__MAIN_TEXT__

Page 1

Branko Vreš  Darinka Gilčvert Berdnik  Andrej Seliškar

Rastlinstvo življenjskih okolij v Sloveniji

Z n AVo D i l i Z A P r i P r AVo H e r BA r i jA 1


RASTLINSTVO ŽIVLJENJSKIH OKOLIJ V SLOVENIJI z navodili za pripravo herbarija Avtorji Branko Vreš, Darinka Gilčvert Berdnik, Andrej Seliškar Strokovni pregled dr. Igor Dakskobler Jezikovni pregled Jelka J. Makoter IIlustracije povzete po avtorjih in virih, navedenih v podrobnem seznamu na koncu knjige; izbrane vrste Ksenija Konvalinka Fotografiji na naslovnici cvet lepljivega lanu (Linum viscosum) (avtor Branko Vreš) in gojeni travnik (avtor Andrej Seliškar) Fotografije Andrej Seliškar, Branko Vreš, Darinka Gilčvert Berdnik, Amadej Trnkoczy, Tatjana Čelik, Franc Cimerman, Igor Dakskobler Uredila Tamara Mušinović Zadravec Oblikovanje, obdelava slikovnega gradiva in prelom Ksenija Konvalinka Izdala in založila PIPINOVA KNJIGA, Mina Mušinović, s. p. Za založbo Mina Mušinović Prva izdaja, prvi natis Naklada 1000 Tisk: Littera picta d. o. o. © PIPINOVA KNJIGA, Mina Mušinović, s. p., 2014. Vse pravice pridržane. Brez pisnega dovoljenja založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, dajanje na voljo javnosti (internet), predelava ali vsaka druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki. Odstranitev tega podatka je kazniva.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 581.9(497.4) 58.082 VREŠ, Branko Rastlinstvo življenjskih okolij v Sloveniji : z navodili pa pripravo herbarija / [avtorji Branko Vreš, Darinka Gilčvert Berdnik, Andrej Seliškar ; fotografije Andrej Seliškar, Branko Vreš ... et al.]. - 1. izd., 1. natis. - Podsmreka : Pipinova knjiga, 2014 ISBN 978-961-93354-4-4 1. Gl. stv. nasl. 2. Gilčvert-Berdnik, Darinka 3. Seliškar, Andrej 273037312


Rastlinstvo 탑ivljenjskih okolij v Sloveniji

z navodili za pripravo herbarija


8


Gozdovi 9


Pokljuka. Združba navadne smreke in šotnih mahov (Sphagno-Piceetum) se pojavlja na Pokljuki, Jelovici in Pohorju na nadmorskih višinah med 1200 m in 1300 m. Uspeva na šotnih tleh ob robovih visokih barij. Smreka raste počasi in ne dosega velikih višin.

Klek. Združba macesna in slečnika (Rhodothamno-Laricetum) sega do gozdne meje na nadmorski višini med 1600 in 1800 m na strmih pobočjih s karbonatno geološko podlago v Julijskih in Savinjskih Alpah ter v Karavankah. V svetlih sestojih grmovna in zeliščna plast popolnoma zastirata tla.

12


Zasavje. Sestoji bukve in črnega gabra (Ostryo–Fagetum) so pogosti na prisojnih pobočjih s karbonatno geološko podlago. Bukvi so primešane toploljubne drevesne vrste, mali jesen, črni gaber, mokovec, bogati sta grmovna in zeliščna plast.

Kras. Združba puhastega hrasta in podraščca (Aristolochio-Quercetum pubescentis) je razširjena v submediteranskem območju na apnenčasti podlagi na strmih pobočjih. Zraste kot nizek gozd ali grmišče, zeliščna plast je bogata.

13


NAVADNI MACESEN

TISA

Do 35 m visoko drevo s sivordečkasto skorjo, sredica debla je rdečkastorjava. Iglice so mehke, na kratkih poganjkih in v šopih po 15–30, jeseni porumenijo in odpadejo. Ženski cvetovi so rdeči, storži pa majhni, sivorjavi, jajčasti do kroglasti. Raste v gorskih gozdovih na svetlih rastiščih, v sredogorju je subspontan ali sajen.

Raste kot drevo ali kot grm; nima smole. Mlado lubje je rjavkastordeče, staro pa sivorjavo in odpada v luskah. Listi so igličasti, vednozeleni, razvrščeni v eni ravnini, zgoraj temnozeleni, spodaj svetlejši. Cvetovi so dvodomni, posamezni v zalistju. Seme je obdano z mesnatim rdečim ovojem. Rastlina je strupena, razen rdečega sočnega ovoja semena. Raste v bukovih gozdovih na apnenčastih tleh in v skalovju.

Larix decidua Mill. (družina: borovke – Pinaceae)

20

Taxus baccata L. (družina: tisovke – Taxaceae)

Y

STRUPENA, ZAVAROVANA


NAVADNI KOPITNIK

ČRNI TELOH

Zelnata trajnica s plazečo se razraslo koreniko, visoka do 10 cm. Na kratkem steblu so majhni luskasti listi in zeleni listi, ki so ledvičasti, usnjati, na zgornji strani bleščeči, konica je zaokrožena. Cvetovi so posamični, zvezdasto zvonasti, rjavordeči, kratkopecljati, zaradi česar so tik nad tlemi. Oprašujejo ga mravlje. Raste v vlažnih gozdovih in med grmovjem.

Trajnica s črno koreniko, visoka do 30 cm. Steblo je enostavno, enocvetno. Vsi listi so pritlični, vednozeleni, usnjati, deljeni v 7–9 krp, te so nazobčane le pri vrhu. Cvetno odevalo je belo, po cvetenju pogosto rdečkasto ali zelenkasto. Medovniki so rumenkasti ali zelenkasti. Raste v svetlih gozdovih, na grmovnatih pobočjih in kamnitih traviščih.

Y

Y

Asarum europaeum L. (družina: podraščevke – Aristolochiaceae)

STRUPENA

Helleborus niger L. (družina: zlatičevke – Ranunculaceae)

STRUPENA, ZAVAROVANA

21


80


Grmišča 81


Grmišče je vegetacija, v kateri prevladujejo grmovne vrste, ki skupaj z drugimi pritalnimi rastlinami in živalmi ter pod vplivom okoljskih dejavnikov ustvarjajo dolgotrajen ali trajen ekosistem. Grmi so lesnate rastline, imajo več stebel, razraščajo se že pri dnu in zrastejo do 6 m visoko. V Sloveniji je znanih približno 230 avtohtonih vrst grmov in polgrmov (Brus, 2008). Grmišča so v zmernem podnebnem pasu po naravi trajna v izjemnih rastiščnih razmerah, npr. nad gozdno mejo (ruševje, zeleno jelševje) ali v niže ležečih delih na prisojnih, skalnatih, strmih grebenih (sestoji z malim jesenom) in na prodiščih ob rekah (sestoji z rdečo vrbo). Sicer so večinoma drugotna tvorba, nastala po gozdnih požarih ali na posekanih gozdnih površinah, lahko pa so tudi ena izmed faz zaraščanja opuščenih travišč in drugih opuščenih kmetijskih površin. Drugotna grmišča so ob ponavljajočih se motnjah dolgotrajna, če teh ni, pa se postopoma spet zarastejo v gozd. Grmišča lahko razvrščamo na različne načine, npr. po območjih pojavljanja, nadmorski višini, vlažnosti rastišč, po prevladujočih grmovnih vrstah, habitatnih tipih in rastlinskih združbah. Ker so grmišča svetlejša od gozdov in se pogosto pojavljajo na gozdnih robovih ali kot otoki na negozdnih površinah, so v njihovi podrasti, poleg nekaterih značilno gozdnih vrst, tudi predstavniki okoliške vegetacije, npr. travišč in močvirij.

Dleskovška planota. Združba rušja in slečnika (Rhodothamno-Pinetum mugo) uspeva nad gozdno mejo.

82

Ljubljansko barje. Grmišče s črnim trnom (Prunus spinosa) raste v nižini na globokih, svežih tleh.


Ljubljansko barje. Grmišče s pepelnatosivo vrbo (Salix cinerea) je značilno za močvirna ali zelo vlažna tla, primešana je navadna krhlika (Frangula alnus).

Komen. Grmišča zelene jelše (Alnus viridis) so predvsem v Alpah v zgornjesredogorskem in podvisokogorskem pasu.

83


NAVADNI BRIN

KIMASTA LEPNICA

Grm s sivkasto rjavim, luskastim lubjem. Iglice imajo belo vzdolžno progo in so na vejicah po tri nameščene v vretencih. Je dvodomna rastlina. Na ženskih rastlinah se razvijejo kroglasti plodovi, storžki, ki dozorevajo tri leta (brinove jagode) in so ob zrelosti modre barve. Raste v svetlih suhih gozdovih in na zaraščajočih se pašnikih.

Trajnica, visoka 30–50 cm. Steblo je zgoraj lepljivo, stebelni listi so nasprotni, pritlični so v rozeti, nikoli modrikasti. Kimasti cvetovi so umazanobeli do rdečkasti, venčni listi so globoko dvokrpi, peclji venčnih listov so pogosto zavihani nazaj, v goltu je dvozobi privenček, čaša je dolga, kijasta, pri dnu prisekana, ni napihnjena in mrežasto žilnata. Vrhnji del plodu sega iz čaše. Raste na gozdnih robovih, cestnih brežinah, travnikih in med grmovjem.

Juniperus communis L. (družina: cipresovke – Cupressaceae)

84

Silene nutans L. (družina: klinčnice – Caryophyllaceae)


POKALICA

NAVADNA LESKA

Trajnica, visoka 15–50 cm. Listi so nasprotni, jajčasto suličasti, goli, modrozeleni. Malocvetno socvetje je kobulasto, cvetovi so beli, čaša je opazno napihnjena, mrežasto žilnata, venčni listi so globoko dvokrpi. Raste na travnikih in med grmovjem.

Grm ali manjše enodomno drevo, visoko do 7 m. Listi so podolgovato srčasti, spiralasto razvrščeni, dvakrat nazobčani. Moški cvetovi so združeni v viseče in zlatorumene mačice, ženski cvetovi so rdeči, pokončni, na kratkem poganjku jih je od enega do pet. Plod je orešek – lešnik s trdo rjavo lupino, do polovice obdan z neenakomerno nazobčanim skledičastim ovojem iz krovnih listov. Raste v svetlih listnatih gozdovih in grmiščih.

Silene vulgaris (Moench) Garcke (družina: klinčnice – Caryophyllaceae)

Corylus avellana L. (družina: leskovke – Corylaceae)

85


Vlažni travniki

Vlažni travniki so v preteklosti nastajali večinoma drugotno ob tem, ko je človek krčil gozdove in povečeval površine za pridobivanje krme za živino. Pogosti so na ravnicah in na dnu dolin, kjer je nivo talne vode visok, razprostirajo se v bližini vodotokov, kjer so občasne poplave, in jezer na slabo propustnih, nekoliko glinenih tleh ali tudi na zmerno nagnjenih povirnih pobočjih od nižine do podvisokogorskega pasu. Poglavitni okoljski dejavnik, ki vlažne travnike razlikuje od drugih zvrsti travnikov, je velika vlažnost tal, v razponu od občasno vlažnih ali poplavljenih do ves čas mokrotnih z zastajajočo vodo na površini ali visoko talno vodo. V to skupino uvrščamo travnike, na katerih prevladujejo zmerno do izrazito vlagoljubne vrste, predvsem trave, šaši, tudi ločki in zelnate rastline. Pri številnih so se razvile posebne prilagoditve. V nadzemnih delih imajo zračno tkivo – aerenhim, iz katerega se po medceličnih prostorih kisik, ki ga v vlažnih tleh primanjkuje, prevaja do korenin. Vlažna tla so večinoma slabo založena s hranili, fosforjem, z dušikom in s kalijem. Za učinkovitejše vsrkavanje hranil imajo rastline zelo razvejane korenine ali močne korenike ter čebulice in gomolje, v katerih kopičijo rezervno hrano za obdobje intenzivne rasti. Vlažne travnike uvrščamo v nekaj skupin rastlinskih združb. Na negnojenih, spremenljivo vlažnih, predvsem poleti bolj suhih tleh so značilni travniki s prevladujočo modro stožko (Molinia caerulea); na njih lokalno rastejo tudi zavarovane vrste: poletni veliki zvonček (Leucojum aestivum), močvirski svišč (Gentiana pneumonanthe), travniška morska čebulica (Chouardia litardierei), ilirski meček (Gladiolus illyricus) in navadna logarica (Fritillaria meleagris). Rodovitnejša vlažna tla poraščajo združbe iz skupine, za katero je značilna navadna kalužnica (Caltha palustris), pogostejši so še mehki osat (Cirsium oleraceum), gozdni sitec (Scirpus sylvaticus) in prstasta majska kukavica (Dactylorhiza majalis). Na nekaterih poplavnih ravnicah so travniki, ki pripadajo skupini s prevladujočimi vrstami: rušnato masnico (Deschampsia caespitosa), robatim lukom (Allium angulosum) in navadnim objedom (Succisella inflexa). Rastlinstvo vlažnih travnikov je raznovrstno, na njih uspeva tudi nekaj zavarovanih, ogroženih in redkih vrst. Ohraniti jih je moč le s tradicionalnim načinom gospodarjenja, to pa pomeni le eno ali dve košnji na leto in nič gnojenja. Ker krmna kakovost sena ni velika, košnjo marsikje opuščajo. Zaraščanje z lesnatimi vrstami pa pomeni popolno izginjanje vlažnih travišč. Podobno negativen je tudi vpliv osuševanja.

102


Planinsko polje. Modro stožkovje (SelinoMolinietum caeruleae). Cveti močvirska kukavica (Orchis palustris).

Planinsko polje. Travnik velikega trpotca in rušnate masnice (Deschampsio-Plantaginetum altissimae); uspeva na občasno poplavljenih območjih, na hranljivih tleh. Cveti ilirski meček (Gladiolus illyricus).

103


VLAŽNI TRAVNIKI

TRAVNIŠKA PENUŠA

112

NAVADNA PIJAVČNICA

Cardamine pratensis L. (družina: križnice – Brassicaceae)

Lysimachia vulgaris L. (družina: jegličevke – Primulaceae)

Trajnica, visoka do 40 cm, nerazrasla. Steblo je okroglo in votlo. Listi so lihopernati, pritlični imajo končni listič večji od drugih, lističi stebelnih listov so črtalasti. Cvetovi so 4-števni, čašni listi so dolgi 3–5 mm, venčni 8–14 mm, so beli ali rožnati, prašnice so rumene. Raste na vlažnih travnikih, ob potokih in na robu gozdov.

Trajnica, visoka do 150 cm, z dolgimi podzemnimi pritlikami. Steblo je pokončno, okroglo, s štrlečimi dlakami. Listi so po 3 v vretencih, pecljati ali sedeči in na spodnji strani gosto porasli z dlačicami, jajčasto suličasti in žlezasto pikasti. Socvetje je piramidasto, grozdasto, na koncu glavnega in stranskih poganjkov. Venčni listi so zlatorumeni, po robu goli, čašni listi imajo rdečo obrobo. Raste na vlažnih travnikih, v močvirjih, jarkih in gozdovih.


VLAŽNI TRAVNIKI

ZDRAVILNA ŠPAJKA (baldrijan)

Valeriana officinalis L. (družina: špajkovke – Valerianaceae)

Trajnica, visoka 50–150 cm, brez podzemnih živic. Vsi listi so lihopernato deljeni, nasprotni, z nazobčanimi ali celorobimi lističi. Gosto, latasto in kobulasto socvetje je na koncu stebel, venec je rožnat. Raste na vlažnih travnikih, v jarkih in na obrežjih voda.

DVODOMNA ŠPAJKA

Valeriana dioica L. (družina: špajkovke – Valerianaceae)

Trajnica s pritlikami, visoka 10–30 cm. Pritlični listi so jajčasti, s širokim dolgim pecljem, stebelni so lihopernati, s končnim rogljem večjim od stranskih. Socvetje je iz polkroglastih ali dežnikastih kobulastih latov. Rastlina je dvodomna, moški cvetovi so rožnati, dolgi 3 mm, ženski so beli, dolgi 1 mm. Raste na vlažnih travnikih, nabrežjih, v jarkih in močvirnih gozdovih.

