Issuu on Google+

2012 / 2013

Brst (spletna verzija)

OĹ  Mislinja


BRST

V tej številki: Vrtec v šoli

4

Narava

4

Šport

10

Dnevi slovenske knjige

12

Ko se poigramo z domišljijo

16

Razvedrilo

21

UVOD Šolski dnevi hitro minevajo, ko smo skupaj z najboljšimi prijatelji in sošolci. Spletejo se tesna prijateljstva, ki jih ni nikoli možno razplesti. S skupnimi močmi smo ustvarili novo številko glasila Brst. To leto je bilo zelo uspešno in polno zanimivih dogodivščin. Zelo uspešni smo bili na športnem področju, kot tudi na šolskem vrtu.

Ne prezrite:  Šolski vrt  Nagrajena spisa na natečaju dnevi slovenske knjige

V našem glasilu boste odpotovali v svet naših babic in dedkov, narave, športa, domišljije in predvsem zabave! Novinarke: Maxi, Marina, Živa, Špela, Barbara

 Tako lepa si — nasveti za dekleta -1-


BRST

AKTUALNI DOGODKI

»Oh, ta naša šola! Ves čas imamo samo pouk, pouk in pouk,« so se jezili nekateri učenci, kar pa še zdaleč ne drži. Na naši šoli je čez leto potekalo veliko aktivnosti. Mnogo učencev je že pozabilo na mnoge od njih, zato bi jim rada osvežila spomin s tem člankom. Letošnje šolsko leto se je pričelo 3. septembra 2012, ko smo v šolo vkorakali ob 8:20 uri. Ta dan pa je bil nekaj posebnega za naše prvošolce. 24. septembra je na stadionu na Ravnah na Koroškem potekalo področno ekipno tekmovanje v atletiki. Naši fantje so premagali vse ekipe in tako dosegli 1. mesto. Učenci smo pripravili vrt in ga otvorili 28. septembra. »Ni debate – V Gorenje Surovino dajte stare aparate!« je bil naslov projekta, ki je na naši šoli trajal med 1. in 26. oktobrom. Učenci so prinašali staro, neuporabno elektronsko in električno opremo. 2. oktobra sta se zaradi tekmovanja Male sive celice v Makole odpravili dve skupini sedmošolcev. Prva skupina je zasedla 9. mesto, druga pa 23. mesto. Največji vseslovenski prostovoljski projekt Simbioz@ bo tudi letos gradil most med generacijami. Delavnice računalniškega opismenjevanja starejših bodo v okviru različnih modulov potekale od 15. do 19. oktobra. Tudi letos bodo mladi v duhu prostovoljstva in skrbi za druge delili svoje znanje in starejše popeljali v svet računalnika, interneta ter mobilne telefonije. Na igrišču pred šolo se je ustavilo vozilo E-transformer. 6. novembra se je začela nova sezona v ligi ŠKL. Na Dan slovenske hrane, 16. novembra, smo si učenci privoščili tradicionalni slovenski zajtrk. 20. novembra je v Šmartnem potekalo medobčinsko tekmovanje v košarki za starejše dečke. Naši fantje so zasedli 1. mesto. 28. novembra je v Slovenj Gradcu potekalo medobčinsko prvenstvo v nogometu za starejše dečke. Prav tako so osvojili 1. mesto. V začetku decembra so učenci 1., 2. in 9. razredov na šolskem vrtu posadili drevesa. Učenci od 6. do 9. razreda smo imeli projektni teden, ki je potekal od 17. do 21. decembra. Učitelji so nam pripravili delavnice. Za konec pa nas je obiskal Omar Naber. 17. decembra smo na šoli organizirali usposabljanje iz oživljanja za učence osmih in devetih razredov. Decembra smo v dvorani Lopan izpeljali otroški parlament, ki je letos nosil temo Odraščanje, mi pa smo ga poimenovali kar Brstenje. Na področnem tekmovanju v odbojki so starejše deklice zasedle 1. mesto. Prav tako so se na področnem tekmovanju v odbojki za starejše dečke odlično odrezali naši fantje. Naš sedmošolec Anže Repas se je udeležil državnega dvoranskega prvenstva v atletiki, ki je potekalo v Ljubljani. Osvojil je drugo mesto v teku na 60 metrov. Na pustni torek so se po šoli sprehajale pustne maske in uganjale norčije. »Uf, to je pa res veliko,« bi sedaj dejali jezni učenci in prepričana sem, da so se udeležili kakšnega izmed teh dogodkov. Živa Mali, 9. c

-2-


BRST

so pri pouku, podaljšanem bivanju, jutranjem varstvu ter izbirnih predmetih zbirali podatke o državi, izdelali predmete, risali, slikali, oblikovali in ustvarjali ter spekli baklavo in olivni kruh.

V sredo, 8. 5. 2013, je v mestnem jedru Slovenj Gradca potekala zaključna prireditev Evropska vas. Po Sloveniji so se istočasno odvijale prireditve s tem naslovom v naslednjih regijskih središčih: Murski Soboti, Ljubljani, Kopru, Radovljici, Novi Gorici, Mariboru, Celju.

Zelo smo bili veseli, saj nas je na prireditev prišla pozdravit in si ogledat našo stojnico gospa Nina Klakočar iz ciprskega veleposlaništva.

Učenci so preko projekta spoznali vse pridružene članice Unije ter njihove zastave, grbe, se seznanili s kulturo, kulinariko, glasbo in posebnostmi.

Komorna skupina pod vodstvom Mihaele Podjavoršek je na odru sproščeno zapela dve ciprski pesmi.

Z medsebojnim sodelovanjem vseh šol smo zgradili vas, ki je prikazovala vse države v Evropski uniji.

Zanimive predstavitve držav na stojnicah so si ogledali tudi naši prvošolci in drugošolci naše šole.

Naša šola je predstavila Republiko Ciper. Učenci

A TRIP TO LONDON A group of eight students from the 7th, 8th and 9th grade and our teacher Mrs. Nakičevič visited London in April. Our experience started on Thursday, 18th April at 2 p.m., when we said “good bye” to our parents and arrived from our school bus station to Treviso international airport in Italy. We travelled to London by plane. Some were very excited because they travelled by plane for the first time. We landed at London Stansted international airport at midnight and finally we arrived by a bus to our hotel in the suburbs of London.

On the third day we visited the Natural History Museum, where we saw sculptures of dinosaurs, fossils, evolution of human beings, mammals and a lot of other interesting things. During lunch time we tried fish and chips, which is a typical British dish. In the afternoon we visited Greenwich and the Natural Maritime Museum, where we saw a lot of ships, boats, maritime machines and equipment. We took a trip with a boat on the river Thames, too. We passed under a lot of bridges, including Tower Bridge. Then we visited Leicester Square, where we bought souvenirs. Finally, we took a panoramic ride on the London Eye.

On the second day we drove to London’s centre by the tube (underground railway). We saw the changing of the Royal Guard, Buckingham palace, Big Ben and the Houses of Parliament, Westminster Abby, Downing Street and Nelson’s column at Trafalgar square. In the British Museum we saw a lot of historical objects, like mummies, sculptures and other things from around the world. Then we went to Baker Street, where the famous detective Sherlock Holmes used to live. We visited Madame Tussauds wax museum. We saw a lot of famous people made out of way, including Johnny Depp, Brad Pitt, Charlie Chaplin, Bruce Willis, Steven Spielberg, Lady Gaga, Beyonce, Justin Bieber, and members of the Royal family.

On the fourth day we returned to Slovenia by plane. Our trip was very exhausting but very interesting, because we saw and learnt a lot of new things about London. This trip was something special, because of the unusual sunny weather and an excellent programme.

Živa Mali, 9. C -3-


BRST

VRTEC V ŠOLI V šolske prostore smo se vselili v tem šolskem leti, saj je bilo v vrtec vpisanih veliko otrok. V kletnih prostorih nas je pričakala velika rumeno-oranžna igralnica, ki sva jo s pomočnico Urško pred prihodom pripravili in uredili. Otrok v skupini je štiriindvajset in bodo jeseni postali prvošolci. S prilagajanjem na šolske prostore nismo imeli težav. Hitro smo se povezali z učenci, učitelji in vodstvom šole. Imeli skupne spoznavne trenutke. Dnevno se srečujemo tudi z našo čistilko gospo Ivanko, s hišnikoma in kuharicami, ki nam dobro kuhajo. Za gibanje in igro uporabljamo šolska igrišča in telovadnico, kar je zelo »fajn«, kot nama povedo otroci. Spoznali smo veliko novega. Jeseni smo v naših prostorih teden dni »gostili« male živali iz trgovine Želvak, pekli smo kruh s pravim pekom, tako da je dišala vsa šola, spoznavali dinozavre, ki so živeli pred veliko leti, se smučali, plavali … Na hodniku razstavljamo likovne izdelke in smo veseli pohval naših občudovalcev. »Mi mamo se fajn!« Vzgojiteljica Florjana Borkovič

Ko bom velika … Ko bom velika, bom veterinarka. Zelo rada imam živali. Doma imam mačka Mikija. Imela sem tudi kužka. Ko je zbolel, mu nisem mogla pomagati in je umrl. Všeč pa so mi tudi morski prašički, zajci, psi, konji … Željo imam, da bi živela na kmetiji in imela veliko živali.

