Page 1

Številka 1, letnik XI, leto 2018, ISSN 1854-7796

Nekoč hudo. Danes ne. Lep je šolski dan. Neja Šuligoj, 3. a

Tija Gregorčič, 7. a

Pa je vstopil tudi skozi vrata naše šole mož s sivo brado, ki ga imenujemo Abraham. Pet desetletij je dovolj dolga doba, da se da nanizati ogromno dragocenih spominov. Prvih 40 let je bilo popisanih v zborniku ob 40-letnici naše šole. Zadnjih 10 pa je zabeleženih v časopisu pred vami. Naša šola je oder, na katerem nastopamo, je igrišče, kjer se družimo s prijatelji, je zatočišče, kjer se počutimo varni, je hram učenosti, kjer se vsi učimo. Šola je prostor, kjer se učijo učenci, a učimo se tudi učitelji, starši, drugi zaposleni – celo ravnateljica se uči. V stavbi na Gregorčičevi 18 a v Kobaridu se skupaj učimo že 50 let in vsako novo desetletje nam prinese kaj novega, da nam nikakor ne utegne postati dolgčas. Kdo ve, kaj vse nam bo prineslo naslednjih 5 desetletij – kajti vsaj še toliko let želimo naši šoli ob njenem rojstnem dnevu. Čez 50 let nas ne bo več na tej šoli. Želimo pa si, da ostanejo za nami sledi, sledi dobrega dela. Naj se vidi in čuti, da smo delali s srcem in ponosom. Draga naša Osnovna šola Simona Gregorčiča Kobarid, ostani zdrava in polna življenja, ustvarjalnosti in radovednosti! Glavna urednica Nina Levpušček Melinc in oblikovalka Petra Škrjanc

Jaka Gorjan, 7. b

Ninsei Perat, 7. b

Gal Gomilšček, 7. b

Mejniki preteklega so obletnice in tudi naša Osnovna šola Simona Gregorčiča Kobarid je trčila ob bok 50 letnici. Ob štirideseti obletnici smo izdali obširen zbornik, tokrat pa smo se odločili, da izdamo posebno tematsko številko šolskega časopisa Slavček z namenom, da razpremo pogled za desetletje nazaj in zaznamujemo ključne mejnike, še bolj pa zato, da razpremo prostor za vse, kar prihaja. V besede in slike smo poskušali

ujeti utrip šolskega vsakdana, poskušali smo iskali vzporednice s preteklostjo ter si upali razmišljati, kakšna bo šola v prihodnosti. Ugotavljamo, da se šola v svojem bistvu ne spreminja, pač pa se spreminjamo mi sami. Tehnologija nam je prinesla nekoč tako daljni svet dobesedno pred prag. Samo upati si

moramo odpreti vrata in temu stopiti naproti. Ne moremo si več predstavljati, da bi bili lahko uspešni, ne da bi se odprli v lokalni in mednarodni prostor, ki ga tudi sami soustvarjamo s svojimi projekti. Vrednote družbe in njene norme so obstajale Več na strani 2


Nadaljevanje s strani 1

od vedno, naš odnos do njih pa se spreminja z družbenim razvojem. Znanje, modrost, spoštovanje, strpnost, sočutje, razumevanje … vse to so vrednote naše preteklosti in upam, da bodo ostale tudi vrednote naše prihodnosti ter da se naš odnos do njih ne bo spremenil do te mere, da jih bomo prenehali živeti. Takrat se bo svet sesul. V to pa ne verjamem, kajti vsak dan se na šoli srečujem z množico mladih in mlajših, drznih in pogumnih, z vizijo in ambicijami, z zakladnico misli in z ustvarjalnim potencialom, iz katerega se črpajo dobre ideje in se poraja navdih za prihodnost. Nekateri so odločni in samostojni, spet drugi potrebujejo spodbudo in nekoliko pomoči. Vsi ti mladi bodo nekoč odrasli in oni bodo ustvarjali svet naše prihodnosti. Oni so tisti, ki bodo nekoč lahko rešili vse probleme sveta, če bodo to le hoteli in si upali, in ne nazadnje, oni so tisti, zaradi katerih se svet v prihodnosti ne bo sesul. Zato je naša največja naloga, da jih opremimo z znanjem in s kompetencami, da se bodo znašli v življenju, da se ne bodo slepo prepuščali toku in se lagodno prepuščali enostavnim rešitvam. Da bodo znali uresničiti svoje želje in vizijo, da bodo znali prestopiti prepreke ter da ne bodo verjeli v besedo nemogoče. Tematska številka pa je hkrati tudi zahvala vsem, ki se trudijo in delajo z mladimi, in vsem tistim, ki tako ali drugače puščajo pečat na naši šoli, ki iz leta v leto postaja opaznejša, tako v lokalnem, regijskem, državnem in tudi mednarodnem prostoru. Zahvala gre vsem, ki z nami delijo svoj čas, svoje znanje, izkušnje in razmišljanja. Odprtost in dobra medsebojna komunikacija sta dobra spodbuda, da se učimo iz preteklosti, hkrati pa si ne dopustimo, da bi nas le-ta omejevala. S povezanostjo nam je uspelo ustvariti dobro šolo, v kateri prisluhnemo potrebam otroka in se nanje odzivamo, šolo, v kateri spodbujamo celostni razvoj otroka. Stavimo na drznost, na pogum in željo, da uresničimo včasih tudi nemogoče. Z vso odgovornostjo pa se zavedamo, da prihodnost z našim delom in odnosom do dela ustvarjamo danes. Delati v taki šoli mi pomeni privilegij. Če nam je vse to uspelo strniti med strani našega časopisa, če boste prepoznali seme, ki ga negujemo za prihodnost, je naš namen uresničen. Prijetno branje želim!

Ana Mašera, 2. a

Melita Jakelj, ravnateljica

Robert Kavčič, župan

Spoštovani, v čast in veselje mi je, da praznuje Osnovna šola Simona Gregorčiča Kobarid ravno v času mojega županovanja 50. obletnico delovanja in da lahko ob tej priložnosti z vami delim nekaj svojih misli in besed. Šola je pomembna vzgojno-izobraževalna institucija, ki zapolni velik del vsakega otroštva. Ne zgolj pridobljeno znanje, otroci si v času šolanja izoblikujejo tudi vrednostni sistem, vzpostavijo pozitivni odnos do družbe, življenja in učenja nasploh, pridobijo si delovne navade, vztrajnost in motiviranost. Vse to predstavlja temelje za njihovo nadaljnjo življenjsko pot. Strokovno in kakovostno delo zaposlenih na kobariški osnovni šoli se kaže v dobrih rezultatih, ki jih otroci dosegajo tako v času osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja kot kasneje na fakulteti. Z osnovne šole odidejo z dobro popotnico. To dokazujejo moja redna letna srečanja z diplomanti iz naše občine, ki po zaključku študija na uglednih fakultetah s ponosom povedo, da so obiskovali kobariško osnovno šolo, ki jim je s ponujenim znanjem omogočila doseči zastavljene cilje. Obžalujem zgolj, da se večina mladih izobražencev ne vrne v domače kraje, saj jim okolje ne ponuja možnosti ustrezne zaposlitve. Razumem in spoštujem njihovo odločitev, da si dom ustvarijo tam, kjer so cilji dosegljivi, z optimizmom pa zrem v prihodnost in upam, da se bo omenjeni trend nekoč obrnil. Skupaj z vodstvom osnovne šole si prizadevamo, da otrokom v domačem kraju omogočimo kakovostno izobraževanje, kulturno in 2

športno udejstvovanje, vključevanje v razne projekte, sodelovanje s krajem, prijetno delovno okolje in jim damo priložnost, da izkoristijo svoje potenciale ter razvijajo svoje sposobnosti. Vlaganje v mlade se obrestuje na vseh področjih življenja in dela, zato verjamem, da bomo tudi v prihodnje z roko v roki naredili veliko za dobro naših otrok. Ponosen sem, da imamo v občini Kobarid tako ugledno vzgojnoizobraževalno institucijo, ki bo letos v svoje klopi sprejela že petdeseto generacijo otrok. Ob tem visokem jubileju vam v imenu Občine Kobarid in v svojem imenu iskreno čestitam in želim, da bo Osnovna šola Simona Gregorčiča Kobarid tudi naslednjih 50 in več let ponos kraju in ljudem. Robert Kavčič, župan Občine Kobarid

Neja Gorenjšček, 2. a


Za vsako lokalno skupnost so kakovostne vzgojno-izobraževalne institucije izrednega pomena, saj skrbijo za razgledanost, odprtost, širino in ustvarjalnost otrok, ki bodo nekoč sooblikovali prihodnost kraja, občine, države. Kobariška šola, ki nosi ime po pesniku Simonu Gregorčiču, je svoja vrata odprla 14. septembra 1968. Po besedah takratnega ravnatelja Ivana Rutarja je bila zgrajena v rekordnih enajstih mesecih in brez napak. Bila je najsodobnejša šola daleč naokoli, zato so bili učitelji, učenci in krajani nanjo upravičeno ponosni. Petnajst let kasneje je bila ob šoli zgrajena telovadnica, ki še danes služi za izvedbo obveznega šolskega programa in drugih popoldanskih dejavnosti. Občina Kobarid je v letih 2013 in 2014 izvedla celovito energetsko sanacijo šole in telovadnice, v letih 2016 in 2017 pa je prenovila garderobe in sanitarije v kobariški telovadnici ter zamenjala dotrajani parket. Osnovnošolci, njihovi učitelji, društva, klubi in drugi uporabniki so s tem pridobili ustreznejše prostore tako za učenje kot za športno udejstvovanje. Velika pridobitev za Kobarid in njeno okolico je tudi izgradnja novega vrtca z glasbeno šolo, ki je svoja vrata odprl maja 2014. V svojih prostorih omogoča izvajanje programov predšolske vzgoje in izobraževanje mladih glasbenikov pod okriljem Glasbene šole Tolmin. Zidove je razmeroma preprosto zgraditi ali prenoviti, težje pa jih je napolniti s kakovostno vsebino. Strokovno vodstvo, učitelji in drug strokovni kader kobariške osnovne šole se tega še kako zaveda in skrbi, da se šola povezuje tudi navzven, zato otroke vključuje v različne dodatne dejavnosti ter projekte – UNESCO šola, Kulturna šola, SIMBIOZA, eTwinning, e-varna šola, Turizmu pomaga lastna glava, Kuhna pa to itd. Takšne dejavnosti otrokom omogočajo, da nadgrajujejo svoje znanje na različnih področjih, se povežejo in sodelujejo z vrstniki iz drugih šol in

Nace Volarič, 2. a

obenem promovirajo svojo šolo ter domači kraj, s temi dejavnostmi pa krepijo tudi povezanost s svojim domačim krajem. Šola pa ni pomembna le za otroke, ki jo obiskujejo. V manjših naseljih, še posebej pa v vaseh, kjer delujejo podružnične šole (Drežnica, Breginj, Smast), predstavlja dodano vrednost samemu kraju. Umeščenost šole v okolje je zelo pomembna pri ohranjanju medgeneracijskih vezi, sodelovanju in sooblikovanju kulturnih ter športnih prireditev, različnih skupnih akcijah … Na Občini Kobarid se trudimo, da naša lokalna skupnost ponudi različne izobraževalne, kulturne in športne vsebine, namenjene v prvi vrsti našim najmlajšim občanom. Z osnovnošolci sodelujemo tudi kot sooblikovalci programov različnih občinskih dogodkov in jim tako omogočimo, da se predstavijo v kraju. Zgledno sodelovanje lokalne skupnosti in šole včasih obrodi tudi trajne sledi in na to nas bo opominjal tudi lično urejen podhod v neposredni bližini šole. Verjamemo, da bomo s skupnimi močmi in pravo energijo otrokom, njihovim staršem ter zaposlenim v vzgoji in izobraževanju tudi v prihodnje omogočili dobre pogoje za delo in napredovanje. Tako, kot so bili vsi na novo šolo ponosni pred petdesetimi leti, tako smo lahko nanjo ponosni danes. Ob 50. obletnici iskrene čestitke vsem, ki skupaj z lokalno skupnostjo soustvarjate lepši vsakdan. Simon Škvor, direktor občinske uprave Občine Kobarid

Tadej Plesničar, 2. a

Dominik Baloh, 2. a

Šola

Šola

V šoli je zelo lepo, ker veliko sodelujemo. Skupno delo je zanimivo, saj se vedno kaj naučimo. Učiteljica na tablo vedno piše, piše, a nikoli nič ne riše.

Šola je lepa in znana, v vseh državah priznana. Tam se kaj naučiš, bereš, računaš, zato nekaj znaš in kaj veljaš.

Jernej Smrekar, 4. r. POŠ Smast

Miha Kunc, (4. r. POŠ Smast)

Lepa šola si in mene mikaš ti. Učimo se naučiti vse. Sprašujem se, a slaba je, sprašujem se, a dobra je. Srce mi pravi – dobra. A jaz mislim, da si predobra! Lepa boš, znana boš. In učili se bomo za tvojo last ter trudili se bomo za te. Mojca Žuber, 2. a

Nejc Jeklin, 2. a

3

Catania Panitz Lipužič, (4. r. POŠ Smast)


Obletnice so dogodki, ki za trenutek posežejo v naš vsakdan in nas spodbudijo k razmisleku. Petdeset let mineva, odkar so se kobariški otroci vselili v novo, sodobno šolsko stavbo in zapustili neustrezne učilnice stare šole. Že od leta 1965 je bilo jasno, da so šolski prostori zastareli in da jih je premalo. Pouk je potekal v več različnih poslopjih v Kobaridu. Otvoritev nove šole je bil pomemben dogodek. Učenci in učitelji so se razveselili prostornih in svetlih učilnic. Šola je dobila ime po pesniku in rojaku Simonu Gregorčiču. S svojo tankočutno poezijo je zaznamoval miselni svet številnih sorojakov. V mladem Simonu so že zgodaj prepoznali nadarjenost, zato je bil deležen posebnega privilegija, ki ni bil dostopen vsakomur – dobil je možnost, da se šola. Dobil je priložnost, da si sam kroji usodo. Veliko let je moralo preteči, da je bila ta možnost dana vsem. Čeprav je danes pravica do izobrazbe nekako samoumevna, pa to ne zmanjšuje naše odgovornosti, da s tem darom ravnamo spoštljivo in ga po svojih močeh čim bolje unovčimo. Enaka mera odgovornosti je na strani šolajočih ter na strani tistih, ki poučujemo. Tako kot se v naravi menjajo letni časi po ustaljenem urniku in kot te cikluse prekinjajo izredni pojavi in dogodki, je tudi šola mehanizem, ki ga je nemogoče zaustaviti in zaobjeti v trenutno stanje. So procesi, ki so

ciklični in se ponavljajo vsako leto ob istem času. Vmes lahko pride do neurja, ki je tisti hip videti strašno, a takoj, ko posije sonce, ni o njem nobene sledi več. Spet drugje pride do dogodka, ki ga v danem trenutku ne opazimo, a ima daljnosežne posledice. Tako kot reka, ki na eni strani odnaša prod in ga spet nekje nižje ob toku naplavlja, je tudi šola živ organizem, ki nam, kljub občutku monotonega ponavljanja, ne pusti, da bi dvakrat stopili v isto reko. Za to skrbijo otroci, ki vstopijo v šolo nebogljeni in majhni in se devet let kalijo, rastejo in razvijajo. In za to skrbi svet okrog nas, ki se stalno spreminja in nas postavlja pred vedno nove izzive. Obletnice so dogodki, ob katerih se nekoliko zaustavimo, se ozremo na prehojeno pot, osmislimo sedanjost in si začrtamo nove poti, ki nas bodo peljale k našim ciljem. V 7. b razredu smo pri razrednih urah razmišljali o vsem

mogočem, povezanim s šolo in z izobraževanjem. Učenci so zapisovali svoje misli, kako bi se znašli v vlogi učitelja, kakšna znanja potrebujemo danes in kakšna bomo v prihodnosti, kakšna bi bila po njihovem mnenju idealna šola, kako se bo spremenil način poučevanja in kako bodo na pouk vplivale sodobne tehnologije. Učenci so pokazali, da se zavedajo, v kakšnem svetu živijo, in da jim ni vseeno, kakšna bo njihova prihodnost in prihodnost njihovih otrok. Znajo ovrednotiti pozitivne stvari, a se ne bojijo biti kritični. V njihovih prispevkih lahko preberete drobce razmišljanj. Z nekaterimi se morda strinjamo, z drugimi ne tako zlahka. Prepričan sem, da bodo te prispevke z velikim zanimanjem prebirali učenci in učitelji čez 50 let, ko bo naša šola praznovala 100-letnico. Simon Skočir, učitelj zgodovine

Gledališka skupina Slavček deluje v okviru Osnovne šole Simona Gregorčiča Kobarid. Njeni začetki segajo v leto 2007, ko je učiteljica in danes mentorica skupine Nataša Špolad Manfreda oblikovala gledališko skupino, ki se ji je že prvo leto pridružilo kar 25 učencev. Skupaj so orali ledino na področju osnovnošolske gledališčne dejavnosti na Kobariškem in na oder postavili predstavo Pepelka, ki se je maja 2008 predstavila tudi na Festivalu ustvarjalnosti in inovativnosti v Ljubljani. Gledališka skupina se vsako leto oblikuje na novo. Sooblikuje jo v povprečju 20 učencev 7., 8. in 9. razreda. Največja motivacija zanje je, da pripravijo celovito predstavo. Vse dejavnosti se odvijajo po pouku, običajno v poznih popoldanskih in večernih urah. Za pripravo premierne predstave potrebujejo najmanj 70 ur vaj, veliko ur pa namenijo tudi pisanju besedila, gledališki teoriji, učenju tehnike igranja in pripravi na gostovanja. S predstavo vsako leto izvedejo do tri ponovitve, ki jih odigrajo v šoli, vrtcu in na odru Kulturnega doma Kobarid. Poleg tega gostujejo na odrih sosednjih šol in mednarodnem festivalu Mittelteatro v Čedadu. S predstavo redno sodelujejo na Srečanju otroških gledaliških skupin, ki ga organizira JSKD, kjer so se že trikrat uvrstili na Regijsko srečanje in prejeli srebrno plaketo. Do sedaj je skupina uprizorila že 11 predstav po predlogah različnih avtorjev in v priredbi gledališke skupine Slavček: Pet Pepelk, O Faustu

nekoliko drugače, Kralj Matjaž, Tarče, Skrinja gospoda Dobroslava, Žurerji, Skrivnosti iz šolskega WC-ja, Majina pravljica, Matilda, Prekletstvo zelenih štumfov in januarja 2018 predstava z naslovom Vse, razen hotela. Vsa leta, z izjemo od novembra 2010 do januarja 2012, ko jo je zaradi daljše odsotnosti nadomestila učiteljica Petra Valentinčič, je vodja in mentorica skupine Nataša Špolad Manfreda. Za scenografijo in kostumografijo prav tako vsa leta, z izjemo dveh, skrbi učiteljica Petra Škrjanc, ki je tudi avtorica večine gledaliških listov. Pri dveh predstavah sta jo nadomestila učitelj Simon Hudolin in učiteljica Metka Sok Razpet. V vseh teh letih sta Nataša Špolad Manfreda in Petra Škrjanc svoje delo v gledališki skupini izpilili na področju ustvarjanja besedil, režije, scene in kostumov, v učencih pa prepoznata tisto najboljše, kar posameznik zna in s čimer obogati gledališko predstavo. Po desetletju delovanja gledališka skupina Slavček še vedno ostaja številčna. Učencem ponuja veliko priložnosti za razvoj, sposobnosti vživljanja v različne gledališke like in izražanja čustev. Z aktivno udeležbo učenci razvijajo spretnosti prepričljivega nastopanja in uspešnega komuniciranja. Poleg tega 4

pridobivajo nova znanja in oblikujejo vrednote. Gledališka skupina Slavček je pomembna ambasadorka kobariške osnovne šole, kraja ter celotne občine tako v Sloveniji kot tudi izven naših meja, zato je oktobra 2017, ob 10-letnici uspešnega delovanja, prejela denarno nagrado Občine Kobarid. Nataša Špolad Manfreda, učiteljica in mentorica šolske gledališke skupine Slavček

Prizor iz premiere igre Pepelke, maj 2008


5


OPZ OŠ Simona Gregorčiča Kobarid je bil ustanovljen leta 1994 pod vodstvom zborovodkinje Karmen Ostrožnik. V šolskem zboru prepevajo pevke in pevci od 1. do 5. razreda osnovne šole. Korepetitorka je Aurora Calvet Manas. Zbor prepeva na šolskih in krajevnih prireditvah ter se udeležuje vsakoletne območne revije otroških in mladinskih pevskih zborov v Tolminu. Leta 2015 je bil zbor uvrščen med najboljše primorske otroške zbore in istega leta je prejel občinsko denarno nagrado za 20 let uspešnega delovanja ter strokovnega dela na področju glasbene vzgoje. Med vsemi gostovanji otroškega pevskega zbora OŠ Simona Gregorčiča Kobarid se je najbolj vtisnil v spomin nastop v predsedniški palači slovenskega predsednika Boruta Pahorja v Ljubljani. Karmen Ostrožnik, učiteljica glasbe in mentorica OPZ

Delo šolske svetovalne službe na osnovni šoli v Kobaridu se je začelo 15. 4. 1977. Na tem delovnem mestu se je zamenjalo veliko svetovalnih delavk. Oblike dela šolske svetovalne službe so se z leti zelo spreminjale, njeno poslanstvo pa je ves ta čas ostajalo enako. To je pomoč učencem pri različnih težavah, pomoč staršem pri delu z njihovimi otroki in svetovanje učiteljem pri uvajanju novosti v šolski sistem. Najbolj so opazne spremembe na področju zbiranja in varovanja osebnih podatkov, kot so: pridobivanje in vpisovanje podatkov za vpis v šolo, vpisovanje osebnih podatkov o vpisanih učencih v šolsko dokumentacijo, podatki o napredovanju učencev v osnovni in srednji šoli. Trideset, štirideset let nazaj je šolska svetovalna služba veliko podatkov o otroku, ki se je vpisoval v osnovno šolo, pridobila od staršev in tudi od vzgojiteljic, saj je bila za otroke mala šola eno leto pred vstopom v šolo obvezna. Učenci so vstopali v šolo s sedmimi leti. Sezname šoloobveznih otrok je šola pridobila na matičnem uradu. Dokumentacija za šolskega novinca je vsebovala prijavni list za vpis v 1. razred osnovne šole, ki so ga svetovalne delavke skupaj s starši izpolnjevale že konec septembra za naslednje šolsko leto. Tako je šolska svetovalna služba vzpostavila prvi stik s starši in pridobila njihove podatke in podatke otroka, ki naj bi začel obiskovati 1. razred. Podatki o starših so poleg osnovnih podatkov vsebovali tudi dekliški priimek matere, leto rojstva, narodnost, poklic, zaposlitev in delovno mesto. Meseca marca so šolske svetovalne delavke s starši izpolnjevale anamnezo o šolskem novincu, ki je vsebovala otrokove podatke o socialnem okolju in o njegovem razvoju od rojstva pa do vstopa v osnovno šolo. Vsebovala je še podatke o družini, njenem gmotnem položaju, stanovanjskih razmerah, menjavi okolja, vzgoji v družini, 6


telesnem in duševnem razvoju otroka in njegovih osebnostnih lastnostih ter vedenju. Pri vsakem otroku je logopedinja opravila preizkus govora, pediater pa je napisal obširno poročilo o zdravniškem pregledu šolskega novinca. V dokumentaciji otroka, ki se je vpisal v 1. razred, je bila tudi skala osebnostne zrelosti oziroma skala za opazovanje otrok v mali šoli, ki so jo izpolnjevale vzgojiteljice. Vsebovala je 83 otrokovih značilnosti. Obdelani rezultati te skale so izražali čustveno zrelost otroka, njegovo socialno zrelost, otrokove navade, osnovne sposobnosti, znanje in spretnost. Vsak šolski novinec je bil testiran s preizkusom pripravljenosti za šolo, ki je pokazal otrokove sposobnosti na govornem področju in na področju logičnega razmišljanja, otrokove grafomotorične sposobnosti ter sposobnosti dojemanja količin. Osebni list šolskega novinca je bil zbirna popisnica vseh rezultatov, ki jih je zbrala šolska svetovalna služba o otroku. Namenjen je bil učiteljicam, ki so poučevale otroke v 1. razredu. Vseboval je podatke o starših, o življenjskih okoliščinah, kjer je otrok živel, predvidene okoliščine šolanja in predloge za pedagoško ravnanje z učencem.