113


Suhi travniki

Tipična rastišča suhih travnikov so plitva, s hranili slabše preskrbljena tla, tako na karbonatni kot nekarbonatni geološki podlagi, pogosto na prisojnih in razmeroma strmih pobočjih. Suhi travniki so izjemno biotsko pestri oziroma raznoliki. Kosijo jih navadno enkrat, redko dvakrat na leto, gnojijo zelo redko ali sploh ne. Gnojenje tudi ekonomsko ni upravičeno, ker je vezava dodanih hranil v plitvih tleh nepopolna. Na suhih travnikih travna ruša po navadi ni sklenjena, med rastlinami so gola tla, na katerih se uveljavijo enoletnice. Teh in gomoljastih rastlin – geofitov, predvsem kukavic (Orchis) in mačjih ušes (Ophrys), je več kot na vlažnih in gojenih travnikih. Rast na suhih travnikih je manj bujna, zaradi česar jih kosijo le enkrat ali dvakrat na leto. Količinsko majhni donosi, težavna obdelava na strminah in oddaljenost od naselij so vzroki za opuščanje uporabe in marsikje tudi za zaraščanje suhih travnikov. S tem pa ne izgubljamo le velike biotske raznovrstnosti rastlinskih vrst, pač pa tudi številnih živalskih skupin. Na suhih travnikih je število vrst veliko, v času cvetenja so tudi izjemno pisani. Glede na okoljske dejavnike in območja uspevanja uvrščamo suhe travnike v različne združbe. Med travami je skoraj na vseh travnikih prisoten pokončni stoklasec (Bromopsis erecta). Na srednje globokih do globokih tleh z bazično do rahlo kislo reakcijo na laporovcu ali peščenjaku so na južnih pobočjih osrednje, vzhodne in jugovzhodne Slovenije travniki pokončnega stoklasca in navadne turške detelje (Onobrychido viciifoliae–Brometum) z vrstami navadna turška detelja (Onobrychis viciifolia), čmrljeliko mačje uho (Ophrys holosericea), osjeliko mačje uho (Ophrys sphegodes), čebeljeliko mačje uho (Ophrys apifera), navadna kukavica (Orchis morio) in čeladasta kukavica (Orchis militaris). Na plitvejših tleh s kislo reakcijo na peščenjakih in produ, predvsem na Goričkem, uspeva združba navadnega svinjaka in brazdnatolistne bilnice (HypochoeridoFestucetum rupicolae). V njej uspevajo navadni svinjak (Hypochoeris radicata), deltasti nageljček (Dianthus deltoideus), srhki nageljček (D. armeria) in mnogocvetna zlatica (Ranunculus polyanthemus). Na karbonatni podlagi in plitvih tleh, večinoma so to rendzine, je v celinskem delu Slovenije razširjena združba pokončnega stoklasca in navadne oklasnice (BromoDanthonietum calycinae) z vrstami navadna oklasnica (Danthonia calycina), navadni oslad (Filipendula vulgaris) in navadna prevezanka (Chamaespartium sagittale). Za nekoliko globlja tla je značilna združba nizkega šaša in Hladnikovega grintavca (Scabioso hladnikianae-Caricetum humilis) z vrstami triroba košeničica (Genista januensis), sivi otavčič (Leontodon incanus), alpski šetrajnik (Acinos

124


alpinus) in Jacquinov jetičnik (Veronica jacquinii). V istrskih delih Primorske, Vipavske doline in Banjšic so na globljih tleh travniki dlakavega gadnjaka in navadne oklasnice (Danthonio-Scorzoneretum villosae), ki jih kosijo, na kamnitih tleh pašniki srhkega šaša in skalnega glavinca (Carici humilis-Centaureetum rupestris), na burji izpostavljenih pobočjih in grebenih pa pašniki tankolistne vilovine in svilnate košeničice (Genisto sericeae-Seslerietum juncifoliae) z vrstami ilirska perunika (Iris pallida subsp. illyrica), srčastolistna mračica (Globularia cordifolia) in travnolistni grintavec (Scabiosa graminifolia).

Bloška planota. Travnik pokončnega stoklasca in navadne oklasnice (Bromo-Danthonietum calycinae) uspeva na plitvih do srednje globokih tleh na karbonatni podlagi. Cvetijo navadna ivanjščica (Leucanthemum ircutianum), primožek (Buphthalmum salicifolium) in resasti škrobotec (Rhinanthus glacialis).

125


SUHI TRAVNIKI

JAJČASTI POPON (jajčasto sončece)

Helianthemum nummularium (L.) Mill. subsp. obscurum (Čelak.) Holub (= Helianthemum ovatum (Viv.) Dunal)

Polgrm, visok 5–50 cm. Steblo je pri dnu olesenelo, plazeče ali kipeče, v zgornjem delu dlakavo. Listi so nasprotni, jajčasti, dlakavi, usnjati, z zavihanim robom, spodaj sivovolnati, prilisti so suličasti. Cvetovi so rumeni, s premerom 2–3,5 cm, na čašnih listih so rdeče proge. Raste na suhih travnikih.

134

Navadni griNtavec

Scabiosa columbaria L. (družina: ščetičevke – Dipsacaceae)

Trajnica ali dvoletnica, visoka do 70 cm. Steblo je razraslo z več glavičastimi socvetji in rahlo poleglo dlakavo. Pritlični listi so enostavni, stebelni pernato deljeni in nasprotni. Cvetišče ima krovne luske, 5-števni venec je modrovijoličast, obrobni cvetovi so večji od notranjih, črnikaste čašne ščetine niso krilate, v prerezu so okrogle. Raste na suhih travnikih in na strmih kamnitih pobočjih.


SUHI TRAVNIKI

NAVADNA TAVŽENTROŽA

PRAVA LAKOTA

Dvoletnica, visoka 10–40 cm. Steblo je enostavno, v zgornjem delu razraslo. Spodnji listi so v rozeti, jajčasti, stebelni listi so podolgovato jajčasti do suličasti, nasprotni, petžilni. Cvetovi so v navideznih kobulih, venec je petšteven, rožnat, venčna cev je dolga 9–15 mm, venčne krpe so daljše od 5 mm. Raste na zmerno suhih travnikih in suhih gozdnih robovih.

Trajnica, visoka 20–70 cm, s plazečo koreniko. Steblo je štirirobo. Listi so igličasti, široki do 1 mm, enožilni, spodaj mehko dlakavi in razvrščeni v največ 12 vretencih. Cvetovi s štirimi venčnimi listi so rumeni, dišijo po medu; zgoščeni so v latastem socvetju, vejice so daljše od stebelnih členkov. Raste na suhih in vlažnih travnikih ter v svetlih gozdovih.

Centaurium erythraea Rafn (družina: sviščevke – Gentianaceae)

Galium verum L. (družina: broščevke – Rubiaceae).

135


Intenzivno gojeni travniki in pašniki

V nižinskih, gričevnatih in nižjih sredogorskih predelih Slovenije so gojeni travniki najpogostejša oblika travišč, nekoliko manj jih je na submediteranskem območju. Praviloma so na globljih, hranljivih tleh, ki so v obdobju vegetacije/rasti dobro preskrbljena z vodo. Poleg ustreznih tal sta za nastanek in vzdrževanje gojenih travnikov pomembna dejavnika redna, po navadi večkratna košnja in gnojenje. Dopolnilna hranila je moč dodajati s hlevskim gnojem, z gnojevko in umetnimi gnojili, na poplavnih območjih ob rekah pa zanje skrbita naravno nanašanje in odlaganje v vodi razpršenih mineralnih in organskih delcev. Zaradi vse večjega števila reguliranih strug vodotokov je naravno gnojenje s poplavami redko in površinsko omejeno. Med gojene travnike uvrščamo tudi tiste, ki jih občasno, najpogosteje po drugi košnji, uporabljajo kot pašnike. Obilno gnojenje, pogosta košnja (še posebej košnja za siliranje in baliranje) in dosejavanje z vrstno revnimi mešanicami travnih semen so velikokrat omejujoči dejavniki za pojavljanje številnih rastlinskih vrst. Na najintenzivneje gojenih travnikih prevladujejo trave in zelnate vrste, ki za rast potrebujejo več dušika, npr. regrat in za živino strupeni kodrastolistna in topolistna kislica. Zmerno gnojeni in največ trikrat na leto pokošeni gojeni travniki so rastlinsko bogati in v času cvetenja rastlin zelo barviti. Glede na različne rastiščne razmere razlikujemo več tipov gojenih travnikov, med seboj različnih po rastlinski sestavi. Za celotno skupino (red Arrhenatheretalia, zveza Arrhenatherion) so značilne vrste dvoletni dimek (Crepis biennis), navadna lakota (Galium mollugo), njivsko grabljišče (Knautia arvensis), mali škrobotec (Rhinanthus minor), veliki bedrenec (Pimpinella major) in travniška zvezdica (Stellaria graminea). Najbolj je razširjena združba visoke pahovke in navadnega rebrinca (Pastinaco-Arrhenatheretum). Na zmerno nagnjenih prisojnih legah s srednje globokimi tlemi uspeva združba visoke pahovke in gomoljaste zlatice (Ranunculo bulbosi-Arrhenatheretum) z nekaterimi zmerno toploljubnimi vrstami – travniško kaduljo (Salvia pratensis), navadnim osladom (Filipendula vulgaris) in srednjim trpotcem (Plantago media). Vlažnejša glinasto-ilovnata tla v bližini vodotokov ali na ravnicah z visoko talno vodo naseljuje združba travniškega lisičjega repa in plazeče zlatice (Ranunculo repentis–Alopecuretum pratensis).

148


Mojstrana. Travnik visoke pahovke in navadnega rebrinca (Pastinaco–Arrhenatheretum) uspeva na globokih, svežih tleh. Na zmerno gnojenih površinah in ob dveh do treh košnjah je število vrst veliko. Cvetijo kozja brada (Tragopogon orientalis), travniška kadulja (Salvia pratensis) in dvoletni dimek (Crepis biennis).

149


ALPSKA JELENKA

Athamantha cretensis L. (družina: kobulnice – Apiaceae)

Trajnica, visoka 10–30 cm. Steblo je gosto sivodlakavo. Listi so večkrat pernato deljeni, listni roglji so črtalasto suličasti, široki do 1 mm. Kobulovih žarkov je 4–12, porasli so s štrlečimi dlakami, listov ogrinjala je največ 5, eden je večji, dvakrat pernato deljen. Plod je ozko jajčast, dolg 5–7 mm, gosto kratkodlakav. Raste na meliščih, redkeje v skalnih razpokah, na kamnitih traviščih od gorskega do visokogorskega pasu.

186

VELECVETNI POPON (velecvetno sončece)

Helianthemum nummularium (L.) Mill. subsp. grandiflorum (Scop.) Schinz & Thell. (= Helianthemum grandiflorum (Scop.) DC.)

Polgrm, visok 5–50 cm, z lokasto kipečimi, pri dnu olesenelimi poganjki. Listi so zeleni do sivo polsteni, nasprotno nameščeni, jajčasto suličasti, imajo priliste. Cvetovi so rumeni, široki do 3 cm, čašni listi so svetlozeleni, jajčasti, z močnimi žilami, goli ali porasli s ščetinastimi in z zvezdastimi dlačicami. Raste na kamnitih tratah in prisojnih travnikih od gorskega do visokogorskega pasu.


ALPSKI REPNJAK

OBIRSKI GROBELJNIK

Trajnica, visoka 5 do 40 cm. Steblo je dlakavo in olistano. Listi so grobo nazobčani; pritlični so narobe jajčasti, stebelni imajo srčasto dno in objemajo steblo. Cvetovi so pecljati, venčni listi so beli, ozko narobe jajčasti, dolgi do 1 cm. Plod je lusk. Raste v vlažnih skalnih razpokah v visokogorju, niže pa na grušču in skalah ob rekah in hudournikih.

Trajnica, visoka 6 do 15 cm. Steblo je poleglo do pokončno in gosto olistano, poraslo z zvezdastimi laski. Pritlični listi so okrogli, dolgi do 7 mm in široki 5 mm, pecljati, stebelni narobe jajčasti in redko porasli z zvezdastimi laski. Venčni listi so rumeni, na vrhu zaobljeni. Plod je 6–8 mm dolg eliptičen lušček, napihnjen, na robu sploščen, redko zvezdasto dlakav. Raste na grušču, meliščih in v skalnih razpokah v podvisokogorskem in visokogorskem pasu.

Arabis alpina L. (družina: križnice – Brassicaceae)

Alyssum ovirense A. Kerner (družina: križnice – Brassicaceae)

187


Celinske vode V vodnem okolju uspevajo številne rastline – od alg, mahov in praprotnic do cvetnic. Za prave vodne praprotnice in cvetnice (hidrofiti, makrofiti = s prostim očesom vidne vodne rastline) je značilno, da so vezane izključno na vodno okolje, v katerem poteka njihov celotni življenjski krog. Kot življenjski prostor delimo vode v dve večji skupini, tekoče in stoječe vode. Tekoče so izviri, potoki in reke, ki imajo hiter ali počasen tok, umetno nastale pa so tekoče vode v jarkih in kanalih. Med naravne stoječe vode sodijo jezera, mlake, luže, umetnega nastanka pa so kali, ribniki, akumulacijska jezera in drugi vodni zadrževalniki, vode v opuščenih gramoznicah in glinokopih. Na kakovost vode v veliki meri vplivajo človekove dejavnosti, vendar je odvisna tudi od naravnega vnosa organskih snovi in drugih delcev. Eden izmed kazalcev kakovosti vode je navzočnost dušika oziroma organskih delcev; glede na stopnjo onesnaženosti delimo vode v štiri razrede: oligotrofne z najmanj delci, mezotrofne, evtrofne in hipertrofne z največ delci. Rastline so na vodno okolje prilagojene. Oporna tkiva v steblu so večinoma slabo razvita in omogočajo predvsem dobro elastičnost. Ker vodne rastline lahko sprejemajo hranila s celotno površino, je prevajalni sistem v sredini stebla neznaten. Potopljene liste in stebla pokriva enoplastna povrhnjica s tanko kutikulo, v listih je sredica sestavljena le iz nekaj plasti celic. Na potopljenih listih ni listnih rež, lahko jih nadomestijo posebne žlezaste tvorbe povrhnjice. Listne ploskve potopljenih listov so podolgovate ali na drobno razcepljene, to poveča površino, zaradi česar sta izmenjava plinov in sprejem hranil učinkovitejša. Za prevajanje kisika in ogljikovega dioksida po rastlini je razvito zračno tkivo z medceličnimi zračnimi prostori. Odraz prilagoditev so različne življenjske oblike vodnih rastlin. Ukoreninjene plavajoče vodne rastline so s koreninami pritrjene v substrat, listi in razmnoževalni organi plavajo na površini vode, npr. plavajoči dristavec (Potamogeton natans) in beli lokvanj (Nymphaea alba). Ukoreninjene potopljene vodne rastline so s koreninami pritrjene v substrat, vsi deli rastlin so pod vodno površino, npr. mala povodnica (Najas minor) in močvirska vodopivka (Zannichellia palustris), ali pa so razmnoževalni organi na površini, npr. vodna grebenika (Hottonia palustris) in kodravi dristavec (Potamogeton crispus). Prostoplavajoče vodne rastline prosto plavajo na površini stoječe ali počasi tekoče vode, npr. mala vodna leča (Lemna minor), žabja leča (Spirodela polyrhiza), navadna vodna lečica (Wolffia arrhiza), navadna vodna solata (Pistia stratiotes), žabji šejek

202


(Hydrocharis morsus-ranae), širokolistna močvirka (Nymphoides peltata) in vodni orešek (Trapa natans). Lebdeče potopljene vodne rastline prosto plavajo pod vodno gladino stoječih voda, npr. trižilna vodna leča (Lemna trisulca), klasasti rmanec (Myriophyllum spicatum), navadni rogolist (Ceratophyllum demersum) in navadna mešinka (Utricularia vulgaris). Amfibijske vodne rastline so ukoreninjene plavajoče vodne rastline, ki v obdobju nizke vodne gladine, izpraznitve ribnika ipd. normalno uspevajo na vlažnih tleh. Taka sta npr. vodna dresen (Polygonum amphibium) in blatnik (Nuphar lutea). Ker preskrba z vodo pri vodnih rastlinah ni omejujoč dejavnik, so številne izmed njih splošno razširjene (kozmopolitske) ali uspevajo na celotni Zemljini severni polobli (holarktične). Pomemben dejavnik pri razširjenosti vodnih rastlin je temperatura vode. Nekatere vrste so v toplejših vodah vedno zelene, npr. močvirska ludvigija (Ludwigia palustris), nekatere pa uspevajo le v vodah, ki so poleti toplejše, v Sloveniji samo v vzhodnem delu, npr. plavajoči plavček (Salvinia natans) in vodna škarjica (Stratiotes aloides).

Zelenci, talni izvir reke Save Dolinke. Razkrečenolistna vodna zlatica (Ranunculus circinatus), latasti (Carex paniculata), kljunasti (Carex rostrata) in togi šaš (Carex elata) tvorijo v izvirskih jezercih svoje značilne združbe.

203


PROSTOPLAVAJOČE RASTLINE

CELINSKE VODE

PLAVAJOČI PLAVČEK

VODNI OREŠEK

Enoletna praprotnica. Steblo je dolgo 5–10 cm, listi so po trije v vretencu. Dva sta enostavna, plavajoča na vodni površini, tretji je pod vodno gladino, deljen v številne dolge, nitaste izrastke, ki opravljajo nalogo korenin. Plavajoči listi so porasli s povoščenimi laski, tako da se na njih ne zadržuje voda, v notranjosti imajo listi veliko zračnega tkiva. Trosi so različno veliki, dozorijo v kroglastih, dlakavih sporokarpih, ki so potopljeni. Raste v stoječih vodah, predvsem v mrtvicah in rokavih reke Mure v Prekmurju.

Enoletna vodna rastlina, dolga 60–300 cm. Dolgo steblo ima potopljene črtalaste liste, ki so v vretencih in kmalu propadejo, in plavajoče liste, ki so v rozeti, sestavljeni iz 5–30 listov. Ti so rombasti, usnjati, dolgi 2–6 cm, nazobčani, na zgornji strani zeleni ali rdečkasti, spodaj rjavi, peclji listov so lahko mehurjasto napihnjeni. Beli cvetovi so posamični, v zalistju, dvospolni, 4-števni. Plod je orešek s kljukastimi roglji.