. ika … arka. rad c u m vel metič o z b o k o enj G v K m o l o S b ika om v olje, m vel elala b a moz k D s . i Ko bo t o s l e i Če bi bila veterinarka, bi lahko ,t om t salonu nohte vala b ima v lakira a k o Nego r pomagala ranjenim in bolnim k a h ič la ozmet ičarka t K e . e m š z živalim. Ko še in telo. pala in e o t ž s a e j m i KLARA ROŠAR, 3.a negu aterim t prej. m, s k e o r k k i š o ep velik eliko l Ko bom deti v i v i s velik … Ko bom .a Tako 3 , C velik, b AJN R o K m Ko bom velika astrona Za astr … SARA vt, arhe onavta olog in in a Bom oceanograf r h arhitek e o lo da bom ga mi m inja, plavala bom t. m v a oc o m eanih in spoznava ral velik nove vrste rib in i p r a v i, la rastlin. o r ačunati. za hiše in notr Arhitek Prepotovala bom anjo op t bom cel svet in oceane r e m m o o ral biti . In za . zelo do arhitek Ta poklic mi je ze ta bom ber v m lo všeč, ker vsak tako ko atematik o leto, ko gremo se z atijem potapl t m o i na in j morje, brat. Z java in iščeva razn delal bo a astron e školjke in rake m mak dobro n . avta in ete, aučil an a r h g e ologa s leški jez LAURA ZAJAM K e ik o b t , o da bom arhitek m ŠEK, 3.a t pa bo lahko d m delal e la l Odločil t u di v tuji v Slove sem se,d niji. ni. a bom astrona v ponede vt, vend ljek in t ar bom orek Ko bom velika … V sredo težko p rišel iz bom pa lune do arhitek Ko bom velika,bi rada postala policistka. srede n dinozav t. Četr azaj. tek in p re. Upa etek pa m, da m bom iz Ta poklic mi je všeč, ker delajo red na svetu. i bo usp kopava elo. l Želim, da bi bili hudobni ljudje kaznovani. VID V NUŠA BOROVNIK, 3. a ERDN IK, 3. a -4-


BRST

NARAVA

ŠOLSKI VRT V šolskem letu 2012/2013 smo se vključili v projekt Šolski vrtovi. Pri

Vrt

tem nas je z veseljem podprl župan občine Mislinje Franc Šilak. Za ta

Na vrtu ptičica sedi,

projekt smo se odločili z namenom, da bi naši učenci dvignili zavest o

ki jajčeca vali.

pomenu zdravega in ekološkega načina življenja in da bi spoznali, kako

Krt možakar pridrvi,

pomembno je uživati bio hrano, saj vedno več učencev preživi večino

pa ptičico spodi.

časa za računalnikom in televizijami ter vedno manj časa v naravi, in

Gospa na stolu sedi

tako nimajo skoraj nobenega stika s pridelavo hrane . Vodstvo naše šole je naredilo načrt in v mesecu aprilu 2012 so pričeli z urejanjem

in jezno zarenči:

prostora in s pripravami za zasaditev prvih gredic in sadnih dreves.

Zakaj si ptičico spodil?

Uradno otvoritev je bila v petek, 28. 9. 2012, ki je popolnoma uspela. Letošnji projekt se je imenoval Od zrna do kruha za ta namen smo zorali malo njivo za setev rži in piro. Pri tem so pomagali kmetje iz

Zakaj si to storil ? Ptička odletela je v južne tople kraje,

bližnjih kmetij. Naši učitelji in gospa ravnateljica so z veseljem pomagali pri setvi, zato so poprijeli za vrtnarska orodja. Pri setvi jim je pomagal znan kmetovalec Jože Miklavž. Vrt ni samo namenjen za

krt pa zlezel je nazaj v domovanje svoje. SARA KRAJNC, 3. a

pridelavo zelenjave, ampak tudi za interesne dejavnosti, ki so povezane s pridelovanjem zemlje in vrtnarstvom, zato se kar imenuje učilnica na prostem. Na vrtu pa ni samo zelenjava, ampak so tudi sadna drevja. Vsak razred je dobil drugačno vrsto drevesa, ki jo je moral sam posaditi ter zanj tudi skrbeti. Če bomo skrbeli za rast in razvoj, se bomo veselili pridelkov, ki bodo zrasli na našem vrtu. Upamo, da bo nam uspelo, da nam bodo na vrtu na voljo jabolka, hruške, češnje, slive, jagode, borovnice, zelišča za zdravilne napitke ali mazila, žito za kruh, korenček in še marsikaj. Zelenjavo, ki jo bomo pridelali na vrtu, pa bomo uporabili za pripravo hrane pri pouku, gospodinjstvu in izbirnih predmetih.

Pesem (vrt) Ob šoli stoji vrt, ki kuharicam začimbe da, da lahko skuhajo kosilo, in z malico nas razveselijo. V vrt smo posadili zelenjavo in začimbe, da lahko bomo drugič solato naredili. Zemlja rjava, pod njo sta krta stara, korenčke grizljata in škandale delata. Zato mi se razjezimo, in ju vstran napodimo. V roke vzamemo, grablje, rokavice, lopato in motiko, posodico z vodico, da naš vrt (spet) srečen bo, in da naš korenček obglodan več (tako) ne bo.

VESNA JAMNIKAR, 7. a

Aja, pa še to. Vrt je treba poimenovati, zato smo izbirali po šoli nekaj idej za njegovo ime in dobili nekaj zanimivih predlogov: mavrični vrt, mali vrtek, učilni vrt, zabavni vrt, najboljši vrt, zdravi šolski vrt, vrt pod milim nebom, super vrt, rastlinček, mega vrt, vrt po katerem rije krt, ob gozdni kotiček, zeleni vrtiček, veseli vrt, vrt pod zvezdami, naš super vrt, raj presenečen, mavrični svet rastlin, veseli vrt, čarobni vrt, mali rožni vrt, pravljičen vrt, vrt fantazije, čarobni vrt , vrt zdrave hrane, cvetoči vrt, igrivi vrt, sijoči vrt, zelenjavček, zdravi vrt, vrtiček rastlinček, vrt nad katerim leti gospod metuljček, vrt na samotnem kraju, zanimiv vrt, vrt za vsakoga, zdrav plac-zdravko. Tisto ime, ki se vam zdi najbolj izvirno ali pa se mogoče domislite novega, sporočite učiteljici Miri Gobec in vrt se bo mogoče poimenoval po vaši ideji. Marina Vivod, 9.c

-5-


BRST

NARAVA Otvoritev šolskega vrta

Narava

28. 9. 2012 se je nad šolskim teniškim igriščem dogajalo nekaj zelo Gledam v dal ja zanimivega; naš šolski vrt je zaživel v vsej svoji veličini. Dogajala tako mirna in vo, či sta je. se je otvoritev. Pa vendar je ne vidim! Za uvod je šolski pevski zbor zapel pesem. Tam sta bila tudi g. Ne vidim tist ega ti st ega, ki daje le lepega, župan Franc Šilak, katerega smo vprašali, kaj meni o našem poto srca. projektu ŠOLSKI VRT in o sami prireditvi. Odgovoril je: »Ta Kje si narava prireditev se mi zdi zelo pomembna, saj smo spet dobili šolski pre kje so tvoje le lepa, vrt, ki je pred leti že dopolnjeval šolsko okolico. Kitajski po kam je izginil te, o vse, pregovor pravi: V cvetovih sedanjosti so plodovi prihodnosti. kar me navdih uje? Mislim, da se bodo naši mladi prijatelji veliko naučili o praktičnem delu vrtnarjenja in o rastlinah. Upam, da bodo O narava pre lep zemljo pustili, kakršno so dobili.« kaj smo ti sto a, rili Navzoča pa je bila tudi znana mislinjska zeliščarka Fanika Kako bi te la ? hko čisto nazaj do Jeromel, ki o našem projektu pravi: »Ideja o šolskem vrtu je bili? prerasla v resničnost. S pomočjo občine, različnih društev in Nikoli, nik šole smo ta projekt uresničili.« ne boš več ta oli več ko čista in Nato je šolski pevski zbor pod vodstvom Andreje Lužnik zapel ti moja narav lepa, a. še pesem Po Koroškem po Kranjskem že ajda zori. Zdaj se zavem , kaj vse si m i dala, Med množico je bila prisotna tudi predstavnica kmetijskega kaj vse sem za m u d il . P reklinjam ind zavoda Celje Maruša Vavkar. V zahvalo in kot darilo je ustrijo ki smo te izd in vse, prinesla hotel za koristne žuželke. ali, samo, da bi si žepe z denar Med sejanjem pire (predhodnice pšenice) pa nas je na Vrni, oj, vrni jem nabasali! otvoritvi s harmoniko zabavala učenka 8. b razreda Nina se ti, prelepa moja zelena narava! Martinc. Jože Miklavž je polovico njive zasejal s piro, na Bor Lichten drugo polovico pa sta župan in ravnateljica šole Natalija egger, 7.c Aber Jordan zasejala rž. Potem sta nekdanja ravnatelja šole Jana Kralj in Tone Gašper zrahljala zemljo z grabljami. Za VRT poslastico je bil ponujen domač kruh in čaj. Če bo dobra letina, bomo naslednje leto spekli tudi kak hlebec kruha iz žita z našega vrta. Uspešno smo otvorili šolski vrt in upam, da ga bomo vzdrževali vso leto, VRT, VRT, LEPI VRT. da bodo rastline obrodile sadove. TEBE BOM ZALIVALA Nina Kotnik, 8. a IN PRENOVILA. MOJ ZAJČEK MOJ ZAJČEK IMA NAJLEPŠI GOBČEK. ČE DAŠ MU KORENJE, SE SMEHLJA. ČE DAŠ MU ZELJE, TE RAD IMA. ČE PA DAŠ MU SOČNO MLEKO, SE VESEL IGRA. Žana Pantner, 1.a

ZAJEC

Zakaj ima zajec dolge uhlje? Da bolje sliši.

