B A BY BO O M BA B Y B O O M 01
trga dela. Vlaganje v ljudi pa pomeni tudi odpravljanje revščine, neenakosti in spodbujanje socialnega podjetništva. Zelenega gospodarstva brez politik, ki se posvečajo vprašanjem pravičnosti, ni. Bistvena za prihodnost Evrope je tudi ozelenitev ključnih gospodarskih sektorjev, kot so energetika, kjer naj imajo prednost nizkoogljični viri, pa promet, industrija in kmetijstvo. Za to so nujne politike za inovacije, za spodbude in za dolgoročno planiranje, mnogo daljše od štiriletnega mandata. Če se Evropa odloči za zeleno gospodarstvo, mora biti dovolj politične volje tudi za vplivanje na finančne tokove. Gre za finančno ovrednotenje okoljskih storitev in njihovih bodočih koristi, izplačila za ohranjanja storitev ekosistemov, za okoljsko fiskalno reformo, ki je širša kot le zelena davčna reforma, upoštevanje zunanjih stroškov – torej za zaračunavanje onesnaženja. Pri tem je nujno privabljanje zelenih vlaganj, “potrpežljivega” kapitala, ki ne špekulira in ki ne pričakuje hitrih dobičkov. Konec bi moralo biti osredotočanja na BDP kot merilo napredka, saj ne upošteva prispevka naravnih dobrin k blaginji, zdravju in dobremu počutju. Za piko na i pa trajnostno gospodarjenje zahteva tudi drugačno vodenje vlad. Zeleno gospodarstvo mora biti glavni projekt vlad in ne stranska aktivnost kakega resorja. Vlade ga morajo jemati kot dolgoročni novi cilj. Dokončno morajo odpraviti upoštevanja ozkih interesov in kratkoročnih rezultatov ter si za svoja de-
56 / 57
janja jasno postaviti odgovornost. Zelene politike in zeleno gospodarstvo se lahko oblikujejo le v tesnem sodelovanju s podjetji, sindikati, univerzami, nevladnimi organizacijami in organizacijami potrošnikov. Za ozelenitev gospodarstva torej potrebujemo tudi ozelenitev politike. Prihodnost Evrope je zato odvisna tudi od tega, kdaj bomo začeli resnično gospodariti ekološko trajnostno, ekonomsko učinkovito in s socialnega vidika pošteno. Znanje za to imamo in vemo, da boljše izvajanje in nadaljnja krepitev varstva okolja prinašata številne koristi. Skrbno upravljanje naravnega kapitala in ekosistemskih storitev bo povečalo našo odpornost in prožnost in to je za negotovo prihodnost najboljša popotnica. Če si resnično želimo doseči pozitivne okoljske rezultate in koristi za širše gospodarstvo, pa bo nujno tudi povezano delovanje, ki bo presegalo meje sektorskih politik. Najtežje breme spoznanja pada na našo generacijo, čeprav jih je pred nami živelo kakih štiri tisoč. Zadnjih petsto generacij je z razvojem kmetijstva in urbanizacije začelo postopoma vplivati na planet, zadnjih osem pa je ustvarilo antropocen s pomočjo antibiotikov, mineralnih gnojil, motorja z notranjim izgorevanjem, rabo fosilnih goriv, s sproženo globalizacijo gospodarstva in zagrizenim potrošništvom. Časa za odločitev za drugačen razvoj zmanjkuje, zato je naša generacija tista, ki mora odgovorno odločati o prihodnosti. Ta generacija bo začrtala, ali bo prihodnost Evrope res trajnostni razvoj ali le še razvoj za preživetje.