Kazalo
3 Biserni niz življenja: uvodne besede urednic 4 Vsi naši zakladi: ravnateljičin uvodnik 6 Kaj je zame zaklad? 10 Kako priti do zaklada? 14 Razkošje duha Mlad človek mora sanjati
16 Skrinja pravljic 16 Grofova čudežna skrinjica 17 Čudežni kamenčki 18 Čudežni napoj 18 O treh bratih 19 Mati in tri hčere 20 Krtkove dogodivščine
23 Zlatnik za stripoljubce 24 Zgodovinski zakladi 24 Z drevakom na obisk k Brinu 26 List iz Brinovega dnevnika 28 Neprecenljive lekcije iz novejše zgodovine
30 Dragulji spretnih prstov 40 Bogastvo verzov 50 Zakladi za ugankarje 51 Kolofon
Fotografija: Andreja Kranjc, 9. a
Biserni niz življenja
"Kjer je zadovoljstvo, tam je zaklad. Kjer je zaklad, tam je srce."«
Najpomembnejše bogastvo ni povezano z denarjem in zlatom. Pravi zaklad se meri s prav posebnimi »vatli«, ki so v ljudeh – v njihovih srcih, dušah in duhu. Zrcali se skozi besede in dejanja. Samo to zares šteje. Samo to bogati človekov (vsak)dan. Noben pravi zaklad nam ne sme biti podarjen, sicer prehitro izgubi svoj lesk in žlahtnost. Tudi v starih pravljicah so z največjimi zakladi nagrajeni tisti, ki so vztrajni, neomajni, zvesti, pogumni in ki zaupajo vase. Ki jih je strah, pa kljub temu stisnejo zobe in stopijo naprej. Ki jih porazi zabolijo, a jih zmorejo preoblikovati v izkušnje, potrebne za bodoče zmage. Zakladi naših duš in src so nevidni, a zato nič manj oprijemljivi. Notranje bogastvo nas umiri, vidimo smisel, četudi ne vedno poti. Če je naša zakladnica prazna, smo tudi mi le lupina. Naši zakladi so kot sončna svetloba, ki jo imamo za samoumevno – šele ko nastopi zimska tema ali dolgotrajno deževje, se zavemo njene prave vrednosti. Tudi na naši šoli se trudimo deliti in iskati zaklade. Vse izkušnje, veščine in znanje, ki so jih in jih še bodo nabrali učenci v našem hramu modrosti, so zakladi, ki jih bodo venomer spremljal na poti življenja. Učenci zbirajo male dragocene koščke in jih pospravljajo v svojo zakladnico. Kolikor nas je različnih ljudi, toliko različnih zbirk nastaja. Nekateri koščki so po naravoslovno urejeni in čedno pospravljeni v svojih rubrikah, drugi štrlijo ven na samosvoj, ustvarjalen način in ne povešajo glave zaradi svoje drugačnosti. Pravi in največji zaklad pa je znanje, ki nam pride prav za vse življenje – znanje o tem, da se nikoli ne smemo nehati učiti. Časa za zbiranje zakladov imamo vse življenje, nikoli nismo prestari za dodajanje novih biserov znanja in veščin v svoj življenjski niz. Za letošnjo številko Slavčkovega odmeva smo odprli oči in srce ter poiskali zaklade v nas in okrog nas. Učencem jih je dobro uspelo predstaviti skozi besede, poezijo in umetniške stvaritve, mentorji pa so izbrali tiste, ki jih je potrebno pokazati tudi drugim. To je namreč še ena modrost, povezana z zakladom: več kot daš, več imaš. Nerazumljivo morda, a resnično. In če se zopet vrnemo na začetek teh vrstic, k zakladu in srcu, lahko za zaključek dodamo misel svetovljanskega pisatelja Paula Coelha, da je vsakemu človeku usojeno, da bo našel zaklad. A le tisti, ki posluša svoje srce, bo zaklad tudi v resnici našel. Nina Levpušček Melinc in Petra Škrjanc, urednici
Tudi v starih pravljicah so z največjimi zakladi nagrajeni tisti, ki so vztrajni, neomajni, zvesti, pogumni in ki zaupajo vase. Ki jih je strah, pa kljub temu stisnejo zobe in stopijo naprej. Ki jih porazi zabolijo, a jih zmorejo preoblikovati v izkušnje, potrebne za bodoče zmage. 3
Vsi naši zakladi Že kot otrok sem s posebnim zanosom opazovala mavrico in razmišljala o mitu, da se na koncu mavrice skriva zaklad. Vedno sem se spraševala, v kateri smeri naj ga iščem, je to, kar gledam, začetek mavrice ali je morda njen konec, kako sploh priti do tja, kajti ne glede na to, kako hitro sem stopala, je bila mavrica vedno predaleč ... Danes še vedno verjamem v mavrico in v njeno skrivnostnost, še vedno sem na poti iskanja. Življenjske izkušnje pa so me naučile zavedanja, da nas sreča v življenju spremlja na poti do končnega cilja. Le v pravo smer se moramo ozreti in pogledati okrog sebe na pravi način. Zakladi so okrog nas, vsak dan, v različnih oblikah in neenaki za vse. Vsak ima svoje zaklade, nekatere skrbno čuvamo zase, spet druge smo pripravljeni deliti. Nekatere iščemo sami, za drugimi brskamo skupaj. Tudi na naši šoli imamo veliko takšnih in drugačnih zakladov, ki se skrivajo v prenekaterih očeh, plaho prhutajo v mladih srcih ali bučno grmijo po šolskih hodnikih. Naše poslanstvo je, da te bisere odkrivamo, spodbujamo, dvigujemo nad oblake ali po potrebi spuščamo na trdna tla. Nekaj tega, kar smo v letošnjem šolskem letu odkrili pod mavrico šole Kobarid, smo zbrali v novi številki Slavčkovega odmeva. Vabimo vas k branju in sami presodite o vrednosti zakladov, ki so jih otroške duše razkrile za vas. Za nas so neprecenljivi. Melita Jakelj, ravnateljica
Fotografija: Nena Kalanj, 9. a
4
Danes še vedno verjamem v mavrico in v njeno skrivnostnost, še vedno sem na poti iskanja. Življenjske izkušnje pa so me naučile zavedanja, da nas sreča v življenju spremlja na poti do končnega cilja.
Le v pravo smer se moramo ozreti in pogledati okrog sebe na pravi način.
Kaj je zame zaklad? Vsak posameznik nosi v svojem srcu drugačen zaklad, saj se pravi zakladi skrivajo v naših notranjih razpoloženjih in občutjih. Naše notranje življenje vpliva na naše dojemanje sveta ter določa, kako v njem delujemo in se nanj odzivamo. Breginjski učenci so nekaj svojih zakladov podelili tudi z nami. Moja zaklada sta moja družina in moje znanje. Družina mi je zelo pri srcu, ker se ob njej počutim varno. Družinski člani smo: oče David, mati Urška, sestra Vita, sestra Ela in jaz. Moji dve sestrici zelo radi nagajata očetu in mami. Znanje pa mi je pomembno, saj se v življenju cel čas učimo. Znanje mi je pomembno tudi zaradi staršev, saj ju razveselim, ko dobim kakšno priznanje. Najbolj pa sem vesel, ko z družino kam odidemo. Največkrat gremo na Štajersko. Tam imam dedka in babico. Tudi onadva sta moj zaklad, ker me imata rada in jaz njiju. Ali so vam všeč moji zakladi? Gašper Rozman, 3. r.
Moja zaklada sta moja družina in moje znanje.
