Issuu on Google+


2 Letošnji tematski Glasnik je posvečen Rudolfu Cvetku, po rojstvu Senožečanu, »možu, ki je živel za sabljanje«, olimpioniku, ki je v sabljanju priboril olimpijsko medaljo davnega leta 1912, ko Slovenci večinoma še niso razumeli pomena olimpijskega gibanja. Letos poteka ravno 100 let, odkar je kot prvi Slovenec na olimpijskih igrah v Stockholmu prejel srebrno olimpijsko kolajno kot član avstrijske sabljaške ekipe, saj je Slovenija tedaj spadala še pod Avstro- Ogrsko. Iz objavljenih člankov bo verjetno večina bralcev prvič izvedela za tega pomembnega športnika, prvega slovenskega dobitnika olimpijske medalje, o njegovi mladosti v Senožečah, njegovem šolanju in vojaški službi, športnih dosežkih in uspešnem pedagoškem, strokovnem in organizacijskem delu, zaradi česar ga upravičeno imenujemo nestor slovenskega sabljanja. Leta 2000, ob 120-letnici njegovega rojstva, je organizacijski odbor, ki je bil ustanovljen na pobudo krajanov Senožeč, posebno zgodovinarja dr. Ervina Dolenca in Andreja Jelačina, dramskega igralca, ter Tomaža Pavlina s Fakultete za šport, Olimpijskega komiteja Slovenije in Slovenske olimpijske akademije, pripravil Cvetkove dneve, v okviru katerih so se v Senožečah in Divači vrstila predavanja, razstave, sabljaška akademija, vrhunec pa je bilo odkritje doprsnega kipa Rudolfu Cvetku s kulturnim programom. Letos, ko poteka sto let, odkar je Senožečan Rudolf Cvetko dobil olimpijsko medaljo, se mu bodo poklonili krajani krajevne skupnosti Senožeče s proslavo na svoj krajevni praznik 2. junija. 100-letnico bo obeležila tudi Banka Slovenije, ki bo ob tej priložnosti izdala spominski zlatnik, srebrnik in 3-evrski kovanec. Res je, da je od rajne Avstro-Ogrske poteklo že veliko časa in da smo Slovenci od tedaj menjali že tri države, in šele v zadnji smo samostojni, vendar pa naš zgodovinski spomin ne bi smel biti tako kratek, da bi pozabili na vrhunski športni dosežek Slovenca, to je na prvo slovensko olimpijsko medaljo, ki jo je Rudolf Cvetko prejel 12 let pred Leonom Štukljem. Tudi na Rudolfa Cvetka bi morala biti slovenska država ponosna. Urednica

1960  POKLON OB 80LETNICI RUDOLFA CVETKA

GLASNIK OBČINE DIVAČA junij 2012, letnik 18, številka 2 (tematska številka) Izdajatelj in založnik: Občina Divača; Glavna urednica: Vlasta Bratož Štokelj; urednica: Vesna Matevljič; člani uredniškega odbora: Andreja Borovič, Dušan Cerkvenik, Petra Arko, Alenka Štrucl Dovgan, Iztok Felicjan, Jože Požrl; Oblikovanje: JPStudio Divača; Tisk: Tiskarna Mljač Divača; naklada 1700 izvodov.

Zahvaljujemo se avtorjem, ki so dovolili ponatis svojih člankov, ki so izšli že v drugih publikacijah: ERVIN DOLENC: Cvetkova povezanost s Senožečami. Rudolf Cvetko – zbornik (str. 15-19). (Pomembne osebnosti slovenskega športa, ur. Tomaž Pavlin, Olimpijski komite Slovenije, Slovenska olimpijska akademija in Fakulteta za šport), Ljubljana 2002. RAJKO ŠUGMAN: Slavnostni nagovor ob odkritju doprsnega kipa Rudolfu Cvetku. Rudolf Cvetko – zbornik (str. 94, 95). (Pomembne osebnosti slovenskega športa, ur. Tomaž Pavlin, Olimpijski komite Slovenije, Slovenska olimpijska akademija in Fakulteta za šport), Ljubljana 2002. JOŽE PODPEČNIK. Vojaška kariera sabljaškega mojstra Rudolfa Cvetka. Argo, 2008, [Letn.] 51, [št.] 1, str. 47-59. JOŽE. PODPEČNIK. Prva olimpijska medalja : [športna zbirka Rudolfa Cvetka : zgodovinske in umetnostne zbirke] : Narodni muzej Slovenije, Metelkova. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2011. [1] zgibanka ([2] str.) JOŽE PODPEČNIK. Rudolf Cvetko, prvi slovenski olimpionik. Argo, 2006, 49, 1, str. 47-53. Z avtorji so stopili v kontakt in zbrali članke: Alenka Štrucl Dovgan, Jovo Ferfila, Bojan Orešnik. Zahvaljujemo se tudi Jožetu Požrlu, ki je posredoval Zbornik Rudolfa Cvetka in fotografije z odkritja doprsnega kipa Rudolfu Cvetku.


Foto: JOŽE POŽRL

3

DR. ERVIN DOLENC

Kot vedno, je tudi dejstvo, da se je Rudolf Cvetko rodil v Senožečah, zgolj srečno naključje. Njegova družina in njegovo rojstvo sta zelo skromno zaznamovana v matičnih knjigah senožeškega župnišča: v poročni knjigi, v krstni knjigi in v statusu animarum, torej v družinski knjigi tistega časa okrog leta 1880. Žal nisem mogel ugotoviti, koliko časa se je družina zadrževala v Senožečah. V zglaševalnih polah v Ljubljani je bila njegova mlajša sestra Ljudmila Frančiška, decembra 1887 rojena že v Ljubljani. Družina se je torej najkasneje leta 1887 preselila v Ljubljano, lahko pa že prej. Tako ostaja neposredni vpliv senožeškega okolja na njegov osebnostni razvoj negotov. Kot izvemo iz matičnih knjig, prihaja njegov oče Janez Cvetko iz vasi Imeno v župniji Podčetrtek na Štajerskem. V Senožečah je služboval kot c. kr. žandarmerijski stražnik in se tu kot 32-letni mladenič 4. marca 1878 oženil z devet let mlajšo domačinko Ivano Zelen. Že dobra dva meseca po poroki se jima je rodil prvi otrok, Janez, ki pa je preživel le teden dni svojega kratkega življenja. Dobro leto zatem, junija 1879, se je rodil drugi otrok, tudi Janez, ki je, kot kaže, vsaj do odhoda iz Senožeč preživel, vendar ga v domovinskih polah ljubljanskega mestnega arhiva ne najdemo več. Rudolf, v krstni knjigi Rudolf Franc Cvetko, se je torej rodil kot tretji otrok 17. novembra 1880 in

bil dva dni kasneje krščen. Tudi če se je mlada družina zelo hitro po njegovem rojstvu preselila drugam, kajti podatkov o njegovi družini v matičnih knjigah tu zmanjka, se je v Senožeče gotovo občasno vračal, saj je imel tu po materi obsežno in vplivno sorodstvo. Naj nekaj besed namenim okolju, kjer se je rodil Rudolf Cvetko. Senožeče so v tem času že dobri dve desetletji gospodarsko propadale. Prvi razcvet so doživele v 15. stoletju, ko so pod gospostvom Devinskih grofov in njihovih naslednikov, grofov Walsee, dobile tržne pravice in položaj prave župnije. Pravico do rednega tedenskega in letnega sejma so kljub nekaj kriznim časom obdržale tudi pod habsburško oblastjo, kot fidejkomis, ki ga je več kot tri stoletja, do začetka 20. stoletja, zasedala furlanska grofovska in pozneje knežja družina Porzia. Drugi razcvet so Senožeče doživljale od sredine 18. do sredine 19. stoletja z razvojem furmanstva proti Trstu. V teh 100 letih se je število prebivalcev trga več kot podvojilo, vendar je po preusmeritvi prometa na Južno železnico leta 1857 do konca stoletja spet drastično upadlo skoraj za polovico. Z začetki moderne državne uprave, ki sta jih začela uvajati Marija Terezija in Jožef II., so Senožeče leta 1782 postale sedež nabornega okraja, leta 1839 pa sedež deželnoknežjega okrajnega komisariata. Med kratkotrajno meščansko revolucijo v letih 1848 in 1849 so Senožeče postale sedež okrajnega glavarstva, po upravni reformi leta 1867 pa sodnega okraja. Sedež lokalne politične, sodne in davčne uprave je v Senožeče prinesel razne bolj ali manj izobražene uradnike, v sedemdesetih letih tudi žandarmerijskega stražnika Janeza Cvetka, Rudolfovega očeta. Lokalna gospodarska kriza po preusmeritvi prometa na železnico in splošni evropski gospodarski tokovi v drugi polovici 19. stoletja so gospodarsko dejavnost Senožejcev postopoma preusmerjali iz poljedelstva, prevozništva, gostinstva in lesne trgovine v živinorejo. V tem času so redni lesni sejmi v Senožečah postali živinski. Večja živinska sejma sta bila dvakrat na leto, manjši pa od marca do oktobra enkrat na mesec. Šele v devetdesetih letih, ko so Cvetkovi že bivali v Ljubljani, sta bili ustanovljeni mlekarska

in kreditna zadruga, lokalna pivovarna pa je prerasla v delniško družbo in začela širiti proizvodnjo v večji industrijski obrat. Vse skupaj je gospodarsko bedo nekoliko ublažilo, vendar izseljevanja ni bistveno ustavilo. Nič ni torej čudnega, če se je iz Senožeč že enkrat v osemdesetih letih izselila tudi družina Rudolfa Cvetka. Položaj družine njegove matere v Senožečah je bil tako gmotno kot politično soliden. Rodila se je leta 1854 v številni družini Antona Zelena in Helene Olip s sedmimi otroki. O socialnem statusu družine pričata krstna botra Ivane Zelen, Anton Dejak in Franziska Garzarolli, člana dveh najbogatejših senožeških družin tistem času. Dejaki so bili lastniki pivovarne, pred tem, od dvajsetih do petdesetih let, tudi oskrbniki Porzijeve graščine. V štiridesetih letih se je k Dejakom priženil Miroslav Viihar in nekaj let živel v Senožečah, kamor je leta 1859 kot učitelja svojih otrok pripeljal tudi Frana Levstika. Franziska Garzarolli, rojena plemenita de Abramsberg, pa je bila žena veleposestnika Franca Garzarollija plemenitega de Thurnlack. Utemeljitelj družine Franciscus Garzarol je prišel v Senožeče konec 16. stoletja kot svobodni meščan iz Bergama in tu postal upravitelj posesti grofov Porzia. Njegovi potomci so se razvili v več vej, katerih ena je bila v 17. stoletju poplemenitena. Vnuk Franziske in Franca, tudi Franc Garzarolli, je bil v letih od 1890 do 1922 senožeški župan in oster nasprotnik katoliške politike ter Cerkve v Senožečah. Visok socialni položaj v lokalni skupnosti je družina Zelen imela tudi 26 let pozneje, ob rojstvu Rudolfa Cvetka. Njegova krstna botra sta bila Jožef Garzarolli, sin in dedič veleposesti prej omenjenega Franca, in Franja Perhavec, lastnica ene večjih furmanskih gostiln ob senožeški glavni cesti. Poseben ugled pa so širši družini dajali njeni člani. Rudolfov stari stric Jože Zelen (1830-1919) je bil posestnik v Senožečah. Imel je okrog 10 hektarjev zemlje in tri stanovanjske hiše, v sedemdesetih letih se je začel ukvarjati še s trgovino, ki jo je potem uspešno nadaljeval njegov sin Ivan, oče znanega upornika proti italijanskim fašističnim oblastem v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja Danila Zelena. Rudolf Cvetko in Danilo Zelen sta bila torej bratranca


