Občutek za sočloveka NINA MAROK
Če bi mi nekdo pred le petimi leti dejal, da bom danes živela v Bosni in Hercegovini, bi se verjetno od srca nasmejala in si mislila, da me sogovornik niti malo ne pozna. A glej ga zlomka – minilo je malo več kot dve leti, odkar sem se priselila v Sarajevo, in vse kaže, da bom tu tudi ostala še vsaj dve leti. Tako kot bi tedaj popolnoma zgrešila v napovedovanju prihodnosti zase, si sploh ne upam predstavljati, kaj se bo do leta 2030 dogajalo z Evropo. Evropska unija bo najverjetneje še bolj razširila svoje meje, morda celo preko kontinentalnih meja. Zato pridružitve Bosne in Hercegovine nikakor ne gre izključiti. V Sarajevo, glavno mesto BiH, sem se priselila leta 2011, v okviru študijske izmenjave med Fakulteto za družbene vede in International University of Sarajevo. Ob tej priložnosti sem Sarajevo obiskala prvič, mesta nisem poznala in niti sanjalo se mi ni, kaj me čaka. Po dobrih dveh tednih bivanja v popolnoma novem okolju, kjer nisem poznala nikogar, pa me je, kljub začetnemu občutku osamljenosti in domotožja, mesto enostavno ‘’vsesalo’’ vase. Sobivanje več
kultur, ki so si v določenih pogledih tako blizu, a spet kdaj ideološko tako daleč, je vidno na vsakem koraku, in odprtost in dobrosrčnost prebivalcev, ki še pred dvajsetimi leti niso mogli prečkati ceste, ne da bi ob tem tvegali življenje, ne pozna meja. Kot študentko kulturologije me je mesto enostavno očaralo in še danes se vsak dan učim o njem in od njega. Po eni strani tako nedolžno, a po drugi - kot mnogokrat slišim, “ništa u toj državi ne valja” (nič ne gre, kot bi moralo iti, op.a.). A četudi “ništa ne valja”, te vsaka ženička naslavlja z besedami “sine”in “dušo moja” in mladi, ki se prav tako zavedajo, da “ništa ne valja”, trdijo, da bi sicer z veseljem izkusili življenje v drugih državah, a bi se vrnili v svoje Sarajevo. Življenjski standard je precej nižji kot v Sloveniji, državne službe zaradi kompleksne politične ureditve in premnogih lukenj v zakonih ne opravljajo svojega dela tako, kot bi morale, in veliko bo še treba narediti, da se zadeve povsem umirijo in začno normalno funkcionirati. Zaradi boleče zgodovine, pa ne le vojne ob razpadu Jugoslavije, temveč tudi predhodnih vojn, ki so se na tem geografskem prostoru kot