Zelo jih imam rad. Nikoli jih ne bi dal komu drugemu. Brez njih bi bilo drugače. Danes vam bom opisal, kaj je moj zaklad. Moj zaklad je moja družina. V mojo družino spadajo brat Nejc, mamica Katja, ati Dejan in seveda jaz. Z njimi se rad igram. Najbolj mi je všeč, ko gremo skupaj na izlet. V družini se počutim varno. Zelo jih imam rad. Nikoli jih ne bi dal komu drugemu. Brez njih bi bilo drugače. Upam, da nikoli ne umrejo. Zaupajo mi. Ta družina je samo moja. Vam je všeč moj zaklad? Žan Breškon, 3. r.
6
Povedal vam bom, kaj so zame zakladi. Zame je zaklad družina. Ko smo skupaj, se počutim varno. Zaklad mi pomeni tudi narava. Ko grem v naravo, se počutim svobodno. Zaklada sta tudi moja domovina ter vas, v kateri živim, in je blizu gozda. Nimajo vsi ljudje gozdnega zaklada za hišo kot jaz. Moj zaklad je tudi moja prijateljica Pia. Je edina, ki ji lahko zaupam. Zelo dobra prijatelja sva. Zame je eden izmed zakladov tudi znanje. Ko se učim, se zabavam. To pa niso vsi zakladi, ki jih imam, lahko bi jih našel še veliko več. Andraž Tonkli, 3. r.
Zaklada sta tudi moja domovina ter vas, v kateri živim, in je blizu gozda.
Nimajo vsi ljudje gozdnega zaklada za hišo kot jaz. Sedaj se ves svet vrti okoli bratca.
Moj zaklad je moja družina. Mojo družino sestavljajo mama Miranda, tata Aleš, sestrica Veronika, bratec Lovro, ki se je rodil pred desetimi dnevi, in jaz. Živimo v Borjani. Moja dve leti mlajša sestrica hodi v 2. razred, z njo se zelo dobro razumem. Skupaj pomagava mami. Družina se je, odkar je prišel na svet Lovro, spremenila. Sedaj se ves svet vrti okoli bratca. Vsi se prilagajamo Lovru. Moja družina je moj zaklad, ker jim lahko zaupam in oni meni. Svojo družino imam zelo rada. Zraven naše hiše živita tudi nono Valter in nona Marica. Tudi ona dva sta del mojega zaklada. Moja družina mi vedno stoji ob strani. S svojo družino rada preživljam čas v naravi. Všeč mi je, da sem dobila bratca, ker mi mamica in tati zaupata v naročje Lovra. Svoje družine ne bi zamenjala za nič na svetu. Angelika Lesjak, 4. r.
Ko sem žalostna, me vedno potolaži. Opisala vam bom svojo najboljšo prijateljico Leni. Postali sva najboljši prijateljici, ker so nama všeč enake stvari. Obe imava radi pse in mačke. Vedno podobno misliva. Veliko si zaupava. Vedno sva skupaj in velikokrat skupaj tudi kaj novega odkrijeva. Skupaj sva se naučili že veliko novega. Razumeva se, zato sva že veliko časa najboljši prijateljici. Ko sem žalostna, me vedno potolaži. Ko sva skupaj, se zabavava. Radi si pripovedujeva zgodbice. To jo moja najboljša prijateljica in upam, da bova ostali še naprej najboljši prijateljici. Pia Brina Kramar, 4. r.
Narava je največji zaklad, ki mi je bil podarjen. Je energija Zemlje in daje moč
rastlinam, živalim, ljudem …
Narava je največji zaklad, ki mi je bil podarjen. Je energija Zemlje in daje moč rastlinam, živalim, ljudem … V naravi se sprostim, ker je to najlepši kraj na svetu. Nekateri nimajo takšne sreče kot jaz, da živijo blizu narave. Prav zato sem še toliko bolj vesela, da živim na tem koščku sveta. Narava nam daje vodo, hrano … Ko grem v naravo, uživam na sprehodu. Ne predstavljam si življenja v onesnaženi naravi, a prav to počnemo ljudje. Onesnažujemo jo, v okolje spuščamo strupene snovi. To ni prav, saj tako uničujemo celotno našo Zemljo. Tega ne bi smeli početi. Narava je kot srce Zemlje. Je preprosta, ni zapletena. V naravi lahko najdeš lepe liste, cvetove, kamne ... Če opazuješ, najdeš vse mogoče stvari. Upam, da se tako kot jaz tudi vi lepo v naravi. Lija Tonkli, 4. r.
8
Imava zelo podobne misli in si dopolnjujeva stavke.
Opisala vam bom svojo najboljšo prijateljico Patricijo. Patricija je stara osem let. Živi v Kamniku. V Breginj prihaja na počitnice in tako sem jo spoznala. Je zaupanja vredna prijateljica, saj sem ji zaupala že kar nekaj skrivnosti in ona meni. Skupaj se radi igrava in zabavava. Radi pleševa in delava kolesa, stoje … Imava zelo podobne misli in si dopolnjujeva stavke. S Patricijo se imava zelo radi. Zaupam ji tudi moje želje. Če sem žalostna, me potolaži in me spravi v dobro voljo z igro, s plesom … Skupaj preživiva veliko časa v družbi z njenima bratoma Patrikom in Markom. Tudi z njima se igram, toda s Patricijo se je lepše igrati. Patriciji zaupam skrivnosti, njima pa ne. Patricijo imam zelo rada, ker mi stoji ob strani v hudem in dobrem. Vesela sem, ko pride na počitnice in komaj že čakam, da jo spet vidim. Hana Tonkli, 4. r.
Srečo imam, da živim na vasi, kjer imamo drevesa za plezanje, igrače, velik travnik ...
Zelo sem vesela, ker grem lahko na vas, kjer se otroci skupaj igramo in imamo veliko prostega časa. Nekateri otroci se ne morejo tako prosto igrati. Srečo imam, da živim na vasi, kjer imamo drevesa za plezanje, igrače, velik travnik ... Tu se počutim lepo in varno. Moja družina je moj zaklad. Všeč mi je, ko se z menoj igra sestrica in mi pomaga. Všeč mi je tudi, ker se v družini počutim varno in mi mami stoji ob strani ter mi pomaga, ko je težko. Svoje družine ne bi nikoli zamenjala. Vesela sem, da smo vsi zdravi in srečni. Rada imam tudi naše hišne ljubljenčke, ki nas vedno nasmejijo. Zelo, zelo sem vesela, ko mi mami uresniči želje. Všeč mi je, da lahko hodimo na morje. Želim si samo tatija in da bi skupaj hodili na morje. Ne vem, kaj bi delala brez mami in tatija. Zelo sem vesela, da imam takšno družino. Leni Zalokar, 4. r.
