Page 1


Karmen Bajec Simão Bessa Benjamin Boben Kristina Božič Nina Bric Tea Curk Sorta Enej Gala Polona Ipavec Anja Kranjc Maša Lancner Ana Maraž Jan Mozetič Saša Mrak Andreja Pegan Nataša Pegan Hana Rejc Marta Savignano Nika Šimac Špela Škulj Neja Tomšič Simon Vovk 1. 12. 2016–29. 1. 2017 Pilonova galerija Ajdovščina

Pilonova galerija Ajdovščina Prešernova ulica 3 SI–5270 Ajdovščina T +386 5 368 91 77 pilonova.galerija@siol.net www.venopilon.com


MAJA MARINKOVSKA

SETEV Besedi »Pilon« in »mladi« se radi znajdeta v istem stavku. Pilon, svoji spoštljivi starosti navkljub, namreč nikoli ni bil v resnici »star«; z radovednostjo je spremljal vse novosti, nikoli ni trdovratno zagovarjal tradicije in svojega »prav«, znal je eksperimentirati, a se tudi kritično ovrednotiti in vrniti k tistemu, kar mu najbolje uspeva.1

Morda so ga ravno zato prav mladi občudovali in imeli radi, morda so tudi zaradi njegove odprtosti in iskrivosti iskali tako njegovo družbo kot pomoč. Pilonovi korespondenca in avtobiografija, spomini drugih umetnikov in ne nazadnje Zbirka del Pilonovih prijateljev pričajo o prijateljstvih in podpori, ki so jih bili v Parizu deležni takrat še mladi Adrijana Maraž, Janez Bernik, Vladimir Makuc, Andrej Jemec, Tinca Stegovec, Bogdan Borčič, Štefan Planinc, Peter Černe, Janez Boljka, Špelca Čopič in še bi lahko naštevali. Pilonov duh jih je tako prevzel, da so tudi po njegovi smrti ostali povezani z umetnikom in njegovo dediščino preko galerije in vanjo prispevali na tak ali drugačen način, prav vsi pa tudi z donacijo svojega dela ali več njih v zbirko. Tudi zato smo v letu, ko obeležujemo 120. obletnico Pilonovega rojstva, celoten projekt javnega povabila, razstave in spremljevalnih dogodkov pod skupnim imenom Mladi vizualni umetniki na Goriškem posvetili mladim, tako mladim, da še niti rojeni niso bili, ko se je Pilon že poslovil. Namesto Pilona je tu galerija, da jim ponudi pomoč in spodbudo, namesto prej omenjenih umetnikov in intelektualcev, ki so rasli in zoreli skupaj s Pilonovo galerijo, so tu mladi, da poženejo svoje poganjke v Pilonovi domačiji in začnejo graditi trajnejši odnos z njo. Poklon najmlajše generacije Pilonu pa ni edini razlog, da se projekt osredotoča ravno na ustvarjalce vseh področij vizualne umetnosti, stare do 35 let, ki bodisi živijo v goriški regiji bodisi izvirajo iz nje ter aktivno ustvarjajo. Pričujoči katalog, razstava in dogajanje okrog nje namreč omogočajo vpogled v ustvarjalnost te najmlajše generacije, poleg tega pa tudi pregled in izmenjavo informacij ter temelj za nadaljnje preglede in raziskovanje tega področja. Vsa prejeta dokumentacija predstavlja dragoceno gradivo za izpopolnjevanje baze o ustvarjalcih z Goriškega, ki jo Pilonova galerija Ajdovščina tudi sicer sistematično zbira. Nenazadnje je izjemnega pomena povezovalna vloga projekta, predvsem njegov namen stopiti korak naproti mladim. Javno povabilo je bilo namenjeno »najmlajšim ustvarjalcem kot najbolj ranljivi umetniški populaciji, ki večinoma s težavo 'prodre' v galerijske in strokovne kroge, da se v tem kontekstu lahko predstavi tudi širši javnosti. Predstavlja tudi priložnost, da se ta generacija bolje vpne v muzejsko-galerijsko dogajanje in soustvarjanje programa Pilonove galerije«.


Javno povabilo, na katerega se je bilo mogoče odzvati od 3. junija do 15. avgusta 2016, je bilo namenoma odprto za vse, ki sodijo v določeno starostno-geografsko skupino, brez zahtev po akademski ali kakršni koli drugi likovni izobrazbi. Tovrsten način nam je zagotovo olajšal delo, saj je bil njegov domet kar najširši; kljub »povezanosti«, ki jo omogoča sodobna tehnologija, se namreč vsi ustvarjalci in raziskovalci med seboj ne poznamo, zato tudi nimamo celostnega pregleda nad dogajanjem. Povabilo je lahko zajelo tudi tiste ustvarjalce, do katerih bi se sami težko prebili, saj delujejo v intimnejših okoljih, daleč od razstavnih prizorišč in javnih evidenc. Istočasno je ta odprtost omogočila vsakomur, ki se je prepoznal v razpisnih pogojih, da se odzove, zapolni vrzeli v naši dokumentaciji in se že s svojim sodelovanjem vključi v obravnavo in individualno predstavitev v pričujočem katalogu. Bistvena komponenta javnega povabila mladim goriškim umetnikom sta bila dejavna vpletenost ter (skupaj s kustosinjo in selektorji razstave) soustvarjanje celotnega projekta. Prvi korak je pomenila že sama prijava, saj noben od ustvarjalcev ni bil izrecno povabljen k sodelovanju. Proste roke so imeli tudi pri lastni opredelitvi, pri izboru dela za razstavo in njegovem opisu, ki spremlja reprodukcije v katalogu. Vsak je bil lahko do določene mere svoboden v svojem avtorskem pristopu do sourednikovanja in sokuriranja projekta, na svoj način ovrednotil lastno delo in se (avto)reflektivno umestil v lastno likovno okolje. Tako smo dobili vpoglede iz različnih zornih kotov in prišli do dragocenih informacij, ki jih kuratorji običajno preglasimo z lastnimi vizijami, izbori in utemeljitvami. Nadejam se, da bodo ustvarjalci svoj prispevek le še poglobili v vseh aktivnostih, ki jih bodo izvedli med razstavo in po njej, s čimer jim bo omogočen neposreden dostop do zainteresirane javnosti z lastnim načinom komuniciranja in svobodno izbrano vsebino (vodstvo, predavanje, delavnica, pogovor, performans …). Na ta način bodo oblike interpretiranja razstave in posameznikovega ustvarjanja bogatejše, pestrejše in izvirnejše, vzpostavljen bo neposreden stik ustvarjalcev z javnostjo in stroko, hkrati pa izpostavljen pogled na Pilonov opus in vlogo Pilonove galerije skozi oči aktivnih mladih, v rokah katerih je prihodnost ustvarjalnosti v goriški regiji. Eden od stranskih, a zato nič manj pomembnih produktov celotnega projekta je razstava Mladi vizualni umetniki na Goriškem (1. 12. 2016–29. 1. 2017), nastala na podlagi izbora najboljših del, ki so jih predlagali na javnem povabilu sodelujoči umetniki. Selektorji Aleksander Bassin, Milena Koren Božiček, Majda Božeglav Japelj in Klavdija Figelj, ki se jim na tem mestu iskreno zahvaljujem za sodelovanje, so, poleg »hišnih« kustosinj Tanje Cigoj in pišoče, poskrbeli za generacijsko, geograf4

sko in subjektivno raznolike poglede na sodobno umetnost. Med 21 prijavami je skozi strogo sito selekcije uspelo priti 11 umetnikom, navedenim po abecednem vrstnem redu: Karmen Bajec, Simão Bessa, Tea Curk Sorta, Enej Gala, Polona Ipavec, Anja Kranjc, Maša Lancner, Jan Mozetič, Andreja Pegan, Špela Škulj in Neja Tomšič.


ŽETEV 2 Na povabilo so se odzvali tako že uveljavljeni mladi umetniki kot tisti, ki so se prvič javno izpostavili; tako umetniki po profesiji kot deklarirani ljubitelji ter številni likovni pedagogi. Tudi starostni razpon se giblje od mladih, ki so skozi prizmo starostnih omejitev povabilo ujeli le še za las, do skoraj dve desetletji mlajših, ki se v katalogu predstavljajo z resničnimi začetki svoje likovne poti. To pravzaprav onemogoča relevantno primerjavo med enimi in drugimi; med zrelimi, izoblikovanimi umetniškimi osebnostmi na eni in brstečimi, iščočimi svoj slog, vsebino, identiteto na drugi strani. Najširša možna odprtost javnega povabila je vplivala na strokovno pluralnost ter raznolikost v likovnih in razstavnih izkušnjah sodelujočih, zato je nabor avtorjev nemogoče soditi po ustaljenih kriterijih, kar pa tudi ni bistvo projekta. Pomembnejša je, kot že zapisano, dokumentacijska baza, obilno zajeta že v pričujočem katalogu, ki se bo nadgrajevala, raziskovala in iz katere se bo lahko črpalo za nove namene in vsebine. Sodelujoči so se na javno povabilo lahko odzvali z enim delom po lastni presoji, pri čemer se jih ne v likovni zvrsti ne tematsko ni omejevalo, ampak se je dopuščalo vsakomur, da sodeluje z vsebino, ki ga tudi sicer zanima, ki jo raziskuje in izraža skozi svoja dela. Temu primerna je vsebinska in tehnična pestrost prijavljenih – edina konstanta je feminizacija umetniškega poklica. Med 21 prijavljenimi zastopajo moške barve le 4, na splošno pa pade v oči velik odziv žensk, ki se ukvarjajo s kiparstvom. O »šibkejšemu spolu« bi bilo v tem kontekstu neustrezno govoriti, vsaj glede na izbor tehnike in monumentalnost likovnega izraza ne, prej nasprotno: bolj kot so umetnice »krhke«, težavnejšo tehniko si izbirajo. O sodelujočih goriških ustvarjalcih in njihovem delu je težko govoriti primerjalno oziroma kot o neki zaokroženi celoti, saj jih vnaprej ni omejeval noben skupni imenovalec (na primer tematika, vsebina, tehnika, ne nazadnje predhoden izbor avtorjev), skratka nič, kar bi imelo neko teoretično bazo, kar bi lahko umestili v umetnostnozgodovinski kontekst. Edina orientacija je geografski okvir, vezan na goriško regijo, ki je nekoč znotraj slovenske umetnosti zagotovo predstavljala specifiko. France Stele je verjel, da je »značaj Primorja tak, da popolnoma zasluži samostojno obravnavo«3, zagotovo pa