RUDOLF Z ŽENO MARIJO LETA 1915

RUDOLF CVETKO LETA 1910

v drugem kolenu in sta v tridesetih letih v Ljubljani po vsej verjetnosti vzdrževala medsebojne stike. Omenjeni Rudolfov stari stric oziroma stric njegove matere, Jože Zelen, je bil od leta 1866 do 1874 senožeški župan, slovenski narodnjak, ki je okrog leta 1870 v Senožečah ustanovil čitalnico in do leta 1876 vodil gradnjo nove ljudske šole. Naslednje leto je prvič kandidiral na volitvah v kranjski deželni zbor, vendar je bil na listi Katoliške narodne stranke izvoljen šele 18 let pozneje. Mandat deželnega poslanca v Ljubljani je opravljal v letih od 1895 do 1901. Kot priči na poroki Rudolfovih staršev sta nastopila Anton Zelen, nevestin oče, in njegov svak Jožef Piano (1841-1894), ki je Jožeta Zelena leta 1874 nasledil kot senožeški župan. Njegov brat Ivan Piano je bil, tako kot njun oče, učitelj najprej v Senožečah, potem pa pri sv. Ivanu v Trstu, kjer je v šestdesetih letih izdajal slovenski časopis Ilirski Primorjan (1866-1869). Družina Rudolfove matere v Senožečah se je torej gibala v najuglednejši družbi, ki jo je takrat nudilo ozko lokalno okolje, njeni člani pa so bili zelo dejavni v slovenskem narodnem gibanju in so s to svojo dejavnostjo lokalno okolje tudi znatno presegali. Rudolf Cvetko je nižjo gimnazijo obiskoval med letoma 1891 in 1896 na Poljanah v Ljubljani. Po kratki biografiji ob njegovi 80-letnici, za katero je verjetno sam prispeval podatke, je istega leta začel obiskovati Vojno kadetno šolo v Trstu, kasneje pa

še Vojni inštitut v Dunajskem Novem mestu (Wiener Neustadt), kjer je bil najprej gojenec, potem pa učitelj sabljanja. Kot častnik v avstro-ogrski vojski se je zaposlil leta 1900. Dve leti kasneje ga srečamo kot nadporočnika 16. pešpolka v Zagrebu. V tem času je bila njegova družina najemnica stanovanja v Rimski ulici 5 v Ljubljani. Takrat že pokojni oče Janez Nepomuk Cvetko, umrl je 15. novembra 1899 pri Rudolfovih 19-ih letih, je bil v Ljubljani prijavljen kot c. kr. računski podčastnik pri žandarmeriji. V skupnem gospodinjstvu so živeli še mati Ivana, ki je potem umrla 21. decembra 1911, hči Ljudmila Frančiška, rojena 1887 v Ljubljani in pozneje poštna upraviteljica v Žireh, hči Marija, rojena 1889, pozneje knjigovodkinja, in najmlajši sin Josip, rojen 1895, pozneje po družinski tradiciji tudi zaposlen pri jugoslovanski žandarmeriji. Tik pred prvo svetovno vojno naj bi Rudolf Cvetko delal kot profesor telovadbe na gimnaziji v Gorici. V začetku vojne je bil kot rezervni častnik spet vpoklican, kar je verjetno povezano z odločitvijo o poroki. 6. septembra 1914 se je v Divači poročil z Marijo Frančiško, rojeno Trošt, z Iga pri Ljubljani. Domovinske pole beležijo, da je bil Rudolf Cvetko po rešitvi ministrstva za vojsko in mornarico upokojen v Beogradu z ukazom z dne 21. avgusta 1926 kot žandarmerijski podpolkovnik. Skupaj z ženo in sinom Rudolfom Aleksandrom, rojenim 31. avgusta 1918 v Ljubljani, pozneje gozdarskim inženirjem, so 4. oktobra 1926 prijavili stanovanje v Streliški ulici 22 v Ljubljani, leto in pol kasneje pa so preselili na sosednjo Zrinjskega cesto št. 8. ERVIN DOLENC, Cvetkova povezanost s Senožečami, Rudolf Cvetko - Zbornik (Pomembne osebnosti slovenskega športa, ur. Tomaž Pavlin, Olimpijski komite Slovenije, Slovenska olimpijska akademija in Fakulteta za šport), Ljubljana 2002, str. 15-19.


Vojaška kariera sabljaškega mojstra Rudolfa Franca Cvetka, prvega Slovenca, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je že bila predmet raziskav slovenskih zgodovinarjev, vendar zaradi pomanjkanja oziroma dostopnosti arhivskega gradiva predstavljena fragmentarno ali nepopolno. Med najbolj celovite sodi prispevek mladega slovenskega zgodovinarja Roka Stergarja, ki je podal zelo korekten oris Cvetkove vojaške kariere do začetka 1. svetovne vojne.1 Zaradi pomanjkanja podatkov so raziskovalci Cvetkovo vojno pot času 1. svetovne vojne povezovali z usodo 16. varaždinskega polka, kar pa se je izkazalo za le deloma resnično. Celotno vojaško kariero Rudolfa Cvetka je bilo mogoče osvetliti šele potem, ko so dediči predali njegov zasebni arhiv Narodnemu muzeju Slovenije. Vse od njegove smrti decembra 1977 se je arhiv namreč nahajal na podstrešju stanovanjske hiše na Zrinjskega ulici v Ljubljani, za strokovno javnost povsem nedostopen. Športna zbirka Rudolfa Cvetka, ki jo je Aleksander Cvetko v imenu dedičev oktobra 2003 podaril Narodnemu muzeju Slovenije, tako po kvaliteti kot kvantiteti odstopa od podobnih zbirk. V zbirko uvrščeno muzejsko oziroma arhivsko gradivo v veliki meri nadgrajuje dosedanje vedenje o Cvetkovi športni in poklicni karieri. Med arhivskim gradivom, ki osvetljuje Cvetkovo vojaško kariero, bi izpostavil spričevala tržaške kadetnice, listine Vojnega ministrstva o imenovanju in napredovanju in ne nazadnje dokumentacijo, ki je povezana s sabljaškimi tečaji v Dunajskem Novem mestu. V zbirki se nahajata do sedaj neznana Cvetkova vojaška dnevnika, ki pokrivata obdobje 1. svetovne vojne. Kratki sumarni zapiski oziroma opombe, sprva v nemščini, potem tudi v slovenščini, nudijo raziskovalcu vpogled v Cvetkovo prehojeno vojno pot. Gre za prvorazreden dokument, ki z nizom opomb, datacij in kratic, brez čustvenih komentarjev, na enem mestu povzema prehojeno pot v obdobju svetovne vojne. Z njima moremo spremljati Cvetkovo vojno pot domala do dneva natančno, vse od razglasitve splošne 1 Rok Stergar, Rudolf Cvetko - častnik avstro-ogrske armade, Rudolf Cvetko-Zbornik (Pomembne osebnosti slovenskega športa, ur. Tomaž Pavlin, Olimpijski komite Slovenije, Slovenska olimpijska akademija in Fakulteta za šport), Ljubljana 2002, str. 21-33. POROČNIK RUDOLF CVETKO LETA 1901


gradiva, ki zadeva Cvetkovo vojaško kariero, obsega nekaj nad 20 predmetov. Med njimi bi posebej izpostavil medalje in plakete sabljaških turnirjev, zemljevide vojaških položajev s torbico, vojaške izkaznice, jahalno palico in fotoaparat, medtem ko se Cvetkova vojaška odlikovanja: vojaški jubilejni križec 1908, bronasta zaslužna medalja na traku vojaškega zaslužnega križa, Karlov četni križec in red belega orla V. stopnje, niso ohranila. V nadaljevanju želim predstaviti oris Cvetkove vojaške kariere, ki je bila častna in uspešna, vendar ne tako izstopajoča, kot njegova bleščeča športna kariera. Cvetkovo vojaško kariero sem razdelil v tri obdobja. Prva doba traja od vpisa v tržaško pehotno kadetnico leta 1896 do prostovoljnega izstopa iz vojaških vrst konec avgusta 1913. V tem obdobju je bila vojaška kariera častnika 16. varaždinskega pešpolka povezana s sabljaško dejavnostjo. Splošna mobilizacija in začetek 1. svetovne vojne sta bili povod drugemu obdobju Cvetkove vojaške kariere, ki je trajala vse do konca vojne oziroma razpada avstro-ogrske monarhije. V tem času je služil vojsko sprva kot stotnik v rezervi pri 5. črnovojniškem pešpolku v Istri, od konca leta 1916 pa z 16. pešpolkom na vzhodni fronti v okrožju Stanislawow v Galiciji (danes okrožje Ivano-Frankivsk v zahodni Ukrajini). Tretje obdobje Cvetkove vojaške kariere je nastopilo s prostovoljnim vstopom v vrste jugoslovanske žandarmerije. Konec avgusta 1926 se je z upokojitvijo v činu žandarmerijskega podpolkovnika predčasno končala Cvetkova vojaška kariera. Širjenje republikanskih idej bivšega avstro-ogrskega častnika je bil nadrejenim zadostni razlog za odpust iz jugoslovanske kraljeve vojske. Rudolf Cvetko se je rodil 17. novembra 1880 v Senožečah nacionalno zavednima staršema, ki sta se aktivno vključevala v lokalno družabno in narodno življenje. Oče Janez Cvetko, v času Rudolfovega rojstva žandarmerijski računski stražnik, je bil rojen v vasi Imeno v župniji Podčetrtek, mati Ivana, rojena Zelen, pa je bila hči premožnega posestnika v Senožečah.3 Cvetkove POROČNIK RUDOLF CVETKO LETA 1904

mobilizacije do razpada avstro-ogrske vojske. Cvetkovo vojaško kariero v veliki meri osvetljuje tudi bogato fotografsko gradivo, ki je bilo javnosti neznano vse

do razstave »Rudolf Cvetko - prvi slovenski olimpionik« leta 2006.2 Muzejsko 2 Razstavo »Rudolf Cvetko - prvi slovenski

olimpionik«, ki jo je pripravil mag. Jože Podpečnik, si je bilo mogoče ogledati v razstavnih prostorih Narodnega muzeja Slovenije v času od 25. maja do 28. avgusta 2006. 3 Ervin Dolenc, Cvetkova povezanost s Senožečami, Rudolf Cvetko-Zbornik (Pomembne osebnosti


fizične sposobnosti je prvi opazil Franc Brunet, učitelj telovadbe na nižji državni gimnaziji na Poljanah v Ljubljani in jih v spričevalu tudi pohvalno ocenil.4 Cvetko je začel vojaško kariero kot petnajstleten mladenič v tržaški kopenski kadetnici jeseni 1896 kot gojenec 346. pehotnega polka. Kljub temu, da je bil sloves pehotnih kadetnic v primerjavi z vojaškimi akademijami bistveno manjši, se je Cvetko, tako kot tudi velika večina bodočih častnikov, odločil za vpis v bližnjo kadetnico. Gotovo je imel pri njegovi izbiri veliko težo tudi finančni vidik, saj je bila šolnina za polovico nižja kot na vojaški akademiji. Kot sin častnika oziroma državnega uslužbenca je bil upravičen tudi do znižane šolnine. H končni odločitvi je verjetno prispevalo tudi dejstvo, da so bili zaradi stalnega kadrovskega pomanjkanja v kadetnicah sprejemni kriteriji nižji in po vsej verjetnosti tudi razširjeno javno mnenje, da kadetnica od gojencev ni zahtevala velikega mentalnega naprezanja. Nedvomno so pri končni odločitvi odigrali pomembno vlogo tudi drugi dejavniki, med drugimi družinska vojaška tradicija, pričakovana solidna plača in javni ugled, ki jo je s sabo prinašala vojaška uniforma. Tržaška kadetnica je bila ustanovljena 13. novembra 1875 z združitvijo pripravljalne šole 7. kopenske divizije v Trstu in šole 28. kopenske divizije v Zadru. Tako kot je imel Trst zaradi svoje pomembne prometne lege pestro nacionalno, jezikovno, kulturno in versko strukturo prebivalstva, je tudi tržaška kadetnica gostila kadete iz različnih narodnosti avstro-ogrske monarhije. Vodstvo šole tej nacionalni pestrosti kot nadnacionalna inštitucija ni posvečalo večje pozornosti, pa tudi v virih ni zaslediti nikakršnih pojavov ločevanja na nacionalni ali kakšni drugi osnovi. Nekateri Cvetkovi sošolci so se izkazali z izjemno vojaško kariero, med njimi leto starejši kadet Leon Rupnik (1880-1946), ki je postal general Vojske Kraljevine Jugoslavije in organizator slovenskega domobranstva. Za časa šolanja v tržaški kadetnici v arhivu ni veliko podatkov. Ohranjena šolska spričevala pričajo, da Cvetko ni imel težav s šolanjem, ki ga je 30. junija slovenskega športa, ur. Tomaž Pavlin, Olimpijski komite Slovenije, Slovenska olimpijska akademija in Fakulteta za šport), Ljubljana 2002, str. 15-18. 4 Arhiv Športne zbirke Rudolfa Cvetka (dalje: Arhiv ZRC, škatla 1, a. e. 3.