Zakaj ima zajec hitre noge? Da bolje teče pred lisico.

Zakaj ima zajec rad korenje? Da bolje vidi.

Zakaj velikonočni zajec nosi darila? Da so otroci veseli.

TI BOŠ POLN MOJEGA PARADIŽNIKA IN KROMPIRJA. HOPSA HOPSA SA, TRALA LILA LA. Katarina Uršej 2.a ŠOLSKI VRT ŠOLSKI VRT, ŠOLSKI VRT, POVEJ MI, KJE JE KRT! KRTA NI, KRTA NI, KER ŠE VEDNO SPI. ŠOLSKI VRT, ŠOLSKI VRT, ZAKAJ KRT SPI? ZATO SPI, ZATO SPI KER VELIKO KRTIN NAREDI. Aljaž Orličnik, 2.a

-6-


BRST

NARAVA

Čebelice čebelice … Septembra je na šoli začel delovati čebelarski krožek pod vodstvom mislinjskega čebelarja, Jureta Tasiča in učiteljice Polonce Krašovec. Delo v krožku je zelo zanimivo in pestro. Učenci se učijo o zgradbi čebel in njihovem življenju,veliko pa je tudi praktičnega dela. V zimskih mesecih smo tako izdelovali izdelke iz voska, poslikali panjske končnice ter izdelovali satnice, ki jih bomo vstavili v panje. Obiskali so tudi čebelarski sejem ApiSlovenija v Celju. Najzanimivejši del čebelarskega krožka pa so seveda čebele » v živo«. Ker lastnega čebelnjaka šola še nima,učenci gostujejo v čebelnjaku g. Jureta. Teh dni se še posebej veselijo, saj je druženje z Juretom res nekaj izjemnega. Omeniti moramo tudi, da krožek deluje pod okriljem Čebelarske zveze Slovenije ter sodeluje s Čebelarskim društvom Slovenj Gradec—Mislinja.

NARAVA Ko se zjutraj zbudim, ko se soncu nasmejim, šine mi v glavo, da grem zopet v naravo.

V prihodnjem šolskem letu načrtujemo, da bomo z gojitvijo čebel začeli tudi na šoli. Čebelnjak bo stal na šolskem vrtu, kjer bo poskrbljeno tudi za obogatitev čebelje paše. Za čebele pa bodo pod vodstvom mentorjev skrbeli učenci.

Spomladi, ko rož'ca cveti,

Naši učenci so se udeležili tudi 1. regijskega tekmovanja mladih čebelarjev Koroške in uspešno dosegli 3. in 4. mesto. 11. 5. 2013 pa so na državnem tekmovanju na Dobu, vse sodelujoče 3 ekipe osvojile srebrna priznanja.

in vidim ptičke, ki pojo.

Lep čebelarski pozdrav-Naj medi!

svet se mi lepši zdi, ker vse spet zadiši. Pogledam v nebo

Poleti, ko morje zagledam, enega od mati narave čudež gledam. Jeseni, ko grem v gozd vidim, da je vse pisano,

Čebelarski krožek

doma zopet vidim gozd, to je tako, kot bi bilo v pravljici narisano. Za zimo živali zaloge nabirajo, a ko le-ta pride,

vrt žni Čude

skoraj vsa bitja počivajo. A brez skrbi, pomlad kmalu pride in zima odide.

,

krt tudi

rije en. rtu v m ka v e u n k ž o p ude i, ko t! Na č tvar s ni kr u d e m r a ne n ti po hlja grbi mo: i pora z e e j d e e r as se g Mi p rv, v č o da. m e mi raka . a z d i r m C, 3 na i Pa p l N t J s RA in ra A K NIK

In ko zvečer zaspim, še vedno na naravo mislim. Ni važno, kateri čas je, meni v naravi všeč je vse. Pa drugi govorijo, kako radi jo imamo, da odpadke v smeti damo. Tjaša Jeseničnik, 7.c

-7-


BRST

NEKOČ SPOMIN NA STARE ČASE …

Prvošolci so odgovarjali na vprašanje:

V 1. razredu smo v zimskem času z navdušenjem raziskovali življenje naših babic in dedkov. Marsikaj zanimivega smo izvedeli od učiteljic in svojih staršev. Najbolj pristne zgodbe pa smo seveda slišali od starih staršev. Na pomoč so nam priskočili tudi s starimi predmeti, ki jih nekateri še v svojih hišah na srečo skrbno hranijo za spomin na dobre stare čase. Vse predmete iz preteklosti, ki jih danes videvamo v drugačnih oblikah, smo si dodobra ogledali, jih primerjali z današnjimi, se podučili o njihovi uporabnosti in jih občudovali še z estetskega vidika. Vse predmete smo uredili v pravi mali muzej:

KAJ JE BILO VČASIH BOLJE KOT DANES?  Imeli so tablice za pisanje namesto zvezkov. Bilo je lažje zbrisati napake, kot pa jih danes radirati.  Lepo je bilo, ker so imeli samo lesene igrače.  Všeč so mi rajalne igre, ki so se jih igrali nekoč.  Najboljše so bile vožnje z lepimi, okrašenimi kočijami.  Imeli so bolj čisto okolje, kot pa ga imamo danes.  Oblačili so se lepše – ženske so imele dolga, temna, okrašena krila.  Hiše so bile lepše – bolj naravne, ne tako pisane.  Rad bi imel krušno peč in se ob njej grel pozimi.  Voda je bila bolj čista.  Uporabni predmeti so bili veliko lepši kot danes.

Preizkusili smo se tudi v natančnem opazovanju teh predmetov in ustvarili prave likovne umetnije.

Bab Moj i i Verš babici je ca i vedn č. Čepra ime Maj v d o do rada bro k je že ze a. Piše s l i 6 vn ma knjig uha. Rad o stara, e š ukov a e . očala . Ima Res je se sme e j i p i bo še n prote sivo-be rijazna in le zo in dolg o živ . Je veli lase. Im ima ka a ela, k er jo . Upam, Kata d i rina mam rad a a. Vog rin, 3. a

Ko bom velik … o t. P e l 58 tim M r je pros a t .S ed .Z ine ec. M niko igre. a T je 3. mo ne ril mu je va a har ružab vnik, e Im licu d igr ra d zdo pok om ra rad ig a Mer čas no se Julij ma

edi d j o

Včasih si želim, da bi bil odrasel. Takrat bom delal, kar me veseli. Rad bi bil avtomehanik. Veseli me, ker ima že ati delavnico. Popravljal bom avtomobile. Da bom lahko to počel, se moram veliko naučiti. ŽAK OGRIS, 3.a

-8-


SR B t rSaTn 9

PONAŠALA SE JE Z REVŠČINO IN PREŽIVELA 2. SVETOVNO VOJNO KOT OTROK Moja babica Rozi se je rodila 30. 8. 1939 in tako odraščala med 2. svetovno vojno. Zelo me je zanimalo, kako je preživela svojo otroštvo, zato sem jo šla povprašat.

NEKOČ

Kaj se pa je zgodilo z očetom, ki je bil partizan? Očeta so leta 1943 ujeli Nemci v Škofji Loki. Ujetnike, med katerimi je bil tudi moj oče, so odpeljali v zapor skozi Mislinjo v Avstrijo. Nato so ga iz zapora premestili h kmetu, ki se je ukvarjal z vrtnarstvom, ujetniki pa so bili strogo zastraženi. Mami so obljubili, da bo lahko oče prišel nazaj zaradi otrok, česar pa niso odobrili, zato se je oče pozneje odločil za pobeg, ki mu je tudi uspel. Ko je prišel nazaj, se je zopet pridružil partizanom. Kakšni so bili občutki, ko se je oče vrnil domov?

Rodili ste se v Tolstem vrhu pri Mislinji, kakšno je bilo vaše otroštvo? Moje otroštvo je bilo precej težko, saj smo živeli v veliki revščini, mama je morala skrbeti za 7 otrok, saj je bil oče partizan. Nismo imeli oblačil. Kot zanimivost naj povem, da je bil moj prvi plašč narejen iz vojaških odej za v šolo. Tudi čevljev nismo imeli, oče nam jih je naredil iz starega usnja, podplati pa so bili iz lesa, imenovali so se »gajblni«. Odraščali ste med vojno. Kako je to izgledalo?

