>> PET ER TOŠ
dela, Svetovna trgovinska organizacija in druge, zaradi lobističnega vpliva nosilcev kapitala opuščajo svojo tradicionalno vlogo zaščitnika kapitalističnih korporativnih odnosov, nasprotovanje neprimerni cenenosti blaga in storitev zaradi prenizkega vrednotenja in nezaščitenosti delovne sile. Dopuščajo tudi popolno svobodo bančnemu kapitalu, da se odtujuje svoji funkciji in vse bolj vstopa v upravljanje gospodarstev s ciljem prisvajanja presežne vrednosti. Vsi našteti in drugi problemi niso rešeni, kar ima za posledico verjetnost za nov in še težji krizni pok v svetu. Vsi smo soodgovorni za njegovo razreševanje. Plovba s tokom nas ne bo privedla do rešitve. Pri tem ni pomembno, kako velika je država, pomembna je dognanost in sprejemljivost njenih pobud. Sistemski vzroki krize v svetu so v EU najbolj izraziti. V zadnjem desetletju evropske države niso uspele potrditi svoje ino-
vativnosti, ki je v zgodovini svet vodila v stalen napredek. Tudi vrednote in načela, zapisane v Lizbonski pogodbi, so v njenih dejanskih odnosi pozabljeni. V tej pogodbi lahko preberemo, da »Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in človekovih pravic … (1. člen). »Cilj unije je krepitev miru, njenih vrednot in blaginje njenih narodov … Bori se proti socialni izključenosti in diskriminaciji ter spodbuja socialno pravičnost … spodbuja ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo ter solidarnost med državami članicami …« (2. člen). Nikakršna analiza ni potrebna za ugotovitev, da današnji odnosi v EU ne temeljijo na teh izhodiščih. Enoten in vse večji trg EU je omogočal bogatenje razvitejših gospodarstev na račun manj razvitih. Velike razlike v razvitosti so ta neskladja le še povečevale. Smo v stanju, ko razvita gospodarstva, še zlasti v evro skupini, pokrivajo svoje napake v kreditni politiki do nekaterih držav manj razvitega juga s solidarnostnim pokrivanjem vseh članic. Pripravljenost za poglobljeno povezanost, za poenotenje fiskalnega sistema s ciljem trdnosti skupne valute in postopnega zmanjševanja materialnih in socialnih razlik v položaju prebivalstva je soočena z vse bolj izrazitim nacionalnim egoizmom pod preobleko varovanja državne suverenosti. Predlogi za hitrejše reševanje krize v nekaterih članicah so soočeni z varovanjem dosedanjih (tudi neupravičenih) pridobitev skupnega trga. Namesto njih se državam v krizi ponujajo zgolj rešitve varčevanja, ki so le delno prava pot za ponovno stabilnost. Zdravila »trojke« imajo praviloma negativne učinke. Vse našteto in drugo poglablja krizo EU.