NADPOROČNIK RUDOLF CVETKO LETA 1908

1900 končal z dobrim uspehom. Poveljnik kadetnice major Anton Babič ga je ocenil kot nadarjenega in zelo marljivega kadeta, podobno dobro mnenje je imel tudi poveljnik čete stotnik Stampfer. Kljub temu da je Cvetko v zadnjem polletju znatno popustil, ga je častniški zbor učiteljev ocenil kot primerno nadarjenega in zelo marljivega. Cvetko je še posebno rad obiskoval telovadnico in dvorano za sabljanje, kjer se je že kazal njegov sabljaški talent. Pri obeh predmetih je bil ocenjen z najvišjo oceno, za izredne sabljaške rezultate pa mu je vodstvo kadetnice izročilo tudi sabljo.

Z odlično oceno je izstopal tudi pri zgodovini in taktiki, medtem ko je imel v znanju nemškega jezika, matematike, pri risanju in vojnem prepisu (MilitärGeschäftsstil) le zadostni uspeh.5 Vojno ministrstvo (k. u. k. Reichs-Kriegsministerium) je 10. avgusta 1900 izdalo odločbo, s katero mu je z 18. avgustom 1900 priznalo čin kadetačastniškega namestnika (Cadett-Offizierstellvertreter) in ga s 1. septembrom 1900 razporedilo k 10. poljski stotniji 16. pešpolka Freiherr von Giesl v 5 Arhiv ŠZRC, škatla 1, a. e. 5.


Varaždin.6 Istočasno je prejel tudi pavšal za obleko v znesku 30 kron. Po pogodbi je bil Cvetko dolžan stopiti v aktivno vojaško službo za štiriletno službovanje čez zakonito službeno dolžnost za v kadetnici prebito dobo. Po krajšem dopustu je začel aktivno vojaško kariero kot vodnik v pešpolku, v katerem je bila večina nabornikov Hrvatov. Tudi častniški zbor 16. pešpolka je bil nacionalno zelo pisan. Njegov prvi in neposredno nadrejen častnik je bil stotnik Reymund Budiner, poveljnik bataljona polkovnik Schreyer, komandant polka pa polkovnik Karl Schmid. Ker je bila večina nabornikov hrvaške narodnosti, je imel Cvetko sprva težave pri urjenju vojakov, saj hrvaščine kot polkovnega jezika7 ni obvladal. Tako kot nekateri drugi častniki v polku je bil tudi Cvetko prisiljen učiti in naučiti se hrvaškega jezika, ki ga je v nekaj letih tudi obvladal. Nadrejeni 6 Arhiv ŠZRC, škatla 1, a. e. 6. 7 Ker so bile avstro-ogrske vojaške enote nacionalno mešane, se je uveljavila praksa, da je imela vsaka enota poleg nemškega poveljujočega jezika še t. i. polkovni jezik, ki je bil določen glede na materinščino večine vojakov.

častnik je leta 1904 zapisal v Cvetkovo personalno mapo, da je hrvaščino popolnoma obvladal.8 Po dobrem letu službovanja je 1. novembra 1901 napredoval v čin pehotnega poročnika in dejansko postal pravi častnik.9 Ob napredovanju mu je bil izplačan prispevek za opremo v višini 240 kron, plača pa je narasla na 1.200 kron letno. Skromno zasebno premoženje in nizka plača sta ga prisilili, da je tako kot mnogi mladi častniki stanoval v skromno opremljeni sobi v kasarni. Dohodki iz službe so mu ob zmernem življenju zadoščali za dostojno življenje. K temu je pripomogel tudi njegov trden značaj, ki mu ni dovoljeval, da bi v prostem času zapravljal čas in denar. Sprva za kaj takega tudi ni imel priložnosti, saj se je zavzeto posvetil urjenju vojakov. Ko pa se je pokazala priložnost, kot npr. v času služenja pri 4. bataljonu v Zagrebu, se zaradi družabnega življenja ni zadolževal.10 8 Stergar 2002 (op. 1), str. 24.

Od 16. septembra 1902 do 28. februarja 1903 je služil kot vodnik v 15. poljski stotniji pod nadrejenim stotnikom Jovanovićem. Dne 1. maja 1903 je bil premeščen v 16. poljsko stotnijo. Stotnik Walland ga je izrecno pohvalil za odlično izurjenost nabornikov. 16. septembra 1903 je bil premeščen v 14. poljsko stotnijo, njegova predpostavljena častnika pa sta bila stotnik Izidor Hrašovec in major Zemzić. Nadrejeni častniki so v Cvetkovo personalno mapo zapisali, da se njegov miren in veder značaj še razvija, prav tako tudi njegovo mišljenje in sposobnosti. Njegovo teoretično znanje je bilo na visokem nivoju, vojaške dolžnosti je opravljal predano in zanesljivo. Vadba nabornikov in administrativno vodenje voda mu nista povzročali nobenih težav, vojaško teoretično in praktično znanje pa je dvignil na tako visok raven, da so to opazili tudi nadrejeni. Pozorni so bili tudi na napredek v znanju nemščine, hrvaščine, francoščine in poznavanja oborožitve. Znanje in spretnost v telovadbi, plavanju, kolesarjenju ter streljanju je z redno in marljivo vadbo stalno izpopolnjeval. Do nadrejenih častnikov je bil odprt in poslušen, do sebi enakih prijateljski, od podrejenega moštva pa je zahteval izpolnjevanje dolžnosti. V prostem času se je gibal večinoma v krogu službenih tovarišev, do katerih je bil spoštljiv. Omenjene lastnosti so vsekakor pripomogle pri rednem napredovanju.11 Avstro-ogrska vojska je spodbujala častnike, da so se izpopolnjevali v veščini sabljanja in mečevanja. Sablja, pripeta ob bok častnika, ni bila le orožje ali športni rekvizit. Simbolizirala je častnikovo čast, ki so jo bili nosilci dolžni braniti v primeru napada ali razžalitve, poleg tega pa niso predstavljali le svoje enote, ampak tudi državo oziroma cesarja. Kljub temu, da so tako vojaške kot civilne oblasti prepovedale dvoboje, so bili sabljaški dvoboji pogost pojav. Častnike je v to silil tudi nenapisan kodeks, ki jim je grozil z odvzemom činov in časti, če se na izzive ali žaljenje niso odzvali s pozivom na dvoboj. Nacionalno motivirani študenti so radi izzivali avstro-ogrske častnike, ki pa so se v dvobojih pogosto slabo izkazali. Zato je Vojno ministrstvo ob koncu 19. stoletja začelo pospešeno ustanavljati častniške sabljaške klube, najboljše med njimi pa pošiljalo v sabljaške tečaje.

9 Arhiv ŠZRC, škatla 1, a. e. 10 Stergar 2002 (op. 1), str. 25.

11 Stergar 2002 (op. 1), str. 25.


Po ustnem pričevanju je bil Cvetko izzvan na dva prava sabljaška dvoboja. Prvega je gladko dobil, medtem ko se je drugi izzivalec umaknil, potem ko je izvedel, kakšnega mojstra je izzval. Nadrejeni častniki so Cvetku omogočili, da se je v letih 1904-07 izpopolnjeval v sabljanju na Vojaškem inštitutu v Dunajskem Novem mestu, kjer se je izoblikoval v vrhunskega sabljača. Od 1. oktobra 1904 je v okviru 1. specialnega sabljaškega tečaja (Specialfechtkurz) vadil pod vodstvom učitelja sabljanja poročnika Mrakova in učitelja telovadbe poročnika Andreasa Suttnerja in ga 28. februarja 1905 končal z odliko. V času od 1. marca do 30. aprila 1905 se je udeležil 2. specialnega sabljaškega tečaja kot inštruktor repetent in si po končanem tečaju pridobil naziv (vojaškega) učitelja sabljanja. Od 20. septembra 1906 do 18. avgusta 1907 je v Dunajskem Novem mestu potekal normalni sabljaški tečaj za vojaške učitelje sabljanja in telovadbe (Militärfecht- und Turnlehrerkurs), kjer je Cvetko sodeloval tudi kot sabljaški inštruktor. Pod vodstvom učitelja sabljanja poročnika Zobela, učitelja floreta Mihajla Neralića in učitelja telovadbe poročnika Andreasa Suttnerja je končal tečaj z zelo dobrim uspehom. Z odlično oceno je bil ocenjen pri sabljanju, plavanju, kolesarstvu in gasilstvu, z zelo dobro pri telovadbi in drsanju, z dobro oceno pa v smučarskem teku, anatomiji in zdravstveni negi. Poveljstvo Inštituta je v Cvetku spoznalo zavzetega pedagoga in nadarjenega sabljaškega mojstra. Po opravljenem tečaju mu je izdalo diplomo, s katero ga je ocenilo kot nadvse primernega (vorzüglich geeignet) za učitelja sabljanja in zelo primernega (sehr gut geeignet) za telovadnega učitelja.12 Na povabilo vodstva Inštituta je v času od 17. februarja do 30. junija 1908 sodeloval na specialnem tečaju sabljanja kot glavni učitelj sabljanja. Od 1. oktobra 1908 do 30. junija 1910 se je kot glavni učitelj sabljanja ponovno udeležil specialnih sabljaških tečajev v Dunajskem Novem mestu.13 Po končanih tečajih se je vračal v matično kasarno, kjer je ob redni četni službi poučeval častnike in podčastnike v sabljanju. V začetku maja 1905 je bil premeščen za vodnika v 13. poljsko stotnijo v Bjelovar, kjer je pod vodstvom 12 Arhiv ŠZRC, škatla 1, a. e. 8, 9. 13 Arhiv ŠZRC, škatla 1, a. e. 28.

stotnika Bauerja oziroma stotnika Kleinschrodta uril nabornike. Poveljnik pešpolka ga je pohvalil za odlično pripravljenost moštva. V prostem času se je udejstvoval še z urjenjem bjelovarskega prostovoljnega gasilskega društva. Vodstvo društva je njegov trud cenilo in ga pohvalilo za izvrstno izurjenost gasilskega moštva. Po dveh letih je bil premeščen nazaj v 15. stotnijo, kjer je služil pod poveljstvom poročnika Hansa Karnela in majorja Mihajlovića. Tudi poveljstvo divizije ga je pohvalilo za odlično izurjenost nabornikov. Po osmih letih vojaške službe je 1. maja 1908 napredoval v čin nadporočnika.14 Posledično se mu je letna plača povečala na 2.200 kron, z razporeditvijo v 2. stopnjo letne plače 1. maja 1911 pa je prejemal še 200 kron več. Nadvse uspešno leto 1908 je dopolnil 2. decembra s sprejemom vojaškega jubilejnega križca, ki so ga ob 60. obletnici vladanja cesarja Franca Jožefa I. prejeli vsi častniki.15 Dne 18. avgusta 1910 je bil Cvetko imenovan za učitelja sabljanja v okviru normalnega vojaškega sabljaškega in telovadnega tečaja, ki je potekal v Dunajskem Novem mestu. Ker je bil vojaški Inštitut preimenovan v Vojaški sabljaški in telovadni inštitut (Militär Fecht-und Turnlehrinstitut), je bil Cvetko 1. marca 1911 formalno ponovno imenovan za učitelja sabljanja. V času od 1. do 22. avgusta 1912 je bil prerazporejen v avstrijsko olimpijsko reprezentanco, ki je uspešno nastopila na olimpijadi v Stockholmu. Skupaj s člani avstrijske sabljaške ekipe je osvojil srebrno olimpijsko medaljo v sabljanju. S tem je postal Cvetko prvi Slovenec, ki mu je uspel tako prestižni športni dosežek. Ob koncu avgusta 1912 je zapustil Inštitut in se vrnil v matično enoto. Ob sabljanju se je zanimal tudi za druge športe. Pod vodstvom legendarnega smučarskega učitelja Matije Zdarskega je opravil tri tečaje smučanja. Leta 1911 je v Dunajskem Novem mestu opravil še tečaj džu-džica. O njegovem športnem karakterju govori tudi dejstvo, da se je 14 Arhiv ŠZRC, škatla 1, a. e. 10, 28. 15 Vojaški jubilejni križ 1908 (Militär-Jubiläumskreutz 1908), ustanovljen 10. avgusta 1908 v čast praznovanja 60-letnice vladanja cesarja Franc-Jožefa I., se je podeljeval vsem aktivnim častnikim na dolžnosti 2. decembra 1908, vojnim zdravnikom in uslužbencem, ki so imeli ta status od 2. decembra 1848, pripadnikom redarstva in posameznim vojakom, pod pogojem, da so zadnji dve leti služili v vojski, zaključno z 2. decembrom 1908.

