Issuu on Google+

Glasnik Občine Divača • letnik 19 • št. 1 • marec, 2013


2 Zakoračili smo v koledarsko pomlad, čeprav nas zima kar ni hotela izpustiti iz svojih krempljev. Prispevki v tem Glasniku pa so še iz zimskih časov. V dolgih zimskih večerih ste bili naši dopisniki zelo ustvarjalni, saj je ta Glasnik med najobsežnejšimi, kar jih je izšlo v sedanji uredniški zasedbi. Na naslovnici je fotografija s predstave Ananas, ki so jo za občinski kulturni praznik zaigrali učenci in učiteljice z divaške šole. To bodo v kratkem energetsko sanirali, saj je Občina Divača uspešno kandidirala na javnem razpisu Ministrstva za infrastrukturo in prostor RS in pridobila nepovratna sredstva za energetsko sanacijo divaške osnovne šole in podružnične šole in vrtca v Senožečah. Tudi občani lahko prihranimo energijo oziroma visoke račune, ki jih plačujemo za ogrevanje, saj od letos deluje na divaški občini energetsko svetovalna pisarna, ki nam bo pomagala pri boljšem izkoristku energije. Razpisuje pa tudi kreditiranje okoljskih naložb. Že skoraj dva meseca poteka prenova divaške železniške postaje, ki jo občutimo, nekateri bolj, nekateri manj, odvisno od bližine delovišč. Se bomo morali kar navaditi, saj nas bo spremljal celodnevni hrup v tehno ritmu še kakšni dve leti. Verjetno ste spremljali medijsko bitko za ohranitev vodnega stolpa, enega izmed spomenikov Južne železnice, ki se ga na sedanji lokaciji ne more ohraniti zaradi širitve železnice. Za sedaj še stoji, bomo videli, kako bo z obljubami o premestitvi. Temi o Južni železnici in rekonstrukciji divaške železniške postaje bomo posvetili tematski Glasnik, ki bo izšel konec maja. Da pa ne bi pozabili, kakšna je bila divaška železniška postaja pred prenovo, vključno s starimi kamnitimi objekti, starimi 150 let, razpisujeta Občina Divača in Foto klub Žarek Sežana fotografski natečaj z naslovom Južna železnica na Divaškem. Izbrane fotografije bodo razstavljene v okviru 3. Ex tempora Stojana Zafreda za občinski praznik. V uradnih objavah si preberite poročilo s seje marčevskega občinskega sveta, ki je med drugim razpravljal tudi o spremembi volilnega sistema. Ker se tiče nas, volivcev, kako bomo izbirali bodoče svetnike, vas sedanji svetniki naprošajo, da jim pomagate pri odločitvi. Še nekje lahko sodelujete, in sicer vas Občina vabi, da predlagate poimenovanje novih ulic v Divači. Na zadnji strani Glasnika sta dve vabili – na velikonočni koncert Pihalnega orkestra Divača , ki bo v soboto, 30. marca, v Kosovelovemu domu v Sežani, in na 17. tradicionalni pohod ob ponoru reke Reke v nedeljo, 15. aprila. Kot po navadi bo spomladanski Glasnik izšel pred velikonočnimi prazniki. Želimo vam, da jih preživite čim lepše in naj vas velikonočne dobrote ne spravijo v pretirano skušnjavo. Urednica Naslednji Glasnik bo izšel pred občinskim praznikom v začetku julija. Prispevke zanj zbiramo na e-pošto

glasnik@divaca.net do 10. 6. 2013 Na http://www.divaca.si kliknite na Glasnik in si na vrhu oglejte navodila za objavo člankov. Starejše števike Glasnika si lahko ogledate na spletni strani: http://issuu.com/obcina_divaca GLASNIK OBČINE DIVAČA marec 2013, letnik 19, številka 1 Izdajatelj in založnik: Občina Divača; Glavna urednica: Vlasta Bratož Štokelj; urednica: Vesna Matevljič; člani uredniškega odbora: Andreja Borovič, Dušan Cerkvenik, Petra Arko, Alenka Štrucl Dovgan, Iztok Felicjan, Jože Požrl; Oblikovanje: JPStudio Divača; Tisk: Tiskarna Mljač Divača; naklada 1700 izvodov.

Uredništvo ne odgovarja za avtorstvo člankov in fotografij.

VABILO Vabljeni na humanitarno akcijo, ki bo potekala 6. aprila 2013, ob 12. uri, na podružnični osnovni šoli v Senožečah. V Centru za usposabljanje Elvira Vatovec Strunjan siže dve leti prizadevamo za nakup novega šolskega kombija, ki ga nujno potrebujemo tudi za prevoz 12-ih otrok, ki obiskujejo dislocirano enoto v Divači. V okviru humanitarne akcije se bodo med drugim 6. 4. 2013 v Senožečah izvajale razne delavnice, med drugimi tudi vadba joge smeha, fizioterapevtske vaje, bioterapija, zdravljenje brez dotika ter masaže, kot so sprostitvena ter thay joga masaža. Pričetek delavnic bo od 12. ure dalje. Poskrbljeno bo za varstvo otrok. Otroci bodo lahko sodelovali pri vadbi joge smeha in v ostalih terapijah po želji. Za otroke bodo organizirane tudi ustvarjalne dejavnosti na prostem in v telovadnici. Vse storitve si bodo udeleženci sami izbirali. Za terapije in masaže je zaželena predhodna najava na tel.:

040-125-075, 041 633 608 ter 040-556-353 ali na našem elektronskem naslovu

drustvo.energetska.matrica@gmail.com Vstopnina za odrasle je 10 EUR, za otroke do 15. leta je brezplačno. Vse zbrane prispevke od vstopnin bomo namenili izključno za nakup še kako nujno potrebnega kombija za prevoz otrok s posebnimi potrebami. V kratkem bo več informacij o humanitarni akciji tudi na spletni strani Centra za usposabljanje Elvira Vatovec Strunjan, in sicer www.cuevs.si. Že vnaprej se vam zahvaljujemo za obisk, s katerim boste veliko pripomogli pri zbiranju denarja v humanitarni akciji.

DRUŠTVO ENERGETSKA MATRICA Associazione di MATRICE ENERGETICA Tradicionalna, moderna in kvantna medicina ter arhitekturna zasnova in urejanje po feng shui načelih

Fotografija na naslovnici: ANANAS Zgodbo je napisal Bogomir Magajna, za oder jo je priredila (razširila) in režirala Tanja Trebec Benedejčič. V predstavi nastopajo učenci, učitelji in starši otrok OŠ Divača. Za glasbeno spremljavo je poskrbela učiteljica Ada Škamperle s svojim zborčkom, prizorišče pa so naslikali učiteljica Vesna Marion z učenci.


aktualno Kot ste verjetno že opazili in slišali, že nekaj časa potekajo dela na širšem področju divaške železniške postaje. Čez kakšen mesec nameravamo posvetiti tej tematiki tematski Glasnik, sedaj pa vam posredujemo samo nekaj slikovnega gradiva. Na žalost vodni stolp verjetno ne bo vzdržal do izida tematske številke,

3

zato si ga oglejte in poslikajte, še preden ga porušijo. Vse za napredek in koriščenje evropskih sredstev!

Foto: JOŽE POŽRL

V. B. Š. P.S: Po zadnjih informacijah naj bi vodni stolp prestavili na drugo lokacijo.


4

aktualno Praznovanje ob 8. marcu, dnevu žena v Famljah V večnamenski dvorani v Famljah se je za praznik žena odvijal kulturni program, ki ga je pripravilo domače društvo TKŠD Urbanščica, skupaj z Osnovno šolo dr. Bogomirja Magajne Divača in krajevno skupnostjo Vreme. Vse navzoče sta o pomenu praznika nagovorila župan občine Divača,

Občina Divača je podpisala pogodbo za energetsko sanacijo Osnovne šole dr. Bogomirja Magajne v Divači in podružnične osnovne šole ter vrtca v Senožečah (VVZ Senožeče) Z velikih zadovoljstvom sporočamo, da sta 8. marca minister za infrastrukturo in prostor RS, Zvone Černač in divaški župan, Drago Božac podpisala pogodbo o črpanju evropskih sredstev za energetsko sanacijo Osnovne šole dr. Bogomirja Magajne v Divači in podružnične osnovne šole ter vrtca v Senožečah (VVZ Senožeče). Občina Divača je namreč v septembru uspešno kandidirala na javnem razpisu Ministrstva za infrastrukturo in prostor Republike Slovenije »Sofinanciranje operacij za energetsko sanacijo stavb v lasti lokalnih skupnosti« v okviru Operativnega programa razvoja okoljske in prometne infrastrukture za obdobje 2007-2013«. Občina Divača je prijavila dva projekta, in sicer energetsko sanacijo divaške osnovne šole in energetsko sanacijo podružnične osnovne šole in vrtca v Senožečah, ki bosta po pogodbah o dodelitvi nepovratnih sredstev za sofinanciranje upravičenih stroškov operacije zajemali energetsko sanacijo ovoja stavbe ali izvedene ukrepe pri nadomestni gradnji (toplotna izolacija fasade, menjava ali vgradnja oken/vrat, izvedba toplotne izolacije stropa proti neogrevanemu prostoru …), izvedbo energetsko učinkovitega ogrevalnega, hladilnega in prezračevalnega sistema ter rabo obnovljivih virov energije, ki bo zajema-

la vgradnjo kotlov na lesno biomaso in stroške nadzora izvedbe investicije do višine 3 % celotne investicije. Pri izdelavi zahtevane projektne dokumentacije za izvedbo energetske sanacije so s svetovanjem sodelovali strokovnjaki Goriške lokalne energetske agencije (GOLEA), ki so projektante usmerjali v optimalne rešitve za doseganje zahtevanih razpisnih parametrov. Občina je za izvedbo operacij pridobila nepovratna sredstva v višini 602.632,40 € za energetsko sanacijo Osnovne šole dr. Bogomirja Magajne v Divači in v višini 311.002,18 € za podružnično šolo in vrtec v Senožečah. Izvedba del v divaški šoli je predvidena v letu 2013, v Senožečah pa v letu 2014. Operacijo delno financira Evropska unija, in sicer iz kohezijskega sklada. Izvaja se v okviru Operativnega programa razvoja okoljske in prometne infrastrukture za obdobje 2007-2013, razvojne prioritete »Trajnostna raba energije«, prednostne usmeritve »Energetska sanacija javnih stavb«. S sredstvi evropske kohezijske politike bo tako sofinanciranih 100 % javno upravičenih izdatkov operacije, od tega predstavljajo namenska sredstva kohezijskega sklada 85-odstotni delež, slovenska udeležba za kohezijsko politiko pa 15odstotni delež. Občina zagotavlja tudi lastna sredstva za DDV in neupravičene stroške (zamenjava tlakov in izvedba talnega ogrevanja ...). Edo Franetič Vesna Matevljič

Drago Božac in predsednik KS Vreme, Dušan Škrlj. V kulturnem delu je sodelovala Plesna skupina Srebrna iz Senožeč, pod mentorstvom Nataše Vasić, baletna solistka Društva ljubiteljev baletne umetnosti iz Divače, pod mentorstvom Alene Medič, recitirali so učenci dramske sekcije OŠ Divača, pod mentorstvom Vilme Kres. Skeč, Trimček s talentom, ki ga je napisala Mirjam Frankovič Franetič, so zelo pristno odigrale članice domače dramske sekcije Tamara, Tjaša

in Katja. S pevsko točko je sodeloval tudi domačin Goran Mikolj. Z irsko glasbo pa se je predstavila glasbena skupina Slainte ol, friend, iz Košanske doline. Povezovalni program, ki sta ga oblikovali Vilma Kres in Maja Škamperle, je povezoval učenec Blaž Čič. Po programu in skupnim druženjem sta predsednik KS Vreme in občinski svetnik Mirko Martinčič vsem predstavnicam nežnega spola čestitala in jim podelila nagelj. Mirjam Frankovič Franetič


zgodilo se je 5 »V 2. sv. vojni in okupaciji so se slovenske ženske odzvale pozivu za svobodo in boljše življenje v času, ko je slovenskemu narodu grozil genocid. Ženske so se vključevale enakopravno z moškimi v vse dejavnosti osvobodilnega boja. Bile so hrabre borke, kar 16 narodnih heroin imamo, med njimi je tudi naša Mihaela Škapin Drina, ne smemo pozabiti domačinke Pepce

Dobrnič v krajevni borčevski organizaciji Senožeče, ki je prvo društvo Dobrnič, ustanovljeno na Primorskem, in deluje že enajst let. Pahor je v svojem govoru poudaril pomembno vlogo žensk v NOB-ju tudi, ko je dejal: »Prvič v zgodovini so se ženske prav v NOB-ju množično vključile v politično delo … in se s svojo dejavnostjo, ne da bi se tega zavedale, pridobile

SLAVNOSTNI GOVORNIK BOJAN PAHOR

UČENCI IZ PODRUŽNIČNE ŠOLE SENOŽEČE SO OBOGATILI PROGRAM Z GLEDALIŠKO IGRO.

PEVSKI ZBOR POD VODSTVOM ADE ŠKAMPERLE

Čehovin Tatjane, ki je padla kot borka na Kozjanah. Bile so kurirke, obveščevalke, tiskarke, učiteljice, uveljavile so se v partizanskem zdravstvu,« je v uvodu na nedeljski (10. 3.) proslavi v Senožečah v počastitev mednarodnega dneva žena dejal slavnostni govornik, predsednik sežanske območne borčevske organizacije Bojan Pahor. Prireditev je že tradicionalno organiziralo Društvo

pravice, za katere so se desetletja v preteklosti zaman borile.« Številnim zbranim na prireditvi sta nekaj besed spregovorila in voščila mednarodni dan žena predsednica senožeške krajevne skupnosti Alenka Dovgan Štrucl in divaški župan Drago Božac. O nalogah in pomenu društva Dobrnič, katerega osnovna naloga je obujanje pomena vloge ženske v

Škamperle, in člani plesnega društva Srebrna pod vodstvom Nataše Đukić Vasić. Letos bodo članice Društva Dobrnič iz Senožeč odšle kot že vrsto let na tradicionalno proslavo, ki bo oktobra v Trebnjem, kjer bodo obeležili 70-letnico ustanovitve slovenske protifašistične ženske zveze. Olga Knez

Glasbeno potovanje je potekalo na prav poseben datum, 12. 12. 2012, saj se je na pot preko Slovenije, od Maribora do Kopra, podal prav tako poseben, glasbeni vlak. Pod vodstvom dirigenta Franca Lipovška ter spremstvom številnih prijateljev in železničarjev je pol stotnije glasbenikov godbe Slovenskih železnic presenetilo in razveselilo z mini koncertom navzoče na vseh večjih postajah ob poti. Kljub mrazu in dolgem potovanju, ki se je končalo šele zvečer, so igrali udarno in zvonko, kot da bi bili v najboljši dvorani. Seveda je k čaru tega glasbenega potovanja veliko pripomogel tudi muzejski vlak. Mogočna Borsig lokomotiva, ovita v ogromne oblake pare, je ponujala ob prihodu in odhodu vlaka veličasten prizor, ki bo ostal v spominu vsem ob progi, še posebej pa najmlajšim. Prisrčen sprejem so vlaku pripravili tudi v Divači. Po čudovitem koncertu godbe

Slovenskih železnic je predsednik Pihalnega orkestra Divača, Dobrivoj Subič čestital godbenikom za njihov 110-i jubilej. Zahvalil se je za njihov nastop ter dobro sodelovanje z Divačo in v spomin podaril uro iz kraškega kamna

s simbolom pihalnega orkestra Divača. Vožnji muzejskega vlaka proti Kopru so se pridružili tudi Divačani in občudovali udobno vožnjo. Druženje se je zaključilo s koncertom v Kopru. Andreja Borovič

Foto: OLGA KNEZ

pretekli in polpretekli zgodovini ter danes, pa je spregovorila predsednica domačega društva Cvetka Gorjup, ki je z voditeljico večera Alenko Žiberna tudi sodelovala v kulturnem programu. V mozaik kulturnega cveta so se tudi tokrat vključili učenci domače osnovne šole pod vodstvom mentorice Lidije Uršič, pevci domačega mešanega pevskega zbora, ki ga vodi dirigentka Ada


6

aktualno

Foto: ALENKA ŠTRUCL DOVGAN

Letošnja zima nas je bogato obdarila s snegom. Skoraj smo že pozabili, kako izgleda, ko zapade takšna količina snega. Ko sem se zgodaj zjutraj peljala skozi zasneženo pokrajino od doma proti Senožečam, so se mi utrnili spomini na otroštvo, ko so bile zime še zime in smo peš hodili v šolo v Senožeče, čez ravno take kupe snega, kot so letos, le da niso bili spluženi. Ta nežna belina v somraku jutra me je v mislih popeljala v tisti čas, ko je bilo vse še tako preprosto in enostavno, nihče se ni jezil na nesplužene ceste in na cestne službe, telefoni niso kar naprej zvonili, a takrat se te enostavnosti nisem zavedala. Toliko pričakovanj je bilo vedno povezanih z letnimi časi, zima zasuta s kupom beline, barve mavrice, ki jih je prinašala pomlad, pestrosti

poletja in jeseni. Na vse to smo zadnja leta pozabili. Tako so me letos drobne snežinke, ki so me spremljale na poti v službo, spomnile na tisti davni čas in mi pričarale nasmešek na ustnice. Nisem razmišljala o težavah, ki nam jih je prinesla obilica snega, nisem razmišljala o kidanju, niti o neočiščenem avtu, ko bo treba domov in niti, kako bom popoldan prišla domov. Mislila sem samo na to »zima je spet prišla« in občutila sem toplino v mrzlem torkovem jutru. Pozabila sem na današnji dan, tako neprijazen in hladen, pozabila sem na čas, v katerem hitimo skozi trenutke dneva, kakor da niso naša življenja. Te drobne snežinke, ki so poplesovale okrog mene, so zabrisale vse slabe misli in me ponesle nazaj v čas, ki

živi samo še v mojih spominih. Čas, ko sem ob prvih snežinkah pritisnila nosek ob hladno šipo, da se je na njem zarisala meglica tople otroške sape in se je vsa nedolžna otroška razposajenost prelila v eno samo veselje. Tudi danes je lahko tako, samo če si to res želimo. Toplina, intimnost druženja ljudi, otroška razposajenost in pričakovanja. Pomembni so trenutki. Trenutki, v katerih občutimo, da smo to, kar smo, tudi zato, ker smo del neke družbe in del nekih spominov. To je moja slika zime, preproste lepote narave, odete v snežno beli mraz in bogastva, ki polni dušo z vsem, kar ogreje srce. Alenka Štrucl Dovgan

Niko Poles, mladinski svetovni prvak na diatonični harmoniki iz Brkinov, poučuje sedaj tudi v Divači, in sicer v prostorih pihalnega orkestra Divača. Tam poučuje učence iz okolice Divače, ustanovil pa je tudi orkester, poimenovan orkester Nika Polesa. Niko bi se tudi rad zahvalil predsedniku Dobrivoju Subiču, da mu je omogočil učenje mladih harmonikarjev v prostorih orkestra Divača.

NASTOP V DOMU STAREJŠIH OBČANOV V SEŽANI

nekateri pa so se celo zavrteli v hitrem ritmu harmonik. Zaigrali so nekaj znanih pesmi, kot so V dolini tihi, Superavtomat, Srčna napaka, skupaj z Moniko pa so zapeli Daj daj mi poljub, Silvestrski poljub in Jingle bells. Zadovoljni so bili poslušalci in nastopajoči. Harmonikar Niko pa bi se rad zahvalil tako udeležencem koncerta kot tudi uslužbencem doma, ki so omogočili prireditev. T. Pecman

Petkov večer, 18. januarja, je bil v domu starejših občanov v Sežani prav pester. Niko Poles je skupaj svojim orkestrom mladih nadobudnih harmonikarjev in pevko Moniko Šabec prišel razvedrit tamkajšnje občane. Jedilnica se je za tisto uro spremenila v prireditveni prostor, ki ga je napolnilo lepo število poslušalcev, ki so uživali v nastopu,


zgodilo se je 7

Foto: BOŠTJAN POLH

Barsći pustni odbor je nekaj dni pred pustom na oglasno desko izobesil pomembno obvestilo, da se bosta ravno na pusto soboto vzela Berta in Poldek. Vaščani kar nismo mogli verjeti, da bo v naši vasi po dolgem času spet ohcet in bomo dobili nova prebivalca. Ohcet se je začela enkrat po kosilu. Svatje so hodili od hiše do hiše, da bi predstavili novoporočenca in hkrati nova sovaščana. Pri vsaki hiši sta si novoporočenca obljubila (ne)zvestobo, katero je požegnal sam monšinjor iz Vatikana, obred pa je vodila priznana matičarka Lojzka. Sledila je zdravica, svatje pa so ob zvokih harmonikarjev zaplesali z domačimi. Ti so novoporočencema dali darilo, mlada dva pa sta v znak hvaležnosti

pustila spominek. Vsako hišo posebej je blagoslovil tako monšinjor iz Vatikana kot tudi pater Peter s svojim znanim kadilom, ostali svatje pa so z rižem posuli hišo, seveda kot se za ohcet spodobi. Obred se je zaključil zvečer v vaški šoli, kamor sta Poldek in Berta povabila vse svate in domačine, da še enkrat nazdravijo temu veselemu dogodku. Poročno slavje je ob zvokih harmonike trajalo vse do zgodnjih jutranjih ur. Naslednjega dne, ko smo hoteli vaščani čestitati in zaželeti dobrodošlico mladima dvema, smo z začudenjem ugotovili, da sta izginila neznano kam. Še danes ne vemo, ne kam sta odšla ne kaj smo jima domačini žalega storili. Ja ja, takšen je bil letošnji barsći pust. Boštjan Polh

Letos je bilo za pusta v Vremah zelo pestro. Preganjanje zime se je začelo že na pustno soboto z najmlajšimi v večnamenski dvorani v Famljah. Domače društvo TKŠD Urbanščica je zanje pripravilo pravo plesno rajanje, ki se je zaključilo z nagrajevanjem najbolj domiselnih mask in s pustnimi krofi. Vremska mladina se je na pustovanje začela pripravljati že nekaj tednov pred pustnim vikendom. Zgradili so vremski parlament, ki je s svojimi člani cel vikend potoval po Vremski dolini. V soboto je obiskal Gornje Ležeče, Gornje Vreme, Dolnje Vreme, Vremski Britof in Goriče, v nedeljo pa Famlje, Škoflje in Zavrhek. Parlament je spremljal tudi vojaški top, ki je s pokanjem opozarjal vaščane na svoj prihod. Prvi dan se je pustno rajanje zaključilo v večnamenski dvorani v Famljah, drugi dan pa v gostilni Čotnik v Dolnjih Ležečah. Že 10. leto so se v pusta podale tudi špilarske »šjme«. Letos

so se zbrale v rekordnem številu. Zimo je preganjalo skoraj 50 pustnih mask vseh generacij. S plesom in petjem so v vsako hišo prinesle kanček veselja in dobre volje. Do zadnjih vaščanov so prišle šele v mraku, pustovanje pa so zaključile v večnamenski dvorani v Famljah. Ob jajcih, klobasah in sladkih dobrotah so rajale še dolgo v noč. Na pustni torek so ob zvokih harmonike zimo preganjale tudi fameljske šeme po vasi Famlje in Goriče ter pustno » frtajo« s klobaso pripravile kar v domači garaži v Famljah. Čeprav so bile letošnje pustne šeme v Vremah še vztrajnejše kot prejšnja leta, jim zime ni uspelo popolnoma pregnati. Kljub radostni pesmi so se v sobotnem večeru na nebu že pokazale prve snežinke. A mi se ne damo – vremske pustne šeme že nestrpno pričakujejo naslednje pustno rajanje. Vremske šeme


Foto: BOŠTJAN POLH

8zgodilo se je

Dane pri Divači Na pustno nedeljo, 10. februarja, se je ob 13. uri zbralo 12 otrok iz vasi Dane, Kačiče in Pared v Kačičah in lepo »ošemljeni« so se podali na pot od hiše do hiše po vseh treh vaseh, čeprav so se proti koncu nekateri že utrudili. Vsi skupaj s starši so se še nekaj časa veselili v prostoru na Planinci ob toplem čaju in sladkarijah, ki so jih dobili po hišah. TKŠD Mejame