Salvinia natans (L.) All. (družina: plavčevke – Salviniaceae)

210

Trapa natans L. (družina: vodoorehovke – Trapaceae)

Y

Ranljiva vrsta (V)


CELINSKE VODE

ŠIROKOLISTNA MOČVIRKA Nymphoides peltata (S. G. Gmel.) O. Kuntze (družina: mrzličevke – Menyanthaceae)

Vodna trajnica, dolga 80–150 cm, gola, s členjeno, valjasto koreniko. Na vrhu okroglega stebla so premenjalno nameščeni listi, ki so okroglosrčasti, 3–10 cm v premeru, plavajoči, usnjati, celorobi in na spodnji strani žlezasto pikčasti. Cvetovi s 5–10 cm dolgimi peclji so 3–5 cm široki, venčni listi so rumeni, lijasti, po robu vejicati. Najdemo jo v ribnikih, mrtvicah in stoječih vodah.

Y

Ranljiva vrsta (V)

ŽABJI ŠEJEK

Hydrocharis morsus–ranae L. (družina: šejkovke – Hydrocharitaceae)

Vodna trajnica, visoka 15–30 cm, s pritlikami, dvodomna. Listi so v rozetah, celorobi, okrogli, globoko srčasti, plavajoči, pecljati, široki 2–6 cm, z dvema prilistoma. Na koncu 5–20 cm dolgih pritlik se razvijejo nove listne rozete. Cvetovi so veliki 1–1,5 cm, enospolni, cvetni peclji so dolgi do 5 cm, ženski cvetovi imajo 6-predalasto plodnico, notranji cvetni listi so beli, pri dnu rumeni, moških cvetov je do 5, združeni so v kobul in imajo 6 prašnikov. Najdemo ga v ribnikih ter stoječih in počasi tekočih vodah.

Y

Ranljiva vrsta (V)

211


Močvirja Močvirja so mokrišča s slabo prepustnimi ali z neprepustnimi tlemi, kjer se ves čas ali vsaj večji del leta zadržuje voda na površini ali tik pod njo, zaradi česar se tam razvije prav posebno, za to območje značilno rastlinstvo. Močvirja se razlikujejo tako po nastanku kot tudi po količini hranil v tleh. V bližini izvirov so povirna močvirja, na ravnicah, kjer padavinska voda počasi odteka ali je nivo talne vode visok, nastajajo deževnična močvirja, ob vodotokih ali jezerih, ki poplavljajo, pa nastajajo poplavna in pretočna močvirja. Preskrbljenost tal s hranilnimi snovmi, predvsem z dušikom, vpliva na pojavljanje določenih rastlin. Na oligotrofnih močvirjih z majhnim deležem dušika prevladujejo vrste šašev in ločkov. Tla teh močvirij so večinoma izrazito vlažna, voda se na površju zadržuje le kratek čas. Na evtrofnih močvirjih v bližini voda ali v plitvinah, kamor voda prinaša organske delce in nastajajo tla, bogata z dušikom, uspeva močvirska perunika (Iris pseudacorus). Močvirske rastline so prilagojene na različne vlažnostne razmere. Predvsem trstikasto razrasle rastline oziroma take z višjimi stebli uspevajo najbolje na rastiščih, kjer je voda globoka tudi do 1,5 m, navzoča ves čas. Taki so npr. navadni trst (Phragmites australis), ozkolistni rogoz (Typha angustifolia) in pokončni ježek (Sparganium erectum). V plitvih vodah uspevajo rastline, ki prenesejo tudi krajše obdobje brez stoječe vode, npr. navadna streluša (Sagittaria sagittifolia), trpotčasti porečnik (Alisma plantago-aquatica), štiriperesna marzilka (Marsilea quadrifolia), močvirska perunika (Iris pseudacorus), navadna vodna kreša (Nasturtium officinale), studenčni jetičnik (Veronica beccabunga), obrežni šaš (Carex riparia) ali togi šaš (Carex elata). Posebna skupina so vrste, ki uspevajo na muljastih obrežjih ali na blatnem dnu občasno suhih ribnikov, jezer ali vodnih zbiralnikov. Razmere za razvoj rastlin so ugodne le kratko obdobje, od poznega poletja do zgodnje jeseni. V tem času se uspejo v celoti razviti le enoletnice, npr. navadni skutnik (Peplis portula), troprašna jelovka (Elatine triandra), iglasta sita (Eleocharis acicularis), jajčasta sita (Eleocharis ovata) in črnordeča ostrica (Cyperus fuscus). Njihova semena ohranijo kalivost tudi do dvajset let. Na muljastih obrežjih in v plitvih, s hranili bogatih stoječih vodah so že povsem udomačeni vlagoljubni neofiti. Nekateri med njimi so invazivni, se uspešno razširjajo, in lokalno negativno vplivajo na pojavljanje in razvoj avtohtonih vrst, npr. navadna vodna solata (Pistia stratiotes) v mrtvici reke Save pri Čatežu. Večinoma so se naselili po naravni poti, s semeni ali so jih zanesle ptice. Nekatere je zanesel človek, npr. kolmež (Acorus calamus); vrsto, ki izvira iz Male Azije, je leta 1574 Carolus Clusius posadil v dunajskem botaničnem vrtu. Kasneje so jo marsikje gojili kot zdravilno in aromatično rastlino, od tam je podivjala in je sedaj naturalizirana vrsta.

218


Mrtvica Muriša, Prekmurje. Navadni trst (Phragmites australis) raste v plitvih stoječih vodah.

Vodni zadrževalnik Sestrže. Močvirje na občasno poplavljenem bregu. Navadna krvenka (Lythrum salicaria), žgoča zlatica (Ranunculus flammula).

219


MOČVIRJA

OZKOLISTNI KOŠČEC

VODNI SOVEC

Trajnica, visoka 30–80 cm, s podzemnimi pritlikami. Steblo je okroglo, gladko, brazdasto. Pritlični listi so lihopernato deljeni, potopljeni in oblikujejo pod vodo velike zelene blazine. Stebelni listi so enkrat pernato deljeni, lističi niso enaki, spodnji so jajčasti, zgornji suličasti in grobo nazobčani, končni listič je trikrp. Kobul ima 10–20 žarkov, ogrinjala ni, listi ogrinjalca so rahlo pernato deljeni. Plod je okrogel, komaj vidno rebrast, dolg do 2 mm. Raste v potokih, jarkih, ribnikih, močvirjih in na nabrežjih.

Enoletnica ali dvoletnica, visoka do 1,20 m, z debelo spužvasto koreniko in s tankimi vlaknastimi koreninami. Steblo je votlo, ima pritlike, ni pegasto. Listi in kobuli imajo votel pecelj. Listi so dva do trikrat pernato deljeni, roglji nadvodnih listov so jajčasto suličasti, dolgi 4–6 mm, roglji potopljenih listov so lasasti. Kobuli so kratkopecljati, z 8–15 žarki, ogrinjala ni, ogrinjalce je mnogolistno. Cvetovi so dvospolni, pecljati. Plod je dolg 4 mm. Raste v jarkih, mlakah, ribnikih, med trstičjem, v poplavnih gozdovih, mrtvicah in močvirjih.

Berula erecta (Huds.) Coville (= Sium erectum Huds.) (družina: kobulnice – Apiaceae)

226

Oenanthe aquatica (L.) Poir. (družina: kobulnice – Apiaceae)


MOČVIRJA

NAVADNA VODNA KREŠA

STUDENČNI JETIČNIK

Trajnica, visoka 30–90 cm, s plazečimi se pritlikami. Rastlina je pekočega okusa. Steblo je votlo, plazeče se ali kipeče, razraslo, golo. Listi so lihopernati, temnozeleni, končni listič je povečan. Cvetovi so beli, s premerom do 1 cm, venec je lijakast, 4-delen, bel ali rožnat, dolg do 5 mm, prašnice so rumene. Luski so dolgi do 18 mm, semena so v dveh nizih. Raste ob potokih, v jarkih, ob izvirih in hitro tekočih hladnih čistih vodah.

Trajnica, visoka do 50 cm. Steblo je poleglo ali kipeče, polno, okroglo, s koreninami na spodnjih kolencih. Listi so nasprotni, neenakomerno topo nazobčani, kratkopecljati, jajčasti do okrogli, mesnati, temnozeleni. Pecljata, rahla, do 25-cvetna grozdasta socvetja izraščajo iz zalistij. Cvetovi so nebesno modri, v premeru veliki 5–8 mm. Raste ob izvirih, v jarkih, močvirjih ter stoječih in tekočih vodah.

Nasturtium officinale (L.) R. Br. (družina: križnice – Brassicaceae)

Veronica beccabunga L. (družina: črnobinovke – Scrophulariaceae)

Xxxxxxxx xxxxxxx xxxxxxxxxx xxxxxxxxxxx xxxxx xxxxxxx xxxxxxxxxx

227


BARJA

KALUŽNI ŠAŠ

MOČVIRSKA KAČUNKA

Trajnica, visoka 20–40 cm. Steblo je plazeče se, z nadzemnimi in podzemnimi pritlikami. Listi so ozki, široki 1–1,5 mm, sivozeleni in žlebasti. Spodnji podporni listi so kratki. Podporni listi klaskov ne objemajo stebla. Ženski klaski so dolgi 15–20 mm, valjasti, s tankimi previsnimi peclji. Krovne pleve so priostrene, rjave. Raste na močvirnih travnikih ter prehodnih in visokih barjih.

Trajnica, visoka do 40 cm. Je vodna in močvirska vrsta z dolgo, votlo, členjeno in valjasto plazečo se koreniko, debelo 2–3 cm. Steblo je neolistano. Pritlični listi so dolgopecljati, široko srčasti. Socvetje je betičasto, z velikim belim ovršnim listom – spato. Cvetovi so dvospolni, zelenkasti, veliki 2 mm, v cvetu je nekaj prašnikov in pestič. Plodovi so rdeče jagode. Rastlina je strupena. Raste v poplavnih jelševih gozdovih, močvirjih in jarkih ter na obrobju visokih barij.

Carex limosa L. (družina: ostričevke – Cyperaceae)

248 Y

Ranljiva vrsta (V)

Calla palustris L. (družina: kačnikovke – Araceae)

Y

STRUPENA, Prizadeta vrsta (E)


BARJA

LOESELOVA GREZOVKA Liparis loeselii (L.) Rich. (družina: kukavičevke – Ochidaceae)

POZNOCVETNI ŠAŠ

Carex viridula Michx. (družina: ostričevke – Cyperaceae)

Trajnica, visoka 10–20 cm. Steblo je v spodnjem delu gomoljasto odebeljeno. Pritlični listi so 2–3, suličasti, mastno bleščeči. Socvetje je ovršno, s 3–7 drobnimi, rumenozelenimi cvetovi, medena ustna je dolga 4–5 mm, ovalna, žlebičasto upognjena, po robu drobno narezana, obrnjena navzdol in brez ostroge. Listi cvetnega odevala so cevasti, z zavitim robom. Stebriček je prost, obrnjen poševno navzgor, dolg 2,5 mm. Raste na karbonatnih nizkih in prehodnih barjih in povirnih močvirjih.

Je trajnica, visoka 10–20 cm, šopasto razrasla. Ima pokončno steblo in do 3 mm široke, žlebaste liste, tako dolge kot steblo ali daljše. Socvetje je dolgo do 3 cm. Moški klasek je ovršen, dolg do 10 mm, pecelj ne presega zgornjega ženskega klaska. Ženskih klaskov je 3–6, so zgoščeni, veliki 0,5–1 cm, rumeno obarvani, spodnji je pogosto nekoliko sploščen. Kljunci so ravni, naglo zoženi, dolgi do 1mm. Mošnjiček je dolg 2–3,5 mm. Semena se širijo po vodi ali jih raznaša veter. Raste na mineralno revnih tleh, vlažnih travnikih, robovih Xxxxxxxx xxxxxxx xxxxxxxxxx xxxxxxxxxxxjarkov, xxxxx bregovih xxxxxxx xxxxxxxxxx voda in poplavljenih tleh.

Y

Zavarovana

249


Slanišča in morje Slanišče je življenjsko okolje s povečanimi koncentracijami topnih anorganskih soli v tleh. Delež soli je glede na suho težo tal najmanj 0,5 %, običajno je med 1,5 % in 2 %. Slanišča so v Sloveniji razširjena na morski obali, drugotno nastajajo zmerno slana tla vzdolž cest zaradi obilnega zimskega soljenja. Drugod so slanišča še ob slanih jezerih, v suhih stepskih predelih. Na slanih tleh uspevajo le nekatere vrste rastlin, slanuše ali halofiti (grško: hals – sol, phyton – rastlina), pri katerih se je razvila slanostna odpornost, ki rastlinam omogoča brez škode preživeti višje koncentracije soli. Prilagoditve so različne: koncentracija soli v celicah korenin je visoka, zato je visok tudi osmotski tlak, kar omogoča vsrkavanje vode iz slanega okolja, zmanjšano je prevajanje ionov soli iz korenin; sol se izloča skozi posebne solne žleze na spodnji strani listov, kjer se nabirajo kristalčki soli; rastline so sukulentne – sočne, ker je v velikih celičnih vakuolah voda z raztopljenimi ioni soli, zaradi česar je medcelična tekočina manj slana; pred izgubo vode se rastline zaščitijo z zapiranjem rež, listi so reducirani v drobne luske, kutikula na zunanjih celicah povrhnjice je debelejša, povoskana ali porasla z dlačicami, rastline so nižje rasti. Na slovenski obali uspevajo slanuše v slanih močvirjih, na muljasti plitvi obali, v režah med kamni umetno zgrajenih pomolov, na nasipih med solinarskimi bazeni, v solinarskih kanalih in bazenih in v plitvih brakičnih vodah vodotokov in v laguni Škocjanski zatok. V morju med rastlinami prevladujejo alge, od cvetnic pa na peščenih tleh do globine 10 m uspevajo vrste rodov morska trava (Zostera), pozejdonovka (Posidonia) in cimodoceja (Cymodocea).

250


Sečovlje, Fontanigge, Krajinski park Sečoveljske soline. Opuščeni del solin s slanoljubnim rastlinstvom.

Xxxxxxxx xxxxxxx xxxxxxxxxx xxxxxxxxxxx xxxxx xxxxxxx xxxxxxxxxx

Koper, laguna Škocjanski zatok.

251


SLANIŠČA IN MORJE

NAVADNI OSOČNIK

Salicornia europaea L. (družina: metlikovke – Chenopodiaceae)

Enoletnica, visoka 5–35 cm. Steblo je členasto, mesnato in zelo razraslo, zeleno, jeseni rdeče obarvano. Stranski poganjki stebla so izrazito razrasli in mesnati, s kratkimi internodiji, iz vsakega internodija izraščajo v luske reducirani, nasprotno nameščeni listi. Na koncu poganjkov so klasasta socvetja. Po trije neznatni cvetovi so ugreznjeni v vdolbinicah na steblu. Raste predvsem v solinarskih bazenih.

254 Y

Ranljiva vrsta (V)

PRIMORSKI SLANORAD Suaeda maritima (L.) Dum. (družina: metlikovke – Chenopodiaceae)

Enoletnica, visoka največ 15 cm. Steblo je golo, modrozeleno ali rdečkasto, razraslo. Listi so črtalasti, dolgi 1–5 cm, mesnati, nebodeči. Cvetovi so drobni, v premeru merijo 2–4 mm, po 2–3 v zalistjih, cvetnih listov je pet in so zelene barve. Plod je polkroglast orešek z lečastimi, 1–2 mm velikimi semeni. Raste na muljastih slanih tleh na morski obali.

Y

Ranljiva vrsta (V)


SLANIŠČA IN MORJE

NAVADNI LOBODOVEC (tolščakasta loboda)

Halimione portulacoides (L.) Aellen (= Atriplex portulacoides L.) (družina: metlikovke – Chenopodiaceae)

Polgrmiček, visok 30–80 cm. Steblo je pri dnu olesenelo, poleglo ali kipeče. Listi so nasprotni, podolgovato suličasti, dolgi do 7 cm, mesnati, sivozeleni, celorobi in na zgornji strani porasli z zelo kratkimi dvoceličnimi laski. Zelenkasti cvetovi so enospolni, združeni v navidezne klase. Moški cvetovi s 4–5 cvetnimi listi in z enakim številom prašnikov so brez predlistov. Ženski cvet sestavlja le pestič, ki ga obdajata dva zrasla, na vrhu trikrpa predlista. Raste na peščenih in glinastih zaslanjenih tleh na morski obali in v solinah.

Y

Ranljiva vrsta (V)

SINJEZELENI ČLENKAR

Arthrocnemum macrostachyum (Moric.) Moris (družina: metlikovke – Chenopodiaceae)

Trajnica, visoka 40–100 cm. Stebla so pri dnu olesenela, razvejena, mladi poganjki so členasti, členki so tako dolgi kot široki, mesnati in sinje zeleni. Listi so nasprotni, reducirani v krilat rob na vrhu stebelnih členkov. Socvetja so klasasta. Na vsakem kolencu sta dve skupini s po tremi sedečimi cvetovi, ki so ugreznjeni v vdolbine členkov. Štirje listi cvetnega odevala so zrasli, 1–2 prašnika ne segata iz venca. Semena so črna, bradavičasta. Raste na suhih slanih tleh in v solinah na pregradah med solinarskimi bazeni.