v obdobju 1908-12 iz varaždinske kasarne na tečaje v Dunajsko Novo mesto vozil z motornim kolesom. Že leta 1905 je v Zagrebu napravil sicer obvezen tečaj jahanja za pehotne častnike. Po večletnem poznavanju z Marijo Trošt je začel Cvetko leta 1911 resno razmišljati, da bi se poročil. Marijo je spoznal ob koncu leta 1906, ko je začela obiskovati prvi letnik ženskega učiteljišča (Lehreninen-Bildungsanstalt) v Ljubljani. V primeru poroke bi moral po določbah Vojnega ministrstva iz leta 1907 kot nadporočnik deponirati kavcijo v višini 41 letnih plač v gotovini, vrednostnih papirjih ali v nepremičninskih hipotekah. Ker je bila taka vsota zanj prevelika, se je odločil končati vojaško kariero in postati civilni diplomirani telovadni učitelj. V tem smislu mu je poveljstvo Inštituta 14. aprila 1912 izdalo atest, s katerim je potrdilo njegovo strokovno znanje in turnirske rezultate. V nadaljevanju atest potrjuje, da se je Cvetko izkazal kot izjemen učitelj sabljanja, ki zna buditi in razumeti učenčevo strast in ljubezen do sabljanja. Po mnenju poveljnika Inštituta majorja Heinricha Tennerja je dosegal izredne pedagoške rezultate z metodičnim poučevanjem na tečajih, obenem pa ves čas zavzeto izpopolnjeval svojo teoretično in praktično znanje. Med športnimi rezultati je Inštitut izpostavil Cvetkovo zmago na mednarodnem turnirju na Dunaju leta 1911, drugo mesto na državnem prvenstvu Avstrije leta 1907, tretje mesto na armadnem turnirju v skupini diplomiranih častnikov leta 1910 in peto mesto na armadnem turnirju v skupini diplomiranih častnikov leta 1908.16 Spodnjeavstrijski deželni šolski svet mu je 19. aprila 1912 izdal dovoljenje, da se lahko udeleži seminarja v drugem semestru šolskega leta 1911-12. Seminar in hospitacijo je opravljal na deželnem učiteljišču v Dunajskem Novem mestu za vse štiri razrede. Potem ko je 2. junija 1912 prejel privolitev Ministrstva za uk in bogočastje, je uspešno opravil izpite za učitelja telovadbe na srednjih šolah in učiteljiščih. Na Univerzi v Gradcu je 17. in 18. junija uspešno opravil klavzurni izpit iz telovadne zgodovine, strokovne literature, šolske telovadbe in fiziološke anatomije, 20. junija 1912 pa tudi praktični preizkus učenja in priprave na turnir. Spodnjeavstrijski deželni šolski svet mu je 4. novembra 1912 izdal 16 Arhiv ŠZRC, škatla 1, a. e. 13.


OLIMPIJSKA DIPLOMA ZA OSVOJENO 2. MESTO V SABLJI EKIPNO, STOCKHOLM 1912

spričevalo usposobljenosti za telovadbe na srednjih šolah in učiteljiščih.17 Vojno ministrstvo mu je 16. avgusta 1912, torej na sam cesarjev rojstni dan, z dekretom izdalo pismeno pohvalo za večletno in odlično opravljanje službe na tečajih Vojaškega inštituta v Dunajskem Novem mestu.18 Major Heinrich Tenner mu je 21. avgusta 1912, torej tik pred odhodom z Inštituta, v imenu častniškega zbora izročil pismeno pohvalo za prizadevno delovanje na sabljaških tečajih. Po njegovem mnenju je Inštitut s Cvetkovim odhodom izgubil ne le izredno bistrega učitelja, ampak tudi vzornega tovariša, ki mu bodo njegovi učenci ostali vedno hvaležni.19 V začetku septembra 1912 se je Cvetko vrnil

v 15. stotnijo 16. pešpolka, kjer je kot vodnik nadaljeval z urjenjem nabornikov. Aktivno vojaško službo je formalno zaključil 30. septembra 1913, potem ko je bil 1. oktobra 1913 razporejen v rezervo s stalnim bivališčem v Gorici. V začetku septembra 1913 je namreč nastopil službo učitelja telesne vzgoje na državni gimnaziji v Gorici, na kateri je poučeval v slovenskem učnem jeziku.20 Drugo obdobje Cvetkove vojaške kariere zajema dobo 1. svetovne vojne, ki jo moremo natančno slediti s pomočjo dveh domala identičnih rokopisnih dnevnikov. Vanj je verjetno že po koncu vojne prepisal že tako sumarične zapiske, ki so vsebovale datum in kraj dogodka, številko ukaza ali odredbe in

17 Arhiv ŠZRC, škatla 1, a. e. 14, 17. 18 Arhiv ŠZRC, škatla 1, a. e. 15. 19 Arhiv ŠZRC, škatla 1, a. e. 16.

20 Arhiv ŠZRC, škatla 1, a. e. 19, 20, 28.

kratko opombo.21 Bogata fotografska dokumentacija, deloma tudi na fotografskih ploščah, ki javnosti še ni bila predstavljena, pomembno dopolnjuje sicer skromne arhivske vire. Večina fotografij je bilo posnetih v prvih dveh letih vojne, predvsem v okolici Galežane pri Vodnjanu, ker je Cvetko s tovariši utrjeval deželno obrambno linijo. Takoj po razglasitvi splošne mobilizacije je bil nadporočnik Cvetko 27. julija 1914 vpoklican v aktivno vojaško službo pri 16. pešpolku v Bjelovar, natančneje za vodnika pri 4. stotniji, kasneje pa za poveljnika bataljona. Že 31. julija 1914 je bil z ukazom Vojnega ministrstva premeščen za poveljnika stotnije pri 5. črnovojniškem pešpolku v Pazin. V času od 13. avgusta do 15. novembra 1914 je bil začasno premeščen v rezervno enoto v Pulj, kjer je sodeloval pri obrambnem utrjevanju vojnega pristanišča. Nadporočnik Cvetko je bil z ukazom Vojnega ministrstva 1. novembra 1914 povišan v čin stotnika v rezervi.22 Od 16. novembra 1914 do 11. junija 1915 je poveljeval 6. stotniji 5. črnovojniškega pešpolka, ki je v okolici Galežane pri Vodnjanu utrjevala deželno obrambno linijo, občasno pa se sodeloval tudi v obrambnih akcijah proti sovražnim letalskim napadom. V času od 12. junija do 10. septembra 1916 je poveljeval 8. stotniji in okrožni rezervi v Pazinu. Za odlično opravljeno delo je bil 1. avgusta 1916 odlikovan z bronasto zaslužno vojno medaljo na traku vojaškega zaslužnega križa.23 Po krajšem dopustu je bil Cvetko 3. septembra 1916 premeščen v 16. pešpolk v Bjelovar, kjer je sodeloval pri pripravah moštva pred odhodom na fronto. Tik pred odhodom na fronto je napredoval v 3. plačilni razred z letno plačo v višini 3.200 kron. Z moštvom je 4. novembra 1916 odpotoval na Madžarsko, bolj natančno v okolico Munkácsa v Galicijo (danes Mukačevo v zahodni Ukrajini), kjer je pod poveljstvom podpolkovnika Petra Galla do 26. januarja 1917 služil v poveljstvu 24. oziroma 25. bataljona. Dne 27. januarja je bil razporejen v poveljstvo 25. stotnije in se pridružil pešpolku, ki je bil vkopan v prvi frontni 21 Arhiv ŠZRC, škatla 1, a. e. 21. 22 Arhiv ŠZRC, škatla 1, a. e. 24. 23 Arhiv ŠZRC, škatla 1, a. e. 25. Medaljo za vojne zasluge (Militärverdienstmedaille) je 12. marca 1890 ustanovil cesar Franc Jožef I. kot priznanje vojaškim osebam, ki so se izkazale v času vojne ali miru. Za mirnodobne zasluge se je medalja nosila na rdečem traku, za zasluge v vojni pa praviloma na traku medalje za hrabrost.


liniji pri mestu Kaluš v okrožju Stanislawow (danes imenovan Ivano-Frankivsk). Od 31. januarja do 14. aprila 1917 je bil razporejen v poveljstvo 4. bataljona. V času od 2. februarja do 1. marca 1917 je sodeloval v bojih v strelskih jarkih na levem krilu polka, po krajšem obdobju v zaledju se je 22. marca 1917 vrnil v strelske jarke sredi polka, kjer je ostal vse do 14. aprila 1917. Boji z Rusi so se stopnjevali in dosegli višek proti koncu junija 1917, ko se je moral celoten pešpolk začasno umakniti v karpatsko hribovje. Po uspešnih obrambnih bojih so avstro-ogrske enote najprej vzpostavile vojaško ravnotežje, nato pa krenile v odločno ofenzivo in do konca julija potisnile rusko vojsko daleč na vzhod. Posledice februarske meščanske revolucije, ki je z ukinitvijo carskega režima in vzpostavitvijo meščanske republike vnesla nemir v rusko družbo, so negativno vplivalo na moralo ruske vojske. Cvetko je 11. julija 1917 sodeloval v ofenzivnih bojih za vas Petranko, ki leži jugozahodno od Kaluša. V času od 12. do 18. julija je bil dodeljen 8. bavarski rezervni diviziji, ki je pod poveljstvom generala Litzmanna sodelovala v bojih za postojanke v okolici Kaluše. Potem ko se je vrnil v 16. pešpolk, se je udeležil bojev za koto nad vasico Landestreu (danes Zeleji Jar), kjer so potekali siloviti boji od 18. do 22. julija 1917. V času od 23. do 25. julija 1917 je bil dodeljen 13. pešpolku, s katerim se je udeležil bojev za Ivanikovko. Po vrnitvi v 16. pešpolk, kjer je poveljeval 4. bataljonu, je 26. julija 1917 sodeloval je v bojih pri Korševu, jugovzhodno od današnjega Ivano-Frankivsk. Naslednji dan je Cvetko s svojo enoto prodiral na jugovzhod in se udeležil bojev pri kraju Beleluya in Potoček ob reki Prut. Za dva dni je bil premeščen v 13. pešpolk, s katerim se je udeležil bojev za Raškuv in Černelico. Zadnji dan julija 1917 se je vrnil v 16. pešpolk in sodeloval v ofenzivnih bojih za Gavrilešte in Ivankovc v okrožju Černivci (Bukovina). Po večdnevnih srditih bojih je Cvetko 2. avgusta 1917 zapustil frontno linijo in se z enoto umaknil v zaledje. Vojaški zdravniški konzilij ga je iz zdravstvenih razlogov napotil na zdravljenje v Rogaško Slatino, kjer si je v času od 16. avgusta do 15. septembra 1917, tudi ob ženini podpori, kmalu povsem opomogel. Po opravljenih zdravniških pregledih se je 26. septembra 1917 vrnil v svojo enoto. Vojno ministrstvo ga je na predlog polkovnega