Jaslice na Barki Postavljanje jaslic je star ljudski običaj, brez katerega si božiča skoraj ne moremo predstavljati. Simbolizirajo Kristusovo rojstvo in ob njih se zbira po navadi vsa družina. V izdelavo jaslic so ljudje nekoč vložili veliko truda in časa, saj so morali poleg pokrajine tudi sami izdelovati figurice, ki so bile sprva iz papirja, kasneje pa iz lesa, gline, voska itd. Ko pa je v jasličarstvo posegla industrija, je tudi veselje do lastnega ustvarjanja pričelo zamirati. Kljub temu pa tudi v današnjem času najdemo kar nekaj ljudi, ki jim je postavljanje ali izdelovanje jaslic v veselje. Eden izmed takih je tudi Primož Polh z Barke, ki v postavljanje jaslic vloži precejšnje število ur in svojih ustvarjalnih sposobnosti. Že kot otrok je rad pomagal pri postavljanju jaslic, z leti pa je to njegovo zanimanje preraslo v nekakšen hobi. Sprva je jaslice postavljal pod smreko, vendar je tam kmalu zmanjkalo prostora za uresničitev vseh idej. Tako jih je pred 10 leti začel postavljati kar v veži in to počne še danes. Priprave se začnejo že kake 3 tedne pred božičem, saj je potrebno postaviti oder, napeljavo in glavne objekte, šele nato sledi postavitev mahu, figuric in ostalih malenkosti. Središče jaslic je seveda hlevček s sveto družinico, okolica pa odraža pristno brkinsko vaško življenje iz začetka 20. stoletja. Tako v jaslicah najdemo prizore iz tedanjega kmečkega življenja, kot so žaga in mlin na vodni pogon, oglarjenje, izdelava apnenca, žganjekuho, mizarjenje, kovaštvo, pranje ob potočku, pastirstvo itd. Vse objekte in pripomočke izdela sam, nekaterim figuram vdahne življenje, tako da jih mehanizira. Jaslice se z leti širijo, saj Primož vsako leto doda kaj novega, tako da postaja tudi veža že pretesna. Samo on ve, kakšne načrte ima za naslednja leta. Boštjan Polh

Dolenja vas Sončna in s snegom obogatena pustna nedelja ni odgnala dolenjskih pustnih mask, ki so se zbrale na vasi. S pustno povorko, ki jo je pripravilo Razvojno društvo Bandera Dolenja vas, so pričarali igrivost in norčavost med ljudmi. Glede na letošnjo pošiljko snega, maskam ni ravno uspelo odgnati zime, so pa bile pustne šeme pri vseh vaščanih vseeno deležne veselja ter številnih krofov, klobas, evrov in toplih napitkov. Dobrot se je nabralo toliko, da so se mnogi ponovno zbrali še čez teden dni v vaškem lovskem domu, kjer so ob bogato obloženih mizah praznovali še Valentinov praznik. Nataša Adam

Foto: ANDREJ ŠKAPIN

Vremske jaslice

Jaslice za božič 2012 so bile prepoznavne po tem, da ste lahko prišli čisto do hlevčka in počastili novorojeno dete. Seveda ni manjkalo tudi čudovito nebo, posuto z zvezdicami (lučkami), štalca, ožarjena z zvezdo repatico, škarpe, ki so zahtevale celo traktorsko prikolico kamenja, zasnežene gore, dva potočka z mostom, slap, votlina, žitno polje, vasica … S pripravami za izdelavo jaslic smo začeli že v adventu. Potrebno je bilo nabrati mah, popraviti ali narediti kakšno hišico, posejati žito, kupiti lučke, žarnice, pripeljati figure za jaslice, kamenje, korenine, palete, deske ... Postavljanje jaslic nam je


vzelo kar več dni. Najprej smo napeljali lučke (nebo), v naslednjih dneh pa še ogrodje za gore, štalco, podlago za strugo reke, potočka, votlino … Vse pomembne detajle smo diskretno osvetlili, pokrajino prekrili z mahom, postavili žitna polja in na koncu še najlepše: postavitev figur v jaslice. Posebno čarobno je bilo, ko smo prižgali lučke, ko sta potočka in slap zažuborela in ko smo pri polnočnici zapeli Sveta noč. Praznovanje se je začelo in nadaljevalo do februarja 2013. V celem božičnem času je bila cerkev odprta za ogled jaslic. V veselje nam je bilo, da smo vam lahko polepšali praznike. Vremski jasličarji

Foto: JOŽE POŽRL

zgodilo se je 9

Foto: IZTOK FELICJAN

V občini Divača smo že drugo leto organizirali humanitarno akcijo zbiranja sredstev za otroke socialno šibkih družin. V projekt je bilo lani vključenih 12 javnih zavodov, društev, podjetij in posameznikov, letos pa so se nam pridružili še trije, tako da je nad logotipom mavrice zažarelo 15 zvezd - akterjev, ki so sodelovali v projektu, med njimi tudi občinski svet in javna uprava Občine Divača. Nekateri so prispevali material, drugi pa prostovoljno izdelovali novoletne voščilnice in praznične okraske ter jih ponujali na dobrodelnih bazarjih, ki so potekali na miklavževanjih in na novoletnih prireditvah v občini Divača. Ob tej priliki moram pohvaliti člane komisije, prostovoljke Rdečega križa, Karitasa ter tabornike, ki so pomagali na novoletnih bazarjih. Posebna pohvala

gre tudi mladim tabornikom iz Divače, ki so v soboto dopoldne z velikim veseljem ponujali izdelke in zbrali lep izkupiček pred trgovino Tuš v Divači.

Ob otvoritvi nove zgradbe za tehnične preglede Avtoplus d. o. o. v poslovni coni v Divači smo od direktorja Mateja Bržana za ta projekt prejeli darilni bon v vrednosti 1000 €. Hvala tudi vsem občanom, ki so se ustavljali na stojnicah, izbrali nekaj zase in tako darovali. Po praznikih je izkupiček zbranih sredstev, v višini 1893 €, komisija prepolovili na dva dela. Polovico zneska smo izročili ravnateljici OŠ dr. Bogomirja Magajne v Divači, Damijani Gustinčič, za plačilo šolske prehrane otrokom iz socialno šibkih družin, drugi del sredstev pa vodji Enote v Divači CUEV Strunjan, Nataši

Hreščak za nabavo kombija za prevoze varovancev. Zvezde nad mavrico dobrote bodo žarele tudi v prihodnje. V tem letu imamo že nove zamisli in ideje, ki jih bomo tako kot do sedaj skušali uresničevati ter osrečiti tiste, ki se zaradi takih ali drugačnih finančnih stisk čutijo zapostavljene. Želimo, da bi postali otroci v tej državi, ki je vse manj socialna, bolj primerljivi in vredni dostojnega, enakovrednega otroštva in da ne bodo v šoli lačni. Mirjam Frankovič Franetič vodja projekta


10 10zgodilo se je Dedek Mraz Pr' Nanetovih v Matavunu

Foto: Mirjam Frankovič Franetič

Zadnjo soboto v decembru je otroke dedek Mraz obiskal v prostorih Parka Škocjanske jame, in sicer v Promocijsko-kongresnem centru Pr' Nanetovih v Matavunu.

Premiera gledališko-baletne igre Erazem in potepuh in obisk dedka Mraza v Vremah V večnamenski dvorani v Famljah je bilo v decembru za otroke zelo veselo, saj jih je obiskal in obdaril dedek Mraz. Organizator MDPM iz Sežane je v sodelovanju z domačim društvom TKŠD Urbanščica iz Vrem pripravilo otrokom pravo presenečenje. Na odru se je odvijala gledališko-baletna predstava v izvedbi mlajše gledališke sekcije TKŠD Urbanščica, katere mentorstvo je prevzela Marija Škamperle, skupaj z vodjo gledališke dejavnosti Mirjam Frankovič Franetič. S plesno-baletnimi vložki pa so v igrici zaplesale baletke DLBU-ja iz Divače, pod mentorstvom Alene Medić. Po končani predstavi je dedek Mraz otrokom razdelil darilca, ki jih je darovalo domače društvo. Na prireditvenem prostoru je potekal tudi dobrodelni bazar Mavrica dobrote za otroke brez razlik, kjer so krajani lahko izbrali med različnimi novoletnimi čestitkami in okraski. Izkupiček je bil namenjen za prehrano učencem socialno šibkih družin, ki obiskujejo OŠ dr. Bogomirja Magajne v Divači in za nabavo kombija CUEV Strunjan-Enote v Divači za prevoz varovancev. Z igrico so mladi gledališčniki, v tednu pred božično-novoletnimi prazniki, nastopali tudi v Rodiku, Divači, Matavunu in Štorjah. Mirjam Frankovič Franetič

Otroci so se zbrali v dopoldanskem času in si najprej ogledali baletno pravljico in gledališko predstavo Erazem in potepuh v izvedbi Mlajše gledališke sekcije TKŠD Urbanščica, za izvedbo katere imata zasluge Mirjam Frankovič Franetič in Maja Škamperle. Po končani predstavi je otroke obiskal dedek Mraz in vsakega posebej obdaril. Izvedbo in organizacijo prireditve sta omogočila Turistično društvo Škocjan in Park Škocjanske jame. Orjana Gombač Turistično društvo Škocjan

Foto: Mirjam Frankovič Franetič

26. decembra je v prostorih društva TKŠD MEJAME nastopila gledališka skupina iz Kranja. Otroci in starši so si ogledali otroško predstavo BUTALCI. Po končani predstavi je najmlajše otroke obdaril dedek Mraz, vsi skupaj pa smo se še kar nekaj časa zadržali ob dobri pici, čaju in kuhanem vinu Naslednjega dne pa smo se kot vsako leto podali v Ljubljano z vlakom. Skupaj z otroki iz Dan in Pareda se nas je zbralo kar 18. V Ljubljani smo si najprej v Koloseju ogledali filme, glede na starost, nato pa še dedka Mraza, se sprehodili po zelo lepo okrašenem centru mesta, se okrepčali in se skupaj slikali za spomin. Čas nam je zelo hitro minil in pohiteti smo morali, da smo lahko še pravočasno prišli do železniške postaje in na vlak. Preživeli smo čudovit dan. TKŠD Mejame


Foto: IZTOK FELICJAN

zgodilo se je 11

V prostorih Hotela Malovec v Divači je bilo pred iztekom starega leta srečanje članov Združenja borcev za vrednote NOB Divača, Vreme in Senožeče. Srečanje so popestrili s humornim skečem, ki sta ga zaigrala Miran Furlan in Tamara Kljun, člana gledališke sekcije TKŠD Urbanščica iz Vrem. V uvodnih besedah je predsednik Občinskega odbora združenja borcev za vrednote NOB Divača, Mirko Martinčič, pozdravil vse navzočne člane, med njimi še posebej najstarejšega člana Antona Grandiča iz Divače, nekdanjega dolgoletnega predsednika Združenja borcev za vrednote N0B Sežana, Emila Škrlja iz Vremskega Britofa in predsednika divaškega odbora Jožeta Valenčiča. Dejal je, da so se »naši borci v NOB-ju borili v prepričanju za osvoboditev izpod okov zunanjega in notranjega sovražnika, ki je deloval z nemško oboroženo silo, pod poveljstvom velike Nemčije, SS četami in policijo proti našemu narodu, proti partizanom, ki so nas imenovali banditi, ter komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom. Prepričani smo bili, da smo se teh sovražnikov znebili. Še vedno so prisotni in se njihovo delovanje finančno podpira iz državnega proračuna, iz našega davkoplačevalskega denarja.« Poslanka Barbara Žgajnar Tavš je poudarila, »da je nedopustno, da vlada iz proračuna financira domobransko slovensko zvezo, istočasno pa ukine dodatno zdravstveno zavarovanje borcem za Slovenijo, da vlada na podlagi zakona o uravnoteženju javnih financ zmanjšuje pridobljene pravice določenim kategorijam upokojencev, tudi do 30 odstotkov, brezposelnim znižuje nadomestilo za brezposelnost, da znižuje otroški dodatek ob hkratnem zvišanju plačila vrtca za drugega otroka ter maso plač javnim uslužbencem. Medtem ko se

Kako dragoceno in neprecenljivo je prostovoljno darovanje krvi, se mnogi zavemo šele takrat, ko jo potrebujemo sami ali naši najbližji. Na Območnem združenju Rdečega križa Sežana vsako leto v skromno zahvalo krvodajalcem, ki s svojo krvjo rešujejo življenja, na letnem srečanju podelimo priznanja za okrogle jubileje. Letos smo se odločili, da to storimo malo drugače. Krvodajalcem – jubilantom, ki so dosegli jubileje za 10-krat, 20-krat, 30-krat in 40-krat darovano kri, bomo priznanja poslali na domove. Jubilante, ki so kri darovali 50-krat in več pa so po posameznih občinah sprejeli njihovi župani. Na občini Divača je slovesna podelitev potekala 10. decembra. Župan Drago Božac je priznanje podelil Alojzu Pavlovčiču iz Senožeč za 60-krat darovano kri. Častitljivi jubilej je dopolnil tudi Bruno Kocjan, prav tako iz Senožeč, ki je kri in plazmo daroval 70-krat. Zaradi službene zadržanosti je priznanje prejel iz rok župana Davorina Terčona. Na Območnem združenju Rdečega križa Sežana iskreno čestitamo in se zahvaljujemo vsem jubilantom in tudi vsem ostalim krvodajalcem za njihovo plemenito življenjsko odločitev. Dora Sedmak

zmanjšujejo dotacije skoraj vsem društvom in civilnemu gibanju, ostaja domobranska Nova slovenska zaveza iz tega izvzeta. Letno se jim nameni 45. 000 €. Na transakcijskem računu se jim je od leta 2003 nateklo skoraj 440. 000 € davkoplačevalskega denarja. Tudi mi ne moremo biti ravnodušni do takega početja. Smo proti financiranju organizacij bivših nacističnih kolaborantov iz državnega proračuna. Boriti se moramo proti korupciji tistih, ki so ukradli naš sistem in ki kradejo naš denar, našo lastnino in naše vrednote, račune pa izstavljajo nam. Za krizo niso krivi sistemi, pač pa ljudje, ki jim vladajo. Ljudje, ki niso pošteni do drugih, skratka, ljudje brez morale. Držati moramo skupaj in se zavedati, da je v slogi moč in da bomo postavili na vodilna mesta odgovorne, poštene ljudi in da bomo lahko imeli besedo v novem sistemu vsi ljudje in tako prispevali k izboljšanju gospodarstva v državi in k uravnoteženju državnega proračuna. Za vzor nam je lahko Islandija, ki je bila tudi majhna država v krizi in se ji v zadnjih dveh letih kot socialni državi gospodarska rast počasi dviguje. Srečanje so člani popestrili tudi s pripovedovanjem šaljivih prigod in šal. Ob zvokih harmonike, na katero je zaigral Vlado Čepar, pa so člani tudi zaplesali. Mirjam Frankovič Franetič


12zgodilo se je

Sežansko Območno združenje borcev za vrednote NOB-ja, ki združuje blizu 1300 članov iz vseh štirih kraško-brkinskih občin, je pomemben dejavnik ohranjanja vrednot, pridobljenih med 2. sv. vojno, med katere sodi predvsem zavzemanje za enoten slovenski nacionalni prostor, socialno državo in mirno sožitje ob meji ter ohranjanje strpnosti in sožitja med ljudmi. V svoje vrste vključujejo večje število mlajših članov, ki niso bili udeleženci NOB-ja, a so se pripravljeni zavzemati za varovanje in negovanje pridobitev in vrednot boja. Lani so jih sprejeli 44. »Uspešno se povezujemo s sorodnimi veteranskimi organizacijami, kot so združenje veteranov vojne za Slovenijo, društvo Sever, slovenski častniki, društvo TIGR, vojni invalidi idr. Sežansko borčevsko združenje šteje na območju vseh štirih kraško-brkinskih občin blizu 1300 članov. Območno združenje vključuje 10 krajevnih organizacij, ki so povezane v 4 občinske odbore. V občinskem odboru Divača, ki združuje KO Vreme 61 članov, KO Senožeče 44 članov in KO Divača 90 članov, je skupaj 195 članov. Medtem ko jih je na Kozini 87, v Sežani 640 in v Komnu nekaj več kot 200. Ena od pomembnih nalog, ki smo si jo zadali, je bilo ohranjanje vrednot NOB-ja in protifašističnega boja ter prenašanje teh vrednot na mlajše generacije. Žal smo bili najmanj uspešni prav pri prenašanju izročil in vrednot NOB-ja na mlajše generacije in zato se obvezujemo, da bomo v bodoče postorili več na tem področju. Skrb za obnovo in vzdrževanje spomenikov ni bila v celoti izpeljana, ker ni bilo finančnih sredstev,« je v poročilu za lansko leto na letnem članskem sestanku krajevne borčevske organizacije Sežana 6. februarja poudaril predsednik Damjan Hrovatin. Ob tem je pohvalil vse štiri župane, ki jim za njihovo delovanje namenjajo sredstva in krijejo stroške proslav. Ob tem je pohvalil zgledno sodelovanje s pokrajinsko organizacijo AMPI VZPI Trst. Srebrni plaketi za dolgoletno predsedovanje sta lani prejela predsednika občinske borčevske organizacije Divača in Hrpelje Kozina Bojan Boštjančič in Jože Bernetič, plaketi narodne heroine Mihaele Škapin Drine pa: Peter Mahnič, Karolina Kljun, Marija Brezovec in Lidija Uršič.

V počastitev 71. obletnice znamenite dražgoške bitke je tudi letos potekal že 56. sklop prireditev »Po stezah partizanske Jelovice«. Vrhunec je bila nedeljska osrednja slovesnost v Dražgošah, na kateri je bil tokrat glavni govorec zgodovinar Božo Repe. Na prijazno povabilo Brune Olenik, predsednice postojnskega KO ZZB NOB Postojna, smo se letos odzvali tudi nekateri krajani občine Divača in se z avtobusom, kljub slabemu vremenu, odpeljali tja. Tradicionalni pohodi in proslava so v spomin na dogodek, ko so Nemci med vojno pobili 41 domačinov. Cankarjev bataljon je bil tam konec decembra 1941 zelo aktiven v boju proti nemškemu okupatorju. Na začetku januarja 1942 so se partizani nastanili v Dražgošah, vasi nad Selško dolino. Neprimerno močnejše nemške enote so napadale vas tri dni, od 9. do 11. januarja 1942. Po partizanskem umiku na Jelovico so Nemci vkorakali v Dražgoše, pobili moške prebivalce, ženske in otroke pa odgnali v koncentracijska taborišča ter vas požgali. O (ne)potrebnosti dogodkov v Dražgošah je bilo prelitega že veliko črnila in ne sodi v spekter »ohranjanja pridobitev revolucije«, zato tule o tem raje ne bi pisal. Ob koncu govora je dr. Repe kritiziral še odtujene politične elite, ki od državljanov pričakujejo, da bomo vsaka štiri leta šli

Foto: OLGA KNEZ

Več skrbi namenjajo pomlajevanju ZB in prenosu vrednot na mlajše generacije

V občini Divača je bilo izvedeno manjše popravilo osrednjega spomenika v Senožečah in čiščenje osrednjega spomenika v Divači. V letošnjem letu ostajajo naloge borčevske organizacije iste kot prejšnja leta. Letošnje jubilejno leto bodo ob številnih že tradicionalnih proslavah v vseh štirih občinah (Komen, Sežana, Divača in Hrpelje-Kozina) počastili še z osrednjo proslavo v počastitev 70-letnice ustanovitve IX. korpusa, 70-letnico ustanovitve prekomorskih brigad, 70-letnico Društva partizanskih učiteljev in 66-letnico priključitve Primorske k matični domovini. Osrednja proslava bo 14. septembra v Lipici. Po proslavi v Štorjah in Dovcah bodo izpeljali proslave ob 27. aprilu na Kozjanah (18. 5.), v Dolenji vasi (2. 6.), na Velikem Polju (16. 6.), v Pliskovici (6. 7.), v Rodiku in na Artvižah (2l. 7.) in na Ocinci (25. 8.). Seveda imajo še številne druge aktivnosti, je poudaril lani izvoljeni predsednik sežanskega borčevskega združenja Bojan Pahor, kot so skrb za ohranitev organizacijske in kadrovske strukture v občinskih in krajevnih organizacijah, prizadevanja za ohranitev varovanja pravic udeležencev NOB-ja, zdravstveno in socialno varstvo, mednarodna dejavnost, spomeniško varstvo, informiranje, pomlajevanje ZB idr. Za svoje člane organizirajo v začetku maja izlet v Srbijo in Makedonijo, v Kumrovec na proslavo ob obletnici rojstva maršala Tita, po poteh največjih bitk 2. sv. vojne v juniju idr. Skupščina sežanskega borčevskega združenja pa je bila 28. marca. Olga Knez

na volitve, potem pa molčali in mirno prenašali njihova kupčkanja, malverzacije, sprenevedanja, izigravanje volilnih rezultatov. Pa osebno bogatenje, temelječe na internih informacijah po vzoru certifikacijske privatizacije 90. let, s katero smo bili izigrani. Mirno naj bi kot nekaj normalnega sprejeli nepotistično zaposlovanje sorodnikov in delitve poslov za državni denar po najprimitivnejših balkanskih plemenskih navadah. Saj vsega tega sploh še skrivajo ne več… »Lumpje,« dodajam jaz. Andrej Škapin


zgodilo se je 13 Kljub slabi vremenski napovedi se je 35 grč v nedeljo, 2. decembra, zbralo pred vhodom v Divaško jamo pripravljenih, da preživimo aktivno in zanimivo dopoldne. Po uvodnem pozdravu smo se z jamarjem Mitjo Maružinom spustili v čudovit jamski svet, ki je s svojo lepoto marsikoga presenetil. Divaška jama ni tako znana, kot so sosednje Škocjanske, skriva pa prav take lepote kot marsikatera jama v okolici. Jamarsko društvo iz

Divače, ki se imenuje po Gregorju Žiberni, Divačanu, ki je prvi raziskal Divaško jamo, je utrdilo poti in jamo razsvetlilo, tako da si jo obiskovalci lažje ogledajo. Po ogledu jame se nam je pridružil lokalni turistični vodič in raziskovalec starih verskih običajev Boris Čok iz Lokve. Z njim smo si ogledali spodmol Trhlovca, Triglav-

ca in Ruščevo dolino, kjer so staroverci opravljali obrede, s katerimi so božanstva naprošali za dobro letino. Po pričevanju domačinov iz Lokve in Prelož so nekateri obredi potekali še v 20. stoletju v času do 1. svetovne vojne. Staroverske običaje so, kljub razmahu rimskokatoliške vere, ohranjali in naskrivaj izvajali obrede. Zgodbe,

povezane s temi običaji, so se prenašale ustno in so bile zaupane le redkim. Med njimi je tudi naš vodnik Boris, ki je te običaje in kraje, namenjene obredom, opisal v svoji knjigi V soju mesečine. Zanimanje za te štorije je bilo veliko, zato nam je obljubil, da se bomo še srečali, si ogledali diapozitive, ob katerih nam bo razložil še marsikatero zanimivost, ko bo topleje, pa bomo obiskali še kakšen kraj, namenjen različnim obredom starovercev. Vesna Marion, starešina čete Črnega bora iz Divače