Kako priti do zaklada? Vsak izmed nas si je že kdaj predstavljal, kako bi se počutil, če bi našel zaklad. Učenci 1. a razreda so zavihali rokave in se z veliko mero domišljije podali po poteh zemljevidov iskat svoje zaklade. Kaj menite, so jih našli? Lov na zaklad Zjutraj smo odšli v šolo. V šoli smo bili tri ure. Nato smo se mi štirje dobili na asfaltnem igrišču. Zagledali smo en delček zaklada in nato še zemljevid. Ko smo ga bolje pogledali, smo videli, da je zaklad skrit na Antarktiki. Sedli smo na letalo in se tri tedne vozili na Antarktiko. Malo pred pristankom so nam roparji ukradli letalo. Na srečo smo imeli nahrbtnike. Pritisnili smo na gumbek in odprla so se nam padala. Varno smo pristali. Na tleh je bil narisan križec. Ko smo ga odkopali, je bila notri vzmet in nekaj desk. Sestavili smo katapult, da smo se lahko izstrelili, preden so nas ulovili lopovi. Potem smo pristali prav v bližini zaklada. Samo odkopali smo ga in v luknji našli veliko skrinjo. V njej je bilo samo bogastvo: dragulji, zlate verižice in različni predmeti. Zaklad smo prodali in zanj dobili več kot 10.000 evrov. Z denarjem smo si sezidali velik grad in postali kralji. Matic Melinc, Val Šavle, Filip Čebokli, Domen Ipavec, 1. a
tleh
10
Morski zaklad Nekega jutra so štirje fantje z letalom poleteli nad morjem, da bi poiskali zaklad. Ko so se potapljali, so naleteli na strašnega morskega psa. Hotel jih je ugrizniti, ampak so mu zbežali. Ko so pod morjem plavali naprej, se jim je približala velika hobotnica. To je bila prijazna hobotnica. Hotela je biti njihova prijateljica, zato jim je pokazala pot do zaklada. V skrinji je bilo veliko zlata, draguljev in diamantov. Zaklad so odnesli na plažo in počakali na letalo, da jih odpelje domov. Doma so si dragoceno najdbo razdelili. Maks Žabar, Anže Kranjc, Gal Melinc, Blaž Matajurc, 1. a
so štirje da bi
11
Skrivni zaklad Nekega dne je veter prinesel skozi okno košček papirja. Ko smo ga bolje pogledale, smo videle, da je na njem narisan načrt, kako se pride do zaklada. Odločile smo se, da ga bomo odšle iskat z ladjo. Pot nas je peljala skozi palačo, v kateri je živela čarovnica. Ko nas je zagledala na svojem ozemlju, nas je napadla. Hitro smo usmerile ladijski top proti njej in jo ustrelile. Nato smo zagledale samoroga. Ker je znal leteti, smo ga prosile, naj nas odnese do jame, v kateri se je skrival zaklad. Dve od nas sta šli iskat skrinjico, tretja pa ključ. Ko je našla ključ, smo se vse tri dobile pri skrinjici. Nato nas je nazaj prišel iskat samorog in nas skupaj s ključkom in skrinjico odnesel domov. Doma smo s ključem smo odprle skrinjico. V njej je bilo veliko zlatih predmetov. Odločile smo se, da jih podarimo revnim ljudem. Hana Skočir, Gaja Medveš, Noemi Fratnik, Laura Jurkovič, Vita Mašera, 1. a
12
Pirati in zaklad
Zjutraj smo odšle najprej v šolo. V šoli smo bile dve uri. Popoldne smo se dobile pri reki. Vzele smo vrv in izvlekle iz reke zaklad. To so videli pirati. Napadli so nas in nas odpeljali na gusarsko ladjo. Na ladji so nas zavezali in dali v kletko med morske pse. Pirati so šli napadat še druge ladje. Tajdi in Viktoriji se je uspelo rešili. Splezali sta na kletko in jo povlekli nazaj na gusarsko ladjo. Potem sta poiskali ključ in lahko smo zbežale z ladje. Medtem so se pirati vrnili in videli, da smo se rešile. Hoteli so nas ujeti, ampak me smo bile hitrejše in smo jim zbežale. Doma smo končno odprle zaklad in si ga ogledale. V njem se je skrivalo veliko dragocenosti, zato smo nekaj delcev zaklada podarile tudi prijateljem. Viktorija Klavora, Tajda Tahiri, Stela Faletič in Živa Sivec, 1. a
Zmaj in zaklad V njegovem prozornem trebuhu se je bleščal zaklad.
Štirje prijatelji so se sprehajali po plaži, ko so nenadoma zagledali zmaja. V njegovem prozornem trebuhu se je bleščal zaklad. Najprej so pred zmajem zbežali. Čez čas pa so se odločili, da se vrnejo do zmaja in bodo poskušali priti do zaklada. Leo je vzel meč in mu odsekal glavo. Hodili so po velikem zmajevem telesu in iskali zaklad. Končno so ga našli. Po isti poti so se vrnili iz zmajevega telesa. Nato so zmaja še spekli in pojedli. Bil je okusen! V zakladu pa so našli verižice, denar, diamante in dragulje. Nik Skočir, Leo Matelič, Blaž Rosič, Talin Volarič, 1. a
Razkošje duha Mlad človek mora sanjati Za domače branje sem prebrala knjigo Cirila Kosmača V gaju življenja. V njej je bila tudi novela Pot v Tolmin. Skozi celotno zgodbo je poudarjen pomen tega, da morajo mladi ljudje sanjati. To je zelo dobro vedel tudi Kosmačev oče Franc, ki je svojega sina Cirila že od malih nog spodbujal k pisanju in umetnosti.
Človek brez sanj v življenju nima nobenega zagona, njegovo življenje je brez smisla.
Fotografija: Andreja Kranjc, 9. a
14
V noveli Pot v Tolmin se zgodba začne mrzlega oktobrskega jutra, ko se Ciril Kosmač in njegov oče odpravita na pot v Tolmin. Nekaj časa sta molčala, nato pa je oče prekinil tišino in začel pripovedovati zgodbo o skopušnih Samotežnikih. Nihče od njih se ni želel poročiti, saj bi to pomenilo, da bi bil del njihovega bogastva v tujih rokah. Posledično so ostali brez potomstva in njihova rodbina je izumrla. Ko je končal s pripovedovanjem, je rekel, da je škoda, ker v njihovi dolini ni nobenega človeka, ki bi take zgodbe zapisal. Nato je bilo spet vse tiho. Oče je čez čas spet prekinil tišino in začel pripovedovati o Ravničarjih. Le-te je doletelo marsikaj. Od prepovedane poroke, smrti, do popolne ponorelosti enega od
bratov. Oče je spet rekel, da je žalostno, ker nimajo v dolini nobenega pisatelja. Nato je oče začel Cirilu pripovedovati še eno zgodbo, a Ciril je razmišljal o Ravničarjih. Njegovemu očetu je bilo všeč, ker je njegov sin razmišljal o njegovih pripovedih. Nato pa je želel izvedeti, kaj bi rad postal njegov sin. Ker Ciril ni vedel, kaj bi rad postal, mu je oče zaupal svoje sanje. Želel si je kupiti klavir. Da bi zaslužil denar, je opravljal delo na cesti. A kasneje je zbral denar in si kupil klavir. Njegov oče pa je klavir vrgel iz hiše. Kosmačev oče se ni vdal. Klavir je popravil in ga spravil na skedenj, kjer je igral dalje. Cirilu je želel sporočiti, da mora v življenju sanjati in tudi uresničevati svoje sanje, ne glede na to, ali mu bo uspelo ali ne. Oče je tako postal njegov idol. Zatem sta prišla v Tolmin in Ciril je očetu še zadnjič obljubil, da se bo pridno učil in vestno dosegal svoje sanje kot njegov oče.Tudi naslov spisa nam pove, da moramo mladi sanjati. Sanje so lahko preproste in zelo hitro dosegljive, lahko so kompleksnejše in se včasih zdijo celo nedosegljive. Ali so sanje dosegljive ali ne, moramo sanjati in najti smisel življenja. Jaz se popolnoma strinjam s to mislijo, saj menim, da človek brez sanj sploh ni pravi človek. Človek brez sanj v življenju nima nobenega zagona, njegovo življenje je brez smisla. Tudi Kosmačev oče je sanjal. Želel je postati pevovodja in organist. Ciril Kosmač je sanjal o tem, da bo zapisal vse pripovedi, ki se dogajajo v dolini reke Idrijce. Čeprav sta živela pred več desetletji, nista imela staromodnega pogleda na svet. Kosmačev oče sanj ni zatiral, temveč jih je podpiral in svojega sina tudi sam spodbujal k pisanju. Kosmač nam v noveli Pot v Tolmin citira spodbudne besede svojega očeta: „Vidiš, in zdi se mi, da mlad človek mora sanjati, pa čeprav sanja same nemogoče, nedosegljive stvari …” Z zgolj eno povedjo je sinu dal vedeti, da ga bo spodbujal in podpiral v njegovih mladostniških sanjah. Prav Kosmačev oče je Cirila spodbujal k pisanju. To nam Kosmač pove tudi v noveli Pot v Tolmin. Oče je na koncu vsake njegove pripovedi dodal, da je žalostno, ker v njihovi dolini ni nobenega pisatelja, ki bi take zgodbe zapisal. Tako je svojega sina podzavestno spodbujal k pisanju. Želel mu je povedati, da je nadarjen za pisanje in da