Y

Ranljiva vrsta (V)

255


Obdelovalne površine


Začetek gojenja kulturnih rastlin sega v neolitik pred okrog 7000 leti pred našim štetjem. Na obdelovalnih površinah so se ob gojenih rastlinah začele naseljevati določene vrste, ki so se prilagodile stalnim spremembam rastišča, zaradi prekopavanja, oranja, gnojenja, namakanja. Za kmeta so bile te rastline vedno nadležne in nepotrebne spremljevalke gojenih rastlin in jih z vidika uporabnosti uvrščamo med njivske plevele. Mnogi njivski pleveli so po izvoru stepske vrste iz prednje Azije ali iz Sredozemlja, uvrščamo jih med arheofite, vrste, ki jih je človek zanesel v Evropo pred letom 1492, npr. pleveli na žitnih poljih. Med neofiti so npr. kanadska hudoletnica (Conyza canadensis), zanesena je okrog leta 1700, drobnocvetni rogovilček (Galinsoga parviflora) leta 1800, perzijski jetičnik (Veronica persica) leta 1805, vejicati rogovilček (Galinsoga ciliata) leta 1850. Rastiščnim razmeram na njivah so se prilagodile tudi nekatere avtohtone vrste, ki so uspevale na gozdnih robovih, bregovih rek, prodiščih, požariščih, npr. navadni steničnjak (Aethusa cynapium), bela metlika (Chenopodium album), mnogosemenska metlika (Chenopodium polyspermum), plazeča pirnica (Elytrigia repens), plezajoča lakota (Galium aparine), plazeča zlatica (Ranunculus repens). Njivski pleveli so večinoma enoletnice (terofiti), gomoljaste rastline (geofiti) ali zelnate dvoletnice ali trajnice (hemikriptofiti). Rast, razmnoževanje in razširjanje so prilagodili cikličnim spremembam na njivah. Mnoge vrste so se še dodatno specializirale in uspevajo samo med žiti, med okopavinami, v vinogradih. Pomembnejše prilagoditve so: 

262

nastanek velikega števila semen pri enoletnicah – ena rastlina navadnega plešca ima do šestdeset tisoč semen; več generacij, 3–4 na leto, npr. pri navadni zvezdici (Stellaria media), perzijskem jetičniku (Veronica persica), škrlatnordeči mrtvi koprivi (Lamium purpureum); različni razvojni ciklusi. Nekatere rastline vzkalijo šele poleti, ko je dovolj toplo, plodijo jeseni in preživijo zimo kot semena, npr. vrste rodu ščir, črni razhudnik (Solanum nigrum), navadna kostreba (Echinochloa crus-galli). Kratkodnevnice kalijo pozno poleti ali zgodaj jeseni, npr. ščavjelistna dresen (Polygonum lapathifolium), druge potrebujejo zimski mraz, ki ga preživijo kot seme, nekatere kot mlade rastline, npr. vrste rodov mak (Papaver), motovilec (Valerianella) ali plavica (Centaurea cyanus), ki preživi tudi s semenom; različni načini razširjanja semen: z vetrom, npr. njivski osat (Cirsium arvense), s pomočjo živali (zoohorija), npr. lepljiva semena plezajoče lakote (Galium aparine), s pomočjo mravelj (mirmekohorija) semena njivske vijolice (Viola arvensis), ki imajo izrastke – elajosome s hranili in oljem, z lastnim razširjanjem (avtohorija), npr. sejalni plod pri maku;


heterokarpija, to je nastajanje plodov na isti rastlini v različnih obdobjih, npr. pri mnogih košarnicah; preživetje neugodnega obdobja kot čebulica, npr. grozdnata hrušica (Muscari racemosum), vinograjski luk (Allium vineale), kobulasto ptičje mleko (Ornithogalum umbellatum); preživetje neugodnega obdobja kot korenika ali korenina, npr. njivski slak (Convolvolus arvensis), njivska preslica (Equisetum arvense).

V zadnjem obdobju je prehod iz tradicionalnega načina gojenja poljščin v intenzivno obdelavo povzročil velike spremembe pri pojavljanju plevelnih vrst. Najbolj občutljive vrste so skoraj povsem izginile, odpornejše so zavzele še večje površine. Spremembe, ki najbolj vplivajo na uspevanje plevelov so:  

melioracije raznih oblik, od združevanja manjših površin v večje do izsuševanja; uporaba herbicidov, ki je skoraj uničila plevele žitnih njiv, na koruznih njivah pa se povečuje delež navadne kostrebe, sivozelenega muhviča in male srakonje; močno ali prekomerno gnojenje izloča plevele, ki rastejo na s hranili revnih tleh, npr. spomladansko kokošnico (Erophila verna), njivski oklast (Spergula arvensis), pospešuje pa rast nitrofilnih vrst iz rodov ščir, dresen, metlika; učinkovitejše čiščenje semen, ki prispeva k izginjanju nekaterih vrst, npr. navadnega kokalja; opustitev gojenja določenih kulturnih rastlin, npr. lana, zaradi česar ni več prave predenice (Cuscuta epilinum).

Med obdelovalnimi površinami obravnavamo njive, kot najbolj moteno rastišče z največjim številom plevelnih vrst, vinograde z zmernimi posegi človeka in sadovnjake, kjer je plevelnih vrst najmanj.

263


ŽITNE KULTURE

NJIVE

NJIVSKA ŠKRBINKA

NJIVSKA ZLATICA

Trajnica, visoka 50–150 cm, s plazečo se koreniko. Steblo je v spodnjem delu golo, pri vrhu pa rumeno žlezasto dlakavo, z več koški. Listi so suličasti ali pernato deljeni, pri dnu srčasti, z okroglimi ušesci, goli, bodičasto nazobčani, škrbinasti, podobni regratovim. Koški so v rahlem kobulastem socvetju, široki 3–5 cm, rumeni, samo z jezičastimi cvetovi, ovojkovih listov je do 50, so žlezasti, zunanji so suličasti. Raste na njivah, ob poteh, na obrežjih, v jarkih in na ledinah.

Enoletnica, visoka 20–60 cm. Listi so močno deljeni, trojnati, listni segmenti so 3-krpi s suličastimi ali črtalastimi roglji. Cvetovi so limonasto rumeni, široki 4–10 mm, čašni listi so vodoravno štrleči. Plodičev je največ 8, so 4–8 mm dolgi bodičasti oreški, z ukrivljenim kljuncem. Raste predvsem na žitnih njivah.

Sonchus arvensis L. (družina: radičevke – Cichoriaceae)

270

Ranunculus arvensis L. (družina: zlatičevke – Ranunculaceae)

Y

STRUPENA


NJIVE

POLJSKI MAK

NAVADNI KOKALJ

Enoletnica z mlečkom, visoka 30–70 cm. Steblo je enostavno ali razraslo, ščetinasto. Listi so pernato deljeni, z ozkimi črtalastimi roglji, spodnji so pecljati, zgornji sedeči. Cvetovi so rdeči, pri dnu imajo črno liso, so posamični, na dolgem, s ščetinastimi dlakami poraslem peclju, pred cvetenjem so zaprti v zeleni dvolistni čaši. Prašnične niti so temnovijoličaste, niso odebeljene, brazda je žarkasta, ploščata, plodna glavica je gola, jajčasta ali široko podolgovata, največ dvakrat daljša kot široka. Raste na žitnih njivah, nasipih in ob poteh.

Enoletnica, visoka 30–100 cm. Listi so porasli s sivimi dlačicami, nasprotni, črtalasto suličasti, priostreni. Cvetovi so rdečkastovijoličasti, 5-števni, široki 3–5 cm, čašni listi so srhkodlakavi, z dolgimi roglji, ki so daljši kot venčni listi. Črna semena so ledvičasta, strupena. Raste kot plevel na žitnih njivah. Zaradi uporabe herbicidov je kokalj redka rastlina.

Papaver rhoeas L. (družina: makovke – Papaveraceae)

Agrostemma githago L. (družina: klinčnice – Caryophyllaceae)

Y

STRUPENA

271


VINOGRADI

NAVADNI PODRAŠČEC

navadni čapljevec

Aristolochia clematitis L. (družina: podraščevke – Aristolochiaceae)

Erodium cicutarium (L.) L’Hér. (družina: krvomočničevke – Geraniaceae)

Neprijetno dišeča zelnata trajnica, visoka 30–70 cm, z enostavno koreniko. Steblo je nerazvejano, rumenozeleno, pokončno ali rahlo zvito. Listi so dolgopecljati, premenjalni, srčasto jajčasti. V zalistjih je 2–8 cvetov cevasto vrčaste oblike. Cvet je primer cvetne pasti za žuželke pri opraševanju. Raste v živih mejah, vinogradih, med grmovjem in v vlažnih gozdovih.

Trajnica, visoka 10–40 cm. Steblo je plazeče do pokončno. Listi so pernato deljeni, lističi so znova deljeni, roglji so ozki in koničasti. Cvetovi so v malocvetnem rahlem kobulu, široki 1–2 cm, venčni listi so dolgi 5–9 mm, rožnati ali svetlovijoličasti. Plod – pokovec – razpade v pet plodičev; vsak ima dolg kljunec, ki je posušen svedrasto zvit. Ko pade na tla, se na vlagi kljunec postopno zravna, pri tem se plodič kot vijak zarine v zemljo.  Raste na suhih traviščih, ledinah, ob poteh in v vinogradih.

276 Y

STRUPENA


VINOGRADI

NJIVSKA VIJOLICA

NJIVSKI SLAK

Eno ali dvoletnica, visoka 10–20 cm. Steblo je pokončno. Listi so daljši kot široki, nazobčani, največji imajo podolgovato listno ploskev, na vsaki strani je 5 zobcev. Prilisti zgornjih listov so tako dolgi ali daljši kot listni peclji, večinoma so pernato deljeni. Srednja krpa prilistov je jajčasto suličasta, nazobčana. Cvetovi imajo rumenkast venec, v premeru meri 10–15 mm in je tako dolg kot čaša. Na zgornjem robu zgornjih dveh venčnih listov sta pogosto vijolični pegi. Ostroga je dolga 8–15 mm. Raste na njivah in na ruderalnih rastiščih (nasipališčih).

Trajnica s plazečo se koreniko in do 1 m dolgim, poleglim ali ovijajočim se steblom. Listi so kopjasti in razločno pecljati, dolgi 3–4 cm. Cvetovi so v zalistjih, z 1–4 cm dolgimi peclji, venec je bel ali z rožnatordečkastimi lisami, širok do 3 cm. Raste na njivah, vrtovih, gojenih travnikih in ob poteh.

Viola arvensis Murray (družina: vijoličevke – Violaceae)

Convolvulus arvensis L. (družina: slakovke – Convolvulaceae)

277


SADOVNJAKI

PLAZEČI SKREČNIK

BRŠLJANASTA GRENKULJICA

Trajnica, visoka 10–30 cm, s pritlično listno rozeto in pritlikami, dolgimi do 50 cm. Steblo je štirirobo, dvoredno dlakavo. Pritlični listi so dolgopecljati, lopatičasti, celorobi ali topo nazobčani, stebelni listi so nasprotni, sedeči, rdečkasti, proti vrhu se manjšajo. Cvetovi so modrovijoličasti, dolgi 10–15 mm, po 2–6 skupaj v zalistjih zgornjih stebelnih listov. Raste na travnikih, posekah, ob poteh in v sadovnjakih.

Trajnica, visoka 10–30 cm. Steblo je kipeče, s pritlikami, dolgimi do 50 cm, na kolencih se ukoreninja in je golo ali kratkodlakavo. Listi so nasprotni, srčasti do ledvičasti, temnozeleni, z nazobčanim robom. V zalistju srednjih in zgornjih listov so 2–3 dvoustnati cvetovi, dolgi 1–2 cm. Venec je modrovijoličast, z ravno zgornjo venčno ustno, spodnja venčna ustna je trikrpa, s povečano srednjo krpo, čaša je dolga 5–7 mm, čašni zobci pa do 2 mm. Raste na travnikih, pašnikih, obrežjih, v logih, na jasah, posekah, zelenicah in ruderalnih površinah.

Ajuga reptans L. (družina: ustnatice – Lamiaceae)

288

Glechoma hederacea L. (družina: ustnatice – Lamiaceae)


SADOVNJAKI

NAVADNI GLAVINEC

MEHKI OSAT

Trajnica, visoka 30–80 cm. Steblo je pokončno, dlakavo, hrapavo, v zgornji polovici razraslo. Spodnji listi so suličasti do jajčasti, celorobi, včasih pernato deljeni, pecljati, zgornji so sedeči, suličasti. Koški na vrhu poganjkov so široki 2,5–4,5 cm, obrobni cvetovi so povečani, cevasti, dvospolni, rdečevijoličasti do škrlatni. Notranji ovojkovi listi so jajčasti, zunanji imajo na koncu štrleč, okrogel suhokožnat privesek. Plodovi so 3 mm dolge rožke, bele do svetlorjave, brez kodeljice. Raste na gojenih travnikih, pašnikih, med grmovjem in v svetlih gozdovih.

Trajnica, visoka 50–150 cm, z debelo kolenčasto koreniko. Steblo je votlo, brazdasto, proti vrhu razraslo, spodaj golo, na vrhu kratkodlakavo. Listi so po robu mehko bodičasti, svetlozeleni, goli ali malodlakavi, celi ali pernato deljeni, nazobčani. Zgornji listi so celi, s srčastim dnom objemajo steblo. Koški so ovršni, obdani z mehko bodičastimi ovršnimi listi. Cvetovi so cevasti, venec je dolg 15–20 mm in svetlorumen. Plodovi so dolgi 4–5 mm, kodeljica je iz 15 mm dolgih peresastih belih laskov. Raste na vlažnih travnikih, v močvirjih, ob potokih, v svetlih gozdovih in na posekah.

Centaurea jacea L. (družina: nebinovke – Asteraceae)

Cirsium oleraceum (L.) Scop. (družina nebinovke – Asteraceae)

289


290


Urbane in industrijske površine


MESTNA SREDIŠČA

MESTNA SREDIŠČA IN BLOKOVNA NASELJA

NAVADNI TOLŠČAK

KANADSKA HUDOLETNICA

Enoletnica, visoka do 30 cm, polegla do pokončna, sočna. Listi so mesnati, dolgi do 2 cm, prilisti so luskasti. Cvetovi so sedeči, čaša manjka, venčni listi so rumeni, v sončnem vremenu odprti, široki do 1 cm, prašnikov je 6. Plod je glavica z vsaj šestimi semeni. Raste kot plevel po vrtovih in na njivah ter v cvetličnih koritih. Izvira iz Azije.

Enoletnica ali dvoletnica, visoka do 90 cm, živo zelena. Listi so premenjalni, suličasti, dlakavi, drobno nazobčani, dolgi 2,5 cm. Koški so v bujnem latastem socvetju, široki do 5 mm. Obrobni cvetovi so majhni in navadno po velikosti ne presegajo črtalastih ovojkovih listov. Jezičastih cvetov je 22–45, jeziček je dolg 0,5–1 mm, šopasta kodeljica je trikrat krajša od ploda. Raste na njivah, v vinogradih, na nabrežjih, nasipališčih, posekah in v okolici naselij. Doma je v Severni Ameriki.

Portulaca oleracea L. (družina: tolščakovke – Portulacaceae)

294

Conyza canadensis (L.) Cronq. (družina: nebinovke – Asteraceae)

Y

STRUPENA, NEOFIT, INVAZIVNA


MESTNA SREDIŠČA IN BLOKOVNA NASELJA

MALA KOSMATKA

VIRGINIJSKA DRAGUŠA

Enoletnica, visoka 20 cm. Rastlina je v celoti žlezasta, žleze so v obliki kraterjev. Listi so ozki, po robu gosto žlezasto dlakavi, listne nožnice imajo po vsej površini dlake, dolge do 2 mm. Socvetje je rahlo, klaski so 8–10-cvetni, ob cvetenju široki 1,5–3 mm, krovne pleve so dolge 1,5–2 mm, tope, brez žlez, zgornja ogrinjalna pleva je dolga do 2 mm, zrno (golec) je oglato, eliptično. Raste na ruderalnih, predvsem shojenih rastiščih v mestih.

Enoletnica ali dvoletnica, visoka 10–50 cm. Iz pritlične listne rozete s pernato deljenimi listi požene steblo, ki je zeleno ali rdečkasto, pogosto razvejano. Stebelni listi so narobe suličasti ali podolgovato narobe jajčasti, sedeči, zgornji so nazobčani. Na vrhu stebla je grozdasto, valjasto socvetje, cvetovi se postopno odpirajo od spodaj navzgor. Premer cvetov s štirimi belimi venčnimi listi je 3 mm. Plod je do 4 mm dolg lušček. Raste ob cestah, železnicah, na sončnih ruderalnih rastiščih. Izvira iz Severne Amerike.

