Page 1

letnik 2, številka 4, september 2017, brezplačen izvod, vpisan v razvid medijev pod zaporedno št. 2080

www.vitanest.si


e j n i a n r b b m e Ä? e ! i o m k k i o e t p m i a j z z n a t r Ĺž o o i k v k i o i l r k e p a i T d v o u t n o z s re t s u UpoĹĄtevaj varnostno razdaljo! Poskrbi za varen in tekoÄ? promet.


Damir Ipavec

Edinstvenost trenutka Vpisano v razvid medijev pod zaporedno številko 2080 ISSN 2591-0329 Letnik 2, številka 4, september 2017 Navdih, Revija dobrih zgodb, je brezplačna, samostojna in neodvisna publikacija, ki izhaja 4-krat letno (marec, junij, september in december) na območju Nove Gorice z okolico in Solkana. Odgovorna urednica Barbara Skorjanc Izdajateljica Barbara Skorjanc s. p., Ulica XXX. Divizije 5b, Nova Gorica Kontakti E: barbara.skorjanc@siol.net FB: Navdih, Revija dobrih zgodb Lektoriranje Megi Rožič Oblikovanje Zasnova in izvedba Blaž Erzetič Logotip Arjana Rogelja Fotografija na naslovnici Fotograf Damir Ipavec, modela Maks Veličkov, Danaja Berginc Ilustracija Maruša Skorjanc Tisk Tiskarna Present, Ljubljana Naklada 7.000 izvodov

Pred natanko letom dni je začela nastajati prva številka Revije dobrih zgodb – Navdih. Natihem sem upala, da ne bo zadnja, da se bo širila in razvijala, da jo boste sprejeli medse in ji odprli vrata. Nisem si pa drznila domišljati, da se bo iz začetnih dva tisoč izvodov v le nekaj mesecih povzpela na sedem tisoč razdeljenih izvodov. Tako jo lahko prvič berete ne samo v Novi Gorici in okolici, ampak tudi v Solkanu. Odločitev je bila sicer sila preprosta. Dva sogovornika, ki ju v reviji gostimo tokrat, sta namreč zaprisežena »Sukenca«. Verjamem, da boste z veseljem prebrali njuni zgodbi, vsaka po svoje vam prinaša pomembno sporočilo. Le izluščiti ga morate. Vsebino pa tokrat bogatita tudi zanimivi podjetniški zgodbi, ki sta nam jo posebej za Navdih zaupala direktor podjetja Ilmest in direktorica podjetja Vitanest. Upam, da bo uspešna podjetniška pot navdihnila tudi vas. Kdo vse je odkril delček svojega življenja, boste izvedeli v nadaljevanju. Le pozorno listajte in se sproščajte ob prebiranju dobrih zgodb – odstrle vam bodo različne poglede. Tudi s pomočjo zapisov za pričujočo izdajo Navdiha sem prišla do pomembnih zaključkov. Podajte se na to pot, gotovo jih boste odkrili tudi sami. Enoletni sveženj zgodb je torej sklenjen. Praznični, Pomladni, Poletni in Jesenski Navdih so dokaz, da si vsi skupaj želimo, predvsem pa potrebujemo pozitivne zgodbe. In obljubljam vam – še veliko jih bo! Naužijte se jeseni v vsej svoji razkošnosti barv in pridelkov. Ponovno bomo z vami decembra, v praznično bogati izdaji. Do takrat pa ne pozabite, da lahko dobro zgodbo ustvarjate vsak trenutek, le verjeti morate vanj in se zavedati njegove edinstvenosti. Barbara Skorjanc

Distribucija Pošta Slovenije

3


Matteo Lavazza Seranto, Album Concept Studio, Udine

4


Dario Peric, direktor podjetja Ilmest

»Etika do zaposlenih našemu podjetju tlakuje pot k uspehu« Podjetje Ilmest, ki ima svoj sedež v industrijski coni v Kromberku, v letošnjem septembru obeležuje 25. obletnico svojega delovanja. Je eno od desetih podjetij matične skupine Ilcam – podjetja s 60-letno tradicijo s sedežem v Krminu. Ilcam v vseh svojih hčerinskih družbah v tem trenutku zaposluje kar 1.600 ljudi in je eden od vodilnih evropskih proizvajalcev kuhinjskih front. Jubilej podjetja Ilmest je bil naravnost odlična iztočnica za pogovor z direktorjem, Dariom Pericem. Kako se spominjate začetkov podjetja na Goriškem? K nastanku podjetja so botrovala nekatera naključja. Tedanje Meblo je namreč ravno zaključilo naložbo v svoje masivno pohištvo, ni pa imelo nekaterih nujno potrebnih delov. Preko mreže poznanstev so prišli do mene. V matičnem podjetju Ilcam sem povedal, kakšne proizvode ustvarjajo v Meblu, in jih vprašal, kaj lahko pri tem naredimo mi. Tako smo začeli s proizvodnjo masivnih izdelkov. To je bilo leta 1988. Po nekaj letih, leta 1992, smo se odločili, da bomo v industrijski coni v Kromberku najeli prostore za proizvodnjo, zatem smo uredili še lastništvo. In 1. septembra 1992 smo kot največji investitor začeli s proizvodnjo na svojem. Takrat se je tudi rodilo podjetje Ilmest«. V zadnjih 25. letih je v Sloveniji propadlo veliko podjetij s področja pohištvene industrije. Kaj je bilo tisto, zaradi česar ste se vi uspeli obdržati na trgu in napisati uspešno zgodbo? Podjetje Ilmest je povezano z matično družbo Ilcam, kar na dolgi rok nudi tudi finančno moč, ideje in vse ostalo. Poleg tega je matično podjetje prisotno na številnih tujih trgih. Kar 95 odstotkov blaga izvozimo na evropsko in svetovno tržišče. V vseh 25. letih obstoja tako kot matično podjetje zasledujemo nekatere bistvene koncepte. Prvi koncept predstavljajo stalne naložbe, drugi je pozornost do svojih zaposlenih, tretji pa ta, da pozorno spremljamo distribucijo velikih pohištvenih proizvajalcev, kot je Ikea, čeprav zanjo delamo zelo malo. Distribucija velikih pohištvenih proizvajalcev se je v teh 25. letih zelo razširila in je danes izredno močna. Da smo dosegli takšne uspehe in izvozne številke, gre pripisati tudi dejstvu, da smo tej distribuciji uspešno sledili in jo znali izkoristiti. Če govoriva o tem, zakaj je propadla slovenska pohištvena industrija, bi rekel da zato, ker ni znala oziroma zmogla postati tržna niša, ki dela nekaj resnično lepega in dizajnerskega, oziroma se vključiti v tokove distribucije velikih proizvajalcev pohištva. Vse, kar obtiči nekje sredi poti, ima namreč zelo omejene možnosti za uspeh.

Lahko navedete kakšno konkretno številko, ki ponazarja, kako sta podjetje Ilmest in njegova proizvodnja rasla? Začeli smo s 35. delavci, potem smo prišli na številko 65 in v taki sestavi delovali pet ali šest let. Leta 1999 smo začeli s proizvodnjo novih izdelkov in pridobili 10.000 kvadratnih metrov novega skladišča, tako se je število zaposlenih povzpelo na 200. Ko je v letih 2007 in 2008 izbruhnila kriza, smo jo občutili tudi mi, čeprav nekoliko manj kot ostali. Takrat smo število zaposlenih znižali na 165. Ker je matično podjetje del proizvodnje preselilo v Romunijo, smo nekaj časa zaposlovali, zaposlili smo 110, 120 ljudi. Trenutno pa smo znova na številki 165. Poudariti moram tudi, da je podjetje Ilmest na Goriško prišlo zato, ker smo imeli za proizvodnjo ugodne pogoje, pa ne le glede stroškov dela, dobili smo tudi delovno silo, ki je v Italiji nismo. Z zaposlovanjem v Sloveniji je matično podjetje postalo tudi kos povpraševanju tržišča. Kakšni so vaši poslovni rezultati? Trenutno je naša proizvodnja osredotočena na dva glavna stebra. Prvi je izdelovanje furnirnih plošč, kjer smo dosegli resnično neverjetne številke. Vsak dan naredimo 3.500 kvadratnih metrov izdelkov, proizvedemo pa med 8.000 in 9.000 kosov na dan. To so v glavnem furnirane plošče in furnirni izdelki. Ti izdelki so končani do faze pred lakiranjem, saj lakiranje opravlja matično podjetje v Italiji ali katero od drugih podjetij v tujini. Drugi steber naše proizvodnje sta pakiranje in logistika. Tu smo vzpostavili celoten sistem pakiranja, pakiramo pa okrog 10.000 kosov na dan. Kuhinjske fronte, na primer, dostavljamo matičnemu podjetju, to pa izdelke prodaja po Evropi in svetu. Italija predstavlja le tri ali štiri odstotke našega tržišča, saj so naša največja tržišča v Angliji, Nemčiji, Franciji in v drugih državah po vsem svetu. Sicer pa podjetje Ilmest vsako leto ustvari med 15 in 16 milijonov evrov prometa, zadnjih šest let na letni ravni zabeležimo med 400.000 in 600.000 evri dobička. Moja poslovna politika tukaj – ne čutimo se tujci, daleč od tega – spoštujemo ljudi in pravila igre; zaposleni morajo imeti vse, kar jim pripada, govorim tako o pravicah kot tudi o dolžnostih. Takšna etika po mojem mnenju tudi pomaga, da ustvarjamo uspehe in dobičke. Ljudje v podjetju so ljudje. To pomeni, da jim nudimo ustrezno pozornost, tako pa lahko ustvarjamo tudi dobre rezultate. Etike, o kateri govorite, v današnjem poslovnem svetu primanjkuje.

5


Drži. Vendar, če človeka spoštuješ, te bo spoštoval tudi sam, za spoštovanje boš poplačan. Povsem enostavno. Če tega ni, se porušijo vsi principi samozaupanja, ki je tudi v podjetništvu zelo pomembno. In etika v velikih koncernih? Veliki koncerni največkrat nimajo nobene etike. Etika je spoštovanje medsebojnih odnosov, torej odnosov do zaposlenih, dobaviteljev, kupcev in tako dalje. Ta etika je v določenih podjetjih prisotna, v drugih ne. Ni vezana na uspešnost podjetja, čeprav v našem primeru zagotovo je. Glede na našo majhnost je to zelo pomembno, tudi takrat, ko gre za moj odnos do delavcev: vsakdo lahko pride k meni v pisarno in se z mano pogovori. Ne vzpostavljamo hierarhije. In če sem direktor, to ne pomeni, da sem pomembnejši od drugih. Zaposleni v podjetju opravljamo različne funkcije, vsi pa moramo imeti spoštovanje do dela. Čemu v podjetju posvečate največ pozornosti? Specializaciji, inovacijam, investicijam v tehnologijo in seveda stalnemu izobraževanju. Tudi v pohištveni industriji danes praktično ni stroja, ki ne bi bil računalniško voden. Zato se je potrebno nenehno izobraževati, tega med mladimi velikokrat primanjkuje. Tisti, ki so delo dobili v Ilmestu, so najprej prišli na pogovor k meni. Ljudi poskušamo motivirati, želimo videti zagnanost in angažiranost, pasivnost ni zaželena. Pasivnost, o katerem govorim, večkrat zasledim pri mlajših kot starejših.