mora svoj talent razvijati. K sreči je Kosmač svoj talent razvil in zapisal ene najlepših zgodb. Mladi mojih let so v Kosmačevih časih sanjali, da bodo postali organisti, pevovodje ali karkoli, kar bi bilo več vredno kot poklic kmeta. A vendar se je šolalo zelo malo otrok. Majhen odstotek mladih se je izučilo za poklic, ki so si ga zares želeli opravljati. Dandanes je šolanje bolj dostopno, zato si marsikateri mladostnik želi bogastva, hitrega zaslužka, slave. Takšne razlike so se pojavile prav zaradi drugačnega načina življenja mladih. Danes je marsikomu bolj pomembna zunanjost kot notranjost. Jaz želim to spremeniti. Zato sanjam o tem, da bi postala psihologinja. Vsem ljudem, ki bi želeli kaj narediti v svoji notranjosti, bi rada pomagala. Zavedam se preobremenjenosti mladostnikov v tako posebnih časih, zato bi se rada specializirala prav na mladostniški psihologiji. Te sanje dosegam že zdaj, ko se pridno učim in pridobivam dobre ocene. Zares močno si želim postati psihologinja, zato vem, da se bom še naprej trudila. Preden bom dosegla svoj cilj, bo minilo kar nekaj let, a verjamem, da mi bo uspelo. O svojih sanjah se zelo rada pogovarjam z odraslimi, saj mi le-ti lahko iz svojih lastnih izkušenj povedo, kako doživljajo ta poklic. Hkrati pa me spodbudijo k nadaljnjemu delu. Ko pa se pogovarjam z vrstniki, od njih izvem, ali se jim zdim primerna za ta poklic. Ne morejo govoriti iz svojih izkušenj. A vendar je včasih odraslemu težko predstaviti svoje cilje. Nekateri na moj poklic še vedno gledajo staromodno in se jim ne zdi primeren. V tem primeru se rajši zaupam svojim vrstnikom. Tudi Kosmaču je bilo težko predstaviti svoje sanje očetu. Bilo ga je sram. Ravno zato bi se moral Kosmač pogovoriti s svojimi vrstniki, saj bi se lahko postavili v njegovo kožo. Ker je tudi mene včasih sram, se lahko poistovetim s Kosmačem. Razumem njegova občutenja. Če bi živela v njegovem obdobju, bi se z njim z veseljem pogovorila o ciljih, ki jih ne bi želela zaupati odraslim. Novela Pot v Tolmin nosi zelo pomembno sporočilo, ki bi si ga morali zapomniti prav vsi. To sporočilo je, da moramo mladi sanjati. Če bi to sporočilo imeli vedno v mislih, bi si prav vsi drznili sanjati in hkrati bi tudi začeli uresničevati sanje in tako spreminjati svet. Ana Mlekuž, 9. a
Skrinja pravljic Pri urah slovenščine so učenci s pravljicami napolnili skrinjico pravljičnih zakladov. Grofova čudežna skrinjica Nekoč je za devetimi gorami in devetimi vodami, za hribom v velikem gradu živel bogat, a pravičen grof. Imel je veliko denarja, okoli gradu pa je bilo veliko kmetij, na katerih so kmetje za grofa trdo garali. A njegov najdragocenejši zaklad je bila zlata čarobna skrinjica, ki ga je vedno pomirila, ko je bil jezen ali razburjen. A ta skrinjica ne bi bila posebna, če v njej ne bi bilo dragocenega, lepega, modrega kristala. Nič čudnega ni bilo, da si je to skrinjico z dragocenim kristalom želel imeti ves svet. Nekateri so zanjo ponujali veliko vrečo cekinov, a zaman. Spet drugi so celo poskušali vdreti v grad in jo ukrasti, a grof je imel tri izjemne vojake, ki so to preprečevali. Pomagala jim je tudi cela vojska. Nekega dne so se trije zločinci odpravili ukrast skrinjico. Pritihotapili so se skozi zadnja vrata, a ko so jih odprli, so trčila v kovinsko cev. Služabniki so odšli pogledat, kaj se je zgodilo. Zločinci so se v precej razmetani in zapuščeni grajski sobi hitro skrili. Služabniki niso nič opazili, zato so odšli. Nato so se zločinci odtihotapili na hodnik. Eden od služabnikov je po hodniku ravno peljal kosilo h grofu. Videl je neznance in stekel povedat grofu. Grof se je prestrašil in ukazal vojakom, naj gredo na hodnik, on pa je vzel zlato skrinjico in porinil del kamnitega zidu. Zid se je odprl za tri sekunde. Grof in trije služabniki so šli v skrivni prehod za zidom. Zid se je po treh sekundah zaprl in bili so na varnem. Medtem je na hodnik prišla vojska. Zločinci niso imeli možnosti za pobeg. Vojska jih je zaprla v temen zapor na koncu gradu. Grof je postal jezen, ker so mu skušali ukrasti skrinjico. Ker jo je imel pri sebi, je potegnil na njej zlato ročico, odprla se je in ga pomirila. Toda v zaporu, kjer so bili ujeti zločinci, je bil tudi skrivni vhod v skrito dvorano, a tega ni vedel nihče. Eden od zločincev je od obupa sedel ob zid in pritisnil je ravno na gumb za vhod v skrito dvorano. Zločinci so videli, da se vrata že zapirajo, zato so hitro poskakali v skrito dvorano in vrata za njimi so se dokončno zaprla. V skriti dvorani ni bilo več izhoda in to je grof vedel. S služabniki se je počasi pomikal proti kotu. Eden od služabnikov je stopil na nestabilen kamen, ki je bil opora drugim in BUM! Tla v kotu so se vdrla. Služabniki in grof z zlato skrinjico so padli na star zapuščen hodnik in tekli so do njegovega konca, kjer so opazili velika kamnita, težka vrata. Zločinci so že tekli za njimi. Zmanjkovalo jim je časa. En služabnik je povlekel za kljuko vrat in jih odprl. Hitro so stekli skozi vrata, ki pa so se takoj za tem zrušila. Vse je postalo nestabilno in star delček gradu, ki ga ni nihče uporabljal, se je zrušil ter zaprl vhod zločincem. Tako so zločinci v skrivni dvorani od lakote umrli. To zgodbo je slišal ves svet, zato ni nikoli več nihče poskušal ukrasti skrinjice. In tako je grof s svojimi služabniki in vojaki ter z vsemi drugimi na gradu srečno, zadovoljno, bogato in predvsem pravično živel do konca svojih dni. Jakob Rakušček, 6. b
Ilustracija: Thomas Kos, 2. a