Ko je prišel domov, ga nisem poznala. Ko pa me je želel objeti, sem se tako prestrašila, da sem skočila iz postelje in s tem zadela stensko uro, ki je padla na tla in se razbila. Oče na srečo ni bil jezen, saj je vedel, da ga ne morem spoznati, ker ga dolgo ni bilo doma. Ta dogodek mi je ostal v živem spominu, saj ko vidim rimsko uro, se vedno spomnim na ta dogodek. Kako ste živeli po vojni oz. po vrnitvi očeta?

Odraščanje med vojno ni bilo lahko, vsake toliko časa so na vrata potrkali Nemci ali partizani, na srečo smo nekaj hrane pridelali tudi doma. Večkrat so nam pobrali vse zaloge hrane, vse kar smo imeli. Ste se z družino skrivali? Ne, kot družina se nismo skrivali, skrivali pa smo partizane na seniku. Se spomnite kakšne prigode?

Živeli smo dokaj zadovoljivo, doma smo obdelovali zemljo in redili živali, oče pa je dobil delo. Še poznate koga, ki je preživel vojno?

Spomnim se, da so nekoč prišli belogardisti v naše kraje ter iskali partizane. Ko so prišli do nas, so nam hišo obrnili na glavo, saj so mislili, da skrivamo partizane. Mami so ta čas držali pištolo na prsa in čakali, da hišo preiščejo. Po koncu preiskave niso našli partizanov ter pustili mamo živo, saj je nekdo dal pobudo, da je naj ne ubijejo, ker ima 7 otrok.

Sem jih poznala veliko, ampak so skoraj vsi umrli, pravih partizanov pa ni več. Poznam pa nekaj kurirjev, ki so nosili pošto za partizane. Kakšen je občutek preživeti svetovno vojno? Občutek je dober in krut obenem, saj sem vesela, da sem jo preživela, po drugi strani pa si želim, da se to nikoli več ponovno ne zgodi. Res pa je, da je bila revščina med vojno veliko hujša kot pa drugače. Kako zdaj gledate na življenje po vojni, kakšne

Ko bom velik … Ko bom velik, bom mizar. Doma bom imel svojo delavnico. Pri meni bi bila zaposlena ati in stric Jan. Onadva sta prava mojstra. Iz lesa bi izdelovali različne izdelke. To delo me veseli, ker me je za to navdušil moj ati. Že zdaj mu rad pomagam. ALJAŽ FLOGIE, 3. a

so spremembe? Življenje po vojni je lepše, mnogo bolj udobno in veliko je sprememb v tehnologiji ter načinu življenja. Nina Kotnik, 8. a M

oj Moj ati e elek mu atiju triča je im r pros tem . Star je e Peter Pri n č . 4 jemu asu se s 0 let. R Po pokl k a icu u d je z a nimi paj igrav gleda T je V vo, d a a ve in žgeč . V li kava . Sara ko je. Moj deda Kra jnc, Ime mu je Alojz. Ima sive lase. Je strasten čebelar. Doma hrani kokoši, 3. a zajce in prašiče. Poje tudi v cerkvenem zboru. Delal je v železnici. Luka Krenker, 3. a -9-


BRST

ŠPORT Med dirko si tudi kdaj zapoje

Odločila sem se, da vam predstavim dokaj nepoznan šport minimoto, ki ga trenira moj brat Bor. V intervjuju pa boste izvedeli še več podrobnosti! Zakaj si se odločil za dirkanje z minimotom in kaj ti je pri tem športu najbolj všeč? Ker imam rad adrenalin in hitrost. Najbolj všeč mi je to, da gre za prave dirke. Kako dolgo že treniraš? Treniram že štiri leta, na motor sem se prvič usedel pri štirih letih na štirikolesnika, pri šestih pa že na pravi dirkalni motor. Kakšen motor je minimoto? Ta motor v višino meri 50 cm, ima 40 ccm in 12 konjskih moči, da vam bo bolj jasno, moj motor na dirki razvije hitrost tudi do 110 km/h. Torej le velikost je mini vse ostalo pa zelo maksi in resno. Koliko dirk je na leto in kje? Na leto je 12 dirk, in sicer so po celi Sloveniji na urejenih dirkališčih (Krško Raceland, Vrtojba, AMZS Vransko, Koper, Ptuj). Podrobneje opiši, kako poteka dirka! Dirke so vedno ob vikendih. V petek in soboto so prosti treningi po različnih kategorijah motorjev. V nedeljo zjutraj sta eden ali dva prosta treninga, nato pa sledijo kvalifikacije za dirko, ki odločajo o štartnem mestu na dirki. Potem sledi krajši odmor za kosilo in zadnje priprave na dirko (celotni pregled motorja, goriva, moje dirkalne opreme in nekaj trenutkov koncentracije na progo in dirko). Dirka se prične s slovensko himno in nato sledi start. Dirka traja 8 krogov za otroke, za starejše pa 12 krogov. Med dirko je ogromno napetega prehitevanja in razmišljanja, kako ostati prvi. Da bi zmanjšal napetost, si včasih tudi kakšno zapojem. Najlepše je, kadar zmagam! Koliko pokalov krasi tvojo sobo? Skupaj imam 18 pokalov, in sicer za prvo mesto jih imam sedem, za drugo šest in za tretje pet. Imam tudi dve plaketi za drugo (2012) in tretje (2011) mesto v skupnem seštevku v državnem prvenstvu. Ali si že kdaj padel in se tudi poškodoval? Padel sem že velikokrat, ampak na srečo hujših poškodb ni bilo, razen praske na čeladi in na motorju. Kaj potrebuješ, da lahko dirkaš? Vsak dirkač mora opraviti temeljiti zdravniški pregled. Obvezna je licenca, ki ti jo izda klub in popolna motoristična oprema. (čelada, dirkalne rokavice, škornji in seveda obleka s ščitniki za kolena in komolce). Ali te tvoja družina podpira? Da. Moj ati je moj mehanik, trener in največji oboževalec. Mami je po navadi v skrbeh in samo kdaj pa kdaj poškili na progo, moja sestra pa skrbi za senco in pijačo ter z glasno navija na dirki. To mi zelo pripomore k dobrim rezultatom. Kaj so tvoje želje v prihodnji sezoni? Da bi osvojil čim več zmag, in tako postal evropski in državni prvak. Bi še kaj dodal za konec? Rad bi povedal, da je to šport, ki te že kot otroka nauči, kako pravilno ravnati z motorjem (to mi je povedal moj ati). Nauči te tudi prenesti poraz in se veseliti zmage, je dobra sprostitev in druženje z ostalimi dirkači. Moj ati pravi, da se bom že sedaj naučil motor »voziti z glavo«, saj bom dobil ogromno izkušenj, iz katerih se vedno kaj novega naučim. Maxi Klemenc, 9. c

- 10 -


BRST

ŠPORT

Športni dosežki Šolsko leto se bliža h koncu in letošnjega je zaznamovalo res ogromno število odličnih športnih dosežkov učenk in učencev naše šole. Konec tega meseca nas ob zaključku osnovnošolske tekmovalne sezone čaka področno posamično atletsko tekmovanje na Ravnah, katerega se bo udeležilo preko 30 otrok, aktivni pa smo bili vse od konca septembra. Takrat so naši fantje ekipno, prav tako na področnem tekmovanju, osvojili 14080 točk, kar je pomenilo 16. mesto na državnem nivoju. Ker imamo nekaj odličnih atletov kot je sedmošolec Anže Repas, bodo učenke in učenci prav gotovo tudi na posamičnem tekmovanju zopet razveseljevali z novimi medaljami. Fantje so se udeležili tudi košarkarskih tekmovanj. Mlajšim dečkom se je uspelo uvrstiti na polfinalno tekmovanje, starejši dečki so na medobčinskem tekmovanju dosegli prvo mesto in bili drugi na področnem tekmovanju. Področni prvaki so postali tudi naši nogometaši. Na četrtfinalnem tekmovanju so osvojili 4. mesto.

turnir. Deklice so v finalu, ki je potekalo v Mežici, priznale premoč samo domačinkam in osvojile odlično 2. mesto v državi. Prav tako so podprvaki postali naši odbojkaši, ki so svoje moči merili na finalnem turnirju ponovno v domači telovadnici. Med več kot tristo šolami v Sloveniji je to za tako majhno šolo izjemen uspeh. Ob tem pa ne smemo pozabiti, da so odbojkarska tekmovanja potekala še v ŠKL ligi. Ekipo so skupaj zastopala dekleta in fantje ter si s skupnimi močmi izborili nastop na finalu, ki je ob TV prenosu Kanala A v živo, potekal 23. aprila 2013 v dvorani Bonifika v Kopru. Po težki in napeti tekmi so dve srebrni medalji kronali še z zlato, saj so postali osnovnošolski ŠKL prvaki v odbojki! Bine Oder je bil ob tem izbran za najboljšega igralca celotne ŠKL odbojkarske lige. Za pomoč pri delu in tekmovanjih gre na tem mestu zahvala tudi Odbojkarskemu klubu Mislinja. Ker bo ob koncu šolskega leta šolo zapustilo veliko dobrih športnikov, bi se njim oba športna pedagoga rada zahvalila. Z vami je bilo delo užitek in veliko več kot samo služba. Vaši uspehi so tudi najin ponos in želiva vam, da bi z njimi nadaljevali tudi na novih poteh! Mlajše generacije pa bodo, to sva prepričana, dosežkom dodale svoj pečat v prihodnjih letih.

