Page 114

Kolektivna vizija! IVA NA SI MON I T I

Vprašanje o tem, kakšno Evropo si želim v letu 2030 in kaj od nje pričakujem, je eno najtežjih vprašanj, ki pa mi je - kot študentki evropskih študij - zelo pogosto zastavljeno. Vsi mislimo ali si vsaj po tihem želimo, da bo življenje lažje. Do sedaj smo Evropo idealizirali, dobili pa smo tudi še kaj drugega od tega, kar smo pričakovali. Torej moramo idealizirati prihodnost. Kako razmišljati o Evropi in kaj, če sploh, zanjo narediti? Gre za motivacijo mladih, da svojo idealno Evropo začnejo ustvarjati, ker sama od sebe ne bo prišla, ali pa demotivacijo v smislu »EU brez prihodnosti«. Kdor slednje pove na glas, hitro izpade evroskeptičen pesimist. Prav tako kot v prvem primeru izpade naiven. Kot opažam med vrstniki, ki niso iz kroga mojih kolegov s fakultete, jih razmeroma malo razmišlja o »skupni evropski prihodnosti«, torej o prihodnosti, ki se nas vseh tiče kot skupnosti. Poglejmo ta paradoks. Veliko mladih si ne želi ostati v Sloveniji in svojo prihodnost vidijo drugje, večinoma v zahodnoevropskih državah, kjer si predstavljajo, da je za njih neskončno možnosti,

saj je ena izmed prednosti evropske integracije dejstvo, da imamo na voljo „igrišče“ izven meja svoje države. Vsi z velikim upanjem govorijo o tem, kako komaj čakajo, da začnejo svoje življenje v Nemčiji, Veliki Britaniji, Franciji itd ... Včasih se zdi, kot da govorijo o popolnoma drugem svetu, ki ga nikoli ne bomo poznali, kaj šele, da bi bili del tega sveta. Gre torej za predstavo in dojemanje, da Slovenija še ni del tiste Evrope, v kateri bi si mladi želeli ostati ali vanjo „pobegniti“, in da sami niso del skupnosti. Na nek način me to razjezi, ker sama še vedno mislim, da za ustvarjanje prihodnosti preprosto mora obstajati kolektivna vizija, in da je to, da mladi vidijo „evropsko“ prihodnost brez Slovenije in brez neke pripadnosti, slab znak. Težko rečem, da je glede napovedovanja skupne prihodnosti med generacijami velika razlika, vsaj pri tistih, ki se s tem vprašanjem ukvarjamo. Pogosto se vse zreducira na dve skrajnosti: ali smo pretirano pesimistični ali pa si ustvarjamo sanjsko podobo Evrope, kjer bomo vsi imeli evropske plače in si brez težav ustvarili življenje kjerkoli v Evropi. Saj to nam je bilo vendar obljubljeno, kajne? Sicer sem bila še gimnazijka, ko je Slovenija vstopila v Evropsko unijo. Spomnim se, da je vsepovsod vladala evforija, starši pa so nam govorili „končno smo v Evropi“. To veselje pa ni trajalo dolgo, saj smo hitro ugotovili, da naše vsakodnevno življenje pravzaprav ni nič drugačno ali bolj enostavno. Zato se bojim, da lahko enako mišljenje preslikamo na leto 2030. To je seveda napačen pristop, saj spet pričakujemo, da nam bo nekaj dano. A ker ne bo prišlo samo od sebe, bomo zopet razočarani in znova bomo morali najti krivca, zakaj ni vse tako, kot smo si predstavljali. A če si pošteno prisluhnemo in bolje razmislimo, vemo, da nam v bistvu nihče ni obljubljal nemogočega in tudi sedaj nihče ne obljublja – še

Profile for PNV GROUP

Europus Mutandis - Dinozaver ali gazela?  

Razmišljanja slovenskih avtoric in avtorjev vseh generacij o prihodnosti Evrope.

Europus Mutandis - Dinozaver ali gazela?  

Razmišljanja slovenskih avtoric in avtorjev vseh generacij o prihodnosti Evrope.

Profile for pnvgroup
Advertisement