Danes se otroci všolajo s šestim letom. Šolo lahko pričnejo obiskovati, ne da bi prej hodili v vrtec. Sezname šoloobveznih otrok pridobi šolska svetovalna služba meseca januarja iz Centralnega registra prebivalstva Republike Slovenije. Meseca februarja šolske svetovalne delavke skupaj s starši izpolnijo vpisni list, ki vsebuje le osnovne podatke o otroku, ime in priimek staršev, bivališče, telefonsko številko in elektronski naslov ter otrokove zdravstvene posebnosti, ki so pomembne za delo z učencem in za njegovo varnost. Pjerina Sovdat in Mateja Matajurc, šolski svetovalni delavki

Domača naloga Zjutraj v šolo pridem jaz, a pouk sem zamudil in povem vsem naglas, da mi brat je torbo skril.

Lara Perat, 1. a

Učitelj dobro se jezi in vpraša za domačo, mene pa zelo skrbi, saj pozabil sem jo skupaj z igračo. Poklical mamo bi, da prinese mi domačo, a jaz zlagal sem se, da ravno je špinačo. Ampak učitelj popustil mi ni in poklical je mamo. Mama oglasila se je, učitelj jezen je na me.

Anika Melinc, 1. b

Z mojo mamo sta zmenila se, da domačo mi prinese, jaz pa upam še, da domača pet mi nanese. In učitelj me pohvalil je ter oceno dal je tri. Nato pa ura zazvoni in učitelj skozi vrata odhiti. Nikita Volarič, 4. r. PŠ Smast

Lovro Manfreda, 1.b

7


V šolskem letu 2013/14 sem na kobariški šoli vodila tečaj španščine za učence 8. in 9. razreda. Načrtovala sem, da bi učenci osvojeno znanje uporabili tudi v pogovoru s svojimi vrstniki iz Španije, zato sem po spletu iskala različne šole za sodelovanje in ideje, kako se povezati s španskimi šolami. Tako sem se srečala tudi s spletnim portalom eTwinning, ki omogoča povezovanje, sodelovanje, razvijanje projektov in izmenjavo izkušenj med evropskimi šolami. Prvi eTwinning projekt, pri katerem je sodelovala Osnovna šola Simona Gregorčiča Kobarid, je bil Europa habla espanol. Pri tem projektu so sodelovale evropske šole, ki so izvajale španščino kot drugi ali tretji jezik. Učenci so se po Skypu pogovarjali o glasbi in o drugih zanimivih stvareh. V šolskem letu 2015/16 se je kobariška šola preko eTwinning portala povezala s šolo iz Benetk, kjer so se na enodnevnem izletu učenci tudi srečali. V šolskem letu 2015/16 sem začela delati v oddelku podaljšanega bivanja in takrat se mi je porodila ideja, da bi lahko prav s to skupino učencev ustvarjali in se povezovali z drugimi državami preko eTwinning portala. Naš prvi

uspešen projekt je bil izmenjava božičnih voščilnic. Temu projektu so sledili še Projekt mandala, Širimo ljubezen, Izdelovanja knjižnih kazal ... Do sedaj smo sodelovali pri šestintridesetih različnih projektih. Nacionalna agencija Cmepius (Center Republike Slovenije za mobilnost in evropske programe izobraževanja in usposabljanj) je spremljala naše dejavnosti in napredek. Leta 2016 sem prejela nagrado »naj eTwinnerka 2016«. Nato je naša šola začela sodelovati na raznih konferencah, kjer smo predstavljali naše sodelovanje na eTwinning portalu. Leta 2017 je naš projekt Mali princ prejel nagrado za najboljši projekt v starostni skupini od 4 do 11 let, koordinatorka projekta je bila

eTwinning projekt Širimo ljubezen

učiteljica Damjana Nanut. V projektu so sodelovali učenci 2. razreda. Za nagrado smo prejeli pokal Zlati kabel in tablični računalnik. Razglašeni pa smo bili tudi za naj eTwinning šolski tim 2017. Iz enega projekta leta 2013 smo napredovali na 14 projektov letno, od ene same učiteljice, ki je na začetku sodelovala na eTwinning portalu, je število naraslo na 13 učiteljic, ki vključujejo eTwinning projekte v svoje pedagoško delo. Sodelovanje z drugimi šolami ni več ovira, temveč užitek. Aurora Calvet Mañas, koordinatorka za eTwinning

»Kaj imaš rad?«

Klara Janušić, 1. a

Leni Ipavec, 1. a Anika Melinc, 1. b

Patrik Ivančič, 1. a

Kalin Biserov Lichov, 1. a

8

Sussan Izabel, 1. b

Žana Rojc, 1. b


Vidno ekološko ozaveščanje se je na naši šoli začelo na podružnični šoli Livek, in sicer v šolskem letu 2003/04. S ponosom lahko povemo, da smo na Tolminskem prvi začeli slediti ekozastavo, ki smo jo prevzeli v Mariboru. Za to nagrado smo morali izpolniti sedem strogih načel Ekošole, med drugim potrditi ekolistino, napisati in uglasbiti ekohimno ter narisati logotip ekošole. Livški ekoznak kostanj je aprila 2004 krasil mariborski trg in plapolal med drugimi zastavami ekošol. Dejavnosti vseh delavcev in učencev na šoli ter krajanov smo nadaljevali na centralni šoli in na vseh podružnicah. Na ekodnevu, ki je potekal prav na praznik Zemlje, 22. 4. 2005, smo po slavnostnem podpisu ekolistine ravnateljice, župana in koordinatorice potrdili in sprejeli ekološka načela naše šole. Slavnostna podelitev ekozastav centralni šoli in podružničnim osnovnim šolam je bila v Ljubljani ob dnevu okolja, junija leta 2005, kjer je stojnico naše šole obiskalo največ obiskovalcev, saj smo jim pripravili nepozabno ekološko pojedino našega okolja. Naslednja leta smo pridno izpolnjevali merila mednarodnega projekta za ohranitev ekozastave. Organizirali in izpeljali smo veliko projektov z dejavnostmi med poukom, pri ekokrožku, ekološki bralni znački in drugih dejavnostih ter se povezovali z lokalno skupnostjo, z dvojezično šolo v Špetru, s Posoškim razvojnim centrom, CŠOD Domom Kavka in z vrtcem Ilke Devetak Bignami Tolmin. Odmevne dejavnosti na šoli so bile gledališki igri z ekološko vsebino »Zeleni fantek« in »Kje je voda doma?«, sajenje dreves »Slovensko drevo«, proučevanje biotske raznovrstnosti: zelišča in izdelava krem, raziskovanje lipovega drevoreda ter projekta »Eko foto« z dražbo fotografij in »Soča in soška postrv«. V projektu »Smet za novo uporabo« smo z modnim kreatorjem Dejanom Krajnikom reciklirali zavržene predmete in jih ponovno uporabili ter predstavili z inštalacijo Ekoea v večnamenskem prostoru

Otroci raziskujejo potok Perivnik, 2008

šole. Naši učenci so uspešni tudi na likovnih, literarnih in ekoloških natečajih. V akciji »Naj ekonovoletna voščilnica« sta bili dvakrat izbrani voščilnici za tisk in prodajo po celotni Sloveniji, ki sta ju izdelala učenca iz PŠ Livek in PŠ Breginj. Visoke uvrstitve smo dosegli tudi na vsakoletnem tekmovanju ekokviza. Čeprav je akcija »Očistimo Slovenijo« nazadnje potekala pred šestimi leti, imamo na Kobariškem vsako leto čistilno akcijo »Očistimo Kobariško«. Upamo, da tovrstne akcije ne bodo več potrebne in da smo kraj očistili za vedno.

Nadaljujemo z zdravim in ekološko ozaveščenim načinom življenja, zato vsako leto obeležimo dan Zemlje s športnimi, z naravoslovnimi ali s kulturnimi udejstvovanji. Pišemo haikuje, ki so objavljeni v zborniku haikujev. Zbornik Hai-Eko je dobil nagrado JSKD. Zbiramo prazne kartuše in tonerje, pridružujemo se čistilnim, medgeneracijskim in drugim šolskim ter izvenšolskim dejavnostim, ki so za otroke zanimive, koristne in všečne. Irena Stergar, koordinatorka in mentorica Ekošole

Ekodan, 2012

Sajenje eko drevesa, 2008

Ekodan, 2009

Mandala, 2017

9

Joga v šoli, 2017


Osnovna šola Simona Gregorčiča Kobarid je že vrsto let zastopana na krajevnih prireditvah kulinaričnega značaja. V kulinarično ledino je zaorala učiteljica Marija Benko, ki se je že pred več kot petnajstimi leti z osnovnošolci prvič udeležila predstavitve kobariških štrukljev, imenovane Štrukljada. Sprva so na Štrukljadi, ki se je odvijala v restavraciji Kotlar, sodelovale kobariške gospodinje, gostinci in učenci Osnovne šole Simona Gregorčiča Kobarid. Kasneje se je Štrukljada odvijala v okviru Kobariškega sejma, pred nekaj leti pa je prerasla v samostojen in odmeven festival − Jestival okusov in umetnosti. Vsa ta leta osnovnošolci naše šole na kobariškem trgu ponujajo kobariške štruklje, ki se po mnenju jedcev lahko kosajo s primerki iz znanih kobariških restavracij. Poleg tega se učenci naše šole že od leta 2011 vsako leto udeležujejo kulinaričnih tekmovanj v okviru projekta Kuhna pa to. Gre za projekt, katerega poslanstvo je približati otrokom zdrave, tradicionalne jedi iz lokalnega okolja. V teh letih so učenci šolo večkrat zastopali na finalnem nastopu državnega tekmovanja, največji uspeh pa so dosegli v šolskem letu 2012/13, ko so pod mentorstvom učiteljice Marije Benko postali državni prvaki. Leta 2016 so na državnem tekmovanju Kuhna pa to pod mentorstvom Božice Špolad Žuber dosegli tretje mesto. V zadnjih dveh letih smo projekt nadgradili s tradicionalnim slovenskim kosilom, v okviru katerega učenci trikrat letno pomagajo šolskemu kuhinjskemu osebju pri pripravi zdravega tradicionalnega kosila za vse učence naše šole. Ob omenjanju lokalne kulinarike ne gre prezreti knjige Jedi na Kobariškem: kar je bujš, je pa bujš, ki je izšla leta 2008 pod avtorstvom dveh učiteljic naše šole – Marije Benko in Božice Špolad Žuber. Gre za delo izjemne etnološke vrednosti, v katerem so zbrane stare jedi iz lokalnega kobariškega okolja. Pri zbiranju receptov pa so sodelovali tudi številni učenci kobariške šole. Nadja Rejec, učiteljica in organizatorka šolske prehrane

Leta 1953 je UNESCO ASP mreža nastala kot Projektna mreža pridruženih šol (Associated Schools Project Network - ASPnet). V tej globalni mreži danes sodeluje približno 9000 predšolskih, osnovnošolskih in srednješolskih izobraževalnih ustanov iz 180 držav.

Dan miru mladih, Cerje, 2017

Slovenija je postala del te velike globalne družine leta 1993 z OŠ Cirila Kosmača iz Pirana, naša šola pa se je priključila temu mednarodnemu UNESCO projektu leta 2002. Vključeni smo v Unesco središče Nova Gorica, kjer sodelujejo še PŠ Bilje, OŠ Šempas, OŠ Frana Erjavca iz Nove Gorice ter Gimnazija Nova Gorica. Delovanje Unesco šol temelji na štirih stebrih učenja, ki jih je zasnoval J. Dellors: učimo se, da bi vedeli; učimo se, da bi znali delati; učimo se, da bi znali živeti skupaj; učimo se, da bi znali biti. Na Osnovni šoli Simona Gregorčiča Kobarid prvi steber nadgrajujemo predvsem s poudarkom na kakovostnem pouku, številnih interesnih dejavnostih in s tem, da omogočamo učencem sodelovanje na raznih tekmovanjih iz znanja. Na tem področju smo dosegli merljivo visoke uspehe. Drugi steber učenja nadgrajujemo z uporabo pridobljenega znanja na naravoslovnotehničnem področju, v praktičnih delih, interesnih dejavnostih (kulinarika, novinarstvo, fotografski klub, pevski zbori, dramska skupina …). Tretji steber smo okrepili z vključevanjem v življenje kraja (solidarnostne akcije, 10

medgeneracijsko učenje – Simbioza, sodelovanje z institucijami v kraju …), s sodelovanjem s šolami v ASP mreži in šolami v tujini. Četrti steber pa krepimo na naši šoli z uvajanjem pojmov strpnost, odgovornost, solidarnost … v življenja učencev. Skozi vsa leta sodelovanja pri projektu UNESCO ASP ostaja naš glavni cilj: delovati v duhu kulture miru in nenasilja, strpnosti in sodelovanja, sprejemanja drugačnosti, v poglobljeni skrbi za osebnostni razvoj vsakega posameznika in za ohranitev naravne in kulturne dediščine ter našega skupnega doma – planeta Zemlje. Želimo in hočemo otroke in mladino čim bolje pripraviti na izzive vedno bolj kompleksnega in medsebojno odvisnega sveta. Unescov program izobražuje za življenje, saj poleg osmišljenega znanja posveča skrb osebnostnemu razvoju, kar učencem in učiteljem v hitro spreminjajočem se svetu omogoča bolj kakovostno življenje. Znanje ima vrednost in postaja cenjena vrednota šele, ko znamo z njim ravnati za dobro lastne osebnosti in ljudi, s katerimi živimo in delamo. Nina Levpušček Melinc in Simon Skočir, UNESCO koordinatorja


Obisk Borisa Pahorja, 2009

Obisk predsednika Danila Türka, 2011

Iskra pod pepelom, spominska slovesnost ob 300-letnici tolminskega punta, 2013

Dan miru mladih, Cerje, 2017

Dan miru mladih, Cerje, 2014

Razstava grafik Barok skozi otroške oči v preddverju sedeža Unesco, Pariz, 2017

11


Število učencev od 2008 do 2018 V zadnjih desetih letih je skupno število otrok na šoli nihalo od 299 do 340, povprečno smo imeli 317 učencev. Od leta 2007 do leta 2015 so se generacije na ravni šole počasi, a konstantno zmanjševale, v letu 2015 se je število učencev zmanjšalo celo pod 300. Za tem se je trend obrnil navzgor in glede na podatke števila rojstev v občini, bo še vsaj nekaj let število otrok konstantno naraščalo. V šolskem letu 2021/22 pričakujemo kar 379 učencev. Ta podatek pa se počasi približuje številu učencev iz leta 1968/69, ko jih je bilo 387. (V šolskem letu 1967/68 jih je bilo 434, v šolskem letu 1966/67 pa kar 461.) Če analiziramo število učencev na podružničnih šolah, ugotovimo, da je bilo v zadnjem desetletju največ učencev na PŠ Drežnica (povprečno 24 učencev), sledi PŠ Smast (povprečno 21 učencev) in PŠ Breginj

(povprečno 11 učencev). Na vseh podružničnih šolah je potekal pouk v dveh kombiniranih oddelkih, razen na podružnični šoli Breginj, kjer je bila zaradi manjšega števila učencev v zadnjih dveh letih četvorna kombinacija. Trend naraščanja števila učencev, glede na znane podatke, pričakujemo tudi na podružničnih šolah. Povprečno v naslednjih štirih letih naj bi število učencev v Drežnici naraslo na 30, v Smasteh na 29 učencev in razveseljivo, tudi v Breginju na 14 učencev. Učenci Livškega območja obiskujejo centralno šolo v Kobaridu, saj je pouk na PŠ Livek zadnjič potekal v šolskem letu 2006/07. Glede na naraščanje števila otrok tudi na Livškem, bi bilo mogoče pogumno razmišljati tudi o ponovnem odprtju PŠ Livek.

2007/08

2008/09

2009/10

2010/11

2011/12

2012/13

2013/14

2014/15

2015/16

2016/17

2017/18

276

263

255

261

272

256

254

252

239

252

266

PŠ BREGINJ

13

14

13

9

9

11

12

13

12

10

10

PŠ DREŽNICA

27

25

31

20

20

27

18

19

28

25

27

PŠ SMAST

25

25

22

19

17

15

19

19

20

24

26

SKUPAJ

341

327

321

320

318

309

303

303

299

311

329

ŠOLSKO LETO CENTRALNA ŠOLA KOBARID

Primerjava učnega uspeha v zadnjih desetih šolskih letih

ŠOLSKO LETO USPEH V %

2007/08

2008/09

2009/10

2010/11

2011/12

2012/13

2013/14

2014/15

2015/16

2016/17

2017/18

100 %

100 %

99,4 %

98,8 %

99,1 %

100 %

99 %

99,3 %

99,7 %

99,7 %

Povprečen učni uspeh v zadnjih desetih letih na ravni šole je visok, 99,5 %. Ta rezultat pomeni, da razreda povprečno ne izdela le en učenec na šolsko leto. Zanimiva pa je primerjava s podatki izpred petdesetih let, ko je bil odstotek učencev, ki so razred izdelali, precej manjši. V šol. letu 1966/67 71,1 %, v šol. letu 1967/68 70,2 % in v šol. letu 1968/69 80,14 %, povprečno 73,8 %. To pomeni, da razreda niso izdelali povprečno trije učenci. Prav tako bi bilo zanimivo primerjati povprečne ocene posameznih

razredov oziroma predmetov ob zaključku šolskega leta. Prepričana sem, da bi bila razlika od današnjih, ko je najnižja povprečna ocena razreda 3,86 in povprečna ocena predmeta 3, zelo očitna. Ne bi si upala trditi, da glede na statistične podatke današnji učenci veliko več znajo. Spremenil se je predvsem način ocenjevanja, ko pri učencih iščemo in ocenjujemo znanje in ne neznanja, ocenjevanje poteka napovedano, pred samim ocenjevanjem pa tudi preverjamo znanje. Melita Jakelj, ravnateljica

Timotej Ivančič, 5. b

12


Baskar Bojana Baskar Nevenka Batistuta Uršula Benko Marija Berginc Brigita Berginc Danilo Berginc Klavdija Berginc Rina Bizjak Silvana Blažič Urška Bric Biljana Brus Lenka

Fratina Tina Fon Kristina

Gorjan Mojca Gorenjšček Tjaša Gregorčič Andrej Gregorčič Irena Gregorčič Špela Gruden Peter Gruntar Školč Terezija Gruntar Tina Guna Petra

Calvet Mañas Aurora Carli Silvana Cemič Anica Cuder Bernard

Nanut Damjana

Kavčič Monika Kavs Tea Kenda Martina Klavžar Sabina Kofol Adelina Kokalj Lilijana Kokošin Ana Koletič Nataša Koren Andreja Koren Marinka Koren Martina Koren Natalija Korez Helenca Kozorog Kenda Martina Kozorog Košuta Sandra Kragelj Kristina Kranjc Silva Kravanja Evelina Krivec Petra Kutin Kristina

Ostrožnik Karmen

Pagon Miklavič Tanja Pitamic Metka Podobnik Tea

Hrast Janka Hrast Loredana

Rakušček Domen Rakušček Marjetka Rakušček Martina Rakušček Nevenka Rakušček Sandra Raspet Lenka Rejec Nadja Rijavec Urška Rosič Nives Rot Natalija Ručna Olga Rupnik Tina Rutar Damijana Rutar Marjeta Rutar Simon

Lah Marinka Lavretič Slavica Leban Bernarda Lesjak Mitja Levpušček Melinc Nina Likar Alenka Lovre Željka

Čebokli Denis Černigoj Skočir Mateja Četrtič Jožica Ćebić Hidaeta Ivančič Deana Ivančič Majda

Drole Olga Jakelj Melita Janušić Peter Jelinčič Barbara Juretič Milojka

Eržen Nika

Sivec Karmen Sivec Ljuba Sivec Rutar Tanja Skočir Julija Skočir Simon Smrekar Barbara Smrekar Valentina Sok Lavrenčič Tatjana Sok Razpet Metka Sovdat Jaka Sovdat Matjaž Sovdat Milena Sovdat Pjerina Sovdat Renata Sovdat Sabina Stergar Irena

Šavli Kristina Šekli Anja Škrjanc Petra Šošter Velikonja Mojca Špolad Kosa Špolad Manfreda Nataša Špolad Žuber Božica Štenkler Andrejka Šturm Nada Šuligoj Kunilo Nadja Šulin Andreja

Terlikar Tatjana Tonkli Pavel Tratnik Nataša Tušar Doroteja

Makovec Ciril Marcola Sonja Mašera Karmen Matajurc Mateja Medveš Alenka Medvešček Maja Melinc Irena Melinc Slavko Miklavič Lidija Miklavič Petra Mikulič Mav Ankica Miljančič Marijana Mlekuž Vončina Urška

Uršič Damjana Uršič Kristina Uršič Marjetka Uršič Neža Uršič Patricija Uršič Vesna

Valentinčič Petra Velikonja Marinka Volarič Blaž Volarič Suzana Volarič Tatjana

Yankova Velichkova Nadezda

Zgrablič Marija Zorč Čarga Tadeja Zorč Melinc Martina

Žagar Bojan Žagar Davorin Žagar Julija Žagar Kristina Žagar Nascivera Jasmina Žgajnar Irena Živec Nina

Melisa Zabreščak, 5. a

13


(zapisano je šolsko leto, v katerem so nastopili mandat) 1968/69

IVAN RUTAR je 14. septembra 1968 otvoril novo šolo.