Še posebej pa sta bili letos uspešni odbojkarski ekipi deklic in dečkov. Tekmovanja so potekala vse od oktobra pa do konca aprila. Za obe ekipi je skupno to pomenilo kar 21 tekmovanj v tem času. Medobčinsko in dva kroga področnih tekmovanj, za oboje četrtfinalni tekmovanji, ki smo ju organizirali na naši šoli. Tako dekletom kot fantom je uspela uvrstitev v polfinale in od tam preboj na finalni

Petra Koren, prof. ŠVZ

SMUČANJE Sem Jerneja Krajcar. Rada smučam. V prvem razredu sem začela smučati. Na smučarskem tečaju na Pohorju so me učili učitelji smučanja. Najprej smo se peljali z vlečnico do prve točke. Spustila sem se po smučišču nazaj do vlečnice. Tako smo ponavljali vsako točko po petkrat. Meni je šlo zelo dobro, ko smo bili na prvi točki in na majhni progi. Ko pa smo smučali do druge točke, sem se že dvakrat prevrnila. Nisem obupala, hotela sem biti tako zelo dobra smučarka, kot moja sestrična. Šla sem še nekajkrat in sem že boljše smučala do vlečnice. Pozneje smo šli do tretje točke, po tretji točki pa na četrto. Pri četrti je bilo malo težje, ker je bilo zelo strmo. Ampak sem vseeno srečno smučala do cilja. Kmalu zatem smo imeli malo počitka za čaj. Vsi smo hitro smučali, da bi se napili toplega čaja. Ko smo se ogreli s čajem, smo šli na daljšo vlečnico. Meni je šlo odlično in mojim sošolcem tudi. Ko smo končali s smučanjem, smo si smuči odpeli, sezuli smučarske čevlje in palice obesili zraven. Svoje smuči smo oddali na stojalo našim učiteljem in zraven tudi palice. Cel teden smo takoj po malici v šoli odšli na tečaj. Naša skupina se je imenovala Lisice. Spoznala sem,če hočeš postati dober smučar,se moraš učiti smučanja zelo zgodaj in s tem tudi nadaljevati. Ko sem bila še manjša, še nisem dobro smučala. Zdaj pa, ko sem večja, znam že veliko, veliko bolje kot prej. Jerneja Krajcar, 5. razred, POŠ Dolič

- 11 -


BRST

DNEVI SLOVENSKE KNJIGE Na natečaju Dnevi slovenske knjige sta nagrado za najboljši spis prejela Manca Rupel, 5.b in Anej Lekše, 9.a. IZGUBILA SEM SE V ANINEM GOZDU IN SREČALA…

Pravzaprav sem ves čas vedela, da bo napočil čas, ko bo treba v Anin gozd. Čeprav so mi o njem starejši veliko pripovedovali, mi dajali nasvete in delili z mano svoje izkušnje, si vseeno nisem čisto predstavljala, kako bo. In ko sem stopila vanj, sem bila popolnoma sama. Bil je ogromen. Svetel,.. niti ne tako strašljiv. Predvsem pa je bil povsod okrog mene. Ko sem se ozrla naokrog, sem jih takoj zagledala - vse ostale obraze. Z velikimi očmi so buljili vame. Nekdo mi je pokazal jezik, drugi osle, večinoma pa so izgledali prijazni in so me previdno gledali. »Manca sem,« sem dahnila. »Jaz pa Neža.« »Lara.« »Katja.« »Matej.«… »Eh, saj mogoče bo pa šlo,« so me navdihnili sicer brezizrazni obrazi otrok. Saj nam bodo pomagali, da najdemo pravo smer in rešitve, ki nas bodo pripeljale iz tega gozda. Dobili smo knjige, začeli smo pisati. Z nami so bili prijazni. Več ko smo znali, bolj zanimivo je postajalo. Med seboj smo se spoznavali, delili veselje ob nagradah in žalost ob porazih. Imela sem se lepo in začela verjeti, kar so mi povedali, da je v gozdu težko, ampak lepo. Želela sem si, da bi vsem uspelo. Da bi vsi razumeli in spoznali čim več. Da bi skupaj razmišljali in veliko naredili. Ko so me izbrali za vodjo skupine, sem bila ponosna. Imela sem jih rada in verjela sem, da bo naša pot skozi gozd ravna. Super nam je šlo. Če je kdo za trenutek zaostal, sem opazila in smo ga povlekli za seboj. Dokler mi nekega dne Neža ni povedala, da se z mano ne sme več družiti, saj so ostale rekle, da je sicer ne bodo več marale. Bilo ji je hudo, jaz pa nisem doumela, kaj se dogaja. Niti jokala nisem, ker mi je bilo preveč hudo. Zakaj? Še pred kratkim smo vendar vse počele skupaj. Naenkrat ni bilo nikogar več. Vedela sem, da iz gozda ne morem, vseeno pa me je neizmerno vleklo ven. Če bi izstopila pri napačnem izhodu, bi me poslali nazaj, to sem vedela. Toda kaj naj počnem s hihitajočo skupino za hrbtom in vse bolj mračnimi drevesi, ki so mi jemala moč? Vse bo še dobro, so mi rekli. Uspeti mi mora. Če bom mislila in delala dobro, bodo videli in prišli nazaj. Po več kot treh tednih sem zaslišala prvi tihi OPROSTI in megla se je v trenutku razkadila. Prikapljali so še drugi. Veliki pa so nekatere člane naše skupine prestavili v drug gozd. Gozd se ni spremenil, vem. Še vedno je ogromen. Zanimiv, a malo manj sladek. Pa nič zato. Naučila sem se več, kot sem mislila. Zdaj vem, da bom s previdnostjo in srcem uspešno našla izhod. MANCA RUPEL, 5.b Mentorica: Metka Vogrinec

- 12 -


BRST

DNEVI SLOVENSKE KNJIGE NA VRATIH HLADILNIKA JE PISALO : MOJE IME JE WALTER. TUDI JAZ ŽIVIM TUKAJ

V torek sem prisel iz sole in ko sem hotel najti pijačo in hrano, sem zagledal listek na vratih hladilnika: »Moje ime je Walter. Tudi jaz zivim tukaj.« Zdelo se mi je, da se nekdo sali. Kljub temu pisava ni bila podobna ne očetovi ne mamini in tudi ne pisavi babiče ali dedka. Izgledalo je, kot da bi to nekdo zelo na hitro nakračal. To se je ponavljalo tri dni. Starsi za to niso vedeli in tudi nisem jim mislil povedati, saj bi izpadel neumno, morda čelo noro. Naposled sem se odločil odpisati. Nisem vedel, kako se bo izteklo. Napisal sem : »Kdo si?« Ko sem se vrnil iz sole, sem zagledal listek. Pisalo je : »Jaz sem Walter. Sem norveska podgana. Zelo rad berem tvoje knjige. Najbolj mi je vseč Dnevnik Anne Frank. Rad imam napete zgodbe. Ne bodi jezen, ker sem ti vzel svetilko in svinčnik. Lep pozdrav.« Mislil sem si, da sem znorel. Podgana, ki bi znala brati in pisati? Pa kaj se! Nekdo me je »vrgel na foro«! Ko sem hotel narediti nalogo, nisem nasel tehničnega svinčnika. Takrat sem malo premislil. Iskati sem začel baterijo in ugotovil, da je tudi ni. Se včeraj sem jo videl v nočni omariči. Na hladilnik sem nalepil listek, na katerem je pisalo : »Prosim, vrni mi mojo svetilko in svinčnik.« Zjutraj sem na mizi nasel oboje in takrat mi ni bilo nič več jasno. V nedeljo se je vsa druzina dobila na kavi in pogovarjali smo se o vsakdanjih stvareh. Babiča je nenadoma prebledela in pokazala proti vratom : »Nekaj sem videla… mis ali podgano ali nekaj takega. Bo ze kaksna podgana, ker je tako velika. Bog pomagaj, podgane so v hisi!« Dedek je takoj odvrnil : »Včasih smo jih po nasi hisi lovili vsak dan. Kar tekmovali smo, kdo jih ulovi več. Potem pa smo jih prijeli za rep in jih vrgli skozi okno in…« »UTIHNI IN NAREDI NEKAJ!« ga je prekinila babiča. Začel sem se smejati in potem so se smeha nalezli se drugi. Preostanek dneva je minil v pripravah na lovljenje podgane. Oče si je omislil strup za podgane, babiča misje pasti, mama je drzala z očetom, dedek pa je kot vedno, ko je kaj narobe, prisegal na svojo lovsko pusko. Oče je nastavil strup v shrambo in v omare, babiča je iz omare izbrskala pasti za misi, ki jih je kupila pred kratkim in je z njimi hotela pred glodalči zasčititi podstresje, dedek pa je sel v gostilno na pivo. Takrat mi je postala stvar malo bolj jasna. Dolgo sem premisljeval, kaj bi naredil. Odločil sem se, da bom Walterja, če res obstaja, vprasal, kje bi se dobila. Napisal sem mu listek. Čez nekaj ur sem v sobi nasel odgovor. Pisalo je : »Ob treh v dnevni sobi, v starem delu hise.« Nato sem začel s pripravami. Ker naj bi bil Walter tako strasten braleč, sem pripravil par debelih knjig, nekaj stripov in nekaj filmov. Za vsak slučaj sem v zep dal zepni noz in v vrečko zavil krogličo strupa. Sičer se mi je zdelo oboje nepotrebno, saj so podgane hitre in je najbrz ne bi dobil, ampak vseeno, za vsak slučaj. Ob treh sem sel v staro dnevno sobo in nisem vedel, kaj naj pričakujem. Ko sem vstopil, sem obstal od začudenja. Podgana je bila res tam! Ob sebi je imela list papirja in kuli, ki mi je bil znan iz očetovega sluzbenega kovčka. Vprasal sem ga : »Si ti Walter?« Povzpel se je na zadnje tačke in napisal : »Da«. Zanimalo me je, od kod je prisel in povedal mi je, da stanuje tu ze od začetka gradnje novega dela hise. To je razlozilo manjkajoče nogaviče, pisala in druge drobnarije. Tako sva si pisala in povedal je, da zelo rad bere. Napisal sem mu, da sem mu prinesel knjige ter stripe in nekaj … se nadaljuje na naslednji strani - 13 -