se danes postavlja vprašanje, koliko je ta oblika sploh še aktualna glede na globalizacijske trende in virtualno povezanost s pomočjo sodobnih tehnologij. Je genius loci še vedno dovolj determinanten ali je podlegel mobilnosti in (pre)hitremu pretoku informacij, ki po eni strani odpirata obzorja, po drugi pa brišeta posebnosti lokalnih značilnosti? Ali je še mogoče govoriti o specifični govorici umetnosti Primorja ali se geografski prostor razblinja, nostalgija izginja in se dogaja poenotenje na globalni ravni? Če se ozremo na sodobno slovensko umetnost zadnjega desetletja, ko že delujejo vsaj starejši med mladimi goriškimi umetniki, ugotovimo, da je bistvena komponenta tega obdobja nekakšna kontradikcija. Na eni strani sta svetovna finančna in socialna kriza vplivali na vse večjo politizacijo umetnosti, predvsem pa se zažrli v njen produkcijski potencial, ki se kaže v obliki vsesplošne krize na kulturnem področju; na drugi strani so številne tehnološke inovacije, ki omogočajo večjo kvantiteto in nove oblike likovnih izrazov.4 Večina umetnikov5, ki so zajeti v raziskavo Moderne galerije Krize in novi začetki: Umetnost v Sloveniji 2005–2015, se angažirano odziva na družbena vprašanja; vpetost v lokalni prostor in povezanost z globalnimi procesi stojita nasproti prostoru


osebnih poetik. Goriške ustvarjalnosti pa kot da se politični angažma skoraj ne dotika oziroma vsaj ne v pomenu, da bi se umetnik aktivno udejanjal na tem področju in brisal mejo med umetnostjo in življenjem. Izključno zunanji svet, brez avtobiografskih reminiscenc, sicer nastopa v delih Eneja Gala, Nine Bric in Saše Mraka, a na način, da stanje družbe, lokalno in globalno okolje predstavljajo glavni likovni motiv, ki se manifestira v galerijskem okolju in ne, na primer, v obliki javne intervencije, projekta, performansa, ki bi zrahljal mejo med posvečenim, umetniškim prostorom in zunanjim svetom. Kot pendant omenjenim stojijo dela Kristine Božič, Polone Ipavec in Hane Rejc, umetnic popolnoma intimne avtorske poetike. Vsebine izbranih del pričujočega kataloga se torej precej enakomerno razpenjajo med socialnim in družbenim komentarjem ter intimnimi svetovi umetnika kot dvema skrajnostma, v nekaterih primerih pa se vlogi umetnika opazovalca in umetnika »doživljalca« prepletata (Maša Lancner, Jan Mozetič, Marta Savignano, Špela Škulj). Časovno in prostorsko univerzalne vsebine so na eni strani vezane na simbolizem, arhetipe, mitološka in tradicionalna izročila in jih je najti v delih Tee Curk Sorta, Anje Kranjc in Nike Šimac, na drugi strani pa pri ustvarjalcih, kjer nastopa likovna problematika pred vsebinsko, kar je opaziti pri delih Karmen Bajec, Simãa Besse, Benjamina Bobna, Ane Maraž, Andreje Pegan, Nataše Pegan, Neje Tomšič in Simona Vovka. Seveda se znotraj teh grobih razdelkov vsak izraža s svojimi lastnimi vsebinskimi niansami in kombinacijami le-teh, ki dajejo vsakemu posamezniku avtorski pečat; ironijo, satiro in obilico duhovitosti je najti v delih Nine Bric, Eneja Gala in Marte Savignano, na drugem polu stoji pretresljiva iskrenost Polone Ipavec; dokumentarni pristop Saše Mraka, Maše Lancner in Špele Škulj predstavlja nasprotje inventivnosti novih svetov in oblik, značilni za Anjo Krajnc, Hano Rejc, Natašo Pegan, Niko Šimac, Nejo Tomšič in Benjamina Bobna; abstrakcija je prisotna v slikarstvu Simona Vovka, čista figuralnost v delih Tee Curk Sorta, Andreje Pegan in Ane Maraž, spoj obeh, teh na videz nasprotujočih si svetov pa vidimo pri Karmen Bajec, Kristini Božič in Simãu Bessi. Drugačna narava goriške mlade ustvarjalnosti v primerjavi s slovensko se izraža tudi v občutno prevladujočem poudarku na konvencionalnih likovnih medijih, v nasprotju z multimedijskim bogastvom, ki ga kaže slovenski prostor kot celota. Največ prijavljenih se je želelo predstaviti s slikarskim delom (7), veliko je fotografov (5), zastopani sta tudi risba in ilustracija (2) ter kratki film (1), presenetljivo število mladih na Goriškem pa se ukvarja s kiparstvom (6). Če bi si vsa ta dela zamislili v galerijskem okolju, bi prišli do ugotovitve, da sta dinamizacija razstavnega prostora in aktivnost gledalca le delni, saj še vedno prevladuje tradicionalen odnos »umetniško delo : gledalec«, brez 6

poseganja v delo samo.6 Iz prijavljenih del je razbrati, da se umetniki z lastnim angažmajem, z

lastnim posredovanjem ne pojavljajo. Med njimi, na primer, ni projektov, happeningov, celoprostorskih večmedijskih instalacij in drugih sodobnih umetniških praks, ki dematerializirajo umetniški objekt; to je sicer razumljivo pri tistih, ki se z likovno umetnostjo ukvarjajo ljubiteljsko, a tudi akademsko podprti ustvarjalci ostajajo v tradicionalnih okvirih. Toda sama tega pojava ne vidim kot nazadnjaškega ali neaktualnega, temveč kot sledenje svoji viziji, iskrenosti do samega sebe in trdnosti, ki je turbulence zunanjega umetniškega dogajanja zaobidejo. Izbor za klasične likovne medije, želja po neposrednem stiku z materijo, nenazadnje ročna spretnost so prav mogoče avtentičen izraz goriškega prostora – so tisti »tektonski, plastičen značaj«, ki »izhaja iz pogojev grude«7, ki ga je prepoznal že Stele; mogoče prav zato slikarstvo Portugalca Besse izstopa s povsem drugačno, vročično, s sfumatom zmehčano slikarsko govorico … Odgovor na vprašanje: Genius loci – da ali ne? ni in ne želi biti enoznačen; zagotovo pa je, da nekateri umetniki ohranjajo svoj prepoznavni jezik, ne glede na premike v širšem prostoru. Žetev je pokaza-


la, da je izročilo predhodnih rodov tega prostora še živo in da naši mladi ustvarjalci pretežno nadaljujejo ta tok ne oziraje se na vse tisto iz trenutnega heterogenega umetniškega polja, kar bi jim morda bilo odvečno za lasten likovni izraz.

Slikarstvo Slikarstvo je, kot že rečeno, najbolj zastopano, pa tudi najbolj raznoliko. Ugotovitev osvetljuje podatek, da po tej zvrsti najraje posežejo ustvarjalci vseh umetniških provenienc, od akademsko šolanih do likovnih pedagogov in ljubiteljskih umetnikov. Prav zato je primerjava med njimi težka in manj smiselna. Karmen Bajec na svojih platnih kombinira realistične in geometrične elemente, ki imajo podlago v svetu arhetipov in simbolike. Na videz intimna motivika nagovarja obče, saj je (ravno) univerzalna simbolika berljiva sleherniku. S soočanjem dveh tako različnih svetov omogoča, da se »simboli prelevijo v nove oblike in se tako preobraženi dotikajo nezavednega dela našega uma« (Bajec, 2016). Ravno nasprotno je v slikarstvu Simãa Besse v ospredju slikarstvo per se, med tem ko je svobodnejša vsebina prepuščena gledalcu in njegovemu doživljanju platna. Napetost se ustvarja med abstraktnim, nedefiniranim ozadjem in čvrsto izrisano figuro ali več njih, med mehko sfumaturo in ostro potezo, med poljubnostjo branja in konkretnostjo človeške prisotnosti. V slikarstvu Kristine Božič je zaznati svobodno izražanje tako v otipljivi kot v abstraktni obliki, v različnih zvrsteh in tehnikah, skozi katere se razpira nek čisto oseben, nevsiljiv pogled na svet, ki jo obdaja. Vsebino njenih del gradijo »manjši in večji pripetljaji, ki se dogodijo, resnične in neresnične zgodbe, ki jih srečuje, občutki, ki jo spremljajo, in trenutni prebliski, ki jo obiščejo, medtem ko se, podobno kakor ostali ljudje, v toku svojega življenja potika skozi raznolike miselne, zvočne, vidne in tipne pokrajine« (Božič, 2016). Tudi slike Hane Rejc, edine prijavljene, ki ji umetniško izražanje predstavlja dodatno, ljubiteljsko dejavnost, saj je po izobrazbi psihologinja, je izrazito intimno in avtobiografsko. Mogoče prav skladno z izobrazbo, predvsem pa z njenim ustvarjalnim potencialom, nosijo njena dela v sebi veliko simbolike, avtobiografskega, terapevtskega, ki se na likovni ravni manifestira skozi nadrealizem. Prav kontrastno je delo Nine Bric, katerega motivika je odprta navzven, v ironično in kritično komentiranje družbe z »željo po podiranju tabujev, poigravanju z erotiko, seksualnostjo in dvoumnostjo, premagovanjem resnobnosti z zafrkljivostjo« (Bric, 2016). Najsi ustvarja slike, kipe ali ilustracijo, vse njene zvrsti prežema prepoznavna vizualna govorica z značilnimi karakterji – protagonisti, za katero uporablja elemente animirane ilustracije, stripa in pop-arta. Nataša Pegan je polnokrvna predstavnica neprekinjenega toka primorskega avantgardnega in modernističnega slikarstva, ki se še posebej umešča pod našo streho, saj je v njenih delih čutiti neposreden vpliv Pilona in Spacala, predvsem pa geniusa loci v pravem pomenu besede. Njeno slikarstvo črpa iz kristalinične kraške arhitekture, ki jo pretvarja v abstrahirane geometrijske forme. Simon Vovk se profesionalno ukvarja z oblikovanjem in prav od tu verjetno prihaja njegovo veliko zanimanje za barvo, vzorce in raziskovanje različnih slogovnih izrazov, predvsem pa pozornost do postavitve svojih del, ki nas želijo popeljati »v asociacije doživljanja filmskih in računalniških ekranov ali številnih jumbo plakatov in drugih oglaševalskih sredstev« (Vovk, 2016).