Ne vem, ali je to stvar generacije, vendar me ta pasivnost in pomanjkanje ambicij moti. Ne glede na to, v kateri stroki delaš, je pomembno, da pokažeš voljo in elan. Zato želim, da zaposleni prevzamejo več odgovornosti, da delo dobijo. In da ne bo pomote: jedro našega kadra je dobro in sposobno. Kakšni pa so načrti podjetja Ilmest za naslednjih 25 let? Upam, da bo to povedal kdo drug ... (smeh) Vedno smo veliko investirali, zato bi radi zdajšnji prostor še povečali in dogradili. Iščemo zemljišča, saj nam prostorov primanjkuje, vendar se to premika zelo počasi. Naše ambicije so bile vedno usmerjene tudi v izboljšave tehnologije. Letos smo v ta namen podpisali pogodbo za 1.5 milijona, da postanemo še bolj konkurenčni ter da se še bolj specializiramo za furniranje in pakiranje. Investiramo tudi v izobraževanje in usposabljanja. Ker je težko dobiti kompetentne kadre, investiramo tudi v tehnologijo. Raje zaposlujemo manj ljudi in za te poskrbimo, da so kompetentni. Ker so postali procesi tudi v naši panogi visoko tehnološki in je v poslu veliko avtomatizacije, je naš cilj, da imamo prave stroje in prave ljudi. Če so te funkcije dobro usklajene, bo podjetje uspešno, sicer uspeha ne bo. Katja Željan

ŽIVLJENJU DAJEMO ENERGIJO 6

www.elektro-primorska.si


Silvana Boltar, upokojena učiteljica

Ker ni bilo zvezkov, sem učencem prinesla »škartoce« veliko brati.« Silvana Boltar še vedno bere vsak dan, romane v slovenščini in italijanščini. Že kot mladenka se je naučila tudi šivati, izdelala je številne gobeline, zdaj pa najbolj uživa v družbi svojih bližnjih. Več kot štiri desetletja ste poučevali in vzgajali mlajše šolarje. Se vam ob začetku šolskega leta tudi zdaj, po več letih upokojitve, še vedno stoži po utripu v razredu? Rada sem bila učiteljica in ob upokojitvi mi je bilo resnično hudo. Težko se je bilo ločiti od otrok, šole in otroškega vrveža. Že od malega sem namreč govorila, da bom »maeštra«. Moj oče se je rad pošalil, da bom »mineštra«, vendar ne taka za pojest. Vsa leta sem uživala v svojem poklicu. Rada sem imela svoje učence in tudi oni so mi bili naklonjeni. Ko sem lani dopolnila 90 let, so me presenetili učenci, ki sem jih poučevala v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Sestali smo se na skupni večerji in izročili so mi lično mapo s skupinsko fotografijo ter krasnim posvetilom s podpisi. Skoraj vsi so bili tam. Bila sem zelo vesela in ganjena. Damir Ipavec Njene oči so žive in tople. Ima iskriv smisel za humor. Pravi, da se pri enaindevetdesetih letih ne počuti staro. In še zdaleč jih ne kaže toliko. Silvana Boltar je bistra in urejena gospa. Obenem pa preprosta in skromna. »Opažam, da danes ljudje hočejo vedno več in pozabljajo, da življenja ne bogatijo toliko materialne stvari kot naši odnosi, druženje.« Več kot štirideset let je najmlajšim predajala znanje, hkrati pa jim vlivala veselje do življenja ter krepila prijateljske in odgovorne odnose. Ko govori o svojih številnih učencih, se razneži in mimogrede opiše kakšno anekdoto. Že od malih nog je vedela, da bo učiteljica. Med šolanjem na učiteljišču v Gorici (»Stari« Gorici) je učila pisati solkanske otroke, učila je vajence, ki so delali pri očetu v mizarski delavnici, k učenju je spodbujala tudi svoje vnuke in budno spremljala njihove ocene s svojo »vzporedno domačo redovalnico«. Ko je ob koncu druge svetovne vojne začela poučevati, je primanjkovalo šolskih potrebščin. »Ker ni bilo zvezkov, mi je mož Jožef prinesel ‘škartoce’ iz trgovine, kjer je delal. Bil je zavzet in delaven, zato so ga pozneje povabili na občino, kjer je bil referent za trgovino,« pove s kančkom ponosa in pokaže fotografijo pokojnega moža. Mimogrede omeni, da je bila v solkanski šoli nekaj let tudi ravnateljica: »Ampak takrat je bilo drugače, delali smo vse. Večkrat sem, na primer, v kuhinji pomagala deliti hrano učencem.« Če jo vprašate za nasvet, kako ostati tako vitalen, odločno izstreli: »Človek ne sme sedeti križem rok. Treba je delati in

Učitelji so včasih imeli precej strožje učne metode in kazni, pogosto so pele tudi šibe … (v smehu) Šiba je bila nekoč res pogosta praksa, vendar je sama nisem uporabljala. Ne v šoli ne doma. V vseh letih poučevanja se je samo enkrat zgodilo, da sem enemu zelo nagajivemu fantu dala zaušnico. Rekla sem mu, naj doma pove materi, kaj se je zgodilo. Naslednji dan sem ga vprašala, kaj je rekla mati. Tudi ona mi je dala klofuto, je dejal. Ko sva se srečali, sem se ji opravičila. Ona pa meni, ker je njen sin delal nered. Pri nekem drugem učencu pa je oče, sicer zdravnik, rekel, naj dam njegovemu živahnemu sinu kakšno za uho, ko mi bo delal sive lase. Povedala sem, da nimam takih navad. Pojasnila sem mu, da je njegov sin zelo ubogljiv in zlat otrok. Ni mi verjel. Potožil je, da počne nespametne vragolije in da se je šel februarja kopat v Sočo. Smejala sem se in rekla, da sem to počela tudi sama. Februarja ste se kopali v Soči? Tudi. Rodila sem se v Solkanu, tam odraščala in preživela večino svojega življenja. Solkanci smo bili otroci Soče. Reka je bila naše morje, saj se na dopust ni prav veliko hodilo. Precej prigod se nam je zgodilo v povezavi z »bistro hči planin«. S prijateljico sva v najstniških letih plavali od Solkanskega do Pevmskega mostu. Potem sva bosi pešačili domov. Lepo je bilo in uživali smo. Imate zanimivo družinsko drevo. Z vašimi solkanskimi koreninami se prepletajo tudi švicarsko-italijanske korenine …

7


Da, mama je bila Tržačanka in z njo smo doma vsi govorili v tržaškem narečju, oče je bil pristen Solkanec, mizar Jug. Imela sem še brata, ki pa nas je žal zapustil zelo mlad – ob koncu druge svetovne vojne, ko je dal življenje za domovino. Mamin oče je bil Švicar in spomnim se, da so mi na švicarskem konzulatu v Trstu ponudili celo državljanstvo. A moje srce pripada Solkanu. Tam sem se rodila, poročila, povila dva otroka, tam sem del poklicne poti tudi poučevala, ravnateljevala, se upokojila. Zadnjih petindvajset let živim na Rafutu in še vedno pogrešam svoj rojstni kraj. V šoli ste negovali dobre odnose, prav tako ste kot mladenka poskrbeli tudi za živahno družabno dogajanje v Solkanu – igrali ste violino na sobotnih plesih. Da, vendar nisem bila edina. Pet nas je igralo v dvorani krajevne skupnosti, da so lahko drugi plesali in se veselili. S pokojnim možem sva godla na violino, ob nama so bili še trije prijatelji, ki so igrali različne inštrumente. Enkrat na teden smo imeli intenzivne vaje. Violino sem se naučila igrati na učiteljišču v Gorici, pri profesorici Cecilii Seghizzi, ki ima zdaj že 108 let. Ko sem postala mama, nisem več utegnila nastopati. Spravila sem violino kot zaklad in si želela, da jo spet vzamem v roke, ko bo čas za to. Mož je nekega dne posodil violino znancu, ki je žal ni več vrnil. Tako sem zaključila svojo glasbeno kariero. Iz mladih let imam živo v spominu tudi to, kako smo prali perilo v koritu v Zagradu, to je za solkansko šolo malo navkreber proti Kekcu. Perilo smo nesli na glavi – na svitek smo namestili desko – »perivnco«, nanjo pa položili oblačila. Perilo smo splakovali tudi v nekdanjem vodnjaku na Placu, kjer so zdaj mize lokala.

Po uspešno končanem študiju na učiteljišču v Gorici ste poučevali v različnih krajih. Zanimivo je, da ste se na delo vozili s kolesom tudi v bolj oddaljene kraje, celo v Čepovan. Po šolanju sem najprej poučevala v Gabrjah pri Mirnu, ki leži na italijanski strani. Tja sem se vsak dan vozila s kolesom, potrebovala pa sem seveda tudi prepustnico. Učilnica je bila nad izpraznjenim hlevom, poleg so bili nastanjeni indijski vojaki v sklopu Cone A. Prosili so, če lahko sodelujejo pri pouku. Ker niso znali jezika, smo skupaj risali in ob odhodu so v zahvalo otrokom podarili veliko škatlo rozin. Risanje mi je šlo dobro od rok. Profesorica z učiteljišča je skušala prepričati mojega očeta, da me vpiše na akademijo v Benetke, vendar ni bilo denarja. Na začetku moje poklicne poti smo imeli na voljo zelo malo šolskih potrebščin, zato sem šla nekajkrat na občino v Gorici, kjer sem izprosila zvezke, svinčnike, krede. Pogosto mi je priskočil na pomoč tudi mož, takrat še moj fant, ki je delal v trgovini. Prinesel je veliko papirnatih vrečk – »škartocev« po domače, da so jih učenci uporabili za pisanje, ker nismo imeli zvezkov. Poučevala sem še v Čepovanu, Bukovici, Desklah in Solkanu. Na delo sem se vozila s kolesom – tudi v Čepovan, le da sem tam ostala vse delovne dni, čez vikend pa sem se vrnila domov. Tam je bilo v vseh razredih približno petdeset otrok (seveda še ni bilo osemletke oz. devetletke, obvezno šolanje pa se je z leti počasi daljšalo). V Deskle sem se nekaj časa vozila s kolesom, potem pa so organizirali avtobusni prevoz za zaposlene v Anhovem in s kolegico, ki je poučevala v Kanalu, sva se lahko vozili z njimi. Ob spominu na kateri dogodek vam je najbolj toplo pri srcu?

Učilnica v Solkanu (nad AMD-jem). Na fotografiji Silvana Boltar z učenci 2. a razreda v šolskem letu 1957/58. Prav v tej učilnici se je gospa Silvana tudi poročila.

8


Takoj po upokojitvi sem se odpravila v Grčijo, da bi poiskala maminega brata, s katerim sta bila nekoč zelo povezana. Mamo je namreč skrbelo, ker sta po njegovi selitvi izgubila stik in zelo dolgo ni bilo od njega nobenih novic. Stara sem bila malo več kot šestdeset let, sama sem se usedla na letalo in odšla v neznano deželo. Pred odhodom sem se preko pisem dogovorila s stričevo hčerko, da me pričaka na letališču. V pismih sva si izmenjali tudi informacije, kako bova oblečeni na dan srečanja, da se bova lahko prepoznali. Stric Pino je bil že star in bolan, vendar njegovega radostnega in toplega objema ne bom nikoli pozabila. Deset dni po najinem srečanju je umrl. Zadovoljna sem, da sem izpolnila mamino željo in poiskala strica. Nekatere družinske vezi imajo posebno moč in pomen.

Kaj je v vaših očeh tisto, kar nas osrečuje in gradi zadovoljno življenje? Nekoč smo živeli bolj preprosto, kljub temu smo bili po mojem mnenju »bogatejši«, saj smo se več družili in bili smo bolj zadovoljni s tistim, kar smo imeli. Zdi se mi, da danes veliko ljudi ne opazi in ne ceni tistega, kaj ima. Mladi hočejo vedno več, želijo kar vse. Vsi skupaj bi morali biti bolj skromni in delavni. Glede vzgoje pa verjamem v preprosto vodilo: bodimo dosledni, ne razvajajmo otrok, seveda pa si zanje vzemimo čas in imejmo jih nadvse radi! Dominika Prijatelj

Pri prečkanju ceste pazi tudi na kolesarje! Kuža Pazi varuje, Kuža Pazi svetuje! Sklenite Nezgodno zavarovanje za otroke za šolsko leto 2017/2018 ter izkoristite

10 % popust prek spleta in

20 % popust za veliko družino. Ugodnosti lahko izkoristite v času trajanja akcijske prodaje nezgodnih zavarovanj za otroke in mlade, ki poteka od 12. 6. do 31. 10. 2017 na prodajnih mestih Zavarovalnice Triglav, d.d. in prek spletne strani triglav.si. 20-odstotni popust za veliko družino se prizna ob hkratni sklenitvi vsaj 3 akcijskih nezgodnih zavarovanj za otroke in mlade prek spleta, pri zavarovalnem zastopniku oz. na naših prodajnih mestih. Več na triglav.si.

www.triglav.si


Prednosti ogrevanja s toplotno črpalko

Pogovor s Karmen Kompara, direktorico in solastnico družinskega podjetja Vitanest d.o.o. Nova Gorica energije in učinkovita raba energije predstavljajo izziv za vse nas. Na Eko skladu menijo, da vsaka uspešno izpeljana zgodba izkazuje odgovornost do varovanja okolja, prinaša ugodne finančne posledice in tudi izboljšano kakovost bivanja za vse nas. Kakšne so torej ugodne finančne posledice ob nakupu vaše toplotne črpalke?