BRST

DNEVI SLOVENSKE KNJIGE

zanimivih filmov. Ko sem mu razlozil, kaj sta to strip in film, je komaj čakal, da mu vse to pokazem. Na zalost sta naju prekinila starsa, ki sta ravnokar prisla iz sluzbe. Obljubila sva si, da se srečava naslednji dan, ob istem času na istem mestu. Ugotovil sem, da sta bila noz in strup popolnoma nepotrebna, saj je Walter čisto prijazen. Kljub temu nisem vedel, kaj naj naredim. Nisem vedel, ali sem znorel ali pa je vse res. Oče je hitel gledat, če se je podgana ujela v past. Vse krogliče strupa so ostale nedotaknjene. Enako je bilo z babičinimi pastmi. Dedek se je resno spravil k lovljenju podgane in je naredil svojo past iz lesa. Na dno je dal velik kos sunke, ki ga je dodatno začinil in nanj privezal vrvičo. Ko bi podgana premaknila sunko, bi nanjo padla kletka in jo ujela. Kljub skrbnim pripravam je podlegel spanču in sploh ni opazil, da je sunka izginila in da je podgana pobegnila iz kletke. Ko je past ponovno nastavil, je rekel, da bo na podgano čakal sede in sičer zato, da ne bi zaspal. Kljub vsemu vlozenemu trudu je zaspal tudi v sedečem polozaju in sunka je spet izginila. Dedek je bil jezen, saj se njegov način ni obnesel, Walter pa je ta dan najbrz obilno pridobil na tezi. Naslednji dan sem začel z nabiranjem knjig za Walterja. Izbral sem knjigo Slovenske bajke in pravljiče, Butalče, dve knjigi iz zbirke Harry Potter, Hanin kovček, ki govori o judovski dekliči Hani, ki je zivela na Poljskem in je dozivljala vojne strahote in holokavst. Zadnja knjiga, ki sem jo izbral, je nosila naslov Veliki čirkus. Napisal jo je frančoski vojni pilot Pierre Člostermann in govori o njegovih uspehih in kako je postal eden najboljsih pilotov med drugo svetovno vojno. Mislil sem si, da bodo te knjige zaposlile Walterja za nekaj časa. V dnevni sobi pa sem zagledal listek, na katerem je pisalo : »Danes zaradi prebavnih motenj ne morem priti. Vidiva se jutri ob istem času.« Odlozil sem knjige na kavč in kar nekam poklapano odsel v svojo sobo. Naslednji dan sva se spet srečala. Takrat mi je povedal, da se je preveč najedel sunke in ni mogel priti. Med dopisovanjem sem mu svetoval nekaj dobrih knjig pa tudi nekaj filmov. Rekel sem mu, da so mi vseč akčijski filmi. Ker ni vedel, kaksni so, sem mu predlagal, da si jih skupaj pogledava, da vidi, kaj mu je vseč. Pojavila pa se je tezava, saj ni bilo predvajalnika. Edino upanje je bil pokvarjen videorekorder v kleti. Z Walterjem sva se poslovila in odpravil sem se v klet, da bi ga popravil. Ko sem ga razstavil in pazil, da ne presčipnem kaksne ziče, sem po dolgem opazovanju nasel tezavo. Pregorela je ena od zič, ki je povezovala napajanje in motorček, ki je vrtel kasete. Vzel sem spajkalnik in tezavo odpravil. Nato sem ga preizkusil in z olajsanjem ugotovil, da vse dela. Priklopil sem ga na televizor v stari dnevni sobi in pokličal Walterja. Čez čas je prisel in mi napisal na papir : »Ali si odpravil tezavo? « Odgovoril sem : »Da.« Zavrtel sem mu filme kot na primer Misija nemogoče, Prijatelja, Valter brani Sarajevo, ki mu je bil se posebej vseč in risanke, kot so Tom in Jerry in druge. Imela sva se zelo lepo. Ko sva končala z ogledom filmov, sem nasel se nekaj knjig, ki bi ga utegnile zanimati. Nabral sem vse knjige Primoza Suhodolčana Tavčarjevo Visosko kroniko in tako dalje. Pripovedoval sem mu, kako se imamo v soli, kaksni so učitelji in nato mi je se on pripovedoval o svojih dozivetjih. Pokazal mi je svojo luknjo, ki je bila na dobro skritem mestu. Napisal sem mu, da naj se raje bolj skriva in naj ne hodi po hisi pred polnočjo. Strinjal se je in predlagal, da narediva načrt, da ga ne bi več preganjali. Svetoval sem mu, da bi lahko zaigrala njegov pobeg. Med nedeljsko kavo se bo prikazal na hodniku in stekel skozi vrata in po uliči. Nato se bo vrnil skozi odprto kletno okno, kjer mu bom naredil začasno bivalisče. Z načrtom se je strinjal. Naslednjo nedeljo smo pili kavo in se kot vedno pogovarjali o vsakdanjih stvareh. Babiča in mama o kuhanju in sluzbah, oče in dedek pa sta se zapletla v debato o politiki in smučarskih skokih. Babiča ju je nakregala : »ALI SE RES NE ZNATA POGOVARJAT O DUGIH STVAREH KOT O TEJ - 14 -


BRST

HUDIČEVI POLITIKI!« »O kuhanju ne veva prav dosti…« je rekel oče, a ga je babiča utisala z jeznim pogledom. Dedek je modro utihnil in srkal kavo. Nakar je mama v kuhinji nenadoma zakričala : »POJDI VSTRAN, GOLAZEN UMAZANA! VEN!« Stekli smo v kuhinjo, da bi videli, kaj se dogaja. Oče mi je ukazal : »Nazeni podgano skozi vrata!« Bil sem zadovoljen, saj je za najin načrt kazalo zelo dobro. Walterja sem nagnal skozi vrata. Kot sva se zmenila, je stekel po uliči. Čez nekaj časa sem odsel v klet in pogledal v skatlo, ki je sluzila kot začasno bivalisče. Tam ga ni bilo. Pogledal sem po vogalih, a ga nisem nasel. Zaskrbelo me je. Zaslisal sem prasketanje krempljev po steklu. Zagledal sem Walterja na zunanji strani oken in se spomnil, da sem pozabil odpreti okno. Spustil sem ga noter in se mu opravičil. V skatli sem mu postavil posteljo, naredil pregrado in na drugi strani pregrade shrambo z nekaj hrane. Izrezal sem vhod in prehod med sobama. V spalničo sem mu dal baterijo in knjige ter svetilko. Skatlo sem pokril in postavil na nevpadljivo mesto. Naslednje dni sva se z Walterjem redno dobivala in si dopisovala. Pogovarjala sva se o knjigah, filmih in drugih stvareh. Starsi so se nehali obremenjevati s podganami in pospravili strup ter pasti. Kdo ve, kaksne dogodivsčine naju se čakajo… Anej Lekše, 9.a

GLEDALIŠKI KROŽEK Ali ste že videli našo predstavo? Letos je bila gledališka skupina OŠ Mislinja zelo uspešna. Septembra smo slišali objavo na šolskem radio, da se lahko prijavimo h gledališkemu krožku. Zbrali smo se v učilnici 107. Vstopili sta učiteljici Meta Vogrinec in Mira Šverc. Dogovorili smo se, da se naslednji četrtek dobimo na istem mestu. Res smo se resni kandidati zbrali ter si razdelili besedilo Lahko noč, hudoba. Tekst smo brali iz ure v uro in ga tudi malo prilagodili. Ko pa smo že dobro poznali besedilo, smo si razdelili vloge. Začeli smo se gibati z besedilom v roki. Besedilo smo kmalu opustili in začeli igrati. Sledilo je iskanje kostumov, rekvizitov, postavljanje scene ter obilo vaj in tudi vragolij. Nato se je začelo zares. Prišli so prvi gledalci. Bili so navdušeni. Kasneje si je predstavo ogledala še komisija, ki nas je ocenjevala. Čez nekaj tednov smo izvedeli, da smo bili najboljši izmed prijavljenih gledaliških skupin. Sledile so ponovne vaje, saj smo želeli izpiliti vsak prizor do potankosti. Vadili smo tudi pred občinstvom, zato smo se pokazali tudi tekmovalcem državnega tekmovanja iz Vesele šole. Konec aprila smo igrali v Kulturnem domu Slovenj Gradec, kjer smo prejeli priznanja. Poleg skupne pohvale, ki nam so jo izrekli, je član naše skupine Borut Ring prejel priznanje za najboljšo glavno moško vlogo. Nina Martinc in Borut Ring, 8. r