Kiparstvo France Stele je ugotovil, da sta klesarstvo in kiparstvo tako rekoč »v krvi« primorskega človeka kot dediča področja, kjer predstavlja kamen prvobiten material. Kamnoseško rokodelstvo je ozko povezano s prvobitnimi pojavi likovnega kiparskega nagona, kar lahko, na primer, opazujemo v bogati kamnoseški in arhitekturni plastiki, predvsem v okrasu cerkva, … »Preprosto kiparstvo v kamnu, ki nastaja kot stranski produkt prastarih kraških delavnic … lahko smatramo kar za kulturno

ozadje vsega, kar se v kiparstvu Primorja dogaja.«8 Številčnost mladih goriških kiparjev in njihov, po svoje primerljiv likovni izraz, ki temelji predvsem na plastičnosti in figuralnosti, sta lahko potrditev Steletovih besed o moči tega kulturnozgodovinskega zaledja. V zavetju pilov, kamnitih plošč in reliefov, vzidanih v cerkvene stene in pokopališke zidove na Vipavskem, naši kiparji ne zastopajo le žlahtne tradicije goriških mojstrov, kot so Negovan Nemec, Zmago Posega, Marko Pogačnik in Oskar Kogoj, ki so vsak po svoje prispevali k dojemanju telesa ali prostora, temveč predstavljajo tudi člen v stoletnem, srednjeveškem, če ne celo antičnem izročilu, zemljepisno zaokroženem na vipavsko-goriško-kraškem področju. Tri goriške kiparke se, vsaka s svojega zornega kota, vsaka v svojem slogu in vsaka z lastnim ciljem glede končne podobe svoje skulpture, ukvarjajo z ženskim telesom. Izhajanje iz ženske figure ne bi moglo biti bolj dobesedno kot v primeru Andreje Pegan, ki za svoje figure uporablja odlitek lastnega telesa, opremljenega z realnimi osebnimi predmeti. Izraziti naturalizem njenih skulptur učinkuje na gledalca z wow učinkom, saj ustvarja iluzijo prisotnosti živega človeka; duhovita nota se kaže prav v reakciji ob zavedanju gledalca, da gre pravzaprav za ukano. Tudi ženske figure Tee Curk Sorte so bile sprva polnoplastične, giacometijevsko razpotegnjene, v nasprotju s Peganovo pa manj portretne; gre za univerzalne ženske, matere, Eve, ki pa so sčasoma začele izgubljati svojo masivnost. V zadnjih letih se namreč kiparka ukvarja s človeškimi skulpturami iz žice, pri katerih jo zanima tako odnos z drugimi skulpturami, ki jih postavlja v skupine, in njihovim okoljem, kot dinamika giba, ki ga želi zamrzniti v večnem trenutku. Izrazito žensko pozicijo s svojimi figurami zastopa tudi Anja Kranjc, le da s povsem drugačno govorico od ostalih kipark; veliko vlogo igrata v njenem delu neposredna ekspresivnost v slogovnem pomenu in jungovska simbolika na vsebinski ravni (motivi življenjskega kroga, Življenja in Smrti, poti iz teme v svetlobo, stanje prehajanja …). Če gre pri Curkovi za telo kot tako, za njegovo 8

telesnost in gibanje, ga Kranjčeva izrabi za vizualizacijo neotipljivih arhetipov. V kontekstu arhetipov in simbolizma je njeno delo sorodno s kiparstvom Nike Šimac, ki črpa iz univerzalnih ali lokalnih mitologij in izročil. V galerijskem okolju ali na javnih površinah ustvarja prostorske postavitve, ki jih zaznamujejo izrazit občutek za prostor, stik z zemljo in uporaba naravnih materialov. Med kiparji je (p)osvojila največ Pogačnikove celostne filozofije, ki presega zgolj odnos do umetnosti in posega v polje prostora, življenja in njegove večplastnosti. Povsem drugače, čeprav tudi te delno črpajo iz arhetipskega sveta, zvenijo prostorske postavitve in kipi Eneja Gala, ki izražajo izjemno sistematično in pronicljivo opazovanje družbe in njenega trenutnega stanja. Umetnik se jih loteva zelo intelektualno in skozi zvrst, ki mu tisti trenutek omogoča vizualizacijo ideje, ta pa največkrat najde pot v nadrealistični preobleki. Zdi se, da nič ne uide njegovemu opazovanju, saj z obilico ironije (re)definira mitološka izročila, stereotipe, politično in socialno dogajanje. Pri tem ga zanima »neskladnost forme in sporočila, ki je najbolj razvidna v spremenljivosti branja nespremenljivih dejstev« (Gala, 2016).


Najmlajši udeleženec Benjamin Boben s svojimi rosnimi 16 leti, podkrepljen s številnimi nagradami in izobraževanjem na likovni gimnaziji, suvereno stoji ob boku skoraj še enkrat starejših kolegov. Začetni zanos ga vodi k preizkušanju različnih tehnik; poleg risanja v različnih tehnikah se znajde v prostorskem snovanju, ki, prav tako kot risba, kaže na zanimanje za arhitekturo in obvladovanje prostorskosti.

Fotografija Komplementarno kiparstvu deluje na Goriškem tudi veliko suverenih fotografov, ki vsi po vrsti izhajajo iz »klasičnih« korenin medija, brez abstraktnih, tehnično eksperimentalnih in težko berljivih vsebinskih momentov. V njihovih delih prepoznamo elemente dokumentarne in ulične fotografije ter klasične žanrske motive: tihožitje, krajina, (avto)portret. Polona Ipavec ustvarja prepoznavne črno-bele fotografije v analogni in digitalni tehniki, v katerih se dokumentarni način podajanja spaja z izrazito intimnostjo prikazanega in poglobljenostjo v subjekt, ki ju dosega tako, da »subjekt najprej opazuje, nato pa ga skuša zajeti čim bolj njemu pristno« (Ipavec, 2016). Tudi avtorsko dokumentarne fotografije Maše Lancner so mestoma intimne; segajo vse do izključno navzven usmerjene vsebine, večinoma pa se avtoričin notranji in zunanji svet prekrivata v motiviki soočenja sebe in družbe ter v lastni umestitvi v prostor. Skladno s tem variira tudi »likovnost« posnetka od realistične, informativno-dokumentarne fotografije do lirično zabrisanih podob z značilno zrnasto površino ali čisto geometrično abstraktnih kadrov, odvisno od tega, kaj želi delo povedati. Špela Škulj svoje delo razvršča v serije, ki se dotikajo vseh glavnih likovnih motivov, od krajine, dokumentarnih, žanrskih prispevkov do na kompozicijo osredotočenih podob. Večino njih preveva intimno, lirično in, podobno kot pri Lancnerjevi, zabrisano vzdušje, ki se povezuje v estetsko zaključeno celoto. V njenih delih se »večkrat pojavi tema ekologije oziroma nepovratnega vpliva človeka na naravo ter osamljenost in neosmišljenost človeškega bivanja v sodobnem svetu« (Škulj, 2016). Med dokumentarnimi fotografi je Saša Mrak edini izključni opazovalec okolja, ki v svoja dela, kolikor je za ustvarjalca sploh to mogoče, ne prevaja svojega osebnega izkustva in doživljanja – slednje mu omogoča slikarstvo, v katerem je veliko bolj oseben. Vzore za svojo street dokumentarno fotografijo črpa iz del kultnih fotografov Roberta Franka, po katerem se zgleduje v opazovanju obrobnih motivov in poudarjanju nereprezentativnih, nelaskajočih vsebin, ter Leeja Friedlaenderja, po katerem povzema motiviko socialne krajine, torej mestne vsakdanjosti v vsej njeni realnosti. Fotografije Marte Savignano sodijo v povsem drugo zgodbo in s predhodniki nimajo veliko skupnega. Njeno osebno zanimanje za grafično oblikovanje se izraža v poudarku na vzorcu, ritmu in kompoziciji, všeč ji je »graditi svoje slike« (Savignano, 2016). Njena dela se od ostalih razlikujejo tudi po lahkotnejši, zabavni vsebini, ki jo začinja z ironijo in pop-artističnimi elementi.


Ilustracija, risba Ana Maraž se že od svojih likovnih začetkov orientira v poljih risbe in ilustracije, s katerima prehaja tudi na področje oblikovanja. V tem času je izoblikovala zelo svojstven minimalističen slog, značilno skandinavsko navdahnjen, ki ga zaznamujeta naivna otroška risba in poudarek na grafičnosti, vzorcu. »Dela so navadno odraz mojih misli, predmetov, okolice, stavkov iz knjig in pesmi …« (Maraž, 2016). Znotraj medija risbe in ilustracije ustvarja tudi Neja Tomšič, ki, nasprotno od Maraževe, vsebine svojih del črpa iz lokalne in globalne družbe ter socialno-političnega okolja. Inventivnost izraža tako v posameznih delih, znotraj same tehnike risbe, ki jo skuša dinamizirati in razširiti v prostor, kot v celotnem opusu, saj je med vsemi sodelujočimi najbolj blizu sodobnim praksam. Dejstvo, da prakticira tudi avdio-vizualne performanse, intervencije, analogne projekcije, knjige umetnika in instalaccije, je mogoče tudi odraz okolja, v katerem živi in ustvarja večino časa, saj že od študija dalje prebiva v Ljubljani.