Eragrostis minor Host (družina: trave – Poaceae)

Lepidium virginicum L. (družina: križnice – Brassicaceae)

Y

NEOFIT

295


INDUSTRIJSKA OBMOČJA

NEDIŠEČA TRIROBKA

VONJAVA KAMILICA

Enoletnica ali trajnica, visoka 30–80 cm, brez izrazitega vonja. Steblo je razraslo, golo. Listi so 2–3-krat pernato deljeni, z ozko črtalastimi koničastimi roglji. Socvetje je rahlo latasto, koški so široki 2–4 cm, beli jezičasti cvetovi so na njegovem zunanjem robu, na sredini so rumeni in cevasti, cvetišče je poloblo, polno in nima krovnih lusk. Raste na nasipališčih, njivah in ob poteh.

Trajnica, visoka do 40 cm in prijetno dišeča. Listi so dvakrat pernato deljeni. Koški so stožčasti, kratkopecljati, široki do 8 mm, cvetišče je stožčasto, votlo, brez jezičastih cvetov, cevasti cvetovi imajo štiri zobce. Plod je rožka s 4 rebrci na notranji strani. Raste na nasipališčih, pohojenih tratah, njivah in ob poteh. Izvira iz severovzhodne Azije in Severne Amerike.

Matricaria perforata Mérat (družina: nebinovke – Asteraceae)

300

Chamomilla suaveolens (Pursh) Rydb. (= Matricaria discoidea DC.) (družina: nebinovke – Asteraceae)

Y

NEOFIT


INDUSTRIJSKA OBMOČJA

ENOLETNA SUHOLETNICA

MALA ZIJALKA

Dvoletnica, visoka do 1 m. Steblo je v srednjem delu prekrito z dolgimi štrlečimi dlakami, v zgornjem delu je razraslo. Spodnji listi so široko suličasti, grobo nazobčani, pecljati, zgornji listi so ožji, sedeči. Socvetje je latasto, cvetovi so v koških, širokih 15–20 mm, jezičasti cvetovi so daljši od cevastih, beli do svetlovijoličasti, cevasti cvetovi so rumeni. Kodeljica je dvoredna. Raste na obrežjih, travnikih, nasipališčih, logih in ledinah. Izvira iz Severne Amerike.

Enoletnica, visoka 5–25 cm. Steblo je razraslo. Spodnji listi so nasprotni, žlezasti. Cvetovi so v zalistju na 4–10 mm dolgih pecljih. Svetlovijoličast venec je dolg 3–6 mm, pri dnu ima ostrogo. Plodni peclji so dolgi 9–12 mm. Glavica je dolga toliko kot čaša. Raste na njivah, starih zidovih, grušču in rečnem produ.

Erigeron annuus (L.) Pers. (družina: nebinovke – Asteraceae)

Y

NEOFIT, INVAZIVNA

Microrrhinum minus (L.) Fourr. (družina: črnobinovke – Scrophulariaceae)

301


VASI

GOZDNI SLEZENOVEC

ČRNA LAHKOTNICA

Dvoletnica ali trajnica, visoka 50–120 cm, z mesnato koreniko. Steblo je dlakavo in pri dnu olesenelo. Stebelni listi so okrogli, dlanasto deljeni, s 5–7 krpami, nazobčani, pritlični listi so srčasti, krpati in dlakavi. Cvetovi s premerom 3–5 cm so rožnati, po 2–6 v zalistjih zgornjih listov. Venčni listi so globoko izrobljeni, s temnimi žilami, čašni listi so do polovice zrasli. Raste na njivah, ledinah, ob poteh, na starih zidovih, nasipališčih in ruderalnih območjih.

Trajnica neprijetnega vonja, visoka do 80 cm. Steblo je razraslo, sivo volnatodlakavo. Listi so temnozeleni, grobo nazobčani, mehkodlakavi, široki do 5 cm in dolgi do 8 cm, pri dnu prisekani ali srčasti. Cvetovi so po 4–10 v navideznih vretencih, pecljati, s srhkimi podpornimi listi. Venec je škrlaten, dolg največ 2 cm, čaša ima pet enakih zobcev. Raste ob poteh in plotovih, mejicah, na nasipališčih in z dušikom bogatih ruderalnih krajih.

Malva sylvestris L. (družina: slezenovke – Malvaceae)

306

Ballota nigra L. (družina: ustnatice – Lamiaceae)


VASI

MIŠJI JEČMEN

NAVADNI PLEŠEC

Enoletnica, visoka 10–40 cm. Steblo je pokončno ali kipeče. Listi so rumenozeleni, listne nožnice zgornjih listov so nekoliko napihnjene. Socvetje je klasasto, dolgo 4–12 mm, v kolencu so trije enocvetni klaski, en ženski in dva moška, jalova. Rese stranskih klaskov ne presegajo rese srednjega klaska, krovna pleva stranskega klaska je ob zrelosti široka 1,1–1,5 mm, vrh predplev stranskih klaskov presega vrh predpleve srednjega klaska. Raste na zelenicah, med grmovjem in na ruderalnih rastiščih.

Enoletnica ali dvoletnica, visoka 10–50 cm. Pritlični listi so v rozeti, pernato deljeni, stebelni listi so enostavni, suličasti, nazobčani in objemajo steblo s puščičastim dnom. Beli cvetovi so v kobulasto sploščenih mnogocvetnih grozdih. Plod je trikoten srčast lušček, z ožjim delom srčka pritrjen na pecelj. Raste na njivah, vrtovih, nasipališčih, ledinah in ob poteh.

Hordeum murinum L. (družina: trave – Poaceae)

Capsella bursa-pastoris (L.) Medik. (družina: križnice – Brassicaceae)

307


ZIDOVI IN ARHEOLOŠKA NAHAJALIŠČA

TRIPRSTI KAMNOKREČ

ZIDNI POPONEC

Enoletnica, visoka 2–15 cm. Steblo je rdečkasto, rahlo razraslo, žlezasto. Lepljivo žlezasti so tudi listi in čaša. Listi v pritlični rozeti so celorobi ali trikrpi, do cvetenja se že posušijo. Stebelni listi so premenjalni, sočni, izrazito trikrpi, srednja krpa je daljša. Socvetje je latasto, rahlo, z malo cvetovi. Cvetovi so dolgopecljati, beli, široki 4–8 mm. Raste na peščenih tleh ob železniških progah, poteh, na kamnitih zidovih, suhih travnikih, pokopališčih in po skalah.

Trajnica, visoka 15–60 cm, z dolgimi in poleglimi poganjki. Steblo je plazeče se. Listi so dolgopecljati, premenjalni, okroglo srčasti, 5–7-krpati. Dolgopecljati so tudi cvetovi, ki so posamič v zalistju. Venec je dolg do 1 cm, bledovijoličast, temno ožiljen, na spodnji ustni so rumene lise, ostroga je topa, pol tako dolga kot venec. Raste v skalnih in zidnih razpokah in na grušču.

Saxifraga tridactylites L. (družina: kamnokrečevke – Saxifragaceae)

312

Cymbalaria muralis P. Gaertn., B. Mey et Scherb. (družina: črnobinovke – Scrophulariaceae)


ZIDOVI IN ARHEOLOŠKA NAHAJALIŠČA

OSTRA HOMULICA

KRHKA PRIŠČANICA

Trajnica, visoka 5–15 cm. Steblo je pokončno, pri dnu razvejano, rastlina ima številna plazeča se jalova stebelca, zato je na videz blazinasto razrasla. Listi so sočni, dolgi do 4 mm in široki 3 mm, jajčasti, pri dnu in na vrhu zaokroženi in pekočega okusa. Venčni listi so zlatorumeni, dolgi do 7,5 mm, najmanj dvakrat daljši kot čašni. Raste na starih zidovih, grušču, kamnitih pobočjih, suhih traviščih, v suhih svetlih gozdovih.

Trajnica, visoka 10–40 cm, s kratko koreniko. Listi so suličasto ovalni in 2–3-krat pernato deljeni. Končni listni segmenti so jajčasti do široko suličasti, priostreni, žile segajo do roba konic. Listna ploskev je nekoliko daljša od krhkega peclja. Trosišča so okrogla, zastiralce je ozko, pritrjeno ob robu trosišča in ga ne pokriva v celoti. Raste na skalah in zidovih ter senčnih in vlažnih kamnitih mestih.

Sedum acre L. (družina: kamnokrečevke – Saxifragaceae)

Cystopteris fragilis (L.) Desv. (družina: podborkovke – Anthyriaceae)

313


VRTOVI IN ŽIVE MEJE

TOGA ZAJČJA DETELJICA

VRTNI MLEČEK

Trajnica, visoka 15–40 cm, s podzemnimi živicami. Steblo je pokončno ali kipeče, vsaj spodaj rdečkasto, raztreseno štrleče dlakavo ali golo. Listi so trikrpi, podobno kot pri detelji, brez prilistov, nasprotni ali v vretencih. Socvetje je malocveten, rahel ovršen grozd, cvetovi so svetlorumeni, široki do 15 mm, petštevni, dolgopecljati. Plodni peclji so pokončni ali vodoravni, plodovi so dolgi do 12 mm. Raste na vlažnih ruderalnih rastiščih, njivah, vrtovih in v gozdovih.

Enoletnica, visoka 10–30 cm. Steblo je pokončno, v zgornji polovici razvejano. Stebelni listi so narobe jajčasti, pecljati, na konici topi, sedeči, zelo zgodaj odpadejo. Ovršen pakobul ima tri žarke, vsak žarek ima tri veje in jajčaste podporne liste. Medovne žleze na ciatiju so rumene, polmesečaste, z belimi konicami. Plod je gola in trirobo krilata glavica. Raste na vrtovih, njivah, nasipališčih, ledinah in v vinogradih.

Oxalis fontana Bunge (= Oxalis stricta L.) (družina: deteljičevke – Oxalidaceae )

318

Euphorbia peplus L. (družina: mlečkovke – Euphorbiaceae)

Y

STRUPENA


VRTOVI IN ŽIVE MEJE

NJIVSKA KURJA ČEŠNJICA

PERZIJSKI JETIČNIK

Enoletnica, visoka 10–25 cm. Steblo je poleglo do kipeče, štirirobo. Listi so navzkrižno nasprotni, jajčasti, dolgi 1–2 cm in široki 0,5–1 cm. Cvetovi so dolgopecljati, cvetni peclji so 1–2-krat daljši od podpornih listov, posamič v zalistju, venčni listi so opečno rdeči, le redko modri, dolgi največ 8 mm, s triceličnimi žleznimi laski po robu. Raste na njivah, vrtovih, v vinogradih in ob cestah.

Enoletnica, visoka 10–40 cm. Steblo je poleglo in razraslo. Listi so jajčasti, ostro nazobčani, kratkopecljati. Cvetovi so posamič v zalistjih srednjih in zgornjih listov, pecljati. Cvetni peclji imajo zelo kratke žlezne dlake, čašni listi so široki več kot 2,5 mm, jajčasto suličasti, venec je moder s temno modrimi žilami, pri dnu belkast, širok do 12 mm. Plod je topo izrobljena glavica. Raste na vrtovih, njivah, v vinogradih in ob poteh.

Anagallis arvensis L. (družina: jegličevke – Primulaceae)

Veronica persica Poir. (družina: črnobinovke – Scrophulariaceae)

319


PARKI

OKRASNE TRATE, PARKI IN POKOPALIŠČA

NAVADNA SRETENA

Geum urbanum L. (družina: rožnice – Rosaceae)

Trajnica, visoka 30–60 cm, z močno koreniko. Steblo je malo razvejano. Pritlični listi so dolgopecljati, pernato deljeni, nazobčani, s povečano končno krpo in z velikimi prilisti. Cvetovi so ovršni, petštevni, pokončni, rumeni, široki 1–1,5 cm, venčni in čašni listi so enako dolgi. Plod je kljukasto zakrivljen, na spodnji strani porasel z dolgimi dlačicami. Raste na gozdnih robovih, po zidovih, na ledinah in vrtovih.

328

INDIJSKI JAGODNJAK

Potentilla indica (Jacks.) Th. Wolf (= Duchesnea indica (Jacks.) Focke) (družina: rožnice – Rosaceae)

Zelnata trajnica, visoka do 10 cm, s plazečimi se pritlikami. Listi so trojnati, kot pri jagodnjaku. Cvetovi so posamični, venčni listi so rumeni, čašni listi so daljši od venčnih. Plodovi so drobni enosemenski oreški, ki so na površini omesenelega rdečega cvetišča. Podobni so plodovom navadnega jagodnjaka, imajo neprijeten okus, niso pa strupeni. Izhaja iz Indije. Raste na okrasnih tratah.

Y

invazivna vrsta


OKRASNE TRATE, PARKI IN POKOPALIŠČA

NAVADNA ČESNOVKA

LISASTA MRTVA KOPRIVA

Dvoletnica, visoka 20–100 cm, dišeča po česnu. Steblo je pokončno. Pritlični in stebelni listi so narobejajčasti, pecljati in topo narezani do nazobčani. Socvetje je ovršno na koncu glavnega in zgornjih stranskih poganjkov. Cvetovi so beli, široki 5–8 mm. Luski so vodoravno štrleči in imajo debel pecelj, semena so vzdolžno brazdasta in v lusku nameščena v eni vrsti. Raste na gozdnem robu, v mejicah, živih mejah, parkih in med grmovjem.

Trajnica, visoka 30–60 cm, s podzemnimi in z nadzemnimi pritlikami. Steblo je enostavno, štirirobo, kipeče. Listi so nasprotni, pecljati, srčasti, nazobčani, dolgi 2–6 cm in široki 1,5–5 cm. Cvetovi so v navideznem vretencu; v zalistjih zgornjih listov je 6–16 cvetov. Venčna cev je upognjena, škrlatna, zgornja ustna je puhasta, spodnja je gola z vijoličastimi lisami, prašnice so rdečerjave, pelod je oranžen. Raste ob senčnih poteh, na gozdnih robovih, posekah, v mejicah, logih in živih mejah.

Alliaria petiolata (M. Bieb.) Cavara et Grande (družina: križnice – Brassicaceae)

Lamium maculatum L. (družina: ustnatice – Lamiaceae)

329


POTI

POTI, OBPOTJA IN ŽELEZNIŠKI NASIPI

ENOLETNA LATOVKA

Poa annua L. (družina: trave – Poaceae)

Enoletnica, visoka do 40 cm, rušnata, rumenozelena. Steblo je pri dnu razraslo, kipeče ali pokončno. Listi so ploski, žlebasti, na robovih hrapavi, listna kožica je dolga 1–4 mm, listne nožnice so sploščene. Socvetje je latasto, dolgo 2–5 cm, rahlo, spodnje vejice so vodoravne, posamič ali 1–2 skupaj, krovne pleve so zelene, prašnice so dolge do 1 mm. Raste na uhojenih poteh.

334

VELIKI TRPOTEC

Plantago major L. subsp. major (družina: trpotčevke – Plantaginaceae)

Trajnica, visoka do 50 cm. Steblo je neolistano, dvakrat daljše od socvetja, pri dnu poleglodlakavo do golo. Listi so v rozeti, jajčasto eliptični, pri dnu zaokroženi do srčasti, s 5–9 vzporednimi lokastimi žilami. Cvetovi so majhni, dolgi do 2 mm, združeni v ozek, pokončen, do 15 cm dolg klas. Venec je 4-števen, rumenobel, prašnice so sprva vijoličaste, pozneje rumenkaste. Plod je dolg 3–4,2 mm; odpre se s krožno razpoko na njegovi polovici (v ekvatorialni ravnini); semen je (4) 6–10 (15), so svetlorjava. Raste ob poteh, na pohojenih tratah in travnikih.


POTI, OBPOTJA IN ŽELEZNIŠKI NASIPI

ANGLEŠKA LJULKA

PTIČJA DRESEN

Trajnica, visoka 20–70 cm, raste v šopih. Listne ploskve so široke do 4 mm, temnozelene, polagoma zožene, na obeh straneh gladke, listne nožnice so gladke, listna kožica je dolga do 1 mm. Socvetje je do 20 cm dolg, pokončen klas. Klaski so sploščeni, dvoredno nameščeni, pokončni, dolgi do 1,5 cm, 5–16-cvetni, ogrinjalni plevi sta dolgi toliko kot krovne pleve, ki nimajo res. Raste na gojenih travnikih, parkovnih tratah in ob poteh.

Eno ali dvoletnica, visoka 10–50 cm. Steblo je tanko, pokončno ali poleglo, golo, s temnejšimi vzdolžnimi progami. Listi so črtalasti do jajčasti, kratkopecljati ali sedeči, največ 3 cm dolgi in 7 mm široki, premenjalni. V zalistju je 1–5 cvetov, ki so 5-števni, dolgi največ do 3 mm, rožnati, perigon – enotno cvetno odevalo – je v spodnjem delu zrasel, cvetni listi imajo izrazite žile. Plod je 1,4–2 mm širok orešek z izrazito vbočenimi ploskvami. Raste ob poteh, v jarkih, na nasipih in njivah.