- 15 -


BRST

KO SE POIGRAMO Z DOMIŠLJIJO UM PREMAGA MOČ

Indijanska in kavbojska ljubezen Nekoč so živeli trije kavboji. Eden je bil Žak, eden Vid in eden Anže. Bili so zelo pogumni in neustrašni. Žak je imel črnega konja, Vid belega in Anže rjavega. Konjem je bilo ime Tornado, Blisk in Vihar. Nekega dne so jih poklicali v vas miru. Ko so prispeli v vas, so videli indijance iz plemena Čikago. Lovili so ljudi in odvzemali skalpe. Žak, Vid in Anže so se začeli boriti. Anže in Vid sta popustila in indijanci so ju odpeljali k poglavarju. Poglavar je imel tri hčere. Nino, Aljo in Laro. Bile so zelo lepe. Žak je prihajal in rešil Vida in Anžeta. Skupaj so odjahali stran. Drugi dan so prišli drugi Indijanci. Indijanci so se začeli spopadati in izgubljati. Slepe Čirokiji so odpeljali poglavarjeve hčerke. Žak, Vid in Anže so jih rešili. Nina se je zaljubila v Žaka, Lara v Vida in Alja v Anžeta. In vsi so živeli srečno do konca svojih dni. Žak Skočir, 3.a

Živel je lev Luka. Bil je kralj cele puščave in džungle. Ampak bil je bolan, tako bolan, da bi kmalu poginil. Začel je iskati novega kralja oz. njegovega naslednika. Sklical je vse leve. Najprej si jih je ogledal, nato pa jih je dal na preizkušnjo. Na ta način je videl, kateri so najboljši. Na koncu preizkušnje sta ostala le še dva. Alejandro in Lucian. Bila sta velika in močna, a ne toliko bistra. Ko ju je kralj Luka dal še enkrat na preizkušnjo, sta bila enaka. V moči junaka, a v pameti prava bedaka. Imela pa sta nekaj skupnega. Oba sta imela en cilj. Oba sta hotela postati kralja. Imela sta takšno močno željo, da se nista zavedala, kako zelo si škodita. Čez tri dni je kralj Luka poginil. Čutila sta olajšanje, saj se bosta zdaj spopadla, kar jima je Luka prepovedal. Spopadla naj bi se v džungli na skritem kraju. In kdor bi zmagal, bo kralj. In zgodilo se je. Odšla sta v džunglo, kjer sta se spopadla. Oba sta bila dobra v boju. Medtem pa ju je opazoval Simsa – tekmovalec, ki je bil za naziv kralja najpametnejši, a najslabši v moči in zaradi tega je tudi izpadel. Šel je in živalim rekel, kar je videl: »Ne zdi se mi prav, da se tako spopadata. Džungla in puščava potrebujeta leva, ki jih bo razumel, ne pa ta dva«. Tako jih je navdušil, da so se odločili kar zanj. Čez čas sta se Alejandro in Lucian vrnila s spoznanjem, da boja še dolgo ne bo konec, ker sta enaka nasprotnika. Videla sta, da so živali izbrale Simsa in spomnila sta se reka: KJER SE PREPIRATA DVA, TRETJI DOBIČEK IMA. Obljubila sta, da se ne bosta več tako obnašala in Simsa ju je izbral za stražarja, kjer sta izrazila svojo moč. Tjaša Jeseničnik, 7.c

METULJ Nekoč je žival metulj. Ime mu je bilo Piki in ni znal leteti. Ko ga je videla ptica Mici, je rekla: »Živijo ti trapasti metulj, ki ne zna leteti.« Pikiju je bilo nerodno. Piki je srečal mravljico Majo, ki mu je svetovala, da naj ne bo žalosten in predlagala, da naj se gre z njo igrat. Piki je šel po žogo. Igrala sta se zelo dolgo, dokler se ni znočilo. Po tem sta šla domov. Drugo jutro se je ptica Mici zaletela v drevo in ni mogla več leteti. Od takrat naprej ni bila več nesramna do Pikija in postala sta prijatelja. Anamaria Cvikl, 3.b - 16 -


BRST

KO SE POIGRAMO Z DOMIŠLJIJO ČUDEŽNI ZMAJ

Nekoč je živel princ, ki ga niso imeli radi. Nekega dne je šel daleč stran od grada. Šel je za devet gora, sedem voda, tri krokodile in prišel do čudežnega zmaja. Zmaj je iz ene glave bruhal tri snovi: ogenj, vodo in kislino. Princ je potegnil meč ter ščit in se šel bojevat z njim. Zmaj je bruhnil vodo in princu ni bilo nič. Pa je bruhnil ogenj in princu spet ni bilo nič. Ko pa je zmaj bruhnil kislino, je princu stopil ščit. Zmaj se je smejal in ni videl, da je princ prišel z mečem. Bumf, zmaj je umrl. Princ je zmaja privlekel v grad. Imeli so veliko pojedino in princa so imeli vsi radi. Zal Krenker Pogorevc, 3.b

UMAZ ANCI tu tam doli či sto nič in tam ni doli vs e se ka Ljudje d v tem i. mestu če obl umaza eka je ni so, čista, u m Ljudje ažejo jo. v mes t u s o s i re »Tu n kli: e mor emo v Grem eč žive o v va t. s, kjer Minej bo več a Ram ji red« . šak, E ster K ovše, 3. b V mes

ČAROBNA VILA Nekoč za sedmimi gorami in sedmimi vodami je živela čarobna deklica. Imela je muco, ki je bila tudi čarobna. Potrebovala jo je, kajti je bila vila in potrebovala je moč. Nekega dne so čarobno vilo ugrabili in muca ni imela več moči in vsi otroci so bili žalostni. Muca je ugotovila, kje je čarobna vila in poskušala jo je rešiti, a ni mogla. Bila je zelo žalostna, kajti imela jo je zelo rada. Nekega dne pa se je domislila rešitve in poklicala vse muce. Ostale muce so ji priskočile na pomoč, a ni delovalo. Nato je muca poklicala pse, ki so lahko rešili čarobno vilo in vsi so živeli srečno do konca svojih dni. Nina Črep, 3.b

LIZA IN MAČEHA Nekoč je živela princeska, ki ji je bilo ime Liza. Bila je najlepša v deželi. Nekega dne je njena mama umrla in oče si je poiskal drugo ženo. Ta žena je bila hudobna in hotela je Lizo ubiti. Nekega dne je šel oče po hrano v gozd. Mačeha je Lizo peljala v ta gozd in jo tam pustila. Oče jo je šel iskat in jo je tudi našel. Pripeljal jo je domov. Mačeha pa je rekla: »Skrbelo me je!« Liza je povedala očetu, da jo je mačeha peljala v gozd. »Ona?« je vprašal oče. »Ja, ona,« je odgovorila Liza. Oče je mačeho nagnal in s hčerko sta živela srečno do konca svojih dni. Kaja Mencinger

- 17 -


BRST

KO SE POIGRAMO Z DOMIŠLJIJO Moja basen: Miš in medved

ODRAŠČANJE

V lepem jutro se je na gozdni jasi sprehajala lepa drobna miška. Nekoliko korakov stran pa se je v svoji jami ravnokar prebujal okoren lačen medved. Prišel je iz jame in se razgledal na okoli, da bi našel kaj za pod zob. Nenadoma je zaslišal drobcen krik v daljavi. V mislih se je vprašal:« Le kaj se je zgodilo?« Počasi je stopal skozi prelepi gozd in zagledal preplašeno majhno miško, zvito in prebrisano lisico. Lisica je zvito strašila miško,da je bo pohrustala za zajtrk. Nenadoma je medved zarjovel in lisica se je prestrašeno odmaknila in odšla.« Hvala, ti medved, večno ti bom hvaležna in obljubim ti, da ti bom vrnila uslugo«, je odločno rekla miška. Minilo je kar precej časa in en dan so v gozd prišli lovci, da bi ulovili nekaj živali. Medved je spet iskal hrano za svoj zajtrk. Lovec je zagledal medveda, se mu približal za dva koraka in ujel ubogega medveda. Mimo je prišla miška, ki ji je nekoč pomagal. Medved jo je prosil za pomoč, a mu ni hotela pomagati. Medved jo je spomnil na obljubo in miška mu je odvrnila:« To so bile samo besede medved, zdaj imam svojo družino in nočem, da bi ujeli še mene«. To je izrekla in odšla. Noben pa ni izvedel, kaj se je zgodilo z medvedom. Nauk te zgodbe: Obljuba dela dolg. Blažka Čas, 7.c

Tole je čudna stvar, za igrače nam ni mar. Smo starejši in tudi pametnejši.

Pri fantih je tako: Radi odraščajo, čeprav počasneje, a vseeno pridejo do meje.

Ličila, samo včasih mini krila, polepšajo življenje vsake punce, tako, da se počuti, da bi lahko letela do lunce.