S sogovornico Karmen Kompara sva se spoznali pred letom dni, ko sem ji predstavila vizijo revije Navdih. Poslovni partnerici sva postali že ob prvem izidu, saj je ocenila, da je revija nastala iz iskrenega navdiha in vizije delati dobro za okolje in družbo, v kateri prebivamo. Tako sem uspela spoznati tudi njeno vizijo, ki zagotovo sega preko osebnih poslovnih uspehov – v naše širše družbeno in bivalno okolje. Danes, po enem letu najinega poznanstva in medsebojnega zaupanja, lahko z gotovostjo trdim, da je »skrivnost« uspeha podjetja Vitanest predvsem v poštenih, iskrenih in odkritih odnosih. Karmen Kompara pravi, da je to njena edina etika, drugačne ne pozna. Zanima me, kako skozi poslovno udejstvovanje uresničujete svojo osebno vizijo in hkrati vizijo podjetja Vitanest d.o.o.? Razložila bi s pogledom na svoje vrednote in začela pri samih temeljih človeškega bivanja. Zaradi želje vseh nas, da bi zase in svoje potomce ohranili čisto okolje in hkrati čim bolje bivali, se ljudje na različne načine in vsak po svoje trudimo delati dobro in s tem uspešno. Naše podjetje že 20 let trži klimatske, prezračevalne in ogrevalne sisteme ter zagovarja ogrevanje s toplotno črpalko. Bivanje v čistem okolju, toplotno udobje in varčno delovanje ogrevalnega sistema so ključni elementi za doseganje uporabnikovega zadovoljstva,  zato je nastal tudi slovenski ekološki sklad – Eko sklad. Omenili ste Eko sklad, ali ta pripomore k uresničevanju vaše vizije? Misija Eko sklada je, da pomaga občanom pri aktivnostih, ki so povezane z varstvom narave z namenom zaščititi okolje, v katerem živimo. V tej ustanovi so si zadali pomembne in odgovorne naloge za odpravo novih škodljivih posegov v okolje in zmanjšanje že povzročene škode. Prehod na obnovljive vire

10

V podjetju Vitanest d.o.o. se ukvarjamo z uvozom in distribucijo toplotnih črpalk zrak-voda in smo ponosni na dejstvo, da smo že 10 let, torej od samega začetka uvajanja toplotnih črpalk zrak-voda na slovenski trg, del te uspešne zgodbe. Začeli smo s toplotnimi črpalkami Daikin Altherma, nato smo dodali toplotne črpalke MITSUBISHI ELECTRIC, ki so visoko učinkovite in varčne ter s tem redno uvrščene na seznam ustreznih naprav za subvencijo Eko sklada. Javni poziv Eko sklada št. 37SUB-OB16 nudi nepovratne finančne spodbude občanom za nove naložbe rabe obnovljivih virov energije in večje energijske učinkovitosti stanovanjskih stavb. Namen javnega poziva je povečanje rabe obnovljivih virov energije in večja energijska učinkovitost v stanovanjskih stavbah ter zmanjšanje prekomerne onesnaženosti zraka z delci PM10 in s tem izboljšanje kakovosti zunanjega zraka. Višina nepovratne finančne spodbude znaša do 20 % priznanih stroškov naložbe, vendar ne več kot 1.000 EUR za ogrevalno toplotno črpalko tipa zrak/voda, ki  je uvrščena na seznam ustreznih naprav Eko sklada. Kakšne so z okoljskega vidika prednosti ogrevanja s toplotno črpalko? Vemo, da je problematika onesnaženosti s PM10 ob začetu kurilne sezone že vrsto let ena glavnih novic, tudi v Novi Gorici. Agencija republike Slovenije za okolje (ARSO) začenja z monitoringom ozračja v mesecu oktobru. Z merjenjem na merilni napravi, ki se v Novi Gorici nahaja ob krožišču pri Qlandiji, so ugotovili, da je kurjenje lesa v zimskem času največji vir onesnaženosti z delci PM10. Predstavlja namreč skoraj tretjino vsega onesnaženja z delci.  Policiklični aromatski


ogljikovodiki (PAH) so indikatorji za promet in kurjenje lesa (biomasa, individualna kurišča na drva). V Avstriji so s študijo dokazali, da naj bi bilo razmerje za emisije PAH: 20 % promet in 80 % kurjenje lesa. Na to problematiko opozarjajo tudi strokovnjaki. Dr. Peter Otorepec iz Inštituta za varovanje zdravja je v javnosti že večkrat izpostavil, da pri kurjenju fosilnih goriv nastajajo delci dušikovih oksidov in različne rakotvorne snovi, njihova količina je odvisna od kvalitete naprave in tega, ali je les dovolj sušen. Po mnenju stroke so med temi snovmi tudi prašni delci, ki povzročajo bolezni dihal, tam, kjer vstopajo v organizem. Pri ljudeh, ki imajo kronične bolezni dihal, ti delci stanje lahko poslabšajo. Z vstopanjem delcev v kri in s tem v vse organske sisteme lahko nastanejo vnetne reakcije, lahko pa med drugim povzročajo tudi bolezni srca in ožilja, arterosklerozo, visok pritisk, bolezni živčevja, raka pljuč in raka mehurja, tudi sladkorno bolezen tipa 1 in 2. Zato pogosto slišimo priporočila zdravstvenega osebja, da je teh emisij čim manj, iz individualnih kurišč in prometa. Imajo toplotne črpalke še kakšno prednost v primerjavi z napravami na fosilna goriva? V primerjavi z ogrevalnimi napravami z dotrajanimi kurišči, ki marsikje v Sloveniji povzročajo prekomerno onesnaženost ozračja z delci PM10, toplotne črpalke ne onesnažujejo našega ozračja in varujejo zdravje, tudi v smislu preprečevanja nastajanja ogljikovega monoksida v bivalnem prostoru. Najtežje

se je zavarovati pred nevarnostmi, ki jih ne vidimo ali občutimo, kot je na primer strupeni ogljikov monoksid, ki v bivalnih prostorih lahko nastane na več načinov; pogosto prav zaradi okvarjene ali nepravilno nameščene centralne kurjave na plin, trda goriva ali kurilno olje ter zamašenega ali slabo prepustnega dimnika in razpok v dimniku. Kaj bi za konec najinega pogovora svetovali bralcem in bralkam? Razveseliti in varovati sebe, svojce, obiskovalce in hkrati okoliške prebivalce je res nekaj lepega in to lahko storimo z obnovo ogrevalnega sistema. Pri ogrevanju s toplotno črpalko ni bojazni, da bi  nastajal ogljikov monoksid, kar pomeni mirno bivanje in še mirnejše spanje v vseh vremenskih razmerah. S toplotno črpalko zrak-voda MITSUBISHI ELECTRIC ne potrebujemo dimnika, ogrevamo varčno in tudi pri izjemno nizkih zunanjih temperaturah (do -28°C),  sistem upravljamo na daljavo,  preko mobilne aplikacije Melcloud. Bralcem in bralkam torej predlagam, da sledijo pozivom Eko sklada in razmislijo o možnosti, da bi ogrevali s toplotno črpalko zrak-voda, tako kot to dela že veliko Slovencev. Eko sklad poleg subvencij nudi tudi ugodno kreditiranje naložb. Kot navajajo na Eko skladu: »Okolje, v katerem živimo, so nam zaupali v upravljanje naši vnuki, ki bodo morali nositi posledice našega ravnanja s planetom, ki nam nudi gostoljubje.« Zakaj ne bi torej skupaj naredili nekaj pozitivnega? Barbara Skorjanc

11


Promocijsko sporočilo

Terapija pri zdravilcu Maksimu Osipovu Danes postaja skrb za zdravje vse bolj naša vsakdanja skrb. To ni povezano samo s starostjo, temveč tudi s povečanimi zahtevki in pritiski podjetniške in potrošniške družbene ureditve. Vse hujše oblike stresa in z njimi povezani problemi, povzročajo težave na področju psihe in na gibalnem aparatu. Posledično je razumljivo, da je na trgu velika ponudba sredstev in načinov za lajšanje in odpravljanje teh težav. S ponudbami nas, preko spletnih in tiskanih informacij, iščejo različni ponudniki. Kot kronični bolnik in ne nazadnje kot sedaj upokojeni profesor športne vzgoje in atletski trener, poznam terapevtski vpliv gibalnih in sprostilnih vaj na organizem, zato rad prisluhnem strokovnim ponudbam zdravnikov in terapevtov. Tako sem preko stikov z udeleženci terapij in informacij na spletu, konec avgusta letos tudi sam preizkusil učinke terapije pri Maksimu Osipovu. Sam pristop in izvedba sta specifična in zanimiva, predvsem ker zahtevata sodelovanje posameznika, sam učinek pa je, vsaj v prvi fazi, vezan na zanimive občutke spreminjanja dogajanja v psihičnem in fizičnem počutju. Ne morem še oceniti učinka na daljši rok, kar kot kronični bolnik bolj potrebujem, se pa pridružujem mnenju

udeležencev, da je učinek terapije na lokalnem nivoju pogosto trenuten oz. Hiter. Zelo pogosta je izjava, da se po terapiji udeleženci počutijo »lažji«, polni energije in da jih na nek način »spremenjene« občutijo tudi drugi. Spremljal bom vpliv na daljši rok, zato bodo izmenjave informacij ob naslednjih srečanjih dobrodošle in koristne za bolj celovito sliko dogajanja ter v pomoč terapevtu in nam uporabnikom. Vojko Orel

Terapije pri zdravilcu Maksimu Osipovu bodo potekale od ponedeljka, 9. oktobra, do nedelje, 15. oktobra 2017. Vse terapije bodo potekale v prostorih Društva Notranja Pot v Novi Gorici (vhod pri trgovini Lega). Informacije in obvezne rezervacije na 031 395 864 (Tatjana).

Promocijsko sporočilo

Trgovina Maj je ponovno odprla svoja vrata v pritličju SKB stavbe. Srečni in presrečni smo, da so se stranke vrnile in nam s tem dokazujejo, da smo vredni njihovega zaupanja. Obogatili smo svojo ponudbo, tako, da poleg torbic, nakita in drugih modnih dodatkov, ponujamo tudi oblačila italijanskih blagovnih znamk. Slednjim zadnje čase posvečamo prav posebno pozornost; sledimo modnim trendom s pridihom klasike. Drage dame, naj bodo vodilo te jeseni zemeljske barve, barve listja, resice in prosojni materiali. V modi ostajajo tudi bleščice in sijoči materiali. Široke hlače postajajo ponovno priljubljene, prav tako ohlapne majice in krila, ki segajo čez kolena. Tiste, ki si upate izstopati, lahko nekoliko bolj razkrijete ramena in dekolte. In da ne boste preveč razgaljene - nadenite si razkošen šal v kombinaciji s krznom ali razkošno ogrlico. Vse to in še več lahko dobite v trgovini Maj.

odprto: pon - pet od 9.30 do 17.30


Neskončne meje našega sveta

Julija Černe

Kot otrok sem zelo rada risala. Od nežne starosti treh let sem zavzeto polnila beline listov, zvezkov, risalnih blokov, odsluženih koledarjev – vsega skratka, kar je preneslo (in zadržalo) barvo v katerikoli obliki. Ta spontani izraz osebne kreativnosti me je veliko časa osrečeval. Tako sem dolgo živela v prepričanju, da sem (že) našla svoje poslanstvo. Kakšna »srečka«, kajne?! Svoj svet in lastno prihodnost sem videla na konici svinčnika, ki sem ga s strastjo in gorečo predanostjo držala v rokah celo otroštvo, celo osnovno in srednjo šolo (maturirala sem namreč na Likovni gimnaziji Nova Gorica). Po maturi so se stvari spremenile. Odraslost je prinesla plačevanje položnic (in najemnine), iskanje dela, pojavljale so se manjše in večje bivanjske krize. Refleks, da zagrabim list in ga napolnim z barvo in oblikami, je zamrl. Nato odmrl. Popolnoma. Pot do fakultete je bila dolga, ampak sem imela srečo, da sem pristala na univerzi, ki je obudila mojo kreativnost. Še več – naravnost zahtevala jo je od mene. Iz sive pepelnate gmote je vstal nov plamen – papir je nadomestil računalnik, digitalna reinkarnacija mojega feniksa. Naučila sem se osnov animacije, fotografije, filma, oblikovanja vsebin na spletu in sodobnih umetniških praks (kar je korekten

izraz za to, kar se te dni poskuša prodajati kot umetnost). Življenje je moj arzenal ustvarjalnosti strahovito povečalo, ravno takrat, ko sem se »sprijaznila«, da je moji kreativnosti odklenkalo. V teku študija je nastalo kar nekaj izdelkov, na katere sem precej ponosna in so celo doživeli svojih pet minut slave. V redu, nič, kar bi prineslo drastične spremembe. Vendar za nekoga, ki na prvi šolski dan ni znal uporabiti niti USB ključka (ne pretiravam!) in pred tem ni nikoli imel lastnega računalnika, fotoaparata ali dostopa do interneta, sem v treh letih rokovanja z digitalnimi orodji odnesla kar nekaj znanja in razvila dostojne veščine, za katere ne bi nikoli vedela, če bi ostala le pri barvicah in papirju. Saj ne da bi se človek hvalil, ampak … pri montaži sem se izkazala za naraven talent. Kdo bi si mislil? Jaz vsekakor ne! Te dni sramežljivo odpiram svoje srce projektu, ki si ga želim že od nekdaj, vendar sem ga v preteklosti – zaradi pomanjkanja ustrezne izobrazbe, tehničnih izkušenj, osnovnega razumevanja glasbene teorije in vsesplošne razglašenosti – obsodila na smrt. Danes sem malo bolj nora, malo bolj drzna. Pripravljam se na to, da bom ustvarila nov glasbeni žanr in sanjam, da bo mogoče v vsem tem ljubečem kaosu nastalo nekaj glasbi podobnega. Moj brat pravi, da so moji cilji nerealni. Oba veva, da ima prav. Vendar je to nekaj, kar moram naredit – za svojo dušo. Obljubila sem si, četudi bo nastala »kakafonična« nočna mora, četudi bo to le potrdilo moje najhujše strahove, da glasbo lahko ljubim le »platonsko« – bom to naredila! In pri tem pregrešno uživala. Kaj sem torej ugotovila: da so meje našega sveta neskončne – naše sposobnosti prav tako. Če sami tega ne vemo ali pozabimo – se zgodi! Življenje nam prijazno ali nekoliko manj prijazno zatrese rešetke na kletkah in nas opomni, da držimo ključ v lastnih rokah. Vsi ljudje smo kreativni. Vsi imamo sposobnost učenja. Predvsem pa je človeški duh vir neskončnih presenečenj. Dajte si možnost in se presenetite. Mogoče ste naravni talent za jezike, kuhanje, medčloveške odnose, lepoto, masažo, feng shui, fotografijo, poezijo … Karkoli kar vas vznemirja in navdihuje. Možnosti so neskončne in vse kar potrebujete je to, da se odprete – ko te potrkajo na vaše srce. Len Černe

