Moja rodna domovina Pozimi, ko pridelkov na vrtu in njivah ni več, kupujemo solato iz trgovine, ki niti približno ni tako okusna kot domača, in komaj čakamo, da bo spet pomlad in z njo solata z domačega vrta. V vsakem primeru pa mislim, da je domača hrana veliko boljša kot kupljena in jo moramo ceniti. Vsako leto konec aprila (22. april) praznujemo svetovni dan Zemlje. Ena od tem letošnjega dneva Zemlje je bila tudi skrb za kmetijska tla – rodovitno prst, ki po celotni zemeljski polobli izginja. S tem z obličja planeta izginjajo ali so izginile številne rastlinske in živalske vrste. Vsako minuto se v puščavo spremeni obdelovalna površina v velikosti 30 nogometnih igrišč. Ko iz tal izgine humus, je ogrožen glavni vir naše hrane in s tem življenje, kakor ga poznamo. Po podatkih Združenih narodov bi bilo lahko do leta 2050 uničenih več kot 90 % tal v svetovnem merilu, če ne spremenimo načina ravnanja s prstjo.
Živa Vehar 9. a (relief)
V preteklosti so se ljudje bojevali predvsem za preživetje. Dandanes pa se bojujejo zaradi želje po denarju, moči in vplivu. Mlade generacije v razvitem svetu na srečo zaenkrat še ne poznamo krize zaradi pomanjkanja osnovnih virov za preživetje, kot sta hrana in voda, ampak že moji stari starši predvsem pa njihovi starši so to občutili. Slovenci imamo srečo, da živimo v delu sveta, kjer izguba rodovitnosti prsti še ni tako problematična in zaradi tega se morda ne zavedamo, kako s pozidavo najboljše kmetijske zemlje ogrožamo prihodnje rodove. V tem globalno povezanem svetu bodo močneje oboroženi ali bolj bogati s silo ali denarjem zavzemali zemljo in s tem hrano tam, kjer jo bodo dobili. To pomeni, da smo ogroženi vsi.
Danes smo priča vojni v Ukrajini, ki lahko pomeni lakoto v številnih delih sveta, saj bo rodovitna prst ostala neobdelana. Leta 2050 pa bo naša generacija imela otroke, ki bodo nekako naših let in močno upam, da bodo tudi oni lahko okušali hrano, ki bo zrasla iz rodovitne prsti.
Živa Kristančič, 7. b
95