Film Med prijavljenimi deli po svojem tehničnem značaju izstopa kratki film, ki sega ven iz likovnega segmenta in – skladno z javnim povabilom, ki je naglašal področje vizualnega v najširšem pomenu besede – doprinaša k medijski pluralnosti naše »žetve«. Jan Mozetič je kljub popolnim začetkom že s svojim prvim avtorskim filmom dosegel odlične odzive; zanj je prejel priznanji na Filmmaker festivalu (Milano, 2014)9 ter priznanje na 13. mednarodnem festivalu Signes de Nuit (Pariz, 2015) z

utemeljitvijo: »Film z 'zbiranjem' zgodb in sanjarjenjem o življenjih drugih ljudi govori o absolutni osamljenosti. Slednjo uspe doseči z izjemno kombinacijo opazovanja ljudi skozi okna ter fantazij pripovedovalca; odlično strukturirano, brez enega samega odvečnega trenutka.«10

Na eni strani se nam »žetev« kaže v svoji vidni obliki, s predstavitvijo izbranih del in njihovih avtorjev, njena druga plat, ki je običajno bolj v ozadju, čeprav bi zahtevala posebno obravnavo, pa 10

se nanaša na objektivne razloge in produkcijske pogoje najmlajše generacije. S tem mislim na za umetnika težke eksistencialne pogoje, povezane s pridobitvijo statusa svobodnega umetnika, s pomanjkanjem trga sodobne umetnosti in priložnosti za referenčno razstavljanje, z nedoslednim izplačevanjem razstavnin, kar vse omejuje posameznikovo tekočo produkcijo in ustvarjalnost. V ozadju so osebne zgodbe ustvarjalcev, so razmere mladih mamic, ki morajo uravnotežiti obe svoji prvinski naravi, materinsko in ustvarjalno – upoštevaje feminizacijo umetniškega poklica so prav tovrstna vprašanja še kako aktualna. Pereče razmere, ki veljajo za celotno nacionalno kulturno

področje, vplivajo tako na aktualno stanje ustvarjanja kot stanja »biti ustvarjalec« nasploh11 ter neposredno na umetniško produkcijo tega trenutka oziroma zadnjega desetletja. Tudi to je realen, tisti grši obraz mlade umetnosti, sicer navezujoč se predvsem na ustvarjalce, ki se z umetnostjo ukvarjajo poklicno. Institucije ji moramo, po svojih močeh, stopiti naproti! Omenjene problematike so tako kompleksne, da jih ne razstava ne katalog ne bosta razrešila, pa vendarle; če bosta koga spodbudila, mu odprla pot, omogočila referenco, ga predstavila javnosti, je osnovni namen našega


projekta, delovati v prid mladim, našel svoje mesto. Katalog in razstava ne predstavljata realnega in popolnega prikaza ustvarjalnosti na Goriškem, saj se na javno povabilo zagotovo niso odzvali vsi delujoči mladi od Vipave do Kobarida – zatorej tisti, ki se niso prijavili, niso bili posebej vabljeni in posledično niso predstavljeni. Narava projekta ni ne pregledna ne kuratorska, niti tematska, temveč preprosto predstavlja priložnost za mlade, spodbudo in poligon za njihovo akcijo, v kateri nimajo kaj izgubiti. Bistvo projekta sta povezovanje in predstavitev, je rojstvo novih idej, priložnosti, konceptov in njihovih realizacij. Sporočilo projekta Mladi vizualni umetniki na Goriškem jasno izraža že njegova vizualna podoba: minimalistična sodobnost z enaindvajsetimi krogci, ki simbolizirajo predstavljene umetnike, v komunikaciji s posebno tipografijo, ki predstavlja vez teh umetnikov z umetniškim izročilom njihovega prostora. Oblikovalec Robert Doljak je namreč ustvaril tipografijo na osnovi tipičnih črkovnih oblik iz Pilonovih rokopisov. Kot taka predstavlja svojevrsten poklon ajdovskemu umetniku, neposredno vez med njim, njegovo galerijo in najmlajšo generacijo ustvarjalcev.

1

Pilonov dober prijatelj Karel Dobida (1896 - 1964), med drugim ravnatelj Narodne in Moderne galerije, je

o Ajdovcu tako zapisal: »Pilon je sicer vselej predvsem iskalec, ki neprestano poskuša in preizkuša, nikoli pa ni zadovoljen. Pri tem so mnogi skoki neizbežni, a vendar je navzlic temu neprestanemu ognjevitemu prizadevanju, najti pravo, sebi najbolj ustrezno obliko, ostal vselej iskren in človeški. Dasi je zasledoval zmerom najsodobnejše izrazne možnosti, ni bila zanj to samó gola igra, šlo mu je pri tem nenehnem eksperimentiranju prvenstveno za trajne vrednote, za večnostno bistvo predmeta, za kar se dá čisti izraz.« Veno Pilon, Grafika in risba, Moderna galerija Ljubljana, 1954, str. 9. 2

Naslov poglavja je simbolično sposojen od naslova drugega dela spisa znamenite knjige Umetnost v

Primorju dr. Franceta Steleta (Slovenska matica, Ljubljana, 1960), ki predstavlja temeljno študijo za raziskovanje primorske umetnosti kot zemljepisne in kulturne skupnosti. Večina goriške regije po njegovi klasifikaciji spada v t. i. »drugi pas«, ki je tudi jedro Primorja. 3

France Stele, Umetnost v Primorju, Slovenska matica, Ljubljana, 1960, str. 5.

4

Krize in novi začetki: Umetnost v Sloveniji 2005–2015, Moderna galerija, Ljubljana, 2015.

5

Med umetniki, zajetimi v projekt in razstavo Krize in novi začetki: Umetnost v Sloveniji 2005–2015, ni

nobenega, ki se je odzval na javno povabilo. Goriške barve zastopajo starejše generacije: BridA, Marko Peljhan ter Marika & Marko Pogačnik.


6

Izjemo predstavljata postavitvi Maše Lancner in Neje Tomšič, saj se pri prvi obiskovalec aktivno vključi v

umetniško delo s tem, ko iz bazena izbira fotografije, pri drugi pa z ročno svetilko osvetljuje risbe skulpture in (so)ustvarja njihov večdimenzionalni značaj. 7

Stele 1960, cit. n. 3, str. 133.

8

Stele 1960, cit. n. 3, str. 102.

9

Utemeljitev v italijanskem jeziku je dosegljiva na povezavi

http://www.cinemaitaliano.info/news/27341/filmmaker-2014-i-premi-vince-les-tourmentes.html, 27. 10. 2016. 10

Prevedla Tanja Cigoj iz angleške utemeljitve podeljevalca nagrade: »The Night Award honors films, which

are able to balance ambiguity and complexity characterized by enigmatic mysteriousness and subtleness, which keeps mind and consideration moving. [...] The film speaks about utter loneliness by 'collecting' stories and fantasizing about other peoples‘ life. It does this by a superb combination of people being watched through windows and the fantasies of the narrator; very well structured without one superfluous moment.« 11

Bojana Piškur opozarja na problematiko fleksibilnosti delovnega časa, prekarizacije, odsotnosti

socialnega in zdravstvenega zavarovanja, občasnega dela, dela po pogodbah, statusa samostojnega podjetnika, skratka na poslabšanje materialnih pogojev, ki neposredno vplivajo na ustvarjalno delo umetnikov. Bojana Piškur, Nekaj izhodišč umetnosti zadnjega desetletja, v: Krize in novi začetki, Umetnost v Sloveniji 2005–2015, Moderna galerija, Ljubljana, 2015, str. 23. Katja Praznik pa izpostavlja vlogo nove oblike kulturnega dela(vca) in pomanjkanje socialne zaščite le-tega, kar ga potiska v stanje drugorazrednega državljana. Katja Praznik, Proizvodnja rezervne armade kulturnih delavcev ali presežki kulturne politike 2005–2015, v: Krize in novi začetki, Umetnost v Sloveniji 2005–2015, Moderna galerija, Ljubljana, 2015, str. 55–66.

12


Biografije ustvarjalcev so navedene po abecednem vrstnem redu. Biografije in opise del so prispevali umetniki sami in v njihovo vsebino, razen jezikovnih popravkov, nismo posegali.


Rojena leta 1981 v Ajdovščini. Po končani Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani se odloči za študij slikarstva na ALUO UL. Pod mentorstvom prof. Metke Krašovec leta 2005 diplomira, leta 2010 pa še magistrira pri prof. Bojanu Gorencu in prof. Metki Krašovec. Drugi letnik magisterija zaključi na študijski izmenjavi v Talinu (Estonija). Leta 2010 pridobi tudi strokovno pedagoško-andragoško izobrazbo na FF UL. Udeleži se usposabljanja kulturnih delavcev in oseb z oviranostjo, katerega namen je integracija slepih in slabovidnih na področju kulture. Ukvarja se s slikarstvom, pedagoškim vodstvom, z likovno kritiko in ilustracijo. Živi in ustvarja v Starem trgu pri Ložu. akad. slik. Karmen Bajec, mag. um., samostojna ustvarjalka v kulturi Gradišče 7, 1386 Stari trg pri Ložu +386 31 453 743 +386 1 705 75 75 karmenbajec@gmail.com facebook.com/karmen.bajec/photos_all

Jutranji mir, 2012, akril na platnu, 100 x 120 cm 14

15

Slika je nastala v obdobju opazovanja realizma in postavljanja geometrijskih likov v kompozicijsko osnovo. Prikazan je delček dneva, jutro, v trenutku našega prebujanja. Enostavna kompozicija je s svetlobo jutra ustvarila kombinacijo barv, ki so se zlile v krožno sledenje pogleda naslanjača, omare in rastline. S krogom na obodu formata in v njegovi sredini je utrinek dneva postavljen v hipni trenutek, kot ga zaznava fotoaparat skozi pogled kukala. Da bi se lahko podaljšal, sta se kroga zlila v celoto slike in poskusila ustvariti daljši, neprekinjen trenutek umirjenega hipnotičnega pogleda.


Rojen leta 1982 na Portugalskem. Leta 2008 konča študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Portu. Leta 2009 ga portugalsko ministrstvo za kulturo izbere za mednarodno izmenjavo, namenjeno perspektivnim domačim umetnikom, Inov-art, v okviru katere deluje v društvu Škuc. Od takrat živi v Sloveniji. Razstavljal je že po številnih galerijah, v Sloveniji mdr. v galerijah Luwigana in Škuc, večkrat je za svoje delo dobil tudi priznanja, npr. v letu 2016 glavno nagrado Majskega salona in nagrado Primavera. Simão Bessa simaobessa@hotmail.com

brez naslova, kompozicija risb, 2015–, grafitni svinčnik, črni marker, tuš na papirju, dimenzije variabilne glede na število risb v kompoziciji 16

17

Delo sestavljajo številne risbe na papirju, ki se berejo kot nekakšen vizualni dnevnik umetnika. Do njih avtor goji podoben odnos kot do svojih slik velikih dimenzij – spominja na pristop, v zgodovini umetnosti značilen za odnos umetnika do skicirke. Končni rezultat posamezne risbe podlega naključju, konsekventno pa sta tudi izbor risb in postavitev vedno drugačna in hkrati edinstvena. Umetnik pristaja na arbitrarnost dela, saj ga nasprotno zanima sam proces neutrudljivega izrisovanja človeške figure, ki je večinoma nedokončana, neprestano v postopku odvzemanja in dodajanja. Delo je bilo nagrajeno na Majskem salonu 2016.