13


Klavdija Lutman, vaditeljica biodanze

Bojan Maraž

Biodanza je spremenila moje življenje Moja zgodba z biodanzo se je začela kot ljubezen na prvi pogled. Poznate učinek, ko nekaj zagledate, preberete in se v trenutku z vso gotovostjo zavedate, da je prav to najboljše, kar ste iskali in si dolgo želeli – tapravo, da je to TO!!! Prav to se mi je zgodilo leta 2008, ko sem prvič zagledala letak – razglednico, s katero je Nataša Kern vabila na biodanzo in me takoj navdušila. Vendar vseeno nisem pričakovala sprememb, ki so sledile, in niti zamišljati si nisem mogla, da bom v prihodnosti sama postala vaditeljica biodanze in vodila svojo skupino. V začetku me je privlačila možnost plesati, svoje pa so prispevale tudi obljube dviga samozavesti, spoznavanja samega sebe, izboljšanja splošnega počutja, krepitve volje in poguma do življenja in spodbujanja osebnih potencialov. Cilji, ki sem jih pravzaprav lovila že celo življenje. Ples, doživljanje, izražanje občutkov, možnost pokazati odločnost, biti plesalec v svojem – »svobodnem« plesu, to sem vedno občudovala pri drugih. Sama pa do tistega trenutka nisem naredila tega koraka. In nato nova pot, počasi, odpiraje do soplesalcev, dotiki in nežnosti. V biodanzi sem živa, dovolim si biti pristna, brez zadreg, predsodkov in to postaja vedno bolj del mojega življenja.

Č E V L J A R

Skupina, izkušnje, ples, znanje, razumevanje teorije biodanze, spoznavanje lastnih strahov, preoblikovanje na najbolj nežen, neprisiljen, zabaven in ustvarjalen način, rasti skupaj, deliti izkušnje, občutke, hrano in prijateljstvo. Biti seme, ki ob skrbni negi, hrani in pogojih, ki jih ustvarja glasba, vaje, skupina, raste v zdravo, cvetoče bitje, ki se zaveda in razkriva svoje speče potenciale. Postajam kolaž vsega, kar se mi je vtisnilo v podzavest preko okrepljenih živčnih poti. Postajam sestavljanka vseh sopotnikov, ki so me obogatili v teh letih na skupni poti, in se odpiram svetu z ljubeznijo, pogumom, dobroto in veseljem. Lepo je biti človek! Z rednimi srečanji začnemo v oktobru! Informacije in prijave: klavdija.lutman@gmail.com, 040 720 836 FB @biodanza.goriska, FB @krogbiodanze Splošne informacije o biodanzi: www.biodanza.si

ČEVLJAR ŠEMPETER

ČEVLJAR

CALZOLAIO CALZOLAIO Eljo Šuligoj s.p. tel.: 041 585 393

Žnidarčičeva ulica 15, 5290 Šempeter pri Gorici

URNIK ORARIO pon. tor. sre. čet. pet. sob.

lun. mart. merc. gio. ven. sab.

8.00-12.00 8.00-12.00 8.00-12.00 8.00-12.00 8.00-12.00

14.00-17.00 14.00-18.00 14.00-18.00 14.00-18.00 14.00-17.00

(__________________)

ČEVLJAR ŠEMPETER

Č E V L J A R


Dejan Šuc

Igor Leban iz Društva reševalnih psov Nova Gorica: »To ni javna podoba, je velika zaveza.« O društvu v javnosti ne slišimo prav veliko. Na vas oz. vaše štirinožne prijatelje pa se gotovo spomnimo takrat, ko smo v stiski – pogrešamo koga od bližnjih in domnevamo, da je v naravi zašel ali omagal. Na vas pomislimo tudi, ko pride do potresa, snežnega plazu ali druge nesreče. Povejte nam nekaj o društvu in s čim vse se ukvarjate. Društvo je bilo ustanovljeno leta 2010, reševalci na Goriškem pa smo aktivni že skoraj dve desetletji. Smo člani Zveze vodnikov reševalnih psov in Mednarodne zveze reševalnih psov IRO. Osnovna dejavnost je iskanje pogrešanih oseb, ki se znajdejo v nevarnosti, bodisi zaradi bolezni bodisi zaradi drugih težav – tudi nevarnosti samomora. Naše pse poleg iskanja v naravi pripravljamo tudi na iskanje v ruševinah, urimo se tudi na lavinah. Sedaj se intenzivno pripravljamo na jesenske izpite in svetovno prvenstvo, ki se ga bosta udeležila dva psa z vodnikoma. Vsako leto se udeležimo številnih iskalnih akcij pogrešanih oseb. Kakšni psi so primerni za reševanje? Pa vodniki? Za reševanje ne iščemo specifične pasme. Pomembno je, da je pes spreten, stabilen, socializiran, da ima veselje do dela, ki ga s treningi lahko nadgrajujemo. Nekaj pasem je v reševanju pogostejših, to so labradorci in različni ovčarji, zelo uspešni so tudi mešančki. Po številnih letih trdega dela in treningov se Zona, najdenka našega reševalca Davorina Bastjančiča,

ponaša z nazivom državne prvakinje. Večinoma se za to dejavnost odločijo vodniki po končanem osnovnem šolanju psa. Takrat zagotovo že lahko vidimo, koliko je pes stabilen in socializiran ter kakšen par tvorita z vodnikom. Slednje je namreč zelo pomembno; ne le pes, niti vodnikova psiho-fizična pripravljenost, bistvenega pomena je, kako pes in vodnik delujeta v paru. Pomembno je, kakšen odnos imata in koliko si zaupata. Največkrat se sprašujemo, kateri pes je primeren za reševanje. Vendar velja: če je vodnik neprimeren, ali se ta ne vključi v tim, je to ključni dejavnik neuspeha. Kako pa poteka šolanje? Kaj vse se morata pes in vodnik naučiti? Šolanje do trenutka, ko lahko rečemo, da je pes »narejen«, traja v povprečju tri leta. Psa je potrebno izgraditi do te mere, da mu kot vodnik lahko povsem zaupaš, ko greš na iskalno akcijo. Šolanje je razdeljeno na poslušnost in iskanje. Pse reševalce šolamo s pozitivno motivacijo, z dvigovanjem nagonov in s tem dvigovanjem veselja do dela. Vzpostavimo povezavo med dobro izpolnjeno nalogo in nagrado. Ta mora biti natanko tisto, kar psu največ pomeni – od tu črpa svojo vedno večjo motivacijo za delo. Tudi vodnik potrebuje veliko znanj: prva medicinska pomoč, prva veterinarska pomoč, orientacija, vrvna tehnika in upravljanje s stresom so le del znanj, ki so potrebna pri našem delu. V naši zvezi imamo dvakrat na leto preizkus za oba, psa in vodnika. Potrebno se je zavedati, da ta aktivnost ni za vsakogar.

15


Dejan Šuc

Večkrat ste omenili tim. Gre za zelo pomemben element v celotni zgodbi. Ja, tim je vse. Pomembno je vzdušje, medsebojno zaupanje, da vedno veš, na koga se lahko nasloniš in da čisto vsakemu lahko zaupaš v času akcij. Pomemben je občutek, da vsi prispevamo po svojih najboljših močeh. Imamo enak interes, smo povezani. Če so odnosi dobri, je tudi učenje hitro, to je jasno tudi pri napredku psa. Bi izpostavili kakšne uspehe društva? Ponosni smo na veliko rezultatov – od nacionalnih do svetovnih naslovov, tudi na kvalifikacije za sodelovanje v mednarodnih misijah. Najbolj pa seveda na uspešne iskalne akcije. Nam za konec zaupate, kaj vam osebno pomeni reševanje ljudi s pomočjo Seven in Asa?

Je način življenja, v to vlagamo ves svoj prosti čas. To ni javna podoba, je velika zaveza, tudi za naše bližnje. Popoldne, ob večerih in koncih tedna smo na treningih, kadar smo vpoklicani na iskalne akcije, odpadejo prav vsi drugi načrti. Takrat vzamemo opremo in gremo. Če te pokličejo, boš šel, četudi ob opolnoči.

Ko si vpoklican in prideš na kraj akcije, se soočiš tudi s tem, koliko vsaka oseba pomeni svojim bližnjim. Jasno ti postane, da je človeško življenje največja vrednota. Preplavi te adrenalin, začneš z delom in takrat se zbudi upanje na pasji lajež, ki pomeni, da je pes osebo našel. Ko ga zaslišiš, ali ko nekdo sporoči, da je oseba najdena, sploh če je živa, se zaveš, da si sodeloval pri nečem dobrem in na tisoče ur dela s psom dobi pravi smisel in pomen. Barbara Skorjanc

Vesele tačke – salon za pse Nudimo vam sprehajanje vašega štirinožnega prijatelja, omogočamo varstvo za daljše obdobje, poskrbimo za nego psa na domu in organiziramo storitev prevoza psov. Tjaša Pintar s.p. Miren 123 T 040 364 861 E tjasa.pintar1@gmail.com FB Vesele tačke, Tjaša Pintar


Hitovci s prostovoljstvom popestrili praznovanje 70. obletnice Nove Gorice V družbi Hit so se ob okroglem jubileju Nove Gorice odločili, da bodo prebivalcem mesta in okolice podarili več priložnosti za druženje in pridobivanje znanj. Organizirali so delavnice, ki so potekale v septembru, razdelili pa so jih v več sklopov. Tematske delavnice so izpeljali v prostorih igralniškozabaviščnega centra Perla (zdravo savnanje, spoznavanje kitajske kulture in jezika za odrasle in otroke, mindfulness, digitalni mediji od A do Ž, brez zadreg za mizo, priprava goriških jedi), športne dejavnosti pa v Športnem centru Hit (tenis, namizni tenis, badminton, nirvana fitness, kundalini joga). Posebej so se potrudili za mlade nogometaše in zanje organizirali pravi mali turnir v nogometu. Številni so se razveselili tudi odličnega sladoleda, saj so hitovci razdelili kar 70 kilogramov brezplačnega sladoleda različnih

okusov iz Perline kavarne Dolce vita, ki je v letošnjem letu požela veliko zanimanja z najboljšim sladoledom v Sloveniji. Družba Hit je omogočila tudi izvedbo koncerta »Goriška zgodba, 70 let popularne glasbe v Novi Gorici«. Med nastopajočimi in glasbenimi ustvarjalci – ti so obiskovalcem doživeto približali glasbo, ki je zaznamovala ta prostor – je bilo kar nekaj zaposlenih v družbi Hit. Izkušnja Hitovega korporativnega prostovoljstva ob 70. obletnici Nove Gorice je nedvomno eden od primerov dobre prakse, ki lahko služi kot povezovalni element gospodarstva, lokalne skupnosti in drugih organizacij tudi v prihodnje. M. K.