V lanskem letu je Primorski klub ljubiteljev motornih vozil Balilla s sedežem v Divači, ki trenutno šteje 77 članov, pretežno s Krasa in Brkinov, in ga od lanskega leta vodi novi predsednik Nenad Majkič, slavil 20-letnico svojega delovanja. S številnimi dogodki so obeležili jubilej, še zlasti je bilo slovesno v septembru, ko so namesto tradicionalnega relija po Krasu in Brkinih pripravili družabno srečanje s promocijsko vožnjo in podelitvijo priznanj nekaterim najbolj zaslužnim članom v Divači. Seveda pa je bilo pestro in aktivno lansko leto z nekaterimi novostmi, ki jih je vpeljal novi predsednik Majkič. Na nedavnem občnem zboru (19. januarja) na osmici Mahnič na Grahovem Brdu so člani kluba na rednem občnem zboru pregledali opravljeno delo v preteklem letu in se dogovorili za program dela za letošnje leto. »Po občnem zboru v februarju so se nekateri naši člani udeležili krvodajalske akcije v Sežani, pridružili pa smo se tudi vseslovenski akciji Očistimo Slovenijo, kjer smo urejali okolico zadružnega doma, kjer imamo sedež društva. V lanskem letu smo imeli tri srečanja članov društva. Ob začetku sezone v aprilu, ko smo se podali

Foto: OLGA KNEZ

Aktivni v Primorskem klubu lastnikov starih motornih vozil primorske Balilla

v zamejstvo, osrednje srečanje ob 20-letnici društva in zaključno srečanje jeseni, na katerem smo si ogledali tudi hišni muzej starodobnih vozil našega člana Sebastjana Rejca iz Križa, ki ga ureja že 13 let in ima 19 starodobnikov. Z našimi lepotci smo obogatili divaški in sežanski občinski praznik, dneve kobilarne Lipica in slovesnost ob 40-letnici odprtja avtoceste Vrhnika – Postojna. Povsod so bili naši stari železni lepotci nadvse zanimivi in si jih je ogledalo veliko število ljudi,« je ponosno povedal Majkič. Obogatili so tudi program ob otvoritvi tehničnih pregledov Avtoplusa v Divači, s katerimi so se tudi zmenili, da imajo njihovi člani 85-odstotni popust za svoje starodobnike. V prostorih divaške in

sežanske občine so postavili razstavo o delu in starodobnikih društva. Lani so prvič s svojimi vozili obiskali otroke v sežanskem vrtcu in jih obdarili za dedka Mraza. V letošnjem letu nameravajo nadaljevati tudi v divaški občini. S tremi vozili se v zimskem času predstavljajo tudi v servisu in avtosalonu Bubnič v Šmarjah pri Sežani. Lani so izdali tudi tri klubska glasila. Sprotno urejajo spletno stran in imajo redne mesečne sestanke vsak prvi četrtek v mesecu na sedežu društva. V letošnjem letu pripravljajo tudi strokovne izlete in ekskurzije ter oglede muzejev in avtomobilskih sejmov. Uspešno sodelujejo s sosednjimi društvi. Olga Knez


14zgodilo se je

Čehovin – Tatjana Senožeče dogovorila s Krajevno skupnostjo Senožeče za potrebni material in se v sodelovanju s krajani in vaškimi obrtniki lotila obnovitve. Ker smo na material čakali nekaj mesecev, se je delo nekoliko zavleklo. Zamenjali so slabe nosilne dele, speskali celotno vago, jo zaščitili in premazali z zaščitnimi mazivi in jo postavili nazaj na svoje mesto, kljub vsemu pa so ohranili mehanizem stare vage. Obnovitev je trajala približno tri tedne, tako da smo jo lahko otvorili 22. 9. 2012 v sklopu prireditve kolesarjenje in pohod v Senožečah. Slavnostno jo je odprla predstavnica KS Alenka Štrucl Dovgan, škarje pa ji je predal predsednik KUD-a Valter Cerkvenik. Vaška mladina

V mesecu marcu leta 1982 je bilo s širšo družbeno podporo v takratni občini Sežana, pod okriljem Zveze društev za pomoč duševno prizadetim RS Ljubljana, ustanovljeno Društvo za pomoč duševno prizadetim občine Sežana. V letu 2003 se je društvo preimenovalo v Sožitje – društvo za pomoč osebam z motnjami v duševnem razvoju Sežana. V društvo je vključenih 164 članov iz štirih občin, in sicer občine Sežana, občine Divača, občine Komen in občine HrpeljeKozina, katere z donacijami pomagajo pri delovanju, glavni vir financiranja pa so donacije iz Zveze društev Slovenije. V društvu organizirajo in izvajajo družabne in strokovne oblike dela, ki se izražajo v različnih vsebinah predavanj, srečanj, izletih, piknikih, letovanjih, seminarjih, pohodih itd. O njihovih aktivnostih je širša javnost seznanjena v člankih, ki

so objavljeni v Glasilu Zveze društev Sožitje NAŠ ZBORNIK, v občinskih glasilih in v časopisu Primorske novice. Ponosni so na nastope svojega pevskega zbora Sožitje Kraški slavček na glasbenih revijah »Zapojmo, zaigrajmo in zaplešimo« v Izoli in na Ravnah na Koroškem. V letošnjem letu so razen tradicionalnih izletov v okviru društev Sožitje, v organizaciji s prostovoljci šolskega centra Srečko Kosovel Sežana in sodelovanju z mladinskim centrom Podlaga, organizirali izlet v Piran. Tako je na kratko predstavil 30 let dela predsednik društva Slavko Može na slovesnosti ob zaključku letošnjega leta na krajši slovesnosti s kulturnim programom, v katerem so sodelovali harmonikar Niko Kustič, pevski zbor društva, varovanci društva so zaigrali igrico z naslovom Pouk pred 60 leti. Po pozdravnem govoru predsednika društva, predsednice Zveze Sožitje ge. Katje Vadnjal, ter predstavnikov povabljenih občin sta Slavko Može in Silvana Škabar slavnostno podelila priznanja za 30-letno sodelovanje in uspešno delo pri pomoči osebam z motnjami v duševnem razvoju in njihovim družinam, ki so jih prejeli Zmaga Jazbec, s 86 leti najstarejša članica društva, Martina Kristan, Majda Kante, Jelka Orel, Natalija Terčon, Elda Ostrouška, Stanko Henigman in Leopold Merlak. Za sodelovanje in uspešno delo pri pomoči osebam z motnjami v duševnem razvoju so priznanja prejeli: Silvana Škabar, Silvan, Rojc, Primož Dekleva, Slavko Može, Peter, Ban, Stanislav Kristan in Vladimir Čepar. Družabno srečanje so popestrili člani ansambla Navihani lisjaki. Ob tej priložnosti se zahvaljujejo vsem, ki jim pomagajo pri delovanju društva in izvajanju njihovih programov. Roman Koprivc

Foto: DARJA VERBIČ

Že pred drugo svetovno vojno je bila v Senožečah postavljena tehtnica, po domače »vaga«, ki je bila velika pridobitev za vaščane, saj jim je služila za tehtanje vozov z drvmi in senom ter živine za prodajo, kasneje pa tudi manjših tovornjakov. Najprej je bila postavljena pred Tekstilno tovarno Senožeče, nato jo je okrog leta 1960 Kmetijska zadruga prestavila v središče vasi. Njen oskrbnik je bil Herman Perhavec (Petakov Herman), ki je skrbel za pravilno tehtanje in delovanje »vage«. V spomladanskih mesecih je vaška mladina dala pobudo za obnovitev vage, ker so menili, da je njena konstrukcija v slabem stanju in bi se slej ali prej sama udrla in ogrožala varnost krajanov. Tako se je mladina pod okriljem Kulturnega društva Pepca


zgodilo se je 15

Foto: DARJA VERBIČ

V četrtek, 7. februarja, smo se učenci Centra za usposabljanje Elvira Vatovec iz Divače skupaj s spremljevalci, namesto v prostorih šole, zbrali na železniški postaji v Divači. V tem mrzlem jutru nas je grela misel, da nas čaka zanimiv dopoldan. In nismo se zmotili. Vožnja z vlakom do Kopra je ob opazovanju s soncem obsijane, zasnežene pokrajine kar prehitro minila. V Kopru smo si ogledali zanimiv film Zrcalce, zrcalce in se po kosilu odpravili še na krajši sprehod. Polni vtisov smo se z vlakom vrnili nazaj v Divačo. Hvaležni gospodu Dobrivoju Subiću, ki nam je v imenu Slovenskih železnic priskrbel brezplačne vozovnice, smo se strinjali, da je vožnja z vlakom vedno zanimiva in da bomo v prihodnje zagotovo še organizirali podoben izlet. Erika Trobec Marušić

»Smo društvo, ki šteje več kot 300 članov na območju Krasa v vseh treh občinah (Komen, Sežana in Divača), ki pridno telovadijo v dvanajstih telovadnih skupinah pod vodstvom mentoric in tako skrbijo za svoje zdravje. To je tudi eden izmed ciljev naše preventivne dejavnosti. Na žalost pa se je z novim letom pričela izvajati določba novega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki uvaja obveznost plačevanja prispevka za invalidsko zavarovanje od avtorskih pogodb, po katerih so plačane tudi naše mentorice. Prispevek, ki znaša 8,85 odstotka, pomeni za naše društvo, ki dela na prostovoljni osnovi, približno 180 do 200 evrov več stroškov na mesec. Telovadnina, ki jo plačujejo udeleženke društva, sodi med najnižje mesečne prispevke za taka rekreativna društva v občini. Tako nam za plačevanje dodatnih prispevkom zmanjkuje sredstev. Poudariti moram, da se ukvarjamo že vrsto let s prostovoljnim delom za preventivo in zdravje ljudi. Tako smo morali povečati tudi članarino na 12 evrov,« je na nedavnem občnem zboru Kraškega drena poudarila predsednica društva Ivanka Šuc. Stroški so vsekakor preveliki za skupine, ki dvakrat tedensko telovadijo od sredine septembra do konca maja. Na občnem zboru, ki so ga imeli v Orient Expressu v Divači, so se spomnili dveh lani preminulih članic društva, in sicer: bivše fizioterapevtke in vodje skupin za Sežano, Križ in Kazlje Ljube Škapin in delovne drenovke Tatjane Furlan iz telovadne skupine Hruševica, ki je lani umrla v 46-em letu starosti. Na zboru se je Šucova zahvalila Banki Koper in specializirani trgovini z zdravili in medicinskimi pripomočki Artimisia Sežana za prispevek, ki so ga namenili za avtobusni prevoz in izvedbo občnega zbora društva. Drenovke pa so posebno pozornost namenile tudi svoji predsednici Ivanki Šuc, ki prav za letošnji slovenski kulturni praznik praznuje abrahama. Z drobno pozornostjo so se spomnili tudi vseh vodij telovadnih skupin. Za prijetno družabno razpoloženje ob zvokih glasbe, za katero sta poskrbela Petra in Matej, pa so si ogledali še skeč o obisku pri zobozdravniku, ki sta ga zaigrali Branka in Erna iz telovadne skupine Komen. Olga Knez


16

Park Škocjanske jame

V znamenju povezovanja z izobraževalnimi ustanovami

napisom, ki sodi med najstarejše v Sloveniji. Starejša in mlajša skupina najdb kažeta, da je imela jama dvojno funkcijo skozi čas. Najprej je bila votivni depo in nato grobišče v kontekstu kultnega mesta. Podobne najdbe in rabo najdemo še v Gorenji jami pri Povirju in breznu Durezza pri Beljaku. Manca Vinazza svojo pregledno študijo, o kateri je spregovorila v petek, zaključi z ugotovitvijo, da je bila Skeletna jama, v preteklosti pogosta žrtev »detektorašev« ter napačnega razumevanja napisne najdbe in venetske teorije, zaradi številnih najdb iz Mušje jame pa obenem nekoliko zapostavljena, pri čemer so botrovale tudi inštitucije, ki so tu delovale tedaj, in mesto, kjer se najdbe nahajajo danes. Zaradi vsega tega je Skeletna jama, ki je po svojih najdbah posebna, po značilnostih pa se uvršča med pomembnejša evropska jamska najdišča, danes komaj prepoznavno najdišče v slovenski in tuji literaturi in kar kliče po dodatnih raziskavah. Po krajšem pogovoru s poslušalci smo srečanje svečano zaključili s podelitvijo priznanj nagrajenkam literarnega natečaja PŠJ 2012 z naslovom Svetovna dediščina UNESCO, ki sta ju prejeli Maja Černuta za domišljijski spis To je moja zgodba in Arlen Šegula za prispevek z naslovom UNESCO in Slovenija, obe z Gimnazije Koper. Besedili si lahko preberete na zavihku Naši kraji v rubriki Kaj pa danes? spletnega portala PŠJ. Zahvalo Parka je prejela tudi njuna profesorica in mentorica Barbara Dobrila. Darja Kranjc

Ko so v petek popoldan, 7. decembra, snežinke začele padati na krajino, so se v hiši Pr' Nanetov'h zbirali radovedneži, med katerimi so tokrat prevladovali mladi Kraševci z obeh strani državne meje in obale. Dogodek je bil posvečen predstavitvi dveh rezultatov sodelovanja upravljavca parka Škocjanske jame z izobraževalnimi ustanovami, natančneje Oddelkom za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Gimnazijo Koper. Na pobudo prof. dr. Bibe Tržan je, sedaj že univerzitetno diplomirana arheologinja, Manca Vinazza, doma iz Deskel, pod drobnogled vzela arheološke najdbe iz Skeletne jame, manj znane sosede Mušje jame z nič kaj manj pomembnimi najdbami, in izdelala pregledno študijo o tem nahajališču za potrebe dela JZ PŠJ s posebnim poudarkom na strokovnih izhodiščih za popularizacijo odkritij. Jamo z 21 m globokim breznom in 39 m dolgim poševnim rovom ter globino 57 m, ki ima danes status kulturnega spomenika državnega pomena in je zaščitena s prvim varstvenim režimom, so jamarji in arheologi raziskali v začetku 20. stol. Z arheološkimi sondami je začel Tržačan Pietro Savini leta 1910 pod nadzorom Josefa Szombathyja iz Naravoslovno-zgodovinskega muzeja na Dunaju, ki je tudi avtor prve in edine znane znanstvene dokumentacije arheoloških raziskav v Skeletni jami. Pri tem je pomemben podatek, da je

Szombathy raziskave predhodno zaključil zaradi Savinjevega divjega izkopavanja. Prvič po Szombathyju je lani najdbe natančneje opredelila in nadgradila Renata Merlatti, saj jih danes hrani Tržaški državni arhiv, kamor so bile po 1. sv. v. z restitucijo prenesene iz dunajskega muzeja, pri čemer je bilo izgubljenih 12 predmetov. V jami, ki zaradi omenjenih okoliščin ni bila sistematično raziskana, so bile najdene človeške in živalske kosti, sulične osti, kopja, srp, situla, gumbi, saltaleon, fibula, zapestnica, prstana, pinceta, rovnica, žebelj in keramika, ki se delijo na mlajšo in starejšo skupino najdb. Starejša sodi v čas med 11. in 9. stol. pr. n. št. in odseva kontakte s širšim evropskim prostorom v pozni bronasti in zgodnji starejši železni dobi kot bližnja Mušja jama. Mlajša skupina pa sodi v čas med zgodnjo starejšo železno dobo in mlajšo železno dobo. V to skupino spada skeletni pokop 40-60 let starega moškega in z njim povezane najdbe, med katerimi je najbolj znana situla z venetskim

Za ohranjanje naravnih virov, varčevanje z energijo in zmanjšanje onesnaževanja okolja je najbolje, da stvari, če le znamo in zmoremo, popravimo. S tem jim podaljšamo življenjsko dobo in ravnamo trajnostno. Če to ni mogoče, potem imamo opravka z odpadnim materialom, ki ga lahko ponovno uporabimo za popravilo drugih stvari ali izdelavo novih, kar je prav tako trajnostno. Ko pa tudi to ni več mogoče, material recikliramo, tj. z uporabo energije in kemikalij predelamo in ga ponovno uporabimo. Da omogočimo recikliranje, je zelo pomembno odpadke zbirati ločeno in da se kot kupci odločamo za nakup recikliranega materiala oziroma materiala, ki ga je mogoče reciklirati. Tako izkoristimo še zadnjo možnost za trajnostno ravnanje.

Foto: MARIJALIZA FAJDIGA IN DARJA KRANJC

Foto: DARJA KRANJC

Ponovna uporaba spodbuja kreativnost in zagotavlja trajnostno rabo virov


To so nekateri od zaključkov pogovora z naravovarstveno nadzornico v parku Škocjanske jame, Marijalizo Fajdiga, ki je potekal med izjemno intenzivno ustvarjalno delavnico ponovne uporabe starega papirja, v soboto 19. januarja na Delezovi domačiji v Škocjanu. Vodnica je kot ključno vodilo trajnostne rabe virov izpostavila bogato domišljijo in kreativnost, ki se je kmalu pokazala v konkretnih primerih. Udeleženci delavnice smo namreč med seboj podelili primere ponovne uporabe iz svojega življenja. Izvedeli smo, da se da iz starih oblek izdelati copate, iz gornjega dela kavbojk moderno torbo, odrabljen čevelj uporabiti kot lonec za rože, v star koledar zaviti zvezke, iz blaga polomljenega dežnika sešiti torbo … Dodobra prepričani v potrebo in najrazličnejše možnosti ponovne rabe virov, smo si pod Marijalizinim vodstvom vsi sešili svojo beležko iz starega papirja in izdelali lično papirnato torbo iz lanskega koledarja. Preizkusili smo se še v pripravi papirnatega prtička in izdelali žičnat nakit, s čimer smo dokazali, da je moč ponovno uporabiti čisto vse dele starega koledarja. Poleg otrok sta se delavnice udeležili učiteljici OŠ dr. Bogomirja Magajne Divača domačinka Štefka Novak Žnidarčič in Mirjam Trampuž, zato verjamemo, da sporočilo delavnice ne bo ostalo preslišano. V imenu organizatorja se jima iskreno zahvaljujemo za odziv in spontano soustvarjanje delavnice. Darja Kranjc

Ljudsko zdravilstvo nekoč Bil je deževen marčevski popoldan, ko smo se v Kuteževem počasi začeli zbirati sodelujoči v Mreži šol parka Škocjanske jame, da bi slavnostno obeležili dan žena in predstavili izsledke letošnjega raziskovalnega dela staršem in gostom, med katerimi so bile tudi štiri švedske učiteljice iz Osnovne šole Vinninga-Filsbäckenheten iz občine Lidköping, ki so nas obiskale v okviru To Do It projekta Comenius Regio. Učenci, mentorice in gostje so nam pričarali izjemno zanimiv in bogat popoldan. Letošnja raziskovalna tema, v kateri so sodelovale vse slovenske šole Mreže šol parka škocjanske jame, je bila ljudsko zdravilstvo, tj. načini in sredstva zdravljenja ljudi in živali na podlagi ljudskega znanja, pogledov na bolezni in njihove vzroke. V skladu s to opredelitvijo so se učenci sodelujočih šol na terenu zanimali za pojmovanje bolezni, izkustveno zdravljenje, domača zdravila, zdravilne rastline in čarovno

17

zdravljenje naših prednic na biosfernem območju Kras v preteklosti. Kot so potrdili učenci OŠ Podgora Kuteževo, je bila namreč skrb za zdravje v času, ko so zdravniki delovali v oddaljenih krajih in zahtevali za svoje usluge precejšnje plačilo, domena in dolžnost žensk. Na koćanski šoli so se tako minulo šolsko leto pod mentorstvom Jane Smajla, Vere Frank in Magde Logar posvetili projektu Zdravilne rastline v Koćaniji, ki so ga povzeli v zborniku. Poleg tega so izdelali herbarije, slovar zdravilnih koćanskih rastlin v vseh jezikih, ki se jih učijo na šoli in v domačem narečju, ter igro Čarovnica in poskočne žabe. Sogovorniki so jim med drugim povedali, da je včasih že domača hrana veljala za zdravilo, še posebej mleko, saj je živina na paši pojedla veliko zeli. Verjetno iz drugih razlogov ali pa tudi ne, so npr. kačji pik zdravili tako, da so roko, ki je bila zastrupljena, zakopali v zemljo in jo zalili z mlekom.

Foto: DARJA KRANJC

Foto: MARIJALIZA FAJDIGA IN DARJA KRANJC

Park Škocjanske jame

Učenci 3. do 8. razreda OŠ Dragotina Ketteja iz Ilirske Bistrice so pod naslovom Medežije ustvarjali in raziskovali s pomočjo mentoric Tamare Urbančič, Nine Močilnikar, Lidije Bačič in Anice Brožič. Podrobneje so se seznanili z izbranimi zdravilnimi rastlinami, kot so kamilica, smreka, lipa, lipovec, brin, ognjič, kumina, šipek, žajbelj in materina dušica, njihovo uporabo in učinkovanjem. Najmlajši iz podaljšanega bivanja so pod mentorstvom Laure Novak in Polone Benigar prešali prve zdravilne pomladanske rožice - trobentice in se sladkali z njihovim čajem. Drugošolčki pa so pod mentorstvom Nevice Iskra uživali v metinem čaju. S seboj so na razstavo prinesli tudi čajni porcelan po starem. Vabljiva razstava OŠ Antona Žnideršiča iz Ilirske Bistrice z naslovom Zvarki je nastala pod mentorstvom Nade Šircelj. Na njej so učenci predstavili izbrane posušene zdravilne rastline, kot so tavžentroža, rman, bezeg, vrednik in druge. Šestošolci Nadje Baša in učenci 7. in 8. razreda Benjamine Frank pa so se posvetili receptom za domača zdravila in zdravilne rastline, rekom o bolezni in zdravju ter čarovnemu zdravljenju. Tako so npr. zvedeli, da so naši predniki verjeli v zdravilno moč kruha, ki so ga požegnanega dali jesti tudi živalim. Vsem sodelujočim so podarili izjemno poučno, bogato in odlično dokumentirano knjižico Ljudsko zdravilstvo, ki so jo pripravili šestošolci učiteljice Nadje Baša, in v njej natančno razložili načine ljudskega zdravljenja za kar 27 poškodb, bolezni in drugih zdravstvenih tegob. Raziskovalni krožek učencev 4. in 5. razreda na OŠ dr. Bogomirja Magajne se je pod mentorstvom Danile Gerželj v sklopu letošnjega raziskovalnega dela udeležil dveh zeliščarskih delavnic Andrejke Cerkvenik v Kačičah, na katerih so izdelovali zdravila


18

Park Škocjanske jame

in zeliščne jedi, kar so s fotografijami, zelišči in izdelki predstavili tudi na razstavi. Poleg tega pa so zbrali zajeten kup zgodb o ljudski medicini na Divaškem. Tako so npr. zvedeli, da so predniki verjeli, da je človeka buh štrafal, če je zbolel ali ga je doletela nesreča. Če niso vedeli za vrsto bolezni in njen vzrok, so verjeli, da je nadnaravnega izvora in rekli, da ima tisti človek madron. Če je koga zadela možganska kap, so rekli, da ga je zadel božji žlk. V Brkinih so porodnice takoj po porodu obhodili, da so pregnali zle duhove, hišo pa podkadili z žajblom in tako razkužili zrak. Tudi učenci 4. in 5. razreda podružnične šole Vreme so pod mentorstvom Andreje Perhavec Čok na razstavi predstavili, kaj so v okolici Vremskega Britofa zvedeli o zdravilnih rastlinah in njihovi rabi. Obenem so poročali o obolenjih in njihovih zdravljenjih pred približno 100 leti v vaseh Ritomeče, Kovčice, Brezovo Brdo, Famlje, Vremski Britof in Barka. Tako so glavobol znali preganjati z urokom, ko so v mrzlo vodo v skodeli vrgli tri goreča oglja. Bolni je vodo pil na treh mestih te skodele. Če se je oglje potopilo do dna skodele, so rekli, da je glavobol zelo močan in bolniku naročili, da spije še več vode. Krvavitve pri urezninah so zaustavili s polaganjem pajčevine nanjo. Ječmen na očesu so »želi s srpom«. Pri bolečinah v grlu pa so na notranji strani zapestja trli drgali, tj. s palcem drgnili od zapestja proti komolcu. Po prisrčnem nastopu folklorne skupine mentorice Magdalene Logar iz OŠ Podgora je o svoji dejavnosti spregovorila Metka Vargan, ki je lastnica zeliščarske kmetije Zeleni gaj v Kuteževem, in tako osvetlila vprašanje nadaljnjega življenja enega izmed področij ljudskega zdravilstva, tj. zeliščarstva. Zvedeli smo, da se je s slednjim srečala kot mlada tabornica. Ljubezen je bila tako velika, da je veselje spremenila v svoj poklic. Kot pravi, vse kar potrebujemo za zdravo življenje, že imamo okoli nas. Človek ne potrebuje veliko, da je lahko zdrav in srečen. Po ubranem petju pevskega zbora OŠ Podgora pod mentorstvom Damjane Kinkela, ki je pobožalo naša ušesa, je sledil pogovor učenke Anje Tomažič s Sabino Pugelj iz Kosez, diplomirano arheologinjo in avtorico knjige Vile Bile, ki prinaša kar 861 pravljic, bajičnih, strašljivih, legendnih, razlagalnih, zgodovinskih, etnoloških, socialnih in šaljivih povedk z območja občine Ilirska Bistrica ali natančneje iz doline Reke od Ilirske Bistrice do Zabič in Hrušice. S svojim delom je pozabi ukradla zgodbe 156 pripovedovalcev. Velik poklon in hvala. Večer sta zaokrožili ravnateljica koćanske šole Mirjam Vrh in koordinatorica programa Mreže šol parka Škocjanske jame Vanja Debevec z zahvalo vsem mentoricam in učencem za vložen trud in voščilom ženskam ob dnevu žena. Darja Kranjc

V četrtek, 7. marca, smo v Matavunu gostili pripovedovalko, pesnico, pisateljico in magistro folkloristike, gospo Anjo Štefan, ki nam je spregovorila o pripovedovanju ljudskih pravljic. Tema ima s Parkom Škocjanske jame, Slovenija vsaj dve skupni točki, ti sta varovanje kulturne dediščine ter interpretacija kulture in narave, kot so jo poznali naši predniki in ki jo tudi mi danes lahko s pridom uporabimo v sklopu vodenj po naših krajih. Pri predstavitvi naših krajev obiskovalcem nam ne pride prav le poznavanje lokalnih ljudskih pravc, ki se na kraje pogosto zelo neposredno in z geografsko natančnostjo navezujejo, ampak tudi poznavanje pripovedovalskih tehnik ljudskih pripovedovalcev.