1970/71

TONI DROFENIK Od decembra 1970 je bil v. d. ravnatelja FRANJO KLAVORA.

1971/72

ANTON ZIDARIČ

1973/74

IRENA SATTLER

1978/79

IRMA KUŠČER

1981/82

MIRO (FRIDERIK) LAPANJA

1993/94

ALENKA CUDER

2002/03

LENKA RASPET

2012/13

MELITA JAKELJ

Romina Sovdat, 5. a

Intervju z Melito Jakelj, ravnateljico Osnovne šole Simona Gregorčiča Kobarid Najprej ste se z osnovno šolo srečali v vlogi učenke. Katero osnovno šolo ste obiskovali? Kakšni so vaši spomini na osnovnošolske dni? V osnovno šolo sem hodila na Jesenice, v osnovno šolo Toneta Čufarja. Na, takrat še osemletko, imam lepe spomine. Ali je selektivni spomin poskrbel, da se spominjam veliko več prijetnih kot tistih malo manj prijetnih dogodkov ali pa nam res ni bilo hudega. O katerem poklicu ste sanjali v mladosti? Mislim, da sem si že od vedno želela delati z otroki in za otroke. To delo je dinamično in me še vedno osrečuje. Kakšen učitelj (kot osebnost) iz osnovnošolskih in srednješolskih dni je vam najbolj ostal v spominu? Zakaj? Ker sem še vedno v šoli, se večkrat znajdem v situaciji, sicer na”drugem bregu” in v drugi vlogi, ko se spominjam svojih vzgojiteljev, učiteljev in profesorjev ter njihove drže v odnosu do nas otrok. Dobro smo vedeli, kateri je dober, katerega imamo radi, zaradi katerega se radi potrudimo in tudi učimo, za katerega pa komaj čakamo, da mu nagajamo. V naših očeh je nekaj veljal učitelj, ki mu je bilo mar za nas, ki je znal razumeti otroško dušo in v pravem trenutku, na pravi način postaviti pravo mejo. Srečo sem imela, da sem imela v času šolanja veliko takšnih dobrih pedagogov, bili pa so tudi taki, ki jim nikakor ne želim biti podobna. Tudi to so bile dobre izkušnje in prav zaradi njih lahko danes vem, katere pedagoške metode niso učinkovite. Opažate, da se značilnosti generacije otrok spreminjajo? Težko bi trdila, da se generacije otrok spreminjajo, lahko pa z gotovostjo rečem, da obstajajo značilnosti posamezne generacije, ki se v neenakomernih ciklih izmenjujejo in ponavljajo. To sem opazovala že pri šolanju mojih treh otrok in to opažam pri marsikateri današnji generaciji. preverjamo, spodbujamo in če ne gre, marsikaj naredimo tudi namesto Vsaka je sicer drugačna, nimajo vse izrazitih značilnosti, pa vendar ostajajo vas. Mislim, da nam je kar vsem večkrat težje, posebej, kadar izgubimo določene podobnosti, ki se ponavljajo na vsakih nekaj let. kompas. Kaj pa delo učenca? Je težje kot nekoč? Predvsem je zelo drugačno. Danes se spreminja odnos do šolskega dela in odgovornost zanj. Mogoče je res težje, ker želimo imeti odrasli nad vami nenehen nadzor in smo do vas preveč zaščitniški. Ker vam želimo preveč dobrega, ker želimo preveč storiti namesto vas, vam je najbrž res težje, kot je bilo nam. Želimo si, da bi vas vzgojili v samostojne in odgovorne osebnosti, hkrati pa vam tega ne dopustimo in vas nenehno usmerjamo, 14

Na naši šoli delujete že 32 let, večino časa kot učiteljica razrednega pouka, zadnjih 6 let pa kot ravnateljica. Katero delo je večji izziv? Vsako delo je svojevrsten izziv. Učitelji in vsi, ki delamo v šoli, imamo ta privilegij, da lahko vsako šolsko leto pričnemo znova in si začrtamo nove izzive, upoštevamo pretekle izkušnje in sledimo viziji razvoja. Delo ravnatelja je velik izziv, saj je delo kompleksno in razpršeno. Vsekakor pa mi predstavlja predvsem veliko večjo odgovornost.


Vsaka izkušnja v življenju je dobrodošla. Se vam zdi, da vam je poučevanje pomagalo pri ravnateljevanju? Izkušenj se je v teh letih nabralo res veliko. Delala sem v vrtcu, na podružničnih šolah v kombiniranih oddelkih, leto dni na predmetni stopnji in večino delovne dobe na razredni stopnji. Prav zaradi vseh teh izkušenj in poznavanja vzgojno izobraževalnega ter vsega ostalega spremljevalnega dela, se danes veliko lažje odločam pri načrtovanju in organiziranju pedagoškega procesa. Poklic ravnatelja pa ni le vodenje pedagoškega procesa, ampak tudi vodenje nepedagoškega dela in poslovodno ter finančno vodenje. Prav ta del mi zapolni večino delovnega časa. Na srečo pa je naša šola dovolj velika, da mi pri mojem delu lahko pomaga pomočnik in je tako delo lažje in tudi učinek boljši. Več glav pač več ve. So se vam v vlogi ravnateljice spremenili vsakdanjik, način dela in pogled na šolo na splošno? Vsakdanje delo ravnatelja ni tempirano na šolski zvonec in počitnice. V šoli sem več časa kot prej, marsikaj pa naredim tudi popoldan in zvečer. Šola vsakega, ki dela v njej, zasvoji tako, da o njej razmišlja praktično ves čas. Kot učiteljica sem želela, da bi bili učenci, ki sem jih učila, uspešni, zadovoljni, da bi znali prepoznati in izkoristiti svoje potenciale ter da bi bili na to ponosni. Kot ravnateljica si želim enako, le v širšem obsegu, na nivoju šole. Kakšna nova spoznanja vam je ravnateljevanje prineslo? Da je vse mogoče. Vsak učenec je zgodba zase. Kako bi učence naše šole opisali z nekaj besedami? Velik, živopisan in dobro razporejen šopek dišečega cvetja, v katerem ima vsak svojo obliko, barvo, vonj in prostor. Šopek, v katerem vsi cvetovi gledajo v pravo smer, vedno pa je v njem tudi nekaj cvetov, ki se obračajo po svoje. Kaj je za vas večji uspeh? Visok učni uspeh ali složna skupnost v razredu? Če moram izbirati, bi dala prednost složni skupnosti razreda. Pripadati skupini in svoje potrebe ter želje uskladiti s potrebami in željami drugih, ni lahka naloga. Razrednik ima pomembno in težko vlogo. Dober učni uspeh pa je cilj in želja vsake šole, saj nenazadnje zaradi znanja hodite v šolo. Vsaka šola je ponosna na visok učni uspeh in tudi mi smo veseli in ponosni na vse dosežke naših učencev. Tiste, ki se merijo v odličnih rezultatih in dobrih ocenah, pa tudi tiste, ki se merijo kot napredek posameznika v dodani vrednosti tistemu znanju, ki ga prinesete v šolo. Rezultati včasih niso tako vidni, na ravni posameznika pa so še kako pomembni.

spremeniti prostorsko podobo šole, ki naključnemu obiskovalcu nakaže pozitivno in ustvarjalno klimo šole. Všeč mi je, da vsako težavo sprejemamo kot nov izziv in da si pri reševanju izzivov pomagamo. Z našo vizijo smo ustvarili vzdušje zaupanja, vzajemnosti in zavesti, da so naši skupni uspehi hkrati uspehi posameznika in da prav zaradi uspehov posameznikov dober glas naše šole seže v deveto vas. Če pa me vprašate, kaj bi se še dalo izboljšati, vam odgovorim, da se vedno da vse še izboljšati. Kako vidite šolo čez 25 let? Prepričana sem, da se bo moral način poučevanja in sprejemanja znanja prilagoditi novim tehnologijam. Da pa nas tehnologija ne bo pokopala, moramo negovati medsebojno komunikacijo. Zato se že danes veliko pogovarjajate in to resnično pogovarjajte. Vedno znova in povsod. Kaj bi radi sporočili staršem in njihovim otrokom za zaključek tega pogovora? Negujte temeljni občutek lastne vrednosti. Od odnosa do samega sebe je veliko odvisno. Ni potrebno, da si izjemen, da imaš občutek, da si dober. Važno je, da imaš občutek, da si nekaj naredil dobro. Poskušajte znova in znova, veliko stvari. Le tako boste vedeli, kaj vas v življenju veseli. Sledite svojim sanjam. Starši pa naj imajo srečne oči, ko gledajo svoje otroke, kajti, če teh srečnih oči otroci ne bodo našli doma, jih bodo iskali drugje. Novinarski klub

Se vam zdi projekt devetletke uspešen model? Ali je danes že tako modificiran, da je to nekaj povsem drugega, kot je bilo na začetku? Moje mnenje je, da je slovenska šola dobra šola in da imajo naši učenci po končanem šolanju veliko znanja. Devetletka je bila v osnovi dobro zamišljena, se pa njen koncept vedno bolj spreminja. Določene spremembe so dobre, je pa veliko tudi modifikacij, ki vnašajo zmedo. Pravo evalvacijo devetletke pa še čakamo. Kaj menite o predlogu, da bi v šole spet uvedli uniforme, da bi z njimi zmanjšali tudi socialne razlike? Ko je bilo medijsko aktualno vprašanje glede uniformiranosti v šolah, je nekdo zapisal, da se bo ves potencialni socialni učinek uniforme izničil, ko bodo otroci iz žepa potegnili svoj mobitel. Krutost sveta, v katerem nekaj veljajo materialne dobrine, smo si umislili odrasli, v njem živimo in ga dopuščamo. Uniforma ne bo zmanjšala socialnih razlik, pa tudi ne bo spremenila vrednot, ki jih nosimo v sebi. Kaj vam je na tej šoli najbolj všeč, kaj bi po vašem mnenju morali spremeniti, še narediti, izboljšati? V naši šoli se dobro počutim. V zadnjih letih smo naredili veliko sprememb, upam si trditi, da gremo v korak s časom. Uspelo nam je

Neja Fon Luznik, 5. a

15


Emili Kranjc, 6. a

Andreja Kranjc, 6. a

Kristjan Kavčič, 6. b

Vsaka šola je ponosna na uspehe in dosežke svojih učenk in učencev in samo spretna šola zna vzbuditi v mladih občutek pripadnosti šoli. Priprave na tekmovanja iz znanj predstavljajo poglabljanje in širjenje strokovnih znanj, zadovoljujejo interese mladih in ozaveščajo njihovo zdravo tekmovalnost, ki je del socializacijskega procesa. Za učence so priložnost za preizkus lastnih sposobnosti in uporabnosti znanj. V veliki meri so stimulativna, igriva, učence notranje motivirajo in so pogojena z njihovo vedoželjnostjo in radovednostjo. Na tekmovanjih iz različnih področij znanja začnejo učenci v velikem številu sodelovati že na razredni stopnji, kjer dosegajo odlične uspehe (Bober, Kresnička, Kenguru, Cankarjevo tekmovanje).

Ker so učni cilji pouka eden izmed osnovnih temeljev šolskega dela, so učenci vedno pohvaljeni za večletni odlični uspeh. Pohvale podeljujemo tudi za uspešna sodelovanja na tekmovanjih in v interesnih dejavnostih ter za izjemne uspehe na različnih področjih šolskega dela (Tekmovanje iz 1. pomoči, Male sive celice, mednarodno tekmovanje Genius Logicus …). Učenci šole se pod vodstvom učiteljev mentorjev udeležujejo tudi več literarnih in likovnih natečajev na regijskem in državnem področju. V velikem številu pa se učenci udeležujejo tudi slovenske bralne značke, italijanske bralne značke, angleške bralne

značke in eko bralne značke. Posebne pohvale posameznikom in ekipam podeljujemo za visoke uvrstitve na športnih tekmovanjih. Pohvalimo pa tudi učence za splošno odličnost, resnost, zanesljivost, doslednost, poštene in ustvarjalne odnose v skupnosti, iskrenost, nudenje pomoči sošolcem in korektno vedenje. Zaradi prostorske stiske tega časopisa smo imensko izpostavili samo zlate dobitnike priznanj, čeprav se zavedamo, da je vsako pridobljeno priznanje na regijskem in državnem srečanju dosežek, vreden pohvale.

CANKARJEVO TEKMOVANJE IZ SLOVENŠČINE (mentorica Božica Špolad Žuber) 2007/08 Aneja Kutin 2012/13 Ana Žuber 2014/15 Tjaž Volarič

DOMINKOVO PRIZNANJE IZ ASTRONOMIJE (mentorici Martina Zorč Melinc in Martina Kozorog Kenda) 2013/14 Jerneja Koren 2014/15 Miha Štih

PREGLOVO PRIZNANJE IZ KEMIJE (mentorica Barbara Smrekar) 2008/09 2009/10 2013/14 2014/15

Meta Uršič Tomaž Ivančič in Andraž Breška Jerneja Koren in Tjaž Volarič Tjaž Volarič

LOGIKA (mentorica Nevenka Baskar) 2013/14 Tjaž Volarič

PROTEUSOVO PRIZNANJE IZ BIOLOGIJE (mentorici Kristina Šavli in Nadja Rejec) 2007/08 Tilen Rakušček in Urh Svetičič 2008/09 Gregor Koren 2009/10 Meta Uršič 2013/14 Tjaž Volarič 2016/17 Vid Uršič in Mija Skočir – državna prvakinja na tekmovanju iz biologije 16


STEFANOVO PRIZNANJE IZ FIZIKE (mentorici Olga Drole in Martina Zorč Melinc) 2013/14 Tjaž Volarič 2014/15 Tjaž Volarič

TEKMOVANJE IZ GEOGRAFIJE (mentorica Tea Podobnik) 2014/15 Jerneja Koren in Tjaž Volarič

TEKMOVANJE IZ ZGODOVINE (mentor Simon Skočir) 2008/09 Blaž Uršič

TEKMOVANJE IZ ZNANJA O SLADKORNI BOLEZNI (mentorica Marica Benko) 2010/11 Veronika Šavli 2011/12 Špela Skočir

VEGOVO PRIZNANJE IZ MATEMATIKE (mentorica Nevenka Baskar) 2007/08 Meta Uršič 2013/14 Tjaž Volarič

VESELA ŠOLA (mentorica Mateja Černigoj Skočir) 2010/11 Jerneja Koren 2012/13 Jerneja Koren

Tajda Fon, 6. b

Nela Koren, 6. a

Deja Rijavec, 6. b

Učenci lahko srebrna priznanja dosežejo na področnih in državnih tekmovanjih. Srebrna priznanja na državnih tekmovanjih so prestižnejša kot tista na področnih. V razpredelnici je naveden skupek vseh srebrnih priznanj iz obeh nivojev tekmovanj. Šolsko leto Cankarjevo tekmovanje iz slovenščine

2007/08

2008/09

1

3

2009/10

1 1

2011/12

1

Dominkovo priznanje iz astronomije Logika

2010/11

1

2012/13

2013/14

2014/15

2015/16

2016/17

2

3

2

1

1

1

1

3

1

1

1

2

2

1

Preglovo priznanje iz kemije

2

1

2

1

1

2

2

2

Proteusovo priznanje iz biologije

1

2

2

2

2

1

1

1

3

1

3

4

1

4

5

3

1

1

3

1

1

2

1

1

2

2

1

2

6

4

8

4

5

3

2

3

5

1

Stefanovo priznanje iz fizike

4

Tekmovanje iz angleščine

2

Tekmovanje iz geografije

2+ekipno

1 1

1

1 1

Tekmovanje iz zgodovine

1

1

Tekmovanje iz znanja o sladkorni bolezni

3

2

Vegovo priznanje iz matematike

1

Vesela šola

1

2

4

3 8

17

1

6

1

2


Šolsko leto

2007/08

2008/09

2009/10

2010/11

2011/12

2012/13

2013/14

2014/15

2015/16

2016/17

5

5

8

4

3

7

9

14

12

15

41

35

2

14

5

Cankarjevo tekmovanje iz slovenščine (6.–9. r.) Cankarjevo tekmovanje iz slovenščine (1.–5. r.) Dominkovo priznanje iz astronomije

11

13

13

16

14

9

10

Logika

8

10

10

10

16

11

8

15

19

10

Preglovo priznanje iz kemije

9

9

13

3

10

9

11

13

6

6

Proteusovo priznanje iz biologije

15

16

9

10

6

7

2

6

2

9

Stefanovo priznanje iz fizike

11

6

4

7

12

7

12

6

10

8

Tekmovanje iz angleščine

5

6

5

4

6

5

13

9

5

6

8

5

8

8

7

10

12

9

6

7

6

4

5

7

6

6

13

13

2

4

5

7

74

16

28

24

20

21

27

54

44

8

17

7

Tekmovanje iz geografije Tekmovanje iz zgodovine

12

3

Tekmovanje iz znanja o sladkorni bolezni

8

Vegovo priznanje iz matematike (6.–9. r.)

35

23

26

Vegovo priznanje iz matematike (1.–5. r.)

52

66

57

6

Vesela šola

27

Nejc Koren, 6. a

4

27

9

7

Jan Kravanja, 6. a

Jure Rakušček, 6. a

Janez Razpet, 6. b

18


V pripravi na 50. obletnico OŠ Simona Gregorčiča Kobarid smo z učenci PŠ Smast raziskovali in spoznavali tudi preteklost. Preko anketnega vprašalnika, ki smo ga izpolnili s pomočjo naših staršev in starih staršev, smo poiskali razlike in podobnosti med šolanjem treh generacij na naši šoli. Ugotovitve smo predstavili v obliki miselnih vzorcev. Podrobneje smo analizirali, kako danes učenci preživljajo popoldanski čas in kako so ga včasih naši starši in stari starši. To smo predstavili s tortnim prikazom. Ugotovili smo, da otroci danes veliko manj časa pomagajo doma, več časa pa porabijo za šolo, domače naloge in interesne

dejavnosti. Zanimiva pa je tudi ugotovitev, da je vsem generacijam skupno 8 urno spanje na noč. Za konec nas je zanimalo še, kako se je na naši šoli v zadnjem desetletju spreminjalo število učencev. Raziskali smo šolsko kroniko, iz nje izpisali podatke in jih predstavili v stolpičnem prikazu. Te podatke sta nam poslali tudi PŠ Breginj ter PŠ Drežnica. Učenci PŠ Smast

PREŽIVLJANJE ČASA NEKOČ IN DANES NAŠI STARI STARŠI

NAŠI STARŠI ŠOLANJE NAŠIH STARIH STARŠEV

LEGENDA:

spanje šola domača naloga interesne dejavnosti

OTROCI DANES

igra pomoč doma

ŠOLANJE NAŠIH STARŠEV

ŠTEVILO UČENCEV NA PŠ SMAST PO LETIH

ŠOLANJE OTROK DANES 19


Ula Božnik, (6. b)

Sara Bric, (6. b)

Klara Terpin, (6. b)

Naša šola bo leta 2018 praznovala 50 let. Pred petdesetimi leti, leta 1968, je bila v Kobaridu zgrajena nova stavba osnovne šole, staro pa so porušili. Krajani so bili ponosni, saj so s samoprispevkom tudi oni prispevali za izgradnjo nove šole. Šola je imela manjšo telovadnico, ki je služila tudi kot prostor za prireditve, več učilnic s kabineti, zbornico, prostore za tajništvo in ostale pisarne ter manjšo knjižnico. Takrat je bilo v šoli drugače kot danes. Klopi so bile v vseh učilnicah zelene, učilnice so razsvetljevali veliki beli lestenci, v vsakem razredu je bila obešena Titova slika in šolski zvonec je zvonil drugače kot danes. Nekaj časa so učenci celo nosili modre halje. 29. november je bil praznik. Takrat so bili prvošolci sprejeti med pionirje. Nosili so rdeče rute in modre kape. V enem razredu je bilo včasih tudi več kot 30 otrok. Učenci so obiskovali osemletko. Ker ni bilo garderobnih omaric, so učenci obešali svoje obleke kar na obešalnike na hodniku. Po potresu leta 1976 so ob šoli zgradili tudi nov vrtec, v

osemdesetih letih pa še novo telovadnico. Danes je drugače. Imamo devetletko, računalniško učilnico in garderobne omarice. Stara telovadnica je sedaj večnamenski prostor, stadion je lepše urejen in ima igrišče za tenis. Stopnišča v šoli krasijo lepi mozaiki, knjižnica je večja, dnevnik z redovalnico sta nadomestila eredovalnica e-dnevnik. V šestem in devetem razredu, po novem pa tudi v tretjem razredu, imamo nacionalno preverjanje znanja. Imamo celo množico obveznih in neobveznih predmetov ter pouk angleščine že v 1. razredu. Prepovedano je kajenje v šoli. Pred šolo je

urejeno parkirišče za prevoz vozačev. Kdo pa ve, kako bosta šola in pouk izgledala čez 50 let. Verjetno je, da bodo učbenike in delovne zvezke nadomestili tablični računalniki. V računalniški učilnici pa bodo sodobnejši računalniki, garderobne omarice bodo namesto s ključi učenci odpirali s čip karticami. Mogoče bo odsotnega učitelja nadomeščal njegov hologram ali robot. Zagotovo pa učencem še vedno ne bo lepo hoditi v šolo. Mitja Leban, (8. a)