poveljstva 1. novembra 1917 odlikovalo s Karlovim četnim križcem.24 Iz zdravstvenih razlogov ga nadrejeni niso več pošiljali v prvo frontno linijo. V času od 6. decembra 1917 do 4. januarja 1918 je bil razporejen za stacionarnega častnika in poveljnika vojne policije v Bjelovarju. Od 4. januarja do 25. aprila 1918 je bil imenovan za poveljnika vojne policije, nadzornika stražarske službe in vodjo zaposlovanja v 117. vojaški »epidemični« bolnici v Bršadinu pri Vukovarju. Na predlog poveljnika bolnice majorja dr. Preslića je bil Cvetko 27. aprila 1918 pohvaljen za energično, neumorno in nadvse uspešno organiziranje in vodenje vojne policije.25 Od 30. maja do 10. julija 1918 je bil formalno premeščen v matično enoto v Bjelovar, dejansko pa je v tem času preživljal dopust pri noseči ženi v Ljubljani. Po vrnitvi v kasarno je bil 11. avgusta 1918 premeščen v poveljstvo 3. stotnije, kjer je poveljeval šestim barakam v vojaškem taborišču za vojne ujetnike v Ivanovčanih. Poveljnik bataljona nadporočnik Rudolf Letz Edler von Letzingen ga je imenoval za člana častnega sodišča in člana komisije za opravičenje preminulih ujetih častnikov, podčastnikov in vojakov, priložnostno pa je opravljal tudi knjižničarske posle. Od 28. septembra do 29. oktobra 1918 je služboval kot namestnik poveljnika 4. pomožne stotnije pri pomožnem bataljonu 53. pešpolka v Zagrebu, kjer je tudi dočakal konec vojne. Vojni dnevnik je zaključil s pomenljivo opombo: Finis Austriae26, s katero se je končala Cvetkova vojaška in vojna kariera avstro-ogrskega častnika. Z odlokom Poverjeništva za narodno brambo Narodne vlade Države Slovencev, Hrvatov in Srbov (SHS) v Ljubljani z dne 19. novembra 1918 je bil stotnik Cvetko začasno sprejet v aktivno orožniško službovanje in razporejen na okrajno glavarstvo v Kočevju.27 S tem odlokom se je začelo tretje poglavje Cvetkove vojaške kariere, v katerem je služboval kot častnik Države SHS 24 Karlov četni križ (Karl-Truppenkreutz) je 13. decembra 1916 ustanovil cesar Karel I. Podeljeval se je pripadnikom vseh rodov kopenske vojske, mornarice in žendarmerije, ki so preživeli vsaj 12 tednov na fronti ali so sodelovali v najmanj eni bitki. Križ so podeljevali tudi pilotom, ki so opravili vsaj 10 bojnih poletov in ranjenim vojakom, čeprav niso izpolnjevali pogojev.

oziroma Kraljevine SHS (Srbov, Hrvatov in Slovencev). Na podlagi dnevnega povelja višjega orožniškega poveljstva v Ljubljani je v času od 26. novembra 1918 do 28. januarja 1929 služboval na okrožnem orožniškem poveljstvu v Kočevju. Od 1. februarja do 15. marca 1919 je služboval pri Komandi mesta Ljubljana pod poveljstvom polkovnika Pollaka. V kratkem časovnem obdobju je Cvetku uspelo organizirati policijsko četo, ki je vzdrževala javni red v Ljubljani. Po uspešno opravljenem delu se je vrnil na okrajno orožniško poveljstvo v Kočevje, kjer je 5. aprila 1919 napredoval v čin pehotnega stotnika 1. stopnje.28 Na podlagi povelja 5. orožniške brigade z dne 2. maja 1919 je Cvetko 5. maja 1919 nastopil službo poveljnika 4. oddelka v Kočevju. Poveljnik brigade polkovnik Dobrislav Melinković ga je 16. maja 1919 imenoval za poveljnika 3. orožniške čete 1. bataljona 5. žandarmerijske brigade v Kočevju. Od 15. decembra 1919 do 5. januarja 1920 je bil začasno premeščen v Ljubljano za poveljnika 2. orožniške čete. Po opravljenem tečaju za orožniške častnike, ki je potekal v Ljubljani od 16. maja do 23. junija 1920, je 28. junija 1920 napredoval v čin pehotnega majorja.29 Poveljstvo orožniškega bataljona ga je ponovno pozvalo v Ljubljano, kjer je v obdobju od 17. julija do 12. avgusta 1920 poveljeval 2. orožniški četi. Na ukaz Ministrstva vojske in mornarice je Cvetko 17. avgusta 1920 ponovno nastopil službo poveljnika 3. čete 1. bataljona 5. žandarmerijske brigade v Kočevju.30 Po opravljenem strokovnem izpitu pred državno komisijo v Beogradu, ki jo je vodil general Dragutin I. Dimitrijević, je Cvetko 7. aprila 1921 zadostil še zadnjim formalnostim žandarmerijske stroke. Z ukazom poveljstva 5. žandarmerijske brigade je bil 12. januarja 1922 tudi formalno postavljen v žandarmerijsko stroko z istim činom in rangom, kot ga je imel pred tem.31 Sredi junija 1922 je bil premeščen v štab 5. žandarmerijske brigade, mesec dni zatem pa je bil že pohvaljen za odlično poveljevanje kočevske žandarmerijske čete.32 Z vodenjem 28 Arhiv ŠZRC, škatla 1, a. e. 28, službeni vojni list, št. 10, 14. april 1919, str. 203-204. 29 Arhiv ŠZRC, škatla 1, a. e. 28, službeni vojni list, št. 29, 12. julij 1920, str. 1231-1232. 30 Arhiv ŠZRC, škatla 1, a. e. 28, službeni vojni list, št. 34, 26. avgust 1920, str. 1555-1556.

25 Arhiv ŠZRC, škatla 1, a. e. 26, 28.

31 Službeni vojni list, št. 4, 2. 4. 1922, str. 155-156.

26 Latinsko: Konec Avstrije.

32 Službeni vojni list, št. 24, 15. 6. 1922, str. 10851086; ukaz poveljstva bataljona št. 9, 3. 7. 1922;

27 Arhiv ŠZRC, škatla 1, a. e. 28.


kočevske žandarmerijske čete je imel toliko dela, da se navkljub zavzetemu študiju ni uspel pripraviti na izpit za žandarmerijskega majorja, zato je 1. oktobra 1922 odstopil od izpita. Ponovno prošnjo za opravljanje izpita mu je Ministrstvo vojske in mornarice v začetku novembra 1922 zavrnilo, sklicujoč se na 333. člen Zakona o ustroju vojske.33 Ministrstvo vojske in mornarice je odobrilo Cvetkovo prošnjo in ga 16. oktobra 1922 ponovno imenovalo za poveljnika kočevske žandarmerijske čete.34 Na predlog poveljstva 5. žandarmerijske brigade ga je kralj Aleksander I. Karađorđević novembra 1923 odlikoval ukaz poveljstva brigade št. 29, 13. 7. 1922. 33 Službeni vojni list, št. 42, 12. 10. 1922, str. 18811886. 34 Službeni vojni list, št. 43, 19. 10. 1922, str. 19431944.

z redom belega orla V. stopnje.35 Še isti mesec mu je poveljstvo žandarmerije dodelilo dodatek k plači v višini 1.040 din letno. Poveljstvo 8. žandarmerijskega polka ga je 26. aprila 1924 razporedilo v 8. plačilni razred. Dne 10. julija 1924 je bil Cvetko razporejen za vršilca dolžnosti za žandarske inšpektorske posle 1. žandarmerijskega polka v Beogradu.36 V začetku oktobra 1924 je napredoval v čin žandarmerijskega podpolkovnika, posledično pa se je z napredovanjem v 9. plačilni razred zvišala tudi plača.37 35 Službeni vojni list, št. 46, 3. 11. 1922, str. 20452046. Red belega orla (orden belog orla) je 22. februarja 1882 ustanovil srbski kralj Milan I. Obrenović. Podeljeval se je za izredne civilne in vojne zasluge.

Zaradi neprimernega izvajanja pouka je bil Cvetko v začetku julija 1926 ovaden pri žandarmerijskih oblasteh, češ da širi med žandarji republikanske ideje. Ministrstvo vojske in mornarice ga je kaznovalo s 30-dnevnim priporom, ki ga je v času od 25. julija do 26. avgusta 1926 prebil v vojaškem zdravilišču v Laškem ob Savinji. Poveljstvo donavskega divizijskega območja mu je bivanje v Laškem naknadno spremenilo v bolniški dopust, stroške bivanja oziroma zdravljenja pa je kril 1. žandarmerijski polk. Žaljive obtožbe so ga tako prizadele, da se je odločil nemudoma končati vojaško kariero. Vojaške oblasti so njegovi prošnji ustregle in ga z 30. avgustom 1926 formalno upokojile ter razrešile vseh dolžnosti.38 Zaradi upokojitve mu je bila priporna kazen z odločbo Ministrstva vojske in mornarice 2. septembra 1926 spremenjena v zapor, ki jo je začel služiti 24. novembra 1926 pri poveljstvu ljubljanskega vojaškega okrožja. Po šestindvajsetih letih vojaške službe se je s priokusom grenkobe predčasno končala vojaška kariera največjega slovenskega sabljaškega mojstra. Kot častnik avstro-ogrske se je v času miru izkazal v veščini sabljanja, v času vojne s skrbjo za svoje moštvo. Vodstvo jugoslovanske vojske je izkoristilo Cvetkove organizacijske in vodstvene sposobnosti, potem pa ga tako kot mnoge bivše avstro-ogrske častnike postavilo na stranski tir. Politika je preračunljivost sta mu bili tuji, zato se je iz načelnih razlogov odločil izstopiti iz vojaških vrst. V času vojaške oziroma sabljaške kariere je spoznal mnogo plemenitih častnikov, s katerimi je tudi po koncu vojaške kariere vzdrževal pristne stike. Večina Cvetkovih prijateljev je izhajala iz vrst avstro-ogrskih častnikov, ki jih je spoznal na tečajih Vojaškega inštituta v Dunajskem Novem mestu. Z njimi je tudi po razpadu avstro-ogrske monarhije vzdrževal stike. Njihove prijateljske vezi, ki jih je povezovala plemenita veščina sabljanja, so se še okrepile po ustanovitvi sabljaške sekcije športnega kluba Ilirija leta 1929 in Jugoslovanske sabljaške zveze leto zatem. Ne ozirajoč se nazaj je odločno vstopil v novo obdobje, novim izzivom naproti, tudi sabljaškim.

36 Službeni vojni list, št. 34, 10. 7. 1924, str. 16041605. 37 Službeni vojni list, št. 48, 4. 10. 1924, str. 1981.

38 Službeni vojni list, št. 35, 28. 8. 1926, str. 1540.


5. olimpijske igre leta 1912 v Stockholmu so bile prelomne za slovensko športno zgodovino zaradi udeležbe prvega slovenskega športnika Rudolfa Cvetka in osvojitve prve olimpijske medalje. Cvetku ob bok lahko postavimo tudi reprezentančnega kolega in prijatelja Richarda Verderberja39, doma iz Kočevja, ki je na isti olimpijadi osvojil kar dve medalji. Zaradi Verderberjevih nemških korenin in nadaljevanja športne in trenerske kariere v Avstriji, ga slovenska športna zgodovina ne uvršča med dosežke slovenskih športnikov. Prvi nastop slovenskega športnika na olimpijskih igrah leta 1912 je potekal še pod zastavo cesarske Avstrije, medtem ko je uspešna slovenska generacija olimpionikov na čelu z Leonom Štukljem nastopala pod zastavo Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev oz. Kraljevine Jugoslavije. Olimpijske medalje so osvajali tudi slovenski športniki, ki so od leta 1948 do 1988 nastopali po zastavo Federativne ljudske republike Jugoslavije oz. Socialistične federativne republike Jugoslavije. Šele v Albertvillu in Barceloni leta 1992 so slovenski športniki prvič nastopili pod nacionalno zastavo Republike Slovenije. Danes si težko predstavljamo, da so tako nemški kot slovenski časopisi prezrli uspešen Cvetkov in Verderberjev olimpijski nastop. Sabljanje na Slovenskem je v tem času veljalo za šport, ki ga je gojil predvsem ozek krog plemstva in vojske, ki sta simbolizirala žolto-črno monarhijo. Sablja kot orožje 39 Richard Verderber se je rodil 23. januarja 1884 v Kočevju. Po končani nižji gimnaziji je odšel na pehotno kadetnico v Maribor, od tam pa kaj kmalu v kadetnico v Lvov. Kot kadet-častniški namestnik je od avgusta 1902 služil aktivno vojaško službo v 10. pešpolku v Jaroslavu. Kot izjemno nadarjenega sabljača ga je vodstvo dunajskega Vojaškega inštituta septembra 1907 povabilo za inštruktorja floreta. Leta 1908 je zmagal na mednarodnem vojaškem prvenstvu »Grand Prix de Oostende«, leta 1912 pa je osvojil tudi avstro-ogrsko armadno prvenstvo v sablji in floretu. Na olimpijskih igrah v Stockholmu je osvojil bronasto medaljo v floretu med posamezniki in srebrno medaljo s sabljo ekipno. Zadnji naslov državnega prvaka v floretu in sablji je osvojil leta 1914. Leta 1920 je postal učitelj sabljanja v dunajskem sabljaškem klubu Union, kjer je deloval domala do svoje smrti. Umrl je 8. septembra 1955 na Dunaju.