17


DJ Riki: Namesto na »panin«, sem šel raje v Gorico po AC/DC Simona Reverie

Riki, prihodnje leto bo minilo že 30 let tvojega »vrtenja«. Kako se je vse skupaj začelo? Že kot »mulo«, električar, sem doma eksperimentiral, delal »lajtšove« in ojačevalce. Po elektronske elemente smo takrat hodili v Gorico in jih kupovali kar na kilograme. Doma smo vse zacinili; včasih je na plesu tudi vse streljajo, na koncu pa je vedno delalo. Polovico elektronike smo skurili, polovica pa je le delala. Iz čistega neznanja smo nekaj tudi ustvarili. Enkrat, dvakrat poskusiš in potem ti končno le uspe. Lučka je na koncu utripala. Nekaj od tega sem prinesel v šolo in na šolskem plesu zavrtel kakšno pesem. Bil sem eden redkih, ki je v tistih časih sploh kaj vedel o glasbi. Kako se spominjaš prvega javnega nastopa? Bilo je leta 1988 v Vojščici. Lep »špil« je bil – z več kot tisoč ljudmi. Malo treme, dva »šprica« in je steklo. Koliko uradnih »špilov« si imel od takrat in kam vse te je zanesla pot?

Ko sem ga vprašala, ali bi pristal na ta pogovor, se je sprva obotavljal: »So me že velikokrat vprašali, pa sem vedno odklonil. Kaj pa vem, nisem jaz za take stvari.« Poskusim s tem, da bodo revijo prejeli skoraj vsi Novogoričani. Gotovo ljudi zanima kaj več o tebi – nenazadnje si »zaščitni znak« edine trgovine z glasbo v središču Nove Gorice. »Sem ‘Sukenc’, nisem Goričan!« Prav ima, no, pa gremo še v Solkan. Rajko Križaj si je že v petem razredu osnovne šole puščal dolge lase. Pravi, da je na ta račun dobil kar nekaj »cvekov«. Mama ga je želela nekoliko preusmeriti in ga je skoraj vpisala k uram harmonike. Odklonil je: »Želel sem kaj drugega, ona pa se ni strinjala ...« Rajko je postopoma prehajal v Rikija, najprej v družinskem krogu, kasneje med prijatelji, slednjič pa tudi širše. Šel je skozi digitalno revolucijo – od kaset do modernejših kaset DAT in prvih zgoščenk. Kljub vsej digitalizaciji pa Riki ostaja »analogni človek«.

18

Štirinajst let sem redno vrtel vsak petek in soboto. Ker so se plesišča zaprla, je sledil premor. V časih, ko je bila Žogica še pub, sem tam delal skoraj pet let, vmes so bili še Zeleni gaj, Slap pri Vipavi, Adriakonvent in Barakuda v Ankaranu. Velike Žablje pa so bile »the best of«. Tudi na radiu v Ajdovščini sem bil. Z Bojanom Kodeljo sva ob sobotnih popoldnevih vodila kontaktno oddajo, v kateri sem najavljal koncerte v Žabljah. V tistem času sem tudi spoznal tedanjega lastnika, Zosota in z denarjem od nastopov kupil njegovo polovičko trgovine. Zaprisežen roker, ki pa ni vedno vrtel rock glasbe? Včasih so bila »jajca«. Milly Vanilly – dva lepa temnopolta Afričana, ki nista imela pojma. (smeh) Veliko je bilo tega; tudi Samantha Fox, uf. Takrat sta izšla tudi Rhythm is a Dancer in It’s My Life – če pomislim, da sem to vrtel ... Dokler se ne dvigneš na določen nivo, vrtiš tudi tako glasbo. Mislim, da je bilo treba te stvari »dati skozi«, morda me v nasprotnem primeru ne bi bilo tukaj. »Jajčka moraš tudi speči.« Kakšen pa je bil tvoj izbor? V devetdesetih letih sta bila to hard core in punk-rock; Offspring, Green Day, Pennywise. Stari rock vedno poslušam; Lynyrd Skynyrd, Deep Purple in slednjič AC/DC – teh ne smem pozabiti. To sem vedno zavrtel. Imel sem svoje pluse, eden


od njih je bil ta, da sem prišel domov dobre volje. Najprej en komad, potem tri, pet ... Vedno več. Na nek način si vzgajal publiko? V tistem času se je dalo publiko še vzgajati. Lahko si marsikoga izobraževal. Ljudje so spraševali po glasbi. Danes ne zanima nikogar nič, ni pomembno, ali je dobro ali slabo, važno, da je »fensi«. Ko sem začel, ni bilo interneta. Bil je radio in bile so revije. V »bivši Jugi« nisi dobil veliko glasbe, mi smo imeli srečo, ker smo imeli Gorico v bližini. Tam smo dobili vse, kar nas je zanimalo. Primorci smo bili pred ostalo Slovenijo. Imeli smo tako glasbo, ki so jo drugi lahko le sanjali. Kako si se pa ti vzgajal? Kupoval sem hrvaške in italijanske revije, tudi Bravo, čeprav nisem razumel nemško. V časopisih si naletel na recenzijo; kakšen mesec smo nato hodili preverjati v Italijo, kdaj bo album končno prišel. Obstajale so kasete in vinilne plošče. Bili smo »klapa« štirih, petih ljudi in vsak je kupil eno ploščo. Delali smo kopije in iz tega početja se je razvila veselica, ki je lahko trajala celo popoldne. Druženje je bilo na dnevni ravni in vsak dan se je nekaj dogajalo. Je bilo prav prijetno priti iz Italije s tistimi vinilnimi ploščami pod roko, vsi so te samo debelo gledali. Cariniki so godrnjali, če si imel več kot eno »vinilko« in če so bili posebno slabe volje, si moral katero tudi vrniti. Posebno poglavje tvojega življenja pa so koncerti? Kar kmalu si začel, kajne? Pri dvanajstih letih sem šel na koncert skupine Iron Maiden v Gorico, kjer so predstavili ploščo Killers. Doma nisem dobil dovoljenja, da grem. Jaz sem si na ta koncert tako želel, da sem skočil z okna, kar pet metrov globoko. Potem me mama ni pustila nikamor cela dva meseca. (smeh) Počasi smo začeli hoditi naokrog, udeležil sem se preko tristo koncertov. Lahko, da jih je bilo tudi več. Kaj vse si doživel, kjer si vrtel? Na koncertih se dogaja marsikaj, od droge do pornografije. Določeni so prihajali na koncerte s »kamperji« in pred njihovimi vrati se je vila vrsta deklet. To spada k »rock’n’rollu«. Sam se temu izogibam. Prav tako »bekstejdžev«. Raje se pomešam med poslušalce in slišim še kaj novega, recimo, kako rastejo paradižniki, nerad poslušam samo, kdo je kje kupil kakšno novo kitaro – čisti dolgčas.

Ne vse. Tudi na koncertu Phila Collinsa, Eltona Johna, Erica Claptona in U2 sem bil. Ni vse črno, sploh ne. Sedaj hodim tudi na jazz koncerte. Sedaj, ko si starejši? Kdo je razumel jazz v tistih letih? Glavno je bilo, da je »žagalo«. Melodija je bila pomembna, ampak boben je moral biti nujno zraven – imeti pa je moral dokaj hiter tempo, vsaj 140 bitov na minuto. Marsikaj smo poslušali. Nepozabni so Pink Floyd, Gilmore, Waters in številni drugi. Lani sem poslušal tudi King Crimsone – zame daleč najboljše, kar sem doslej slišal. King Crimsoni so stari, imajo približno trideset let več kot jaz. (smeh) »Šaldu« stari, uglajeni strici s kravatami in v »rekelcih«, igrajo pa tako bolj mračno glasbo, progressive rock pomešan z jazzom. Če so ti všeč Floydi, ti je tudi to. Tvoja najboljša skupina pa ostaja AC/DC? To je moj najljubši bend že od otroštva. S prvim denarjem, ki mi ga je dala mama, sem si v Trgovski hiši kupil prvo vinilno ploščo in to so bili The Beatles. Plošča je imela rdeč ovitek in to je bil njihov prvi album Greatest Hits. Ko sem poslušal, sem ugotovil, da je eno samo »jokanje«. Danes pa so mi všeč. Moja naslednja plošča so bili Status Quo, naslednji pa so že bili AC/DC. Od takrat sem visel v trgovini v Gorici vsakih 14 dni. Samo gledal sem, ker nisem imel denarja. Ko je prišla kakšna njihova nova plošča v trgovino, sem začel »šparati« denar, namesto enkrat ali dvakrat na »panin«, sem v tretje že šel v Gorico po AC/DC. Iz tega pa je nekaj nastalo … Ta zbirka se je razširila na 190 primerkov, od singlov, maxi singlov, LP-jev, uradnih in neuradnih izidov. Vmes so tudi zlati in platinasti primerki, ki jih nima prav vsak. To je za domačo vitrino in le za izbrance. Ima svojo vrednost, na to zbirko sem danes zelo ponosen. Lanskega aprila smo s pomočjo Goriškega muzeja, Katarine Brešan in prijateljev v Galeriji Tir na Mostovni organizirali razstavo, nad katero so bili obiskovalci navdušeni. Nisem si predstavljal, da lahko z ovitki vinilnih plošč ustvariš takšno zgodbo. Koliko vinilnih plošč šteje celotna tvoja zbirka? Uradna zbirka ima blizu sedem tisoč primerkov. Vinile zbiram že od četrtega razreda osnovne šole. Do danes se

Ena pozitivna zgodba s tvojih špilov? Ko sem delal v Žabljah, sem spoznal klapo Kraševcev, hudih rokerjev. Po zaključku smo se odpravili na Gorjansko, v klet. Drugi dan v času kosila nas je prišla pogledat »nona« in nas vprašala, če bomo ostali še en dan. Pa smo ostali. Ko je slišala, kako lepo znamo zapeti, je ostala kar z nami v »kantini«. Še pršut nam je narezala. (smeh) Domov sem se vrnil v ponedeljek. Ja, imeli smo turnejo, ki je trajala tri dni. Tisto, kar si ti poslušal, je bilo bolj »črno«? Damijan Simčič

19


jih je nabralo že okoli pet tisoč. Spravljene so po abecedi, po celi sobi – okoli in okoli. Na tleh so tiste, ki še niso bile na gramofonu ali tiste, ki jih največ poslušam. Zmešnjava v sobi; zmanjkuje prostora, ampak »gušt je gušt«. Polovico garderobne omare sem odmaknil – kaj mi pa bojo »cunje«? Jazz pa imam spravljen posebej. V moji zbirki je okoli dva tisoč zgoščenk, na policah nad posteljo. »Jajca«, ki so »šla mimo«, imam v velikem predalu pod posteljo, da jih kdo ne vidi. Kaj pa Rock Batuje? Nisi samo gostujoči DJ, tvoje vloga je širša? Tu sodelujem že od samega začetka. Ko sem nehal delati v Žabljah, so me fantje z Rock Batuje povabili k sodelovanju. Prišli so k meni v trgovino in mi rekli: »Riki, boš delal zastonj, če ne bo ‘folka’?« Pa sem privolil. »Folk« je bil, nisem delal zastonj in vsako leto je bilo več ljudi. Letos je bila 15. obletnica, na žalost zadnja. Končali smo na vrhuncu, bilo je ogromno ljudi, dober žur. Pred tem smo želeli narediti en korak vstran, narediti nekaj drugačnega. V mislih imam Uriah Heep. Mislili smo, da bo to »oh in sploh«, ampak ni bilo tako. Pogovore smo imeli s Status Quo, Lynyrd Skynyrd in Deep Purple. S takratnimi sponzorji smo zadevo želeli zapeljati drugam, ampak žal ni uspelo. Vse skupaj je bilo premalo, da bi uspeli finančno kriti takšen koncert. Že po deseti obletnici smo želeli predati posle mlajši generaciji, ampak ni šlo. Tako se zgodba zdaj zaključuje.

Borut Mrevlje s. p. Gradnikove brigade 53 Nova Gorica 05/ 30 28 828 20

Pred kratkim si povedal svoje mnenje o razpoloženju in stanju na področju kulture in glasbe v Novi Gorici. Sem povedal svoje, ja. Različni glasbeniki so mi rekli: če uspeš v Novi Gorici, prepričaš vso Slovenijo. Ta te odslovi kot nevrednega ali pa postaneš zvezda. V mestu je precej ljudi, ki vedo nekaj več. To tudi pokažejo, čeprav nikoli v življenju niso naredili nič od tega, kar govorijo. Na koncert pridejo le kritizirati. Tega ne maram in to je po mojem mnenju največja težava Nove Gorice. Mogoče je malo krivde tudi na strani organizatorjev. Letos je bilo še kar v redu. Drugače pa prevladuje balkanska »muzika«, kar je skorajda grozno. Raje poslušam harmoniko kot dalmatinsko klapo. To ni politika, to je osebni vidik. Uvodoma sva povedala, da boš prihodnje leto obeležil častitljivo trideseto obletnico svojega glasbenega ustvarjanja. Nam zaupaš, kako boš to ovekovečil? Za rojstni dan bom naredil velik »žur«, na katerega bom povabil vse svoje prijatelje in vse tiste, ki so mi pomagali na glasbeni poti. Vem, da bo to bo nekaj nepozabnega. V mojem življenju sta namreč pomembni le dve stvari: glasba in prijateljstvo. Metka Sulič


21


Ronja – razbojniški pogovor Ronja – razbojniška hči avtorice Astrid Lindgren je mladinski roman o iskrivi deklici, ki odrašča v tolpi razbojnikov. Njen oče, neustrašni poglavar Mattis, Ronjo naravnost obožuje in jo pripravlja na neizogibno usodo vseh njenih prednikov: nekoč bo postala razbojniška poglavarka! Vendar svobodomiselna junakinja ubere svojo pot. Spoprijatelji se z Birkom, sinom Mattisovega smrtnega sovražnika Borka, ki poveljuje svoji tolpi in je glavni tekmec pri razbojniškem poslu. Njun konflikt se zaostri, ko se Bork preseli v severno trdnjavo Mattisovega gradu. Ronja in Birk se naskrivaj srečujeta in postaneta neločljiva. Upreta se in izničita družinsko tradicijo nenehnih spopadov med tolpama ter se zoperstavita razbojništvu v korist nedolžnih žrtev zločina.