Šola nekoč in danes Možnosti za nabiranje znanja in sodelovanje pri različnih dejavnostih je Obiskovanje šolskega pouka, učenje snovi in tudi delo učiteljev se je skozi veliko. Leto se hitro obrne in z leti se zaključi tudi osnovna šola. Treba je leta zelo spremenilo. narediti nov korak in se odločiti za novo pot šolanja. V času, ko so šolo obiskovali moji stari starši, je bilo treba zelo zgodaj Ula Božnik, 7. b vstajati. Še pred poukom je bilo treba gnati živino na pašo. V šolo se je bilo treba odpraviti peš v vsakem vremenu. Če so pouk zamudili, so bili kaznovani in tudi tepeni. Učitelji so bili strogi in učenci so poznali le učenje iz šolskih učbenikov, ki jih je bilo manj, slik v njih skoraj ni bilo pa tudi nalog za reševanje ter delovnih zvezkov ni bilo. Najprej se je pisalo le na tablice s kredami, kasneje pa s svinčniki in s peresi v zvezek, ki se je uporabljal kar za vse predmete. Šole so bile stare, slabo opremljene in malo ogrevane. Tudi moja mama je začela kot jaz obiskovati prvo šolo v Smasteh. Vendar je šolo že prvo leto obiskovanja male šole, maja leta 1976, prizadel potres. Ker je bila šola dotrajana in ob potresu še močno poškodovana, so pouk nadaljevali v šoli v Kobaridu. Leta 1978 se je žepoložil temeljni kamen za novo šolo. Mama se še danes spominja, kako sta na slovesnosti pred množico ljudi s prijateljico, obe oblečeni v pastirčka, s klobukom in pastirsko palico, peli na odru Gregorčičevo pesem Veseli pastir. Ko je nova podružnična šola odprla vrata, je mama začela obiskovati že četrti razred. Prav na tej šoli sem obiskovala tudi jaz pouk prva štiri leta. Danes so šole prostornejše, bolje opremljene, dobro ogrevane, imajo veliko učil in raznih pripomočkov. Šolski urniki so natrpani z različnimi predmeti, izbirnimi predmeti, različnimi tujimi jeziki in krožki. Tudi šolsko prehrano in prevoze imamo organizirane. Potres leta 1976. 20


Šola v času naših starih mam in očetov Naše stare mame in stari očetje so pripovedovali, da so v času njihovih šolskih dni zjutraj vstali, kaj malega pojedli in se odpravili peš proti šoli. Peš so v šolo prihajali iz vseh vasi. Za nekatere je bilo to blizu, drugi pa so hodili tudi pol ure in to ob vsakem vremenu. Če je padal dež, so v šolo prihajali premočeni. Oblačila so zato sušili ob zeleni šolski peči, ki je stala ob steni učilnice. Učitelji so bili strogi, hudi, nekateri pa tudi prijazni. Mnogi pripovedujejo, da je bilo tistim, ki so bili pridni, v šoli lepo in dobro tako kot v današnjih časih. Tudi oni so radi risali, čeprav je bilo barvic malo. Za lepopis s peresom, ki so ga pomakali v črnilo, pa se je bilo potrebno še posebej truditi. V šoli so imeli posebne klopi z lončkom za črnilo ob robu, peresnik, knjig je bilo malo, delovnih zvezkov pa sploh ne. Po navadi so imeli le en zvezek, v katerega so pisali s sprednje in z zadnje strani. Pri pouku so morali biti pridni in sodelovati, drugače so bili kaznovani, tudi tepeni. Pouk je potekal dopoldne in popoldne. En učitelj je poučeval več razredov skupaj. Poleg drugih predmetov so bila v pouk vključena tudi ročna in druga praktična dela. Učenci so hodili tudi v gozd nabirat drva in veje za kurjavo šolske peči v zimskem času. So pa bili učenci takrat manj obremenjeni z učno snovjo, tudi domačih nalog so imeli manj. Pisali so jih navadno zvečer po opravljenih domačih opravilih. Kdor ni imel narejene domače naloge, je moral ostati »po šoli«. Zgodilo se je tudi, da je učitelj pozabil na otroke »po šoli«, ti pa so se znašli in ušli domov skozi okno. Zadnja leta na naši podružnični šoli obujamo stare otroške igre in jih vključujemo v folklorne odrske postavitve, radi pa jih igramo tudi v sprostitvenih dejavnostih podaljšanega bivanja, med odmori in pri športni vzgoji. Najpogosteje krademo zemljo, igramo trijo, volka in ovce, skrivamo škatlo in poganjamo svinjo.

»Drežniška šola«, Eva Kranjc, 3. r. PŠ Drežnica

»Šolski gams«, Natali Kapitan, 3. r. PŠ Drežnica

PŠ Drežnica

Sara Carli, 4. r. PŠ Drežnica

Manca Uršič, 3. r. PŠ Drežnica

Mirjam Kurinčič, 4. r. PŠ Drežnica

Učenje Šola Šola, to je hiša, kamor zjutraj odhitiš, da se veliko naučiš. To je šola, to ni šala. Kaj bi glava rada znala? Risala, pisala, računala in brala. To ni šola, saj je glava vse zmešala. Ko konča se, domov hitiš, da iz glave vse ne izgubiš. Jernej Fon, 3. r. POŠ Smast

Večja je šola, več je otrok. Na naši šoli smo pridni preveč, ker ni »zlo« domače, kot jo je bilo nekoč. Smo pridni in delamo vse za slavček pojoč. Se učimo in pišemo »zlo« preveč, ker moramo se učit, da dobimo vse pet. Ko pa konec je pouka, gremo v svoj svet, da igramo se s prijatelji, kolikor hočemo spet. Nuša Berginc, (4. r. PŠ Smast)

21

Šola Zjutraj mama me zbudi, jaz pa rada spala bi. Končno vstanem, se oblečem in pojem, potem pa hitro v šolo grem. Po cesti hitim, da ne zamudim in se kaj novega naučim. Ko pa iz šole priskakljam, vse že znam: množiti, deliti in angleško govoriti. Tia Kemperle Bajt, 3. r. PŠ Smast


Moj oče v osnovni šoli Breginj Moj oče je hodil v osnovno šolo v Breginj. Prvi in drugi razred ga je učila učiteljica Vida, tretji in četrti razred pa ga je učila učiteljica Darja. V šoli je bilo več učencev kot danes. Bilo jih je približno dvajset. Če je bilo lepo vreme, so največkrat igrali na igrišču nogomet. Ko je bilo vreme slabo, so se v šoli igrali družabne igre. Po pouku so imeli možnost obiskovati podaljšano bivanje. Na šoli so potekale razne interesne dejavnosti. Igrali so šah, imeli so tudi plesni krožek in pevski krožek. Takrat se šola ni udeleževala projekta Turizmu pomaga lastna glava. Med pisanjem tega spisa sem ugotovil, da se očetovo šolanje ni zelo razlikovalo od mojega obiskovanja iste šole. Rok Tonkli, 4. r. PŠ Breginj

Tine Kosmačin, 2. r. PŠ Breginj

Sara Terlikar, 4. r. PŠ Breginj

Lea Kramar, 4. r. PŠ Breginj

Martin Sabotič Rukše, 1. r. PŠ Breginj

Lovran Leta 1976 je bil v Breginju potres. Ker je veliko učencev OŠ Breginj imelo porušene domove in strah zaradi potresa, so prejeli povabilo na poletno letovanje v Lovran. Med učenci, ki so odšli na morje za cel mesec, je bil tudi moj oče. Bivali so v dijaškem domu, kjer si je oče delil sobo s sovaščanom. Njihovi dnevi so v dopoldanskih urah potekali v skrajšani obliki pouka, popoldne pa ob raznih sprostitvenih dejavnostih, kot so plavanje, nogomet … V lepem spominu mu je ostal hrvaški učitelj, ki se je z breginjskimi učenci družil cel čas in jih na njegov humoren način zabaval.Čeprav je bila to njegova prva daljša odsotnost od doma in z njo povezano domotožje, so ostali lepi spomini na poletne dni v Lovranu. Tevž Stamenković, 4. r. PŠ Breginj

Aljaž Menič, 4. r. PŠ Breginj

Šola V šoli se različne predmete učimo. Fiziko, matematiko in zgodovino. Učiteljice se na nas jezijo, če se naše glave snovi ne naučijo. V šoli se dogaja veliko stvari, proslave, tekmovanja in druge reči. A najbolje je, ko iz šole gremo na počitnice z ocenami, ki se kar svetijo. Klara Uršič, 6. b

Rok Tonkli, 3. r. PŠ Breginj

22


Zvezki v preteklosti Včasih, ko takole sedim za mizo, premišljujem, kakšno šolo so obiskovali naši starši, strici, tete, stari starši in o tem, kako je potekal njihov pouk. Vprašanje, kako je bilo z njihovimi zvezki, mi je bilo najbolj skrivnostno. Po glavi mi je rojilo mnogo različnih odgovorov. Toliko jih je bilo, da sploh nisem vedela, kateri je pravi. Nazadnje pa sem se le odločila in odšla na podstrešje, kjer imamo shranjene stare zvezke. Kmalu sem našla tri od slovenščine. Prvi je bil za vaje, drugi za slovnico in tretji za književnost. Vzela sem tistega za vaje. Preden sem ga odprla, sem začela spet razmišljati. Radovednost me je premamila in sledilo je razočaranje. Upala sem, da bo v zvezku lepo in čitljivo napisano, saj je bil to stričev zvezek, ampak dobila sem pravo nasprotje od urejenosti. Vse je bilo nakracano, nečitljivo napisano, a vsaj naslovi so bili z rdečo, da se je vedelo, kje je kaj. Zdaj vem, da nas učiteljica ne opozarja zaman, naj pišemo lepo, pravopisno natančno, da bodo zvezki lično urejeni, naj naslove posebej poudarjamo. Moj zvezek je drugačen. Vse imam zapisano, kot je treba in v njem je razvidno, kar je treba znati. Upam, da bodo moji zvezki tudi v bodoče urejeni, saj veste, kaj pravijo: »Lepa ocena zahteva veliko dela!«

Ajda Uršič, (7. a)

Polona Faletič, (7. a)

Očetov zvezek pripoveduje Ogledujem si očetov zvezek iz časa, ko je še hodil v osnovno šolo, natančneje v 7. razred. Kot vidim, so bili njegovi zvezki slovenskega jezika urejeni tako, kot je treba. Pisal je s pisanimi črkami, le naslove z velikimi tiskanimi. Vse zvezke je imel lepo zavite, tudi tiste s trdimi platnicami. Prvo stran je imel izpolnjeno, kot je naročila učiteljica, a zaupal vam bom skrivnost. Prve strani zvezkov mu je vedno izpolnjevala mama. Zdaj pa k zvezkom. Spisje. Zvezek, ki je v tistih časih služil pisanju spisov, domačih nalog in domačemu branju. Ko sem prelistal zvezek, se mi je najbolj vtisnila v spomin prva domača naloga z naslovom Vojna, kakšen nesmisel. V spominu mi je ostala zato, ker imam tudi sam takšno mnenje o vojni. Prebral sem tudi nekaj domačih branj. Za robom je bil vedno napisan datum. Ko sem preletel ves zvezek, sem se odločil, da si ogledam drugi zvezek, ki sem ga našel na podstrešju. Ta zvezek nam zagotovo pove največ. Slovnica. Med listanjem sem ugotovil, da se današnja snov razlikuje od pretekle. Stavčni členi mi niso neznanka. Zložena poved, časovni odvisnik, načinovni odvisnik … O tem pa se mi še nismo učili. Tudi ob listanju tega zvezka sem spoznal, da so bili robovi narejeni z navadnim svinčnikom, da je oče pisal z nalivnikom in rdečim kemikom. Ob teh zvezkih sem se veliko naučil. Predvsem pa to, da je pisava in ličnost zvezka odraz človeka. Aljaž Mašera, (7. a) Neža Kurinčič, (7. a)

Moji spomini na kobariško šolo in njeno breginjsko podružnico Minila so leta … Meseci … In sedaj smo tu. Še zadnje leto sedimo v šolskih klopeh, se družimo s sošolci, tečemo na kosilo, čeprav ne bi smeli … Neverjetno, kako leta hitro minejo. Pred devetimi leti sem prvič prestopila šolski prag. Tega se spomnim, kot da bi se zgodilo včeraj. Bila sem še čisto majhna in nisem še znala prav dobro govoriti slovensko. Starša sta me pripeljala pred podružnično šolo v Breginju in vsi smo napeto čakali, kdaj bomo lahko vstopili. Skupaj z mojo edino sošolko v Breginju sva prerezali dolg rdeči trak in postali sva prvošolki. Na breginjsko šolo imam zelo lepe spomine: od druženja v šoli do različnih prireditev. V 6. razredu pa sem prišla na centralno šolo v Kobaridu. Na začetku je bilo malo čudno, ker nisem nikogar poznala razen moje sošolke iz Breginja, vendar smo se s sošolci hitro ujeli in zbližali. Najlepši spomin pa imam na 8. razred, ko smo odšli na Most na Nadiži. Vsi smo se zelo dobro ujeli in družila sem se s sošolci, s katerimi se nikoli ne bi družila. Imeli smo se zelo lepo in z veseljem bi ponovila takšen tabor. V letošnjem šolskem letu, septembra, pa smo s šolo odšli v Gardaland. Čeprav smo morali zgodaj vstati in je bila vožnja zelo dolga, smo bili zelo navdušeni, ko smo prispeli v Gardaland. Nekatere adrenalinske naprave so nam bile tako zelo všeč, da smo nanje šli tudi po petkrat, celo šestkrat. Zgodilo se nam je tudi nekaj zelo zanimivega, vendar smo si s prijateljicami obljubile, da podrobnosti nikoli ne bomo izdale. Na kobariško šolo imam veliko lepih in nepozabnih spominov. Ko pomislim, da bom kmalu šla v srednjo šolo, postanem žalostna. Prav pogrešala bom kobariško šolo. Irina Baloh, 9. a Aljaž Mašera, (7. a)

23


Moji spomini na kobariško šolo

Brina Skočir, (7. a)

Sem učenka devetega razreda na osnovni šoli Simona Gregorčiča v Kobaridu. Prav dobro se spominjam svojega prvega šolskega dne, ko sem s sošolci prestopila prag šole in vstopila v prvi razred. Tam sta nas čakali učiteljica Martina Koren in njena pomočnica Sonja Marcola, ki sta nam razdelili rumene rutice in nas prijazno sprejeli. Učilnico smo imeli v stavbi starega vrtca. V drugem razredu smo se preselili v šolsko stavbo, kjer so bili tudi starejši učenci višjih razredov, ki so bili takrat zelo visoki in strašni, ampak smo se kasneje navadili nanje. Prva štiri leta smo bili vsi sošolci skupaj v enem oddelku, nato pa so se nam v petem razredu pridružili učenci podružničnih šol iz Drežnice, Smasti in Breginja. Tako smo se razdelili na dva oddelka. V šestem razredu sta se nam pridružili še dve novi sošolki, ki smo ju dobro sprejeli. S sošolci se zelo dobro razumemo, prav tako z drugimi učenci šole. V teh nekaj letih se mi je zgodilo kar nekaj dogodivščin, dobrih in seveda tudi nekaj slabih. V najlepšem spominu mi bodo ostale šole v naravi, naravoslovni, kulturni in športni dnevi, saj mi je zelo všeč, da se lahko učimo na drugačen način in se ob tem še zabavamo. Dobro se spominjam tudi vseh ekskurzij, daljših in enodnevnih, na primer, ko smo v petem razredu šli za pet dni v Piran, kjer smo se vsi naučili plavati, spoznavali smo morski svet in znamenitosti kraja, v šestem razredu smo za pet dni odšli v Cerkno, kjer smo se na bližnjem smučišču naučili smučati in v osmem razredu, ko smo se za dva dni odpravili na Most na Nadiži. Na začetku tega šolskega leta pa smo se v septembru odpravili na končni izlet v Gardaland, kjer smo neizmerno uživali. Let, preživetih s sošolci in učitelji na kobariški šoli, ne bom nikoli pozabila. Lara Flander, 9. a

Šolska leta moje babice Moja babica je začela obiskovati osnovno šolo v Kredu leta 1947. V prvi razred se je vpisala pri šestih letih. Prve štiri razrede so bili otroci združeni in razred je štel čez trideset otrok. Velik poudarek je bil na primernem vedenju učencev. Kdor je pravila kršil, je bil fizično kaznovan z leseno palico ali pa je moral po pouku ostati še eno uro v šoli. Poučeval jih je učitelj, ki so mu rekli tovariš – Ivan Kurinčič iz Idrskega. Vsak dan so pričeli pouk s pozdravom: »Za domovino.« Tovariš je odgovoril: »S Titom naprej!« Poleg slovenskega jezika so se učili tudi srbohrvaški jezik. Njihove šolske potrebščine so bile skromnejše od današnjih. Uporabljali so dva zvezka, tri knjige, lesene barvice in svinčnik ter leseno pero s kovinsko konico, ki so jo močili v črnilo. Šolsko torbo so kupili. Narejena je bila iz močnega kartona, verjetno prelakirana, saj je zdržala osem let. Oblačila so bila preprosta, a čista. Babica je nosila krilo, pleten pulover in današnjim copatom podobne čevlje. Imela je dolge, valovite lase, spletene v kito. Malicali so v šoli, na kosilo pa so po končanem pouku odhajali domov. Moja babica je bila odlična učenka in je vsak dan po kosilu napisala domačo nalogo, nato pa se je pridružila otrokom na vasi, kjer so se igrali. V prostem času je rada pomagala staršem na njivi ali pri drugih kmečkih opravilih.

Bose noge, tabla, kreda, klečanje na koruzi. Bilo je hudo! Pavla Kokole, 3. a

Vid Lavrenčič, (4. a)

Moja babica je do 4. razreda šolo obiskovala na Livku, višje razrede pa v Kobaridu. Na Livku sta bila dva razreda, kombinacija 1. in 2. razreda ter 3. in 4. razred. V enem razredu je bilo po 25 učencev. Pri pouku so se učili slovenski jezik, matematiko, naravo in družbo ter športno vzgojo in petje. Moja babica je imela kvačkano torbo. V njej je nosila tri zvezke, svinčnik, nalivno pero. Pouk je trajal 4 ure. Vmes je bil odmor, dolg pol ure, da so učenci pomalicali in se igrali. Za malico so imeli največkrat marmelado ali pašteto, redkokdaj pa ljubljansko salamo. Pili so čaj. Babica je na Livku hodila v šolo peš. Če v šoli niso bili pridni, so morali ostati po pouku v šoli še eno uro. Biti so morali urejeni, v nasprotnem primeru so dobili črno piko. Poučevala jih je učiteljica Marija, ki je bila zelo stroga. Enkrat na leto so imeli športni dan. Šli so na sprehod v gozd ali na travnik. Melisa Zabreščak, (4. a)

Moja nona je šolo obiskovala v Kobaridu. Šolski prostori so bili na današnjem asfaltnem igrišču. V razredu je bilo enaindvajset učencev. Njeni učiteljici je bilo ime Pavla. Ko je učiteljica vstopila v razred, so vsi učenci vstali in jo pozdravili: »Za domovino, s Titom naprej!« Pisali so z navadnim svinčnikom in peresom. Imeli so tudi stekleničke s črnilom, kamor so pomakali pero. Uporabljali so dva do tri zvezke. Pri športni vzgoji je bila obvezna oprema rdeče kratke hlače in bela majica za deklice, fantje pa so morali imeti modre kratke hlače in bele spodnje majice. Malico so jedli v razredu. Vsak učenec je moral imeti svoj platneni prtiček. Za malico je bil največkrat kruh in marmelada ali ribji namaz. Pouk je trajal šest šolskih ur s pet minutnimi odmori. Ko je nona hodila v šolo, je bil pouk nekaj časa tudi ob sobotah. Učitelji so bili strožji kot danes. Če si kakšno ušpičil, si moral ostati po pouku v šoli še eno uro. Konec šolskega leta so vedno odšli na končni izlet, ki je bil že vnaprej določen za vsak razred. Moja nona se je s sošolci družila tudi po pouku, saj so se skupaj igrali cele popoldneve. Vabili so se tudi na praznovanja rojstnih dni. Anže Lavrenčič, (4. a)

24

Manca Stres, (7. a)


Moja babica je v osnovno šolo hodila od leta 1944 do 1952. Prvih pet let je obiskovala osnovno šolo v Idrskem. V razredu je bilo približno 25 učencev. V šoli so imeli lepopis, računstvo, petje, prirodoslovje, risanje, čitanje, pisanje in telovadbo. Ko je učiteljica prišla v razred, so morali vsi učenci vstati in jo pozdraviti. Učitelji so se menjali vsaki dve leti. Pouk je trajal od 8.00 do 12.00. Odmor za malico so imeli ob 10.00. Malico so morali prinesti od doma, ker je v šoli niso dobili. Otroci iz Mlinskega so hodili v šolo peš, tudi v dežju in snegu, ker ni bilo šolskih kombijev. Šolsko torbo so otroci zašili kar doma. Babica je imela v torbi nekaj zvezkov, svinčnik in pero, ki ga je bilo treba pomakati v črnilnik. Imeli so tudi berilo, ki so mu rekli čitanka. Učitelji so bili bolj strogi kot danes. Ko so učenci želeli govoriti, so morali dvigniti roko. Če otroci niso ubogali ali so nagajali, so bili kaznovani. Učitelj jih je lahko udaril z ravnilom po prstih ali zadnjici. Včasih je kaznovanega učenca poslal klečat na ajdo v kot. Po končanem 5. razredu so učenci iz Idrskega šli v šolo v Kobarid, kjer so tri leta obiskovali nižjo gimnazijo. Dobili so tudi nove predmete: zemljepis, zgodovino, fiziko, kemijo in ruščino. Od krožkov so imeli samo pevski zbor. Otroci v šoli niso bili tako lepo oblečeni kot danes, ker takoj po vojni ni bilo denarja za nova oblačila in obutev. Babica pravi, da njihova šola ni bila tako zahtevna kot danes. Ocene v šoli niso bile tako pomembne. Ko so otroci naredili domačo nalogo, so se lahko igrali ali pa so morali pomagati na polju in pri hišnih opravilih.