Rojen leta 2000 v Šempetru pri Gorici. Je dijak 2. letnika Likovne gimnazije v Novi Gorici. Že od malih nog zelo rad riše, saj tako pooseblja svoje misli, želje, včasih strahove … občutke mu vedno znova uspeva zliti na papir ali katero drugo podlago. Likovno ustvarjanje kot pomemben del svojega življenja Benjamin vztrajno nadgrajuje. Najraje se izraža v risbah, ki jih ustvarja s svinčnikom ali s črnim flomastrom (več debelin). Ustvarja tudi makete mest iz plastelina; gre za fantazijska mesta ali pokrajine, pri katerih ne potrebuje posebnih pripomočkov – zadoščajo mu majhen izvijač, vžigalnik in modelirka. V delih tematizira tako aktualne svetovne dogodke kot tudi osebno risanje pokrajine ali predmetov. Reference | 2014/15 9. razred OŠ: na prestižnem natečaju ASTRA talent zmaga na nacionalni ravni in osvoji 8. mesto na mednarodni ravni (944 evropskih šol) | 2014 prva samostojna razstava likovnih del na OŠ Draga Bajca, Vipava | 2013/14 8. razred OŠ: na likovnem natečaju Lions International Peace Poster Contest – Our World, Our Future zmaga na nacionalni ravni | 2011/12 6. razred OŠ: na likovnem natečaju Lions International Peace Poster Contest sodeluje kot predstavnik OŠ Draga Bajca, Vipava | 2009 3. razred OŠ : na likovnem natečaju Moja pot v šolo zmaga na področni ravni Benjamin Boben, dijak 2. letnika Umetniške gimnazije – likovna smer Bevkova ulica 8, 5271 Vipava benjamin.boben@gmail.com

Urban composition, 2016, plastelin, 88 x 38 x 9 cm 18

19

Izbrano delo je plod avtorjeve fantazije, mesto s številnimi detajli stavb in mostu, ki povezuje dve zvezni državi. Poudarek je na lepoti mest in njihove strukture, na občudovanju človeških zmogljivosti pri gradnji objektov. Benjamin je tudi izdelal zemljevid obrežja, ki predstavlja 1/6 dežele.


Rojena leta 1989 v Šempetru pri Gorici. Po zaključeni Srednji šoli Vena Pilona v Ajdovščini opravi splošno maturo na Gimnaziji v Novi Gorici in se vpiše na študij likovne pedagogike na Pedagoški fakulteti UL, kjer zaključi obe stopnji. Z likovnimi deli sodeluje na nekaj skupinskih razstavah, med študijem pa pod mentorstvom prof. Zdenka Huzjana in doc. mag. Andreja Brumna Čopa pripravi samostojno razstavo v Galeriji Pef. Trenutno pripravlja zaključno magistrsko nalogo in s prvimi koraki, ob pomoči osnovnošolcev, raziskuje panoramo pedagoških (brez)poti(j). Kristina Božič mail.Kristina.Bozic@gmail.com

Preko, 2016, akril na papirju, 70 x 59 cm 20

21

V moja dela se včasih na različne načine pritihotapi okolje, ki me obdaja. Tako je bilo tudi v nedavnih poskusih, od katerih nekateri še nastajajo ali bodo še nastali. Delo, izbrano za razstavo, je morda le vmesna postaja na poti proti prihodnjim razgledom.


Rojena leta 1984 v Šempetru pri Gorici. Je samozaposlena v kulturi kot slikarka, po izobrazbi pa profesorica likovne umetnosti. Ukvarja se s slikanjem, kiparjenjem, z ilustracijo, risanjem stripov in izdelovanjem lutk. Med sodelovanji velja omeniti več predstav v Slovenskem mladinskem gledališču Ljubljana in Lutkovnem gledališču Ljubljana, z režiserjem Matjažem Pograjcem, s sceno- in kostumografinjo Barbaro Stupico ter z igralko in režiserko Asjo Kahrimanović. Živi in dela v Ljubljani. samostojne razstave | 2015 Nova Gorica – galerija TiR Mostovna | poslovni center Mercator | 2014 Gorica, Arti Art show room | KUD France Prešeren | 2013 Bilje – atelje Negovana Nemca | Ljubljana – Kino Šiška | festival Rdeče zore | 2010 Nova Gorica – galerija TiR Mostovna skupinske mednarodne razstave | 2015 Seattle, Echo Echo Gallery | Pau, Collage rue des cordeliers | Sidney, Pastemodernism | 2013 Gorica, Museo Santa Chiara | 2012 Trst, Državna knjižnica Nina Bric +386 41 530 270 theninabric@gmail.com www.ninabric.si facebook.com/theninabric

Domina, 2013, akril na platnu, 70 x 100 cm 22

23

V svojih delih naslavljam teme spolnosti, odnosov, nasilja, psiholoških težav. Moji motivi so večinoma spolno osvobojene ženske, v človeški ali živalski/antropomorfni obliki v konfliktnih situacijah z na videz nedolžnimi srčkanimi živalmi, kot so medvedki, mačke, zajčki ..., ki pogosto predstavljajo njihove notranje demone in vseobsegajoče občutke. Te ženske so lahko srečne, žalostne, obupane, izgubljene, vendar hkrati zapeljive in močne. So izraz ženskosti v seksualiziranih oblikah. Obstajajo vse vrste meja in pričakovanj, kaj bi ženske morale ali ne bi smele biti, in odkrita seksualnost je zagotovo nekaj, kar se ženskam očita. Tako je tudi ideja provokacije del zasnove mojega dela.


Rojena leta 1981 v Šempetru pri Gorici. Na ALUO UL študira kiparstvo pri profesorjih Dušanu Tršarju, Luju Vodopivcu, Matjažu Počivavšku in Jožetu Baršiju. Pri slednjem leta 2007 diplomira z nalogo Mobilni dom. Med študijem se izpopolnjuje pri prof. Magdaleni Jetelovi na Akademiji likovnih umetnosti v Münchnu. Leta 2012 pri prof. Lojzetu Logarju zaključi še magistrski študij grafike z nalogo Uporaba klasičnih tehnik v kontekstu sodobne grafike, ki je temeljila predvsem na raziskovanju sitotiskarske grafične tehnike. Od leta 2001 ima že več samostojnih razstav, sodeluje tudi na številnih skupinskih razstavah v Sloveniji in Italiji. Kot samostojna umetnica živi in ustvarja v Ajdovščini. Reference | 2016 Stanja/States of Being, samostojna razstava, Lamutov likovni salon, Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki | 2015 Vsakdanjosti, samostojna razstava, Pilonova galerija Ajdovščina Tea Curk Sorta +386 31 655 757 tea.curk@gmail.com facebook.com/teacurksorta

Skozi prehod, prostorska postavitev 8 skulptur, 2016–, žica, 200 x 130 x 100 - 244 x 230 x 140 cm (mere posamezne skulpture) 24

25

Instalacijo sestavljajo viseče žičnate figure, upodobljene v izraznih plesnih pozah, ki so premišljeno postavljene v krožno kompozicijo. Postavitev ženskih figur v prostor ter njihovi medsebojni odnosi so umetnici namreč v vseh delih bistveni za razumevanje njenih vizualnih sporočil. Oblikovno jo zanima telo v gibanju, vsebina pa se tokrat nanaša na njena intimna razmišljanja o prehajanju med različnimi razpoloženjskimi in duhovnimi stanji, o subtilnih prehodih med resničnostjo in sanjami oz. preseganju mej določenega bivanja, obstajanja. Obenem razmišlja tudi o raznolikih tipih osebnosti ter njihovem vzajemnem ali pač razdiralnem delovanju. Zato krožna postavitev kipov, ki ima v kulturni tradiciji človeštva bogato simboliko. Žične figure, ki nimajo jasno izdelanih obraznih potez, ampak zgolj natančneje definirano formo plešočih teles, pravzaprav dopuščajo – tako kot avtoričine pretekle instalacije – različne vsebinske interpretacije. Gotovo je le, da Tea Curk Sorta pojmuje telo kot stalno gibljivo entiteto, ki je ves čas v družbeni interakciji s svojih okoljem.


Rojen leta 1990 v Novi Gorici. Leta 2013 zaključi 3-letni študij slikarstva v Benetkah, sledi enoletna izmenjava v Rotterdamu, na akademiji William de Kooning, leta 2015 pa zaključi specializacijo slikarstva na Akademiji lepih umetnosti v Benetkah. Za svoje ustvarjalno delo je že med študijem nagrajen s štipendijo, ki jo perspektivnim mladim umetnikom vsako leto podeljuje beneška Fundacija Bevilacqua La Masa (po študiju ga izbere tudi za že omenjeno rezidenco). Med številnimi samostojnimi in skupinskimi razstavami doma in v tujini gre izpostaviti Over You 31. grafični bienale v Ljubljani, Rob Pruitt Flea Market v Benetkah, Art in Port v organizaciji fundacije Pino Pascali v različnih lokacijah po Adriatiku ter Coordinates na OFF Dak’Art biennalu v Dakarju. Reference | 2016 Prefabrik, samostojna razstava, DOCVA Viafarini, Milano | 2015 The Stable, samostojna razstava, A plus A, Benetke Enej Gala enejgala.tumblr.com

Časovni označevalec, 2015, les, das, vinilno lepilo, šivanke, oljne barve, 33 x 92 x 104 cm 26

27

Delo je zasnovano kot prototip imaginarne ure, ki preko izmišljenih samomorilskih bitij/skulpturic označuje čas. Samomorilska nagnjenja in obsedenost s potrebo po ovekovečenju posameznikove eksistence so obravnavana v kar se da sarkastični perspektivi sodobnega potrošništva. Enakovrednost se zamaskira skozi dano priložnost »sleherniku«, da z minimalnim prispevkom upraviči svojo eksistenco s praktično funkcijo beleženja zgodovine. Vsaka takšna hipotetična žrtev, ki pripomore k natančnem merjenju časa, postane uporabna in smiselna za družbo, ki noče izgubljati časa. S tem se izpostavi potencial destruktivne dvoličnosti »izgubljanja časa«, ki danes premnogokrat postane bolj pomembna od »izgubljanja življenj«.


