>> MI TJA BLAŽIČ
Podobno je na polju gospodarstva in vsemogočnega načela nenehne rasti kot edinega odrešilnega, edinega zmožnega zagotavljati prosperiteto; na polju politike in zveličavnega principa predstavniške demokracije - »sicer pomanjkljivega sistema, a najboljšega, kar imamo« -, na polju družbenega, ki vztraja v žrtveni poziciji večne opozicije, nesposobne učinkovitega samoorganiziranja, prevzema oblasti in preureditve sistemov na pravičnejših temeljih; na polju humanitarnosti in usmiljenih, ponižujočih praksah pomoči ubogim, ki pod dobronamernostjo človekoljublja (morda celo nezavedno) z dominantne pozicije reproducirajo družbene hierarhije; na polju družin in trmastem predstavljanju njihovih evolutivnih različic kot ogrožujočih za čisti/pravi koncept družine (kljub temu da je v realnem življenju monopol enačbe »klasične« družine: »pater familias + žena/mati/gospodinja + otrok, kar jih Bog da = edini legitimni reprezentant koncepta in besede družina«, že zdavnaj propadel); na polju intimnosti, ki je principe idividualizma
pripeljalo do absurda atomizacije, izolacije in odtujitve posameznic/posameznikov od solidarnosti mnogovrstnih kolektivitet; na polju identitet, kjer nacionalno čista heteroseksualna belost vztraja pri represiji vsega, kar od nje odstopa ... V celoten sistem zahodne civilizacije (in ko pravim celoten, mislim na vse, od jezikov, družin, socializacije, izobraževanja, medijev, do kultur, politik, gospodarstva, sociale, mednarodnih odnosov ...) smo nezavedno vgradili varovalke, ki ciklično reproducirajo totalno krizo. Krize nam omogočajo, da ozavestimo napake v sistemih in jih učinkovito odpravimo (ter pri tem ustvarimo nove, ki bodo v prihodnosti ustvarjale nove krize). Krize torej razumem kot ultimativen preživetveni princip naše civilizacije, kot vzvode za izboljšanje, za udejanjanje naših idealov, kot garant pravičnejše prihodnosti, če bomo le dovolj dorasli spremembam, ki so potrebne za napredovanje. Namesto infantilnih principov moraliziranja, ki vodijo v moralno paniko, utrjujejo nepravičnost sistema in nas odvračajo od odraščanja, razmišljam o krizah kot o priložnostih za boljšo prihodnost, ki bo presegala narkotičnost (navidezne)