Nekoč črna tabla, oslovska klop, a danes na srečo ne! Tinkara Mašera, 3. a

Timotej Ivančič, (4. a)

Moja babica je šolo obiskovala v Breginju. Pot jo je vodila po ozki stezici, mimo pokopališča. Dolga je bila 4 kilometre. V razredu je bilo več učencev iz okoliških vasi, in sicer iz Stanovišč, Homca, Sedla in Breginja. Babico sta poučevala tovariš Smrdelj Franc in tovarišica Alda. Učitelj Smrdelj je bil zelo strog, zato so otroci pri njegovem vstopu v razred stali pred njim mirno in spoštljivo. Šele ko je on sedel, so lahko sedli. Učilnica je bila preprosto opremljena. Na zidu je bila velika tabla, pod njo kateder, po učilnici pa lesene klopi s črnilniki, v katera so učenci pomakali svoja peresa. Pri sebi so imeli tudi pivnike. To so bili posebni lističi, s katerimi so sušili odvečno črnilo, da ne bi popackali zvezkov. Pouk so imeli v popoldanskem času, med trinajsto in sedemnajsto uro. V razredu so bili učenci od 1. do 4. razreda. Pred šolo je bilo igrišče s skromnimi igrali – gugalnico in veso, na kateri so opravljali vaje pri športni vzgoji. Telovadili so samo ob lepem vremenu. Babica je imela majhno šolsko torbo in nekaj barvic. Oblečena je bila v šolsko haljico, obuta pa v copate, ki so jih starši sešili doma. Za malico so jedli kruh z marmelado in rumeni ameriški sir. Enkrat na leto, na dan JLA, so šli na karavlo obiskat vojake. Tam so jih lepo pogostili s čajem in keksi. Babica se spominja tudi prvega šolskega izleta v Kobarid. Gospod Petrica jih je s kamionom peljal do ribogojnice. Zdelo se ji je kot, da bi prišla v veliko mesto. Če učenci v šoli niso znali, so bili po pouku zaprti, dokler se niso naučili snovi. Učitelj je od učencev zahteval dobro znanje slovenskega jezika, popustil pa ni niti pri znanju poštevanke. Na pamet so se morali naučiti veliko slovenskih pesmic. Babica mi je povedala, da so bili v njeni mladosti res drugačni časi. Spoštovanje do učiteljev in duhovnika je bilo tako veliko, da so se otroci raje skrili kakor, da bi se z njimi srečali po šoli. Neja Fon Luznik, (4. a)

Kaja Sokol, (7. a)

Šolska leta mojega dedka Moj dedek je hodil v OŠ Kobarid od leta 1954 do 1962. Štiri leta je trajala osnovna šola, štiri leta pa nižja gimnazija. Predmeti, ki so se razlikovali od današnjih, so bili naslednji: računstvo z geometrijo, srbohrvaški jezik, nemški jezik. Na koncu šolskega leta so učenci dobili izkaz o uspehu in vedenju. Pouk je trajal od 8.00 do 12.30, vmes je bil ob 10.00 glavni odmor, ki je trajal pol ure. Za malico je bil pogosto sir, kosila v šoli ni bilo. V šolo so otroci hodili peš, ker ni bilo organiziranih prevozov. V šolskih prostorih so veljala stroga pravila. Učitelje so učenci spoštovali. Od učencev so učitelji zahtevali poslušnost, v nasprotnem primeru so bili kaznovani, včasih tudi z lesenim ravnilom po rokah. Spoštovanje do njih je bilo potrebno izkazati tudi v popoldanskem času. V vsakem razredu je bilo po 30 učencev. Dedek se s sošolci po pouku ni veliko družil, ker so ga doma čakala različna domača opravila. V šolo je hodil skromno oblečen, saj je v teh letih vladalo splošno pomanjkanje. Nik Koren, (7. a)

Leon Smrekar, (4. a)

Ko je moj nono stopil v prvi razred, se je pisalo leto 1954. Takrat smo bili še pod Jugoslavijo. Učitelji in učiteljice so bili zelo strogi. Če otroci niso bili pridni, so jih tepli. Najbolj strog je bil učitelj po imenu Borovničar Tone. Na Livku so starejši otroci hodili v šolo dopoldne, mlajši pa popoldne. Pozimi so imeli smučarski tečaj, ki je trajal cel teden. V šolo so nosili torbe, aktovke. Pisali so s peresom in črnilom. Igrali so tudi v različnih gledaliških igrah. Nono se spomni, da je igral v Zvezdici Zaspanki. Bil je komet. Igre sta jih učili učiteljici Lojzka Juren in Vida Rutar. Ko so učitelji vstopili v razred, so morali učenci vstati in jih pozdraviti. Mojemu nonotu je bila šola všeč, ker so se v njej veliko naučili. Anja Hrast Lipušček, (4. a)

25


Šolska leta mojega dedka Moj dedek je šolo obiskoval pred 50 leti. V šolo je hodil peš, približno 4 kilometre daleč. V torbi je nosil vse knjige in zvezke, saj v šoli niso imeli omaric. Tudi malico so morali nositi od doma. V šoli sta bili dve učilnici. Najbolj zanimivo je bilo, ko so pozimi sami kurili staro peč, da jih ni zeblo. Učitelje so klicali tovariš ali tovarišica. Bili so strogi, radi so tudi pocukali za uho ali lase. V vsaki učilnici je bila Titova slika. Pouk so začeli s pozdravom: »Za domovino, s Titom naprej.« V prvem razredu so bili vsi sprejeti med pionirje. Vsak je dobil rdečo ruto in modro titovko. Za državne praznike so imeli proslave. Veliko se je pelo in recitiralo. Med poukom so za pisanje uporabljali pero, ki so ga močili v črnilnik. Čeprav so bili težki časi, so skoraj vsi radi hodili v šolo.

Stara šola, stari predmeti, le učenci ne. Larisa Komunjar, (3. a)

Živa Skočir, (4. a)

Dedkova pot v šolo Dedek mi je pripovedoval, kaj se mu je nekoč, ko so učenci še hodili v šolo peš, zgodilo. Nekega dne, ko je odhajal v šolo, je bil pozen, zato je tekel. Hitel je po makadamski cesti. Kar naenkrat pa mu je na pesku spodrsnilo. Padel je in se do krvi opraskal po licu in bradi. Rano je na hitro obrisal z robcem, vse ga je bolelo. Ker mu je bilo malo tudi nerodno, da bi ves opraskan prišel v razred, je pobral torbo in se obrnil nazaj proti domu. Hodil je zelo počasi. Med potjo je srečal očeta, ki je odhajal v službo. Dedek je sklonil glavo, da ne bi opazil oče, kako je potolčen. Oče ga je vprašal, zakaj se vrača, dedek pa se mu je zlagal, da gre po pozabljeni zvezek. Šele zvečer je oče izvedel resnico. Živa Skočir, 5. a

Šola nekoč Moja nona se spominja, kako je obiskovala staro osnovno šolo v Kobaridu. Šola je stala tam, kjer je danes asfaltno igrišče. V šolo je hodila vsak dan dva kilometra peš, ker takrat še ni vozil kombi. Na poti je bil potok, čez katerega so skakali. Tisti, ki ni pazil, je padel v potok. Šolskih potrebščin je bilo malo. Imeli so mali pisani in računski zvezek, čitanko, računico, svinčnik, radirko, pero in tinto. Šolske torbe so nosili v roki, ker takrat še ni bilo nahrbtnikov. S torbami so se večkrat pretepali. Če v šoli niso bili pridni, so morali v kot. Nona ima lepe spomine na šolo in učitelje. Dunja Hrast, (7. a)

Skočir Alex, (3. a)

Intervju Oče mi je pripovedoval dogodke iz njegovih šolskih let in njegovi najljubši spomini na šolo so športni dnevi. Učitelji so učence kaznovali kot danes. Predmeti v šoli so bili spoznavanje narave in družbe, slovenščina, matematika in telesna vzgoja. Igrali so se kavbojce in indijance na Svetem Antonu. Za malico so jedli kruh in razne namaze, za kosilo pa polento, testenine, močnik in ribe s krompirjem. Učitelji so ocenjevali od prvega do osmega razreda z ocenami od ena do pet. Pavla Kokole, (3. a)

Nezgoda Čisto običajnega dne so učenci prišli k pouku. Vmes so začeli klepetati in učitelj je prišel do mojega tata. Prijel ga je za nos. Tata je bil prehlajen, zato je pihnil in smrkelj je pristal na učiteljevem prstu. Vsi so se začeli smejati. Učitelj pa si je šel obrisat roko in nadaljeval s poukom. Nuša Berginc, 5. b (po pripovedovanju Davorina Berginca)

Govorilne ure Nekega jesenskega dne je oče moje mame odšel na pogovorne ure k učitelju matematike, ker ga je zanimalo, kako gre hčerki v šoli. Namesto da bi se pogovarjala o njenem znanju in o šolskem delu, sta se pogovarjala o ovcah, ki sta jih vzrejala. Nono je povedal učitelju, kako je mama nekoč strigla ovce in eno ranila v nogo. Oba sta se temu smejala. Pogovornih ur je bilo kmalu konec, a onadva še vedno nista zamenjala teme. O šoli se nista nič pogovarjala. Naslednji dan je učitelj mamo vprašal matematiko. A ni je spraševal matematične snovi, temveč o tem, kako je strigla ovce. In seveda je dobila pet. Leon Smrekar, 5. b (po pripovedovanju Tatjane Smrekar)

26

Jan Lavrenčič, (7. a)


Vrana Ko je hodila moja mama v osnovno šolo, je imela udomačeno vrano. Dala ji je ime Mihec. Mihec je bil poreden ptič. Rad je hodil skozi odprto okno v hišo, brskal po policah in kradel svetleče predmete. Povrh vsega se je velikokrat v hiši še pokakal. Z mamo je hodil, kamor je šla. Mama je hodila v šolo s kombijem in Mihec seveda ni mogel z njo v šolo. Ker pa so vrane zelo bistre ptice, je kmalu ugotovil, kam mama hodi vsak dan s kombijem. Nekega dne je Mihec med uro geografije priletel na okno učilnice in začel trkati po šipi. Ko so ga učenci zagledali, je v razredu nastal smeh in kričanje. Učitelj je odprl okno in Mihec je priletel v razred in ure geografije je bilo konec. Mihec je skakal po klopeh, ukradel kredo in svinčnik ter se pokakal na šolsko klop. Mama je s papirjem kakec počistila. Učenci so se smejali in še učitelj je pozabil, da je pouk. Dali so mu skorjo kruha in nato je odletel iz razreda. Mihec je še nekajkrat priletel do šole, potem pa se je počasi naveličal. Na mamo je raje počakal doma. Timotej Ivančič, 5. b (po pripovedovanju Mateja Ivančiča)

Kadilec v razredu Nono je do petega razreda obiskoval šolo v Kredu. S tega obdobja se spominja veliko dogodivščin. V tretjem razredu ga je poučeval učitelj, ki je kadil v razredu. To je učence motilo, saj jim je cigaretni dim smrdel, a so se bali učitelju to povedati. Nekega dne so se sošolci med malico zbrali in se dogovorili, da učitelju na tablo napišejo, da se v razredu ne kadi. Vendar si tega nihče ni upal napisati, ker so se bali, da bi učitelj po pisavi ugotovil storilca. V razredu so bili učenci od prvega do petega razreda in zato zelo različnih višin. Nono, ki je bil zelo majhen za svoja leta, je nagovoril večjega sošolca, da ga dvigne. Tako je nono na zgornji del table napisal V RAZREDU SE NE KADI. Učitelj ni posumil, da je pisal po tabli nono, saj je predvideval, da zaradi svoje majhnosti tako visoko ni segel. Učitelj jih ni kaznoval in od takrat naprej ni več kadil v učilnici.

Eva Klara Kramar Roš, (7. a)

Jakob Lavrenčič, 5. a

Raztrgan dnevnik To se je zgodilo moji mami pri uri zgodovine. Medtem ko je učiteljica razlagala snov, so učenci klepetali. Učiteljica jih je večkrat prosila, naj se umirijo in ji prisluhnejo. Ker besede niso zalegle, je vzela dnevnik in z njim udarila ob mizo tako močno, da se je raztrgal na dva dela. Vsi so utihnili. Učiteljica je strmela v raztrgan dnevnik, nato ga je molče vzela in odšla iz razreda. Danijel Koren, 5. a

Penzija

Iza Kravanja, (7. a)

Polona Faletič, (7. a)

Vsaka šolska generacija je imela kakšno posebno igro. Ponavadi smo si jo izmislili sami ali pa jo vsaj predrugačili od fantov iz starejših razredov. Naša se je imenovala »penzija«, čeprav ni imela nobene zveze z odhodom v pokoj. No, razen tega, da če nisi zadel točke, si izpadel − odšel v penzijo. Igra je potekala takole. Vsi fantje smo se nagnetli pred tablo, eden izmed nas pa je odšel z mokro gobo na drugi konec razreda. Z vso silo jo je zalučal proti tabli, upajoč, da zadene tablo. To je pomenilo gol. Ampak takrat nismo imeli velikih in mehkih gob, temveč pol manjše gumijaste gobe. Ko si jo zmočil, se je napila in postala težka kot projektil. Ob neki priložnosti je učiteljica slovenščine malce zamujala. Vstopila je ravno v trenutku, ko je sošolec zabrisal gobo proti tabli, ki je bila korak od vrat. Goba ji je švistnila ravno mimo nosu. Zakričala je in prebledela, nato pa je zbežala iz razreda. Verjetno veste, kaj se je zgodilo potem. Tisti mesec smo imeli toliko domače naloge, kot je nismo imeli celo šolsko leto skupaj. Amalia Calvet Kurinčič, 5. b (po pripovedovanju Albina Kurinčiča)

Kavbojsko krilo Ko je bila moja mama še v šoli, so v podaljšanem bivanju vsi že naredili domačo nalogo, zato so lahko skakali čez kozo. Na vrsti je bila mama, a ni pomislila na to, da ima oblečeno kavbojsko krilo. Vzela je zalet in skočila čez kozo. Naenkrat pa je naredilo »rrrsk« in krilo se je v zraku na zadnjici pretrgalo na pol. Vsi so se začeli smejati, tudi moja mama. Malo pa ji je bilo tudi hudo, saj ji je bilo kavbojsko krilo všeč. Dobro, da je pod njim imela tudi kratke hlače, saj bi se ji drugače smejali prav vsi, ko bi izpod raztrganega krila pokukale spodnje hlače. Neža Javorščak, 5. b (po pripovedovanju Jane Skočir)

Kris Ivančič, (7.a)

27


Nagradni izlet Že navsezgodaj, ob 5.00 uri, sta se moja mama in njena sošolka odpeljali z avtobusom v Kobarid. Ko sta prispeli do šole, je bila ta še zaklenjena. Usedli sta se na klop in čakali, da pridejo še drugi sošolci, ki so bili izbrani, da gredo na nagradni izlet. Ko je iz Breginja pripeljal šolski avtobus, se je šola odprla. Ker ju je zeblo, sta odšli v šolo in tam čakali. Nikogar od sošolcev, ki bi morali na izlet, ni bilo. Začeli sta razmišljati, ali sta sploh na pravem kraju. Ker še vedno ni bilo nikogar, sta se odpravili na plac in se usedli na klopco pod kostanj. Čakali sta, da pride kakšen domačin, ki ju popelje nazaj domov. Ker sta postali lačni, sta si v bližnji trgovini privoščili Smoki, Jaffa piškote in jabolčni sok. Kmalu za tem se jima je nasmehnila sreča s prevozom – domov ju je zapeljal župnik. Ko sta prišli v šolo, ju je učiteljica vprašala, kako da sta se že vrnili. Vse sta ji razložili, ona pa se je zasmejala in rekla, da bi morali čakati na placu. Dodala je še: »Tako je, če sedita na ušesih.« Aljaž Lavrenčič, 5. a

Špela Menič, (7. a)

Najlepši in najslabši dan v šoli naših staršev in starih staršev Tatov najlepši spomin na osnovnošolske dni je bila otvoritev smaške šole. Na tej svečani prireditvi so tudi nastopali. Dogodek, ki bi si ga tata želel izbrisati iz spomina pa je bil, ko so šli skupaj z učiteljico na sprehod proti Drežnici. Ob poti je sošolcu spodrsnilo in je padel na skalo in tam obležal. Sošolec, ki je hodil ob njem, je zakričal: »Tovarišica, Emil je mrtev!« Vsi, ki so to videli in slišali, so se prestrašili. A na srečo se je Emil premaknil in izkazalo se je, da se mu ni zgodilo nič hujšega. Babica se ne spominja rada osnovnošolskih dni, ko s sošolci niso razumeli matematične razlage v italijanščini. Če v šoli niso bili pridni, so jih zaprli v klet. Šele zvečer so jih spustili domov. Evita Ivančič, (4. r. PŠ Smast) Kaja Žgeč, (7. a)

Moja nona je imela dober dan v šoli, ko je znala odgovarjati na učiteljeva vprašanja in dobila dobre ocene. Da pa je dobila dobre ocene, se je morala učiti. Bila je zelo vesela, ko je dobila pohvalo. Ko je hodil nono v šolo, so učence tudi kaznovali. Kaznovali so jih, ko so se grdo obnašali ali tepli. Za kazen so morali po pouku ostati še v šoli. Tisti dan zanje ni bil dober. Jernej Smrekar, (3. r.) PŠ Smast

Moja nona Majda ima najlepši spomin na šolo, ko so igrali igro med dvema ognjema. Slabih spominov na šolo nima. Mama Urška pa ima na šolo najlepši spomin, ko so z učiteljem likovne vzgoje igrali nogomet in je dala gol. Slab spomin na šolo ima, ko jih je učitelj vlekel za ušesa. Enej Četrtič, (4. r. PŠ Smast)

Zala Plesničar, (7. a)

Mamin najboljši dan v osnovni šoli je bil, ko so bili v Drežnici in so se igrali igre brez meja. Všeč ji je bilo, ker so premagali vrstnike iz Drežnice v večini iger in tudi zmagali. Mamin najslabši dan je bil, ko se je skregala s starejšo punco iz šole, ona pa ji je zagrozila, da jo bo njen starejši brat po pouku na poti domov pretepel. Neža Javorščak, (4. r. PŠ Smast)

Šolske klopi, zelena tabla. Prišel je učitelj. No, mi smo tu. Nina Jelinčič Zelko, (3. a)

Nisem se igrala, danes se igram s prijatelji. Vita Kanalec, (3. a)

Lara Lavrenčič, (7. a)

Leon Korošec, (7. a)

28


Jan Štih, (6. b)

Emrah Čamdžić, (6. a)

Ivo Rot, (6. b)

Lia Domevšček, (6. a)

Šola Šola je prostor, kjer se učimo in cveke dobimo. Ta veliki prostor nadzorujejo učitelji in ravnatelji. Nerada hodim tja, a takšna so pravila. Vsak učitelj svoj predmet uči, mogoče kdo celo dva ali tri. V šoli se veliko naučimo pa tudi ocene pridobimo. Včasih so dobre, včasih zaradi njih jokamo, a kaj hočemo, saj takšno je življenje. Sklepamo nova prijateljstva in stopamo proti novim izzivom. Včasih se jo naveličamo, včasih pa je zelo zanimiva. Ni vse tako slabo, saj v šoli tudi prijatelje dobimo. Tajda Fon, 6. b

Zvezek, kdo bo tebe ljubil? Papirnica, knjigarna, dom, šolski nahrbtnik, šola, dom in podstrešje. To je pot zvezka, ki ga po določenem času vsi nekam odložimo. Nikomur ni več pomembno, kje je zvezek ostal. Mogoče pa se bo lastnik zvezka nekega dne zavedal, da je storil napako. Mogoče ga bo čez leta spet odprla in prelistala kakšna roka. Ko zvezek prašen obleži, nihče ne pomisli, da bo lahko komu kasneje narisal nasmeh na obrazu. Pogledal bo v zvezek in zagledal packo, ki mu jo je storil prijatelj. Vzel bo telefon in ga poklical, storil bo korak naprej. Oh, zvezek, kdo bo tebe ljubil, ko na podstrešju boš prašen obležal, spomin bo ostal, zapis tudi, človek, ki te je ljubil, pa ne? Šolske klopi ne pomenijo samo slabo, pomenijo čas, ko si se počutil lepo doma in v šoli. Roka, ki je vate zapisovala, se bo postarala in pozabila na slovenščino in vsa njena pravila. Sčasoma bo lastnik zvezka marsikaj pozabil, ampak zvezek bo to znanje ohranil. Imetnik zvezka se bo čez nekaj let zavedal, da je dobro zvezek pospraviti v omaro, na vidno mesto, na pa na podstrešje. Spomin je kot milni mehurček. Enako je z zvezkom. Uniči se s pozabljivostjo in brezbrižnostjo. Ko gledaš starejše zvezke sorodnikov in jih primerjaš, takoj opaziš razliko. Iz zapisa lahko razberemo, da je v tistih časih v šoli veljala strogost in pozabljivost je bila kaznovana. Verjetno se časi spreminjajo in ne moremo reči, da čez nekaj desetletij ne bodo pisali kot mi. Zrli bodo v naše pisave in se spraševali, kaj se je zgodilo. Zato je pomembno, da zvezki ostanejo, da imamo urejene in da nam bodo še kdaj v življenju v pomoč. Če pa ne bomo lepo poskrbeli zanje, tudi spominov ne bo. Takrat bomo pomislili, le zakaj smo jih odvrgli v tisti prašen kot in nanje čisto pozabili. Uničili se bodo. Od lepega in čitljivega naslova bo ostala le velika rdeča packa. Oh, zvezek, ti ne boš prašen obležal, verjemi, da boš lepo prihodnost imel. Poskrbela bom zate. Jaka Gorjan, (6. b)