RUDOLF CVETKO IN RICHARD VERDERBER LETA 1904

je simbolizirala dvoboje, ki so jih prakticirali v določenih zaprtih krogih. Ker je bila sablja v 19. stoletju priljubljeno orožje nemških burševskih pretepačev, si je pridobila med Slovenci negativen pečat nasilja, zato je imela slovenska javnost do sabljaškega športa pretežno odklonilen odnos. V 40. letih 19. stoletja je Štefan Mandić odprl prvo sabljaško šolo v Ljubljani in jo predstavil na javnih akademijah. Južni oz. Ljubljanski Sokol kot prvo slovensko telovadno društvo je pod Mandićevim vodstvom prakticiral tudi sabljanje. Sabljanje je od leta 1901 gojilo tudi sokolsko Žensko telovadno društvo v Ljubljani. Kot prvo sabljaško društvo

CVETKO IN VERDERBER V BERLINU LETA 1936


AVSTRIJSKA SABLJAŠKA REPREZENTANCA NA 5. OLIMPIJSKIH IGRAH V STOCKHOLMU 1912. OD LEVE STOJIJO: ALBERT BOGEN, RICHARD VERDERBER, RUDOLF CVETKO IN FRIEDRICH GOLLING. OD LEVE SEDIJO: ANDREAS SUTTNER, HEINRICH TENNER IN REINHOLD TRAMPLER.

pri nas je bila leta 1929 ustanovljena sabljaška sekcija v športnem klubu Ilirija, leta 1931 pa še Sabljaški klub Maraton v Mariboru. Jeseni leta 2003 so dediči Rudolfa Cvetka podarili Narodnemu muzeju Slovenije zapuščino Rudolfa Cvetka, ki kot celota predstavlja pomemben del slovenske športne zgodovine. Slovenska športna javnost bolj kot Cvetkovo pozna športno in življenjsko pot Leona Štuklja, najbolj znanega slovenskega olimpionika, ki je osvajal medalje na olimpijskih igrah v Parizu leta 1924, Amsterdamu leta 1928 in Berlinu leta 1936. Manj znano je dejstvo, da je bil Rudolf Cvetko prvi Slovenec, ki mu je uspelo osvojiti olimpijsko medaljo. Na 5. letnih olimpijskih igrah leta 1912 v Stockholmu je kot član avstrijske sabljaške reprezentance osvojil srebrno medaljo v sablji ekipno. V podarjeni zbirki se poleg Cvetkovih osebnih predmetov nahaja tudi bogato fotografsko, filatelistično, arhivsko in knjižno gradivo. Prav obsežno arhivsko in fotografsko gradivo, ki do sedaj ni bilo znano slovenski strokovni javnosti, bo gotovo odpravilo relativno slabo po-

znavanje njegovega izjemnega prispevka pri razvoju slovenskega športnega sabljanja. Rudolf Franc Cvetko se je rodil 17. novembra 1880 v Senožečah kot tretji otrok Janeza Cvetka, žandarmerijskega stražnika in Ivane Cvetko Zelen, hčere posestnika v Senožečah. Še pred začetkom Rudolfovega šolanja se je družina preselila v Ljubljano, kjer je dokončal 2. deško nižjo gimnazijo. Vojaško poklicno pot je pričel leta 1896 kot gojenec 346. polka v tržaški pehotni kadetnici, kjer se je seznanil s sabljaškim športom. Za izreden napredek pri učenju sablje je v 4. letniku prejel prestižno častno sabljo. Kot kadet–častniški namestnik je bil 10. avgusta 1900 dodeljen 16. varaždinskemu pešpolku, kjer je vse do upokojitve leta 1913 uspešno uril nove rekrute. Poročnik Cvetko se je 1904 in 1905 udeležil dveh specialnih sabljaških tečajev za učitelje sabljanja in telovadbe na Vojaškem inštitutu v Dunajskem Novem mestu (Wiener Neustadt). Septembra 1906 je odšel na normalni tečaj za floret in sabljo, ki ga je vodil svetovno priznani mojster floreta Mihajlo Mićo

Neralić. Po končanem tečaju, ki ga je opravil z odliko, je Cvetko leta 1907 prejel diplomo za vojaškega učitelja sabljanja in telovadbe. Kot sabljaški učitelj na Vojaškem inštitutu je poučeval na specialnem tečaju za sabljo od oktobra 1908 do junija 1910 in na normalnem sabljaškem tečaju od avgusta 1910 do avgusta 1912. V tem času se je Cvetko udeleževal sabljaških turnirjev, na katerih je dosegal izjemne tekmovalne rezultate. Leta 1911 je zmagal na mednarodnem sabljaškem turnirju za prvenstvo Evrope na Dunaju v sablji in floretu in se uvrstil v kategorijo mednarodnih prvakov. Leta 1907 je osvojil 2. mesto in zlato medaljo na internem turnirju vojaškega inštituta v Dunajskem Novem mestu, leta 1908 pa srebrno medaljo z zlato obrobo v floretu in zlato medaljo v sablji na armadnem prvenstvu Avstrije. Na armadnem prvenstvu leta 1910 je osvojil zlato medaljo v floretu in v sablji za 2. mesto. Leta 1912 je osvojil 2. mesto v floretu na prvenstvu Avstrije in prejel zlato plaketo. V sablji ni nastopil zaradi poškodbe rame, ki jo je staknil v borbah v floretu.


STADION V STOCKHOLMU, PRIZORIŠČE OLIMPIJSKIH IGER

Cvetko je bil v predolimpijskem obdobju sabljaški učitelj na normalnem sabljaškem tečaju za učitelje sabljanja in telovadbe na Vojaškem inštitutu v Dunajskem Novem mestu. V svojih spominih40 omenja obisk švedskega polkovnika von Balcka, predstavnika švedskega olimpijskega komiteja, ki je uradno povabil avstrijsko sabljaško reprezentanco na 5. olimpijske igre v Stockholm. Častnega gosta so predstavniki Vojaškega inštituta sprejeli na tedenskem sabljaškem večeru v slovitem sabljaškem klubu »Union-Fechtklub« na Dunaju pozno jeseni leta 1911. Z dnevom odločitve, da avstrijska sabljaška vrsta nastopi na olimpijskih igrah, so se začele tudi priprave na olimpijski nastop. Kljub temu, da je Cvetko leta 1911 zmagal tako v sablji kot v floretu na mednarodnem prvenstvu Evrope na Dunaju, si je moral, tako kot vsi ostali, izboriti svoje mesto v reprezentanci. Cvetko poroča, da so ga občasno vendar obšli dvomi o svojih sposobnostih in znanju. Na izbirnem sabljaškem turnirju, ki ga je organiziral dunajski Vojaški inštitut pozno spomladi leta 1912, se je Rudolf Cvetko kot drugi najboljši uvrstil v olimpijsko sabljaško reprezentanco. Na izbirnem turnirju je zmagal nadporočnik Richard Verderber iz Kočevja, učitelj floreta na normalnem tečaju za učitelje sabljanja in telovadbe na Vojaškem inštitutu. S povabilom v avstrijsko olimpijsko sabljaško reprezentanco je bila Cvetku izkazana velika čast in priznanje njegovim dotedanjim športnim dosežkom. Olimpijskih iger v Stockholmu so se udeležili športniki iz 28 držav. Po zaslugi kneza Otta Windischgrätza, člana 40 V arhivskem gradivu športne zbirke Rudolfa Cvetka se nahaja Cvetkov tipkopis z naslovom »Spomin na mojo prvo olimpiado«, ki obsega pet tipkanih strani.

Mednarodnega olimpijskega komiteja, je v Stockholm odpotovala 67-članska olimpijska ekipa avstrijskih športnikov. Windischgrätz se je še posebej zavzemal, da bi se olimpijade udeležilo kar največ častnikov. Vodstvo avstrijske olimpijske reprezentance na igrah ni pričakovalo spektakularnih uspehov, klub temu pa je dalo športnikom priložnost, da se pomerijo z mednarodno konkurenco.41 Šestčlanska avstrijska sabljaška reprezentanca v postavi Albert Bogen, Rudolf Cvetko, Friedrich Golling, Andreas Suttner, Heinrich Tenner, Reinhold Trampler

Domala dvodnevno vožnjo z vlakom od Dunaja do Stockholma je Cvetko v spominih podrobno opisal. Po nočni vožnji do Berlina se je pred njim odprla »čudna« in povsem ravninska panorama, polna zelenih travnikov in nizkih gričev. Pri mestu Stralsund je odprava dosegla otok Rügen, kjer so se pasle velike črede govedi švicarske pasme. Na severu otoka jih je ob pomolu luke Sassnitz že čakala trajektna ladja »Deutschland«, na katero je zapeljal vlak. Po dvourni vožnji z ladjo se je olimpijska ekspedicija zvečer izkrcala v švedski luki

OLIMPIJSKIH IGER V STOCKHOLMU SE JE KOT ČLAN AMERIŠKE REPREZENTANCE UDELEŽIL TUDI GENERAL PATON. TEKMOVAL JE V MODERNEM PETEROBOJU, KI JE VSEBOVAL TUDI SABLJANJE.

in Richard Verderber je pod vodstvom dr. Otta Herschmanna ob koncu julija 1912 odpotovala na Švedsko. 41 Borut Batagelj, Prvih pet olimpijskih iger (1896– 1912), Rudolf Cvetko – Zbornik, Pomembne osebnosti slovenskega športa, Olimpijski komite Slovenije, Slovenska olimpijska akademija, Fakulteta za šport, Ljubljana 2002, str. 41–43.

Trelleborg. Dopoldne naslednjega dne so prispeli na stockholmsko železniško postajo, kjer jih je pričakal odposlanec švedskega olimpijskega odbora z dvema častnikoma. V spremstvu častnikov se je avstrijska sabljaška reprezentanca nastanila v enem od hotelov v ulici Strandwängen, iz katerega so imeli


SREBRNA OLIMPIJSKA MEDALJA RUDOLFA CVETKA

odličen pogled na morski zaliv. Takoj zatem, ko so se člani sabljaške reprezentance nastanili in preoblekli, so odhiteli na ogled olimpijskega stadiona in v dvorano, namenjeno za sabljaška tekmovanja. Slavnostna otvoritev olimpijskih iger, ki ji je prisostvoval ves kraljevi dvor, na Cvetka ni naredila večjega vtisa. Drugi dan bivanja v Stockholmu so se pričela tekmovanja moštev v floretu. Žreb avstrijski ekipi ni bil naklonjen, saj so dobili za nasprotnike ekipi Madžarske in Italije, ki sta veljali za favoritki olimpijskega turnirja. Po predvidevanjih se avstrijska ekipa ni prebila v zaključno kolo, po Cvetkovi oceni predvsem zaradi

slabe psihične pripravljenosti, zgrešene taktike in notranje razdvojenosti v ekipi. Na večernem sestanku so tekmovalci skupaj z vodjo reprezentance kritično ocenili svoj nastop, pravilnost samokritike pa se je pokazala že naslednji dan v posamičnih bojih v floretu. Richard Verderber se je klub težavam prebil v zaključno kolo in osvojil bronasto kolajno. Cvetku sta manjkala samo dva zadetka za prehod v finale, medtem ko so ostali izpadli že prej. Uspešen nastop Verderberja in Cvetka v floretu je v avstrijsko sabljaško ekipo prinesel mir in ji dvignil samozavest. Na tekmi moštev s sabljo je avstrijska olimpijska vrsta pokazala svojo kvaliteto