Foto: DARJA KRANJC

Foto: DARJA KRANJC

Pripovedovanje ljudskih pravljic

In ravno o zvrsteh ljudskega pripovedništva, ljudskih pripovedovalcih in tehnikah ljudskega pripovedništva je tekla beseda na našem »pravljičarskem popoldnevu«. Tako smo od mag. Štefan uvodoma izvedeli, da se pripovedno izročilo, ki je živelo, dokler je bilo ustno prenašanje zgodb vsakdanja zabava, deli na pravljice in povedke. Prve so daljše in se vežejo na brezčasje, povedke pa so krajše in imajo tesno povezavo z realnim svetom. Zdi se, da sta ravno radio in televizija povzročila, da se te zgodbe niso več prenašale in je posledično tudi pripovedovalska veščina začela izumirati. Pri čemer so bile čudežne pravljice najbolj podvržene izumiranju, tako da je danes velik praznik, če jih še kje najdemo. Lažje se je ohranjalo tisto, kar je bilo neposredno vezano na pokrajino in lahko kot ljudsko interpretacijo danes s pridom uporabimo pri naših vodenjih. Zakaj pa naj bi to sploh počeli? Ker pri naših vodenjih ne želimo nagovarjati le možganov obiskovalcev, ampak celega človeka. Ljudske pripovedi so hrana za dušo, saj se skoznje ne zrcali le misel enega človeka, ampak generacij in generacij ljudi, ki so jo ocenjevali, popravljali in ohranjali, kar se je zdelo ključno. Največje bogastvo ljudskega pripovedništva se namreč skriva v socialni cenzuri zgodb, zaradi katere so te zgodbe presejana človeška izkušnja, ki nas kot ljudi nagovarja vsakič znova in jo je vredno gojiti še naprej. Pripovedovalsko veščino danes zavestno obujamo, saj je v svoji izvorni obliki izumrla v drugi polovici 20. stol. Najpogosteje se je prenašala v družinah in je bila pri dobrih pripovedovalcih povezana z zelo veliko sposobnostjo spomina


kultura

19

Foto: DARJA KRANJC

in ubesedovanja. Tako je npr. Milko Matičetov v Reziji pri eni sami pripovedovalki lahko zabeležil 500 različnih zgodb. Pri tem mag. Štefan poudarja, da zgodb niso pripovedovali na pamet. Pripovedovanje je (bilo) prosto

ubesedovanje pred ljudmi s svojimi besedami. Ljudski pripovedovalci so si privoščili pravljice tudi razširiti, skrajšati, dopolniti … Pazili pa so, da so se držali slišane in povzete niti. Tako so nastajale različne variante. Če mi danes želimo v vodenje vključiti ljudsko zgodbo in smo domači v njenem narečju, jo povejmo v narečju. Obenem se zavedajmo, da besede delujejo na poslušalca le v 7 odstotkih, vse ostalo, kar ga nagovarja, je glas, artikulacija, hitrost govora, mimika, gestika, drža, obleka … Dobri pripovedovalci so zgodbe prilagajali poslušalcem, pa tudi zbirali so jih glede nanje. Z željo, da bi nam še bolj približala svet pripovedništva, nas je predavateljica na koncu svoje predstavitve, kot vodja pripovedovalskega festivala Pravljice danes, povabila na dogodke med 13. in 19. aprilom v Cankarjev dom v Ljubljano in še posebej 25. aprila v Kosovelovo knjižnico v Sežano, kjer bodo pravce pripovedovali Jasna Majda Peršolja iz Križa, Boris Čok iz Lokve in naša Vilma Žnidarčič iz Betanje. Pa lepo vabljeni. Darja Kranjc

Predzadnjo nedeljo v decembru so obiskovalci do zadnjega kotička napolnili športno dvorano divaške osnovne šole, v kateri je Pihalni orkester Divača, tokrat s talentiranimi glasbeniki in plesalci iz Divače in bližnje okolice, že tradicionalno voščili slovo staremu in srečo novemu letu. Uvodoma so se pod taktirko dirigenta prof. Daniela Grizoniča poslušalcem predstavili najmlajši orkestraši, člani Šolskega pihalnega orkestra Mavrica s skladbami At world`s end iz filma Pirati s Karibov in prazničnemu času primernima, Sveto nočjo in Semper fidelis, v kateri so na prizorišče prvič stopile mažoretke iz Povirja. Koncert je nadaljeval Pihalni orkester Divača z dirigentom prof. Borisom Benčičem in skladbo, ki je zaznamovala olimpijsko dogajanje leta 2012, Olympic fanfare and theme. V izvedbi pompozne skladbe Rhapsody in blue se je orkestru pridružil pianist prof. Miha Štokelj. Po izvedbi 12-minutne skladbe so kljub nekoliko slabemu ozvočenju poželi bučen aplavz. Da koncert ne bi minil brez plesne umetnosti, je poskrbela baletna plesalka in učiteljica, prof. Alena Medič, ki je visoko na baletnih špicah zaplesala na Pavano in blue, v kateri sta se kot solista predstavila Špela Sila na klarinetu in Jaka Sila na trobenti.

Koncert je s Summer song popestril Tomaž Nedoh, uspešen pripadnik mlade generacije slovenskih glasbenikov in tudi avtor skladbe, za katero je aranžma napisal Bojan Volk, član Pihalnega orkestra Divača. Člani orkestra so nas s skladbo Born to rock v družbi spretnih povirskih mažoretk popeljali v lahkotnejši del koncerta, v katerem smo lahko prisluhnili tudi balkanskim ritmom Balkan Boysev. S tradicionalno Đelem đelem, Balkan du Brasil in Trubaško tajno, avtorja Roka Nemaniča, ki izhaja iz vrst divaškega orkestra, so med obiskovalci ustvarili živahno vzdušje, ki ga je Pihalni orkester s povirskimi mažoretkami praznično zaključil z All I want for Christmas. Po uspešno izpeljanem koncertu, ki vsako leto združi občane v predprazničnem času, so obiskovalci lahko nazdravili na uspešno novo leto in si priznali, da imamo v občini in njeni neposredni okolici res veliko talentiranih mladih umetnikov in prizadevnih društev, ki si zaslužijo vso možno podporo in našo pozornost tudi na drugih kulturnih in zabavnih dogodkih. Vesna Matevljič


20

kultura

Občina Divača obeležuje 13. januarja svoj kulturni praznik v spomin na rojstvo pisatelja in zdravnika dr. Bogomirja Magajne. Letošnja kulturna prireditev je potekala 11. januarja v šolski telovadnici. Občani smo lahko ponosni, saj le redko katera občina premore svoj kulturni praznik, hkrati pa smo počaščeni, da je praznik povezan z našim vremskim rojakom, ki je v kulturi in v občečloveških odnosih naš veliki in cenjeni vzornik. Sledimo njegovemu poslanstvu in kulturo razumemo kot skupek vrednot in dosežkov, ki jih je ustvaril človek v dobro človeštva, kultura je spoštovanje teh vrednosti in ravnanje po njih. Kultura je vir naše narodne identitete, ki smo se je Slovenci skozi zgodovino oklepali še zlasti v težkih časih, kjer so materni jezik in kultura ter umetnost igrali pomembno vlogo. Slovenska kultura je temeljni kamen naše narodne identitete in izgrajevanja lastne države. Živimo v času, ko se nam iz dneva v dan pojavlja več vprašanj, dvomov, doživljamo okove lastnih stisk ali pa stisk ljudi v našem okolju, in vse to nas, ne da bi tako hoteli, še manj pa želeli, potiska v slabo voljo, malodušnost in tudi pesimizem. Zato se nam zdi pomembno, da poiščemo v naši književnosti (kot področju kulture), vzornike, ki se še v težjih časih niso vdali v usodo, zmogli so s sočutjem, solidarnostjo in tovarištvom (pa še kančkom radoživosti) premagati ovire na trnovi življenjski poti. In tako - v duhu današnjega časa, oživijo podobe junakov našega cenjenega pisatelja Bogomirja Magajne, oživijo situacije in stiske zaznamovanih, odrinjenih, opeharjenih, obubožanih ljudi. Pomembno sled, ki jo je našim krajem zapustil vremski pisatelj in zdravnik, je tenkočutno orisal gospod Drago Božac, župan občine Divača, ki je ocenil, da je podoživljanje in poustvarjanje Magajnovih zgodb primerno za današnji čas, saj v njih spregovori o tudi danes aktualnih težavah in vrednotah človeške družbe. Ananas je zanimiva gledališka predstava, v kateri prepričljivo nastopijo učenci, učitelji in starši otrok OŠ Divača. Igralski talent prepričljivo kaže učenka Andreja Gombač, ki želi svoje znanje nadgraditi na gledališki smeri umetniške gimnazije. Zgodbo, ki jo je napisal Bogomir Magajna, je za oder priredila (razširila) in režirala Tanja Trebec

Mnenje občanov Dramska uprizoritev Magajnove zgodbe Ananas je bila čudovita. Zelo mi je bilo všeč, da so učiteljice divaške šole nastopale skupaj s svojimi učenci, se v igri resnično vživele v svoje vloge in mi v spomin priklicale kar nekaj trenutkov iz mladosti. Tako se mi je obudila misel, ko sem se kot dekle v družbi starejše občanke s kolesom podala v Trst prodajat gobe »na plac« in na moja starša, ko sta pripravljala pridelke in se v zgodnjih jutranjih urah podala peš proti Tržaškemu zalivu v upanju, da jih bosta uspela prodati in si tako izboljšati skromno kmečko življenje. V predstavi sem zelo uživala in tudi od drugih obiskovalcev sem slišala veliko pohval. Želim si, da bi se takih dogodkov čez leto v Divači zvrstilo še več. Emilija Kovačič, Divača

Predstava mi je bila zelo všeč. Na obraze nas gledalcev je zvabila tako solze kot tudi smeh in obudila spomine na stare čase, ko so dekleta in žene iz naših krajev prodajale domače pridelke v Trstu. Všeč so mi bili tudi kostumi in scena, ki je resnično pričarala pravi Ponte Rosso, in glasbeni vložki igralcev. Pohvalila bi tudi zamisel, da so v igri združili znanje in moči tako učenci, učitelji pa tudi starši in skupaj pripravili zares nepozabno predstavo. Čestitke režiserki in vsem nastopajočim. Marica Skok, Divača

Benedejčič. A v gledališču se ne srečujemo le z besedami, doživetje dopolnijo likovne podobe, ples in glasba. Za glasbeno spremljavo je poskrbela učiteljica Ada Škamperle s svojim zborčkom, prizorišče pa so za nas naslikali učiteljica Vesna Marion in njena skupina učencev. Štiridesetminutna predstava uprizarja vrvež dogajanja na Ponte Rossu v Trstu, kar je marsikomu iz Brkinov, Istre in Krasa gotovo znano, postavljeno pa je v čas med obema vojnama. Po tržaških ulicah se je takrat poleg branjevk iz Istre, Krasa in Brkinov gnetlo veliko otrok vseh narodnosti, ki so prosili za denar, kos kruha ali sadež. Zgodilo se je tako, da je eden od dečkov, Mario Morel, nepričakovano dobil od mornarja v dar ananas in ga seveda bratsko podelil s svojimi prijatelji. A en sam ananas za ducat otrok je bil premalo, zato se pogumni pobalini odločili, da … Vzporedno z zgodbo otrok v priredbi srečamo še zgodbo branjevke iz Brkinov, ki toži nad veliko »mižerjo« in nad trdosrčnostjo svojega moža Pepija ter načrtuje pobeg proč, »magari« v Afriko ali v Ameriko. Ostale branjevke jo svarijo in ji dajejo življenjske nauke, kako mora potrpeti in se naučiti ženskih zvijač. Ob gledanju predstave se obudijo spomini naših prednikov, ki so v Trst nosili prodajati vse, kar se je prodati dalo, da bi le domov prinesli kakšno liro in ublažili veliko »mižerjo«. S predstavo smo nastopili v Senožečah na kulturnem prazniku ob 8. februarju ter na treh predstavah za učence in občane ob 8. marcu v Kulturnem domu Hrpelje. Z ganljivimi kot tudi s humornimi prizori smo očarali številno publiko. Pomerili se bomo tudi na Linhartovem tekmovanju ljubiteljskih gledaliških skupin. Gledališka umetnost zna in zmore združevati vse oblike človekove ustvarjalnosti, zato smo ustvarjalci te predstave prepričani, da na tak način obnavljamo naše bogato krajevno kulturno izročilo. Kultura »razsvetljuje mrak in nas dela vidne in prepoznavne po dosežkih na različnih področjih – od vseh oblik sporočanja (literarne, likovne, glasbene in druge umetnosti) do izgrajevanja dobrih medsebojnih odnosov.« Prispevek učencev, staršev, učiteljev Osnovne šole dr. Bogomirja Magajne Divača je droben kamenček v mozaiku naše kulturne dediščine. Tanja T. Benedejčič in Damijana Gustinčič


Foto: ARHIV DIVAŠKE KNJIŽNICE

kultura

Srečanje s prevajalcem Jadranom Sterletom Konec novembra je divaška knjižnica v goste povabila prevajalca, režiserja Jadrana Sterleta, ki nam je v pogovoru z novinarko Radia Koper Ljubo Sušanj, ob branju odlomkov Tanje Bratina Grmek ter ob zvokih gvatemalske glasbe pojasnil, zakaj in čemu se je odločil za prevajanje pričevanj gvatemalske Indijanke, knjige z naslovom Ime mi je Rigoberta Menchú, ki je v lanskem letu izšla tudi v s slovenskem jeziku. Za prevod iz španskega jezika se odločil zato, ker je želel posredovati resničnost, o kateri nam niso nikoli govorili. Resničnost o strašnem početju Evropejca, ki je na novih tleh izključno uničeval in brutalno ravnal s staroselci. Knjiga pripoveduje o Rigoberti Menchú Tum (1959), Indijanki iz ljudstva Kiče, ki živi v Gvatemali. Rodila se je v revni kmečki družini. Že zelo zgodaj se je začela zavzemati za socialne reforme in se vključila v gibanje pravic majevskih žensk in za pravico do izobrazbe. V politično nestabilnih in nemirnih časih državljanske vojne v Gvatemali, kar je le zamegljeno ime za genocid nad domorodci, da so jim na ta način odvzeli

zemljo, so ji ubili očeta, mater in brata, zato se je priključila Ljudski fronti, ki se je zavzemala za pravice najnižjih slojev. Zaradi svojega delovanja je morala zbežati v Mehiko, kjer je organizirala uporniško gibanje proti političnemu zatiranju v Gvatemali. Leta 1983 je izšla zgodba o njenem življenju z naslovom Jaz, Rigoberta Menchú, ki je vzbudila pozornost mednarodne javnosti, za svoje delo na področju človekovih pravic pa je leta 1992 prejela Nobelovo nagrado za mir. Rigoberta v svojih spominih potrka na vest človeštva, ne da bi za trenutek idealizirala ali viktimizirala svoje ljudstvo. Je samo protagonistka lastne, krute usode, ki simbolizira stanje celega ljudstva, je iz nepredstavljivega trpljenja, ki mu še danes, kljub oklicanemu demokratičnemu režimu, ni videti konca, vzniklo samostojno bitje, ki ga navdihujeta in ohranjata lastna kultura in tradicija. Je ženska, ki zmore rojevati nove, zdrave rodove. Kljub svoji žrtvi, največji odpovedi, pa se iz odgovornosti do človeštva odpove materinstvu, za staroselko bistvenemu poslanstvu ženske. Je posrednica skrivnosti življenja, ki se jih zahodni človek ne more niti v sanjah dotakniti. Zato kot brezglavi norec, v strastni želji po vsakršni posesti, vdira v življenje duhovnih bitij, ki živijo s svojim ekološkim in tudi siceršnjim spominom, kajti kot pravi Rigoberta, narod brez spomina je narod brez prihodnosti. Prav v tej vodilni misli njenega zapisanega pričevanja se bralec sooči s stanjem lastnega naroda in zgodi se, da mu njegova notranjost narekuje brezkompromisni boj za resnico, poštenost, enakost oziroma za popolno žrtvovanje in za prav tak upor proti sistemski načrtni zablodi. Jadran Sterle nas je ob koncu spomnil na dejstvo, da pripoved nedvomno spominja na domače razmere. »Če govorimo samo o partizanski gverili, ki jo danes poskušajo izničiti in umakniti iz zgodovine. Kot že rečeno, narod brez lastne preteklosti je narod brez identitete.« Ljuba Sušanj

Foto: ARHIV DIVAŠKE KNJIŽNICE

Magajnova bralna značka tudi v Divači V okviru projekta Zaznamovan sem – berem več že tretje leto poteka Magajnova bralna značka. Značka je poimenovana po književniku in psihiatru, dr. Bogomirju Magajni, ki se je v svoji poklicni praksi srečeval s posamezniki s težavami v duševnem in telesnem razvoju. Bralno značko organizira Kosovelova knjižnica Sežana, v njej pa sodelujejo tudi varovanci divaške enote Varstveno-delovnega centra Koper. Magajnovo bralno značko vodita strokovni sodelavki knjižnice, Tanja Bratina Grmek in Maja Živec. Omenjena bralna značka se je pričela ob obletnici Magajnovega rojstva (Magajna je bil rojen 13. januarja 1904 v Gornjih Vremah) in se bo zaključila ob letošnji 50-letnici njegove smrti, to bo 27. marca. Glavni cilj projekta je razvijanje bralne pismenosti pri osebah s posebnimi potrebami. Vse do konca marca bodo imeli šest srečanj, na katerih bodo prebirali in pripovedovali o mladinskih knjigah v štirih tematskih sklopih (Iz zgodovinske zakladnice, Kulturno v knjižnici, Ljubezen je bolezen ter Takšne in drugačne ženske). Uvodno srečanje je bilo posvečeno dr. Magajni ter zgodbici z naslovom Racko – zdravnik iz Magajnovega mladinskega dela o Racku in Liji. Z velikim veseljem so po prebrani zgodbi sodelovali tudi v kvizu, kjer so pokazali visoko raven svojega znanja. Zaključna prireditev bo 21. marca, ko bodo v goste

21

povabili priznanega literata, obenem pa razdelili pohvale in knjižne nagrade. Bralno društvo Slovenije je sežansko knjižnico s projektom Magajnova bralna značka izbralo, da ob letošnjem svetovnem dnevu pismenosti omenjeno bralno značko predstavi kot primer dobre prakse na posvetovanju, ki bo 9. septembra v Ljubljani. Ob tej priložnosti bo izšel tudi zbornik. Olga Knez


kultura

Foto: SABRINA ZAJEC

22

Škrobkovi slastni marcipanovi snežaki Še ne poznate Škrobka? To je mali škratek, ki pa ni čisto navaden škratek. Ima zelo zanimiv konjiček: zelo rad kuha. In tudi mi smo kuhali z njim. Spoznali smo ga v naši knjižnici, ko nam je povedal, kako je sploh postal kuhar in kaj vse počne v življenju. Potem pa smo skupaj z Alino iz založbe ZTT, ki je izdala njego-

Foto: BOJAN KAVČIČ

vo zadnjo knjigo Jem zdravo – živim zdravo, pripravili zelo slastne marcipanove snežake. Skratka, bili smo čisto pravi kuharski mojstri. In to še ni vse. Ob ustvarjanju naših slastnih snežakov smo se zelo zabavali – bilo je to pravo pravcato packanje! Marija Umek

Božične vile v divaški knjižnici Kaj zato, če snežak ni imel korenčkovega nosa pa orehovih gumbkov! Vse to je namreč podaril lačnim živalim, zato so ga božične vile s pomočjo gozdnih živali nagradile, da je bil na praznični večer še lepši kot prej. Prav s to prisrčno pravljico o dobrodelnosti smo v divaški knjižnici 15. januarja razveselili mlado občinstvo. Za čarobno vzdušje so poskrbele baletke Baletnega društva Sežana

Avalon, Martina in Marta, ki so v koreografiji baletnega pedagoga Eugena Todorja in ob pripovedovanju pravljice zaplesale v vlogi božičnih vil in pričarale nasmeh na snežakov obraz. Pravljico sva pripovedovali sežanski knjižničarki Marija Godnič in Maja Razboršek. Marija Godnič in Maja Razboršek

Foto: ARHIV DIVAŠKE KNJIŽNICE

Iz Knjižnice Divača v svet in na potep Nova sezona potopisnega študijskega krožka Iz Knjižnice Divača v svet 2012/13 V začetku decembra smo z našim prvim srečanjem in z obiskom Kube s popotnico Majdo Mateta zajadrali v novo sezono potopisnega študijskega krožka Iz Knjižnice Divača v svet. Potem ko smo v velikem mešalniku zmešali tropsko sonce, droben pesek, kristalno morje in ljudsko toplino, ko smo torej izpili nekaj znamenitih kubanskih koktajlov, sta nas Tanja Godnič ter Borut Benedejčič popeljala v Veliko Britanijo, natančneje na razstavišče Chelsea Flower Show, kjer sta se predstavila s Pepino zgodbo oziroma z značilno kraško kulturno krajino in za katero sta bila nagrajena s pozlačenim srebrom. Sledil je najprej skok med Amiše z Andrejo Rustja, nato pa še skok v vedno očarljive Alpe. Z Andrejem Bandljem smo tako v dobri urici predavanja obiskali celotne Alpe:


23

Foto: ARHIV DIVAŠKE KNJIŽNICE

kultura

slovenske, italijanske Dolomite, avstrijske, nemške in francoske Savojske Alpe. Uživali smo ob pogledu na alpsko floro in favno ter s pomočjo Andrejevega natančnega spomina spoznali skoraj vse gorske prelaze, znana smučarska središča, smučišča, skakalnice … Iz bližnjih Alp pa smo se z Marizo Viragh odpravili skoraj na konec sveta, na daljno Kamčatko ali, kot velikokrat slišimo, v t. i. deželo ognja in ledu. Naše 6. srečanje je s svojim izjemnim, predvsem pa izčrpnim predavanjem o francoski pokrajini Dordoniji – deželi takšnih in drugačnih orehov – obogatila nam že zelo znana popotnica