Lolium perenne L. (družina: trave – Poaceae)

Polygonum aviculare L. (družina: dresnovke – Polygonaceae)

335


RUDERALNA RASTIŠČA

RUDERALNA RASTIŠČA IN LEDINE

VRTNI MAK

DVOLETNI SVETLIN

Enoletnica, visoka 30–130 cm, z vretenasto korenino. Steblo je enostavno ali razraslo, golo. Listi so sinjezeleni, podolgovato jajčasti, spodnji imajo kratek pecelj, zgornji objemajo steblo, so nazobčani in valoviti. Cvetni peclji so dolgi, zaviti, goli ali porasli s štrlečimi dlačicami in z enim, največ 10 cm širokim cvetom. Čašna lista sta dva, gola, venčni listi so štirje, vijoličasti ali beli, okrogli ali narobe jajčasti, na dnu imajo temno liso. Prašniki imajo debele prašnične niti in modrozelene prašnice. Plod je glavica, široka 3–6 cm. Raste na vrtovih in ruderalnih zemljiščih.

Dvoletnica, visoka 50–100 cm. Steblo je pokončno, nerazraslo, zeleno, dlakavo. Listi so jajčasto suličasti, dolgi največ 15 cm, nazobčani ali celorobi. Socvetje je ovršno, pokončno. Posamični cvetovi so v zalistjih zgornjih listov, so pladnjasti, venčni listi so rumeni, dolgi 3–8 cm, spodaj zrasli, venčna cev je dolga 3–6 mm. Raste na nasipališčih, brežinah, ledinah, suhih tratah, ruderalnih rastiščih in ob železniških progah.

Papaver somniferum L. (družina: makovke – Papaveraceae)

352

Oenothera biennis L. (družina: svetlinovke – Onagraceae)


RUDERALNA RASTIŠČA IN LEDINE

ČRNI RAZHUDNIK (pasje zelišče)

Solanum nigrum L. (družina: razhudnikovke – Solanaceae)

Enoletnica, visoka 10–60 cm. Steblo je razraslo, golo. Listi so premenjalni, dolgopecljati, jajčasti ali trikotni, celorobi ali topo nazobčani. Socvetja so malocvetni grozdi v zalistjih zgornjih listov, 5–10-cvetna, cvetovi so petštevni, venec je bel, širok največ 1 cm, prašnice so daljše od prašničnih niti. Plod je črna ali zelena jagoda. Raste na nasipališčih, vrtovih, njivah, ledinah, ob živih mejah in poteh.

Y

STRUPENA

DELJENOLISTNA RUDBEKIJA

Rudbeckia laciniata L. (družina: nebinovke – Asteraceae)

Trajnica, visoka do 2,5 m, s koreniko. Steblo je pokončno, golo ali poraščeno z redkimi dlakami. Listi so premenjalni, pernato deljeni, dlakavi le po spodnji strani in robu listne ploskve. Koški so ovršni, s premerom 7–12 cm, jezičasti cvetovi na obodu koška so rumeni, dolgi 20–30 mm, na izbočenem cvetišču so na sredini manjši rjavkasti cevasti cvetovi, obdani z drobnimi krovnimi luskami. Konice ovojkovih listov koška so zavihane. Gojena je okrasna rastlina, podivjana uspeva ob rekah, na gozdnih robovih in v logih.

Y

invazivna vrsta, neofit

353


PreuÄ?evanje flore, vegetacije in habitatnih tipov

369


Preučevanje flore Flora (rastlinstvo) so vse rastlinske vrste določenega območja. Preučevanje rastlin obsega številne raznolike botanične raziskave, ki vključujejo prepoznavanje in poimenovanje rastlin (sistematika, taksonomija, nomenklatura), preučevanje zgradbe in oblike rastlin ter rastlinskih delov (anatomija, morfologija), življenjskih procesov (fiziologija rastlin), odnosov med rastlinami in okoljem (ekologija rastlin), preučevanje vegetacije oziroma rastlinskih združb (fitocenologija), poznavanje razširjenosti vrst (fitogeografija), raziskovanje flore (vseh različnih vrst) določenega območja (floristika) in še marsikaj drugega. Med najstarejšimi naravoslovnimi panogami pri nas so floristične raziskave. Prvo temeljno objavljeno botanično delo, ki vključuje večji del ozemlja današnje Slovenije, je Flora Carniolica (Scopoli, 1760). V več kot 250 letih po njej so izšli še številni floristični prispevki, ki se nanašajo na večja ali manjša območja Slovenije. Prvi celovitejši pregled rastlinstva celotnega etničnega ozemlja Slovenije predstavlja Seznam praprotnic in cvetnic slovenskega ozemlja (Mayer, 1952). Pomembnejša objavljena dela so še Rdeči seznam ogroženih praprotnic in semenk SR Slovenije (Wraber & Skoberne, 1989), v katerem so prvič predstavljene karte razširjenosti (po srednjeevropski metodi florističnega kartiranja) za 338 slovenskih ogroženih rastlinskih vrst, Register flore Slovenije (Trpin & Vreš, 1995), to je seznam praprotnic in cvetnic Slovenije, ki obsega 3216 taksonov, in določevalni ključ Mala flora Slovenije (Martinčič & Sušnik, 1969, 1984, Martinčič & al., 1999, 2007); slednji je za zdaj tudi zadnje objavljeno celovito floristično delo, obravnava pa 3452 domačih ter tujerodnih vrst in podvrst slovenske flore. Vključuje podatke o njihovi življenjski dobi, življenjskih oblikah, fenologiji, višinski in fitogeografski razširjenosti, rastiščih in ogroženosti rastlin.

Botanična sistematika (taksonomija) Botanična sistematika je veda o opisovanju, poimenovanju in razvrščanju rastlinskih taksonov v sistem. Vključuje taksonomijo, evolucijsko botaniko in filogenijo. Taksonomija je del sistematike, ki obsega identifikacijo (prepoznavanje), nomenklaturo (poimenovanje) in klasifikacijo (uvrščanje) rastlin. Klasifikacija je uvrščanje organizmov v sistem na podlagi podobnosti ali razlik in oblikovanje logičnega hierarhičnega sistema za razvrščanje organizmov. Poznamo dve osnovni klasifikaciji, to je načina razvrščanja v rastlinski sistem: umetno, ki temelji na zunanji podobnosti rastlin, in naravno, ki temelji na sorodnosti in izvoru rastlin. V naravni klasifikaciji, temelječi na evolucijskih (filogenetskih) povezavah, prevladujeta predvsem dva načina, fenetska klasifikacija (osnova je numerična taksonomija) in kladistika (osnova so kladogrami oziroma specifične statistične metode).

370


Rastlinski sistem je razdeljen na različne sistematske nivoje ali taksonomske kategorije, določene z mednarodnim kodeksom za alge, glive in rastline (ICN). Takson je skupina rastlin ali rastlina katerekoli sistematske kategorije, npr. družina, rod, vrsta, podvrsta. Tabela 1: Hierarhično urejene sistematske (taksonomske) kategorije – osnovne so pisane krepko. Taksonomske kategorije

Taksonomske enote – primeri

Slovensko

Latinsko in (kratica)

Končaj

Latinsko ime

Slovensko ime

nadkraljestvo

superregnum (spr.)

-ota

Eukaryota

evkarionti

kraljestvo

regnum (r.)

-

Plantae

rastline

naddeblo

supradivisio (spdiv.)

-phyta

Tracheophyta (= Cormophyta)

cevnice (brstnice, vaskularne rastline)

oddelek/deblo

divisio (div.) = phyllum (ph.) -phyta

Spermatophyta

semenke (semenovke)

subdivisio (subdiv.) = pododdelek/poddeblo subphyllum (subph.)

-phytina Magnoliophytina (= Angiospermae)

kritosemenke

razred

-opsida (-atae)

Rosopsida (= Dicotyledoneae p. p.)

dvokaličnice s trikolpatnim pelodom (dvokaličnice s “trižlebnatim” pelodom) asteride

classis (cl.)

podrazred

subclassis (subcl.)

-idae

Asteridae

nadred

supraordo (spord.)

-anae

Asteranae (= Synandrae)

red

ordo (ord.)

-ales

Asterales (= Compositae)

košarnice

podred

subordo (subord.)

-ineae

-

družina

familia (fam.)

-aceae

Asteraceae

nebinovke

poddružina

subfamilia (subfam.)

-oideae

Cichorioideae (= Liguliflorae)

radičevke

tribus

tribus (tr.)

-eae

Cichorieae (= Lactuceae)

podtribus

subtribus (subtr.)

-inae

Hieraciinae

rod

genus (gen., g.)

-

Hieracium

škržolica

podrod

subgenus (subg.)

-

Hieracium subg. Pilosella

kosmatica

sekcija

sectio (sect.)

-

Hieracium subg. Pilosella sect. Praealtina

podsekcija

subsectio (subsect.)

-

-

serija

series (ser.)

-

-

*agregat (oblikovna skupina)

aggregatus (agg.)

-

Hieracium piloselloides agg.

skupina dolgodlakave kosmatice (škržolice)

vrsta

species (spec., sp.)

-

Hieracium bauhinii (= Pilosella bauhinii) Bauhinova kosmatica (škržolica)

podvrsta

subspecies (subsp.)

-

varieteta

varietas (var.)

-

forma (oblika)

forma (f.)

-

Hieracium bauhinii subsp. bauhinii (= Pilosella bauhinii subsp. bauhinii) Hieracium bauhini subsp. bauhinii var. fastigiatum Hieracium bauhini subsp. bauhinii var. fastigiatum f. parcepilosum

Bauhinova kosmatica (škržolica)  

*agregat ali oblikovna skupina je neformalna skupina bližnjesorodnih in morfološko zelo podobnih vrst. V agregat združene vrste imenujemo “male vrste” (mikrospecies); pri imenu ožje pojmovane vrste dodamo kratico s. str. (lat. sensu stricto), npr. Stellaria media s. str. Če vrsto obravnavamo kot oblikovno skupino (agregat) oziroma v širšem smislu, imenu dodamo kratico s. lat. (lat. sensu lato), npr. Stellaria media s. lat. (= S. media agg.), ki vključuje 3 male vrste (S. media s. str., S. neglecta in S. pallida).

371


Slika 12: Primer prikaza razširjenosti križanca Geum x spurium na UTM-mreži Slovenije z UTM-kvadrati, velikimi 10 x 10 km. Z obarvanimi površinami in kraticami so označena fitogeografska območja Slovenije: AL – alpsko, DN – dinarsko, PA – predalpsko, PD – preddinarsko, SM – submediteransko in SP – subpanonsko (po Wraber M., 1969).

Slika 13: Načini delitve in označevanja UTM-mrež različnih velikosti oziroma meril (Nikolić & al., 1998: 11).

(slika 14). Metodologija in zasnova tega projekta sta bili sprejeti leta 1964 na Simpoziju za floristično kartiranje (Symposium zur floristische Kartierung Mitteleuropas) v Münchnu. Projekt je pri nas sprva organiziral in vodil prof. dr. Tone Wraber, sedaj pa kartiranja koordinira prof. dr. Nejc Jogan. V Sloveniji za natančnejšo predstavitev uporabljamo razdelitev osnovnih polj, teh je 187, na štiri kvadrante (5’ x 3’ = približno 6,4 x 5,5 km) (slika 15). Tudi to mrežo je mogoče deliti naprej v še natančnejšo, npr. na četrtine ali šestnajstine, ali pa na polja, velikosti 1’ x 1’, ki je primerna za kartiranje lokalne flore (slika 14).

388


Slika 14: Načini delitve in označevanja stopinjske (minutne) mreže srednjeevropskega florističnega kartiranja različnih velikosti oziroma meril (Nikolić & al., 1998: 11).

Slika 15: Razširjenost kranjske site (Eleocharis carniolica) v Sloveniji, prikazana po časovnih obdobjih na arealni karti srednjeevropskega florističnega kartiranja (avtor karte: M. Kocjan, Kocjan & al., 2014).

Nomenklaturni standard (vir imen taksonov) za floristična kartiranja v Sloveniji je Mala flora Slovenije (Martinčič & al., 2007), za nekatere primere pa Register flore Slovenije (Trpin & Vreš, 1995), ki je dostopen tudi na medmrežnem naslovu http:// bijh-s.zrc-sazu.si/BISER/FloVegSi/Flo/MFSrc.asp.

389


POPISNI LIST za vzorčenje posamezne rastlinske vrste

Ime rastline: . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Družina: . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Najdišče (kraj): . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Nebesna lega rastišča: . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Nadmorska višina: . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Opis rastišča (gozd, travnik, močvirje ipd.): . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Velikost opazovanega rastišča: . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Pogostnost opazovane rastline (število osebkov ali ocena): . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Višina rastline (v cm): . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Barva cvetov: . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Barva listov: . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Druge značilnosti rastline: . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Fenološka faza: . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Datum popisa: . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Popisovalec: . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Določevalec: . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Slikovno gradivo: . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Nabrani vzorci (herbarij, plodovi, semena): . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

POPISNI LIST za vzorčenje populacije ali vegetacije

Ime združbe: . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Velikost opazovanega rastišča: . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Nahajališče: . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Opis rastišča: . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Gostota ali pokrovnost rastlin na ploskvi (ocena ali v %): . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Popisovalec: . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Določevalec: . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Datum: . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Vzorec: . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Vrstna sestava: . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Številčnost taksona: . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . ............................................................................................ ............................................................................................ ............................................................................................ ............................................................................................ ............................................................................................ Skica opazovane površine:

Slika 17: Primer popisnih listov za vzorčenje in opazovanje rastlin v naravi, ki so uporabni pri raziskovalnih nalogah in v sklopu dejavnosti krožkov v osnovnih šolah.

396


Populacijska vzorčenja pogosto opravljamo v naravovarstvene namene. Za poznavanje velikosti populacij neke ogrožene ali zavarovane vrste in njene viabilnosti (sposobnosti preživetja) opravimo populacijska vzorčenja na celotnem arealu. Glede na način rasti preučevanih vrst in gostoto (številčnost) njihovih populacij izberemo primerno metodologijo vzorčenja, npr. metodo štetja vseh osebkov (totalni cenzus), kadar je le-teh malo in so na omejeni manjši površini, ali metodo vzorčenja populacijske gostote pri številčnih populacijah in na večjih površinah. Število zaporednih vzorčenj in velikost vzorčnih ploskev smiselno prilagodimo velikosti in gostoti rastlin na površinski enoti; vzorčimo npr. na kvadratih, velikih 1 x 1 m, 2 x 2 m, 5 x 5 m, 10 x 10 m, lahko tudi manjših ali večjih, po metodi naključne izbire vzorčnih ploskev (slika 18). Geografske koordinate vsake vzorčne ploskve čim natančneje določimo z napravo GPS. Število vzorcev določimo po predhodnem testiranju variabilnosti vzorcev z ustreznimi statističnimi metodami, npr. s testom homogenosti varianc. Za končno obdelavo podatkov uporabimo ustrezne statistične metode in aplikacije (npr. SPSS – Statistical Package for the Social Sciences). Iz dobljenih rezultatov ugotovimo velikost ali gostoto populacij izbrane rastlinske vrste. Pri izvajanju večletnih monitoringov (ponavljanju raziskav vzorčenj velikosti populacij na enak način oziroma z isto metodo) opravimo primerjalne analize o nihanju populacij posamezne vrste in ugotovimo primerno velikost številčnosti populacij, ki vrsti omogoča dolgoročno preživetje. Rezultati populacijskih študij so podlaga za pripravo smernic in planov za takšno dolgoročno gospodarjenje z vrsto, da se bo ohranila v ugodnem stanju.

Slika 18: Primer popisnega lista za populacijsko vzorčenje rastlin.

Za druge vrste raziskav, npr. za taksonomsko-sistematske, genetske ali druge namene pri terenskem delu v naravi po ustreznih postopkih naberemo vzorce živega materiala, npr. semen za gojenje rastlin v botaničnih vrtovih, rastlin ali njihovih delov za pripravo herbarija.

397


Herbarij 411


(venca na zunanji in notranji strani in brazde); pri nekaterih grašicah, zvončicah in orhidejah, katerih cvetovi se ob sušenju po navadi razbarvajo, barvo venca; pri lučnikih barvo dlak prašničnih niti; pri vijolicah barvo ostroge in drugo (slika 5).

Slika 5: Na herbarijsko etiketo v opombah zapišemo dodatne informacije o nabirku (npr. barvo cvetov, način prepariranja rastline idr.).

Pred nabiranjem je zaželeno tudi fotografiranje videza (habitusa) rastline, njenega rastišča in posameznih prej naštetih podrobnosti (slika 29). Vse podatke, ki jih na terenu dodatno vzorčimo za posamezno vrsto, populacijo (npr. številka fotografije, število nabranih duplikatov, število vseh rastočih osebkov, cvetov, vzorcev semen, nabranih plodov idr.), sproti dokumentiramo v terenski list (obrazec), beležnico oziroma elektronsko. Pri nabiranju ali vzorčenju rastlin moramo paziti, da dobi pri označevanju ali oštevilčenju vsak vzorec edinstveno oznako oziroma številko, to je avtorjeva (evidenčna ali zaporedna) številka nabirka. Po navadi jo zapišemo na papir, v katerega smo rastlino vložili, in hkrati še na (terensko) etiketo ob imenu avtorja. Nekateri rastline na terenu začasno shranjujejo v polivinilaste vrečke in jih pozneje vložijo v herbarijsko mapo ali prešo. Ta način dela je sicer hitrejši, a nezanesljiv, zaradi česar ga odsvetujemo. Rastline v vrečki ovenijo, nekaterim hitro odpadejo cvetni listi (npr. lanu), semena se iz zrelih plodov pogosto iztresejo, žlezasto dlakave rastline se zlepijo med seboj, na žleze se prilepijo semena drugih rastlin ali delčki prsti s korenin. Če nabiramo rastline na različnih nahajališčih in jih shranjujemo v eno vrečko, zlahka pomešamo tudi podatke o kraju nabiranja. Pri nabiranju rastlin potrebujemo različne pripomočke in terensko opremo.

