G E N E RAC I J A X
94 / 95
POLONA GLAVA N SE JE RO D ILA L E TA 1 97 4 . N A F ILOZO F SK I F A KU LTE TI V L J U B L J A N I J E DI P LOMIRALA IZ PRIMER J A L N E K N J IŽ E VN O ST I IN A N GL E ŠČ IN E . O D L E TA 2000 D E LA KOT PREVAJALKA V RAZL IČN IH VLA D N IH SL UŽ B A H, VE L IKO PA P R E VA J A TU D I L I TE RATU RO. MED DRUG IM JE V SLOVE N ŠČ IN O PRE VE D LA D E LA HA N N E A R E N DT, J O N ATH A N A F RA N ZNA , BRUNA LATO URJA IN B E RN A RDA MAC LAVE RTY J A , V A N G L E Š Č I N O PA P R E Š E R N OVO, ŽU PANČIČEVO IN KAJUH OVO PO E Z IJ O. V TA KO IME N OVA N E M P RO S TE M ČA S U S E U KVA R J A S P I SANJEM. DO SLEJ JE IZ DA LA RO MA N N OČ V E VRO PI (2 0 0 1 ) I N Z B I R KO KRATKI H ZG O D B GVERILCI (2 0 0 4 ), T REN UT N O PA PIŠE SVOJ D RUGI RO MA N . A M ATE R S KO, A ZA N O S N O POJ E V ŽENSKEM PEV SK E M Z B O RU KO MB IN AT, ZA KAT E RE GA O BČA S N O P R I S P E VA TU D I PREVODE AL I BESEDILA .
dohodka, že odkar sem prvič slišala zanjo. Že res, da je bila prva misel skeptična - ja, kje bomo pa vzeli? - ampak ko sem videla, kako preprosta je računica, zadržkov ni bilo več. In sem si brž začela predstavljati, kako bi to šlo v našem gospodinjstvu, kjer sama skrbim za dva otroka in odplačujem kredit za stanovanje, katerega ceno je nekdo umetno napihnil v nebo. Mojo plačo bi seveda še vedno potrebovali – in zame to ni noben problem, ker imam svoje delo rada – ne bi pa mi bilo več treba sprejeti čisto vsakega dodatnega dela, ki mi ga je kdo pripravljen dati, in kakšen dan opraviti trikratne prevajalske norme samo zato, da obdržim naročnika in se morda za mesec ali dva rešim minusa na računu. Kdo ve, morda bi nekoč celo uresničila to, o čemer sanja vsak prevajalec, in kakemu brezobzirnemu naročniku v obraz zabrusila: vaši roki so nečloveški, vaša tarifa pa ponižujoča. In seveda, lahko bi se pogosteje posvetila ustvarjanju, ki bi ga po birokratskih merilih
še naprej uvrščala v rubriko ‘ljubiteljsko’, ne bi pa bilo več obsojeno na čakanje na tisti napol bajeslovni ‘prosti čas’. Moji kolegi, ki kot svobodni kulturni delavci na svojih vejah umetnosti lovijo ravnotežje poklicno, bi si končno lahko nekoliko oddahnili od izpolnjevanja obrazcev in svoje projekte uresničevali, izpopolnjevali in nadgrajevali, namesto da jih skušajo na sto in en način utemeljiti glede na trenutne trende kulturne politike v upanju, da bo padel kak novčič vsaj za izvedbo v najbolj elementarni obliki. Pa seveda delavci, sploh tisti na minimalni plači, ki je kljub zastrašujočemu znesku očitno za nekatere (spet) previsoka – si predstavljate, kakšna je razlika, če izsiljuješ nekoga, ki nima nič, ali nekoga, ki ima vsaj nekaj? Kar pojdi, za tabo jih tako ali tako čaka še sto, se v slednjem primeru ne sliši ravno prepričljivo. Jasno, samo s tem zlate dobe še ne bi pričarali. Bi pa vsekakor položili temelje za dvig družbe. Pogum in samozavest, predpogoja za vsak še tako majhen premik, bi postala splošneje dostopni dobrini. In če še vedno ne vem odgovora na vprašanje, ali je teže imeti vizijo lačen ali sit, pa sem zatrdno prepričana, da jo je laže uresničevati, kadar ti ni treba razmišljati o golem preživetju. Upam, da bom čez dvajset let lahko s ponosom ugotovila, da smo si upali biti zgled.