Čudežni kamenčki Sredi gozda je stala skromna domačija, v kateri je prebival star mož s sinom. Žena mu je pred leti umrla, nato pa je k hiši pripeljal novo ženo, ki pa je bila hudobna in sina ni marala. Oče je hudo zbolel in sinu na smrtni postelji podaril vrečko, v kateri so bili trije kamenčki. Povedal mu je, da mu bodo kamenčki pomagali, ko mu bo najhuje. Oče je umrl, mačeha pa je mladeniča nagnala od doma. Sin je žalosten šel v svet. Na poti je srečal skupino vaščanov, ki so pretepali in zmerjali neko mladenko. Iz torbe je vzel prvi kamenček in si zaželel, da bi bil močan in mladenko rešil. To se je tudi zgodilo in mladenka ga je v zahvalo povabila k sebi domov. Po eni uri hoje sta prispela pred njen dom. In kakšen dom je to bil! To je bila prava graščina. Mladenič je spoznal, da je dekle, ki ga je rešil, prava kraljična. Imela pa je navado, da se je oblekla v strgane cunje, tako da ni nihče vedel, da je pravzaprav kraljična. Kralj se je mladeniču zahvalil in mu ponudil roko svoje hčerke. Mladenič je ponudbo sprejel in kmalu so imeli na gradu veliko poroko. Po dvanajstih dnevih je grad napadel triglavi zmaj. Ogenj mu je bruhal iz vseh treh glav. Ko so zmaja pregnali in pogasili vse požare, so ugotovili, da ni nikjer kraljične. Ko so vsi žalostni tuhtali, kako poiskati kraljično, je na vratih potrkal bradat mož. Za tri zlatnike jim je ponudil zaboj, poln podgan. Mladeniču se je mož zasmilil, zato mu je dal tri zlatnike, mož pa mu je v zameno dal zaboj. Mladenič ni vedel, kaj naj z zabojem počne, zato ga je odnesel v gozd za gradom. Izpustil je podgane, ki so stekle proti veliki luknji. Obupan je vzel očetov kamenček in prosil za pomoč. Takoj je vedel, da mora slediti podganam v luknjo, kjer je zagledal prestrašeno kraljično, za njo pa je spal strašni zmaj. Poklical je podgane, ki so zmaja pogrizle do smrti. Kraljevič in kraljična sta odšla na svoj grad, kjer sta živela srečno do konca svojih dni. Zadnji očetov kamenček pa je mladenič shranil kot spomin na svojega očeta. Gal Rutar, 6. b
Ela Mašera, 2. a
17
Čudežni napoj Živela je deklica, ki je imela doma orla, za katerega je lepo skrbela. Skrbno ga je hranila in se z njim igrala.
Lara Kutin, 2. a
Nekega dne je šla deklica na trg, da bi si kupila kruh. Pri eni od stojnic je zagledala starko, ki je mimoidočim ponujala samo eno steklenico. Dekle je obstalo in se zagledalo v napoj v steklenici. V čudežni tekočini je videla zgodbo princa, ki je sedel ob jezeru in pil vodo. Prelepi princ se je spremenil v orla. Dekle ni moglo verjeti svojim očem. Bila je začudena in hkrati prestrašena. Hitro se je obrnila in stekla k prodajalcu kruha. Ko se je še enkrat ozrla k starki s čudežnim napojem, je ugotovila, da je le-ta skrivnostno izginila. Kupila je kruh in se vrnila domov. Pred hišo je v blatnih tleh zagledala stopinje, ki so vodile v njeno hišo. Stekla je v svoj dom in ugotovila, da v njej ni več orla. Odšla je iz hiše in sledila stopinjam, ki so vodile proti gozdu. Kot da ne more biti še slabše, je začelo deževati in dež je zabrisal sledi stopinj.
Dekle je vseeno nadaljevalo pot v gozd. Utrujena in premočena se je ustavila pri lipi. Spomnila se je zgodbe, ki jo je videla v steklenici. Poskušala je poiskati pot, ki bi jo pripeljala do jezera, a na žalost je ni našla. Že se je hotela odpraviti domov, ko je pred seboj zagledala kočo. Pogledala je skozi okno in na mizi zagledala isto stekleničko s tekočino, kot jo je imela starka na trgu. Vrata hiše so se sama čudežno odprla. Deklica je vstopila v hišo in vzela v roke steklenico. Ko se jo je začudeno ogledovala, ji je padla iz rok in se odkotalila proti gozdu. Dekle je sledilo steklenici, ki jo je pripeljala do dečka z orlom. Ko je deček zagledal dekle, je zbežal, ona pa je dala orlu piti čudežni napoj. V trenutku se je orel spremenil v lepega princa. Princ se je deklici zahvalil tako, da jo je vzel za ženo. Skupaj sta imela grad ter dva sina in eno hčer. Vsi so živeli srečno do konca svojih dni. Veronika Jelić, 6. b
O treh bratih Nekoč, pred davnimi, časi so živeli trije sinovi. Vsi so radi pomagali drugim in zato so tudi drugi njim. Prvi brat je delal v stari pekarni, drugi brat je delal na polju, tretji brat pa je bil vaški poštar, ki je hodil od hiše do hiše. Vsi trije bratje so živeli v eni hiši, ki je bila že stara in grda. Odločili so se, da zberejo denar in si kupijo novo, večjo in lepšo hišo. Vsak dan so varčevali z denarjem in ga zlagali v vrečo. Ko so jo napolnili, so se odpravili do mlinarja. Mlinar jim je posodil konja za na pot. Bil je že večer, ko so v gozdu srečali starega moža, ki je hodil proti njim z žakljem, polnim denarja. Možakar je zagledal, da imajo tudi oni veliko vrečo denarja. Ponudil jim je prenočišče v svoji palači. Takoj so sprejeli ponudbo. To ni bil star gospod, ampak ropar, ki jim je izmaknil vrečo denarja. Ko so se zbudili, vreče ni bilo nikjer več. Enako je bilo z roparjem, ki je zbežal. Odšli so v vas, kjer so žalostno jokali in iskali rešitve. Nato pa se je oglasil čuden glas. Prisluhnili so in videli, da govori star lonec. Povedal jim je, kje je ropar, zato so ga šli iskat. Našli so ga v temnem gozdu. Vzeli so mu denar in poklicali vaščane na pomoč. Zvezali so ga in poslali v ječo. Za povrh so dobili še njegovo palačo in se preselili tja, kjer so živeli srečno, bogato in veselo. Jaš Taučer, 6. b
Filip Čebokli, 2. a
Jan Pajer, 2. a
Mati in tri hčere Pred davnimi časi je v siromašni hiši za devetimi gorami živela mati s svojimi tremi hčerami. Vse, kar so imele, je bil star sokol. Ta sokol je bil njihov ljubljenček in vsi so ga imeli radi, tudi če je bil ves umazan in razmršen, tudi perje mu je že odpadalo. Nekega dne je sokol poginil in mati ter njene hčere so za njim žalovale. A ko so ga hotele pokopati, so opazile, da ima pod perutjo nekakšen zvitek z narisanim zemljevidom. Hčere so sklenile, da gredo pogledat, kam vodi načrt zemljevida, mati pa je ostala doma. Hčere so šle in naletele na kolibo. V njej so zagledale majhnega možička, ki je pil čaj. Šle so do njega in ga vprašale, ali mu ta zemljevid kaj pomeni. Možiček se je začudil in povedal, da je tisti, ki dobi ta zemljevid, izbranec. Hčere so se še bolj začudile, ko jih je možiček presenetil in se spremenil v škrata. Škrat jim je pokazal pot, po kateri morajo iti, in jih še opozoril, da se pot razdeli na tri dele, da ima vsaka pot svojo preizkušnjo in da se morajo pri teh poteh ločiti. Sestre so nato hodile in hodile, dokler niso prišle na razpotje. Vsaka si je izbrala svojo pot in odšla po njej. Prva je na konec poti prišla najstarejša in zaslišala glas, ki jo je vprašal: »Katera pot je krajša: najhitrejša ali najkrajša?« Dekle ni znalo odgovoriti, zato jo je veter odpihnil nazaj na razpotje. Potem je na konec poti prišla še druga hči in tudi ona je slišala zastavljeno uganko, ampak nanjo ni znala odgovoriti, zato jo je veter odpihnil nazaj na razpotje. Prišla je še najmlajša hči in zaslišala vprašanje: »Kakšne barve je ogledalo?« Dekle je premišljevala in na koncu povedala, da je ogledalo takšne barve, kakršen je tisti, ki vanj gleda. To je bil pravilen odgovor in veter ji je podaril celo skrinjo biserov in draguljev. Tako je najmlajša dobila največje bogastvo, a ga je vseeno pravično razdelila med vse v družini. Nik Berginc, 6. b
19
Krtkove dogodivščine
Krtkove dogodivščine
1
Nekega dne se je krtek sprehajal po gozdu. Zagledal je veliko jamo. Pokukal je vanjo in v njej zagledal velikega medveda. Uh, kako se ga je prestrašil. Stekel je proč in se skril v drugo jamo. Vrata pa je zagradil z vejami, da ga medved ne bi našel.