Mateja Grmek. Ko pa nas je poklicala Ljubezen in ko smo do zadnjega kotička napolnili knjižnične prostore, je bil čas za ganljivo zgodbo Damijane Pipan o njenem dvomesečnem bivanju v indijski Kalkuti. Pred koncem potopisne sezone nas čakata še dve potovanji: v Zimbabve z Markom Mohorčičem ter na Korziko z Marjanom Olenikom. Naše čisto zadnje srečanje pa bo, zdaj že tradicionalno, pohodniško obarvano, saj bomo vzeli pot pod noge in šli iz knjižnice v svet na potep. Tanja Bratina Grmek

Z Mašo Rolih o jeziku mladih

Foto: ARHIV DIVAŠKE KNJIŽNICE

Maša Rolih, ki prihaja iz Matavuna in ki je trenutno pripravnica za slovenščino na Osnovni šoli dr. Bogomirja Magajne, nam je v prvih dneh januarja v divaški knjižnici predstavila svoje diplomsko delo z naslovom Sleng v mladinski publicistiki. Pod mentorstvom Andreje Žele se je poglobila v interesno govorico mladih in tako leta 2011 uspešno diplomirala na koprski slovenistiki. Sleng, ki je predmet tudi njenega nadaljnjega podiplomskega študija, se je po besedah Rolihove zelo razširil in prodrl tudi v publicistična besedila, ki naj bi bila pisana v zbornem jeziku. Dejstvo je, da če ustvarjalci revije oziroma določenega besedila hočejo vplivati na mlade, se jim morajo približati, zato začnejo uporabljati elemente njihovega komunikacijskega koda. Zaradi splošne razumljivosti besedil pa niso v celoti pisana v slengu, saj morajo biti dostopna vsem. Tanja Bratina Grmek

Vpliv enoloških taninov na kakovost vina teran PTP Svet javnega zavoda Kosovelove knjižnice Sežana se je že pred časom odločil, da na območju delovanja sežanske knjižnice s podružnicami v Komnu, Divači in Hrpeljah pričnejo s predstavitvijo diplomskih nalog, saj opažajo, da študentje naredijo zelo dobra diplomska dela, o katerih pa širša javnost ne izve, mladi pa ostajajo pretežno v Ljubljani in se ne vračajo na Kras in v Brkine. Tako so pred kratkim tudi v divaški knjižnici predstavili uspešno diplomsko nalogo 25-letne domačinke Sanje Novak, doma iz Vremske doline, ki je junija 2011 diplomirala na temo Vpliv enoloških taninov na kakovost vina teran PTP pod mentorstvom prof. dr. Tatjane Košmerl na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Za omenjeno diplomsko delo je prejela Bitenčevo priznanje, ki ga podeljuje Oddelek za živilstvo omenjene fakultete za najboljše diplomsko delo v določenem šolskem letu že od leta 1978 dalje v okviru Bitenčevih živilskih dnevov. Nagrado

so poimenovali po preminulem profesorju dr. Francu Bitencu, takratnemu dekanu fakultete in predstojniku Katedre za tehnologijo rastlinskih živil Oddelka za živilstvo. Priznanje je prejelo že 19 diplomantov. »Namen diplomskega dela je bil ugotoviti vpliv dodatka različnih vrst enoloških taninov med predelavo grozdja na kakovost vina teran PTP, letnik 2010, vinorodni okoliš Kras. Tehnološki del je zajemal trgatev, pecljanje, drozganje, maceracijo, stiskanje, alkoholno fermentacijo, jabolčno-mlečnokislinsko fermentacijo ali biološki razkis, dva pretoka in stekleničenje. V času od drozganja do stekleničenja sem ugotavljala zvezo med fenolnimi spojinami in antioksidativnim potencialom ter barvnimi parametri ob dodatku različnih vrst enoloških taninov v različnem času pridelave terana PTP. Po praktični izvedbi naloge in opravljenih analizah so vina ocenili tudi uradni ocenjevalci vin na KGZ Nova Gorica. Tako sem prišla do zanimivih ugotovitev


kultura

Foto: OLGA KNEZ

24

in potrdila, da vsi vzorci vina ustrezajo zahtevam Pravilnika o vinu z oznako priznanega tradicionalnega poimenovanja – teran PTP,« je v predstavitvi dejala mlada enologinja sežanskega Vinakrasa Sanja Novak. V veliko pomoč s strokovnimi nasveti ji je bil uspešen enolog Boštjan Zidar, ki je lani iz Vinakrasa odšel na novo službeno dolžnost v Vinakoper. Mladi enologinji je čestital tudi direktor sežanskega Vinakrasa Marjan Colja in izrazil veliko zadovoljstvo nad mladim potencialom, ki ima veliko znanja, sposobnosti, volje do učenja in omenil, da je v današnjem času le malo študentov, ki imajo že preden zaključijo študij zagotovljeno delovno mesto. Tako je bilo tudi z Novakovo, ki je delovno prakso opravljala prav v največjem pridelovalcu vin na Krasu in se lani tudi uradno zaposlila kot enologinja v Vinakrasu, ki je naklonjen raziskovalnemu delu in se trudi predstavljati svojo dejavnost

tudi v najrazličnejših projektih. Tako so se pred leti vključili v čezmejni projekt Agrotur. Novakova je po besedah dr. Stanislava Renčlja s svojo diplomsko nalogo prispevala k razvoju zelo pomembne kraške panoge vinogradništva in vinarstva. Pod njenim vodstvom so v Vinakrasu pridelali dve novi vini Somanto in Manuet. Mladi diplomantki univerzitetni diplomirani inženirki živilske tehnologije, doma iz Famelj, ki trenutno živi v Postojni, pa je čestitala tudi Mirjam Frankovič Franetič v imenu vaške skupnosti Famlje, KS Vreme, divaške občine in sveta sežanske knjižnice. Dva najboljša vzorca teranov iz poizkusa diplomskega dela ter izbrani teran Vinakrasa pa so številni obiskovalci divaške knjižnice lahko tudi poizkusili ob zvestem spremljevalcu kraškega terana, kraškem pršutu in drugih kulinaričnih dobrot. Olga Knez

V torek, 8. januarja, so učenci podružnične šole v Senožečah nastopili na otvoritvi senožeške knjižnice na novi lokaciji. S pevsko in recitatorsko skupino so se pod mentorstvom učiteljic Lidije Uršič in Ade Škamperle pridružili vsem tistim, ki so se potrudili, da je knjižnica res okno v svet in ki jim branje pomeni odraz naše dediščine in kulture. Pot do nove knjižnice je res trajala daljše obdobje, a na koncu prejšnjega leta je končno napočil čas priprave novih prostorov, namestitev knjižne opreme, selitev knjig, ureditev notranjosti in tudi dan odprtih vrat. Da pa je do tega svečanega trenutka naposled le prišlo, se moramo zahvaliti Nataši Hreščak, bodoči knjižničarki in Lijani Benčič, sploh

prvi senožeški knjižničarki, ki je to delo opravljala z vsem svojim srcem, saj verjame, da je potrebno dediščino, ki jo imamo položeno v roke, spoštovati, bogatiti in nekega dne zvesto prenesti na mlajše generacije. Obe, tako Lijana kot Nataša, sta žrtvovali ogromno svojega prostega časa, da sta knjižnične prostore z veliko srčnostjo prizadevno uredili in pripravili za obiskovalce. Za njun trud se jim krajani Senožeč iskreno zahvaljujemo. Pomembnost dogodka je s svojim obiskom potrdil tudi krajan Senožeč, g. Damijan Stepančič. Gospod, danes znan predvsem kot ilustrator, je kot majhen deček zelo rad obiskoval knjižnice. In kdo potemtakem bi bil primernejši, da senožeško


kultura knjižnico na novi lokaciji preda v roke obiskovalcem kot sam g. Stepančič, prejemnik številnih priznanj oziroma znakov zlata hruška za svoja z ilustracijami oplemenitena knjižna dela. Eno od teh je na otvoritvi podaril tudi knjižnici. Simbolno je knjigo podaril nastopajoči učenki, ta pa je knjigo oddala naprej po živi otroški verigi vse do police otroškega kotička. To je tudi pomenilo uradno odprtje knjižnice. Večer se je zaključil še s pevskim vložkom senožeškega pevskega zbora in prijetnim klepetom vseh prisotnih še pozno v noč. Veliko besed je bilo namenjenih tudi posebnemu kulturnem kotičku, namenjenemu g. Ervinu Dolencu, ki je še v času svojega življenja knjižnici odstopil dobršen del svoje knjižne zbirke, ki danes pomembno bogati te prostore. Med zbirko je pa seveda tudi avtorsko delo, v katerem je podrobno predstavil lokalno zgodovino našega domačega kraja Senožeče. Težko se je bilo ločiti od lepo urejenega kulturnega hrama, ki bo vsem nam služil kot prostor med domom in šolo ali službo. Želja vseh je, da naša knjižnica ne bi bila le izposojevalnica knjig, temveč tudi prostor vseživljenjskega učenja, srečevanja in druženja ter prostor z veliko socialno vlogo. O vsem tem je v veznem tekstu spregovorila Nataša Adam, ki je vse obiskujoče tudi seznanila s poslovnim urnikom knjižnice. Odprta bo vsak torek od 14.30 do 15.30 ter ob četrtkih od 16. do 17. ure. Nataša Adam

Pa še malo za šalo, malo zares. Primer medgeneracijskega komunikacijskega šuma Dva najstnika sedita v sobi in ne počneta nič. Vstopi babica in vpraša: »A vama skuham kavo?« »Ne, ne, ni treba. Boš potem, ni frke,« ji odgovori vnuk. Čez 15 minut spet pride babica v sobo in vpraša: »Naj vama skuham kavo?« »Ni treba, no, res ni frke. Bomo potem kavo,« spet odgovori vnuk. Čez pol ure spet vstopi babica, prinese dve kavi in reče: »Evo, jaz sem vama skuhala kavo, ko pride Frka, pa bom skuhala še njej.«

25

Razvojno društvo Bandera Dolenja vas je na predvečer kulturnega praznika v dvorani senožeške šole gostilo MePZ Senožeče pod vodstvom ge. Ade Škamperle in dramsko skupino OŠ Divača, ki se je z uprizoritvijo Magajnovega dela Ananas v režiji ge. Tanje Trebec Benedejčič predstavila že sredi januarja na kulturni prireditvi v Divači. S pripravo kulturnega večera, ki ga je vodila ga. Nataša Adam, so člani društva potrdili, da se še kako zavedajo, da kultura združuje in plemeniti ter da vedno znova in znova želijo uresničevati vse tiste ideje, ki jih kulturno bogatijo. Vse zbrane je na prireditvi z globokim razmišljanjem nagovorila tudi predsednica KS Senožeče ga. Alenka Dovgan Štrucel, za veliko presenečenje pa je poskrbel tudi skriti gost društva, ilustrator, vaščan Senožeč, g. Damijan Stepančič. Zbrane je povabil k prebiranju svojega novega knjižnega dela, pod katerim je podpisan kot ilustrator. Gre za ilustrirano Zdravljico, sodobno slikanico za otroke, ki pa jo bodo z veseljem v roke vzeli tudi odrasli, ki bodo v Prešernovih verzih našli veliko sproščenosti in optimizma, ki ga je g. Stepančič ohranil tudi z izborom mešane tehnike, med drugim kolaža, barvnih tušev in papirjev. Za tako veliko delo so člani društva g. Damijanu iskreno čestitali in mu zaželeli, da bo ta likovno upodobljena slovenska himna z zgodovinsko pomembnimi Slovenci v kulturo vnesla veliko svežega duha in seveda lepo ilustrirano zbirko dolgih stoletij slovenske zgodovine od Vaške situle pa do današnjega dne. Z delom je ilustrator namreč ob Prešernovem dnevu podaril Senožejcem veliko darilo, saj v njem najdemo tudi osebnosti, kot sta igralka Ida Kravanja in sabljač Rudolf Cvetko. Nataša Adam


26

kultura

14. pogovorni večer Divača – mesto nad Reko (28. februar) je bil posvečen Južni železnici – 577 kilometrov dolgi dvotirni železniški progi med Dunajem in Trstom, ki je leta 1857 povezala prestolnico Habsburške monarhije z Jadranskim morjem. Gradbena mojstrovina inženirja Carla Ghege (1802-1860) je predstavljala enega največjih infrastrukturnih projektov Evrope tistega časa, ki je gospodarsko, socialno in prostorsko povsem preobrazil podobo naših krajev. Danes povsem spregledan spomenik tehnične dediščine predstavlja neprecenljiv skupek tirnih naprav, mostov, viaduktov, predorov, nasipov, zaščitnih zidov, postajnih poslopij, skladišč, remiz, čuvajnic, vodnih zajetij, rezervoarjev, črpališč in drugih naprav, potrebnih za funkcioniranje te transportne megastrukture. O spomeniku v funkciji, izjemno občutljivo integriranem v raznorodne pokrajine, nekoč izpostavljenem vojnim vihram, danes pa zobu časa in modernizaciji, je predaval osrednji gost pogo-

Foto: JOŽE POŽRL

Sredi decembra se je v dvorani Muzeja slovenskih filmskih igralcev v Škrateljnovi domačiji odvijal pogovorni večer, organiziran v sodelovanju s Slovensko kinoteko, Muzejem slovenskih filmskih igralcev in Razvojnim centrom Divača. Kot na vseh večerih doslej je vodil pogovor arhitekt Stojan Lipolt. Gost večera je bil Tomaž Domicelj - glasbenik, prevajalec, publicist, avtor številnih slovenskih evergreenov in eden najbolj prepoznavnih slovenskih glasbenikov na jugoslovanski rock sceni, kjer je slovel kot nepremagljiv showman. Ob tej priložnosti je spregovoril o svoji glasbeni poti, zgodovini rock glasbe ter njenih najpomembnejših predstavnikih, od katerih je nekatere osebno spoznal v času svojega bivanja v Londonu. Divačani srednjih let se še spomnijo, da je bila Divača v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pomemben center mladinske subkulture. V dvorani divaškega kulturnega doma, poleti pa na zunanjem prizorišču so v organizaciji lokalne mladinske organizacije nastopila praktično vsa pomembnejša imena takratne jugoslovanske in slovenske rock scene. Dvorano in oder s psihedeličnim light showom je v pop-artovski maniri s scenografijo iz odsluženih koles in flower power redizajniranim fičkom opremil slikar samorastnik, tetraplegik Stojan Zafred, ki je bil kar nekaj let predsednik divaške mladine. Povabljene glasbene skupine in kantavtorji so bili izbrani večinoma med udeleženci treh legendarnih ljubljanskih BOOM festivalov leta 1972, 1973 in 1974, ki so bili odziv na glasbena dogajanja v svetu ob koncu šestdesetih let in so vsebinsko sledili znanim glasbenim festivalom v kalifornijskem Montereyu (1967), Woodstocku (1969) ter na otoku Wight na jugu Anglije (1970). Čeprav so se med mladinskim vodstvom včasih pojavile dileme, ali vabiti ansamble s popularno, plesno glasbo, ali pa priznane slovenske in jugoslovanske rock skupine, je velikokrat prevladala prava rock scena. Na začetku svoje kariere so Divačo obiskali tudi Bijelo dugme, ki so divaško dvorano skoraj razpočili od preštevilnih obiskovalcev. Svoj prvi nastop je v Divači odigrala tudi primorska skupina Prizma.

Foto: JOŽE POŽRL

13. pogovorni večer Divača – mesto nad Reko

vornega večera Tadej Brate, magister industrijske arheologije, ki je bil do upokojitve zaposlen kot svetovalec pri Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Posebno področje njegovega zanimanja predstavlja prav zgodovina tehnike tirnih vozil. Projekt predvidene rekonstrukcije železniške postaje Divača, ki s poudarjenim tehnološkim pristopom odpira vprašanja odnosa do dobrih 150 let stare industrijske dediščine, je predstavil Divačan Boris Gombač. Dilema je zanimiva predvsem ob spoznanju, da je odsek Južne železnice na prelazu Semmering v dolžini 41 kilometrov od leta 1998 celo vpisan na seznam svetovne kulturne dediščine pri UNESCU, medtem ko se pri nas enake spomenike ruši, kot da so brez vrednosti. Pogovorni večer so organizirali Avto moto društvo Divača, Slovenska kinoteka, Muzej slovenskih filmskih igralcev in Razvojni center Divača, vodil pa ga je Stojan Lipolt. Stojan Lipolt, V. B. Š.


kultura V srcih pevcev Mešanega pevskega zbora iz Senožeč je bilo na letošnji božič spet čutiti, da si želijo biti dobri gostitelji vsem tistim, ki že tradicionalno obiskujejo njihov božični koncert v cerkvi sv. Jerneja v Senožečah. Zato so prav na božič z ubranim petjem pod taktirko ge. Ade Škamperle vsem poslušalcem podarili uro ubranih božičnih melodij, s katerimi so jih vpeljali v prihajajoče novo leto, ki naj bi ga zaznamovalo veliko lepih dogodkov. Na koncertu so s pevci zapeli tudi otroci in članice Mladinske sekcije MePZ Senožeče, za posebno vzdušje pa sta s spremljavo poskrbela še kitarist g. Pavle Kodelja, vaški župnik, pianist Matej Barič in mlade flavtistke OŠ dr. Bogomirja Magajne Divača. Petje in glasbo so v celoto lepo povezale z bogatimi božičnimi mislimi Mateja Škamperle, Aleksandra Cvetković in Zala Hreščak. Vsi skupaj so ponovno dokazali, da znajo biti odlični gostitelji na tak praznični dan, zato verjamejo, da se jim bo na prihodnjem božičnem koncertu spet pridružilo veliko ljubiteljev božičnih melodij. Nataša Adam

V soboto, 19. 1. 2013, smo antončki, skupaj z našo zborovodkinjo Petro Sosič in kitaristom Dejanom, drugo leto zapored priredili koncert ob prazniku župnijskega zavetnika sv. Antona Puščavnika. Poimenovali smo ga kar Žarek božične noči po pesmi, s katero smo začeli naš nastop. Tudi letos bi se nam morali pridružiti gostje, a je na žalost eden izmed članov zasedbe zbolel. Antončki smo vzeli vajeti v svoje roke in pokazali, da tudi sami lahko napolnimo divaško cerkev. Po odzivih sodeč, so bili vsi, ki so nam prisluhnili, navdušeni. Večino pesmi smo zapeli večglasno in s tem naredili velik korak od otroških pesmi, ki smo jih prepevali kot začetniki. Piko na i je dala projekcija, na kateri so se vrtele naše slike, risbice, pesmi in misli, s katerimi smo želeli sporočiti, kaj je tisto, kar nas je pritegnilo in nas še drži v pevskem zboru, kaj nam je najbolj všeč in tudi kaj radi počnemo, ko smo skupaj na vajah ali pa v prostem času. Antončki imamo vaje vsako nedeljo po maši v Divači. Skupaj se dogovarjamo, katere pesmi in ob kakšnih priložnostih bomo peli. Za sabo imamo kar nekaj koncertov in nastopov na drugih prireditvah. Med drugim smo nastopili ob živih jaslicah v Postojnski jami, na Miklavževem koncertu v Lokvi, otvoritvi dobrodelne razstave in božično-novoletnem koncertu v Divači. Imamo se super in se veliko smejimo, »taveliki« in »tamali«, kot si pravimo med sabo. Če te naš zborček zanima, se nam lahko pridružiš ali pa nam prisluhneš na naslednjem koncertu. Jerneja Škrlj

»ANTONČKI«, MENDA NS KLIČEJO, MI SMO TISTI, KI RADI KŠNO UŠPIČIJO. ČE JE ŽUR, TM SMO MI, AJDE GREMO V AKCIJO ZDEJ VSI. NA VAJAH ZMJRI ZAKON JE, ŠE POSEBI, ČE DEJAN S KITARO HECA SE. RAZNE RITME ZAIGRA, DA TE PRIME, DA BI PLESU KR SE DA. TAMALI IN VELIKI, VSI SMO ZELU NABRITI. SE TM OB PEČICI GREJEMO, IN SE MED VAJAMI ŠE KEJ POSMEJEMO. NAŠE MAPE POLNE PESMI SO, KI JIH OB VSEH PRILOŽNOSTIH POJEMO. NAŠA PETRA ZA VSE NASTOPE POSKRBI, MI SMO TM NČ KU EN, DVA, TRI. Jerneja Škrlj

27


28

kultura

Potem ko je število članov DLBU-ja zadnja leta rahlo upadalo, smo v šolskem letu 2012/2013 priča ponovnemu prebujenju. Čez 30 najmlajših baletk daje upanje, da bo baletna umetnost v Divači še dolgo deležna velikega zanimanja. Ko so se v petek, 21. decembra, zbrala mlada nadobudna dekleta, je bil občutek prav prijeten. Večnamenski prostor v Osnovni šoli dr. Bogomirja Magajne je bil ravno prav velik, da so lahko baletke pričarale prednovoletno vzdušje. Svoje navdušenje in talent pa so najmlajša dekleta prikazala z njihovo učiteljico Aleno Medič, saj so se kar tam naučila in suvereno zaplesala krajšo koreografijo. S tem smo ponovno dokazali, da mladim ni odveč trud, če so vidni rezultati. Navdušeni so bili tudi starši, saj so lahko na praktičen način videli, kako poteka delo njihovih malčkov. Kot vsako leto je tudi letos sledila manjša pogostitev, na kateri so se izkazali tudi straši, saj so prispevali veliko peciva, sadja in tudi pijač, kar v preteklosti ni bila ravno pogosta praksa. Zaključka leta pa ne bi bilo brez obiska dedka Mraza. Tudi letos so ga baletke priklicale s petjem in veselimi klici. Za večino je bilo to prvo novoletno rajanje z DLBU-jem, zato upamo, da bodo skromna in praktična darilca dala še več elana za delo v letu 2013. Andreja Borovič

Babica zima prinesla baletno presenečenje Babica zima je tokrat v dva sežanska in divaški vrtec prinesla baletno presenečenje. Društvo ljubiteljev baletne umetnosti iz Divače je pripravilo posebno doživetje za najmlajše. V sežanskem vrtcu sta nastopili Nina in Tatjana Bolčič s plesom snežink, ki sta malčke uvedli v pravljico, katero jim je pripravila

Foto: ANDREJA BOROVIČ

Dedek Mraz razveselil divaške baletke

babica zima. V Divači in vrtcu Sežana Lehte pa so se predstavile naše balerine iz 1. in 3. razreda baletne šole. Prvič so se s plesom v vrtcu predstavile naše najmlajše plesalke, ki obiskujejo plesne urice v divaškem vrtcu, zaplesale so ples Pikapolonice. Balerine so nastopile pred navdušenimi gledalci, jih naučile pravi baletni priklon in se skupaj z njimi zavrtele ob zvokih nežne baletne glasbe. Letošnja babica zima je z baletkami polepšala januar nekaj več kot šeststo malčkom, mogoče bo kakšnega navdušila, da se tudi sam preizkusi v baletnih korakih. Balerine iz DLBU-ja in njegov predsednik Dobrivoj Subić pa smo bili veseli povabila in nastopa pred iskrenimi mladimi gledalci. Alena Medič