30000 LJUDI SI JE OGLEDALO OTVORITVENI CEREMONIAL 5. OLIMPIJSKIH IGER LETA 1912 V STOCKHOLMU.

in se z veliko gotovostjo prebila v finale, kjer se je pomerila z madžarsko vrsto. V finalnem dvoboju vrst je madžarska sabljaška ekipa zmagala z minimalno razliko in osvojila olimpijsko zlato medaljo. Cvetko je ocenil sabljaške borbe z madžarsko vrsto kot zelo ostre, pa vendar v duhu »fair–playa«. Finalni dvoboj z dr. Fuchsom, aktualnim olimpijskim prvakom v sablji, je Cvetko izgubil z rezultatom 3 : 5. To je bil edini dvoboj, ki ga je Cvetko izgubil na olimpijskem turnirju s sabljo. Svoj uspešni olimpijski nastop in osvojitev srebrne olimpijske medalje je Cvetko v svoji pregovorni skromnosti pripisal temu, da se je od vseh članov avstrijske sabljaške reprezentance najbolj prilagodil madžarski taktiki. Olimpijski sabljaški program za posameznike v sablji je organizator olimpijskih iger preložil za osem dni. V tem času je potekel tudi dopust članov avstrijske sabljaške reprezentance, ki so bili vsi po vrsti častniki avstrijske vojske, in so se po programu vrnili na inštitut v Dunajsko Novo mesto. Cvetko je bil precej razočaran, ker mu splet okoliščin ni bil naklonjen in ni mogel nastopiti v tekmi posameznikov, kjer je veljal za enega od favoritov olimpijskega turnirja in bi glede na prikazano visoko formo verjetno osvojil še drugo olimpijsko medaljo. Preostali čas do odhoda iz Stockholma je Cvetko namenil ogledu olimpijskih


OLIMPIJSKA SPOMENICA  STOCKHOLM 1912

nastopov, mestnim znamenitostim in izletom v bližnjo okolico. Presenetil ga je vpliv visokega severa na dnevni čas. Med pitjem piva s kolegi iz reprezentance na vrhu nekega nebotičnika se je pričel delati mrak in mislili so, da gre za deveto uro, v resnici pa je bilo že skoraj polnoč. Kot bistrega opazovalca življenja in navad so Cvetka še posebej presenetili demokratski običaji v švedskih dvornih krogih. Med obiskom v kraljevem dvorcu in pri prestolonasledniku, ki so se ga udeležili vsi člani avstrijske sabljaške reprezentance, je bil presenečen nad sproščenostjo osebja in samega prestolonaslednika. Navdušil ga je tudi nastop pet tisoč švedskih pevcev na stadionu in prestolonaslednikov otvoritveni govor. Med drugimi si je Cvetko ogledal tudi nogometno tekmo med Dansko in Anglijo in bil ponovno presenečen nad prestolonaslednikom, ki se je rokoval in sproščeno pogovarjal z nogometaši. V oči mu je padel tudi švedski kralj, ki si je ogledal večino teniških tekem, in sicer brez svojega spremstva. Švedski kralj Oscar, navdušen igralec tenisa, je vedno sedel v prvih vrst, namenjenih za občinstvo, oblečen v žaket in s cilindrom na glavi. Cvetko se je udeležil tudi uradnega olimpijskega sprejema v kraljevih vrtovih, kjer je užival zakusko z mrzlimi delikatesami, pecivom in šampanjcem. Na sprejemu je bil tudi uradno predstavljen švedskemu kralju, kraljici in

prestolonasledniku, se z njimi rokoval in pogovarjal. Ogledal si je tudi kraljevi letni dvorec ob Mälarenskem jezeru in pehotno vojašnico v Stockholmu. Navdušile so ga bele železne postelje z vzmetmi in urejene omarice v kasarniški spalnici, kot poklicnega vojaka so ga prepričali tudi pehotni oddelki, ki jih je videl korakati po cesti. Cvetko se je v prostem času družil tudi s častniki iz drugih držav. Medtem ko so se mu zdeli nemški častniki zelo rezervirani, so ga ruski častniki presenetili z visoko športno in srčno kulturo. Na slavnostni večerji v znamenitem hotelu Haselbacken, ki jo je priredil vojaški poveljnik mesta, je avstrijska vojaška delegacija sedela v družbi z nekim ruskim gardnim polkovnikom. Nerazumljivo se mu je zdelo, da se gardist ni družil z ruskimi pehotnimi častniki. Še več, mirnodušno je priznal, da jih sploh ne pozna. Spoznal je tudi dva srbska častnika, ki sta bila vesela, da sta v tujem kraju, daleč od svoje domovine. Odmevi na Slovenskem na Cvetkovo osvojeno olimpijsko medaljo leta 1912 so bili minimalni. Vedeti je treba, da olimpizem med Slovenci v tem času sploh še ni bil razširjen. Po drugi strani pa je bil Cvetko zaradi vojaške službe, ki jo je služil kot častnik v 16. varaždinskem polku ali kot sabljaški učitelj v Dunajskem Novem mestu, odrezan od aktualnih političnih razmer pri nas. Prvi nastop slovenskega športnika na olim-

pijskih igrah in dosežen uspeh z osvojeno olimpijsko medaljo ni pripomogel k odmevnosti olimpijskega gibanja pri nas. Liberalno usmerjen časopis Slovenski narod je vso pozornost posvečal 6. češkemu oz. 1. zletu Zveze slovanskega sokolstva, ki je potekal od 26. junija do 1. julija 1912 v Pragi. Slovenska sokolska zveza je poslala na proslavo 50-letnice ustanovitve praškega Sokola v Prago 500 sokolskih telovadcev, ki so z odličnim nastopom navdušili tako domačo kot »svetovno« javnost. Slovensko časopisje, še posebej liberalno usmerjeno, je na ves glas slavilo zmago Staneta Vidmarja in tretje mesto Karla Fuksa na tekmi za slovansko prvenstvo.42 V slovenskem časopisju je moč zaznati odklonilen odnos do olimpizma in do avstrijskih nastopov, še posebej pa jim je šla v nos izdatna denarna podpora države. O nastopu avstrijske olimpijske reprezentance so slovenski časniki pisali kot o reprezentanci avstrijskih Nemcev, ki se je v Stockholmu slabo in v primeru nogometašev celo nečastno predstavila. Po drugi strani pa so pohvalno pisali o češki olimpijski reprezentanci, ki ji niso dovolili nastopiti pod češko nacionalno zastavo. Avstrijsko in ogrsko bilanco olimpijskih nastopov je slovensko časopisje ocenilo negativno. Slovensko časopisje v Cvetkovem 42 Jože Podpečnik, Sokolstvo in slovensko narodno gibanje 1863–1914, magistrsko delo, Ljubljana 2005, str. 204.


PROGRAM IN PRAVILA 5. OLIMPIJSKIH IGER

PLAKAT 5. OLIMPIJSKIH IGER

športnem dosežku ni prepoznalo nacionalno pomembnega dogodka, športne dogodke pa je kot apolitične postavljalo v drugo kategorijo dogodkov, ki niso vredni posebne pozornosti. Telesna kultura na Slovenskem se je v tem času izkazovala v delovanju nacionalističnih športnih društev, v katerih je bolj kot športni duh prevevala družbena oz. politična angažiranost. Delovanje slovenskih nacionalnih športnih društev, predvsem sokolskih in orlovskih društev, je bilo tesno povezano s slovenskim političnim vrhom in zato povsem vpeto v dnevnopolitično dogajanje. Večjo pozornost olimpijskim dogodkom leta 1912 je posvečalo nemško časopisje, predvsem dnevnik Laibacher Zeitung. V nasprotju s slovenskimi so nemški časopisi prinašali pozitivni odnos do olimpijskega gibanja. To pa kaže tudi na očitna razlikovanja med slovenskim in nemškim kulturnim krogom. Baron Michellangello Zois je za Laibacher Zeitung iz Stockholma napisal poročilo, ki je izšlo v treh nadaljevanjih ob koncu julija 1912. Rudolf Cvetko je svoj olimpijski nastop v Stockholmu ocenil kot izredno športno doživetje, ki mu je ostalo v spominu za vse življenje. Z olimpijskim nastopom se mu je uresničil sen vsakega pravega športnika, ki je bil izbran med mnogimi športniki, da dostojno zastopa svojo državo na največji športni prireditvi. Z osvojitvijo olimpijske medalje je dosegel uspeh, za katerim tudi danes hrepenijo tisoči športnikov vsega sveta. Dragocene izkušnje olimpijskega nastopa v Stockholmu je koristno uporabljal pri vodenju jugoslovanske sabljaške reprezentance na 11. olimpijskih igrah v Berlinu leta 1936. Kljub temu, da se je tekom časa mnogo spremenilo, sta ostala duh

in ideja olimpijskih iger živa. Olimpijski duh se je zmagoslavno in nezadržno širil med narode in države sveta in napreduje tudi danes. Cvetko si je srčno želel, da bi mladina sveta tudi v prihodnosti sklenjeno stopala po poti, ki vodi do olimpijskega lovorovega venca, do največje športne prireditve, ki združuje v plemenitih športnih tekmah narode vsega sveta.

VSTOPNICA NA SABLJAŠKA TEKMOVANJA


SABLJAŠKA SEKCIJA ŠK ILIRIJA LETA 1931. PRVI Z LEVE RUDOLF CVETKO

Rudolf Cvetko. Prvi slovenski olimpionik Rudolf Cvetko (Senožeče 1880-Ljubljana 1977) je prvi Slovenec z osvojeno olimpijsko medaljo. Na 5. olimpijskih igrah v Stockholmu leta 1912 je Cvetko kot član avstrijske sabljaške reprezentance osvojil srebrno olimpijsko medaljo v sabljanju. V obdobju 1904-13 je bil najprej učenec, nato pa učitelj sabljanja v priznanem Vojaškem inštitutu v Dunajskem Novem mestu. Prvo svetovno vojno je Cvetko končal kot stotnik 16. pešpolka, po končani vojni pa je služil kot orožniški častnik v

Kočevju vse do svoje predčasne upokojitve leta 1926. Postal je član ljubljanskega sabljaškega krožka, ki se je spomladi leta 1929 organiziral kot sabljaška sekcija športnega kluba Ilirije. Postal je njen načelnik in uspešen sabljaški učitelj, opravljal je visoke funkcije v jugoslovanski sabljaški zvezi in slovel kot strog in pravičen sabljaški sodnik. Njegovi učenci so do leta 1941 osvojili štiri naslove državnega prvaka v članski in dva naslova v mladinski konkurenci. Po letu 1945 so njegovi učenci osvojili dva naslova v članski in devet naslovov v mladinski konkurenci. Z organizacijo sabljaških inštruktorskih tečajev je postavil Cvetko temelje slovenskemu društvenemu sabljaškemu športu, strokovnemu kadru pa je s teorijo in metodiko sabljanja s sabljo in floretom postavil temeljni teoretični deli. Bil je tudi predavatelj sabljanja na Akademiji za igralsko umetnost (danes AGRFT) in Inštitutu za telesno vzgojo v Ljubljani (danes Fakulteta za šport). Za svoje uspešno delo je prejel vrsto državnih in društvenih priznanj, med drugimi Bloudkovo nagrado. Cvetko je bil predhodnik olimpijskega gibanja pri nas, ki kot prvi stoji na čelu ponosnih slovenskih olimpijskih šampionov. Njegovi prestižni športni in pedagoški uspehi bodo ostali zapisani v analih slovenske športne zgodovine. Priložnostna filatelistična razstava (Filatelist Rudolf Cvetko) V sodelovanju s Pošto Slovenije je Narodni muzej Slovenije na dan otvoritve razstave »Rudolf Cvetko - prvi slovenski olimpionik« izdal priložnostni poštni žig. Na hodniku pred razstavno dvorano je postavljena priložnostna filatelistična razstava, ki sta jo pripravila mag. Jože Podpečnik in priznani filatelistični strokovnjak g. Janko Štampfl. Na priložnostni razstavi je predstavljeno filatelistično gradivo iz zbirke Rudolfa Cvetka, med njimi filatelistične raritete iz olimpijskih iger v Stockholmu leta 1912 in v Berlinu 1936 ter iz obdobja druge svetovne vojne.


