G E N E RAC I J A Z
136 / 137
ANG ELA MIL HARČIČ HLAD N I K, ROJ E N A 1 998 , D IJ A K IN J A 1 . L E TN I KA N A G I M N AZ I J I L E D I N A , S VETOVNA PO POTNICA , ST RA ST N A B RA L KA IN PISAT E L J ICA . Š E P R E D E N J E Z N A LA G OVO RI TI , J E NABRALA VEČ L ETA L SK IH MIL J KOT O B A STA RŠA D O S VOJ E G A TR I D E S E TE G A L E TA . ČEZ DAN JE VČASIH UTR UJ E N A , K E R D O DVE H PO N OČ I B E RE , A KL J U B TE M U V E D N O N A J D E ENERG IJO, DA OBIŠČE G L E DA L IŠČ E IN SE SPRE HA J A S PSO M.
se je po izbruhu ekonomske krize veliko Poljakov odselilo nazaj domov. Zdi se mi, da svobodno prehajanje meja lahko prinese boljše življenje veliko ljudem.
To vprašanje priseljevanja in odseljevanja se mi zdi zelo zanimivo. Morda zato, ker je begajoče. Pred dvema letoma sem potovala na Irsko, ki je bila še pred dvajsetimi leti za nas tuja in skoraj eksotična dežela. Ko pa sem prišla tja, sem ugotovila, da uporabljajo isti denar kot mi, da so v trgovinah podobni izdelki kot doma in da se tudi navade ne razlikujejo tako zelo. Počutila sem se samozavestno, ker nisem imela občutka, da bi bila čista tujka. Opazila sem, da je v Dublinu veliko napisov v poljščini in da v trgovinah prodajajo presenetljivo veliko izdelkov, ki prihajajo s Poljske. Vprašala sem, zakaj je tako? Povedali so mi, da so Poljaki po vstopu Poljske v EU množično prišli na Irsko iskat delo. S tem sta bila rešena dva problema. Na Poljskem se je zmanjšala nezaposlenost, na Irskem pa so dobili delavce, ki so opravljali prepotrebna dela. Res pa je, da
Moja družina izhaja z Goriške ob meji z Italijo. Gorica v Italiji in Nova Gorica v Sloveniji sta bili eno mesto, ločeno z državno mejo. Pogosti so bili primeri, da je en del iste družine živel v Italiji, drugi del pa v Sloveniji. Če so se hoteli srečati, so morali iti na mejni prehod, dvakrat pokazati dokumente policistom in carinikom, ki pa so pogosto zavlačevali in sitnarili. Stiki so bili zaradi tega oteženi in pogosto tudi neprijetni. Padec meje je vse te težave odpravil. Ljudje z obeh strani meje se sedaj veliko bolje poznajo, sodelujejo in trgujejo. Tako denimo moja znanka živi v Novi Gorici, osnovno šolo pa je opravila v slovenski šoli v Gorici, kjer je bila večina sošolcev Slovencev, vendar so bili med njimi tudi Italijani. Brez EU bi to bilo zelo težko, morda pa tudi nemogoče. Vem, da življenje v EU ni takšna pravljica, kot so si ljudje predstavljali leta 2004, ko je Slovenija vstopila v EU. Vendar se mi zdi, da 28 držav, ki sedaj sestavljajo EU, ponuja veliko možnosti za radovednega človeka, ki se ne boji izzivov. Hkrati pa se zelo dobro zavedam, da EU ponuja samo možnosti za boljše življenje. Uspeh je odvisen od tega, kako jih izkoristimo. Splača se biti izobražen, razgledan, zelo dobro informiran, pogumen in vztrajen. Možnosti lahko tako postanejo resničnost.