V malo divjakinjo, ki se skozi zgodbo razvije v mlado dekle s plemenitimi nazori, se bo prelevila mlada igralka SNG Nova Gorica Urška Taufer; razkrila nam bo svoje doživljanje Ronje. Urška, se še spomniš svojega prvega srečanja z Ronjo in kako si jo doživljala? Prvega srečanja z Ronjo se ne spomnim prav dobro. Vem, da me je knjiga kot otroka prestrašila. Težko pa bi ti povedala, zakaj. Najljubša knjiga in junakinja, ki mi je bila zgled v otroštvu, je bila Pika Nogavička, torej drugi otrok iste mame, Astrid Lindgren. Prevzela me je s svojo neodvisnostjo, kako je sama sebe pošiljala spat, kako je imela na vse svoj pogled. Ni se odzivala kot osli, to pa zato, ker se ni imela od koga učiti, koga oponašati. Z Ronjo pa se nisem identificirala. Povedala si, da so te v šoli celo klicali Ronja. Ne samo v šoli. Tudi prijatelji, kasneje sodelavci. In potem sem dobila Ronjo še v gledališču! Ko sem izvedela za to, sem si mislila, da je Ronja najbrž podobna kot Pika. Saj pravim, res nisem imela druge predstave o njej, kot da je razbojnica in da se veliko podi po gozdu. Šele ko sem prebrala roman in kasneje dramatizacijo, sem videla, da sta popolnoma različni. Kako torej danes razmišljaš o njej? Zelo me je presenetilo, ko sem v procesu dela v gledališču spoznala, kakšna in kdo je v resnici Ronja. Neustrašna! Preskakuje Peklensko žrelo, brez strahu se potika po gozdu. Za razliko od Pike, ki nima staršev in ji zelo primanjkuje vzgoje, ima Ronja celo družino, ki zelo pazi nanjo. Skuša jo pred vsem zaščititi in jo predvsem vzgojiti v razbojnico, celo v bodočo poglavarko plemena, ki ropa in straši okoli po gozdu. Zato me je pri njej najbolj pritegnila zmožnost, da prepozna, da je z njenimi starši nekaj narobe. Da premaga sovraštvo, da prekine vojno. In da se upre. Prevzgoji svojega očeta, ki se mu sicer nihče ne upa ugovarjati. Malokdo je tega sposoben, nekateri do konca življenja staršem ne znajo reči ne. Ona to naredi. In naredi celo več. Pobegne in s tem izsili njihov razmislek. Spametuje jih in združi dve tolpi, ki sta se hoteli pobiti. Kaj se lahko mladi naučijo od nje? Kot sem že rekla: starši, družba, učitelji, vsi nas vzgajajo, učijo, nam postavijo temelje. Včasih pa podedujemo tudi njihove negotovosti, njihova sovraštva in zamere. Pametno je pogledati svet s svojo glavo, se učiti iz svojih izkušenj. To je Ronja. Razbojnica je v tem, da misli s svojo glavo, čeprav ji hoče njen oče in celotna družba okoli nje, da rečem metaforično, natakniti na glavo kar svojo. Tereza Gregorič

Dogodivščine male razbojnice so bile premierno uprizorjene na odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica 26. septembra 2017. Vabljeni na ponovitev predstave: 9. oktobra 2017 ob 17h. Foto atelje Pavšič Zavadlav

22


V znamenju jubileja Podobno kot številne novogoriške ustanove smo tudi na Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti v letošnjem letu pozornost posvetili 70. obletnici Nove Gorice. Vokalna dejavnost je na Goriškem najbolj zastopana, zato so mestu zapeli združeni otroški, mladinski, ženski, moški in mešani pevski zbori s Kombom Zlatka Kaučiča. Ti so dodobra popestrili zgodnje junijsko dogajanje na Bevkovem trgu. Središče mesta je v maju postalo prizorišče ex-tempora Vedute Nove Gorice, prav tako so o arhitekturnih detajlih mesta razmišljali udeleženci likovne delavnice Prehajanja, ki so skupinsko prostorsko postavitev predstavili avgusta v Galeriji Frnaža. Tudi literarni natečaj Nova Gorica kot prizorišče zgodb je obrodil sadove, nastal je zbornik izbranih zgodb z razpoznavnimi novogoriškimi posebnostmi. Veseli nas, da smo lahko literarno in likovno snovanje združili v knjižno izdajo in v vsako zgodbo nas uvede ena ali več slik z ex-tempora. Predstavitev zbornika in odprtje razstave sta se odvila v Točki ZKD Nova Gorica, kjer si slike z ex-tempora lahko tudi ogledate in prelistate zbornik.

Foto atelje Pavšič Zavadlav Razstava v Galeriji Frnaža

Petra Paravan, JSKD NG

V oktobru pričnemo z izobraževanji: zborovodska šola, gledališka delavnica in oblikovanje gledališke maske, slikarska srečanja ... Več na www.jskd.si FB Ljuba kultura, JSKD Nova Gorica

Foto atelje Pavšič Zavadlav Zapojmo našemu mestu

Kulturni dom Nova Gorica 11. oktober ob 20:00

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . ...............

Vstopnice na blagajni Kulturnega doma (05 335 40 16) ali Eventim prodajnih mestih. Info: 031 363 179


Košarkarsko društvo Nova Gorica mladi vabi v svoje vrste Košarkarsko društvo Nova Gorica mladi so ljubitelji košarke ustanovili konec leta 2011. Ustanovljeno je bilo z namenom, da bi se košarkarska tradicija na Goriškem nadaljevala. Danes, po skoraj šestih letih srčnega in predanega dela, v društvu redno vadi in tekmuje 260 otrok in mladostnikov, kar društvo uvršča med najbolj številčne športne sestave na Goriškem. V vadbeni program »Šola košarke« so vključeni otroci od 1. do 4. razreda osnovne šole. Zanje na vseh večjih osnovnih šolah na Goriškem društvo tekom celega šolskega leta organizira in vodi vadbe. Poleg pisanih in zanimivih vadb je za otroke organizirana še košarkarska liga, v kateri se otroci srečujejo, spoznavajo, zabavajo in preizkušajo v košarki. Vsako leto je v program »Šola košarke« vpisanih približno 140 otrok, kar potrjuje, da je ta pravilno usmerjen in kakovosten. Drugi del društvene vadbene piramide predstavlja »Mladinska šola«. Vanjo so vključeni otroci od 5. razreda osnovne šole do 4. letnika srednje šole. Tudi ta stremi k temu, da se otroci med vadbo predvsem zabavajo, obenem pa se že učijo pravih košarkarskih mojstrovin. Kadetska in mladinska ekipa sta bolj tekmovalno usmerjeni in tam fantje pokažejo vse, kar so se skozi programe vadbe naučili. V ta program je vključenih približno 120 nadarjenih otrok. Mladinske ekipe nastopajo v pokalnih in državnih prvenstvih pod okriljem Košarkarske zveze Slovenije. Tako bo v šolskem letu 2017/18 v obeh tekmovanjih nastopalo kar osem mladinskih ekip od U10 do U19, vse razen ene v najvišjem državnem rangu. Vrh društvene vadbene piramide predstavlja program »Članska ekipa«. Ekipo sestavljajo najbolj perspektivni igralci iz kadetske in mladinske ekipe ter nekaj študentov. Namen ekipe je, da se nadarjenim igralcem iz »Mladinske šole« omogoči preizkušnjo na višjem, članskem nivoju in s tem nov ter višji korak na poti košarkarskega odraščanja. Poleg rednih vadbenih programov organizira društvo še vrsto zanimivih projektov, kot so: »Poletni košarkarski kamp«, »GO4GO košarkarski turnir«, udeležba na mednarodnih košarkarskih turnirjih in še kaj. Da vse našteto brezhibno deluje, so zaslužni trenerji, ki se z veliko mero znanja, predanosti, srčnosti in ljubezni do košarke vsakodnevno ukvarjajo z otroki, jih usmerjajo na življenjski in športni poti. Po dobrih šestih letih obstoja in štirih tekmovalnih sezonah smo na dosežke društva ponosni. V tem času nam je s precej

omejenimi sredstvi uspelo sestaviti celosten košarkarski pogon in tako znova postaviti novogoriško košarko na slovenski košarkarski zemljevid. V prihajajočem štiriletnem obdobju želimo delo v društvu povzdihniti na še višji nivo, tako organizacijsko, strokovno kot tudi tekmovalno. Največja želja je pridobiti glavnega pokrovitelja, s katerim bi bilo lažje izpeljati programe društva ter doseči zastavljene cilje. Ob tem izrekamo posebno zahvalo vsem podpornikom, brez teh društvo ne bi moglo delovati, posebej se zahvaljujemo tudi staršem, ki nam zaupajo svoje otroke. Košarkarsko društvo Nova Gorica mladi

ŠOLA KOŠARKE V ŠOLSKEM LETU 2017/18 PRIČENJA Z VADBO NA TVOJI ŠOLI V PRVEM TEDNU MESECA OKTOBRA.

KOŠARKAJTE Z NAMI

BOTRSTVO - HUMANITARNI RAČUN Društvo je za nadarjenega igralca, člana pionirske reprezentance Slovenije, Saša Cianija, ustanovilo humanitarni sklad. Sašo ima šele štirinajst let, mnogo prezgodaj je ostal brez obeh staršev in bo še dolgo potreboval različne vrste podpor. Prejemnik: ZVEZA PRIJATELJEV MLADINE LJUBLJANA MOSTE POLJE, PROLETARSKA CESTA 1, 1000 LJUBLJANA IBAN: SI56 3300 0000 1303 865 BIC: HAABSI22 Koda namena: CHAR Namen: HUMANITARNA POMOČ DRUŽINI (Saša Ciani) Sklic: SI00 584

25


Tomi Gorjan

Jaka Gorjan strmo proti svojemu cilju Jaka Gorjan, o katerem smo pisali že v prvi številki revije Navdih, je tudi letošnjo sezono v cestno-hitrostnem motociklizmu zaključil več kot uspešno. V kategoriji Ohvale GP-0 110 z 12 konjskimi močmi je tako tekmoval na slovenskem in italijanskem državnem prvenstvu, udeležil se je tudi evropskega prvenstva. Na slednjem, ki je potekalo avgusta na avtodromu Fraciacorta v Italiji, se je spopadel z izjemno močno tujo konkurenco, boljši je bil le prvak iz Španije. Jaka Gorjan je postavil rekord proge, dosegel najvišjo hitrost in postal evropski podprvak. Zelo uspešen pa je bil tudi na slovenskih prvenstvih, kjer je kar štirikrat osvojil prvo mesto, dvakrat drugo, trenutno pa je vodilni v skupnem seštevku. Do konca prvenstva so še štiri dirke, držimo pesti, da bo ohranil lovoriko. Kot zanimivost dodajamo, da je sredi letošnje sezone Jako opazila ekipa TT4 Barreca racing. Ta mu je celotno evropsko prvenstvo in zadnjo dirko v italijanskem prvenstvu stala ob strani in ga spodbujala pri njegovih motociklicstičnih podvigih. A. F.