je bila prva svetovna vojna in fašistična zasedba naših krajev, nato druga svetovna vojna in osvoboditev. Skratka pol stoletja dram in boja za preživetje. Kljub temu sem začutil, da je napočil čas ne le za celjenje zgodovinskih ran, ampak tudi za zgodovinska obeležja. Najpomembneje se mi je zdelo, da za spomenik navdušim Sabljaško zvezo Slovenije in Olimpijski komite Slovenije. Ker Olimpijski komite moje pobude ni zavrnil, v odgovoru na pobudo so navedli, da bo zadevo obravnavala še njihova komisija za priznanja, sem nadaljeval z aktivnostmi. Naključje je hotelo, da je bil prav ta čas gost oddaje TV-Koper g. Janez Kocjančič, predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije. Te priložnosti nisem hotel zamuditi. Novinarja g. Franja Mavriča sem prosil, da mi uredi srečanje z njim. Prvič sem se srečal z g. Kocjančičem takoj po oddaji in mu predstavil idejo o doprsnem spomeniku Rudolfu Cvetku v Senožečah. Zagotovil mi je, da bo stvar proučil in mi naročil, naj ga pokličem,

Foto: JOŽE POŽRL

Foto: JOŽE POŽRL

Ko sem v letih 1953-1957 obiskoval v Ljubljani Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo, je bil moj profesor sabljanja starejši gospod, nižje postave in uglajenih manir – Rudolf Cvetko. Z veliko potrpežljivostjo in predanostjo nas je vadil sabljanje, te stare in lepe viteške igre. Znal nas je animirati tako, da smo eni bolj, drugi manj zagnalo vihteli meče in sablje ter se usposabljali za igralski poklic. Na igralski akademiji so bili profesorji različnih nazorov. Med stare avstro-ogrske in kraljeve jugoslovanske kadre je sodil tudi naš profesor Rudolf Cvetko. Slučajno sem izvedel, da se je rodil v Senožečah, 17. 11. 1880, žandarmerijskemu stražniku Janezu Cvetku in materi Johani – Ivani Zelen. Pred njegovim šolanjem so se preselili v Ljubljano. O tem sva se kdaj pa kdaj tudi pogovarjala. Njegovi spomini na Senožeče so bili že zelo oddaljeni, ker je zeli mlad zapustil vas. Žal je bila tudi moja radovednost takrat še premajhna. Za mladost je značilno, da si misli, kako je še vse pred njo in da tisto, kar je bilo prej, ni pomembno. Na njegove ure sabljanja sem hodil z velikim veseljem, saj sem vse življenje ljubil in spoštoval šport in športnike.

Rudolfu Cvetku se je videlo, da tudi na stara leta uživa v sabljanju. Da je leta 1912 za avstro-ogrsko monarhijo v Stockholmu priboril na olimpijadi srebrno medaljo v sabljanju, nam mnogim takrat ni bilo znano. Govorilo se je le, da je sodeloval na olimpijadi. Leta so minevala in v njih sem dozoreval tudi sam. Zavedajoč se, da je bila skrb za postavitev obeležij NOB-ja v domeni Zveze borcev, sem v svojih mislih preletel skozi preteklost in se spomnil na pomembne može v zgodovini Senožeč, mojega rojstnega kraja. Zdelo se mi je, da Rudolf Cvetko, kot prvi Slovenec, dobitnik olimpijske kolajne, prav gotovo sodi mednje. Čeprav je takrat tekmoval za avstro-ogrsko monarhijo, to ne zmanjšuje njegovega zgodovinskega uspeha in pomena za kraj in Slovenijo. Rudolf Cvetko je bil častnik avstro-ogrske armade in pozneje častnik Jugoslovanske kraljeve vojske. V glavnem se je ukvarjal s športno vzgojo.

SABLJAŠKA AKADEMIJA SZS V TELOVADNICI OSNOVNE ŠOLE V DIVAČI 13. 10. 2000

Na vojaškem inštitutu je bil Cvetko v letih 1905-1908 sabljaški inštruktor. Med leti 1908-1910 pa že glavni učitelj specialnih sabljaških tečajev in v letih pred prvo svetovno vojno 1910-1912 glavni učitelj sabljanja na sabljaških tečajih. Bil je avstrijski prvak. Leta 1911 pa celo evropski prvak v floretu in sablji. Med domačini o Rudolfu Cvetku nisem nikoli slišal niti besede. Čas, ko je prejel medaljo, je bil že zelo oddaljen. Vmes

da se ponovno dobiva. Naslednjič sva se srečala 29. 5. 1999 v Portorožu. Njegov odgovor je bil pozitiven in je vseboval že konkretne korake in zadolžitve, s katerim sem seznanil tudi župana občine Divača g. Rajka Wojtkovszkega in predsednika KS Senožeče g. Damjana Bobka in takratne občinske svetnike KS Senožeče. Po tem srečanju v Portorožu so stekle priprave za postavitev spomenika.


Foto: JOŽE POŽRL

KIP STA ODKRILA OLIMPIJEC MIRO CERAR IN CVETKOV SIN SAŠO

se prireditve udeležili ugledni gostje iz vseh krajev Slovenije in zamejstva. Med njimi je bilo veliko vrhunskih športnikov. Na častni straži so stali slovenski sabljači in pripadniki slovenske vojske. Spomenik Rudolfu Cvetku stoji v centru Senožeč in nas opozarja, da je ta kraj dal svoj prispevek tudi k zgodovini vrhunskega športa. Za to prečudovito izkušnjo imajo zasluge številni domačini in nedomačini, ki so sodelovali v odboru in ali kako drugače prispevali, da bo ostal živ spomin na našega prvega dobitnika olimpijske medalje, s tem pa smo postavili Senožeče tudi na zemljevid olimpizma. Povzetek iz še neizdane knjige Andreja Jelačina. Alenka Dovgan Štrucl

Foto: JOŽE POŽRL

Olimpijski komite in Združenje športnih zvez sta imenovala svoje člane v odbor, občina Divača in KS Senožeče pa svoje. Odbor je določil program glavne in spremljajočih prireditev, ki jih ni bilo malo. Odbor je izbral tudi lokacijo spomenika, ki naj bi stal na trgu Pri kalu nasproti spomenika Danilu Zelenu. Za predsednika odbora je bil imenovan g. Rajko Šugman, ugledni univerzitetni profesor in brat slovenskega igralca Zlatka Šugmana. Odbor je vodil s pomočjo g. Bruna Kocjana, tajnica pa je bila Tjaša Škamperle. Domačini so v odboru sodelovali z velikim veseljem, z željo, da bi častno izpolnili vse zadolžitve in da bi čim prej prišlo do otvoritve spomenika. Spomenik je oblikoval Anton Herman iz Velenja. Za nas domačine in »bogato« občino Divača je bilo izredno pomembno, da je Olimpijski komite prevzel nase vse predvidene stroške. Glavni sponzor je bil takrat še bogat Istrabenz iz Kopra, sodelovali so še Marmor Sežana, SGP Primorje Ajdovščina, občina Divača, Fakulteta za šport in Ministrstvo za šolstvo in šport. V okviru tega praznovanja sem želel vključiti tudi ureditev spominske sobe, ki naj bi bila posvečena tako Rudolfu Cvetku kot tudi Danilu Zelenu in pa športno dvorano, ki naj bi nosila ime po Rudolfu Cvetku. Žal za to idejo nisem dobil podpore. Doprsni kip sta odkrila meseca oktobra, ob 120-letnici rojstva Rudolfa Cvetka, njegov sin Sašo Cvetko in naš veliki olimpijec Miro Cerar. Vzdušje na osrednjem senožeškem trgu je bilo izredno slavnostno, saj so

Foto: JOŽE POŽRL

SAŠO CVETKO Z OČETOVO OLIMPIJSKO MEDALJO

ČASTNI POKROVITELJ, TAKRATNI PREDSEDNIK REPUBLIKE MILAN KUČAN


Foto: JOŽE POŽRL

SLAVNOSTNI GOVORNIK RAJKO ŠUGMAN

Spoštovani predsednik republike gospod Milan Kučan, spoštovani inž. Sašo Cvetko z družino, spoštovani udeleženci slavnostne seje, gostje, dragi krajani Senožeč in občani občine Divača. V tem prelepem primorskem kraju se je pred 120 leti očetu Janezu in materi Ivani Cvetko rodil sin Rudolf. Tu ni dolgo živel. Še pred vstopom v osnovno šolo se je s starši preselil v Ljubljano, kjer je končal osnovno šolo in nižjo gimnazijo ter kasneje v Trstu vojaško akademijo. Zatem ga je pot ponesla v svet, najprej v Dunajsko Novo mesto, kjer si je pridobil naziv učitelja sabljanja in telovadbe, kasneje v Gradec in Gorico ter končno v prestolnico avstro-ogrske države. Prvo svetovno vojno je preživel kot avstro-ogrski častnik in se po končani vojni opredelil za Kraljevino SHS. Ves čas šolanja in službovanja v različnih mestih se je ukvarjal s sabljanjem. S športnimi dosežki, s svojim pedagoškim, strokovnim in organizacijskim delom je postal doma in v širnem svetu legenda sabljaškega športa, zato ga danes upravičeno imenujemo nestor slovenskega sabljanja. Nazadnje se je dokončno odločil za bivanje v Ljubljani, kjer je živel do smrti leta 1977. Rudolf Cvetko je neverjetna osebnost slovenskega športa. Že kot otrok se je poigraval s sabljo, ki mu je kasneje postala poklicno orožje; kar je še pomembnejše, z njo je kot športnik zaslovel v svetu. Postal je večkratni avstrijski prvak in prvak vojaških tekmovanj, 1911. leta evropski prvak s sabljo in floretom, 1912. leta pa v Stockholmu srebrni nosilec olimpijske kolajne v ekipi avstrijskega olimpijskega komiteja. S tem je postal tudi prvi Slovenec z olimpijsko kolajno. Ko govorimo o Rudolfu Cvetku in njegovem odnosu do sabljaškega športa ter mesta v slovenskem športu nasploh, ni mogoče mimo njegovega pedagoškega, strokovnega in organizacijskega dela. Odločno preveč bi bilo našteti vse njegove zasluge na obeh področjih delovanja, omeniti pa vendarle kaže, da je bil soustanovitelj tako jugoslovanske kot slovenske sabljaške zveze, njun častni predsednik, priznani mednarodni sodnik, vodja reprezentance na mednarodnih tekmovanjih, trener mnogih sabljaških rodov in tudi olimpijcev, učitelj sabljanja na takratnem inštitutu in višji šoli za telesno kulturo ter ljubljanski akademiji za igralsko umetnost. Za svoje športne dosežke, strokovno in organizacijsko delo je prejel mnoga priznanja v


Foto: JOŽE POŽRL

ODKRITJE SPOMENIKA SO POČASTILI ŠTEVILNI UGLEDNI GOSTJE. V PRVI VRSTI OD LEVE: MIRO CERAR, JANEZ KOCJANČIČ, SAŠO CVETKO, MILAN KUČAN, RAJKO VOJTKOVSZKY, RAJKO ŠUGMAN, POLONCA DOBRAJC, ?, DAMJAN BOBEK

svetu in najvišje športno priznanje doma - Bloudkovo nagrado. Rudolfa Cveta pozna ves svetovni sabljaški svet. Velika zasluga za današnje praznovanje ob odkritju doprsnega kipa Rudolfu Cvetku, delu mojstra Antona Hermana, gre domačinoma Andreju Jelačinu, razgledanemu kulturnemu delavcu in gledališkemu igralcu, in dr. Ervinu Dolencu, raziskovalcu na Inštitutu za delavsko gibanje v Ljubljani. Njuno zamisel je organizacijski odbor, ki sta ga imenovala Olimpijski komite Slovenije - Združenje športnih zvez in občina Divača, samo razširil, da je praznovanje dobilo širši pomen za kraj, občino in Slovenijo. Menili smo, da si je Rudolf Cvetko takšno praznovanje in obeležje za svoje vsestransko delo še kako zaslužil.

Spoštovani, v imenu organizacijskega odbora se javno zahvaljujem predsedniku republike gospodu Milanu Kučanu za častno pokroviteljstvo nad prireditvijo, glavnemu pokrovitelju Istrabenzu d. d. Koper in vsem drugim pokroviteljem, občini Divača, KS Senožeče in drugim organom in organizacijam za sodelovanje in pomoč. Posebej se zahvaljujem vsem sodelavcem, s katerimi smo pripravljali in uresničili skupno zamisel. Naj bo ta doprsni kip Rudolfu Cvetku trajni pomnik vitalnosti in ustvarjalnosti slovenskega naroda in s tem splošno kulturni dogodek v zakladnici slovenske splošne in posebno športne kulture. Senožeče, 14. oktobra 2000



Glasnik Občine Divača