Neža Kurinčič, (7. a)

Šola Vsak dan tja hitim takoj, ko se prebudim. V prvem razredu ogromna, velika … vsako leto bolj znana, manjša, a še vedno raznolika. Šola ni šala, večkrat pa je. Kako jo gledaš, le od tebe odvisno je. Janez Razpet, 6. b

Na podstrešju v zaprašeni škatli najdem zvezke. To niso nonine knjige z recepti, kot sem pričakovala. To so mamini zvezki iz osnovne šole. Matematika, geografija, angleščina … Najbolj me pritegne zvezek slovenščine. Zelen, s trdimi platnicami. Vzamem ga iz škatle in z njega obrišem prah, ki se je nabral v petindvajsetih letih, odkar je mama končala osnovno šolo. Odprem prvo stran, ki je lično urejena. To je zvezek za slovnico. Obrnem nekaj strani in že so tu samostalniki, glagoli in pridevniki. In glej! Naslovi z rdečo, razlaga z modro. Tudi v mojem zvezku je tako. Zamišljena pregledujem tudi snovi šestega, sedmega in osmega razreda. Spomnim se, kako nam je učiteljica Marinka prvo uro slovenščine povedala, da bomo imeli en zvezek za slovnico in enega za književnost in to vsa štiri leta! Od šestega pa vse do devetega razreda samo en zvezek. Obračam strani. Samo obračam in gledam. Prislov in skloni samostalnika, tudi stavčni členi so tu. Še malo pobrskam po škatli in izvlečem zvezek za književnost. Tudi ta je s trdimi platnicami. Vidim, da se v zvezku najpogosteje omenja Simon Gregorčič. Preberem nekaj pesmi, ki jih je mama prepisala v zvezek. Mavrica. Soči. Moj črni plašč. Veseli pastir. Obravnavali so tudi Prešerna, našega največjega pesnika. Pa še Bevka, Cankarja, Tavčarja. In tudi kakšne manj znane. Prebirali so veliko zgodb slovenskih avtorjev. Pridem do prvega domačega branja. Martin Krpan. Mama je na teh straneh doživeto opisala zgodbo. V glavi se mi odvrti prizor, ko učiteljica Marinka napiše na tablo naslov te knjige in učencem veli, naj za domačo nalogo napišejo obnovo. Učenci prikimajo. »Lara! Lara!« me mama prebudi iz sanjarjenja. Pride do mene in vzame v roke zvezek za književnost. Ko ga prelista, se nasmehne. Pove mi o dnevih v osnovnošolskih klopeh. Skupaj listava še slovnico in ostale zvezke. Razkrije mi, kako rada jo je imela učiteljica Marinka. Da je imela same dobre ocene pri njej, da ni nikoli pozabljala domačih nalog. Da je bila vestna učenka. Jaz se samo nasmiham in poslušam. Lara Lavrenčič, 7. a

29


Mladostniki – naše radosti in težave Mladost, neizkušenost, puberteta, poizkušanje novih stvari. Življenjsko obdobje, ki ga morajo preživeti mladostniki po vsem svetu. Tudi naši starši in stari starši so morali skozi to obdobje, le da je bilo takrat nekoliko drugače. Mladostništvo je lahko zelo burno, ker se med puberteto pojavijo velike spremembe. Tako telesne kot čustvene. Pogost je velik pritisk staršev, učiteljev in sovrstnikov. Mladi poskušamo veliko novih stvari, ki jih lahko kasneje obžalujemo. Predvsem pa smo zelo izpostavljeni vplivom medijev in socialnih omrežij, kar lahko močno vpliva na našo samopodobo. Mediji lahko mlade spodbujajo k hujšanju, potrošništvu in dekletom predstavljajo »idealen« svet, ki se vrti samo okrog ljubezni, videza in nepomembnih težav. Kljub temu pa je mladost lahko zelo lep del našega življenja, saj postajamo samostojni, spoznavamo nove prijatelje, se zaljubljamo in najdemo svoj prostor v družbi. A ni bilo vedno tako. Moji starši svojo mladost opisujejo kot lepo, brezskrbno obdobje v življenju z veliko druženja s prijatelji, z veliko lepimi kot tudi slabimi spomini. Ko poslušam starše, se mi zdi, da je moja mladost bolj stresna in težka kot njihova. Ali pa bom mogoče tudi jaz ob pripovedovanju svojim otrokom pozabila na slabe strani in v spominu ohranila samo radosti mladosti … Neja Čušin, 9. a

Tinkara Torkar, (6. b)

Tija Gregorčič, (6. a)

Letos končujem 9. razred, kar je zame zelo stresno, saj še ne vem, na katero srednjo šolo bi se vpisala po končani osnovni šoli. Tako mladi se moramo odločiti, kaj bomo delali v življenju in res ne bi rada naredila napake oziroma se narobe odločila. Poleg tega pa moram skrbeti še za ocene in uspeh v šoli. Starši so mi vedno govorili, naj uživam v šoli, saj je to najlepši čas v življenju. Čeprav jim verjamem, da je delo, ki ga opravljajo, zelo težko, se ne morem strinjati, da je šola lažja. Vsak dan se moramo zbuditi zgodaj, v šoli smo cel čas pod stresom, ker se bojimo, da nas pri kakšnem predmetu vprašajo in bomo dobili slabo oceno. Po pouku imamo še krožke in, ko pridemo domov, se moramo še učiti in delati domače naloge. Od vsega tega pa nas odvračajo mamljivi telefoni, računalniki in ostale elektronske in pametne naprave, zaradi česar se manj učimo in imamo slabše ocene. Poleg tega pa imajo nekateri mladostniki težave z nadlegovanjem in grožnjami, a na srečo se to v Sloveniji ne dogaja pogosto. Nekateri mladostniki imajo težave doma. Teh težav pa ne upajo nikomur zaupati. Sama sem imela veliko težav, a na srečo sem imela ob strani tri prijateljice, ki sem jim lahko vse zaupala. Ena pozitivna stran šole je ta, da sem v šoli spoznala svoje tri najboljše prijateljice, za katere bi naredila vse. Zaradi delitve razreda na dva oddelka v petem razredu, pa sem izgubila veliko prijateljev, ki jih sedaj zelo pogrešam. Kljub vsem negativnim in stresnim stvarem vem, da bom osnovno šolo zelo pogrešala, saj sem v devetih letih šolanja veliko doživela. Pogrešala bom tudi prijatelje ter vse učitelje, ker sem zaradi njih to, kar sem danes. Bee Jakič, 9. b

Star sem 14 let in hodim v deveti razred osnovne šole. Sem običajen mladostnik in tako kot vsi ostali najstniki imam svoje radosti in težave. Ljudje pravijo, da na mladih svet stoji, zato smo vsi pod pritiskom in stresom, saj vsi od nas nekaj pričakujejo. Nekateri starši od nas na primer pričakujejo dobre ocene v šoli in da jo zaključimo s čim boljšim uspehom. Učence devetega razreda zelo obremenjuje tudi izbira srednje šole. Pri izbiri moraš sam vedeti, kaj te zanima, kaj bi bil po poklicu, kaj se splača, kaj je smiselno … Včasih imamo mladostniki tudi ljubezenske težave. Zaradi tega se nekateri mladostniki zatečejo v virtualni svet, kar pa lahko vodi tudi v zasvojenost. To je seveda slabo, saj pozabijo na resničnost in se ne spopadajo s svojimi težavami. Nekateri posegajo tudi po drogah in alkoholu. Droge so danes veliko cenejše in dostopnejše, kot so bile pred nekaj leti. Ko je naša ljubezen uslišana, postane ena največjih radosti. Velika radost je tudi naš prosti čas, ki ga najraje preživljamo skupaj s svojimi prijatelji. Nekaterim lahko veliko pomeni tudi dobra ocena v šoli, ukvarjanje s športom ali s kakšnim drugim hobijem. Vsak mladostnik pa potrebuje tudi pomoč, ko je v težavah. Vsi starši so že šli skozi težko mladostniško obdobje z veliko ovirami, vzponi in padci. Zato se je vedno smiselno za pomoč najprej obrniti na svoje starše, ki nam stojijo ob strani v dobrem in slabem. Vedno pa moramo vedeti, da nam lahko pomagajo tudi strokovni delavci v šoli ali drugi strokovni delavci ter, seveda, naši prijatelji. Mitja Leban, 9. a

30

Filip Koren, (6. b)


V starih časih na prvem mestu mladostnikov ni bila šola, temveč delo doma in na kmetiji. Danes pa je ravno obratno, zato smo mladi danes zelo obremenjeni. Mladi, kot sem jaz, imamo veliko dela s šolo. Obiskujemo tudi razne krožke in druge obveznosti, ki zapolnijo naše dneve in čas. Domače naloge, učenje, pripravljanje na ocenjevanje znanja prinesejo veliko stresa. Tudi jaz imam dneve, ko cel dan počnem stvari samo za šolo. Vsi vemo, da se moramo truditi zase, in da so ocene plačilo za naše delo. Truditi se moramo za naše življenje. Najbolj pogosti vprašanji sta: "Imam dovolj dobre ocene za srednjo šolo?" "Sem se dovolj trudil/-la?" Mladi v devetem razredu uživamo najstniško življenje. Seveda, da na šoli tudi »kakšno ušpičimo«, a se zavedamo, da se nam sedaj odpirajo vrata v svet, v nove kraje, med nove ljudi in med nove učitelje. Izbira poklica je zelo težka odločitev. Pred kratkim sem brala članek o zasvojenosti s telefonom in z drugimi elektronskimi napravami. Tudi sama lahko priznam, da nam zasvojenost s telefoni in z računalniki vzame veliko časa. Na eni strani razne igrice in na drugi razni profili in aplikacije na internetu. Ljubezni prek spleta, prijateljstva z neznanci, slike, objave in komentarji nam lahko povzročijo težave, zato moramo biti previdni. Menim, da se mora za šolo potruditi vsak posameznik sam. Glede elektronskih naprav pa ni bistvo v tem, da ti starši omejijo čas ali pa prepovejo uporabo elektronske naprave, temveč da moraš sam znati reči ne in preživeti čas v dobri družbi z družino in s prijatelji. Nika Koren, 9. b

Hana Kanalec, (6. a)

Šola dobrih stvari Obiskujem sedmi razred Osnovne šole Simona Gregorčiča v Kobaridu. Šola nosi ime po našem rojaku in pesniku. Na šoli je veliko otrok, ki so mu podobni. Nekateri so podobni Picassu, tretji Ronaldu, spet drugi Adele. Povedati hočem, da je na naši šoli veliko otrok z raznimi talenti. Želela bi pohvaliti, da te talente učitelji prepoznajo in jih tudi izpostavijo. Svoje talente lahko izražamo na številnih tekmovanjih in s sodelovanjem v različnih projektih. Veliko dobrega se še najde. Všeč mi je, da vsi pazimo na lastnino in ne uničujemo stvari. Zelo dobro se mi zdi tudi, da ima vsak učenec lastno omarico, kamor lahko pospravi svojo lastnino. Tudi učitelji so večinoma prijazni. Na naši šoli pa so tudi stvari, ki se mi ne zdijo dobre, in mislim, da bi se jih dalo izboljšati. Glede na to, da obiskujemo osnovno šolo, menim, da bi se morali učiti bolj osnovnih stvari. Obseg snovi je preveč obsežen in včasih vsebuje tudi nepomembne in nepotrebne informacije. Od vsega pa me najbolj motijo žigi »brez domače naloge«. Dobimo ga tudi, če pozabimo le del domače naloge. Menim, da bi morali učitelji uporabiti omenjeni žig le za stalne pozabljivce domače naloge, saj je prav, da to izvedo tudi starši. Tudi odnosi med učitelji in učenci bi lahko bili boljši. Za to smo tudi sami krivi, ne pa popolnoma. S to mislijo bi tudi zaključila moje razmišljanje o današnji šoli in dodala, da se vse lahko izboljša, če se le hoče.

Elena Volarič, (6. a)

Sara Bric, 7. b

Stoji šola zidana

Šola

Stoji šola moderno zidana, pred njo ne stoji več stara jablana, zdaj je šola tudi moderno opremljena. Že sedmo leto v njej se učim, s profesorji kar dobro zdržim, prijateljic pa se najbolj veselim.

Zjutraj zgodaj vstanem in zavoham vonj omamen. Mama mi speče palačinke, da v šoli lažje učim se.

Tu hram je učenosti, znanja, športa, veselja in modrosti, zato ti, moja kobariška šola, ob 50. obletnici želim še dolgo let obstoja! Maja Medveš, 7. b

Na avtobusu rada knjige berem, ali pa s prijatelji se smejem. Preden zvonec zazvoni, že v učilnicah se učim. Rok Golob, (6. a)

Vsak dan vlečejo se ure, ki so daljše od reke Mure. Poslušam, berem, pišem, v glavi si pa slike rišem. Julija Jarc, 6. b

31


Jakob Šorli, 2. a

Šola

Tadej Plesničar, 2. a

Šola moje fantazije

Mirko za nalogo je dobil, kakšno šolo bi imel. Takšno štiri nadstropno, za štiri razrede, in sicer prvi, drugi, tretji in četrti. Takšno z bazenom, brez zvezkov in ves dan le igranje, brez domačih in pisanja. Mirko je učiteljici pokazal svojo nalogo in si rekel je tako: »Če bo ena, pač bo ena, saj čez sto let bo šola preč.«

Naša šola po morju plava do otoka, na njem pa palme, na palmah pa kokosi. Na šoli žejni otroci pili so kokosovo mleko. A to mleko všeč jim ni bilo, zato vrnili so po znanje se domov. Erik Gregorčič, (4. r. PŠ Smast)

Miha Razpet, 2. a

Šola prihodnosti Takšna šola je danes, čez 100 let bo lahko šola letela, če bo postal to svet sanj. In v svetu sanj se vedno zgodijo norčije. Bo šola postala svet zabave? Šola zabave je vedno zabavna, ker je v njej cirkus in otroci obožujejo cirkusante, zato ker delajo norčije. Jernej Smrekar, (3. r.)PŠ Smast

Nikita Volarič, (3. r. )PŠ Smast

V drugem razredu smo razmišljali, kako bo potekal pouk na naši šoli čez 50 let. Učenci bodo vstopili v šolo s čarobnim dvigalom. Med razredi pa se bodo premikali s premikajočimi stopnicami. Učencem se ne bo treba učiti, ker bodo že vse vedeli in znali. Imeli bodo knjižnico s čarobnimi knjigami. V razredu bodo imeli stroj za umivanje, pospravljanje in kuhanje. Na stropu bodo imeli disko luč in laserje. Na tleh pa bodo leteče preproge, s katerimi bodo lahko poleteli, kamor si bodo zaželeli. V šoli bodo imeli tudi trampoline, bazen z mehurčki, leteče stole in prostor za pedikuro. Učenci bodo lahko tudi leteli s pomočjo kril. Za malico bodo jedli torte in leteče kolačke. Maja Svetičič, 2. a Učenke si bodo zjutraj najprej pomerjale obleke, ki se bodo ponoči same sešile, in se preoblekle v najlepše. V razredu bodo učenci imeli leteči kavč, ki jih bo vozil po New Yorku. V šoli bodo imeli tudi bazen, v katerem se bodo veliko kopali. Nekateri se bodo učili ribariti. Namesto učiteljice bo v razredu robot Totalenec. Luči v šoli se bodo same prižgale, ko si bodo učenci zaželeli. Tudi zavese se bodo same zapirale in odpirale. Ko bodo žejni, se bo voda sama natočila v kozarec in tudi sadje v bližnjem sadovnjaku se bo samo obralo. Taja Kutin, 2 .a

Martin Lavrenčič, 2. a

V šoli bo vse elektronsko. Učenci bodo imeli namesto šolskih torb računalnike. Pri pouku se bodo učili elektroniko in igrali GTA 5. Tadej Plesničar, 2. a Učenci se bodo učili samo dve minuti na dan. Ne bo jim treba v šolo, ker bodo z učiteljem povezani kar preko anten. Učitelji bodo učili preko kamere in učenci jih bodo gledali doma po televiziji. Žiga Štenkler, 2. a

Učenci bodo imeli v razredu kavč in lepe zavese. Kuharja ne bodo imeli, ker jim bo hrano pripravljal robot. Ko bodo hoteli jesti, bodo pritisnili na rdeč gumb in kosilo se bo pripeljalo po tračnici. Imeli bodo vsak svoj telefon, tablico, računalnik, radio in televizijo. Učitelja ne bodo imeli. Ko se bodo želeli učiti, si bodo dali na glavo posebno čelado in znanje jim bo samo prišlo v glavo. Učenci bodo za opazovanje živali uporabljali virtualna očala. Ana Mašera, 2. a 32

Nikola Luzar, 2. a


V razredu bodo imeli učenci avtomat za znanje in posebne laserje. Ko se bodo z njimi udarili po glavi, bodo postali pametni. Imeli bodo tudi elektronsko sonce in elektronske lune, da jim bodo svetili. Ladja jim bo prinašala knjige za učenje. Obrambni laserji jih bodo varovali pred premočnimi sončnimi žarki. Ker bo hodilo v šolo malo otrok, bo šola ograjena z obrambnim zidom. Otroci se bodo tako počutili bolj varne. Nikola Luzar, 2. a Učence bo učil robot. Če se bodo učenci na stolu zagugali, bodo na njemu poleteli. Če bodo želeli gledati televizijo, bodo pritisnili le gumb. Robot pa jih bo med gledanjem masiral. Če si bodo učenci nadeli posebno čelado, se bodo takoj vse naučili. Ko si bodo želeli plesati, bodo pritisnili na gumb in že se bo prižgala disko krogla. Če bodo želeli, da oživijo risani junaki, si bodo nadeli 3 D očala. V šoli Zala Kragelj, 2. a se bodo lahko tudi veliko igrali. V šoli bodo učenci imeli stroje za izdelavo Minecraft kock. Z njimi se bodo igrali in zgradili novo šolo. Med prostori bodo speljane tračnice, po katerih se bodo na vozičkih prevažali otroci. Imeli bodo virtualna očala, da bodo uživali v zanimivi okolici. V šoli bo vse zastonj in vsi otroci bodo dobili Miha Razpet, 2. a Iphone. Hrano pa jim bodo pripravili avtomati. Učenci bodo na kavču igrali igrice. Ko bo sijalo sonce, bo zanje noč. Ko pa bo sijala luna, bo zanje dan. Imeli bodo teleporter, škatlo, v katero bodo vstopili. Ko bodo pritisnili na gumb, bodo vse znali. Ko bodo izgovorili besedo, se bo v trenutku prikazala pred njimi. Imeli bodo tudi poseben Jakob Šorli, 2. a daljinec. Ko bodo pritisnili na gumb, se bodo lahko rešili skozi okno.

Zala Kragelj, 2. a

Kakšno šolo si želijo učenci podružnične šole Drežnica? Šola bi bila brez učiteljic. Imeli bi bazen. Hodili bi na lov. Domen Kutin, 3. r. Želim si, da bi hodila v šolo samo, ko bi hotela. Želim si, da bi od vseh predmetov imeli le matematiko, da bi se učili samo poštevanko števila 1, da bi imeli stole, ki se gugajo. Manca Uršič, 3. r. Da bi bila šola brez učiteljic, da bi hodili v šolo ob nedeljah, da bi delali, kar bi hoteli, da bi imeli bazen v šoli. Filip Muznik, 3. r. Da bi imeli v šoli samo predmet spoznavanje okolja. Jakob Rakušček, 3. r. Želim si, da ne bi imeli v šoli slovenščine, da ne bi bilo učiteljic, da bi imeli telefone. Zala Volarič, 3. r. Imela bi boljše učiteljice, ki bi imele šminke. Želim si, da ne bi imeli angleščine, da bi imeli v šoli televizije in računalnike in da bi imeli šolski bazen. Mirjam Koren, 3. r. Da bi imeli sedeče blazine, da ne bi bilo domačih nalog, da bi imeli v šoli veliko računalnikov, na katerih bi igrali igrice, da bi imeli bazen, umetni sneg, da bi lahko gledali risanke in bi bila učilnica pisana. Nik Berginc, 3. r. V šoli si želim več matematike in več športne. Eva Kranjc, 3. r. Da bi imeli vsak svojo omarico, vsak svojo tablo, električne stole, tablico in da bi bili daljši odmori. Mirjam Kurinčič, 4. r. Želim si, da bi bila šola visoka vsaj tri nadstropja, želim si več dejavnosti, več šolskih predmetov. Sara Carli, 4. r. Želim si svojo omarico, tablico, nove stole in mize, da bi imeli več pohodov, različne šolske predmete, daljše odmore in bi lahko hodili v šolo s kotalkami. Pia Kravanja, 4. r. V šoli bi rada imela enak stol kot učiteljica, svojo omarico in tablico, daljše odmore, nič angleščine, stole, ki masirajo, pisala, ki sama pišejo. V šolo bi hodili s kotalkami in tudi po njej bi se lahko kotalkali, imeli bi tudi šolsko kotalkališče. Lana Skočir, 4. r. Anna Calvet Kurinčič, 2. a

Da bi imeli omarice in uniforme, masažne stole, vsak svojo mizo in tablico. Nika Koren, 4. r. Želim si šolo, v kateri bi med poukom uporabljali tablice. Želim si še več športne vzgoje in šolo brez ocen. Eva Žgeč, 4. r. V šoli bi rada nosila uniformo. Želim si: manj zvezkov, da ne bi imeli angleščine, bolj udobne stole, uporabo elektronskih naprav in telefonov med poukom in bi lahko delali, kar bi si zaželeli. Renee Kogoj, 4. r. 33


Šola v prihodnosti Prostori v moji idealni šoli bi bili veliki, prostorni in udobni. Pouk naj bi se pričel ob 9.30 in končal ob 11.30. V šoli bi imeli različne predmete, kot so: športna vzgoja, likovni pouk, gledališki klub in angleščina. Imeli bi zdravo prehrano, vmes pa tudi kakšen hot dog, hamburger. V šoli v naravi bi imeli različne dejavnosti, kot so: smučanje, plavanje, drsanje in pohodi, pogosteje pa bi se udeleževali kulturnih dnevov, športnih dejavnosti, ogledov filmov in različnih delavnic po izbiri. Ogledali bi si različne kraje, ki imajo veliko znamenitosti in običajev. Če bi bila učiteljica, bi poučevala zgodovino, ker mi je zelo zanimiva in nam veliko pove o življenju nekoč. Učence bi naučila veliko pomembnih stvari, lepega vedenja, pridnosti, reda, čistoče in pozornosti. Ocenjevala bi domače naloge, teste, lepo vedenje, ustno spraševanje. V razredu bi zahtevala mir, zbranost in pozornost med razlago. Konavec Eva, 7. b

Predstavil bom svojo idejo o tem, kakšna bi morala biti šola po mojem okusu. Šola mora biti velika, svetla, zračna in prijetno topla. Učilnice bi morale biti bolj prijetne in sproščene. Pred šolo bi moralo biti veliko zelenih površin in različnih igrišč za manjše in večje učence. Šola bi otroke usmerjala v športne dejavnosti. Pred šolo bi bili vrtovi, kjer bi se učenci naučili osnov vrtnarjenja. Predmeti ne bi bili takšni, kot jih imamo danes. Pri enem predmetu bi se lahko učili več stvari hkrati. Velik poudarek bi bil na umetnosti. Otroke bi spodbujali k izražanju čustev preko različnih umetnosti, kot so glasba, igra, likovna umetnost in ples. Veliko več pouka bi potekalo v okviru celodnevnih dejavnosti in ne kot klasični pouk v učilnici. Vsako leto bi odšli v šolo v naravi, kjer bi se res učili v naravi. Učenci bi morali pokazati, kaj so se naučili, vendar bi si lahko sami izbrali, kdaj in na kakšen način bi bili ocenjeni. Na koncu vsakega leta bi učenci odšli tudi na končni izlet.