416


Osnovna oprema in pripomočki: ●

terenska herbarijska mapa z vpojnim časopisnim papirjem ali s pivniki za vlaganje rastlin. Herbarijska mapa je lahko standardne velikosti (format A3 oziroma približno 28–30 x 40–42 cm), enake, kot je velikost herbarijske pole v herbarijski zbirki, ali manjša (npr. velikosti listov A4 formata) za shranjevanje manjših rastlin. Mape so kartonske ali žičnate, spnemo jih z usnjenimi pasovi ali s trakovi iz tkanine, plastike ali gume, tako da rastline stisnemo že na terenu (slika 6). V pole papirja ali pivnikov vlagamo rastline skupaj s terensko (avtorsko) etiketo, ki je označena z evidenčno (zaporedno avtorjevo) številko ali le-to zapišemo neposredno na polo papirja.

a

b

c

č

Slika 6: Primeri različnih herbarijskih map: a – kartonska s časopisnim papirjem, b – žičnata z vrečevino, c – žičnata s pivniki, č – lesena z vpojnim papirjem, peno in valovitim kartonom za hitro sušenje rastlin. ● ●

lopatka ali kopača: za izkopavanje rastlin nož, škarje (sadjarske ali navadne) in žagica: za rezanje rastlin, njihovih delov, vejic ali žaganje vzorcev lesa terenski list (obrazec) ali beležnica: za zapisovanje vseh podatkov o nabranih in vzorčenih rastlinah (slika 7)

417


laria aquatica (L.) Scop., bas. Cerastium aquaticum L.) ali Stellaria montana Pierrat (syn. Stellaria nemorum L. subsp. montana (Pierrat) Berher, Stellaria glochidisperma (Murb.) Freyn, Stellaria nemorum L. subsp. glochidisperma Murb.). Nasvet: Kadar rastline nismo identificirali (določili), pustimo na etiketi prostor za ime taksona prazen; ime vpišemo naknadno, ko je rastlina določena. ● Slovensko ime rastline Zapis slovenskega imena rastlin na etiketo je neobvezen, a pri šolskih herbarijih primeren in zaželen. Slovensko ime rastline se pogosto uporablja na herbarijskih primerkih šolskega herbarija – na nižji izobraževalni stopnji, npr. v vrtcu ali v nižjih razredih osnovne šole je na herbarijski etiketi lahko le slovensko ime nabrane rastline (brez latinskega), mora pa biti povzeto po standardnem viru slovenskih imen, kot sta Register flore Slovenije (Trpin & Vreš, 1995) in Mala flora Slovenije (Martinčič & al., 2007), in ne ljudsko ime (slika 18). Na višji izobraževalni stopnji (višji razredi OŠ, srednješolski herbariji) mora etiketa vsebovati poleg slovenskega tudi latinsko ime (slika 19); v študentskih herbarijih morajo biti etikete izpisane na standardni način; slika 20).

Slika 18: Primera herbarijskih pol iz herbarija v 7. razredu osnovne šole; na etiketi je zapisano le slovensko ime rastline, dodani pa so še kratki opisi in uporabnost rastline.

430


Šolski herbarij: . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Ime rastline (slovensko / latinsko): . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Družina (slovensko / latinsko): . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Kraj nabiranja: . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Rastišče:. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Nabiralec: . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Datuma nabiranja: . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Določitelj: . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Slika 19: Etiketa iz šolskega herbarija, kjer sta na etiketi uporabljeni latinsko in slovensko ime rastline (levo). Primer neizpolnjene vzorčne etikete za šolski herbarij (desno).

Slika 20: Primera herbarijskih pol in etiket iz študentskega herbarija, kjer je vsebina na etiketi napisana standardno kot v javnih herbarijskih zbirkah.

Ljudsko ime (ali več imen) rastline se lahko navede v dodatnih podatkih na etiketi (opombah) in je dragocen vir podatkov za etnobotanične študije in hkrati omogoča ohranjanje slovenskega ljudskega naravoslovno-kulturnega izročila. ● Ime družine Ime družine in njenega sinonima ni obvezno, na etiketo ga zapišemo nad ali pod imenom vrste. Pomaga nam pri lažjem uvrščanju v herbarijsko zbirko, če je urejena po naravnem sistemu, npr. družinah. Z novimi spoznanji v filogenetsko taksonomskih raziskavah se imena družin spreminjajo ali se rodovi premeščajo znotraj družin

431


sko višino s karte odčitamo le na vrhovih ali kotah, ki so označene na zemljevidu. Če v naravi popisujemo/nabiramo rastline na neki daljši razdalji (transektno popisovanje), npr. ob planinski poti, za nadmorsko višino označimo višinski razpon, npr. 1700–1900 m nm. v. (metrov nadmorske višine). ● Srednjeevropski in UTM-kvadrant ali osnovno polje Na etiketo je priporočeno napisati tudi kodi kvadrantov ali osnovnih polj florističnih kartiranj po srednjeevropski metodi (npr. 9952, 9950/2, 9754/32, 9456/423, 0056/1 = 10056/1) in po evropski (UTM) metodi (npr. 33TWM4 – kvadrant, velikosti 50 x 50 km, 33TWM16 – kvadrant, velikosti 10 x 10 km). Podatek je uporaben za floristična kartiranja in prikaz nahajališč na rasterski arealni karti (slika 14). Če smo geografske koordinate zapisali v naravi (na terensko etiketo) ali jih ugotovili pozneje, je v nekaterih aplikacijah (bazah podatkov, npr. FloVegSi) mogoče narediti njihovo samodejno pretvorbo v ustrezno kodo (kvadrant) florističnega kartiranja in pozneje še izpis kod (kvadrantov) na herbarijsko etiketo. Kode kvadrantov za srednjeevropsko floristično kartiranje najdemo tudi na portalu Geopedia (http://geopedia.si/) pod imenom MTB – Mreža kvadrantov za kartiranje srednjeevropske flore. ● Nabiralec To je oseba (ali več oseb), ki je rastlino nabral in je avtor herbarijske pole. Če je nabiralcev več, zapišemo na etiketo vse, npr. Leg.: ime in priimek 1, ime in priimek 2 …). Oznaka na etiketi Leg. (lat. legit) pomeni nabral, opazil, zapisal in fotografiral. Imena nabiralca(ev) (isto velja za določevalce) izpišemo v celoti ali pa osebno ime okrajšamo, npr. Janez JALEN ali J. Jalen. Praviloma je imenu avtorja pripisana tudi avtorjeva številka (nabirka), to je zaporedna (unikatna) številka vsakega rastlinskega primerka v zbirki nekega avtorja (slika 2). Uporablja (navaja se) pri različnih obdelavah in revizijah materiala ter pri vsakem citiranju materiala v različnih objavah. ● Datum nabiranja Na etiketo zapišemo točen datum nabiranja, npr. 15. oktober 2014 ali 15. okt. 2014, lahko tudi 15. X. 2014 ali 15. 10. 2014. Najprimernejši zapisi datuma so prvi trije načini, zadnji način, z arabskimi številkami izpisan mesec nabiranja, pa je v določenih primerih dvoumen (kadar material pošiljamo v tuje herbarije), saj v nekaterih državah pišejo datum obrnjeno, številko meseca pred dnevom in letnico. Če smo pozneje na istem nahajališču z iste (predhodno označene) rastline nabrali dodatne rastlinske dele (npr. zrele plodove, semena), na etiketo zapišemo oba datuma in vsebino nabirka.

436


● Določitelj (determinator) Oznaka na etiketi Det. (lat. determinavit) pomeni določil (determiniral). Če je nabiralec rastlino na terenu hkrati tudi prepoznal (določil), zadošča, da na etiketi združimo obe informaciji skupaj (npr. Leg. et det.: ime in priimek, Leg. & det.: kratica imena in priimka). Podobno zapišemo, če je nabiralcev več in so hkrati vsi tudi določevalci taksona (npr. Leg. & det.: ime in priimek 1, ime in priimek 2 …). Če je nabiralcev več, določitelj pa je le eden ali obratno, napišemo obe informaciji ločeno (slika 14). ● Datum določitve Če je nabiralec rastlino na terenu hkrati že prepoznal (določil), zadošča da na etiketo vpišemo datum le enkrat. Če pa je bila rastlina določena pozneje, mora biti ob determinatorju zapisan tudi datum določitve. ● Opombe – dodatne informacije Na herbarijsko etiketo ali na dodatno etiketo v rubriko opombe – po navadi je na koncu besedila oziroma na dnu etikete – zapišemo tudi posamezne morfološke znake (npr. barvo cvetov, rastline, plodov) ali druga opažanja (npr. fenološko fazo populacije, številčnost populacije na nahajališču kot popoln cenzus – število osebkov ali kot oceno velikosti populacije, ki smo jih napisali v terensko beležnico, na popisni terenski list ali na terensko etiketo) oziroma druge informacije (npr. krajevno ljudsko ime rastline). ● Karta (zemljevid) s prikazom točke nahajališča Ni obvezen element etikete, a je zaželen, ker nam vizualno pomaga pri iskanju nahajališča na zemljevidu. Na karti je prikazana točka centroida kvadranta mreže kartiranja (srednjeevropske, evropske ali druge metode) ali pa realna točka nahajališča, prikazana na podlagi geografskih koordinat (slika 14). Dodatne (posebne) etikete: ●

revizijska etiketa: oznaka Rev. (revisio – pregledal, popravil, spremenil; revizija je ugotavljanje pravilnosti determinacije in ustreznosti imena taksona). Pri taksonomsko težavnem materialu strokovnjaki pogosto opravijo revizijo gradiva (taksonomsko morfološki pregled), ali pa to naredijo ob sistematski prekategorizaciji ali spremembi imena taksona. Ob vsaki taki reviziji se osnovni herbarijski etiketi doda nova, to je revizijska etiketa, ki vsebuje nove podatke oziroma imena (slika 17). oznaka tipskih (typus) primerkov (sliki 14 in 26).

437


Med zbirkami živega materiala imajo posebno mesto zbirke semen. Semenske banke so dobro dokumentirane in organizirane zbirke semen samoniklih (avtohtonih) rastlin. Po navadi jih pripravljajo in skrbijo zanje botanični vrtovi, ki so po svoji vlogi zbirke živih rastlin in predstavljajo naraven referenčni sistem za rastlinske taksone. Ena od dejavnosti botaničnih vrtov je pripravljanje in ohranjanje zbirk semen v vrtu gojenih in v naravi rastočih rastlinskih vrst (taksonov). Semena posameznih vrst ponujajo v zamenjavo drugim vrtovom ali sorodnim raziskovalnim ustanovam za gojenje v raziskovalne namene, npr. za preučevanje križanja, pri anatomskih, fitokemijskih (fitofarmacevtskih), taksonomskih in ekoloških raziskavah, za hortikulturne ter naravovarstvene namene, npr. gojenje v naravi izumrlih vrst ali taksonov na robu izumrtja, zaradi česar so pomembne ustanove za ozaveščanje,

Slika 33: Botanični vrt Univerze v Ljubljani. Na sliki sta prof. botanike dr. Franz Wolkinger iz Graza (levo) in direktor botaničnega vrta dr. Jože Bavcon (desno) na rastišču hladnikovke ob obisku članov mednarodnega društva Clusius.

Slika 34: Alpski botanični vrt Juliana v Trenti. Na sliki sta dr. Igor Dakskobler (levo) in kustosinja botaničnega vrta dr. Nada Praprotnik (desno) na rastišču križancev različnih volčinov.

izobraževanje in ohranjanje biotske raznolikosti. V Sloveniji je več botaničnih vrtov, med njimi omenimo oba najstarejša, Botanični vrt Univerze v Ljubljani (slika 33) (ustanovil ga je botanik Franc Hladnik leta 1810), in Alpski botanični vrt Juliana v Trenti (slika 34) (ustanovil ga je tržaški posestnik in trgovec Albert Bois de Chesne leta 1926). Vsako leto v vrtovih pripravijo in izdajo katalog njihove zbirke semen, ki se imenuje Index seminum (Bavcon, 2009, 2010, 2011, Praprotnik, 2012).

444


Pri pripravi zbirke semen je potrebno nabrati za vsak vzorčen takson ustrezen vzorec semen. Za dober semenski vzorec nekega taksona velja, da vsebuje več tisoč semen, nabranih z vsaj 75 % osebkov populacije. Od vsakega osebka je priporočeno nabrati le 10–20 % semen, da preveč odvzetih semen ne bi imelo negativnega vpliva na številčnost populacije – še posebej je treba paziti pri enoletnicah. Število primerkov v populaciji mora biti dovolj veliko (več deset semenečih rastlin, odvisno tudi od števila semen, ki jih posamezna rastlina tvori), da je vzorec ustrezne velikosti in da hkrati ne škodi populaciji. V naravi lahko za različne namene (npr. pedagoške, raziskovalne) naberemo tudi vzorce živih rastlin in jih posadimo na primerno pripravljenih mestih v vrtu. Za sajenje in gojenje trajnic in lesnatih rastlin v botaničnem ali šolskem vrtu se na terenu izkoplje: pri zelnatih trajnicah cela rastlina skupaj s podlago vred, pri grmih in drevesih pa njihova mladica ali njeni podzemni deli (korenike, čebulice, gomolji) v času mirovanja ali se naberejo zarodni brstiči, odrežejo pritlike z mladimi poganjki ali vejice pri nekaterih grmih in drevesih za potaknjence.

Shranjevanje rastlin v tekočem in suhem mediju Drugi način bolj ali manj trajnega shranjevanja rastlin je shranjevanje v tekočem mediju. Rastline ali njihovi deli, ki so shranjeni v dolgo obstojnem tekočem mediju, najpogosteje dobro ohranijo svojo obliko, redko pa barvo (alkohol npr. večinoma razbarva rastline oziroma obarvane cvetne liste ali plodove). Vzorce opremimo z ustreznimi etiketami; eno etiketo nalepimo na zunanjo stran stekleničke ali plastenke, drugo vstavimo v tekočino skupaj z vzorcem. Notranja etiketa v fiksativu mora biti obstojna; za kratkotrajno shranjevanje (prenašanje vzorcev s terena) uporabimo navaden papir, za trajno shranjevanje pa poseben pergamentni (pavs) papir, na katerega vse podatke zapišemo s svinčnikom, ker je zapis obstojen v alkoholu in vodi, in se besedilo etikete v fiksativu ne izbriše. Tako shranjene vzorce uporabljamo za anatomske ali morfološke raziskave ali za lažjo determinacijo rastlin, pri katerih je npr. pomemben razlikovalni znak oblika cvetov ali njihovih sestavnih delov. Za shranjevanje (fiksiranje) rastlinskih vzorcev se najpogosteje uporabljajo alkohol (50–70-% etanol), formalin (formaldehid) ali tekočina FAA (formalin-acetic-alcohol), to je mešanica formalina, ocetne kisline in etanola v razmerju 8,5 dcl 70-% etanola, 1 dcl 49-% formalina in 0,5 dcl ocetne kisline (Tomlinsonova mešanica). V navedenih fiksativih postanejo vzorci precej krhki in se pri prepariranju lahko lomijo ali drobijo. Mehkejši in manj krhki ostanejo rastlinski vzorci, ki

445


postale javno dostopne in so na voljo širšemu krogu uporabnikov. Fotografiranje in/ali digitalizacija herbarijskih pol potekata po posebnih postopkih in protokolih v ustanovah, ki skrbijo za javne herbarijske zbirke. Skupaj s sliko herbarijskega primerka in herbarijske etikete sta na digitalnem posnetku prikazana še merilo in barvna skala, ki sta uporabna za različne analize in morfološke primerjave (slika 26). Na spletu najdemo številne podatke o herbarijskih zbirkah, herbariziranih rastlinah iz različnih zbirk ali njihove slikovne predstavitve (digitalne fotografije ali skenograme, izmed katerih nekateri vključujejo že posamezna orodja za morfološke obdelave, npr. za merjenje velikosti rastlin in njihovih delov), t. i. virtualne herbarije. Nekaj primerov na spletu prikazanih ali dostopnih herbarijskih zbirk: Herbarijske zbirke Prirodoslovnega muzeja Slovenije (LJM) (http://www.pms-lj.si/si/raziskovanje-in-zbirke/zbirke/zgodovinske-herbarijske-zbirke), Herbarijska zbirka Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU (LJS) (http://bijh-s.zrc-sazu.si/BISER/FloVegSi/Flo/ HerbZRC/herbZRC.htm), The Linnaean Herbarium (http://linnean-online.org/linnaean_herbarium.html), Herbarium Berolinense (B) (http://ww2.bgbm.org/herbarium/), Herbarium Royal Botanical Gardens Kew (K) (http://apps.kew.org/herbcat/gotoHomePage.do), The New York Botanical Garden – Virtual Herbarium (NY) (http:// sciweb.nybg.org/science2/vii2.asp), Australia’s Virtual Herbarium (AVH) (http://avh. chah.org.au/), Herbarium University of Vienna (WU) in Herbarium Karl Franzes University of Graz (GZU) (http://herbarium.univie.ac.at/database/collections.htm), HerbariaUnited (http://herbariaunited.org/) in druge.

