>> ŽI GA VAVPOTIČ
ma, da se odločiš, da bo kontinent mladim prijazen. Zgodovina je večkrat pokazala, da so ravno mladi temeljni akterji sprememb. To pomeni, da bi mladi zahtevali, da so politiki kakovostni, profesionalni, zazrti v prihodnost. Potem je treba biti odločen, da ceniš predvsem strokovnost in ne politično izkaznico, da iskreno verjameš v mlade in da si okoli sebe želiš razmišljujoče ljudi. Je Evropa tega sposobna? Kakšno Evropo si želim? Kot mlad človek, ki z dejanji dokazujem, da verjamem v medgeneracijsko sodelovanje, si želim ... Želim si, da bi bila Evropa zmes priložnosti in možnosti, varnosti in udobja, kakovosti življenja in pravih energij. Želim si, da bi bila Evropa kontinent sodelovanja. Spoštovanja, razumevanja. Želim si, da bi govorili o povezani Evropi, ki jo povezujejo iskreni ljudje in pozitivne zgodbe. Rad bi živel v Evropi, kjer mladim ni vseeno za starejše in kjer starejši verjamejo v mlade. Veste, v kakšni Evropi bi rad živel? V Evropi ljubezni. Kot je rekel naš poet Tone Pavček: »Treba je mnogo preprostih besed, kakor kruh, ljubezen, dobrota, da ne bi slepi v temi na križpotjih zašli s pravega pota.« In ponosen sem, da prihajam iz Slovenije. Ta lahko Evropi veliko ponudi. Bistvo je očem nevidno, je rekel že Mali princ. Slovenija ljubezen nosi globoko v sebi, v mednarodni obliki besede love. Naša Slovenija, da, ta naša država, ponuja priložnost vsem nam.
Vsem ljudem. Kajti tudi beseda človek, beseda, ki označuje tebe, mene in vse nas, nosi v sebi besedo love. Človek in Slovenija. Vem, potrebujemo čas. Narave ne moremo prehiteti. Ne verjamete? Dobro poglejte besedo evolucija. Kaj skriva v sebi? Besedo love. Če preberemo prve štiri črke nazaj. Ta modrost narave je imenitna. Seveda potrebuje mladost zato modrost. In razumeti je treba, da se stvari ne zgodijo čez noč. Do leta 2030 je še daleč in pred nami je mnogo priložnosti. Veseliti se jih moramo z mladostjo. In seveda jih moramo razumeti z modrostjo. In v vse to verjeti. Verjeti v pot ljubezni, medgeneracijskega sodelovanja, povezovanja. Vztrajno in iskreno. Kot pravi Pavček: »Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. Spomladi do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne police, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do prave resnice, a v sebi – do rdečice čez eno in drugo lice. A če ne prideš ne prvič ne drugič do krova in pravega kova, poskusi vnovič in zopet in znova.«