Ana Mlekuž, 6. a

Filip Koren, 7. b

Andreja Kranjc, 6. a

Šola je koristna, hkrati pa se mi zdi, da se učimo nekatere odvečne stvari. Mislim, da je šola včasih preveč zahtevna. Otroke preobremeni in posledično nimajo dovolj časa za sprostitev, kar pa se pozna na duševnem zdravju. Recimo, zakaj nujno potrebujemo zgodovino? Tehnično gledano živimo v sedanjosti, pred nami pa je prihodnost. Tudi geografija se mi zdi nepotrebna. Menim, da ni potrebno spoznavati vseh celin. Seveda je prav, da vemo, da obstajajo tudi druge države, vendar mislim, da jih ni potrebno natančno poznati. Ljudje uporabljamo internet in zato ni potrebno znati vsega na pamet. Elektronika se razvija in postaja vedno pomembnejša. Mogoče bi se lahko bolj posvetili uporabi in spoznavanju zemljevida in globusa. Pri naravoslovju, matematiki in slovenščini je vse v redu. Mogoče pa bi se morali pri matematiki bolj posvetiti uporabi kalkulatorjev, ki jih bomo kasneje največ uporabljali. Glasba se več ali manj posveča kulturi, DKE nas spoznava s politiko, tehnika pa nas uči nekih osnov tehnike, ki jih pač moramo poznati. Če bi bila učiteljica, bi učila 5. razred. Otroke bi učila skozi igro in z uporabo didaktičnih iger. Moti me, ko vidim, da se kakšni učenci zadovoljijo s slabimi ocenami. Če ne bi bila s pokazanim znanjem kot učiteljica zadovoljna, bi naročila, naj se učenec nauči in ga nato ponovno vprašala. Zavedam pa se tudi, da je tudi veliko otrok, ki se trudijo, vendar se ne morejo naučiti. Zanje bi se še posebno potrudila. Pomagala bi jim poiskati pomoč pri strokovnih delavcih. V primeru, da se otrok ne bi trudil, bi o tem obvestila starše. Tudi posmehovanja ne bi tolerirala. Vsak lahko sanja. Tudi jaz včasih sanjarim o idealni šoli. Moja idealna šola bi trajala od 9.00 do 13.00. V jedilnici bi bila na voljo še večja izbira prehrane. Za malico in kosilo bi imeli vsak dan na izbiro tri vrste menija. Šole v naravi bi bile bolj sproščujoče in manj natrpane. Vstali bi ob 9.00, čez pol ure bi imeli zajtrk, nato pa bi imeli 20 minut časa za pripravo na dano dejavnost. Ob 14.00 bi bilo kosilo in po njem enourni počitek. Popoldanske dejavnosti bi se zaključile ob 19.30. Ob 20.00 bi bil čas za večerjo, po večerji pa zopet čas za sprostitev. Ponujene bi bile številne možnosti za zabavo, izbral pa bi si tisto, ki bi ti najbolj ustrezala. Rebeka Hauptman, 7. b

V prihodnosti bi v šoli poučevala prvi razred. Naučila bi jih lepega vedenja, obnašanja in strpnosti. Otroci bi se učili na zabaven način. Šolski prostori bi bili veliki in barvni. V telovadnici in pred šolo bi imeli bazen, v katerem bi imeli pri športni vzgoji različne igre. Vsak bi imel pri pouku svoj računalnik. Vanj bi pisali snov. Če bi učenec zbolel, bi pouk lahko spremljal preko kamere. Na začetku tedna bi izbrali, kaj bi imeli na urniku. Pri teh urah ne bi bilo zgodovine, saj smo v sedanjosti in ne v preteklosti. Naše življenje gre naprej. Učili bi se splošno znanje. Pri matematiki bi se učili seštevanja, deljenja, odštevanja in množenja. Pri slovenščini pisanje in branje. Pri vseh ostalih predmetih pa splošno znanje. Ne bi imeli pisnega in ustnega ocenjevanja. Učitelji bi v spričevalo napisali samo naše napredovanje, vedenje in sodelovanje pri pouku. Klara Terpin, 7. b

34

Julija Jarc, 6. b


Šola, v kateri bi užival in bi mi ustrezala, bi morala imeti veliko zanimivih športnih površin. Imeli bi skate-park in veliko telovadnico. Urnik bi bil krajši. Ustrezalo bi mi, če bi imeli po dve uri skupaj. Snov med predmeti bi bila bolj povezana. Pri slovenščini bi lahko obravnavali zgodovinsko besedilo in tako bi se hkrati naučili stavčne člene in zgodovinsko snov. Domačih nalog ne bi bilo. Vse bi se naučili v šoli, popoldne pa bi imeli prosti čas za različne dejavnosti po lastni izbiri. Tudi ocene bi bile le pri nekaterih glavnih predmetih. Učenci bi morali imeti več besede pri izbiri šole v naravi. Bila bi vsako leto, na izbiro pa bi imeli več ponudb. Izbirali bi z glasovanjem. Tudi dnevi dejavnosti bi morali biti bolj pogosti in bolj raznoliki. Več bi bilo druženja in sodelovanja z drugimi šolami. Tako kot v naši šoli, bi se tudi na šoli po mojem okusu s sodelovanjem na različnih prireditvah predstavljali v domačem kraju. Pri pouku bi manj pisali. Učitelji bi nas usmerjali, kje pridobimo informacije, ki jih moramo poznati in znati. Učenci bi sami izbrali, ali bi se to naučili iz knjig ali z gledanjem poučnih filmov.

Jure Rakušček, 6. a

Jaka Gorjan, 7. b

Mislim, da bomo v prihodnosti najbolj potrebovali znanje naravoslovja in tehnične veščine. Že danes bi morali dajati večji pomen ekologiji, saj je naš planet zelo zanemarjen. Predvsem v mestih mladi sploh nimajo stika z naravo in zato tudi nimajo pravega odnosa do nje. Vse več mladih se zapira v svoje sobe, kjer preživljajo čas ob igranju računalniških iger. Za poučevanje takšnih življenjskih vsebin ne potrebujemo dodatnega predmeta. Predmeti v šoli bi morali biti med seboj s snovjo bolj povezani. Učenje bi moralo izhajati iz življenjskih primerov. Tako bi bilo učenje lažje in bolj zanimivo. Pri likovnem pouku bi lahko risali liste različnih dreves in ob tem spoznavali še Ivo Rot, 7. b naravoslovje.

Nela Koren, 6. a

V šoli preživimo veliko svojega časa. Šola nam zagotovi dobro prihodnost in hkrati sedanjost. Pomembno je, kaj se v njej naučimo, da bomo to znanje uporabili v vsakdanjem življenju. V zadnjih desetletjih je človeštvo hitro napredovalo. Pojavili so se prvi mobilni telefoni, računalniki, televizije … Menim, da bi morali v šoli poudariti predvsem znanje tujih jezikih, slovenščine, matematike, tehnologije in zgodovine. Poudarek na tehnologiji bi bil, ker je to ''ključ prihodnosti''. Večina današnje mladine pozablja na svoj materni jezik – slovenščino, stare običaje, narečne besede, v uporabi jezika je vedno več tujk. Z matematiko se srečujemo vsakdan na vsakem koraku, zato bi morali poudarjati pomen uporabnih predmetov. S pomočjo znanja tujih jezikov pa bi lahko v življenju več potovali in se sporazumevali z drugimi narodi po svetu. Čeprav nekateri ljudje ne namenijo veliko pozornosti zgodovini, menim, da smo del nje in da bi morali vedeti, kako so naši predniki živeli, kaj so s svojimi dejanji storili za nas, da lahko danes živimo v miru. Če bi imela možnost postati učiteljica, bi za poučevanje izbrala predmet zgodovine. Učencem bi razlagala o pomembnosti dogodkov iz preteklosti. Za učne pripomočke bi izbrala učbenik, pisala, zvezke in tablico, saj bi se z njeno pomočjo otroci naučili raznih veščin računalništva. V šolo bi vnesla določena pravila. Najpomembnejše pravilo bi bilo, da učenec spoštuje in upošteva učitelja. Poleg tega pa bi se morali sproti učiti, redno opravljati domače naloge in upoštevati druga pravila. Moja prednost pri poučevanju bi bila, da rada pomagam, moja šibkost pa, da sem nekoliko nepotrpežljiva. Ker je zame zelo pomembno, kako se počutim v šoli, bi imela idealno šolo. Prostori v moji idealni šoli bi bili zanimivi. V učilnici slovenščine in v učilnicah tujih jezikov bi imeli veliko knjig, ki bi jih brali, v učilnici zgodovine bi imeli razne stare predmete, katerim bi določali starost, imeli pa bi tudi veliko učilnico z računalniki, kjer bi se učili urejanja besedil, varnosti na internetu … Poleg osnovnih predmetov (slovenski jezik, matematika, tuji jezik, tehnologija …) bi morali učenci izbrati še dva predmeta po lastni izbiri. V šoli ne bi bilo ocenjevanja, saj bi se učenci učili sproti in na podlagi raznih eksperimentov ter na dnevih dejavnosti. V jedilnici bi imeli samopostrežno kosilo in malico. V šolo v naravi bi potovali v različne kraje po Sloveniji in tako spoznavali različne pokrajine ter njihove znamenitosti. Vsak učenec bi imel svojega učitelja, mentorja, ki bi ga usmerjal k pravim odločitvam. Ula Božnik, 7. b

V moji idealni šoli bi bilo vse drugače, kot je v naši. Učilnice bi bile moderne, zračne in svetle. Imeli bi talno ogrevanje. Namesto zvezkov in učbenikov bi imeli tablico. Odmori bi bili daljši, da bi se lahko razgibali in pripravili na uro. Ure bi bile krajše, delo pa bolj intenzivno. Tako bi se v krajšem času več naučili. Predmetov, kot jih poznamo danes, ne bi bilo. Hkrati bi se učili več stvari. Imeli bi tudi možnost izbire učne snovi. Za utrjevanje in preverjanje bi imeli zanimive naloge in vaje, ki bi jih z veseljem reševali. V šoli bi bilo več notranjih in zunanjih prostorov za aktivno preživljanje prostega časa. Lahko bi se rolkali, plezali in tekli. Večkrat letno bi imeli adrenalinski dan. Vsako leto bi imeli en teden šole v naravi, kjer bi se učili uporabnih znanj na zabaven in zanimiv način. Jedli bi v samopostrežni jedilnici, kjer bi imeli možnosti večje izbire hrane. Tudi čas za malico in Jan Štih, 7. b kosilo bi si lahko izbrali po želji. 35

Anika Čušin, 6. b


Moja zgodba v 2. a razredu Ko sem bil v 2. a razredu, smo v podaljšanem bivanju z učiteljico Niko izdelali badminton žogo z napisom OŠ Kobarid. Žoga je belo-modre barve, visoka 1 meter, izdelovali pa smo jo en teden. Badminton žoga je še danes postavljena v omari pri rediteljevi mizi. Sicer so skoraj vse črke razpadle, ker je žoga stara 4 leta. Kristjan Kavčič, 6. b

Skrivalnice

Anekdote povezane s šolsko prehrano pred 50 leti

Med odmori v nižjih razredih osnovne šole smo se s prijatelji vedno radi igrali. Najbolj nam je bila všeč igra skrivalnice, ko smo fantje skrili enega izmed nas, punce pa so ga iskale. Nekega dne so punce čakale na hodniku, fantje pa smo našli v učiteljičini omari nekaj prostora, da je sošolec lahko sedel vanjo. Knjige, ki so bile prej lepo zložene, smo mu naložili v naročje, tako da se mu je videl samo šop las. Vrata omare smo zaprli, nato pa poklicali punce, da so pričele iskati skritega sošolca. Vsepovsod so iskale sošolca, a ga niso našle. Prehitel jih je šolski zvonec in v razred je vstopila učiteljica, da bi pričela poučevat. Učenci smo se posedli na stole in stalno pogledovali proti omari, kjer se je še vedno skrival sošolec. Učiteljica nam je razdelila učne liste, da bi utrjevali snov, sama pa je stopila do omare, da bi pripravila gradivo za naslednjo šolsko uro. Stopila je na stol, da bi s police vzela polo papirja, takrat pa je sošolec v omari na ves glas kihnil. Učiteljica se je tako ustrašila, da je kar skočila s stola. Prepričani smo bili, da se bo razjezila na nas, vendar je le z odprtimi usti obmolknila. Morali smo ji razložiti pravila igre. Ko smo se ji opravičili, je dejala le: »Bila je sreča v nesreči.«

Ko je bil za malico ribji namaz, ki ga nisem maral, sem ga dal sošolcu, ker njemu pa je bil zelo všeč. V zameno sem dobil igračko indijančka. Ko smo bili v 8. razredu, smo jogurte, ki so ostali pri malici, nastavljali na vrata stranišča. Tistemu, ki je prvi odprl vrata, se je jogurt zlil na glavo. V okolici šole so rasle jablane. Te jablane so vsako leto obrodile sladke sadove in učenci so jih pogosto obirali pri uri športne vzgoje. Jabolka so shranili v šolsko klet in jih delili pri šolski malici. Med odmori so se fantje na skrivaj odtihotapili v klet, dekleta pa so stražila. Fantje so za vse sodelujoče prinesli jabolka in jih na skrivaj pojedli. Sošolka je imela očeta, ki je delal v Italiji. Sošolki je velikokrat kupil Nutello. Ker smo bili radovedni, kaj je to, jo je prinesla v šolo. Namazali smo si jo na kruh in bili smo presrečni, ker je bila zelo dobra. Neki fantek je imel alergijo na pašteto. Po jedi je dvakrat doživel alergijsko reakcijo. Ko smo sošolci to videli, nismo več hoteli jesti paštete. Učenci smo z marmelado mazali kljuke učilnic. (anekdote so zbrali učenci 6. razredov)

Vid Lavrenčič, 5. a

Moj zvezek pripoveduje Kot vsako jutro sem se zbudila ob šestih. Počasi sem se oblekla in odšla po stopnicah navzdol. Pojedla sem zajtrk in s sestrico sva odšli v šolo. Pri uri slovenščine nam je učiteljica naročila, naj poiščemo zvezke svojih staršev, jih primerjamo z našimi in o tem napišemo spis. Cel pouk sem razmišljala samo o tem. Končno sem prišla domov. Doma sem mami, ki jo je prav tako učila moja učiteljica slovenščine, povedala za nalogo. Mama mi je predlagala, naj pogledam na podstrešje. In res sem. Na podstrešju sem našla dva mamina zvezka. Prinesla sem ju v sobo in ju primerjala z mojimi. Mami sem šla povedat, da sem našla, kar sem iskala. Ko pa sem se vračala po stopnicah navzgor, sem slišala, da iz moje sobe prihaja pogovor. Pokukala sem skozi ključavnico in na postelji videla moj zvezek in mamin, ki je spal, ter še enega maminega, ki se je pogovarjal z mojim. Zaslišala sem: »Ko sem bil jaz še v formi, je punca, katere last sem bil, vame zelo lepo pisala in nikoli me ni vrgla v kot.« Moj zvezek pa: »Kakšno srečo imaš! V meni je napisano, kot bi kokoš hodila po zvezku.« Nato je sledila tišina. Čez nekaj časa je mamin zvezek pripomnil: »Pa saj ti nisi v tako slabem stanju.« Moj zvezek brez pomislekov pove: »To že! Ampak poglej, kakšna pisava krasi mojo notranjost!« Mamin zvezek radovedno pogleda vanj in se namršči: »Uf, pa je res tako, kot si povedal!« Ker se mi ni dalo več čepeti pred vrati, sem vstopila in na postelji so bili Kaja Žgeč, (7. a) spet trije običajni zvezki.

strani je na veliko napisano »SLOVNICA«. Spodaj v levem kotu je moje ime in razred. Vsa vesela listam naprej. Zagledam naslov »GLAGOLI«. Tam se vstavim. Z očmi preletim poglavje. Naslov z rdečo barvo in besedilo z nalivnim peresom. Pogledam naslednji naslov »PRIDEVNIKI«. Spet enako kot pri glagolih. Lepo, lično in urejeno. Še malo listam, ko v desnem kotu zagledam nekaj majhnega, rdečega. V naših letih je marsikdo zaljubljen in zato se v kakšnem kotu v zvezku pojavi srček. Čeprav zaradi tega zvezek ni lep in ličen, pazim, da ne čečkam pogosto po njem, saj mi šepeta samo eno: »Daj, napiši vse, kar pove učiteljica, ampak ne riši vame!« Zato se trudim imeti urejen zvezek, saj se tako lažje učim. Zvezke bom shranila, da jih bom kdaj kasneje prelistala in se spomnila vseh lepih trenutkov pri slovenščini. Kristina Skočir, (7.a)

Na mizi leži zvezek slovenščine. Gledam ga in slišim, kako mi šepeta: »Kar odpri me, vesel bom! Preberi zgodbe v meni! Naj te ne bo sram. Takoj boš razumela, kaj so samostalniki!« Usedem se za mizo in ga odprem. Na prvi

Nika Koren, 9. b

36


Kaj se mi je pripetilo Ker danes pišemo test iz slovenščine, sem se včeraj učila. A ko sem odprla zvezek, se je zgodilo nekaj, česar nikoli ne bi pričakovala. Odprla sem zvezek za slovnico, pred obraz pa mi je poskočil majhen škrat. Imel je roza kapo, na kateri so bili narisani modri tulipani, njegova majica je bila zelena z vijoličnimi avtomobili, hlače pa je imel oranžne. Še preden sem lahko sploh vprašala, kdo je on in kako je prišel v moj zvezek, mi je že skočil na nos in rekel: »Pozdravljena Brina, jaz sem David!« Izredno čudno se mi je zdelo, da v mojem zvezku biva majhen škrat brez stila za oblačila, ki hkrati tudi govori in pozna moje ime. Vprašala sem ga, kdo mu je povedal, kako se kličem, on pa je nadaljeval: »Tvoje ime sem videl na prvi strani zvezka, vem pa tudi, v kateri razred hodiš in katero šolo obiskuješ.« Še vedno se mi je zdelo čudno, a vse bolj sem razumela, zakaj se je pojavil. »Pred 30 leti sem obiskal tudi tvojo mamo. Čeprav so si vajini zvezki zelo podobni, si me ti razočarala, ker nekaj stvari nimaš zapisanih. Tvoja mama je imela v zvezku vse, od abecede do zapletenih spisov in snovi,« mi je brez dlake na jeziku zabrusil. Ni mi bil všeč način, kako mi je to povedal, a sem se zadržala in mirno odgovorila: »No, hvala za nasvet, zdaj pa lahko greš. Adijo!« A kot sem si mislila, David ni odnehal: »Četudi vsebina in oblika tvojega zvezka nista zgled drugim, je tvoja pisava precej lepša od mamine.« Takšen odnos pa mi je že bolj prijal. »No, David, kaj si še misliš o mojem zvezku?« sem ga vprašala. »Si že slišala za robove v zvezku?« je spet začel s svojim nesramnim glasom. »O robovih pa ne bova razpravljala! Saj jih imam narejene skoraj na vsaki strani,« sem mu še bolj nesramno odgovorila. David me je pogledal z velikimi očmi. En pogled je bil dovolj, da sem dojela, da se motim. »Dobro, razumem. Tudi če samo en rob manjka na samo eni strani, je zvezek manj urejen,« sem ponižno rekla. Zadovoljno je odgovoril: »Hitro se ti je posvetilo! No, zdaj pa mi ti lahko poveš, ali te kaj moti v tvojem zvezku.« Takoj sem vedela, kaj me moti: »Veš, včasih nisem pozorna, kako pišem in se mi zato zgodi, da preskočim nekaj strani ali pa zvezek obrnem v

napačno stran …« »To pa je res težava! Kako se potem sploh znajdeš, ko se učiš? Hitro moraš postati bolj pozorna na to, kam pišeš, saj bodo tvoji zvezki postali popolnoma nepregledni,« je spet začel poudarjati moje napake. Vedela sem, da ima prav in da se moram poboljšati, a tega nisem mogla izgovoriti. Pogledala sem Davida, ki je takrat listal po zvezku, potem pa le pokimala. David je za trenutek prenehal s pregledovanjem mojega zvezka in videl, da je s kritiko malce pretiraval. Opravičil se mi je in nadaljeval malo drugače: »No, pa da ne bom izpostavljal samo slabosti, nadaljujva z dobrimi stvarmi. Snovi imaš napisane po vrsti, naslovi se dobro vidijo in prepisana imaš vsa pravila iz delovnega zvezka.« Moram priznati, da so mi pohvale, ki jih je izrekel David, precej laskale. Nadaljevala sem pogovor: »Še dobro, da ti je to všeč, saj tem stvarem dajem velik pomen.« »Čeprav bi morala celotni obliki zvezka dajati večjo pozornost, me veseli, da se vsaj nekaterim stvarem posvetiš,« je dejal David. Nisem prav prepričana, ali je bila to pohvala ali kritika, a sem se vseeno nasmejala in se zahvalila: »Ta ura s tabo mi je zelo pomagala! Prisežem, da se bom zdaj potrudila po svojih najboljših močeh!« David me je z nasmeškom na obrazu pogledal in mi še zadnjič prišepnil: »Prepričan sem, da se boš še bolj poboljšala, saj si podobna mami. Tudi ona je potrebovala le malce spodbude, potem pa je nadaljevala odlično.« Še preden sem se lahko poslovila, se je platnica zaprla in izginil je tudi škrat David. Odločila sem se, da bom zvezkom posvečala več pozornosti, saj bi se rada tudi čez deset let učila iz njih. Brina Skočir, 7. a

Sanjalo se mi je Nekega dne sem pisal domačo nalogo. Ker nisem bil preveč razpoložen, sem zaprl oči. Zaslišal sem glas. Nisem vedel, od kje prihaja. Govoril je: »Jan, jaz sem tvoj neurejeni zvezek. Poslušaj me!« Začel mi je stokati. Govoril mi je, kako grdo pišem. Popravljal je moje črke in se pritoževal: »Kako lahko tako grdo pišeš?!« Kritiziral je prav vse, od prevelikih naslovov do majhnih naslovov pa do vejic in pik. Spodbujal me je pri domači nalogi. Rekel sem mu, da tega ne razumem. Pomagal mi je napisati celoten spis, ki se ga nisem znal lotiti. Ker mi je ponudil pomoč, sem zvezek moral urediti. Popraviti sem moral vse naslove, vejice in pike. Ker se še sam nisem znašel v svojem zvezku, me je popravljal. Do naslednjega dne je bilo vse narejeno. Nato je zvezek začel ponavljati moje ime. Zbudil sem se in ugotovil, da je bila to moja mama, ki me je skušala prebuditi iz sanj, saj ni verjela, da nalogo pišem že cel dan. Pogledal sem v zvezek, ki še vedno ni bil urejen, pa tudi domača naloga še ni bila napisana. Napisal sem nalogo po navodilih, ki mi jih je dal v sanjah zvezek, in sklenil, da bom od takrat naprej imel urejene zvezke. Jan Lavrenčič, (7. a)

Zmešnjava v šoli Nekega dne so se v šoli dogajale čudne stvari. Deklice so si barvale nohte, druge so si delale pričeske, tretje pa so jedle sendviče in pile sokove. Učiteljev ni bilo. Robot se je jezil, ker tekoči trak ni delal. Nekaj otrok je skakalo po trampolinu, veliko pa jih je bilo v bazenu. Devet otrok je bilo v računalnici in le trije so se učili. Računalničarka je uživala v bazenu in ravnateljica je samo malo prišla na obisk. Dečki so igrali košarko in nogomet. Na tabli je bil pravi direndaj, saj so bile vse črke in računi pomešani. Mika Kenda, 2. a

Mojca Čušin, 9. r.