450


Endemiti v Sloveniji 451


Orleška Draga pri Sežani. Botanika dr. Boštjan Surina (levo) in dr. Tone Wraber (desno) tik ob slovensko-italijanski meji na rastišču redkih vrst, kuštravolistne škržolice (Hieracium lasiophyllum) in draške škržolice (Hieracium dragicola), endemita, ki je poimenovan po svojem klasičnem nahajališču, Orleški dragi.

Donačka gora. Stenoendemit Juvanov netresk ali stenikelj (Sempervivum juvanii) je opisal slovenski botanik dr. Vinko Strgar in ga poimenoval po svojem učitelju Francu Juvanu. Raste le na Donački gori in sosednjem Reseniku ter nikjer drugje.

456


Tujerodne rastlinske vrste 457


Rdeči seznam in rdeča knjiga ogroženih rastlin Rdeči seznam ogroženih rastlin vsebuje pregled izbranih, redkeje vseh taksonov določenega območja z oznakami stopnje ogroženosti. Kategorije ogroženosti, ki jih je leta 2001 sprejela Svetovna zveza za varstvo narave (IUCN) in so mednarodno dogovorjene, so: izumrl (Ex – Extinct), v divjini izumrl (Ew – Extinct in the wild), skrajno ogrožen (Cr – Critically Endangered), prizadet (EN – Endangered), ranljiv (VU – Vulnerable), potencialno ogrožen (NT – Near Threatened), najmanj ogrožen (LC – Least Concern), premalo znan (DD – Data Deficient) in ni ovrednoten (NE – Not Evaluated). Struktura kategorij in odvisnost od podatkov je prikazana na spodnji sliki. Izumrla vrsta (EX)

+

V divjini izumrla vrsta (EW) Ogrožene kategorije Ustrezni podatki Opredeljene

Skrajno ogrožena vrsta (CR) Prizadeta vrsta (EN)

Nevarnost izumrtja

Ranljiva vrsta (VU) Potencialno ogrožena vrsta (NT)

Vse vrste

Najmanj ogrožena vrsta (LC)

Premalo znana vrsta (DD) Neopredeljena vrsta (NE)

Struktura kategorij ogroženosti taksonov v odvisnosti od dostopnih podatkov.

V rdeči knjigi ogroženih rastlin je vsaka vrsta, podvrsta ali forma, ki je navedena v seznamu, pogosto podrobneje prikazana z dodatnimi podatki, npr. z opisom rastline in njene biologije, značilnostmi rastišč, obstoječo obliko zavarovanja (zavarovana vrsta, vrsta Natura 2000), vzroki ogroženosti in mogočimi načini ohranjanja, dodani so fotografija rastline, seznam lokalitet in pregledna karta z razširjenostjo. Poleg splošnega seznanjanja z ogroženimi taksoni so rdeči seznami in rdeče knjige tudi podlaga za spremljanje pojavljanja rastlin v naravi in njihove ogroženosti, to pa omogoča ustrezno dopolnjevanje ukrepov za ohranjanje. Seznami so tudi strokovna podlaga pri ocenjevanju vplivov različnih posegov v prostor ali pri pripravi predlogov za zavarovanje novih območij. Zgodovina rdečih seznamov in rdečih knjig je razmeroma kratka. Prve rdeče sezname s svetovno najbolj ogroženimi vrstami je začela leta 1949 pripravljati Mednarodna zveza

468


za varstvo narave (IUCN). Leta 1966 je izdala prvo rdečo knjigo ogroženih sesalcev in ptic, leta 1978 pa še rastlin. Po teh vzorih so postopno nastajali rdeči seznami za posamezne države ali njihove pokrajine, večinoma ločeno za rastline, mahove, lišaje, različne živalske skupine, tako da zdaj skoraj ni območja, ki na te sezname ne bi bilo vključeno. V Sloveniji sta prvi rdeči seznam pripravila T. Wraber in P. Skoberne (1989), izšel pa je kot dvojna številka revije Varstvo narave (14–15). Na njem je bilo 512 taksonov, ki so bili predstavljeni s kategorijo ogroženosti, karto razširjenosti (po srednjeevropski metodi florističnega kartiranja) in z zadnjimi navedbami njihovih nahajališč. Leta 2002 je bil v uradnem listu objavljen Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst na rdeči seznam; vanj je vključenih 727 taksonov. Oba omenjena rdeča seznama navajata kategorije ogroženosti še po starem načinu oznak sistema IUCN, kjer pomenijo: Ex – izumrla vrsta, Ex? – domnevno izumrla vrsta, E – prizadeta vrsta, V – ranljiva vrsta, R – redka vrsta, O – vrsta zunaj nevarnosti in K – premalo znana vrsta.

Zavarovane rastline Hkrati z zavedanjem o negativnem vplivu pretiranega nabiranja rastlin ali celo izkopavanja za vzgojo rastlin na vrtovih, so se že v 19. stoletju pojavile pobude za pravno urejeno zavarovanje rastlin. Prve z zakonom zavarovane rastline smo omenili že v uvodnem poglavju; cilj teh in tudi poznejših podobnih predpisov sta

Fleischmannov rebrinec (Pastinaca sativa var. fleischmanni) je rasel na Ljubljanskem gradu, kjer ga je našel Andrej Fleischmann, po najditelju pa opisal Franc Hladnik. Zdaj je v naravi izumrl, uspeva samo še v Botaničnem vrtu v Ljubljani.

469


Slovarček birni koščičasti plod – plod, ki se razvije iz omesenelega cvetišča, na katerem so koščičasti plodiči, in odpade kot celota bodica – koničast trd izrastek na steblih in listih, v katerem ni žil cvetišče – različno oblikovan vršni del cvetnega peclja, na katerem so nameščeni cvetni listi cvetno odevalo – cvetni listi, ki obdajajo in ščitijo prašnike, pestiče in privabljajo žuželke distrična rjava tla (grško dys – slab, trophos – hranljiv; angleško dystrophic cambisol) – tla na nekarbonatnih kamninah z razmeroma plitvim humusnim horizontom in debelim, slabo hranljivim horizontom z zmerno kislo reakcijo evtrofen – bogat s hranili, npr. jezero, močvirje glavica – suhi plod, ki se ob zrelosti semen odpre na različne načine horizont – plast tal, približno vzporedna s površjem jagoda – plod z enim semenom ali več semeni, obdanimi s sočno plastjo in zunanjim kožnatim delom kamnišče (litosol: grško lithos – kamen) – tla, sestavljena iz grušča, ki nastane z drobljenem matične kamnine in z majhno količino organskih snovi kodeljica – čaša, preobražena v navadne ali peresaste laske koščičast plod – plod, ki nastane iz nadrasle plodnice, ima eno ali več semen, ki jih obdajajo trda koščica, sočna plast in zunanji kožnati del kserofit – na sušne razmere prilagojena rastlina medovnik – večcelična žleza, ki izloča medičino, npr. v cvetovih ali drugih delih rastline mezotrofen – srednje bogat s hranili, npr. jezero, močvirje ogrinjalce – ovršni listi, ki obdajajo kobulček, npr. pri kobulnicah ogrinjalo – ovršni listi, ki obdajajo kobul, npr. pri kobulnicah

474

oligotrofen – slabo preskrbljen s hranili, npr. jezero, močvirje orešek – plod, podoben orehu, z enim semenom, ki nastane iz nadrasle plodnice in se ob zrelosti ne odpre organogena rendzina – rendzina z velikim deležem surovega humusa perigon – cvetno odevalo, ki ga sestavljajo enaki cvetni listi (enotno cvetno odevalo) ranker (po avstrijski besedi Rank – strmo pobočje) – tla z zgornjim temnorjavo obarvanim humusnim horizontom, ki sega do globine 2–30 cm, spodnji horizont je nekarbonatna matična kamnina. rendzina (poljsko rzedzic – šum, hrup po šumih pluga, ob oranju na plitvih skeletnih tleh) – tla z zgornjim, temnorjavo obarvanim humusnim horizontom, ki sega do globine 2–40 cm; spodnji horizont je karbonatna matična kamnina rožka – suh plod z enim semenom, ki nastane iz podrasle plodnice in se ob zrelosti ne odpre, npr. pri nebinovkah subspontana vrsta – tujerodna rastlinska vrsta, ki se iz kulture širi in ohranja v naravi brez pomoči človeka trn – bodeča enostavna ali razrasla tvorba, ki nastane s preobrazbo lista, prilista in so v njej žile trosišče – skupina sporangijev, to je tvorb, v katerih nastajajo spore, in so na spodnji strani listov pri praprotih zastiralce – kožnata tvorba, ki v celoti ali deloma pokriva trosišče žebica – ozek spodnji del venčnega lista, npr. pri vrstah rodu nagelj življenjska oblika rastline – prilagoditev rastline na preživetje v zimskem ali sušnem obdobju, npr. z zaščito brstov, z gomolji ali čebulicami, s semeni


Seznam slovenskih rastlinskih imen A avrikelj 189 B baldrijan 113 bedrenec, navadni 133 bedrenec, veliki 158 bezeg, črni 96 bezeg, divji 97 bezeg, smrdljivi 97 biček, jezerski 222 bilnica, brazdnatolistna 146 bilnica, gola 199 bilnica, ovčja 327 bilnica, rdeča 326 bilnica, travniška 166 blatnica, vodna 233 blatnik, rumeni 206 bljušč, navadni 69 bodika, navadna 64 boljka, dišeča 166 bor, črni 19 bor, rdeči 19 borovnica 62 brest, dolgopecljati 36 brest, goli 36 brest, poljski 37 breza, navadna 34 brin, navadni 84 brnistra 99 brogovita 98 bršljan, navadni 53 brusnica 62 budleja, Davidova 355 bukev, navadna 32 bunika, kranjska 66 C cepetuljka, alpska 197 cer 30 ciklama, navadna 57 cimodeja, kolenčasta 259 ciprje, močvirsko 349 ciprje, ozkolistno 362 Č čapljevec, navadni 276 čemaž 74 česnovka, navadna 329 češmin, Thunbergov 323 češnja, volčja 67

478

čišljak, močvirnati 115 čišljak, pokončni 139 členkar, sinjezeleni 255 čmerika, bela 77 čremsa 38 črevca, kurja 316 črnoga, navadna 22 črnoglavka, navadna 137 črvinka, homulična 181 D detelja, črna 154 detelja, gorska 130 detelja, hibridna 284 detelja, mala 339 detelja, njivska 362 detelja, plazeča 154 detelja, poljska 340 detelja, škrlatnordeča 130 dežen, navadni 287 dimek, dvoletni 164 dimek, lasasti 331 dimek, močvirski 118 divji kostanj, navadni 48 dob 31 dobrovita 98 draguša, grobljasta 346 draguša, virginijska 295 dremota, gola 136 dremota, navadna 99 dren, rdeči 95 dren, rumeni 95 dresen, breskova 317 dresen, ptičja 335 dresen, ščavjelistna 360 dresen, vodna 217 dresnik, japonski 339 dristavec, kodravi 208 dristavec, kolenčasti 207 dristavec, plavajoči 207 hruška drobnica 39 drobnica 39 dvoredec, tankolistni 367 G gaber, črni 34 gaber, navadni 35 gabez, navadni 354 gadovec, navadni 366 gladež, navadni 343

glavinec, Fritschev 140 glavinec, kranjski 162 glavinec, modri 272 glavinec, navadni 289 glistnik, jalovi 296 glistovnica, navadna 15 glog, enovrati 89 glog, navadni 89 glota, skalna 147 grabljišče, njivsko 158 graden 31 grahor, travniški 357 grahovec, sladki 47 grašica, gozdna 45 grašica, ptičja 156 grebenika, vodna 208 grebenuša, čopasta 131 grebenuša, navadna 131 grenkoslad 365 grenkuljica, bršljanasta 288 grezovka, Loeselova 249 grezulja, močvirska 246 grint, navadni 278 grintavec, navadni 134 griževec, barski 234 grobeljnik, obirski 187 H haljica, navadna 129 hmelj, navadni 86 homulica, ostra 313 hrast, puhasti 30 hrušica, grozdasta 279 šmarna hrušica 87 hudoletnica, kanadska 294 I iva 363 ivanjščica, navadna 161 ivanjščica, travniška 161 J zlato jabolko 79 jagoda, volčja 71 jagodnjak, indijski 328 jagodnjak, navadni 40 jastrebina, navadna 110 javor, beli 48 javor, gorski javor, ostrolistni 49 ječmen, mišji 307


Seznam latinskih rastlinskih imen A Abies alba 18 Acer campestre 49 Acer platanoides 49 Acer pseudoplatanus 48 Achillea clavenae 195 Achillea millefolium 163 Aconitum variegatum 28 Acorus calamus 239 Actaea spicata 22 Adoxa moschatellina 65 Aegopodium podagraria 286 Aesculus hippocastanum 48 Agropyron repens 321 Agrostemma githago 271 Agrostis capillaris 327 Agrostis tenuis 327 Ajuga genevensis 137 Ajuga reptans 288 Alisma lanceolatum 228 Alisma plantago-aquatica 228 Alliaria petiolata 329 Allium carinatum 141 Allium ursinum 74 Allium vineale 279 Alnus glutinosa 33 Alnus incana 33 Alopecurus pratensis 165 Alyssum ovirense 187 Amaranthus retroflexus 317 Ambrosia artemisiifolia 341 Amelanchier ovalis 87 Anacamptis pyramidalis 141 Anagalis arvensis 319 Andromeda polifolia 245 Androsace villosa 188 Anemone nemorosa 26 Anemone ranunculoides 26 Anisantha sterilis 296 Anthemis arvensis 273 Anthericum ramosum 74 Anthoxanthum odoratum 166 Anthyllis vulneraria 132 Aquilegia vulgaris 22 Arabis alpina 187 Arenaria cilliata 180 Arenaria serpyllifolia 330 Aristolochia clematitis 276 Armeria alpina 183 Arrhenatherum elatius 170 Artemisia vulgaris 343

482

Arthrocnemum macrostachyum 255 Arum maculatum 79 Aruncus dioicus 42 Asarum europaeum 21 Aspera spica-venti 273 Asplenium ruta-muraria Asplenium ruta-muraria 310 Asplenium trichomanes 16 Asplenium viride 16 Aster alpinus 194 Astragalus glycyphylllos 47 Astrantia carniolica 185 Astrantia major 54 Athamantha cretensis 186 Atriplex patula 338 Atriplex portulacoides 255 Atropa bella-donna 67 B Ballota nigra 306 Bellis perennis 162 Berberis thunbergii 323 Berula erecta 226 Betula pendula 34 Bidens frondosa 238 Blechnum spicant 17 Bolboschoenus maritimus 258 Botriochloa ischaemum 342 Botrychium lunaria 178 Brachypodium rupestre 147 Briza media 145 Bromopsis erecta 143 Bromus erectus 143 Bromus hordeaceus 169 Bromus sterilis 296 Buddleja davidii 355 C Calamagrostis epigejos 356 Calla palustris 248 Caltha palustris 108 Calystegia sepium 322 Campanula cochleariifolia 193 Campanula patula 160 Campanula zoysii 194 Capsella bursa-pastoris 307 Cardamine bulbifera 56 Cardamine enneaphyllos 56 Cardamine hirsuta 287 Cardamine kitaibelii 57 Cardamine pratensis 112

Carex acutiformis 120 Carex caryophyllea 145 Carex elata 230 Carex extensa 256 Carex ferruginea 198 Carex firma 198 Carex flacca 144 Carex humilis 144 Carex lasiocarpa 247 Carex limosa 248 Carex pallescens 120 Carex panicea 121 Carex riparia 230 Carex rostrata 231 Carex viridula 249 Carpinus betulus 35 Carum carvi 286 Castanea sativa 32 Centaurea carniolica 162 Centaurea cyanus 272 Centaurea fritschii 140 Centaurea jacea 289 Centaurium erythraea 135 Cerastium brachypetalum 360 Cerastium carinthiacum 181 Cerastium glomeratum 316 Cerastium holosteoides 152 Ceratophyllum demersum 214 Ceterach javorkeanum 310 Chaerophyllum hirsutum 285 Chamaecytisus capitatus 345 Chamaecytisus supinus 345 Chamaespartium sagittale 45 Chamerion angustifolium 362 Chamerion dodonaei 349 Chamomilla suaveolens 300 Chamorchis alpina 197 Chelidonium majus 311 Chenopodium album 268 Chenopodium murale 304 Chenopodium polyspermum 361 Chrysosplenium alternifolium 38 Cichorium intybus 341 Cirsium arvense 269 Cirsium oleraceum 289 Cirsium palustre 117 Cirsium rivulare 117 Cirsium spinosissimum 195 Clematis alpina 179 Clematis recta 27 Clematis vitalba 27

Profile for Pipinova Knjiga

Rastlinstvo življenjskih okolij v Sloveniji  

Avtorji: Branko Vreš, Darinka Gilčvert, Andrej Seliškar (c) Pipinova knjiga, 2014

Rastlinstvo življenjskih okolij v Sloveniji  

Avtorji: Branko Vreš, Darinka Gilčvert, Andrej Seliškar (c) Pipinova knjiga, 2014