. Od pondeljka do petka med 11.00 in 15.00. FB: BAR GOL Tel.: +386 5 9965303 35


36


Dejan Vinčić: »Podajalec je srce ekipe.« Dejana Vinčića, 30-letnega člana srebrne odbojkarske reprezentance Slovenije, ki je svoje otroštvo preživel v Velenju, sta na Goriško pred več kot desetimi leti pripeljali ljubezen do odbojke in ljubezen do dekleta. Na videz je miren, v ključnih trenutkih energičen, borben in odločen podajalec – organizator igre. Pravi, da deluje kot srce ekipe. Zmagovalne miselnosti, ki velikega športnika naredi še večjega, Dejanu ne primanjkuje. Kljub pogosti odsotnosti od doma je tudi skrben partner in oče, ki svoj mir in moč dobi prav v domačem okolju, med domačimi ljudmi. Družaben, odprt in iskren, opredeljuje se kot »old school« fant, v prostem času se namreč rad podruži s svojimi prijatelji, predvsem pa z družino. Z njim sem se pogovarjala med pripravami na kvalifikacijski turnir za nastop na svetovnem prvenstvu. Pretekla sezona se ni začela po pričakovanjih, vendar pravijo, da po vsakem dežju posije sonce. In z veliko mero sonca se je zaključila tudi vaša sezona – s turškim klubom Halbank ste postali klubski prvak, poleg tega ste bili izbrani tudi za najboljšega podajalca lige. Moram reči, da je bila sezona zelo dolga in naporna, turbolentna. Najprej sem odšel v Sibirijo (klub Jenisej iz Krasnojarska). Imel sem predstavo o tem, kam odhajam, vendar ko sem prispel na cilj, sem ugotovil, da se moje predstave ne skladajo z resničnostjo. V klubu smo imeli trenerja, ki goji star sistem komunističnega treniranja – treniranje do onemoglosti, povrh vsega je bilo tudi življenje težko. Vesel sem bil, da je bila prve tri mesece z mano družina, vendar niso bili srečni, zato smo se odločili, da se vrnemo v Slovenijo.

sezone popeljali na višja mesta, kot so bili letos, nadejam se torej še ene dobre sezone. Veliko ljudi vidi samo športnikov blišč in uspeh, malo jih ve, koliko odrekanja in trdega dela je za vsem tem. Ljudje vidijo stvari precej površinsko, tisto, kar se dogaja zadaj, razume le peščica ljudi. To razumejo družina in najbližji. Znajdeš se v položaju, ko ne vidiš svojih otrok po tri, celo štiri mesece, zamudiš rojstne dneve … Morda me sedaj, ker sem postal starejši in bolj občutljiv, to že malo moti. Imam šestletno hčerko in desetletnega sina. Ampak, ko pomislim na vse skupaj, je lepo, počnem to, kar mi je všeč, dokler bom lahko igral odbojko − jo bom igral. Prve odbojkarske korake ste naredili v klubu Šoštanj Topolščica. Je bila odbojka torej prva ljubezen? Bil sem na razpotju. Odbojko sem začel trenirati v osnovni šoli v Velenju, kjer sem imel učitelja, njegovi starši so iz Kanala in on je res »nor« na odbojko. Imel pa sem tudi tovariša – takrat smo trenerje tako klicali, ki je treniral košarko. In kar nekaj časa sem treniral oboje, vendar sem se na koncu odločil za odbojko. Moji prvi resni treningi so se zgodili v klubu Šoštanj Topolščica. Sezono 2006 ste začeli v Kanalskem klubu Salonit Anhovo, kjer ste spoznali tudi vašo zaročenko. Na Goriškem sem si ustvarili družino, tu se počutim doma. Vsi mi pravijo, da sem že pravi primorec. Rad sem v Gorici, zelo rad grem tudi v Velenje, čeprav mi kdaj zmanjka časa, da obiščem brata in mamo. V kratkem boste ponovno postali očka ... Glede na vse reprezentančne obveznosti, ki vas čakajo v tem obdoju, boste ob rojstvu otroka vendarle doma?