Divaški balet - aktivno in pogumno naprej V letu 2000 so prvi baletni zanesenjaki v dobro otrok ustanovili društvo ljubiteljev baletne umetnosti Divača. Od samega začetka pa do danes to društvo uspešno vodi predsednik društva Dobrivoj Subič, ki poudarja, da smo omogočili otrokom okusiti svet baletne pravljice, saj se je baletna umetnost usidrala in dobila nov dom v kraški pokrajini. Divača je postala v svetu baleta prepoznavna po celi Sloveniji in tudi izven meja. Želja vseh staršev je

bila nuditi svojim otrokom nekaj več, pa ne v stilu prestiža, ampak nuditi otrokom zdrav razvoj, kulturno samozavest z občutkom za ritem in posluh, krepitev samozavesti in seveda druženje s prijatelji. Društvo ljubiteljev baletne umetnosti Divača je od svojih prvih baletnih korakov do danes doživelo veliko sprememb. Odkar je učiteljsko vlogo sprejela Alena Medič društvo raste in spreminja svojo podobo v koraku s časom. Pred 3 leti smo imeli le 25 članov, potem pa se je društvo vsako leto povečalo za skoraj 50 odstotkov, sedaj štejemo že skoraj 60 balerin vseh generacij, od 3-letnih malčic do odraslih gospa, ki se želijo aktivno razgibati in poskrbeti za lepšo držo in samozavest s pomočjo baleta. Zadnji in najbolj odmeven uspeh je bil nastop na 11. Gala večeru baletnih koreografij na slovensko glasbo, na katerem smo se predstavili poleg odličnih slovenskih plesnih kreatorjev. Gala večer je imel premiero v Cankarjevem domu v Ljubljani, gostoval je že v Avditoriju Portorož in spomladi bo predstavljen še v veliki dvorani Sng Opera in balet Maribor. Društvo je aktivno v vseh baletnih dejavnostih, letos se pripravljamo tudi na 11. tekmovanje mladih slovenskih baletnih plesalcev. Tekmovanje je svojevrsten baletni praznik, srečanje, na katerem se


kultura

29

V Mali galeriji Kosovelovega doma v Sežani so ob valentinovemu odprli že tretjo območno likovno razstavo, ki jo je organizirala sežanska enota javnega sklada za kulturne dejavnosti in na kateri se predstavlja 13 likovnikov iz vseh štirih kraško-brkinskih občin s 25 slikami. Na razstavi se predstavljajo: Slavko Guštin, Vesna Jogan, Almira Benassi, Marija Maruša Maraž iz Sežane, Sonja Peroci iz Koprive, Stanislava Vodopivec iz Dutovelj, Erna Kopše iz Senožeč, Cvetka Šemrov, Dajana Čok in Metka Čok iz Divače, Božica Mihalič, Tatjana Fičur in Marica Frančeškin iz Hrpelj. Razstavo je pospremil priznani akad. slikar Jože Kotar iz Novega mesta, ki je tudi s samostojno razstavo v Kosovelovemu domu v Sežani konec lanskega leta proslavil okrogli življenjski jubilej. Sicer pa so dela nastala na enodnevni likovni delavnici januarja v Senožečah. Na odprtju razstave je selektor Kotar, ki vodi številne likovne delavnice tudi na Primorskem, predstavil vsakega avtorja, ki je na razstavo dal po dve deli. »Na razstavi sodeluje 13 avtorjev, ki so dali od enega do treh del. Nekateri slikarji so več kot le ljubiteljski

slikarji, saj s svojimi deli posegajo že v abstraktno umetnost in sodobno slikarstvo. Amaterski slikarji se prepuščajo motivom pokrajine in obmorskim motivom, na razstavi pa je mogoče zaslediti tudi moderna likovna dela, ki konkurirajo bolj izšolanim slikarjem. Vse pa želim spodbuditi, da prisluhnejo sebi in si izoblikujejo svoj prepoznavni slog,« je poudaril Kotar, ki v slikah išče tri parametre, ki jih mora zadovoljiti dobra umetnost. To so estetika, erotika in provokativnost. Vodja sežanske izpostave javnega sklada

Vladislava Novotnik je poudarila, da navadno na likovnih delavnicah izbirajo nove teme, oni pa so se odločili, da si vsako leto dobijo novega mentorja. Letos so na delavnico prišli kar trije novi slikarji. Razstava ponuja pester izbor likovnih stilov in tehnik od olja na platnu, akrila do pastelov in motivov. Odprtje razstave sta s pesmijo in glasbo popestrila godca Ivan Bortolato na kontrabas in Rado Andolšek na harmoniko, ki sta tudi člana KD Kraški šopek. Olga Knez

v prijateljskem duhu zberejo in pomerijo med sabo najboljši predstavniki slovenskih baletnih šol in profesionalnih ansamblov. Priprava in udeležba na tem dogodku pomeni tudi veliko dodatno obremenitev, odrekanja in stroške, za starše, otroka in mentorja, zato smo ponosni, da se bomo lahko udeležili tekmovanja in zastopali naše društvo na nivoju profesionalnih baletnih šol.

Vseslovensko baletno tekmovanje v Sežani

Foto: OLGA KNEZ

Tokrat je potekalo čisto blizu nas med 5 in 7. februarjem v Kosovelovem domu v Sežani. Na vsaki dve leti se zberejo mladi talenti,

pedagogi in vsi, ki jih podpirajo in verjamejo vanje, na baletnem tekmovanju. Ker tekmujejo v umetnosti, je vsakič prisotno tudi malo negotovosti, drame in seveda veselja. Letos se je zbralo več kot 50 mladih baletnikov in balerin. Tako plesalci kot njihovi mentorji so že mesece prej sestavljali, vadili koreografije in skozi ves vloženi trud odkrivali lepoto baletne umetnosti. Ne glede na uvrstitev so prav vsi mladi, ki so sodelovali na tekmovanju, odnesli veliko, zavestno so vlagali vase, v svoje znanje, trenirali vztrajnost kljub vzponom in padcem, ki so neizogibni v procesu učenja. Nanje so budno pazili pedagogi in se odrekli marsikateri prosti uri v že tako natrpanih urnikih.

Poleg plesalcev iz državnih šol so se posebej v mlajših kategorijah predstavili tudi učenci glasbenih šol iz različnih krajev Slovenije. Tudi DLBU je imel svojo predstavnico, prizadevno mlado balerino Zalo Dodič, za ves vloženi trud ji je osebno čestital predsednik društva Dobrivoj Subič. Na tekmovanju se je zelo uspešno uvrstila Divačanka Nika Lipolt, ki je svojo baletno pot začela v našem društvu že kot majhna deklica leta 2000. Sedaj je Nika že pred maturo na Konservatoriju za glasbo in balet v Mariboru, kamor je odšla v želji po osvajanju novega znanja. Najbolj sposobni učenci po opravljeni nižji baletni šoli lahko nadaljujejo izobraževanje, če so sprejeti v program srednje baletne šole v okviru KGBL, ki se nahaja v Ljubljani in Mariboru. Veseli smo lepe izkušnje in priložnosti, da smo lahko opazovali vse te mlade talente, katerih srca so zapisana baletni umetnosti, njihovo predanost je bilo opaziti na vsakem koraku. Tudi občinstvo je živelo in dihalo z njimi, vsaka neuspela pirueta ali popolno izveden fouette smo doživeli tudi sami, saj so bili mladi umetniki popolnoma iskreni v svojem plesu. Alena Medič


kultura

V Veliki galeriji Kosovelovega doma v Sežani je bila ob kulturnem prazniku 8. februarja odprta fotografska razstava z naslovom S Canonom nad jazzarje fotografa Jožeta Požrla iz Divače. Istočasno je v galeriji digitalne umetnosti Črni kot potekala projekcija njegovih tematskih fotografij na štirih ekranih. Jože Požrl je razstavljal že grafike in male plastike, za seboj pa ima tudi tri fotografske razstave (lani se je prav tako predstavil s fotografijami na temo jazza v sežanski Kosovelovi knjižnici). Sicer pa deluje kot samostojni grafični oblikovalec in fotograf v Divači. S fotografiranjem se intenzivneje ukvarja zadnjih deset let. S svojimi fotografijami različnih tematik (etnologija, kulinarika,

Foto: OLGA KNEZ

30

Foto: OLGA KNEZ

Z LEVE: DAVID TERČON PROGRAMSKI VODJA KOSOVELOVEGA DOMA, MIHA ŠTOKELJ, IVOR RELJIĆ, JOŽE POŽRL, MOJCA MALJEVAC, ANDREJ PIRJEVEC IN BOJAN VOLK

arhitektura idr.) je opremil že vrsto knjig, brošur, prospektov in zgoščenk. V Kosovelovemu domu je predstavil

48 fotografij velikega formata, ki jih je šaljivo poimenoval S Canonom nad jazzarje. Gre za portrete jazzovskih glasbenikov, ki so nastali v zadnjih petih letih na različnih festivalih v Sloveniji in tujini. »Jazz je kreativna glasba, z veliko energije, znanja in improvizacije. Upam, da sem to ujel v izrazu glasbenikov na fotografijah,« pravi fotograf Jože Požrl. V ”Črnem kotu” Kosovelovega doma je bila na ogled tudi projekcija izbora fotografij na štiri teme: Čas je za jazz, Čevlji

Fotografska razstava Ekstremne vremenske razmere v letu 2012 Prostore Občine Divača je v drugi polovici januarja in februarju krasila fotografska razstava Ekstremne vremenske razmere v letu 2012, avtorja Marka Korošca iz Žirij. Marko se je že v osnovni šoli navduševal nad vremenom, svoje znanje o vremenu pa je skozi vsa leta nadgrajeval, je ljubiteljski meteorolog, član slovenskega meteorološkega društva, zaposlen pa je na DARS-u kot skrbnik sistema vremenskih postaj ob avtocestah. Markovo posebno veselje je lov na nevihte, ki se je najprej začelo v Sloveniji, kasneje nadaljevalo tudi izven meja, predvsem v Padski nižini, od leta 2006 dalje pa aktivno spremlja najmočnejša neurja v osrčju Združenih držav Amerike. Posebno ga zanimajo spremljajoči pojavi ob nevihtah, kot so strele, toča, tornadi, ekstremni vetrovi, snežna neurja. Ob odprtju razstave je Marko pripravil tudi zanimivo predavanje o ekstremnih vremenskih pojavih, ki so zaznamovali Slovenijo v letu 2012. Izpostavil je lansko ekstremno burjo, sušo, požar pri Črnem Kalu, močno sneženje, svoje predavanje pa je popestril z zanimivimi videoposnetki. Vsi, ki vas podrobneje zanima Markov hobi, si lahko dodatne informacije in fotografije ogledate na spletnih straneh www.weather-photos.net in www.inflowjet.net. Suzana Škrlj

in jazz, jazzovski šolni, Slišati fotografijo, videti glasbo in Jazz dame na katerih je Jože ujel detajle z jazzovskih koncertov. Na odprtju razstave, ki je bila na ogled do 5. marca, je o sebi, svojih fotografijah ter ljubezni do jazz glasbe govoril kar fotograf sam. V kulturnem programu, so sodelovali trio pevke Mojce Maljevac, Bojana Volka (sax) in Andreja Pirjevca (bas) ter duo Miha Štokelj (klavir) in Ivor Reljić (sax). Olga Knez


Glasbenico, likovno in cirkuško umetnico Ano Kravanja iz Divače poznamo zadnje čase kot suvereno in raziskujočo violinistko na področju svobodne improvizacije, s posebnim poudarkom na raziskovanju surove zvočnosti in ostrenju poslušanja. Tudi obiskovalci Velike galerije Kosovelovega doma v Sežani niso ob dnevu žena ostali ravnodušni do njenega izvajanja in so se potopili v njeno igranje na violino, ki je ena izmed treh sestavin kulturne postavitve z živim zvočnim materialom, ki jo je umetnica naslovila Kompozicija za pepel in jo namenila ženskemu prazniku, na ogled pa bo vse do 7. aprila. Na odprtju razstave, kjer je zbrane najprej nagovoril umetniški vodja Kosovelovega doma David Terčon, je tako 30-letna glasbenica tudi zaigrala na violino, saj je živi nastop eden izmed treh, morda najskrivnostnejših, pomembnih sestavin same kompozicije, ki v sebi nosi nekakšno so-postavitev, in ne vedno nujno združitev treh sestavin. Ob visečih gmotah kaširanih ušes je tu še (svež in še nekoliko topel) pepel, ki nosi sledi preteklosti. Ana ob odprtju razstave igra, toda kaj se bo iz tega razvilo, poslušalec in gledalec nikoli ne ve, niti umetnica sama. Tako je vez z direktnim prostorskim angažiranjem pri postavitvi prisotna prav preko Aninega improviziranega zvočenja, medtem ko je figuralni del manj očiten, zavit v plašč referenc, namigovanj in čutnih sugestij, do katerih se mora dokopati gledalec sam. Tako vsebuje Kompozicija za pepel enkratna dejanja in izmuzljive čutne dražljaje kot tudi vnaprej pripravljene artefakte. Vendar razstavljanje vnaprej pripravljenega v nevtralnem prostoru vsekakor ni v V Muzeju slovenskih filmskih igralcev v Divači organiziramo vsako zadnjo soboto v mesecu brezplačne ustvarjalne delavnice recikliranja, na katerih skupaj z udeleženci spoznavamo in raziskujemo, kako lahko iz odpadnih in naravnih materialov naredimo celo vrsto uporabnih in okrasnih izdelkov. Navdih za igrivo ustvarjanje črpamo iz sveta filma in filmskih podob. V soboto, 23. februarja, smo se popoldne spoprijeli z različnimi odsluženimi materiali: zamaški, ostanki blaga, starimi tipkovnicami in kartonastimi škatlami, ki smo jih s pomočjo izrezkov iz filmskih revij, časopisov in plakatov preoblikovali v pisane magnete. Naj filmske podobe zaživijo tudi na vašem hladilniku! Delavnice pripravlja Društvo GUMB in so namenjene otrokom in mladim od šestega leta dalje, dobrodošli pa so tudi starši. Špela Čižman

31

ospredju te instalacije zaradi same narave raziskujoče dejavnosti, v katero je Kravanja vpeta, in ker nevtralnega in transparentnega prostora preprosto ni. Veliko pozornosti tako avtorica posveča kreativni dejavnosti, katere osnova je prav glasba. »Medtem ko pepel predstavlja materialnost, sem se dotaknila tudi prizorišča s kiparstvom, saj kaširana ušesa predstavljajo zvočnost zvoka. Oba elementa sta povezana z improvizirano glasbo, ki zbuja občutke in posebna stanja, ki nastanejo tudi v stiku s poslušalci in tudi oni so pomembni. Gre za raziskovanje zvoka, saj sledim zvoku in ne vem, kako se bo vse izpeljalo, kajti prisotna je improvizacijska scena nežanrske glasbe,« pravi umetnica, ki je podobno predstavitev imela pred leti v Ljubljani, na Primorskem pa se predstavlja prvič. Poslušalci in gledalci niso le pasivni receptorji umetniškega dela, ampak s svojo prisotnostjo in udeleženostjo v kolektivnem aktu poslušanja, gledanja in celotnega zaznavanja situacije utelešajo proces, ki ga avtorica izpostavlja. Ana Kravanja deluje na slikarskem, glasbenem in cirkuškem področju. S samostojnimi in skupinskimi razstavami se je pred-

Foto: OLGA KNEZ

Foto: OLGA KNEZ

kultura

stavila tako v Sloveniji kot tudi v Italiji, Nemčiji, na Portugalskem in celo v Argentini. Njeno umetniško delovanje je tudi plod izpopolnjevanja na Portugalskem (2007), v Argentini, Urugvaju in Boliviji (2011). Čeprav deluje na treh področjih, se v zadnjem času najbolj posveča glasbi. Igra v različnih glasbenih zasedbah, od ljudske do improvizirane ter avtorske glasbe. Zadnja leta se posveča svobodni glasbeni improvizaciji na violini v različnih zasedbah s slovenskimi in tujimi glasbeniki, večinoma s saksofonistom Markom Karlovčcem, ki je tudi pripravil spremno besedo v prospektu, ki spremlja sežansko razstavo, in s katerim je v naravi posnela ter izdala tudi zgoščenko z naslovom Vraščanje. S svojo glasbo je nastopila tudi v dokumentarnem igranem filmu režiserja in scenarista Jadrana Sterleta Zazidan kamen Krasa. S figurami, poleti in padci pa nastopa v zračnem plesu v cirkusu. Olga Knez


32

kultura

šport

»Naj-mlajši« muzikanti zlati v Mariboru

Predbožično srečanje NK Železničar Divača

Kot učitelj trobil, zaposlen v glasbeni šoli Sežana, lahko zopet z nasmeškom na obrazu pohvalim izvrstne dosežke svojih učencev na 42. tekmovanju mladih glasbenikov Slovenije. Pred zimskimi počitnicami smo se udeležili združenega regijskega tekmovanja v Mariboru, kjer smo v kategoriji komornih skupin trobilcev dosegli 91 točk in povsem zasluženo zlato plaketo. David Macarol, Alen Mihelj in Tine-Pavel Svetina so pokazali vso zrelost in znanje, kljub temu da njihova povprečna starost znaša le 11 let, njihovi sotekmovalci pa so v povprečju stari okrog 15 let. Seveda je prisotna velika skrb in požrtvovalnost staršev, saj so nam vedno na razpolago in nas spremljajo prav na vsakem nastopu. Tega uspeha se upravičeno veselimo in se že z vso vnemo pripravljamo na državno tekmovanje. Peter Pačnik,

Ekipo U-8 nogometnega kluba Železničar sta na treningu pred božičem obiskala dva prvoligaška igralca in slovenska reprezentanta do U-21, dvojčka Nejc in Miha Mevlja. Brata, ki sta doma v Lokvi, sta svojo nogometno pot začela v nogometnem klubu Železničar iz Divače. Nato sta se skupaj preselila v Novo Gorico, kjer sta več let zastopala barve novogoriškega kluba. Z dobrimi predstavami sta prišla v reprezentanco Slovenije do 21 let in se z njo uvrstila med osem najboljših ekip evropskega prvenstva v Ukrajini. Dvojčka sta se letos ločila, saj je Nejc prestopil v nogometni klub Maribor, ki je že več let prvak Slovenije, Miha pa za zdaj ostaja v Novi Gorici. Na treningu najmlajše ekipe iz nogometnega kluba Železničar sta si brata razdelila igralce in odigrala tekmo. Bil je pravi derbi med izbranci Mihe in izbranci Nejca, ki ga je dobila Mihova ekipa. Pred začetkom igre sta oba razdelila vsem igralcem svoje slike z avtogrami. Po končanem treningu pa je sledilo slikanje z vsemi, ki so si tega želeli. V Divaškem klubu smo vsi ponosni na njun uspeh in upamo, da bo čez nekaj let še več otrok, ki sedaj obiskujejo nogomet pri divaškem klubu, uspešnih, kot sta onadva. Sašo Prodanović

akademski glasbenik in prof.

Zlato priznanje za Ana Černeta Na 42. Tekmovanju mladih glasbenikov Republike Slovenije (TEMSIG) v Brežicah je divaški flavtist An Černe 16. marca osvojil v 1. a-kategoriji zlato priznanje in 3. mesto med 29 tekmovalci in dosegel 97,2 točke od stotih. Njegova profesorica flavte iz Glasbene šole Sežana je Marija Maretić - Hiršetr. Obema čestitamo! V. B. Š.

Mali nogomet

BRONXI iz Škofij do zmage na FUTSAL POKALU TERME OLIMIA tudi s pomočjo Divačanov 2. in 3. marca 2013 se je v naši pobrateni občini v Podčetrtku pod pokroviteljstvom NZS in FUTSAL Slovenija odvijal Futsal pokal Terme Olimia. V zaključnem turnirju najboljše četverice slovenskega pokala v futsalu so se v polfinalnih bojih pomerile ekipe Predilnica Litija in Dobovec Trgovine Jager ter KMN Oplast Kobarid in KMN Bronx Škofije. Iz polfinalnih dvobojev sta kot zmagovalca izšla kluba Dobovec in Bronx. V nedeljo je sledil finalni obračun v polni dvorani pred kakimi 850 gledalci. Domačini so dokaj bučno spodbujali klub iz svoje soseščine, iz Dobovca. Vendar so se na koncu zasluženo veselili navijači iz Škofij, saj so Bronxi z rezultatom 6 : 4 (5 : 2) premagali ekipo Dobovca in osvojili prestižni pokal kljub temu, da so jim na papirju pripisovali najmanjše možnosti za uspeh. In zakaj se ta članek sploh pojavlja v našem Glasniku? Pred


šport

kakim desetletjem smo v Divači dobili Klub malega nogometa Finalist Divača . Ustanovili so ga fantje, željni igre nogometa. Zaradi naše premajhne telovadnice (mere odstopajo od zahtev

KK Bushi na 2. pokalnem turnirju v Šempetru pri Gorici Divaški karateisti so izredno uspešno zaključili lansko tekmovalno leto. V nedeljo, 16. decembra, so se vrnili z 2. pokalnega turnirja v Šempetru pri Gorici kar s šestindvajsetimi medaljami. Še enkrat so dokazali, da se trdo delo na številnih treningih izplača. V katah so 4. mesto osvojili Andraž Štefančič, Lara Šetina, Gaja Roj in Rosana Uljan, 3. mesto Rene Fabjančič, Sara Petek, Jernej Sedmak, Eva Sikirica, Jelena Đurić, Nika Frank in Mitja Maružin. Drugo mesto so osvojili Mikela Simčič, Sebastjan Sikirica, Rok Samsa, Joas Peca, Žiga Hrvatin in Nika Frank. Zlato odličje pa so v katah prejeli Bor Samsa, Aleksandra Cvetković in Staš Korva. Karateisti pa so bili zelo uspešni tudi v borbah, in sicer so 3. mesto osvojili Jelena Đurić, Sebastjan Sikirica, Bor Samsa, Sara Petek, Gašper Moderc, Manja Miklavčič, Staš Korva, Rosana Uljan in Nika Frank. Srebrno odličje si je prislužila Nika Frank, zlato medaljo pa je prejela Metka Žerjal.

Prvo mesto za KK Bushi Divača na državnem prvenstvu v Celju Leto je naokrog in naši karateisti so bili spet postavljeni pred izziv – državno prvenstvo. V nedeljo, 10. februarja, zgodaj zjutraj se je številna ekipa Bushijev z avtobusom odpeljala v Celje na tekmovanje. Svoje

33

Nogometne zveze) so bili v Finalistu hendikepirani že na samem začetku - zlasti zaradi dodatnih stroškov, ki so jih morali plačevati v Sežani za najem ustrezne telovadnice za tekme. S trdim delom in srčnostjo so kljub temu vztrajno napredovali najprej v drugo ligo in po zmagi v končnici 2. SFL v letu 2010 še v prvo slovensko futsal ligo. Kljub prvovrstnemu dosežku za naš mali kraj niso bili nikoli niti nominirani za kakšno od številnih občinskih priznanj, kaj šele, da bi ga prejeli. Namesto podpore jim je takratna politika (pa tudi sedanja se ni bolje odrezala) stopila na pot in jim še dodatno skrčila že tako skromna finančna sredstva. Svoje je dodala še recesija, ki je drastično zmanjšala sponzorska sredstva in tako se je članska ekipa Finalista v sezoni 2012/2013 razpustila. Perspektivni mladi nogometaši divaške šole so si poiskali nov klub in tako jih je kar nekaj prestopilo v najbližjega med njimi - KMN Bronx iz Škofij. Štirje med njimi: Rok Grželj, Džimi Ninkovič, Erik Kocjan in Tadej Čuk so si zaslužili zaigrati na finalu Futsal pokala in zmagati. Z malo več posluha bi lahko bilo to zmagoslavje divaško! LKŽ

znanje so izkazovali v katah, dogovorjenih borbah in prostih borbah in bili izredno uspešni, saj so klubu priborili prvo mesto v skupnem seštevku. Vsak član posebej je dal vse od sebe, in to so njihovi rezultati: 1. mesto v katah so osvojili Žiga Hrvatin, Metka Žerjal, Bor Samsa, Nika Frank in Mitja Maružin, 2. mesto v katah so osvojili Jan Bogatec, Mikela Simčič, Rok Samsa, Rosana Uljan, Monika Valetič Samsa in Vojko Frank, 3. mesto v katah so osvojili Aljaž Frank Štefančič, Nikolina Dević, Staš Korva, Matej Enci in Nika Frank ter 4. mesto v katah Jaka Perozin, Gaja Roj, Nastja Grlj, Manja Miklavčič, Leo Samsa in Teja Jenko. Prvo mesto je osvojila tudi divaška kata ekipno. V dogovorjenih borbah je Sara Petek osvojila 1. mesto, Staš Korva in Jelena Đurić pa 2. mesto. Naši karateisti pa so sodelovali tudi pri prostih borbah in dosegli naslednje rezultate: 1. mesto Aleksandra Cvetković, 2. mesto Metka Žerjal, Nika Frank in Vojko Frank ter 3. mesto Leo Samsa, Manja Miklavčič in Rosana Uljan. Po zelo uspešnem, a napornem dnevu, so bili tekmovalci nagrajeni. Skupaj s starši in trenerjem so šli na pico. Kljub utrujenosti so poskrbeli za zabavno vožnjo z avtobusom nazaj domov. Vsem tekmovalcem se zahvaljujemo za vloženi trud in jim iskreno čestitamo za super rezultate KK Bushi Divača


Seveda sta imela oba starša, žal že pokojna, pri tem mojem veselju in kasneje poklicu izredno veliko vlogo ter me zelo podpirala. Začel sem v NK Tabor iz Sežane kot mlajši pionir (kadet). Izbran in povabljen v Tabor pa sem bil po prijateljski tekmi med mešano selekcijo Divače in Lokve, ki jo je sestavil takratni župnik. V selekcijo Cerkve so me povabili vrstniki, ki so obiskovali cerkveni krožek. Kot pionirji Tabora smo pod vodstvom trenerja g. Trebca leta 1972 postali prvaki Slovenije, ko smo v finalu v Šmartnem ob Paki premagali domačine z 2 : 4. Takrat so mene in soigralca I. Pirjevca tudi povabili na nastop v selekciji Slovenije, za katero sva uspešno nastopala na takratnem državnem prvenstvu Jugoslavije v Borovem pod vodstvom trenerja M. Orla.

na državnem prvenstvu Jugoslavije za mladince leta 1974, 7. mesto v Šabcu in 2. mesto leto kasneje 1975 v Rovinju. Po igrah v Šabcu sem dobil ponudbo za igranje v splitskem Hajduku, žal se za to nisem odločil, po igrah v Rovinju pa sem bil izbran v državno selekcijo Jugoslavije. Kdo je opazil tvoj talent in te pripeljal v ljubljansko Olimpijo? Kdo so bili tvoji soigralci in prvi trener? K mladincem Olimpije me je povabil N. Gugolj, pri treniranju pa sta mu pomagala D. Srbu in Rogič. To so bili odlični trenerji za delo z mladimi. Pod njihovim vodstvom smo osvojili 1. mesto v Sloveniji in 2. mesto v takratni Jugoslaviji. Moji takratni soigralci so bili med drugimi J. Voljč, R. Vujnovič, D. Domadenik, M. Abram iz Sežane.