37


2007/08 Ekipno področno atletsko prvenstvo v Novi Gorici (deklice): 1. mesto (finale državnega ekipnega atletskega tekmovanja v Ljubljani: 4. mesto). Posamično področno atletsko prvenstvo v Novi Gorici: 1. mesto VOLARIČ VERONIKA 300 m (finale v Celju: 4. mesto). Medobčinsko tekmovanje v malem nogometu (letnik '93): 2. mesto (četrtfinalno tekmovanje v Trbovljah: 2. mesto, polfinalno državno tekmovanje v Kobaridu: 4. mesto). Do danes največji uspeh šolske nogometne ekipe. Medobčinsko tekmovanje v košarki (starejši dečki, letnik '93): 3. mesto.

2008/09 Ekipno področno atletsko prvenstvo v Novi Gorici (deklice): 1. mesto (finale državnega ekipnega atletskega tekmovanja v Ljubljani: 4. mesto). Posamično področno atletsko prvenstvo v Novi Gorici: 1. mesto JAKA SKOČIR (600 m), ŽIGA HVALA (višina), NIK MEDVEŠ, BLAŽKA ŠTURM (600 m), META MARCOLA (daljina), KATARINA KURINČIČ (300 m) in ŠTAFETA 4 x 100 m (finale BLAŽKA ŠTURM državna prvakinja na 600 m). Medobčinsko tekmovanje v odbojki (deklice): 2. mesto. Medobčinsko tekmovanje v odbojki (dečki): 1. mesto. Medobčinsko tekmovanje v malem nogometu (starejši dečki letnik '96): 2. mesto. Medobčinsko tekmovanje v malem nogometu (starejši dečki letnik '94): 2. mesto (regijsko prvenstvo v Kobaridu: 1. mesto). Medobčinsko tekmovanje v košarki (mlajši dečki letnik '96): 2. mesto. Medobčinsko tekmovanje v košarki (starejši dečki letnik '94): 2. mesto. Državno prvenstvo v uličnem teku: 2. mesto BLAŽKA ŠTURM (600 m).

Polfinalisti državnega prvenstva v nogometu za osnovne šole, 2007/08

2009/10 Državno prvenstvo v uličnem teku v Žalcu: 1. mesto VERONIKA VOLARIČ (100 m) in BLAŽKA ŠTURM (600 m), 2. mesto NIKA ŠTURM. Državno prvenstvo v gorskem teku v Smledniku: 1. mesto BLAŽKA ŠTURM (600 m). Ekipno področno atletsko prvenstvo v Novi Gorici: 1. mesto deklice, 2. mesto dečki (finale državnega ekipnega atletskega tekmovanja v Sl. Bistrici: 7. mesto deklice). Posamično regijsko atletsko tekmovanje v Novi Gorici: 1. mesto VERONIKA VOLARIČ (100 m) in PATRIK BAŠELJ (60 m) (finale 6. mesto VERONIKA VOLARIČ 100 m). Področno prvenstvo v nogometu v Tolminu (dečki letnik '95): 2. mesto. Področno prvenstvo v odbojki v Kobaridu (dečki letnik '95): 1. mesto.

Ekipno atletsko tekmovanje v Novi Gorici, 2017/18

Področno prvenstvo v nogometu v Kobaridu (dečki letnik '97): 2. mesto.

2010/11 Državno prvenstvo v gorskem teku v Smledniku: 1. mesto MATIC BERGINC, 3. mesto URŠA URŠIČ. Ekipno področno atletsko prvenstvo v Novi Gorici: 2. mesto deklice (finale državnega ekipnega atletskega tekmovanja v Sl. Bistrici: 10. mesto deklice). Posamično regijsko atletsko tekmovanje v Novi Gorici: 1. mesto DAVID URŠIČ (60 m), MAJA PERINČIČ (60 m), ANA MARCOLA (skok v daljino), TOMAŽ GREGORČIČ (60 m), ADMIR ŠAZIMANOSKI (100 m), META MARCOLA (skok v daljino) (finale v Mariboru: 7. mesto MAJA PERINČIČ 60 m). Področno prvenstvo v košarki v Tolminu (dečki letnik '96): 2. mesto. Področno prvenstvo v odbojki v Kobaridu (dečki letnik '96): 1. mesto.

Svit Kramar Roš, 9. b, najboljši strelec – nogomet 9.r., 2017/18

Ekipni mnogoboj za nižje razrede, atletika v Bovcu: 1. in 4. mesto. 38


2011/12 1. medšolski tek po ulicah Kobarida. Ekipno področno atletsko prvenstvo v Novi Gorici: 2. mesto dečki in 3. mesto deklice (finale državnega ekipnega atletskega tekmovanja v Sl. Gradcu: 12. mesto dečki, prvič v zgodovini šole v finalu). Posamično regijsko atletsko tekmovanje v Novi Gorici: 1. mesto ŠTAFETA 4 x 100 deklice, LUKA BERGINC (višina), MAJA PERINČIČ (60 m) (finale v Kopru: 5. mesto LUKA BERGINC višina). Medšolsko tekmovanje v malem nogometu v Tolminu (dečki letnik '97): 1. mesto. Ulični tek v Slovenj Gradcu: 3. mesto MATIC BERGINC.

2012/13 Ekipno področno atletsko prvenstvo v Novi Gorici: 3. mesto deklice (finale državnega ekipnega atletskega tekmovanja v Sl. Gradcu: 7. mesto deklice). Posamično regijsko atletsko tekmovanje v Novi Gorici: 1. mesto ŠTAFETA 4x100 deklice, HANA CUKJATI (vortex), MAJA PERINČIČ (60 m) in NEJC HVALA (višina) (finale v Kopru: 7. mesto ŠTAFETA 4 x 100 m deklice). Medšolsko tekmovanje v malem nogometu v Kobaridu (starejši dečki): 1. mesto. Medšolsko prvenstvo v košarki v Bovcu (mlajši dečki): 1. mesto. Medšolske atletske štafetne igre v Špetru: 1. mesto. Ekipni mnogoboj za nižje razrede, atletika v Bovcu: 1. mesto ekipno.

2013/14 Ekipno področno atletsko prvenstvo v Novi Gorici: 2. mesto deklice (finale državnega ekipnega atletskega tekmovanja v Sl. Gradcu: 4. mesto deklice). Posamično regijsko atletsko tekmovanje v Novi Gorici: 1. mesto HANA CUKJATI (vortex), URŠA URŠIČ (300 m) (finale v Kopru: 2. mesto HANA CUKJATI vortex). Medšolsko tekmovanje v odbojki (starejše deklice): 1. mesto. Medšolsko tekmovanje v odbojki (starejši dečki): 2. mesto. Mednarodni dobrodelni turnir v Remanzaccu, tamburello: 3. mesto.

2014/15 Ekipno področno atletsko prvenstvo v Novi Gorici: 1. mesto deklice (finale državnega ekipnega atletskega tekmovanja v Sl. Gradcu: 5. mesto deklice). Posamično regijsko atletsko tekmovanje v Novi Gorici: 1. mesto HANA CUKJATI (vortex), LARA KALANJ (100 m), KARIN CUKJATI (600 m), DEA MANFREDA (suv. krogle), ŠTAFETA 4 x 100 m deklice (finale v Kopru: 1. mesto DEA MANFREDA suv. krogle in HANA CUKJATI vortex). Medšolski ekipni mnogoboj v Bovcu (mlajši): 2. mesto. Medšolska košarka v Bovcu (mlajši dečki): 2. mesto (področno v Ajdovščini: 5. mesto). Medšolska košarka v Kobaridu (starejši dečki): 2. mesto. Medšolska odbojka v Bovcu (starejši dečki): 2. mesto. Medšolska odbojka na Mostu na Soči (starejše deklice):1. mesto.

2015/16 Ekipno področno atletsko prvenstvo v Novi Gorici: 3. mesto deklice. Posamično regijsko atletsko tekmovanje v Novi Gorici: 1. mesto KARIN CUKJATI (1000 m), DEA MANFREDA (suv. krogle), EVA KLARA KRAMAR ROŠ (600 m) (državno finale: 8. mesto DEA MANFREDA suv. krogle in KARIN CUKJATI 1000 m). Medšolsko tekmovanje atletika brez meja v Bovcu: 2. in 4. mesto. Medšolsko tekmovanje v košarki v Bovcu (mlajši dečki): 2. mesto (področno v Dobravljah: 5. mesto). Medšolsko tekmovanje v nogometu v Kobaridu (mlajši dečki): 1. mesto (področno v Novi Gorici: 3. mesto).

2016/17 Ekipno področno atletsko prvenstvo v Novi Gorici: 2. mesto deklice. Posamično regijsko atletsko tekmovanje v Novi Gorici: 1. mesto BLAŽ KOREN (skok v dalj.), EVA KLARA KRAMAR ROŠ (600 m), KARIN CUKJATI (1000 m) (finale: 3. mesto KARIN CUKJATI 1000 m). Področno tekmovanje v nogometu (mlajši dečki): 1. mesto (področno: 4. mesto). 39


»Dogodivščin je bilo nešteto, za pot do Kobarida smo porabili pol ure, nazaj pa tri ure. Prva štiri leta sem hodil v šolo, ki

»Osnovna šola mi je ostala v zelo lepem spominu. Prav v teh letih sem s pomočjo učiteljev in njihovih vzpodbud lahko odkrivala svoje talente. V četrtem

je stala, kjer je danes asfaltno igrišče. Naslednja štiri leta pa na tako imenovano nižjo gimnazijo, ki je stala za cerkvijo v Kobaridu. Najljubši predmet mi je bila geografija, to mi je šlo najbolje. Ravnatelj je bil Jožef Gruntar – Mšlinč, bil je majhen in čokat.«

razredu mi je šola pomagala izdati pesniško zbirko z naslovom Moje prve pesmi, v devetem razredu pa sem zmagala na natečaju, na katerega me je prijavila razredničarka, in za nagrado prejela izdajo še ene svoje pesniške zbirke.«

Ivan Volarič – Feo, pesnik

Meta Strgar, maturantka

o tem, po čem si je najbolj zapomnil kobariško osnovno šolo.

na SŠ Veno Pilon Ajdovščina, program predšolska vzgoja,

o tem, kako se spominja svojih osnovnošolskih dni.

Vir: Povedali so nam. Ob 40-letnici OŠ Simona Gregorčiča Kobarid (ur. Nataša Špolad Manfreda).

»Morda je edina razlika med mojimi mladostnimi leti in današnjim časom ta, da smo učitelje vedno spoštovali, obnašanje do njih je bilo vedno v mejah dobre vzgoje in priznavanju, da so od nas starejši in zaradi tega tudi polni znanja in morda tudi modrosti. Seveda je bil ta odnos

»Rada sem hodila v šolo in se z veseljem spominjam tega obdobja. V primerjavi z današnjim stanjem je bila notranjost šole precej pusta. Stene na hodnikih so bile prazne in na njih niso visele slike – kar gre gotovo pripisati pogostemu vandalizmu takratnih učencev. Hišnik je imel veliko dela z menjavanjem razbitih stikal in vtičnic, odmašiti je moral marsikatero ključavnico, ki so jo učenci med čakanjem na pouk zamašili, da bi nekoliko skrajšali prihajajočo šolsko uro.«

vedno privzgojen že doma, v družini, pri starših, sestrah in bratih. Morda je danes položaj učitelja težji, ker manjka prav ta člen domače vzgoje in dosledne podpore staršev, učiteljev in vzgojiteljev. Vedno imam občutek, da se danes preveč poudarja izobraževanje, manj pa vzgajanje, pozitivne moralne in estetske vrednote, ki nas gradijo, nas bogatijo in nam napravljajo življenje lepše, znosnejše in manj stresno.«

Darija Mager, likovna pedagoginja

Rudi Skočir, slikar in ilustrator

in sooblikovalka grba OŠ Simona Gregorčiča Kobarid

o tem, kakšen je bil v njegovem času obiskovanja osnovne šole odnos med učenci in učitelji.

o tem, kako se spominja videza kobariške šole.

Vir: Povedali so nam. Ob 40-letnici OŠ Simona Gregorčiča Kobarid (ur. Nataša Špolad Manfreda)

»Bila sem ena tistih učenk z željo po znanju, odkrivanju novega, izpopolnjevanju in intelektualnem napredovanju. »Ob otvoritvi šole v Kobaridu sem obiskoval podružnično šolo v Breginju. Takrat je to bila stara Avstro-Ogrska šola, z malo učilnicami, kjer je pouk potekal tako, da smo bili učenci iz več razredov skupaj. Te šole danes ni več, podrli so jo po potresu leta 1976.

Zavedala sem se, da je tisto, kar je naučeno v mladosti, vklesano v kamen. Pri tem ni šlo le za faktografsko pomnjenje, kaj je to enokaličnica in kaj dvokaličnica, kje tečejo poldnevniki in kje vzporedniki, kako se odpravi oklepaje in kako izračuna ploščino pravokotnika, kdaj se vprašalnica v angleščini začne z »do« in kdaj z »does« ... šlo je za prvo veliko šolo pravega življenja. Spoznala sem, kako biti pravična do sebe in do drugih, kako najti srečo v majhnih stvareh, kako izraziti hvaležnost in kako pokazati srčnost. Naučila sem se, da je v življenju treba tvegati, a biti sposoben stopiti tudi korak nazaj, da je treba vedno sprejemati nove izzive in znati odločno zavzeti svoje stališče. Danes vem, da se lahko živi na dva načina. Lahko se pretvarjaš, kot da ni nič čudežno, ali pa imaš vse za čudežno. Ob 50-letnici delovanja Vam iskreno čestitam in Vam želim, da bi še naprej ustvarjali čudeže! Ponosna sem, da sem bila Vaša učenka.”

Nova šola v Kobaridu je name takrat naredila močan vtis. Spomnim se je kot hipermoderne stavbe, ki je bila za razliko od starega Breginja popolnoma nekaj drugega.«

Jožef Školč, politik o tem, kako se spominja otvoritve nove šole v Kobaridu. Vir: Povedali so nam. Ob 40-letnici OŠ Simona Gregorčiča Kobarid (ur. Nataša Špolad Manfreda).

dr. Bruna Žuber, univ. dipl. prav. o tem, kaj se je resnično naučila na kobariški šoli.

Slavčkov odmev, časopis Osnovne šole Simona Gregorčiča Kobarid Urednica: Nina Levpušček Melinc Uredniški odbor: Bojana Baskar, Aurora Calvet Mañas, Mateja Černigoj Skočir, Martina Koren, Mateja Matajurc, Damjana Nanut, Nevenka Rakušček, Nadja Rejec, Simon Skočir, Matjaž Sovdat, Pjerina Sovdat, Sabina Sovdat, Irena Stergar, Petra Škrjanc, Nataša Špolad Manfreda, Božica Špolad Žuber, Tatjana Terlikar, Suzana Volarič, Marinka Velikonja, Vesna Uršič, Jasmina Žagar Nascivera.

Oblikovanje in prelom: Petra Škrjanc Fotografije: arhiv Osnovne šole Simona Gregorčiča Kobarid, mentorji Lektoriranje: Nina Levpušček Melinc, Nataša Špolad Manfreda, mentorice Tisk: Gaya d. o. o. Izdala OŠ Simona Gregorčiča Kobarid, Gregorčičeva ulica 18 a, 5222 Kobarid Učenci, ki imajo oddelek naveden v oklepaju, so ustvarili prispevek v šolskem letu 2016/17. Prispevke lahko pošljete na: slavckov odmev@gmail.si

40


Mojca Čušin, 9. r.

Učenje v stari in novi šoli. Konec pouka. Domov zdrvimo! Izabela Melinc, (3. a)

Angelika Volarič, 9. a

Za rojstni dan ti bomo nabrali rože in naredili velikansko srce. srce

Vsi bi se prijeli za roke in objeli šolo. šolo

Van Volarič, 1. b

Julija Miklavič, 1. b

Šoli bi dal za rojstni dan deset nadstropno torto s češnjo, češnjo ki bi jo postavili na stadion. Grega Mašera, 1. b

Šola, za rojstni dan bi ti podaril vlak, da bi šla na morje. morje

Šola, moja želja je, da bi bila polna ubogljivih učencev, ki bi pisali domače naloge.

Gal Vavtar, 1. b

Ermin Hrast Lipušček, 1. a

Draga šola za 50. rojstni dan ti želim, da bi imela veliko sreče in veliko veselja, veselja ker nas učitelji pridno učijo. Upam, da boš dobila veliko igral. Jure Terlikar, 2. a

Želim ti veliko slavčkov. slavčkov

Draga šola, želim ti, da bi te za 50. rojstni dan čim prej prenovili. Želim ti, da bi lahko dobila še eno sobo, v kateri bi bile kletke s hrano za živali, igrače in živalski pustolovski park. park Tako bo lahko imel vsak svojo žival.

Matija Leskovar Tratnik, 1. a

Mika Kenda, 2.a

Draga šola, želim ti veliko radovednih učencev. Lara Perat, 1. a

41


Šolanje je pot do samega znanja, do lastnega spoznanja. Enej Četrtič, 5. b

Šola je vse. Brez šole, pravijo, ni nič. Šola je življenje samo. V šoli so prijatelji, ki življenje slajšajo in rožnato dneve barvajo.

Zakaj šola? Zakaj učenje, če pa bilo bi boljše življenje brez ocen. Slovenščina nima smisla, saj zdi se, da že vse znam, tudi brez družbe in naravoslovja kaj veljam. Črke, številke, snovi, mesta, države … Zakaj, zakaj vse to polnjenje glave? Zakaj vse to učenje? Zakaj tako malo šteje moje mnenje? Zakaj toliko predmetov? Zakaj toliko pravil? Zakaj toliko ljudi? (Vsi radi nekaj od tebe bi.) Zakaj šola, zakaj?

Anja Hrast Lipušček, 5. b

Ocene, ocene, le odlične so za mene. Ko učim se sproti, gre vse po pravi poti. A ko ne učim se sproti, ne gre več po pravi poti. In ko pridem domov, ne povem dovolj, ker ne upam si povedati, da je enka v redovalnici. Ko pa starši to izvejo, takoj dobim jih z vejo.

Erazem Uršič Fratina, 5. b

Nuša Berginc, 5. b

Šola je tudi odmor. Tako šolo imam najraje! Anže Lavrenčič, 5. a

Veliki učenci, zakaj manjše učence tepete, da bolečino trpijo? Nehajte! Oni se od vas učijo. Moj sanjski poklic je delo z otroki, a tega brez šole ne bo. Učiti treba se bo!

Catania Lipužič Panitz, 5. b

Naja Domevšček, 5. b

Šola pomeni »učiti se«. Enim všeč je, drugim ne. Amalia Calvet Kurinčič, 5. b

Učiteljica na učni uri meni razlaga – jaz pa ... spim. Tereza Kokole, 5. a

Šolanje je pot do uspeha, ki je predolga in prevečkrat dolgočasna.

Šola ni slaba, če odmore ima. Če jih pa nima, je bedna do neba.

Erik Gregorčič, 5. b

Jakob Lavrenčič, 5. a

42

Profile for OŠ Simona Gregorčiča Kobarid

OŠ Kobarid Slavčkov odmev TO SMO MI 2018  

OŠ Kobarid Slavčkov odmev TO SMO MI 2018  

Advertisement