Rojena leta 1991 v Šempetru pri Gorici. Po končani Likovni gimnaziji Nova Gorica obiskuje Višjo strokovno šolo Sežana – smer fotografija, kjer v letu 2015 tudi diplomira z dokumentarno fotografsko serijo Lastovke osmega avgusta. Zdaj na ALUO UL zaključuje študij vizualnih komunikacij – smer fotografija. Živi in ustvarja v vasi Ustje pri Ajdovščini. Reference | 2016 Lastovke osmega avgusta, samostojna razstava, festival SEFF, Galerija Črni kot, Kosovelov dom, Sežana | 2015 Nova fotografija – Subjekt, skupinska fotografska razstava, Pilonova galerija Ajdovščina | 2014 Sporno, razstava študentov fotografije ALUO v sklopu meseca fotografije Fotonični trenutki 2014, v prostorih ALUO – oddelek za oblikovanje, Ljubljana | Lastovke osmega avgusta, samostojna razstava, Venčnamenski prostor Ustje, Ustje | Ex-tempore Društva likovnih umetnikov Severne Primorske, Kulturni dom Vipavski Križ | BIT6BEAT, umetniški projekt BIT&BEAT, Kulturni dom Vipavski Križ | 2013 Razumem fotografijo, razstava študentov ALUO, galerija Mikado, Ljubljana | NovaF, mlada slovenska fotografija, Fotoklub Maribor, fotogalerija Stolp, Maribor | 2009 Castrum foto, Pilonova galerija Ajdovščina Natečaji | 2016 Last winter, uvrstitev v drugi krog Photodays, Rovinj | 2013 Koline, končni izbor za Četrtkovo nagrado, Fotopub, Novo Mesto Polona Ipavec Ustje 6a, 5270 Ajdovščina +386 40 976 987 polona.ipavec@gmail.com Domači trenutki, serija 9 fotografij, 2015–16, č/b analogna in digitalna fotografija, 30 x 40 cm (mere posamezne fotografije) 28

29

Fotografije, ki so nastale v zadnjem letu in še nastajajo, so posvečene malim domačim trenutkom. Taki drobni, ki hitro stečejo mimo nas, jaz pa jih želim zabeležiti in prikazati skozi svoj avtorski pristop. Cikel govori o mojih intimnih trenutkih z družino. Prvi del so portreti očeta, ki je kmalu za tem preminul po težki bolezni. To je bil tudi razlog in povod za nastanek serije. Sledijo fotografije članov moje ožje družine pri vsakdanjih opravilih. Družina je glavni motiv, ki skozi portrete in tihožitja projicira moja lastna občutja.


Rojena leta 1982 v Šempetru pri Gorici. Kiparstvo študira na ALUO UL, kjer leta 2008 diplomira in leta 2011 magistrira z nalogo Medprostor bivanja in razstavo V Belo pri red. prof. Matjažu Počivavšku in doc. dr. Igorju Škamperletu, FF UL. Od leta 2005 naniza osem samostojnih razstav, sodeluje na številnih skupinskih razstavah doma in v tujini, ustvari tri javne kiparske postavitve in za svoje delo prejme več diplom, nominacij in nagrad. Od leta 2013 poučuje kiparstvo na Likovni šoli Lice v Ribnici in od leta 2016 tudi v Likovni šoli MGNG Nova Gorica. Ukvarja se tudi s slikarstvom, risbo, ilustracijo, animacijo in grafiko. Je članica DLUL in DLUSP. Reference | 2009 nominacija za prestižno nagrado Vordemberge-Gildewalt, Mestna galerija, Ljubljana | 2006 študentska Prešernova nagrada Anja Kranjc Vrhpolje 45, 5271 Vipava +386 41 509 807 anjakranjc@yahoo.com

Gnezda (iz cikla V belo), 2009–11, železo, mavec, vosek, juta, 30–120 cm 30

31

Pri ustvarjanju sledim preobrazbam svojega bitja in svoji zmožnosti biti odprta do tega, kar me neskončno presega, a ves čas vodi. Ker to prenašam v podobe, ki jih nosijo kipi, s figuralnim ciklom ves čas zarisujem pot preobrazbe iz enega stanja v drugo. Zarisujem prehode, »vmesnost«, ko se znajdemo na meji nečesa, kar je bilo, in nečesa, kar šele bo. Vsi sklopi kipov (Drevesa, Gnezda, Gomolji, Seme, Sončnice) so zaustavljeni v prehajanju. Istočasno, ko nekaj umira, se nekaj rojeva. So na vmesnem stanju Življenja in Smrti, prehoda iz znanega v neznano. Gnezda so skupina kipov iz cikla V Belo. Zarodki skupaj z gnezdi visijo v zraku, kot bi lebdeli v nesnovnem, komaj nastajajočem svetu. Gnezda so iz naravnega voska, so zemeljska in ujeta v cikličnost življenja in smrti, minevanja. So krhka zatočišča bitja, a varna za tiste, ki bivajo v njih. Zarodki v njih so prinašalci svetlobe, označevalci prehoda v novo, neznano, odprto. So drobni zametki neznanega, nevidnega, še ne rojenega. So bube, iz katerih bo zraslo novo bitje, svojsko, vselej drugačno od predhodnega. Zarodki označujejo prehod iz Teme v Svetlobo, iz Smrti v Življenje. V ponovno rojstvo svetlobe. V Belo.


Rojena leta 1984 v Šempetru pri Gorici. Sprva se posveti študiju japonologije in španščine na FF UL, leta 2009 pa doda še študij fotografije na Višji strokovni šoli Srečka Kosovela v Sežani. Med študijem se izpopolnjuje pri slovenskem fotografu Jožetu Suhadolniku, nato pa še na izmenjavi na šoli E-artsup v Parizu. Živi in dela med Novo Gorico in Ljubljano. Reference | 2016 povabljena sodelavka pri projektu Imago Mundi Fundacije Benetton Studi Ricerche | 2015 ob svetovnem dnevu downovega sindroma priredi razstavo plesalke Eve Pirnat Med svetovoma | sodeluje pri projektu Age of Plenty, ki ga organizirata umetnica Eva Sajovic in galerija 198 Contemporary Arts and Learning (London) | uvrsti se med 17 mladih in obetavnih umetnikov, izbranih na razpisu Centra sodobnih umetnosti Celje, Premiera 2015 | 2013 serija Metamorfoza dobi mednarodno nagrado na festivalu Fotopub | 2012 povabljena sodelavka pri projektu Odtujenost, ki ga vodi fotograf Klavdij Sluban Maša Lancner Opekarniška 8, 5290 Šempeter pri Gorici +386 40 542 953 masa.lancner@gmail.com www.masalancner.com

Ime mi je Maša, 2014, serija č/b fotografij, 20 x 13 cm (mere posamezne fotografije) 32

33

Serija je avtobiografsko delo, kjer se izpostavim kot ženska in »emerging« umetnica. Gre za bitko notranjih sil. Na eni strani razmišljam o lastnem smislu življenja, kjer ustvarjanje ponuja možnost uresničevati bistvo, po drugi strani pa o vpetosti ženske umetnice v družbeno sfero. Trdo delo med študijem in diploma naj bi pomenila prelomnico, izstrelitev v življenje, novim izkušnjam naproti in možnost soustvarjanja družbe, v kateri živim. Namesto tega sem se srečala s stanjem »brezzračnosti«. Počutim se, kot da bi me nekdo tiščal pod vodo, sama pa hlastam za zrakom. Ime mi je Maša je serija fotografij, ki podajajo intimne refleksije občutij, s katerimi se srečujem, ter željo vzpostavitve dialoga z družbo. Fotografije prikazujejo utrinke iz mojega vsakodnevnega življenja, naj si gre za portret, prisotnost moje sence ali predmetov, ki me obdajajo. Za končno predstavitev dela sem izhajala iz že omenjenega stanja »brezzračnosti«. Postavitev vabi gledalca, da stopi do steklenega bazena, potopi roko v vodo, vzame posamezno fotografijo iz nje, si jo ogleda in znova postavi v vodo. Tako se začne konstruirati nova zgodba.


Rojena leta 1985 v Šempetru pri Gorici. Leta 2011 diplomira na oddelku za likovno pedagogiko Pedagoške fakultete UL z nalogo Moleskine/Krtova koža (knjiga umetnika) pri prof. Zdenku Huzjanu in dr. Beatriz Tomšič Čerkez. Deluje na področju ilustracije in oblikovanja. Je dobitnica že več nagrad in priznanj. Njena dela so bila objavljena v publikacijah v Avstraliji, ZDA in na Japonskem. Živi in ustvarja v Vipavi. Ana Maraž, profesorica likovne umetnosti Ob Beli 1, 5271 Vipava www.anamaraz.org

Lisica (iz cikla Kosmatuhi), 2014, tempera, pastel, 29,7 x 42 cm 34

35

Delo zaznamuje izrazit minimalističen pristop, ki poudarja razmerje med ploskvijo in teksturo, med temnim in svetlim, velikim in majhnim. Lisica je eno od štirih del, nagrajenih s priznanjem Hinka Smrekarja na 11. bienalu slovenske ilustracije, Cankarjev dom, Ljubljana, 2014.