SLOVENSKA MLADINSKA REPREZENTANCA, 1974

Igor Kariž je eden tistih Divačanov, ki so krepko zaznamovali športno zgodovino Divače. Uveljavil se je kot poklicni igralec nogometa v ljubljanski Olimpiji in svojo bogato športno kariero zaključil v takrat drugoligaškem Kopru. Pozneje je uspešno opravil štiriletno šolanje in dobil licenco za trenerja PRO. Selitev družine iz Kozine v Divačo, sprememba okolja in nova poznanstva so vplivala na mladega dečka, da se je vključil v športno okolje. Kdaj te je prvič pritegnila nogometna žoga in kakšni so bili začetki, ko si se z vrstniki vključil v svet nogometa? Nogomet oz. šport nasploh me je pritegnil kot toliko drugih otrok že zelo zgodaj, saj smo večino prostega časa preživljali na takrat peščenem igrišču. Prevladoval je nogomet, čeprav smo takrat igrali vse, kar je bilo aktualno na TV: košarko, rokomet, tudi hokej. Nasploh smo se ukvarjali z vsemi možnimi dejavnostmi, tudi glasbo. Z vrstniki smo se recimo vsi vpisali k takratni »pleh« godbi, k Škabarju. Sam sem dobro igral klarinet, toda kaj, ko se je pod oknom igral nogomet. Lahko uganete, kaj je zmagalo. Prvi začetki v klubu, v pionirski in mladinski selekciji, prvi treningi … In kmalu so pričeli prihajati rezultati uspešnega dela. Kdo je opazil tvoj talent in te predlagal za nogometno mladinsko selekcijo Jugoslavije? Posebno vlogo je na začetku športne poti gotovo odigral tvoj oče Milan, ki te je spremljal povsod, te vozil na treninge v Sežano, hrabril, spodbujal in bil vedno zraven, ko si ga potreboval.

SLOVENSKI PIONIRSKI PRVAKI, 1972

Pionirske selekcije so se vrstile in ko si to obdobje prešel, je prišla ponudba, da se preseliš v Ljubljano. Ponudba za prehod k mladincem NK Olimpije je prišla po uspešnem igranju za člansko moštvo Tabor, za katerega sem nastopal že kot 16-letnik, in po nastopih za mladinsko reprezentanco Slovenije, ki jo je vodil N. Popivoda. Pod njegovim vodstvom smo osvojili,

Kako si se počutil v novi sredini in kako si sprejemal prve treninge, ki so te pozneje vodili na profesionalno pot nogometaša? V moštvu, v katerem so po premišljeni selekciji igrali zelo dobri nogometaši, je seveda užitek trenirati in igrati, tako da bi treniral noč in dan. Nič mi ni bilo težko, čeprav je šport garanje.


šport

35

NASTOP ZA JUGOSLOVANSKO REPREZENTANCO, 1975

V DRESU KOPRA PROTI REPREZENTANCI JUGOSLAVIJE U21, 1987

Uspešno športno pot si nadaljeval v prvi ekipi Olimpije. Opiši to obdobje, ko si igral v prvi Jugoslovanski ligi. Številne prvenstvene tekme po stadionih Jugoslavije so nedvomno pustile vrsto lepih spominov in občutkov. Kakšni občutki so te obhajali, ko si prvič igral tekmo na stadionu Crvene zvezde, » Marakani« v Beogradu? Kako si »čuval« zvezdo splitskega Hajduka, Ivico Šurjaka, na bežigrajski zelenici? Ali imaš še več takšnih lepih spominov? Kot otrok sem sanjal, da bom nekoč igral v Olimpiji in po podpisu poklicne pogodbe so se mi sanje izpolnile. Seveda pa je poklicno igranje nogometa za mladega fanta vse prej kot samo užitek. Bije se trd boj za mesto v moštvu, samo talent ne pomaga, v takratni Olimpiji pa mladi slovenski nogometaši niso imeli velike podpore. Bolje, da ne povem vsega, kaj vse se je dogajalo. Klub vsem negativnostim pa vseeno zmaga spomin na napetost in adrenalin v krvi, ko vstopaš na stadione takratnih šampionov C. zvezde, Partizana, Hajduka, Dinama in poleg tebe stojijo tvoji vzorniki, reprezentanti Jugoslavije, ter strah, ko poslušaš grožnje pri vstopu na stadione v Tuzli, Zenici itd. Šurjak je bil igralec na atomski pogon in kljub temu, da sem bil zelo hiter, se proti njemu nisem proslavil, nisem pa se tudi osramotil. Tvojo uspešno športno pot so oblikovali številni nogometni trenerji. Med njimi je bil tudi dr. Branko Elsner. Katerih se rad spominjaš in si jih posebej cenil? Seveda ima vsak trener na igralčev razvoj svoj vpliv. Cenim in spoštujem prav vsakega. Trener Trebec v pionirjih Tabora, Orel v pionirski, Popivoda v mladinski selekciji Slovenije, B. Elsner v Olimpiji, Z. Verdenik v Trbovljah, L. Pertič v Kopru so trenerji, na katere imam zelo lep spomin. Poklicna pot te je vodila v trboveljski Rudar, ki je igral v takratni jugoslovanski drugi ligi. Kdaj si prenehal s poklicnim igranjem? Kakšne življenjske izzive si nato sprejel? Po odhodu iz Olimpije sem zaigral v takratnem drugoligašu iz Ljubljane, Mercatorju. Po izpadu iz lige sem športno pot po povabilu Z. Verdenika nadaljeval v Rudarju iz Trbovelj, ki je nastopal v 2. Jugoslovanski ligi. Tej ligi so takrat rekli ,,divji zahod”. Lahko si samo mislite, kaj vse se je dogajalo. Slovenskim moštvom je bilo izredno težko obstati v ligi, če ne nemogoče. Po izpadu iz lige sem dobil ponudbo za igranje v Jedinstvu iz Bihača, za kar pa se nisem odločil, in tako sem končal poklicno pot v nogometu.

Leta 1981 sem se zaposlil na Slov. železnicah in si kasneje po zaključenem igranju v Kopru osnoval krasno družino. Brez žoge nisi dolgo zdržal. Po daljšem premoru so se začeli nabirati kilogrami. Začutil si potrebo, da se ponovno aktiviraš. Vztrajni treningi so kmalu rodili sadove. Svojo bogato nogometno pot si nato nadaljeval v nogometnem klubu Koper, kjer so izredno cenili tvoje nogometno znanje, borbenost, pošten odnos do igre in kolektiva. Navijači so te izredno cenili, saj si bil na zelenici vedno pravi borec. Svojo nogometno jesen si v Kopru uspešno zaključil. Brez nogometa pa ni šlo. Res je. No, pred Koprom sem igral in treniral za sežanski Tabor in divaški Železničar. Odločitev za igranje v Kopru je padla po ogledu tekme v Kopru, ki se je boril za prvaka Slovenije in s tem za vstop v 2. jugoslovansko ligo. Enostavno sem se videl v moštvu, kar se je kasneje izkazalo za pravilno. V Kopru je bila takrat prava evforija, na tekmah je bilo nepopisno vzdušje z ogromno navijači, ki so nas dobesedno nosili med tekmo in po njej. Svoje bogate nogometne izkušnje in znanje si želel prenašati na mlade. Kako si zaplul v trenerske vode in kako je potekalo izobraževanje? Kje si pričel z novo trenersko potjo in katere selekcije in klube si vodil? Kakšno zadovoljstvo čutiš kot trener in vzgojitelj mladih? Kaj svetuješ mlademu športniku, ko vstopa v svet športa, da bo uspel? Trenersko izobraževanje sem, ob delu, opravljal na Fakulteti za šport. Izobraževanje, ki je trajalo štiri leta, sem uspešno končal leta 2000 z nazivom Trener PRO. Teorijo in prakso v športu, managementu (...) so nam predavali profesorji fakultete (sociolog dr. Doupona, športni psiholog dr.Tušak …) in aktivni trenerji (Elsner, Verdenik, Toplak ...). Kot trener sem začel v matičnem klubu Tabor s člani, kasneje sem vadil kadete, mladince, zatem vse selekcije v NK Železničar, člane Jadrana iz Hrpelj-Kozine v 2. SLO ligi, mladince Kopra, mladince Dekanov. Mlad športnik mora biti pripravljen na garanje, ker je pot do uspeha izredno trnova. Prva pa je ljubezen do športa, ker če ga imaš rad, če si malo »nor«, ti bo uspelo. Kakšne poglede imaš na športno življenje v Divači danes. Kriza, velika kriza. Alojzij Mahorčič


NIKA FRANK

KAJA KOCJAN

Ljubič in Nenad Krstič, ki sta sodila rokometni finale olimpijskih iger, in Vojko Lazar, ki se je kot selektor kazahstanske ženske rokometne reprezentance uvrstil na svetovno prvenstvo v Srbijo. Za osvojen naslov državnih prvakinj so najboljši športni kolektiv pričakovano postale kadetinje športnega društva Jadran Bluemarine Hrpelje-Kozina. Z zmagami na dirkah visokega nivoja, kot so: vzpon na Vršič, vzpon na Mangart, Maraton Alpe, vzpon Ribnica na Pohorju, Maraton Franja itd. je listino za naj športnico Krasa in Brkinov prejela kolesarka Teja Gulič. Predzadnji je na oder kot najboljši športni Krasa in Brkinov skočil košarkar Primož Brezec, ki že vrsto let zelo uspešno nastopa v tujini, vključno z ligo NBA. Prireditev so popestrili pevski vložki, hudomušni intervjuji z dobitniki priznanj, prikazi skoka v višino in daljino ter kolesarskega spinninga, pa tudi nagradna igra za vstopnico za Eurobasket 2013 in ne nazadnje Brezčev suši oziroma prigrizek s pršutom. A zadnjo besedo je imel prejemnik častne listine za življenjsko delo, ki je pristala v rokah Mihe Jezerška. Nekdanji ravnatelj, vse življenje pa rokometni zanesenjak, je pustil neizmeren pečat v športu, zlasti v rokometu, najprej na področju Krasa in Brkinov, a hkrati tudi v evropski in svetovni rokometni zvezi.

Priznanja športnicam in športnikom Krasa in

AXEL LUXA

JAN LUXA

Brkinov za leto 2012 iz Občine Divača so dobili: Nika Frank za uspešne klubske nastope in za udeležbo na evropskem in svetovnem prvenstvu v karateju v letu 2012 Kaja Kocjan za nastope v državni reprezentanci ter za osvojitev državnega prvenstva v skupinskih likovnih skokih s padalom v letu 2012. Axel Luxa za imenovanje atlet leta v Sloveniji pri pionirjih ter osvojitev večkratnega državnega naslova v skoku v višino ter uspešne nastope za slovensko reprezentanco v letu 2012. Jan Luxa za osvojitev več odmevnih rezultatov na državnem prvenstvu v troskoku ter uspešno zastopanje slovenske reprezentance v letu 2012.

Jubilejno bronasto plaketo Krasa in Brkinov je dobil Karate klubu Bushi Divača za 10-letno uspešno delovanje in razvoj karateja na Krasu in Brkinih

Listina naj športnik Krasa in Brkinov za leto 2012 Naj športnik Krasa in Brkinov za leto 2012 je vrhunski košarkar Primož Brezec Za dosežene vrhunske rezultate v košarki, večletno igranje v ligi NBA, evropski Euroligi ter za večletne uspešne nastope za slovensko državno reprezentanco se Primoža Brezca razglaša za naj športnika Krasa in Brkinov za leto 2012.

MITJA MARUŽIN, KK BUSHI

Foto: JOŽE POŽRL

Na Krasu in Brkinih so najboljše Bluemarinke, najhitrejša je Teja Gulič, najvišji pa Primož Brezec. Častna listina je pristala v rokah Mihe Jezerška, prvo podeljevanje priznanj športnikom Krasa in Brkinov, ki ga je povezoval Miha Penko, pa je po mnenju vseh predstavnikov občin Divače, Sežane, Hrpelj-Kozine ter Komna padlo na plodna tla. Kosovelov dom se je 15. februarja na petkov večer prelevil v športno prizorišče, kjer so imeli glavno besedo odlični športnice in športniki s Krasa in Brkinov. Združitev štirih sosednjih občin je očitno prava rešitev, saj so priznanja tako dobila še toliko večjo težo. Po prvem glasbenem nastopu Ajde Božeglav, Eve Sluga in Martina Jogana so prva priznanja za športnika Krasa in Brkinov dobili: Nika Frank (karate), Marko Švara (balinanje), Klemen Sosič (balinanje), Kaja Kocijan (padalstvo), Sara Meden (košarka), Mateja Terčon (ples), Axel Luxa (atletika) in Jan Luxa (atletika). Jubilejno bronasto plaketo sta dobila Karate klub Bushi iz Divače in Vojko Dobrila s planinskega društva Slavnik. Srebrni plaketi za več kot 20 let dela v športu sta dobila nogometaša Dejan Makivič in Dejan Stančič, zlato plaketo pa je za več kot 40 let delovanja prejel balinarski klub Hrast Kobjeglava-Tupelče. V močni konkurenci v kategoriji naj športni dogodek lanskega leta so na površje priplavali Peter

PRIMOŽ BREZEC


šola

37

V sredini meseca februarja se je občina Divača pridružila občinam po Sloveniji z brezplačno storitvijo za občane o energetskem svetovanju. Tudi učenci obeh šestih razredov so se v sredo, 6. marca, seznanili o pomembnosti varovanja okolja z vidika uporabe obnovljivih virov energije, saj so si ogledali tematsko razstavo Obnovljivi viri energije in ukrepi za racionalno rabo energije ter poslušali predavanje gospoda Lucijana Batiste, energetskega svetovalca, ki bo enkrat tedensko nudil občanom svetovanje. Gospod Lucijan jih je seznanil o sodobnih pečeh za ogrevanje. Predstavil jim je sodobne kurilne naprave na lesno biomaso, sisteme ogrevanja, toplotne črpalke in toplotnoizolacijske materiale za gradnjo ali sanacijo stavb. Z zanimanjem so ga poslušali. Našteli so

Zimska šola v naravi – izziv za življenje Letošnjo zimsko šolo v naravi, ki je potekala od 18. do 22. februarja v CŠOD, v domu Planica, so se udeležili vsi učenci šestih razredov Osnovne šole dr. Bogomirja Magajne iz Divače. Bogata, razgibana in slikovita narava s kulturnimi in naravnimi znamenitosti ter z gostoljubnimi domačini nas je povsem očarala. Prebivali smo v Planici, v depandansi, stavbi, ki ohranja podobo prvotnega doma v Planici iz leta 1938. Z originalno fasado in s streho iz skodel je postala del kulturne dediščine. V njej je urejena tudi muzejska soba utemeljiteljev Planice in razvoja smučarskih skokov ter soba rekorderjev, kar so si učenci z zanimanjem in navdušenjem ogledali. Vsako jutro so se boljši smučarji odpeljali na smučišča v Kranjsko Goro, začetniki pa so pričeli z učenjem tehnik alpskega smučanja na bližnjem smučišču pod domom v Planici. Po petih dneh so se vsi

Foto: MIRJAM TRAMPUŽ

Divaški šestošolci ozaveščeni, kako prihraniti energijo

mu primere racionalne (varčne) rabe energije, ki so jih spoznali pri pouku gospodinjstva v letošnjem šolskem letu in jih upoštevajo tudi v svojih domovih in v šoli. Zavedajo se, da manjša poraba energije pomeni tudi nižje račune za energijo. Da ugasnejo televizijo, računalnik, radio

in jih ne pustijo v stanju pripravljenosti. Da uporabljajo varčne žarnice. Da izolirajo streho. Da gredo peš, kolesarijo ali uporabijo javni prevoz, kadar je le mogoče. Da kupujejo stroje in aparate, ki so okolju prijaznejši. Mirjam Trampuž,

učenci naučili osnov alpskega smučanja, varne vožnje s sedežnico in vlečnico, s pravili obnašanja, ki nam omogočajo varno smučanje, nekateri pa so svoje znanje poglobili, izpopolnili in utrdili. Zadnji dan so se pomerili v tekmi v smučarskem mnogoboju, sestavljenem iz tekme v veleslalomu, smučarskem poligonu in znanju o FIS pravilih. Med dekleti so se v mnogoboju izkazala Valentina, Manja in Mia, med fanti pa Tian, Blaž in Jurij. Poleg alpskega smučanja so se podali na nočni pohod v dolino Tamar. Ogledali so si nordijski center, ki je v izgradnji, novi dve skakalnici (120-metrsko in 90-metrsko) od vključno osmih skakalnic, ki naj bi bile končane v naslednjem letu. Največje zanimanje je požela Goriškova velikanka. S sanmi so se odpravili po poti v Tamar po nekaj kilometrih hoje jih je učiteljica Mateja poučila o varnem sankanju. Posedli so se na sani in se spustili po zasneženi poti do doline pod Poncami. Ker letošnja zima ne skopari z debelino snežne odeje,

so ustvarili sliko v snegu, se metali in celo zakopali v mehak sneg. Četrtkov popoldan je bil za učence še posebej zanimiv: tek na smučeh. Dobili so opremo (čevlje, smuči in palice), odšli so na bližnje urejene proge z učitelji Mino, Gregom in Matejo ter se preizkusili v teku na smučeh. Prav vsi so bili navdušeni nad to disciplino. Predno so se podali na pot proti Divači, so si v bližnji vasi Rateče ogledali tipično alpsko domačijo, Kajžn'kovo hišo, v kateri je stalna muzejska razstava »Etnološka dediščina Rateč«, in spoznali življenje tamkajšnjih domačinov. Vsake lepe stvari je enkrat konec. Učenci so uživali, se imeli lepo, bili so dobre volje in nasmejani, kar je pripomoglo k sproščenemu in prijateljskemu vzdušju vseh. Naučili so se veliko novih stvari in pridobili izkušnje iz različnih zimskih športov. In če smo iskreni, bi z veseljem ostali še kakšen dan v dolini pod Poncami. Mirjam Trampuž,

učiteljica gospodinjstva v OŠ Divača

vodja zimske šole v naravi OŠ Divača

Foto: MIRJAM TRAMPUŽ


38

šola

pripovedovalke, pisateljice in pesnice, Pripovedovanje ljudskih pravljic. V njihovo čast pa jim je domačinka Vilma Žnidarčič pripovedovala »pravco« o Ančki, ki je živela v parku. Naslednji dan jih je sprejel župan občine Divača Drago Božac in predstavnica za družbene dejavnosti Romana Derenčin. V prijetnem kramljanju so županu predstavile švedski šolski sitem, šolo, v kateri poučujejo, in značilnosti Lindköpinga. Presenečene so bile, ko jim je župan izročil simbolično darilo ob 8. marcu. Učiteljici Nives Skuk in Monika Rebec sta jim pripravili uro o vremenu v 1. razredu, pripravnica Franja Čok pa uro zgodovine o položaju žensk v svetu. Sama pa sem jim pripravila kombinirano uro naravoslovja in glasbene vzgoje o fotosintezi in dihanju.

