na Sladki Gori iz leta 1755 in od teh dve desetletji mlajše orgle v župnijski cerkvi sv. Lenarta v Novi Cerkvi. Vse glavne značilnosti Janečkovih orgelskih ohišij omenjenega tipa imajo tudi orgle v stiški samostanski cerkvi iz leta 1747 in orgle v ruški cerkvi iz leta 1753. kat. št. 11:
ORGLE V ROMARSKI CERKVI MARIJINEGA OZNANJENJA V CRNGROBU, 1743 Orgle v romarski cerkvi Marijinega oznanjenja v Crngrobu iz leta 1743 so torej najstarejše ohranjene Janečkove orgle tega tipa,93 hkrati pa so tudi najstarejše orgle s tovrstnim, konveksno-konkavno vzvalovljenim zgornjim delom ohišja, ki ga je Janeček uporabil na več svojih glasbilih. Kljub v primerjavi z njegovimi starejšimi deli nekoliko modernizirani obliki ohišja, ornamentika, vsaj tista nad piščalmi, za katero zagotovo vemo, da je morala nastati sočasno z orglami, ostaja v šablonah tovrstnega ornamentalnega okrasja Janečkovih cerkvenih in salonskih pozitivov iz štiridesetih let 18. stoletja.94 Ostala ornamentika, posebej ušesasti zaključki ob stranicah crngrobske orgelske omare, ornamentalni kompoziciji na stranskih kapah ter vaza s cvetjem, kartuša na osrednji kapi in ornamenta na čelih volutastih zaključkov
← Bogata ornamentika, ki krasi crngrobsko orgelsko omaro, je, razen nadpiščalnih polnil, nastala šele desetletje po postavitvi orgel.
93 Najstarejše Janečkovo ohranjeno orgelsko ohišje iz leta 1734 je sicer v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja, vendar je edino te vrste na Slovenskem. Podobne orgle naj bi stale tudi na Hrvaškem. Gl. Šaban (1979), Orgulje slovenskih graditelja, str. 21–25. 94 Glede na produkcijo in nenehno ponavljanje istega motiva v obdobju treh desetletij (čeprav je z njim izredno spretno variiral), se zdi, da je imel zaposlenega lastnega rezbarja, ki je poleg rezbarskega dela opravljal tudi mizarsko. Tako je mogoče razložiti drastičen stilni zaostanek, saj so drugi tovrstni provincialni rezbarji in podobarji, čeprav z zamikom, vseeno sledili stilnim pobudam in novostim. Gl. časovni trak z rezbarjeno nadpiščalno ornamentiko, str. 171–174.
137