Rojen leta 1984 v Šempetru pri Gorici. Več let deluje kot filmski in umetnostni kritik pri različnih revijah in spletnih mestih. Leta 2008 sodeluje kot asistent kamere pri filmu La Bocca del Lupo, zmagovalcu filmskega festivala v Torinu in dobitniku srebrnega medveda v Berlinu. Leta 2011 diplomira na Università Statale di Milano v Beni Culturali. Istega leta se vrne v Slovenijo in začne delati kot novinar za različne slovenske in italijanske časopise. Postane član Kinoateljeja. V zadnjih letih dela kot snemalec in režiser. Trenutno živi v Gorici in vodi svoje produkcijsko podjetje M.B.E.. Reference | 2016 Filmski festival Cinema Perpetuum Mobile – eksperimentalna sekcija, Minsk | 2015 Mednarodni filmski festival Kino otok, Izola | Mednarodni filmski festival Signes de Nuit, Pariz | 2014 Festival Filmmaker, Milano | Festival slovenskega filma, Portorož Jan Mozetič janmozetic@gmail.com

Ednina, kratki igrani film, 16’, 2014, režija: Jan Mozetič, produkcija M.B.E. 36

37

V nebotičniku zamrznjenega mesta biva zbiratelj. Za razliko od ostalih ne zbira razglednic, kovancev, ampak zgodbe. Skrbno hrani smeti, ostanke minulih dogodkov. Svoja čustva in spomine opusti v prid tujih življenj. A veter časa neizogibno odkrije trdoživo nit njegovih želja in ran. V anarhiji digitalnih spominov pa se dogodki in osebe tako povežejo in pomešajo, da le s težavo ločimo zbiratelja od zbirke. Vse postane del nejasne in osamljene sodobne množine.


Rojen leta 1993 v Melbournu, Avstralija. Po končani Gimnaziji v Novi Gorici – evropski oddelek nadaljuje izobraževanje na Visoki šoli za umetnost UNG in leta 2016 diplomira iz fotografije. Del diplomske naloge je fotoknjiga GO, s katero se nam predstavlja. Saša se ukvarja tudi s slikarstvom, in sicer v bolj ekspresivnem nadrealnem stilu. Trenutno nadaljuje osebne projekte v fotografiji in slikarstvu. Reference | 2015 Transitions – mednarodni projekt Visoke šole za umetnost in Univerze Bauhaus, Labour project (Peter Mišic, Saša Mrak, Katja Petelin, Christian Meixner), https://vimeo.com/album/3205688/video/116440736 | 2014 Babadizaba, animacijski projekt, https://vimeo.com/91494701 | 2013 Pixxelpoint – De.Fragmentation Zvočni prostori /Sound Places (Saša Mrak, Tine Posarelli), https://soundcloud.com/samrtipo/zvo-ni-prostori-sound-places | 2012/13 Nit Življenj/Thread of Life, animacijski projekt (Teotim Logar Zorn, Marko Žagar, Saša Mrak, Viki Tomašič), https://vimeo.com/62929592 Saša Mrak, diplomant digitalnih umetnostnih praks Grgar 197, 5000 Nova Gorica +386 40 293 227 1337qq@gmail.com facebook/Saša Mrak Photography

GO, 2015–16, fotoknjiga z barvnimi reprodukcijami, 24,5 x 17,5 cm 38

39

Diplomski projekt se osredotoča na ulično, t. i. street fotografijo v stilu Roberta Franka in Leeja Friedlanderja. S serijo fotografij prikazujem stanje družbe v dobi hitrega življenjskega tempa, vse boljše tehnologije in vedno bolj zaznavne krize. Delo ni izključno kritika, lahko je humorna, sproščujoča ali samo igra elementov. Veliko temelji na alienaciji, odvisnosti od dela, asimilaciji starejših s tehnologijo, nezavedanju konstantnega videonadzora, sovpadanju industrije in narave, degradaciji okolja. Našteto prikazujem s fotografijami subjektov in socialne krajine, ker je velikokrat okolje odraz človeka. S serijo želim prikazati nas same v čim bolj realni luči, ker se na tak način gledalec poistoveti in odloči.


Rojena leta 1991 v Šempetru pri Gorici. Po končani Umetniški gimnaziji – likovna smer in Višji strokovni šoli za oblikovanje materialov – smer kamen zaključuje študij kiparstva na ALUO UL. Reference | 2016 LXX, razstava ALUO, Galerija Jakopič, Ljubljana | predstavitev knjige društva LOTISA | Ex-tempore Ustje – Široka paleta | 2015 Poteze v sozvočju, skupinski projekt, stekleni atrij mestne hiše, Ljubljana | 2014/15 nagrada ALUO za izjemne študijske dosežke pri predmetu kiparstvo | KULTURA, niz razstav v sklopu povezovanja akademij, Ljubljana | 2014 Orto kip, skupinski projekt v sklopu naročila Simobil | Vele Velej, skupinski projekt v sklopu festivala mladih kultur Kunigunda Velenje, sledila je razstava v Velenju | Larry Coryell, opera Vojna in mir, svetovna premiera, skupinski projekt – izdelava videoposnetka | skupinska razstava, Arboretum Volčji Potok | 2013/14 priznanje ALUO za izjemne študijske dosežke pri predmetu kiparstvo | 2012 Ex-tempore Pliskovica | 2010 izbrana idejna zasnova za protokolarno darilo za včlanitev Škocjanskih jam v Unesco | 2008 prvo mesto na likovnem natečaju Vonj po Brdih | Ex-tempore Vipavski Križ Andreja Pegan, inž. oblikovanja Zavino 11, 5295 Branik +386 31 811 075 cobation@gmail.com

Prisotnost 2, 2014, mešana tehnika, višina 160 cm 40

41

Igra odsotnosti in prisotnosti zrcali poseben odnos med figuro in avtorjem. Gre za podobnost z izvirnikom oz. podobnost z avtorjem. Podobnost sem dosegla z velikostjo, oblačili in s položajem telesa v prostoru. Ustvariti sem želela lažno vizijo, da gre za pravega človeka. Ciljala sem na prvi vtis gledalca, ki ga ob pogledu na skulpturo šokira ta prisotnost. Skulptura stoji in s prekrižanimi rokami sloni na steni. Obrnjena je s hrbtom v gledalca, njen obraz je skrit.


Rojena leta 1985 v Šempetru pri Gorici. Po maturi na Umetniški gimnaziji – likovna smer v Novi Gorici nadaljuje študij likovne pedagogike na Pedagoški fakulteti v Ljubljani in diplomira pri prof. Zdenku Huzjanu. Sodeluje na skupinskih razstavah na Goriškem in v Ljubljani (npr. Ženska duša, 2016, z društvom Lotisa), na ex-temporih v Vipavskemu Križu, med Šmarenskimi griči, v Pliskovici in na Ustjah. Ima že tudi nekaj samostojnih razstav. Ukvarja se tudi z ilustracijo. Reference | 2016 prva nagrada v kategoriji udeležencev iz tujine, Četrto mednarodno tekmovanje za ilustracijo leta, Yamada Bee Farm, Japonska | 2004 1. priznanje za visoko kakovost likovnih del, skupinska nagrada, natečaj XIV. mednarodnega festivala otroške likovne dejavnosti, Goleniow, Poljska Nataša Pegan Zavino 11, 5295 Branik +386 40 581 566 natasa.pegan@gmail.com

Rjava kompozicija, 2015, olje na platnu, 100 x 100 cm 42

43

Oblika lokalne kraške arhitekture odraža preprostost in stabilnost. Enostavne geometrijske oblike se med seboj neločljivo prepletajo. Forme se gostijo v sredini nosilca in tako namigujejo na simetrijo kompozicije. V ploskovitost se vrivajo kubistične arhitekturne forme, sivina kamna pa se postopno preliva z rjavim ozadjem.


Rojena leta 1983 v Ljubljani. Po izobrazbi sem univerzitetna diplomirana psihologinja. Čeprav sem si v življenju želela početi nekaj, kar bi združevalo umetnost in naravo, sem pristala na psihologiji, za kar mi ni žal. Študij mi je omogočil vpogled v skrite vidike sebe in razumevanje le-teh. Še dodatno sem se poglobila v tisto, kar določa in formira človeka in njegove odnose. Tako sem z velikim zanimanjem in strastjo raziskovala družinske in partnerske odnose v svoji diplomski nalogi. Trenutno sem brez zaposlitve in z velikim veseljem izpolnjujem in živim vlogo mamice dveletnemu sinčku. Kljub brezposelnosti živim kar se da polno in ustvarjalno življenje. Na področju likovne umetnosti se nikdar nisem izobraževala ali kakorkoli udejstvovala, je pa to od nekdaj moja velika strast in veselje. Obožujem vse, kar je lepo. Domišljija je moj navdih. Slikam preprosto zato, ker se v tem lahko sproščeno izrazim. Slikanje me odpelje v globine lastne duševnosti in mi pomaga, da lažje razumem sebe in druge. V prihodnosti bi si želela združiti umetnost s svojim poklicem. Hana Rejc +386 31 649 553 hanarejc@yahoo.com

Hišica na drevesu, 2011, akril na platnu, 90 x 60 cm 44

45

Slika je nastala v obdobju podoživljanja potovanja po Islandiji. Navdihnila me je njena praznina, ki je tako prazna, da kar buči, kot divje morje udarja v močne skale. Praznina, ki dopušča prostor duši, da se izrazi in zakriči. Tako je nastala na videz igriva, vesela in otroška slika živahnih barv. Hišica na drevesu simbolizira otroški svet. Vsak otrok sanja o hišici na drevesu, v katero bi se umaknil in zbežal pred včasih kruto realnostjo. V hišici je skrit pred marsičem, velikokrat pred starši. Je svoboden in nihče mu nič ne more. Dvignjen je od vsega in na vse gleda »od zgoraj«, vse vidi manjše, bolj oddaljeno, zato tudi manj resnično. Njegova domišljija pride na plan in nihče ji nič ne more. Brezskrbno, veselo se igra. In nič drugega ni pomembno. Balon simbolizira nekaj, kar »gre gor«, nekaj lahkotnega, otroškega ... preprosto plava v sapici vetra in sporoča, da je v hišici nekaj skrito, da se v njej nekaj dogaja. Vsakdo si gradi svojo hišico na drevesu, vsakdo tu pa tam pobegne v svoj svet, kjer se umiri in uglasi sam s seboj.


