__MAIN_TEXT__

Page 30

>> BRANKO SO BAN

besede. »Ljudje so se preprosto naveličali tega, kako se politične elite gredo evropsko integracijo. Ta pomenljivi ne na referendumih je zato hkrati glas protesta zoper odtujevanje evropske politike, zoper dejstvo, da jih politiki vse manj pogosto sprašujejo za mnenje o usodnih problemih. Čas je, da se politiki s svojih slonokoščenih stolpov čim prej spustijo na realna tla,« denimo opozarja švicarski politolog Andreas Gross, eden največjih poznavalcev neposredne demokracije v Evropi. Jacques Delors je že davnega leta 1992 v Maastrichtu opozoril, da mora Evropska unija povezovati ne le države, ampak tudi ljudi. Toda njegova svarila so naletela na gluha ušesa. Še več. Nekdanji italijanski premier Giuliano Amato je Evropo, ki v svoji zmedi ne ve, kam gre, pred časom zlobno razglasil za nekakšen neznani leteči predmet. »Danes imamo elito, ki meni, da je politika preveč pomembna, da bi jo delili z ljudmi, svojimi volivci. To je arogantni elitizem najhujše vrste,« svari Andreas Gross. Že Robert Schuman in Jean Monnet, očeta današnje Evropske unije, sta bila politična elitista par excellence. To še posebej velja za Monneta, ki ni dal veliko na javno mnenje in na referendume. Njegovo razumevanje politike je bilo strogo pragmatično. Vse odločitve mora sprejemati, kot je pogosto ponavljal, izključno politična elita. Brez vmešavanja parlamentov in javnosti. Tudi zato je bila pogodba o ustanovitvi Skupnosti za jeklo in

premog, predhodnice današnje Unije, vladna in ne parlamentarna, tehnokratska in intervencionistična, elitistična in ne ljudska, ekonomska in ne politična. In takšna, elitistična, Evropa žal tudi ostaja. To so na lastni koži še zlasti boleče občutile nove članice Evropske unije. Timothy Garton Ash, profesor evropskih študij na univerzi v Oxfordu, v svoji mojstrovini z naslovom Free World denimo slikovito opisuje izkušnje z nekdanjih poti med Zahodom in Vzhodom. Za časa hladne vojne je bila naša celina, kot pravi, v resnici razdeljena na dve polovici: na Zahod, ki je imel Evropo, in na Vzhod, ki je verjel vanjo. Zato ni nič nenavadnega, da je zdaj že pokojni Jiří Dienstbier, nekdanji češki disident in kasneje zunanji minister svoje države, še pred padcem berlinskega zidu napisal knjigo z naslovom Sanje o Evropi. Toda po vstopu v Evropsko unijo je sledilo bridko razočaranje. Nove članice z one strani nekdanje železne zavese so pričakovale, da jih bodo tam čez, v svobodi in demokraciji, sprejeli medse kot ljubljene in dolgo pogrešane člane velike evropske družine. Vendar je bil to kajpak zgolj privid. Bruselj je prišlekom dal brž vedeti, da so v bistvu zgolj sitneži iz province, ki morajo biti hvaležni, da so sploh smeli vstopiti v ta ekskluzivni evropski klub. In sledila je nova Dienstbierjeva knjiga. Z naslovom Od sanj do realnosti. Po zgledu Orwellove Živalske farme, kjer bi užaljenim novincem zagotovo brž dali vedeti: »Vsi Evropejci so enaki, toda nekateri so seveda bolj enaki od drugih!« S to tezo se strinja tudi francoski filozof Étienne Balibar, ki pravi, da je vse hujša neenakost v resnici eden glavnih vzrokov za zdajšnjo krizo Evrope. Predvsem socialna neenakost, ki tolče po vseh članicah, tudi po Nemčiji. Še najbolj pa seveda po sredozemskih državah, zlasti Grčiji, kjer je brutalnost

Profile for PNV GROUP

Europus Mutandis - Dinozaver ali gazela?  

Razmišljanja slovenskih avtoric in avtorjev vseh generacij o prihodnosti Evrope.

Europus Mutandis - Dinozaver ali gazela?  

Razmišljanja slovenskih avtoric in avtorjev vseh generacij o prihodnosti Evrope.

Profile for pnvgroup
Advertisement