Medved pa ga je vseeno izsledil. Podrl je vrata in vstopil. Krtku je uspelo zbežati skozi majhno luknjo. Z druge strani je zakotalil skalo pred vhod v jamo in ga tako zagradil. Medved se je rešil tako, da je izkopal večjo luknjo in se zapodil za krtkom. 2
3
Krtek je med begom naletel na ogromno skalo na koncu poti. Moral se je ustaviti in medved ga je dohitel. Krtek se je od strahu kar tresel in srce mu je divje razbijalo. Mislil je, da ga bo medved pohrustal, a namesto tega, je medved prijazno stopil do njega in mu povedal, da ga zasleduje, ker mu je dolgčas in bi se rad igral z njim. Tudi krtek je bil osamljen, zato je z veseljem postal medvedov prijatelj.
20
5 Skupaj sta zgradila kamnito hiško in naredila streho iz strešnikov. Vselitev v novo hiško sta proslavila tako, da sta spekla piškote in skuhala čaj iz zelišč, ki sta jih sama nabrala.
4 6
Nato sta šla skupaj na sprehod. Srečala sta še druge krtke in medvede. Nato sta zagledala veliko skalo. Tekmovala sta, komu bo uspelo splezati na vrh. Krtku se je odkrušil del skale. Izgubil je oprijem in padel. Zlomil si je nogo. Medved mu jo je ovil in odhitel po pomoč. Pripeljal je hitre volkove in konje, ki so krtka odpeljali v bolnišnico. 7
Krtek si je hitro opomogel in se vrnil domov. Iz tople hiške je opazoval, kako naletavajo snežinke. V deželo je prišla zima. 8
Krtek je ves vesel stekel na sneg in pozabil obleči topel pulover, zato se je malo prehladil. Medved mu je pripravil topel čaj, da se je malo ogrel, krtek pa je medvedu v zahvalo naredil sirov sendvič.
9
Nato sta se šla sankat. Uživala sta v divji vožnji po zaledenelem snegu. Tokrat je imel pa medved smolo. V ostrem ovinku je padel s sank in si zlomil zapestje. Krtek mu je hitro priskočil na pomoč in mu povil roko. Pospremil ga je v hišo in poklical na pomoč gozdne reševalce. Medveda so odpeljali v bolnišnico.
10 Ko je medved ozdravel, sta šla skupaj iz bolnišnice domov. Naenkrat sta zagledala ogromno senco. Mislila sta, da se za grmom skriva velika pošast. Opogumila sta se in previdno pogledala, kaj je zadaj. Bil je samo zajček. Postali so prijatelji in povabila sta ga v svojo hiško na čaj. Skupinska pravljica učencev 1. a
11 Ilustracije:
12
1 Tajda Tahiri
7 Stela Faletič
2 Laura Jurkovič
8 Živa Sivec
3 Blaž Rosič
9 Talin Volarič
4 Filip Čebokli
10 Viktorija Klavora
5 Anže Kranjc
11 Hana Skočir
6 Matic Melinc
12 Leo Matelič
Zlatnik za stripoljubce Ljudska: Volk in lisica
Avtor stripa: Gal Rutar, 6. b
23
Zgodovinski zakladi Zgodovina ni preteklost sama po sebi, ampak naše videnje preteklosti. Svoje različne podobe dobiva na pisalnih mizah v vsakokratni sedanjosti delujočih zgodovinarjev.
Tokrat so bili zgodovinarji tudi naši devetošolci in petošolci. Petošolci so s svojo domišljijo skozi zgodbe potovali v čas koliščarjev in iz naravnih materialov ustvarili zanimive hiške na kolih.