Rojena leta 1997 v Tržiču/Monfalcone, Italija. Po osnovni šoli v Sovodnjah in nižji srednji šoli Prežihovega Voranca v Doberdobu leta 2016 maturira na jezikovni smeri liceja Franceta Prešerna v Trstu. Načrtuje nadaljevanje študija, po možnosti grafičnega oblikovanja. Reference | 2012 1. fotografska razstava, Narodna in študijska knjižnica, Trst Marta Savignano Goriška ulica 28, Doberdob , 34070 Gorica , Italija +339 492 62 65 marta.ustvarja@gmail.com facebook.com/marta.savignano

Nerojstvo v nerojstvu, 2015, kolaž fotografij z dodano grafično obdelavo, 15 x 15 cm 46

47

Jajce s svojimi simbolnimi pomeni mi je večkrat prišlo na pomoč pri izražanju čustev, idej. Vanj projiciram samo sebe. Izdelek prikazuje zavračanje materinstva. Hotela sem, da bi bil moj NE čim bolj jasen, celo dvojen. Povezala sem kondom, ki nosečnost preprečuje, in jajce, ki predstavlja potencialno rojstvo. A do njega ne bo prišlo, saj je jajce neoplojeno – kot jajca, ki jih kupujemo v trgovini. Iz tega jajca se ne bo izvalil piščanček. Za naslov izdelka sem izbrala neologizem ‘nerojstvo‘: prvič stoji za jajce, drugič pa za kondom. Fotografijo sem dopolnila tudi grafično. Dodala sem pretirano velike, grozeče spermije.


Rojena leta 1985 v Šempetru pri Gorici. Po končani Umetniški gimnaziji v Novi Gorici nadaljuje študij na Akademiji lepih umetnosti v Benetkah, kjer je diplomirala in kasneje tudi magistrirala iz smeri kiparstva. Razstavlja pri nas in v tujini. Nika Šimac, mag. kiparstva +386 31 223 084 nika710@gmail.com

Nepričakovani prijatelj, 2016 –, les, steklo, juta, list zdravilne rastline Arctium lappa, 115 x 95 cm (mere posameznega dela) 48

49

Delo predstavlja rezultat raziskave, ki poteka že od leta 2014, od prve tovrstne razstave Pattern Matter (Galerija Dimenzije napredka, Solkan, 2014, skupaj z akademskim slikarjem Petrom Mignozzijem). Raziskava je osnovana na združevanju vzorca (pattern) in materije (matter). Ponavljajoč vzorec listnih celic, žil, zarez, dlačic … tvori svojstveno strukturo, ki jo zaznavamo kot listno. Materijo predstavljajo snovi, ki list tvorijo: voda, klorofil, svetloba, barva … Barva je bila v tem primeru s sušenjem alterirana, spremenila sta se ji spekter in prožnost. Z minimalnim posegom se je dalo obdržati ravnovesje vzorca in materije, hkrati pa poudariti dimenzijo časa – v tem delu je čas namensko ustavljen na točki, ko je list na vrhuncu svoje moči in hkrati na začetku propada.


Rojena leta 1982 v Novi Gorici. Je fotografinja in vizualna umetnica, ki od leta 2009 razstavlja doma in po svetu. Poleg fotografije se ukvarja z videom in ilustracijo. Zanimanja in umetniški projekti izhajajo iz njene humanistične izobrazbe in so najbližje osebnemu dokumentarizmu. Večkrat tematizira ekologijo oz. nepovraten vpliv človeka na naravo, osamljenost in neosmišljenost človeškega bivanja v sodobnem svetu. Ko živi na Kitajskem (2011–13), posname serijo kratkih dokumentarcev o sodobni kitajski družbi, osredotočenih na osebne zgodbe tako mlajše kot starejše generacije. Dogajanje v kulturni in umetniški sferi dokumentira tudi kot aktivna snemalka in montažerka videosekcije Radia Študent, kjer je tudi oblikovalka zvoka. Kot oblikovalka svetlobe sodeluje pri različnih gledaliških predstavah. Živi in dela v Ljubljani. Špela Škulj +386 68 196 482 spela.skuljeva@gmail.com www.spelaskulj.net

Petnajst pozicij rok na skodelici za čaj, ko se počutimo utrujeni in nejevoljni, serija 15 fotografij, 2015, barvni digitalni print na arhivski papir, 40 x 50 cm (mere posamezne fotografije) 50

51

Serija raziskuje občutke utrujenosti in nejevoljnosti skozi repeticijo giba. Je prvi del triptiha, katerega deli se navidezno enako ukvarjajo z občutki, ki so vsak dan bolj prisotni v sodobnem svetu. Utrujenost, osamljenost, dolgčas in nejevolja so upodobljeni z minimalističnimi premiki ali pozicijami telesa. Tako intimne fotografije humorno predstavljajo, kar ne želimo pokazati zunanjemu svetu – čas, ko smo sami in ne vemo, kaj početi.


Rojena leta 1982 v Šempetru pri Gorici. Vizualna umetnica, pesnica in pisateljica živi in ustvarja v Ljubljani. Po končanem študiju slikarstva na ALUO UL začne svoja dela predstavljati na številnih samostojnih in skupinskih razstavah, poezijo in prozo pa na bralnih dogodkih ter v revijalnih objavah. Nastopala je v gledaliških predstavah Škrip Orkestra in Škrip Inc. Trenutno z vizualijami spremlja koncertne nastope Katje Šulc ter ustvarja eksperimentalni strip, ki raziskuje zgodovino piratov in pomorstva v povezavi s trgovino z opijem. Je soustanoviteljica Muzeja tranzitornih umetnosti – MoTA. Neja Tomšič, akad. slik. neja.tomsic@gmail.com ne-ja.tumblr.com // ne-ja.com

Ta čas, serija 10 razglednic, 2014, risba, skulptura iz papirja, 10 x 15 cm (mere posamezne razglednice) 52

53

Serija je preplet risbe in poezije. Sprva je nastala kot serija zgibanih »razglednic« – risb manjšega formata, ustvarjenih na umetniški rezidenci Pedra Sina na Madeiri. Vsaka razglednica je obenem risba in skulptura iz papirja. Vsako si lahko ogledamo z različnimi zgibanji prosojnega papirja. Z osvetlitvijo rež v prosojnem papirju ustvarjata svetloba in senca še eno plast risbe – svetlobno grafiko na risbi in prostoru okoli nje. Tako se droben predmet razširi v prostor. Ta čas je droben potovalni zapis krajin z risbami in s svetlobo. Vsaka razglednica je izdelana ročno in iz krhkega papirja. Delo spremlja v istem obdobju nastala pesem Ta čas.


Rojen leta 1982 v Šempetru pri Gorici. Diplomant oblikovanja notranje opreme na Fakulteti za dizajn v Ljubljani. Živi in dela na Gočah. Je mlad kreativen in ambiciozen dizajner, slikar in fotograf. Svoja dela prvič predstavi na samostojni razstavi v domačem kraju leta 2003. Prav tako že desetletje sodeluje na slikarskem Ex-temporu Piran. Nenehno nadgrajuje znanje s področja slikarskih tehnik in računalniških orodij, ki jih potrebuje pri svojem delu in ustvarjanju. Redno sodeluje pri različnih kreativnih projektih, kot so Off in sploh, Top Ideje, Design Boom, Bio 22, IIDA … Reference | 2016 Genesis, Ex-tempore Piran | 2015 Kakšno je sporočilo?, Ex-tempore Piran | 2012-14 Ex-tempore Piran | 2011 Magrathea, Ex-tempore Piran | 2010 Rdeča nit, Ex-tempore Piran | 2006-09 Ex-tempore Piran | 2003 Razpotja v času, samostojna slikarska razstava, Goče Simon Vovk, dipl. dizajner Goče 10, 5271 Vipava +386 31 773 776 www.vovkdesign.daportfolio.com https://si.linkedin.com/in/simon-vovk-6a6a5211 istagram.com/_vovkdesign_

Kakšno je sporočilo?, 2015, akril z dodajanjem različnih medijev na platnu, 100 x 100 cm 54

55

Likovno delo je zasnovano kot interpretativna sinteza, ki predstavlja abstraktno umetnostno ozračje skozi izživeta časovna obdobja. Predstavlja nam nekakšno sporočilo, zavito v tančico različnih barv in materialov. Le-ti so poudarjeno izraziti in živijo v imaginarnem okolju, s čimer nam nakazujejo zapakirano celoto objekt, na katerega smo (pod)zavestno pozabili. Gre za sublimacijo simbolnega sveta na imaginarni ravni, kjer je realnost že povsem odsotna. Pogled nam pove in spoji vsako dvojnost, popelje nas v doživljanje abstrakcije, sliko pa lepo zameji oblika, s katero se izraža umetniški izdelek. Avtorja privlači vse, kar je svojevrstno, osebno, neznano in skrivnostno, hkrati pa nujno zavezano z naključji, s kozmično igro, ki vsako potezo povzdiguje v celoto.


Razstava Mladi vizualni umetniki na Goriškem 1. 12. 2016–29. 1. 2017 Kustosinja razstave Maja Marinkovska Selektorji Aleksander Bassin, Majda Božeglav Japelj, Milena Koren Božiček, Tanja Cigoj, Klavdija Figelj

Katalog izdala Pilonova galerija Ajdovščina, december 2016 Zanjo Tina Ponebšek Uredila Maja Marinkovska Besedila Maja Marinkovska, umetniki (biografije, opisi del) Dokumentacija Maja Marinkovska Jezikovni pregled Inge Pangos Prevod iz angleščine Tanja Cigoj Fotografije Last umetnikov Oblikovanje in priprava za tisk Robert Doljak Tisk A-media d.o.o. Naklada 200 izvodov

Izdajo kataloga je omogočila Občina Ajdovščina

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 7.038.53(497.473)"20"(083.824) MLADI vizualni umetniki na Goriškem : 1. 12. 2016-29. 1. 2017, Pilonova galerija Ajdovščina / [umetniki] Karmen Bajec ... [et al.] ; [besedila Maja Marinkovska, umetniki ; dokumentacija Maja Marinkovska ; prevod iz angleščine Tanja Cigoj]. - Ajdovščina : Pilonova galerija, 2016 ISBN 978-961-6713-19-1 1. Bajec, Karmen, 1981287385856


Mladi vizualni umetniki na Goriškem, 1. 12. 2016 - 29. 1. 2017 Pilonova galerija Ajdovščina  

Katalog razstave

Mladi vizualni umetniki na Goriškem, 1. 12. 2016 - 29. 1. 2017 Pilonova galerija Ajdovščina  

Katalog razstave

Advertisement