Racebooking


27


Damir Ipavec

Simpatični tunizijski Novogoričan – Faical Assal V Sloveniji živi približno sto Tunizijcev, ki so zapustili življenje v svoji rodni državi, a le zato, ker jih je k nam privabilo nekaj povsem drugega kot beg pred politično nestabilnimi razmerami, ki smo jim bili priča v zadnjih letih. Mednje sodi tudi 36-letni Faical Assal, eden izmed dveh Tunizijcev, ki živi v severnoprimorski regiji. Kaj je vedno nasmejanega in dobrovoljnega mladeniča pripeljalo v Novo Gorico, sem izvedela v prijetnem pogovoru, na katerega je prišel v družbi svoje najstarejše hčerke Asje. Faical, predvidevam, da si že vajen vprašanj v stilu: »Kako si se pravzaprav znašel v Novi Gorici?« Kot verjetno večina bralk Jesenskega Navdiha tudi jaz upam, da bo tvoj odgovor ljubezen. Imam prav? (smeh) Torej te ne bom razočaral, tudi bralk ne. Res je, razlog za mojo selitev je bila ljubezen. Ljubezen na prvi pogled.

v Slovenijo pridem tudi jaz. Nato se bova odločila, kaj in kako. A se je zapletlo že na samem začetku. Slovenija v Tuniziji namreč nima svojega veleposlaništva, kjer bi lahko dobil vizo. Iskat sem jo šel v Egipt. Tam so me zavrnili z utemljitvijo, da je »brez razloga« pač ne morem dobiti. Želja in namen pa sta bila neomajna. Čez nekaj mesecev sem ponovno poskusil in takrat mi je uspelo. Pridobil sem turistično vizo in končno prišel v Slovenijo. In tu si nato tudi ostal. V tem času sta se s Karin poročila. Je bila odločitev kljub vsemu težka? Imel si 25 let, slovenščine seveda nisi znal – obetal se je nov začetek v povsem novem okolju. Si nanj gledal optimistično, ali te je bilo kljub vsemu strah? S čim vse si se soočal?

Leta 2004 je prišla Karin na počitnice v Tunizijo. Usoda je hotela, da prav v hotel, kjer sem kot natakar delal tudi jaz. Spoznala sva se že prvi večer. Ja, iskrica je preskočila in od tistega dne sva se ves čas »iskala«. Na srečo je vse dni hodila prav v tisto restavracijo, kjer sem stregel jaz.

V Tuniziji imam veliko družino, sam sem med najmlajšimi. Ko sem staršem povedal za svojo odločitev, jim je bilo seveda težko. A so me pri tem podpirali, moja sreča je bila zanje najpomembnejša. To, da imaš podporo doma, zelo veliko pomeni, četudi se hkrati zavedaš, da je prišel čas, ko bodo tvoje prioritete drugje, čas, ko se ne bomo več tako pogosto videvali. Poleg tega se nisem selil v sosednjo vas, selil sem se v državo s povsem drugačno kulturo in jezikom, ki ga seveda nisem poznal. To je bila morda ena izmed najtežjih preizkušenj.

Dopust pa je minil (pre)hitro. Slovo je bilo težko in vendar polno upanja, da se ponovno srečata.

Slovensko govoriš zelo dobro. Se je bilo težko naučiti našega jezika?

Karin se je po nekaj mesecih vrnila v Tunizijo. Skupaj sva preživela štirinajst dni in v tem času sva sklenila, da na obisk

Ni bilo enostavno. Še danes mi je težko, trudim se dati vse od sebe. Udeležil sem se nekaj tečajev slovenskega jezika,

Sliši se tako filmsko. Kako se je vse skupaj začelo?

28


največ znanja pa sem seveda pridobil s časom, pri vsakdanjih dogodkih in pogovorih. Sicer pa mi jeziki na srečo ne povzročajo težav. Poleg arabščine, ki je tvoj materni jezik, tekoče govoriš tudi francosko in italijansko. Delaš v gostinstvu, zato je tvoje znanje še kako dobrodošlo. Velikokrat se zgodi, da me novi gostje ogovorijo kar v angleščini. Ko jim nato odgovorim v slovenščini, so kar precej začudeni. Kaj pa tvoja dekleta doma? Kako jim gre? Karin in najstarejša hči Asja zelo dobro razumeta arabsko, mlajši hčerki Ailin in Amelie pa zaenkrat le nekaj besed, vendar sem prepričan, da jo bosta sčasoma osvojili. Kot sem uvodoma omenila, ni moč spregledati tvoje pozitivne narave. Kakšne izkušnje pa imaš ti z nami? Smo tudi Slovenci tako prijazni? Smo te lepo sprejeli? V Sloveniji se počutim dobro, mislim, da so me ljudje tukaj dobro sprejeli. Na začetku pa je bilo kar neprijetno, nekako čudno; povsod, kjer sem se pojavil, so se ljudje obračali za mano – verjetno zaradi barve moje polti. Počasi sem se navadil tudi na to, danes se z ženo temu le smejiva. Kako pogosto se vračaš v Tunizijo? Po toliko letih verjetno nimaš več domotožja, a vedno se je lepo vrniti »domov«. (Prvi) dom je tam, od koder prihajaš. Seveda se rad vračam nazaj, da obiščem svoje domače, da starši vidijo svoje vnukinje. Zelo si želim, da bi me tudi oni lahko obiskali tu, vsaj mama. A zaradi zapletov z vizo, ki sem jim bil sam priča, mi zaenkrat še ni uspelo, da bi jo lahko tu gostil. Moj dom in družina so sedaj moja žena in moje tri čudovite hčerke. Rad bi, da bi nas mama vsaj enkrat videla tudi tu.

Seveda ne moreva mimo kulinarike. Katera tipična slovenska jed ti je najbolj pri srcu? Obožujem joto, ki jo pripravi moja žena. Sem pa tudi zelo sladkosned – potica, štruklji, štrudelj, nikdar se jim ne morem upreti. Lahko rečem, da sem se kar navadil na vašo hrano, tudi sam včasih pripravim kakšno zelenjavno mineštro, ribje jedi ali testenine. Drugače pa, kadar kuham jaz najraje pripravljam tunizijsko hrano. Kdo pa je Faical v prostem času? Kaj rad počneš ali kaj vse bi še rad počel? Prosti čas namenjam družini, svojim puncam, kot jim rad rečem. To mi največ pomeni. Če pa le ostane kaj časa zame, si »privoščim« kakšno dobro nogometno tekmo. Sem velik ljubitelj nogometa, sicer navijač Real Madrida. Redno pa spremljam tudi tekme novogoriškega nogometnega kluba. Moja želja pa je poučevati arabski jezik. Menim namreč, da je ponudba na tem področju precej skromna, oziroma je pravzaprav ni. V časih, ki so nas dohiteli, bo prav kmalu tudi znanje arabščine prednost. In če bom k temu lahko pripomogel tudi sam, mi bo v veliko zadovoljstvo. To je tudi tisto, kar me na »kariernem« področju tudi najbolj zanima; poučevanje tujih jezikov. Želim si, da bi mi to tudi uspelo. Po zaključku najinega pogovora si me poklical in želel še nekaj dodati. Tokrat ne gre za neposredno sporočilo bralcem ... Srečen sem, ker me je življenje obdarilo z ljubečo družino. Rad bi se zahvalil moji dragi Karin, ki mi že od prvega skupnega dne stoji ob strani, me podpira in spodbuja. Je moja življenjska sopotnica v vseh pomenih besede. In zato ji bom vselej hvaležen. Barbara Skorjanc

Ti je Slovenija postala domača dežela? Se po vseh teh letih že počutiš Primorec? Slovenija je čudovita dežela. Z družino se vsakič, ko nam možnosti to dopuščajo, podamo na izlete in jo raziskujemo. Rad jo imam, postala je moja dežela. Da pa bi bil Primorec? Oh, tega pa res ne morem reči.

29


Poznate Shiatsu masažo?

POPOLNO RAZUMEVANJE TELESA IN DUHA Shiatsu masaža služi sprostitvi in boljšemu počutju, s pritiski s prsti na akupunkturne točke pa uravnovešam telesno energijo. Priporočljiva je pri stresnih čustvenih stanjih, pri sproščanju napetosti in za umirjanje živčnega sistema. Učinki Shiatsu masaže so večplastni. Poleg ugodja, ki ga nudi, pasivno razgiba telo s čimer se izboljša prožnost telesa, povečuje vitalnost, pospešuje krvni obtok in obtok limfnih tekočin in s tem izločanje strupov iz telesa, krepi imunski sistem in obrambno sposobnost telesa.

Promocijsko sporočilo

Masaža se izvaja na tleh, preko lahke športne obleke, masažne tehnike so statične in dinamične, kar pomeni, da lahko človeka pomirijo ali poživijo. Izvajalka Shiatsu masaže – Erika Bremec T 031 588 808 E erika.bremec7@gmail.com www.spiritus.si

Polona Bartol

Najboljša slovenska kotalkarica ponovno bije največjo bitko njenega življenja

Lucija je vedno nasmejano dekle, ki s svojo energijo osvetli vsak prostor v katerega vstopi. V srca ljudi je zapisana kot prava borka, ki se nikoli ne preda. Poleti 2013 jo je življenje prvič izzvalo na dvoboj-diagnosticirali so ji raka na prsih. Kot prava športnica se je podala v boj. Ni se zaprla med štiri stene in se je o svoji bolezni odločila spregovoriti na glas. Prvo bitko je dobila, a se je pred nekaj meseci bolezen vrnila v še agresivnejši obliki. Seveda je Lucija tudi tokrat ni ostala križem rok in se podala v boj. Lucija je bila vedno pripravljena pomagati vsem, ki so pomoč potrebovali,zato smo se odločili,da tokrat naredimo mi nekaj zanjo.

Koda namena

Sredstva se zbirajo izključno za alternativno in dopolnilno zdravljenje, ki ni poceni, je pa pomembno, saj pripomore k lajšanju hudih težav.

CHAR

Za vse dodatne informacije lahko kontaktirate Tanjo Simčič Makuc na 041 703 610 . Iz vsega srca se vam v naprej najlepše zahvaljujemo za vašo pomoč

Namen Pomagamo Luciji IBAN: SI56 1010 0003 6145 784 SWIFT: BAKOSI2XXXX Lions klub Dobrovo, Šmartno 11, 5211 Kojsko


Znanje za lepše odnose: sprejemanje in razmejevanje odgovornosti težko obvladala, zato ravnam odgovorno, da se odmaknem in umirim. Pomembno je, da svoja čustva izrazimo z besedami in jih ne odigravamo z vedenjem. Če zmoremo takrat, sicer pa čez nekaj časa, ko se umirimo, povemo, kako smo se počutili in se opravičimo za svoj buren odziv. Bistveno je torej sprejemanje odgovornosti za svoja čustvena stanja in ne prelaganje te odgovornosti na druge. Pomembno je, da zmoremo razmejiti svoje doživljanje od otrokovega, da otroka skušamo razumeti in se vživeti vanj – da se torej zavedamo, kaj ob tem doživlja otrok, kako se počuti in kakšna je njegova plat zgodbe. Pomembno je, da ga sprašujemo, poslušamo in mu skušamo ovrednotiti njegova čustvena stanja, ki so povsem drugačna od naših. Hkrati pa mu pomagamo poiskati tudi čim bolj učinkovite odzive. Pomembno je, da mu pojasnimo, kakšno je bilo njegovo ravnanje in kakšne so posledice tega ravnanja, obenem pa mu zagotovimo, da naš dober odnos z njim ni pod vprašajem. Otrok se počuti ponižan, razvrednoten, žalosten, nemočen, jezen, podrejen in osamljen. Potrebuje starševsko pomoč, zato je izjemno pomembno, da kot starši čim prej razumemo, predelamo in razmejimo svoje doživljanje, da ostane dovolj varnega prostora in časa za otrokovo doživljanje.

Če smo kot otroci doživljali očetovo ali mamino kričanje in nezadovoljstvo, si še nismo znali razlagati, da je oče besen in jezen ter da je kričanje posledica njegovega neobvladovanja svojih čustvenih stanj, za kar pa je oz. bi moral biti odgovoren sam. Otrok kričanje in očitanje starša ponotranji in se počuti krivega. Ne zmore še razumeti, da je starš jezen zaradi sebe in ne zaradi njega, četudi je otrok res lahko naredil nekaj narobe. Otrok nikoli ni in ne more biti odgovoren za nemoč in bes, ki se izražata, ko se oseba ne obvlada več, četudi poskuša jezen starš to preusmeriti nanj. Tako kričanje, poniževanje in sramotenje otroka niso sprejemljivi (to predstavlja psihično nasilje), še manj so dopustni udarec, zaušnica, odrivanje in druge oblike fizične zlorabe. Razumem, kako težko je obvladati svojo jezo, če si bil sam deležen nasilne vzgoje, vendar to ni opravičilo, da to počnem še naprej. Kot odrasla oseba moram pravočasno prepoznati, da sem zelo razburjena, jezna in se bom

Ključno je, kako smo kot otrok doživljali čustveno intenzivne dogodke. Ali smo ostali sami, ali so bili na razpolago razumevajoči starši, ki smo jim lahko zaupali in bili ob tem deležni njihovega razumevanja in zgleda. Razmejevanje odgovornosti ima svoje meje – z lastnega zornega kota lahko povem, kaj je zame sprejemljivo in kaj ne, ne morem pa posegati na drugo stran, da bi torej imela vpliv na drugega. Lahko mu predam odgovornost in povem, kako se ob tem počutim, ne morem pa prevzeti njegove odgovornosti, da se torej v sebi odloči in spremeni ravnanje. Vsak lahko spremeni le sebe. In se odloči, da odraste. Lahko torej preverim in okrepim svoje meje ter poskrbim za svojo varnost, drugemu pa lahko vedno znova vračam njegov delež odgovornosti.