Z drevakom na obisk k Brinu Bila je zelo mrzla zima. Z drevakom sem odšel na obisk k Brinu. Prišel sem do pomola. Tam me je že čakal Brin. Pomagal mi je stopiti iz drevaka. Šla sva v njegovo kočo in pojedla zajtrk. Razkazal mi je pomol in njegovo bodalo ter kolišče. Odpeljal me je proti lovišču. Zavila sva v gozd na večnamensko jaso. Tam sva se igrala in delala snežaka. Vrnila sva se na kolišče, nato pa odšla z drevakom v sosednji zaliv. Ko sva se vrnila, sva šla do koče strica Oblaka, ki nama je skuhal kosilo. Obiskala sva še ptičje otočke in pot nadaljevala skozi gozd. Najprej do druge lovske steze, potem pa po poti k lovišču, po gozdu do večnamenske jase in bistrega izvira. Tam sva se zabavala in igrala. Če dve uri sva se odpravila do razglednega hrasta. Ko sva se vračala proti kolišču, mi je Brin povedal zgodbo o tem, kako je pregnal medveda. Ogledala sva si tudi prizorišče srečanja z medvedom. Tam je bil njegov sokol. Odpravila sva se na kolišče, pojedla večerjo, nato pa sem se moral vrniti domov. Ta dan mi je bil zelo všeč. Naučil sem se veliko novih stvari. Upam, da se ta dogodivščina še kdaj ponovi. Sebastjan Fon, 5. a
Fotografija: Anej Skočir, 9. a
24
Zjutraj sem se zbudil, se oblekel in odšel z drevakom k Brinu na kolišče. Komaj sem čakal, da ga obiščem in se naučim česa novega. Na poti do kolišča mi je drevak začel puščati. Skoraj sem potonil, a sem na srečo prej prišel do Brina. Brin me je vprašal, kaj se je zgodilo. Povedal sem mu, da sem treščil ob skalo. Odpravila sva se na kolišče, kjer ni bilo nikogar. Brin mi je povedal, da so vsi moški odšli na lov. Šla sva jih poiskat. Na poti sva srečala medveda. Brin je vzel svoje bodalo in stekel proti medvedu. Medved je vstal in odšel stran, potem pa sva srečala može na lovu. Povedala sva jim, da sva videla medveda. Poudaril sem, da je bil Brin zelo pogumen, ko je vzel svoje bodalo in tekel proti njemu. Pomagala sva loviti živali. Čez nekaj časa smo se vrnili na kolišče. Z Brinom sva odšla na ribolov, kjer sem se naučil loviti ribe. Kasneje sva pojedla kosilo in Brin me je vprašal, kdaj bom odšel domov. Odgovoril sem mu, da lahko prespim pri njem in šele jutri odidem domov. Brin se je z izvrstno idejo strinjal. Naslednji dan mi je Brin podaril svoj drevak, s katerim sem odšel domov. Na obisku sem se veliko naučil, zato bi še kdaj odšel do Brina. Enej Domevšček, 5. a
Z drevakom sem se odpravila k Brinu. Vesela sem bila, ker me je Brin počakal na kolišču. Ko sem prišla, je bil že mrak. Pojedli smo večerjo in se odpravili spat. Zjutraj, ko sem se zbudila, sem se oblekla in odšla na zajtrk. Po zajtrku nas je ded Volk odpeljal na kopno. Opozoril nas je, da se ne smemo razkropiti, ker je lahko nevarno. Šli smo se igrat. Dogovorili smo se, da bomo naredili šotor. Velike palice smo zlagali skupaj in jih obložili z mahom. Nastal je res zelo lep šotor. V njem smo se igrali do kosila. Ded Volk je dobil znak in vrnili smo se na kolišče, kjer je že lepo dišalo po sveže pečenih ribah in algah. Ko smo pojedli, je teta Sonce zavohala dim. Ko je stopila iz koče, je videla, da gori kolišče. Vzeli smo vse potrebno in z drevaki odrinili na kopno. Mislili smo, da se ogenj širi in širi. Res se je. Odpravili smo se na goro Križ. Na vrhu gore je bil še sneg. Hodili smo en teden. Ko smo prišli na vrh, smo postavili bivališče. Čez dva meseca smo se vrnili nazaj. Ko smo prišli do vode, smo začeli graditi novo kolišče, nismo pa vedeli, kaj se je zgodilo s starim koliščem. Nika Medveš, 5. a
25
List iz Brinovega dnevnika Danes zjutraj sva se z dedom Volkom odpravila na ribolov. Nad vodo je bila megla, zato nisva veliko videla. Z dedkom sva komaj našla pot nazaj na kolišče. Na kolišču sem povedal, da sva se skoraj izgubila. Čez nekaj časa se je zjasnilo. Orel je priletel k meni in dal sem mu jesti. Vsi moški smo šli na lov v gozd. Ko smo prišli do kopnega, je iz gozda prilomastil medved. Ustrašili smo se, a smo ga hitro pregnali. Ujeli smo dve košuti in skoraj tudi jelena. Mama in sestra sta prišli po mleko. Ostali so odšli nazaj na kolišče, jaz pa sem mamo in sestro varoval pred hudim. Takrat je prišel Piskač s piščaljo. Ded Volk je prišel na kopno. Kupil je veliko stvari. Vsi skupaj smo odšli na kolišče in pojedli košuto. S stricem sva odšla na ribolov. Ujela sva toliko rib, da smo jih imeli za štirinajst dni. Nato sem se še malo poigral z orlom. Z očetom Medvedom sva se povzpela na najvišji vrh v bližini. Med potjo sva videla kozoroga, gamsa in tri konje. Na vrhu pa sva videla v daljavi tudi morje. Ko sva se vračala domov, sva ujela zajca. Bil je mladič, zato sva ga odnesla k Skoviku, da ga zredi. Ob prihodu na kolišče je bila že tema. Vsi so naju čakali. Z očetom sva vaščanom na kolišču še dolgo v noč pripovedovala o vsem, kar se nama je zgodilo. Rene Uršič, 5. a
Danes je zelo čuden dan, saj sem slišal, da razpada kolišče. Ko sem pokukal iz lesene hiške, sem zagledal zaskrbljene obraze, saj je bilo kolišče napol v vodi. Tudi sam sem bil zelo zaskrbljen, saj nisem vedel, kaj bomo storili. Odšel sem v gozd, da si zbistrim misli. Danes sem šel malo globlje v gozd, kjer sem zagledal jamo. Odšel sem vhoda jame, kjer sem zaslišal krik deklice. Začudil sem se, ker sem tukaj edini otrok. Šel sem pogledat in našel rjavolaso deklico. Vprašal sem jo, ali se je izgubila. Povedala mi je, da živi v tej jami sama že od majhnega. Ko je bila še majhna, je odšla v gozd in ni našla poti nazaj. Pogovor se je zavlekel do večera. Vprašal sem jo, ali gre z menoj. Privolila je in tako sva skupaj odšla domov, kjer je bilo kolišče kot novo. Po poti mi je povedala, da se imenuje Klara. Predstavil sem jo staršem, ki sta jo zelo lepo sprejela. Odšla sva v mojo sobo, kjer sva ji pripravila prenočišče. Ko sem se sprehajal po koči, sem slišal pogovor med mamo in očetom, da je Klara moja sestra. Odšel sem v sobo in vse povedal Klari. Skupaj sva zbrala pogum in odšla do staršev. Vprašala sva ju, ali je res Klara moja sestra. Pritrdila sta. Bil sem zelo vesel, saj bo končno na kolišču še en otrok. Klara je živela pri nas in zelo sva se zabavala. Nato smo priredili zabavo za dobrodošlico, ki je trajala do jutra. Tega dne ne bom nikoli pozabil. Maja Svetičič, 5. a
Fotografija: Urška Berginc, 9. a
26
1
2
3
4
Prazgodovinska prebivališča:
5
1 , 2, 3: Ruben Berginc, Rene Uršič, Žan Lišter, 5. a 4, 5: Miha Razpet, Blaž Četrtič, 5. b
Neprecenljive lekcije iz novejše zgodovine Učenci devetega razreda so pri pouku zgodovine spoznavali politične značilnosti sveta po drugi svetovni vojni. S pomočjo inovativnih in domiselnih 3D plakatov so osvojeno znanje predstavili sošolcem in bralcem našega časopisa.
28
Dragulji spretnih prstov Da so učenci naše šole spretni na raznih likovnih področjih, z vihtenjem čopičev, svinčnikov in barvic, v kiparskih, grafičnih in konstrukcijskih tehnikah, dokazujejo umetnine v časopisni galeriji.
30
Drevesa iz gumbov, ptičje krmilnice: 3. in 4. razred PŠ Drežnica in PŠ Smast Ptički in cvetlice: 1. in 2. razred PŠ Smast
32
Barviti reliefi: 1. in 2. razred PŠ Drežnica Živali iz papirne kaše: 5. b razred
34
Tihožitja: 8. a in 8. b razred Makete stolov: Učenci izbirnega predmeta Likovno snovanje III, 9. razred
36
Tihožitja in unikatna keramika: 7. a in 7. b razred
Kolažni tisk in kipci živali: 6. a in 6. b razred
38
Kolažni tisk in keramična »Fabergéjeva« jajca: 3. in 4. razred PŠ Drežnica in PŠ Smast
Bogastvo verzov Učenci, polni ustvarjalnega navdiha, so na različne izvirne načine izrazili pesniške stvaritve. Preizkusili so se v pisanju haikujev na temo ljubih mam, smaragdne Soče in čudovite kobariške okolice z visokimi hribi in mogočnimi gorami. Nekateri učenci pa so združili pesniško in likovno podobo.