Na srečo se je pojavila priložnost za prestop sredi sezone, tako sem lahko odšel v Turčijo, v klub Halbank. Tam je bilo res odlično. Z našim reprezentančnim selektorjem Slobodanom Kovačem, ki je bil takrat osmi na lestvici, sva v klub prišla istočasno. Čeprav tega ni nihče pričakoval, smo osvojili klubski naslov in dosegli dober rezultat. Po petih letih se vračate na Poljsko, tokrat v klub Czarni Radom. Definitivno gre za zelo ambiciozen klub, ki vsako leto ustvari dva ali celo tri poljske reprezentante. Poleg tega pa me je trener želel imeti v ekipi in so naredili vse, da me pripeljejo. Še pred koncem turškega prvenstva so poslali zanimivo ponudbo. Sam sem želel ostati v Turčiji, ampak ko sem videl projekt, način, kako želijo graditi ekipo, mi je bila zgodba zelo všeč, tako sem brez pomisleka z njimi podpisal pogodbo. Res je, da to ni eden izmed »top« klubov na Poljskem, upam pa, da jih bomo na koncu

37


Pričakujemo novega člana, rodil se bo predvidoma konec julija. Glede tega imam malo skrbi. Junija, po končanih kvalifikacijah z reprezentanco, potujemo na Japonsko, iz Japonske v Korejo, iz Koreje v Egipt. Dnevno svoji partnerki govorim: »glej, da me boš počakala, da pridem domov, drugače bom šel na prvi let in se vrnil k tebi«. Tak dogovor imam tudi s selektorjem, zato upam, da ne bom ničesar zamudil. Moji partnerki, ki sama z dvema otrokoma in trebuhom zmore opraviti vse, dajem »kapo dol«. Pred kratkim je peljala hčerko na državno prvenstvo v cheerleadingu, zvečer je bila na tekmi v Šoštanju, v nedeljo zjutraj pa je sina peljala na nogometni turnir v Italijo ... Vedno pravim, da je ona steber naše družine. Verjamem, da ji je težko, ampak dejansko nikoli nič ne reče. Vem, da ji manjkam, vem, da manjkam otrokom, ampak vedno vse tako lepo »zavije v celofan«. Res sem ponosen nanjo. Po dolgi in naporni sezoni bo kaj časa za oddih?

šli nekam blizu, nekam v bližino morja. Predvsem pa si želim kvalitetno preživeti čas z družino. Po sanjskih dveh sezonah se je iz reprezentančne klopi poslovil Andrea Gianni, s katerim ste v Sofiji leta 2015 osvojili srebrno medaljo na Evropskem prvenstvu. Navdušili ste celo Slovenijo. Pred kratkim ga je nasledil Slobodan Kovač. V Sofiji je bilo zelo čustveno, posebej četrtfinalna tekma proti Poljakom, kjer je bilo do konca napeto. Vendar ko smo jih premagali − ne samo pri meni ampak tudi pri ostalih fantih − so prišla čustva na plan. Zavedali smo se, da smo prišli med štiri najboljše reprezentance v Evropi. Na polfinalni tekmi proti Italijanom smo bili suvereni in odločeni, da se uvrstimo v finale in to smo dokazali tudi na igrišču. Res je, Andrea je bil ikona, bil je tisti človek, ki smo ga potrebovali za stopničko višje. Vsem nam je bilo žal, da nas zapušča in da prevzema Nemčijo. Velika zasluga za vrhunske rezultate gre njemu in nam, ki smo dobro igrali. Mislim pa, da je zveza naredila dobro potezo, ko je namesto Andree pripeljala Slobadana Kovača. Zaenkrat stvari tečejo tako, kot morajo. In še misel za naše bralce? Vsem želim največ zdravja. Bodite čim bolj aktvini ter ukvarjajte se s športom. Lucija Mlinarič