Kevin Lozar

V psihoterapevtski praksi opažam, da ljudje najtežje sprejemamo oz. razmejujemo odgovornost. To pomeni v vsakem položaju ugotavljati, kaj je moj del odgovornosti in kje bi svoj delež moral sprejeti nekdo drug. Nekateri ljudje namreč prevzemajo preveč odgovornosti, drugi premalo. Pogosto sta otrok ali odrasel otrok tista, ki zaradi nefunkcionalnosti staršev izpolnjujeta njihove potrebe – slednje so lahko čustvene in tudi fizične narave. Vpleteni se običajno tega ne zavedajo. Za ustreznejše razmejevanje odgovornosti je tako potrebno razumevanje odnosov z novim pogledom in iskanje drugih zornih kotov.

Jerneja Dimec Bratina, spec. zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka

31


V skrivnostnost Istrskih ušes Letos je jesen dobesedno pridrvela v naše kraje. Pa nič hudega; to je zagotovo najlepši letni čas, ki si prvo mesto deli s pomladjo, poletjem in zimo. Sprehodi po jesensko obarvanih gozdovih ali gmajnah so nekaj najboljšega, kar si lahko privoščite – veter v laseh, ravno prav topli sončni žarki na pordelih licih, nabiranje gob, kostanja, šipka, (lahko tudi spominov), živo rdeči ruj na kamniti kraški pokrajini … In da takih doživetij ne bomo iskali le »doma«, vam tokrat predlagam skok do južnega dela kraškega roba. Ste že slišali za ušesa Istre? Kaj pa za spodmole Veli Badin? Skozi vasico Sočerga ste se zagotovo peljali, ko ste iskali najkrajšo kolono na hrvaški meji. V poletni vročini bi vam izlet odsvetovala, zdaj pa je ravno pravi čas za obisk teh manj znanih naravnih znamenitosti. V Sočergi zavijete z glavne ceste k cerkvici Sv. Kvirika, kjer parkirate vozilo. V istem hipu ste na prijazni, dobro označeni potki proti Bunkerju, Orlovemu gnezdu – naravnemu mostu s šestmetrskim skalnim lokom, spodmolom, pa še na veliko drugih kraških značilnosti boste naleteli. Mene so najbolj očarali ravno spodmoli ali ušesa Istre, kot jim pravijo. Prelivanje različnih odtenkov rjave barve, zanimive oblike kamnin, posebna akustika in termika, poleg vsega pa pisani razgledi. Pot res ni naporna, ves čas se po malem spušča, pozorni moramo biti le na oznake in na skrito kamenje v travi. Previdnost ni nikoli odveč, hitenje pa nam navadno ne prinese nič dobrega. In ko boste sedeli pod spodmoli/ušesi, pozorno prisluhnite; pravijo, da istrska ušesa slišijo čisto vse iz doline. Mojca Lipicer

Mojca Lipicer je pohodnica in tekačica, nenehno v iskanju novih pustolovščin, svoja popotniška doživetja pa beleži na https://mojchka.wordpress.com Spremljate jo lahko tudi na instagramu: instagr.am/mojchka

32


Kaj se tu dogaja? go-portal.si! Spomladi je zaživel go-portal.si, katerega poglavitno poslanstvo je spremljanje dogajanja v Goriški regiji. Uredništvo se zahvaljuje za vse pohvale, predloge, pa tudi dobronamerne kritike. Ker si go-portal.si želi postati vaš portal, ste vabljeni k sodelovanju. Pišete nam lahko na info@go-portal.si, spremljate pa tudi na facebooku in twitterju! Obiščite go-portal.si, kjer na zavihku Navdih lahko spremljate tudi Navdih, Revijo dobrih zgodb!

Namig za jesensko branje Ayad Akhtar

Ameriški derviš »Nikoli ne bo eden izmed nas. In jaz sem edina, ki mi je vseeno.« Prvoosebni pripovedovalec je deček Hayat, ki s svojo družino živi v Ameriki. Njegova starša sta sicer muslimana, vendar se verskih obredov ne udeležujeta aktivno, oče pa tudi odkrito priznava odpor do muslimanskega fundamentalizma in muslimanskega stila življenja. Predvsem ga moti tudi dejstvo, da se mnogi v Ameriko priseljeni muslimani ne želijo vpeti v moderno okolje. Namesto tega ga »hipokritsko« obsojajo, kljub temu pa izkoriščajo njegove prednosti. Mati je v tem pogledu nekoliko bolj popustljiva, a še vedno kritična do odnosa muslimanskih moških do žensk. Ko se v njihovo

družino priseli materina prijateljica Mina, ki beži pred nasilnim možem, prinese nekaj složnosti med njihove včasih napete odnose. Posebna vez se stke med njo in Hayatom, saj Mina postane tudi njegova osebna učiteljica Korana. Do neizbežnega konflikta pride, ko se začne Mina videvati z družinskim prijateljem judovske veroizpovedi. Zgodba je ganljiva in aktualna, saj prikazuje težave, ki se lahko zgodijo ob »trku« različnih kultur. Le-te pa spremljajo še otroška naivnost in zaljubljenost, neiskreni družinski odnosi, zaverovanost v lastna prepričanja in slepo sledenje verskim oblastem. Vir: www.dobreknjge.si

33


Nizke obrestne mere – kaj pa zdaj? Igor Gligorević, bančni komercialist V obdobju, ko so obrestne mere izjemno nizke tudi pri dolgoročno vezanih sredstvih, je nujno razmisliti tudi o drugih načinih plemenitenja denarja. O tem smo povprašali Igorja Gligorevića, bančnega komercialista v poslovalnici Nova Gorica:

Promocijsko sporočilo

»Opisane razmere terjajo ukrepanje varčevalca. Ko so obrestne mere zelo nizke tudi pri dolgoročno vezanih sredstvih, je treba razmisliti o alternativnih naložbah. Še posebej, če smo se odločili varčevati za pokojninsko rezervo, ki nam bo ob upokojitvi zagotavljala dodatno mesečno rento. Kot svetujejo bančni svetovalci, je pri dolgoročnejših naložbenih ciljih primeren odgovor na nizke obrestne mere varčevanje v vzajemnih skladih. Tem naložbam vsaj v Sloveniji nekateri v preteklosti niso namenili dovolj pozornosti. V zadnjih letih pa se vse več varčevalcev odloča, da vsaj del premoženja naloži tudi v vzajemne sklade in na ta način primerno oplemeniti svoja sredstva. Ne glede na to, ali varčujemo za večje nakupe v ne preveč oddaljeni prihodnosti, za lepšo in udobnejšo jesen življenja, za svoje otroke ali pa želimo preprosto čim bolje vložiti premoženje, da se bo ne le ohranjevalo, ampak tudi povečevalo, so lahko vzajemni skladi tista prava odločitev, ki jo iščemo. Naložba v vzajemne sklade je zelo likvidna, saj vlagatelj sredstva lahko kadarkoli zahteva, denar pa dobi izplačan najkasneje v šestih delovnih dneh od podaje zahtevka za izplačilo. Še nasvet: kadar varčujemo za kratkoročne (nujne) cilje, je smiselno prihranke naložiti v čim bolj varne in likvidne naložbe, medtem ko so za srednjeročne in dolgoročne cilje primernejši donosnejši vzajemni skladi. Priporočljivo je, da prihranke, ki

34

jih investiramo,razdelimo med varne in likvidne naložbe ter vzajemne sklade v razmerju, ki je primerno za naše cilje in finančne zmožnosti. Priporočen za tak namen je NLB Naložbeni par, pri katerem dobi varčevalec višjo obrestno mero na depozitu, če del sredstev naloži v vzajemne sklade. Na tak način so prihranki razdeljeni med stabilnejše naložbe – depozite – in sicer bolj tvegane, a tudi likvidne vzajemne sklade, obenem pa dosežemo višjo obrestno mero tudi na depozitnem delu.« Za več informacij in informativne izračune so stranke vljudno vabljene v poslovalnico Nova Gorica, kjer jim bodo usposobljeni bančni svetovalci z veseljem pomagali pri izbiri najprimernejšega sklada glede na postavljene cilje in starost posameznika.

Prvi korak lahko naredimo že danes. Družba NLB Skladi, upravljanje premoženja, d.o.o. (v nadaljevanju: NLB Skladi), Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, upravlja krovni sklad NLB Skladi. Storitve trženja in oglaševanja krovnega sklada NLB Skladi poleg družbe NLB Skladi izvaja po pooblastilu tudi Nova Ljubljanska d.d., Ljubljana. Krovni sklad NLB Skladi ni bančna storitev in ne prinaša zajamčene ali garantirane donosnosti. Tako naložbe v posamezne podsklade krovnega sklada tudi niso vključene v sistem zajamčenih vlog, ki velja za vloge fizičnih oseb in malih pravnih oseb na transakcijskih računih, hranilnih vlogah, denarnih depozitih in blagajniških zapisih oziroma potrdilih o depozitu, ki se glasijo na ime, zbranih pri bankah in hranilnicah.


©Gredič Manuel Kovšca

Nov veter v dvorec Gredič prinaša Simon Simčič z Domačije Medot Simon Kajtna in Simon Simčič

Vinarska družina Simčič iz Goriških brd, ki jo najbolj poznamo po izbranih peninah Medot, je dvorcu Gredič v Ceglem prinesla nov veter. Znameniti briški vinarji tako vstopajo v svet kulinarike in hotelirstva, novo poglavje za Gredič pa se je 14. septembra začelo z razstavo akademskega slikarja Simona Kajtne z naslovom Navdihi poletja. Za gastronomska popotovanja bo v Grediču odslej skrbel kuharski mojster David Bucik, s svojo ustvarjalnostjo in kombinacijo sestavin bo skupaj z osveženo in mladostno ekipo skrbel za goste restavracije vse dni v tednu. Ob navdihu poletja, ki so ga prinesle razstavljene slike akademskega slikarja Simona Kajtne, je sveža ekipa Grediča priredila pravo gastronomsko popotovanje in ob spremljavi različnih penin Medot predstavila kulinarične specialitete kuharskega mojstra Davida Bucika. David je ob tej priložnosti med drugim povedal: »Preprosto rad kuham. Naučil sem se discipline in odrekanja, ki sta nepogrešljivi sestavini življenja kuharskega mojstra. Na Grediču sem končno našel resnično svobodo pri ustvarjanju, na krožnike gostov pa bom vsakokrat prinesel kakšno presenečenje.«

©Gredič Manuel Kovšca Kuharski mojster David Bucik

35


Starogrški filozof Bias je dejal: »Vse kar imam, nosim s seboj.« Se strinjate, da je znanje res naše največje bogastvo? Bogatijo nas različne stvari. Seveda je znanje eno od temeljnih vrednot vsakega posameznika. Pridobivamo ga z učenjem in nadgradimo z izkušnjami. Znanje samo po sebi še ni bogastvo, to postane šele takrat, ko ga znamo uporabiti. Janez Kobe

Znanje je tako širok pojem in sprašujem se: katero znanje je največje bogastvo? Marsikaj je dobro vedeti, znati čisto vse pa se sliši precej naporno, ker čar dneva, tedna in življenja nasploh je ravno v iskanju in pridobivanju novih znanj, to nas ohranja žive. Zato bi obrnila stavek in rekla, da je želja po znanju največje bogastvo. Vsekakor pa se strinjam z Biasom, dobro je povedal. Znanje je edino pravo bogastvo, tega nam nihče ne more vzeti. Odpira nam vsa vrata sveta in omogoča nam, da razmišljamo s svojo glavo. Zato pozivam mlade, da se učijo za življenje – tako bodo lahko segli do svojih zvezd.

Anuša Kodelja

Mirko Brulc

Znanje je trajno. Pomembno je, da vidiš prednosti v tem, kar se naučiš in kar spoznavaš. Danes so možnosti za učenje dostopne praktično povsod, zato jih velja izkoristiti. Znanje je v življenju zelo pomembno, hkrati pa dodajam, da je pomembna tudi sreča, da ga lahko v polni meri izkoristimo. Tamara Koron Vse življenje se učimo in s tem pridobivamo na samozavesti, moči, tudi vrednotah. Znanje nam nudi nešteto možnosti in ustvarja pogoje za aktivno družbeno delovanje. Velja se torej držati starega pregovora, ki pravi: »Več znaš, več veljaš«. Menim, da samo znanje ni dovolj, potrebujemo tudi modrost. Suzana Pavlin

Jesenski Navdih 2017  
Jesenski Navdih 2017  

Jesenski Navdih, Revija dobrih zgodb je brezplačna publikacija, ki izhaja na območju Nove Gorice z okolico in Solkana. Pozitivne zgodbe sogo...

Advertisement