Haiku učencev 3. b Dan je lep, sonce sije zunaj. Rada te imam! Vera Volarič
Izvoli rože, rada te imam mama, moja najboljša! Kaja Skočir
Mama je lepa, rada ima rožice. Sijoča pomlad!
Mama prosi me, prinesi mi rožice.
Nejc Mašera
Dam ji vrtnice. Lucija Hrast
Mama poje, ptiček na veji stoji.
To je zate! Tija Taučer
40
Mama je lepa, ptice letijo dalje. Ptiček žvrgoli,
Vse žvrgoli.
mamica pesem poje, Dominik Testen
gnezdo si gradi. Leo Kravanja
Poti do slapov, veliko je kamenčkov.
Smrekov drevored, odličen za ohladiti se.
Voda je mrzla.
Mižim in uživam. Lan Šavle Daša Kavčič
Drevored je dolg. V senci uživam mir, sedim na veji. Maša Kavčič
Fotografija: Emili Kranjc, 9. a
Haiku učencev 4. a Reka življenja, Beli kamenčki.
ribe, človek, narava.
Ledeno hladna voda.
V svetu znana.
Modro, zelena. Tamara Jelić Leni Ipavec
Smaragdna reka, čista, deroča, mrzla. Rajsko poletje. Tomi Jelić
Spomini noči. Iskra v očeh sveti. Zagledam Sočo. Soška postrv.
Ermin Hrast Lipušček
Lepi beli kamenčki. Zelo lepo je. Glej, modro nebo!
Izabela Komunjar
Bistra voda žubori. Plašna riba si. Marko Kokole
Vidiš v očeh srečne mlade ribice? Postrv je lepa.
Smaragdna Soča.
Gor, dol miga in šviga.
Sočo objema.
Evelina Faletič
Fotografija: Anika Kurinčič, 9. a
Miha Fratina
Voda zelena. Spodaj ribja družina Soča žubori.
ponosno plava.
V njej so male ribe. Sonce toplo je.
Patrik Ivančič
Sofija Likar
Ne meči smeti! Svet mora ostati čist.
Soča lepa je. Radi se gremo kopat.
Pazi na svoj raj.
Lepa barva nje. Ribica plava.
Brina Fon Lara Lavrenčič
Sanjavo trnek dobi. Postane večerja.
Velik Kobarid.
Tinkara Guna
Kobariška kotlina. Veliko hribov. Ribiška sreča je naša soška postrv.
Taja Gabrijel
Kraljica Soče. Ula Kravanja
43
Sonce vzide, hribi žarijo v jutranji svetlobi, jaz zasanjano opazujem.
Melisa Zabreščak, 8. a
V gorah čas hitro mine, trenutki pa ostanejo. Dotik skale in jutranje sonce.
Najlepši pozdrav … Urška Berginc, 9. a
44
Za vedno.
Nela Koren 9. a
Vrh je moj, spodaj majhen svet. Kralj nad vsem.
Kevin Ivančič, 7. b
Gore so raj, kjer se izgubiš in spet najdeš. Gal Rutar, 6. b
Fotografija: Zala Koren, 9. a
Žlahtne podobe poezije
Srce, srce, ti moje srce, povej mi zdaj, kam tole gre. Živa Marcola, 9. a
46
Fotografije (izrezi): Kristjan Kavčič in Jure Medveš, 9. a
Sonček, zvezda naša, pozdrave ti prinaša. Bitjem vošči dober dan, na nebu še ves zaspan. Pride pa oblak, poln
Drevo,
dežja in čudnih spak. Klara Uršič, 9. a
plod življenja, hruške, jabolka, češnje domače, dišeče vse, vir življenja Drevo, nežno, ranljivo,
dišeče,
podari mi letos plodove goreče. Anika Kurinčič, 9. a
Še dva pesniška cekinčka ... Pesnica
Ugibam, razmišljam,
Modre, rumene,
kako naj začnem,
rjave, zelene,
da pesem napišem
črke vesele
in z rimo pričnem.
na list so ujete.
Črke izbiram,
Črke zdaj barvam
besede sestavljam,
in se veselim,
povedi nabiram,
saj pesmico lepo
na list jih pospravljam.
ti lahko podarim.
Muca
Mirjam Koren, 6. a
Stolp iz barvic: Renee Kogoj, 7. a
Zunaj sonce sije, Kipci iz gline:
muca s tačko si obraz umije,
1 Natali Kapitan, 6. a
ko pa pridejo oblaki, z jezičkom poliže se po dlaki.
2 Domen Kutin, 6. a
1
3 Karin Miklavič, 6. a
Veter vije veje, muca se ob peči greje, le toplo mleko ji diši,
miška se iz luknje ji smeji. Karin Miklavič, 6. b
2
3
49
Zakladi za ugankarje Bi eno pravljico? Predolgo? Bi pesmico? Preveč umetniško? Bi uganko? Te so ravno pravšnje! Kratke, rimaste in sladke. Pa ravno prav zavozlane. Za posladek pa še premeteno domišljeno križanko. Živi v vodi,
Je zelena kot pošast
počasi hodi.
in nanjo lahko napišeš več kot si predstavljaš.
Ima kratek rep In lahko se skrije v oklep. Matevž Koder, 3. a
Eva Mlekuž, 3. a
Je okusna in rumena, opice norijo, ko v usta jo dobijo. Jakob Kranjc, 3. a
Preko ust jo položiš, da ne zboliš. Tami Weisbacher, 3. a
Briše, a ne riše.
Je malo mehka, malo trda.
Kaj plava v vodi in se nikoli ne zmoči?
Zara Kutin, 3. a
David Benko, 3. a
Lepi, malo zadiši, a komu tudi zasmrdi. Zara Kutin, 3. a
Tisto se učimo,
Je velika, jo zgradiš in v njej lahko živiš.
ko slovensko govorimo. Ajša Stres, 3. a
Ko pošlješ sporočilo pri nekom drugem zapiska,
Tilen Kurinčič, 3. a
ko pokličeš, Dojenček se razveseli, ko belo tekočino dobi.
pri tebi in drugemu vriska. Timotej Terlikar, 3. a
Patrik Cecutti, 3. a
s kamenjem na vrhu. Žan Luka Korošec, 3. a
REŠITVE: želva, zaščitna maska, hiša, mleko, gora, šolska tabla, banana, radirka, lepilo, črke, morska vidra, telefon
Podobna je hribu
Slika: Natali Kapitan, 6. a
Avtorica: Lea Ivančič, 7. b
Kolofon ali zapis osnovnih podatkov o časopisu Časopis Osnovne šole Simona Gregorčiča Kobarid Prispevke lahko pošljete na: knjiznica@os-kobarid.si Glavna urednica: Nina Levpušček Melinc Likovna urednica: Petra Škrjanc Uredniški odbor: Bojana Baskar, Rina Berginc, Aurora Calvet Mañas, Mateja Černigoj Skočir, Nika Eržen, Martina Koren, Nina Levpušček Melinc, Damjana Nanut, Simon Skočir, Sabina Sovdat, Irena Stergar, Petra Škrjanc, Nataša Špolad Manfreda, Božica Špolad Žuber, Andreja Štrukelj, Tatjana Terlikar, Tatjana Sok Lavrenčič, Suzana Volarič, Ana Vukelič Oblikovanje in prelom: Petra Škrjanc Fotografije: arhiv Osnovne šole Simona Gregorčiča Kobarid, arhivi učencev in staršev Lektoriranje: mentorji
avgust 2021
51