Noben pa se ne izmuzne trpežni, v tem času veliki ljubezni. Včasih v srečni, včasih nesrečni, nekateri pa pravijo, da so s tem preveč tečni.

Jabolko Ester Nekoč je živelo jabolko Ester. Bilo je zelo debelo. Vsi so ga hoteli pojesti, ker je bila tako lepo. Zato so mu dali ime Ester. Jabolko Ester je bilo veselo, a mu je bilo dolgčas, ker se je vsega naveličalo. Nekaj dni pozneje se je odločilo, da bo šlo po svetu. Odšlo je na Hrvaško in reklo:« Tukaj je lepo.« Zgradilo si je hiško iz listja. Ko si je zgradilo hiško, je odšlo po hrano. Ko je našlo hrano, se je najedlo in šlo spat. Sanjalo se ji je,da se doma igra s svojimi prijatelji. Zjutraj se je odločilo, da se vrne domov, zelo je pogrešalo prijatelje in svoj domek. Doma je ugotovilo, da je doma najlepše. Neža Vollmaier, 3.A

- 18 -

Odraščanje je seveda težka beseda. Kakšna je sopomenka? Torej, kot je rekla teta Meta: »Daje nas puberteta!«

Tjaša Jeseničnik, 7. c


BRST

KO SE POIGRAMO Z DOMIŠLJIJO

DOBRO JUTRO Oh, spomnim se, ko sem takrat srečal gospoda. Urejenega, a vendar na pogled prijaznega. Bilo je nekega jutra, ko sem živino gnal past. Srečal sem ga, uf, kakšnega gospoda. Bilo bi vljudno, da bi pozdravil. A jaz sem premišljeval. Bil je urejen gospod, tako da sem ga pozdravil po nemško, kot so nas učili v šoli. A ta je rekel: »Pozdravljen, mladi gospod.« Takrat sem se zavedal, da sem izdal svoj jezik. Vse je vrelo v meni. Iz mojih oči so se vlile grenke solze. Nisem več slišal čričkov in ptic. Tudi sonce ni bilo več tako svetlo. Sklenil sem, da očetu ne bom povedal, saj bi bil še tepen. Naslednjega dne sem šel past blizu Pekla. Včerajšnje srečanje me je tako pretreslo, da mi je bilo še tedaj hudo. Ko sem se zvečer vrnil s paše sem videl, da je nekdo pri nas. Mislil sem si: »Ah, zagotovo je šef oz. tisti, ki očetu plača za delo.« Vstopil sem v hišo. Zastalo mi

je srce. Postajalo mi je vroče. Nisem mogel dihati. Tedaj pa je rekel oče: »Ja, Voranc, tukaj si. Pozdravi našega novega šefa.« In koga sem zagledal? Gospoda, ki sem mu včeraj rekel Guten Tag! Zdaj sem ga pozdravil z: »D-dodober d-da-dan.« Gledal sem ga s prosečimi očmi, da ne bi povedal očetu, kaj je bilo. A takrat gospod reče: »Tako ja, tako se reče. Ne pa po nemško, tako kot včeraj!« Oče je postal rdeč: »Voranc, kaj je bilo?« Šef je odšel, jaz pa sem mogel priznati očetu, kaj sem storil. Bil sem zelo tepen. Malo zaradi molčanja in veliko, ker gospoda včeraj nisem pozdravil po slovensko. Od takrat pozdravljam po slovensko in obljubil sem si, da od takrat naprej ne bom nikoli več pozdravil po nemško. Ne bom še enkrat izdal svojega jezika. Tjaša Jeseničnik, 7.c

Ostržek v novi podobi Ostržek ni poslušal Pepeta. Zraslo mu je veliko uho. Bil je žalosten. Pomagala mu je vila. Moral je v šolo in skrbno poslušati učitelja. TINKARA PODJAVERŠEK, 2.R (POŠ DOLIČ)

- 19 -


BRST

UPS!

r oma

:K o je n l i v a

r na či (p u j zga l i r p b s iz a mec r dih nicami). ke a a s m e moš b č : Ko a a o ž r n l vi vi zz lodit ne (pra diha p o i j ga unan e or e Pri z a spoln lusk e c n e ). tič ). jajč elice plas da c nine o e j e l a n k l s m , i z o spo e re at ic ivi z ostn dke in b š k s e ne ve gla Rib veza ika gla lno: o i p v a l , ker b so e o n (pr e a j a an inj ožg i lob rem ujejo m t p s s o K ne ar am ro v ci i). n b o e d s ožni ikat : n o m v n e l e vi pr (pra oteč rejo p o i k m e ns se n ri že odu). p o v ujej dite n jcev o l e a ). j p m O atno o: v se i r n l e b i z v o žle a( (pra o mod olne p a s at, k p r e e k k k a t ns Moš a je o i, že b k z i a n r pa, k b a o n jajč e l opo a pr ič, p poln n s e i N zgod . e n e se i vs d o g se z - 20 -

NEPRAVILNOSTI SO POGOSTI OBISKOVALCI PRI OCENJEVANJU NAR IN BIO


BRST

RAZVEDRILO

TAKO LEPA SI KAJ JE LEPOTA?

Ampak kljub temu je lepo videti lepo,urejeno in negovano žensko, zato vam bom napisala nekaj receptov, kako biti urejena.

V šoli opažam, da mislimo,da je lepota velik zaklad. Ampak moje mnenje je,da lepota prihaja od znotraj. Če smo lepi odznotraj je to vidno tudi navzven.

RECEPT ZA LEP OBRAZ

RECEPT ZA LEPE LASE

Vsaj enkrat tedensko si odstrani mrtve celice, ki se kopičijo na utrujeni in dehidrirani koži. Privošči si naravni piling. Vse kar potrebujete za odličen domači piling je:

Za tiste ženske, ki imate mastne lase in želite imeti bolj svetle,mehke,sijoče ... je navodilo takšno: V pol litra vode daš eno žlico meda in sok ene stisnjene limone. Po opranih laseh s šamponom si preliješ zmes na glavo. Kot pravijo nekateri,da pomaga kis in jajca NI RES! Potem ti lasje ZELO smrdijo.

sladkor med ali olivno olje čajna žlička vode Sestavine premešajte in si nanesite na obraz. S krožnimi gibi masirajte in sperite z mlačno vodo.

RECEPT ZA LEPO KOŽO Pij zadosti vode, saj je ključnega pomena za zdravo in sijočo kožo. Vendar je nujna tudi hrana,ki pripomore k dobri koži. Ribe so bogat vir omega-3 maščobnih kislin, ki preprečujejo izsuševanje kože in vnetne procese na njej. Korenje, rdeča pesa, redkvice, špinača, blitva in druga oranžna, rdeča ali zelena listnata zelenjava je bogat vir betakarotena in vitamina A, ki igrata pomembno vlogo pri ohranjanju sijoče, gladke kože. Za varovanje kože se zaščitite z mandlji, lešniki, pistacijami in drugimi oreščki, ker so bogat vir vitamina E. K bolj čisti in vlažni koži pa pripomorejo pravi polnozrnati izdelki.

- 21 -


BRST

RAZVEDRILO Recept za počitnice Recept za počitnice si sledi tako:

Najprej dobre ocene so (zmešaj jih v kad pa bo). Tudi znanje je za to potrebno (ampak ne preveč, da ga ne bo odveč). Za to je potrebno tudi veselje (saj na počitnice nikoli ne gremo brez želje). Nato pojdi v raj (in vprašaj se zakaj). V kopalkah nam vroče bo, zato bomo vsi gledali v nebo. Valentina Jeromel Lara Kotnik Nika Oder

MOJA ŠOLSKA LETA Težko je verjeti, da sem se pet let vsak dan zapored povzpela po enem šolskem stopnišču in naslednja štiri leta po drugem, v lepem in sončnem vremenu ali pa premočena in premražena do kosti. V obe šoli sem stopala brezskrbno in veselo ali pa prestrašeno in zaskrbljeno. Oni sta vsrkavali moja čustva in gradili moj svet vseh devet let. Nikoli nisem verjela, da se bom tako navezala na šoli, še posebej na tisto, kjer sem sedaj. Na vse ljudi v njej, ki jo delajo edinstveno. Težko mi bo pogledati proti njej in reči: »Zbogom, osnovna šola.« Tega preprosto ne zmorem, ker se ob pogledu nanjo spomnim, da sem se v devetih letih poleg branja, pisanja in računanja naučila verjeti vase in biti samozavestnejša. Znati in si dovoliti delati napake, se iz njih učiti, ne pasti in se vedno znova pobrati. Vendar mi to nikoli ne bi uspelo, če na obeh šolah ne bi bilo učiteljev, ki razumejo, verjamejo vate, ko sam ne verjameš, ki te vzpodbujajo in včasih tudi kaznujejo ter so včasih smešni in čisto neresni. Bili so dnevi, ko sem hotela čim prej iz te šole, se preseliti v drug kraj, postati nevidna učencem v šoli, ko sem skoraj obupala in se vdala, vendar me je ta prijazna okolica vedno spravila v dobro voljo, me pobrala s tal. Zato se bom na osnovno šolo in osnovnošolske dni spominjala kot nekaj pozitivnega, dobrega. Tjaša Fijavž, 9.a, 2012/2013

- 22 -


Brst spletnaverzija