Po Svetovni ligi naš čaka dvotedenski premor in gotovo bomo

Motomehanika Hervatin s.p. – pooblaščeni serviser za motorna kolesa Suzuki, Moto Guzzi, Piaggio, Vespa, Gilera in Aprilia. Prostori podjetja se nahajajo na obrobju Nove Gorice v obrtni coni Kromberk, v spodnji etaži stavbe Merkur Dom kjer poleg pooblaščenega servisa zgoraj naštetih znamk nudimo tudi posredniško prodajo koles z motorjem Piaggio, Vespa, Gilera in Aprilia ter motornih koles Suzuki in Moto Guzzi. S strokovnimi nasveti in veliko znanja prodajamo in vgrajujemo pnevmatike različnih blagovnih znamk kot so Pirelli, Metzeler, Bridgestone in Sava. Na voljo so tudi izpušni sistemi Akrapovič, Leo Vince verižni seti, ter vsi originalni nadomestni deli za vse znamke motorjev. Vabimo Vas v naš razstavni prostor (industrijska c. 9 Kromberk, pod Merkurjem ) kjer si lahko ogledate najnovejše modele koles z motorjem Piaggio, Vespa, Gilera in Aprilia ter motornih koles Suzuki in Moto Guzzi. Naša skrb je da poskrbimo za vas.

Hervatin Marčelo s. p. Industrijska c. 9, Kromberk, Nova Gorica Tel. 05/302-56-36 Gsm: 041-650-505 e-mail: motomehanika.hervatin@siol.net www:motomehanika.si


39


Moji načrti za poletje so poleg nekaj počitka seveda tudi plesno obarvani. Poletne počitnice bom tudi tokrat izkoristila za potovanje, verjetno ob morju, morda pa bom obiskala tudi kakšno lepo in veliko mesto, ki ponuja veliko umetnosti in zgodovinskih zakladov. Sicer se tudi lepe narave ne branim – v njej se izgubim in se naužijem sveže energije. Poleti, ko imam večino časa samo zase, saj je plesna sezona povezana s šolskim letom, izkoristim tudi za udeležbo na različnih plesnih festivalih, kjer se izobražujem pri velikih imenih plesnega sveta in uživam v plesu ter plesnih predstavah. Dneve, ki še ostanejo, zapolnim tudi s pripravami na novo plesno sezono. Sara Mlakar

Kako boste pa vi preživeli poletne počitnice?

Letošnje poletje bom – kot tudi sicer nekaj zadnjih − večinoma preživel s čelado na glavi. Kakšna bo ta čelada niti ni tako pomembno, izbiral bom med tisto za visokogorje, za enduro kolesarjenje in vse do tiste, ki si jo nadenem za cestno kolesarjenje. Poti me bodo vodile v korziške hribe in tudi v naša brezpotja nad gozdno mejo, s kolesom ali brez, glavno, da je dobra družba. Vreme pa naj bo kakršno hoče. V vsakem najdem zanimive izzive, nenazadnje tudi oblaki pišejo dobre zgodbe, mar ne? Igor Kleč

Med letom si dopusta zaradi natrpanega urnika ne morem privoščiti, zato poletje izkoristim za daljši oddih z družino ob morju. Včasih obiščemo kakšno tujo državo, najraje pa se vračamo v Italijo, ki nas vedno znova očara. Želim si, da bo tudi letos tako. Massimo Leban

Moje poletje bo delovno, vendar ves čas v stiku z vodo − predvsem sladko, teden dni pa upam tudi s slano. V poletnem času se bom prelevil v nomada, zato bom imel svojo garderobo spravljeno kar v potovalki, saj se bom zaradi tekmovanj večinoma potikal po tujini in prihajal domov le za kakšen dan. Moje počitnice? Ko večina ljudi jeseni nostalgično podoživlja svoje končane počitnice, se sam začnem ozirat po »odklopu« in začnem iskati kraj, kjer bom lahko ponovno »napolnil svoje baterije« in se nekoliko oddolžil svoji družini. Destinacija? Kjerkoli, z brisačo, kopalkami in natikači … Dejan Stevanovič

Dopusti so pogosto obremenjeni s pričakovanji, da nam mora biti lepo. Zato se raje potrudim za vsak dan posebej. Poletje bo delavno, tako v službi kot tudi doma, kjer na naših njivah gojimo kar nekaj sadja in zelenjave. Veselim se poletnih večerov na Krasu, izletov po bližnji in daljni okolici, nekaj časa bomo z družino namenili slovenskim hribom in Jadranskemu morju. Tjaša Šalamun

Poletni Navdih 2017  
Poletni Navdih 2017  
Advertisement