Foto: MIRJAM TRAMPUŽ

V prvem tednu meseca marca, natančneje od 6. do 10., so bile naše gostje štiri učiteljice šole Vinninga-Filsbäckenheten iz Švedske, ki skupaj z občino Divača, Osnovno šolo dr. Bogomirja Magajne Divača in Parkom Škocjanske jame sodelujemo v dvoletnem Regio projektu Comenius To Do It. Namen obojestranskega sodelovanja je izmenjava in razvoj metodologije in orodij za interdisciplinarni pristop pri izobraževanju in pridobivanju veščin za trajnostni razvoj ter njihovo uporabo v vsakdanjem življenju. Prvi dan obiska so gostje spoznale osnovno šolo. Učenci šestega razreda so jim predstavili šolo in kulturne ter naravne znamenitosti občine Divača. Učiteljice, Helene, Monic, Elisabeth in Irene so spremljale pouk pri angleščini v osmem, pri naravoslovju v sedmem in pri računalniškem krožku drugega in tretjega razreda. Zanimal jih je slovenski šolski sistem, ki se ne razlikuje veliko od Švedskega. Pobrskale so po učbenikih, ki jih uporabljamo v naši šoli. Njihovo pozornost so pritegnili e-učbeniki. V popoldanskih urah jih je v Parku Škocjanske jame pozdravila direktorica dr. Gordana Beltram. Darja Kranjc in Vanja Debevec sta jim predstavili park in delovanja mreže šol parka Škocjanske jame. Očarane pa so bile nad obiskom Škocjanskih jam. Zvečer so imele priložnost poslušanja predavanja (v angleščino jim je prevajala Vanja Debevec) o ljudskem pripovedništvu, mag. Anje Štefan,

Foto: MIRJAM TRAMPUŽ

Obisk švedskih učiteljic v sklopu projekta »To Do It«

Najbolj so bili veseli šestošolci, ko jim je Irene razdelila pisma vrstnikov s Švedske, s katerimi bodo navezali stike v okviru projekta. Navdušene so bile nad sproščenostjo učencev in nad tehnologijo, ki jo uporabljamo učitelji pri pouku, še posebej nad elektronskimi tablami in e-učbeniki. V prijetnem kramljanju med kosilom smo oblikovali in uskladili skupne projektne aktivnosti. V popoldanskih urah so bile navzoče na prireditvi s kulturnim programom na naši šoli pri slavnostnem podpisu o sanaciji šole in vrtca. Kasneje pa so obiskale OŠ Podgora Kuteževo, se seznanile z ostalimi mentoricami v mreži šol PŠJ, si ogledale razstavo in prireditev ob dnevu žena na temo »Ljudsko zdravilstvo« in obiskale zeliščarsko kmetijo Hribar in pokramljale z zeliščarsko. Sledil je dan obiska v našem glavnem mestu, ko smo gostje peljali na ogled Šolskega muzeja. Prijetna zgodovinarka Maja jih je seznanile z zgodovino šolstva na Slovenskem, same pa so se preizkusile v lepopisju črk in pismene vaje pri računstvu s tinto. Nadvse so bile očarane nad lepoto in čistočo starega dela Ljubljane. Sproščen večer pa so preživele v Jazz hramu v Divači pri poslušanju Luca Ciarla Quartet iz Italije. Kljub deževnim dnevom med njihovim obiskom so bile švedske učiteljice navdušene nad vsem videnim in slišanim, očarane nad gostoljubnostjo vseh, s katerimi so se srečale in nad lepotami Slovenije. Mirjam Trampuž, koordinatorica projekta Comenius


vrtec

Veseli december Meseca decembra nas je v Senožečah zasnežilo z vseh strani. No, ne še čisto v pravem pomenu besede, predvsem so nas zasnežile prijetne dejavnosti. Najprej so nas obiskale dijakinje Srednje šole Vena Pilona Ajdovščina in nam zaigrale igrico V dvoje gre lažje. Potem so se predstave kar vrstile. Z Nadjo in Tijano smo otrokom zaigrale igrico Babica Zima, pri kateri so toplino našli ptiček kraljiček, lisica, zajček, medved in celo kača Rozamunda iz Afrike. Decembrsko vzdušje nam je popestrila tudi peka slastnih piškotov. Z njimi smo se posladkali

Obiski - prijetna popestritev programa Dan je lahko povsem drugačen od običajnega, če nas kdo obišče. Tudi otroci v vrtcu Divača so veseli vsakega obiska, ki jim s svojo prisotnostjo polepša dan. V tem šolskem letu smo imeli že kar nekaj takih obiskov. V jeseni nas je s pravljico Gosak Gooseberry razveselila babica dveh otrok, Dragica Kranjec. Otrokom je ob projekciji ilustracij knjige povedala pravljico o gosaku, ki se je učil leteti in je pred začetkom jeseni poletel v tople kraje. Novembra smo tradicionalni slovenski zajtrk obogatili s predstavitvijo čebelarstva. Obiskali so nas čebelarji družine Gombač iz Naklega (gospod Marko, gospa Petra, Aljaž in Matic) in

med pripravami na novoletno prireditev, na kateri smo zajčki zaigrali v predstavi Sneguljčica in devet palčkov, levčki pa so se predstavili z deklamacijo Sijaj, sijaj

39

zvezdica. Za piko na i pa sta nas obiskala tudi sneg in Dedek Mraz. Ob tej priložnosti smo si ogledali predstavo Muzikant, ki nam jo je podarilo MeZPM Sežana. Toda presenečenj in obdarovanj nismo bili deležni samo mi v vrtcu. Tudi mi smo jih pripravili, in sicer za starejše občane. Z veseljem smo jih obiskali in jim zaželeli vse najlepše v novem letu. Ni kaj, leto smo zaključili polni navdušenja in zadovoljstva ter s polnimi jadri zapluli v novo – še bolj zasneženo leto, tokrat pa prav dobesedno. Anita Brčaninović in Mateja Marolt Enota Senožeče

nam čebele in čebelarstvo slikovito predstavili ob slikah, pripomočkih in medu, s katerim so se otroci z veseljem posladkali. Praznovanje jeseni so nam s svojim obiskom in glasbenim koncertom popestrile članice ORFFOVEGA INSTRUMENTARIJA osnovne šole Divača, pod vodstvom učiteljice Ade Škamperle. Otrokom so predstavile vsak instrument posebej in zaigrale številne skladbice. Ob melodijah znanih otroških pesmi smo skupaj zapeli. Na koncu so na instrumente poskusili igrati tudi naši otroci. Zimo smo praznovali ob obisku in nastopu baletk Društva ljubiteljev baletne umetnosti Divača, pod vodstvom učiteljice Alene. Deklice so se nam predstavi-

le z več plesi. Nastopala je tudi skupina najmlajših deklic, ki obiskujejo vrtec in imajo plesne urice v popoldanskem času kar v prostorih vrtca. Na dan pred KULTURNIM PRAZNIKOM nas je s svojim obiskom razveselila upokojena učiteljica Vilma Žnidarčič. Za otroke je pripravila kar tri literarne vsebine. Pripoved o medvedku za najmlajše, pravljico o Rdeči kokoški za tiste malo starejše in Zimske jagode za najstarejše otroke. Slednja je bila nekaj posebnega, saj je pripovedovala o dogajanju, povezanem z gradom Školj, ki je v naši neposredni bližini. Vsem gostom se še enkrat zahvaljujemo za obisk in čudovita doživetja, ki ste jih pripravili za naše otroke. Vlasta Perhavec


40

vrtec

iz zgodovine naših krajev

Star papir za nove igrače Vrtec Divača že več let zbira star papir. Z zbranim denarjem kupimo razna didaktična sredstva in igrače za otroke našega vrtca. Vse ostanke papirja skrbno ločujemo in skupaj z otroki odnašamo v zelen zabojnik, ki smo ga ta teden prestavili na vsem bolj dostopno mesto, na parkirni prostor ob cesti, ki pelje v naselje. ZELO BOMO VESELI, ČE NAM BOSTE PRI POLNENJU ZABOJNIKA S PAPIRJEM POMAGALI TUDI VI. Z vašo pomočjo, bo zabojnik hitreje poln. K nam lahko prinašate tudi zamaške, ki jih trenutno zbiramo za pomoč Centru za usposabljanje Elvire Vatovec Strunjan, enota Divača, pri nabavi kombija za prevoz otrok. Že v naprej se vam zahvaljujemo! Otroci in strokovne delavke vrtca Divača

Ljubitelji gora, ki so obiskovali Vremščico – domačini ji pravijo kar Gora –, so na njej do leta 2006 lahko videli samo skromne ostaline zidov nekdanje cerkvice sv. Urbana. Tistega leta je bil blagoslovljen temeljni kamen za novo cerkev, 24. maja 2009 je bila cerkev na novo sezidana in blagoslovljena, 27. maja 2012 je bilo blagoslovljeno tudi k njej prizidano zavetišče sv. Frančiška. V tej številki našega glasila bomo predstavili zgodovino nekdanje cerkve sv. Urbana na Vremščici, v prihodnji številki pa še zidanje nove cerkve in zavetišča pri njem.1 V okolici ponekod rečejo sv. Urbanu po domače svet R∂ban, Vremščici pa Gora svetega Urbana ali Urbanova gora, na kratko tudi Gora, redkeje Urban. V Goričah rečejo Svet Vrban samo vrhu Gore. O sv. papežu Urbanu I. je znano le, da se je rodil v 2. stoletju po Kristusu in da je najverjetneje umrl 19. maja leta 230 v Rimu. Zaradi zamenjave z drugim svetim Urbanom, škofom in mučencem v času cesarja Decija, so dolgo praznovali njegov god na dan 25. maja. V 9. stoletju so ga začeli častiti kot zaščitnika vinogradov, zato ga zelo častijo v vinorodnih krajih. Varuje pa tudi pred mrazom, hudo uro, strelo in pijanostjo. Upodabljajo ga v papeških oblačilih, s tiaro, knjigo in palico s trojnim križem, na nemškem jezikovnem območju tudi z vinsko trto ali grozdjem. Sv. Urban ima velik pomen v kmečkem koledarju. O tem pričajo tudi vremenski pregovori, nabrani okoli Vremščice in na gornjem Vipavskem, kjer ima ta svetnik dve podružnični cerkvi: Tak ko je svet' Urban, tako je štirideset dan (Gabrče). Sveti Urban moči, ker mu sveta Marjeta ni tela dati pušeljca. Če je na svetega Urbana dež, je do svete Marjete vsak dan (Bela). Kakršen je svet' Urban, tako je štirideset dan (Cesta). Na svet' Urban bo šla mati v stan2 (Ravne nad Črničami). Pokojna Elka Bezkova iz Naklega pri Škocjanu je slišala tudi legendo, da so se sveti Bric pri Naklem, sveti Urban na Vremščici in sveti Socerb na Artvižah pogovarjali med sabo in varovali pred točo.

Foto: DRAGO KOLENC

Obnovljena cerkev sv. Urbana na Vremščici

OSTALINE STARE CERKVICE SV. URBANA NA VREMŠČICI.

Zdajšnja cerkev sv. Urbana stoji na koncu položnega slemena pod vrhom Velike Vremščice, na nadmorski višini nekaj

več kot 1000 metrov.3 Sezidana je na ostankih zidov prvotne cerkve, vkopanih globoko v skalovito reber. Mestoma je vanje vraščena tudi živa skala, zato so se ohranili v kolikor toliko dobrem stanju. Pred obnovo je bilo mogoče razbrati ponekod bolje, drugod slabše razviden potek obodnih zidov, ki so oblikovali tloris cerkvice s tako imenovano vpisano apsido. Usmerjena je od jugozahoda proti severovzhodu. Na zunaj meri v dolžino 7,50 metra, v širino pa od 4 metre do 3,90 metra. Notranje mere ladje so 4,90 metra x 2,75 metra, apside pa 1,40 metra x 2,10 metra. Na levi strani se je prvotni zid, ki je vkopan globlje v treso, ohranil do višine 1,60 metra, pročelje pa je bilo porušeno do tal. Ti zidovi so iz lomljenega apnenca, vezanega z zelo močno apneno malto. Razmeroma velika količina brdnih škrlíc, ki so jih našli pri odstranjevanju ruševin iz cerkvice, priča, da je imela skrilnato streho. Franc Dolgan, rojen leta 1903 pri Dolganovih v Volčah in potem priženjen k Držanovim v Gornjo Košano, je večkrat pravil, da se ravno toliko še spomni iz otroštva, ko ga je mati petletnega za roko peljala na Vremščico, da je takrat zidovje še stalo pokonci in da je bila streha krita s škrlami. Možno pa je tudi, da je bila streha kdaj prej krita s skodlami. Z eno ali drugo kritino je bila nekdaj v Brkinih in na Pivki, kjer so bile škrle in les priročno gradivo, krita večina cerkva. Sv. Urban je najverjetneje imel trikapno streho, kakršno ima tudi nova cerkev. V tleh zraven cerkvice je bilo najdenih tudi več kosov apnenčevega kamna s profilom, značilnim za gotske portale. V enega izmed njih je vklesan gotski ka-

1 Ta objava je priredba prvega dela brošurice Božidarja Premrla z naslovom Cerkev na Gori svetega Urbana, razmnožene ob blagoslovitvi obnovljene cerkve 24. maja 2009. 2 Mišljen je stan, staja za ovce.

3 V katastrskih mapah ni vrisana, so pa na tistem mestu izhodiščne razmejitve katastrskih občin Gornje Vreme, Volče in Senožeče.

Nekdanja cerkvica na Vremščici


Foto: BOŽIDAR PREMRL

iz zgodovine 41 naših krajev

GOTSKI KAMNOSEŠKI ZNAK NA KOSU NEKDANJEGA PORTALA CERKVICE.

O času nastanka cerkvice na Vremščici lahko bolj ali manj zanesljivo sklepamo po že omenjenih kamnitih »relikvijah« in po njenem tlorisu. S pravokotnim tlorisom in vpisano apsido je še najbližja romanskim cerkvicam tako imenovane »istrske skupine«, ki imajo zaobljene oltarne vdolbine skrite v debelini vzhodne stene, tako da je cerkev na tisti strani na zunaj zaključena z ravno steno. Takšne »skrite apside« s polkrožnim tlorisom v debeli vzhodni steni so pri omenjenih cerkvah obokane s polkupolo, ladijski in oltarni prostor pa imata enotno streho. Tako so naredili tudi pri sedanji obnovi cerkve. Najstarejša znana letnica v vsej košanski župniji je bila odkrita v cerkvi Svete Trojice na Čepánskem vrhu. Valvasor poroča, da so pri prezidavanju oltarja v njej dobili relikvije, ki jih je vložil škof Erlango leta 1260.7 Temu času ustreza tudi opisana različica romanskih cerkvic. Da je cerkev na Vremščici nastala sočasno s prvotno čepljansko cerkvijo, pa priča ustno izročilo z Buj, ki pravi, da so si zidarji, ko so zidali ti dve cerkvi, sposojali edini bat tako, da so ga metali z enega hriba na drugi.8 Tehtnost tega izročila podkrepljuje podobna pripovedka z Vipavskega v zvezi s sočasnim zidanjem cerkve sv. Mihaela v Šmihelu nad Ozeljanom in Marijine cerkve nad Vitovljami, ki sta nastali v času gotike.9 Omenjeni preostanki gotskega portala pri Sv. Urbanu pa kažejo, da je končno zunanjo podobo

4 Take kamnoseške znake vidimo še na bližnji cerkvi sv. Brikcija pri Naklem in na cerkvi sv. Mihaela v Selu na Vipavskem, ki sta bili zgrajeni v prvi polovici 15. stoletja. 5 Košanska župnijska kronika poroča, da so se v času hude suše, ki je 1908. leta dva mesca pestila košansko dolino, v župniji zaobljubili, da bodo obnovili cerkev sv. Urbana. Zakaj potem obljube niso izpolnili, ni znano, zanimivo pa je, da je bila cerkev vendarle obnovljena okroglih sto let kasneje. 6 Morda je pomenljiv še podatek, da so na isti dan praznovali shod pri Sveti Trojici nad Čepnim, kjer se je nazadnje našlo mesto za kip sv. Urbana z Vremščice.

7 To je bil Arlongo di Viscogni, tržaški škof od leta 1261 do 1281. Sodeč po tem, omenjena letnica v oltarju Svete Trojice najbrž ni bila točno prepisana, Čepljani pa se vendar lahko pohvalijo, da je na novo imenovani škof prihitel posvetit prav njihovo cerkev. 8 To presenetljivo, doslej neznano ljudsko izročilo sem zvedel od Marije Krebelj iz Ribnice, Kaluževe z Buj 10, ona pa ga je v otroških letih slišala iz ust strica Antona Volka, rojenega leta 1886. 9 O tem sta pripovedovala Julij Terčič, Bričov, Šmihel 51, in Mario Peršič, Tonkov, Ravne nad Črničami 6.

Foto: BOŽIDAR PREMRL

mnoseški znak.4 Na podlagi tega je mogoče z veliko zanesljivostjo reči, da je imela cerkvica v pročelju gotski portal s šilastim lokom. Nad njim je bila najbrž skromna zidana zvončnica ali lajblc z ločno lino, v južni steni ladje pa verjetno dve okenci. Drugih odprtin skorajda ni moglo biti – razen morda zračnika v pročelnem zatrepu ali svislih. Skromni priči nekdanje cerkvice sta tudi dva poševno spodrezana ploščata kosa apnenca, izkopana iz ruševin, ki bi utegnila pripadati mizni plošči nekdanjega oltarja. Cerkev sv. Urbana prvič omenja naš polihistor Janez Vajkard Valvasor pri opisu župnije Košana v Slavi vojvodine Kranjske leta 1689. Istega leta je bila obenem z oltarjem sv. Urbana navedena v Francolovem Opisu tržaške škofije, leta 1693 pa še v opisu vizitacije tržaškega škofa Janeza Frančiška Millerja v košanski župniji. Iz istega leta je verjetno tudi omemba vsakoletne procesije 25. maja iz župnije Senožeče k Sv. Urbanu na Vremščici. Košanska župnijska kronika pravi, da je imela cerkev oltar s podobo sv. Urbana. Ta kip iz belega marmorja, visok 53 centimetrov, se je k sreči ohranil. Svetnik je upodobljen v papeških oblačilih in s tiaro na glavi, sedeč na tronu, s knjigo v levici in desnico z iztegnjenima kazalcem in sredincem v učiteljski drži. Tik njegovega levega stopala je izdolbena majhna luknja, v katero je bilo verjetno vstavljeno znamenje njegove papeške oblasti, palica s trojnim križem. Po mnenju umetnostnih zgodovinarjev bi kip, ki je slogovno težko določljiv, označili kot poljudno delo neke lokalne baročne delavnice. Možno je, da je bil v cerkvi na Gori že v času omenjene vizitacije škofa Millerja konec 17. stoletja. Ker je bil kip poškodovan, ga je dal leta 1908 košanski župnik Karel Lenassi popraviti kamnoseškemu mojstru Feliksu Tomanu v Ljubljani.5 Ta ga je zlepil in postavil v školjkasto zaključeno nišo v psevdorenesančnem stilu. Obnovljenega kipa pa niso vrnili na Vremščico, temveč so mu našli mesto v cerkvi Svete Trojice na prav tako samotnem vrhu nad vasjo Čepno. V znanih pisnih virih se cerkev sv. Urbana zadnjič omenja v urbarju košanske župnije iz leta 1727. V njem je tudi bogoslužni koledar cerkva košanske župnije, v katerem piše, da sta praznik sv. Urbana in obletnica posvetitve njegove cerkve na Vremščici na dan 25. maja.6 Letnica posvetitve pa, žal, manjka!

MARMORNI RELIEF SV. URBANA Z VREMŠČICE, KASNEJE VZIDAN V CERKVI SVETE TROJICE NAD ČEPNIM.

Cerkev sv. Urbana med romaniko in gotiko


iz zgodovine 42 naših krajev

obvestila

Motoristi!

TEMELJI NEKDANJE CERKVE SV. URBANA.

Vabimo vas na preventivno akcijo! Policijska uprava Koper si pri zagotavljanju boljše varnosti v cestnem prometu prizadeva tudi za boljšo varnost voznikov enoslednih vozil »motoristov« tudi tako, da za opredeljeno skupino udeležencev v cestnem prometu organizira preventivne aktivnosti, katerih cilj je ozaveščanje o možnih nevarnostih v prometu, potrebi po uporabi zaščitne opreme in o nekaterih osnovnih praktičnih vsebinah za varno vožnjo enoslednega vozila – motorja. Za uresničevanje tega cilja bo tudi v letu 2013 organizirana preventivna akcija z naslovom

Foto: BOŽIDAR PREMRL

»Bolj pripravljen motorist, bolj varen motorist

NOVA CERKEV SV. URBANA Z ZAVETIŠČEM SV. FRANČIŠKA

cerkev najverjetneje dobila v prvi polovici 15. stoletja. Še en posreden argument za veliko starost te cerkvice je dejstvo, da so travnike na Vremščici gospodarsko izkoriščali že v srednjem veku. Kot razberemo iz urbarja gospostva Senožeče iz leta 1460, so jih že takrat kosili. Zelo verjetno so že od nekdaj tudi pasli ovce na njej. Vremščica je torej bila že v tistih časih občasno obljudena in najbrž je prav ta okoliščina spodbudila ljudi, da so v tej odročni samoti postavili cerkvico. Pri tem so verjetno tudi računali, da jim bo zatočišče v slabem vremenu – kar je, konec koncev, tudi naloga njenega zavetnika. Takšno domnevo podpira tudi ljudsko izročilo, da so bila vrata cerkvice zmerom odprta, ki ga omenja že Valvasor. Zaradi starosti je bila cerkev na Vremščici najbrž že sredi 18. stoletja v razvalinah, saj na tako imenovanem jožefinskem vojaškem zemljevidu, ki so ga delali v letih 1763 do 1787, ni več označena. Nadaljevanje in konec prihodnjič Božidar Premrl, Ljubljana, e-mail: bozidar.premrl@siol.net

Preventivna aktivnost bo izvedena v soboto, 6. 4. 2013 in nedeljo, 7. 4. 2013 na Postaji prometne policije Koper, Spodnje Škofije 18, 6281 Škofije. V preventivni aktivnosti bo izveden teoretični del s predstavitvijo nekaterih pomembnejših zakonskih določil, predstavljeno bo stanje prometne varnosti motoristov, teorija o delovanju sil na motorno kolo, o sistemu zaviranja in opremi motorista. V praktičnem delu pa delo s simulatorjem varne vožnje z motornimi kolesi. Praktični del delavnice bo potekal tudi v javnem cestnem prometu, če bodo dopuščale vremenske razmere.

Pogoji za udeležbo na praktičnem delu programa

• ustrezno veljavno vozniško dovoljenje, • posest motornega kolesa (za praktični del), • udeležba v cestnem prometu na lastno odgovornost in upoštevanje navodil policistov – inštruktorjev, • omejeno število udeležencev (največ 20 udeležencev na delavnico). Prijave za prvo delavnico, s podatki o imenu in priimku, telefonsko številko in elektronskim naslovom, pošljite na elektronski naslov Policijske postaje Sežana e-naslov: pp_sezana.pukp@policija.si najkasneje do 28. 3. 2013 ali med 25. in 29. 3. 2013 pokličite in se prijavite na telefonsko številko 05 61 31 230. V primeru večjega zanimanja bo organiziran dodatni termin. Vljudno vas vabita Policijska uprava Koper in Policijska postaja Sežana.

Foto: JOŽE POŽRL


Kuriti ali ne kuriti, to je sedaj vprašanje ... Požar je ena od najhujših nezgod, ki se lahko pripeti v naravnem okolju. Lani poleti smo se lahko znova prepričali, da se z ognjem v naravi ne gre igrati. Sezona požarov v naravi se v zadnjih letih zaradi toplih in suhih pomladi ter jeseni podaljšuje. Podnebne spremembe, ki prinašajo vse višje poletne temperature in daljša sušna obdobja, nas bodo prisilile, da bomo morali ekologiji in varstvu okolja nameniti veliko večjo vlogo ter spremeniti miselnost in ravnanje. Na območju Kraškega gozdnogospodarskega območja je v letu 2012 v naravnem okolju zagorelo vsaj 108-krat in skupaj upepelilo 717 hektarov narave – če bi združili vse požare v en krožen požar, bi ta imel premer 3.022 m. Najpogostejši vzroki za te požare so železnica, uporaba odprtega ognja (žar, taborni ogenj, ipd.), kurjenje in sežiganje odmrle biomase, odmetavanje cigaretnih ogorkov ter odlaganje vročega pepela in gorljivih snovi. Številni požari torej nastanejo že spomladi, ko pričnemo urejati okolico hiš, vrtove, njive, pašnike. Znajdemo se pred zagato, kam z vsemi zelenimi oziroma biološkimi

odpadki in se jih ne preveč premišljeno poskusimo znebiti tako, da jih zakurimo. In že se gost dim vije po okolici, veter ga odnese tudi v naselja in smradi ter duši vse živo. Ob tem velja: kjer je dim, so tudi trdni delci (PM). Ti dražijo dihala in ljudi silijo h kašljanju ter povzročajo pekoč občutek v prsih, ob redni dolgotrajni izpostavljenosti pa povzročajo cel kup bolezni. Posebej skrb vzbujajoče je dejstvo, da se zaradi ognja, ki ne razvije dovolj visoke temperature, v zrak sproščajo strupeni plini, dim ter saje, ki so po dognanjih strokovnjakov strupeni in rakotvorni. Kurjenje rastlinskih ostankov na prostem prinese tudi negativne posledice za tla oziroma rodovitno prst. Visoka temperatura plamenov povzroča, da poleg odmrle biomase, ki jo želimo sežgati, popolnoma propadejo občutljive vrste kmetijskih rastlin, ki bi jih še želeli obdržati. Ogenj in visoke temperature celo stimulirajo razvoj semena nekaterih trdovratnih plevelov, ki se jih bomo s težavo, predvsem pa z višjimi stroški znebili. Površina sicer po sežiganju z zakasnitvijo ozeleni, toda botanična sestava vzniklih rastlin bo na takšnih površinah po biološki in krmni vrednosti bistveno slabša. V zgornjem sloju tal je največja količina koristnih mikroorganizmov, ki iz organskih ostankov v procesu humifikacije proizvajajo rastlinam potreben humus. V tem sloju so tudi drobnoživke, ki skrbijo za proizvodnjo in strukturo humusa ter strukturo tal. Visoke temperature uničijo velik del drobnoživk in humusa v tleh, tla brez humusa pa so praktično nerodovitna. Požgana tla na pobočjih so ob večjem deževju veliko bolj izpostavljena eroziji. Če želimo ohranjati naravno rodovitnost tal, moramo čim več organskih ostankov zaorati v zemljo. Za vzdrževanje kulturne krajine je organsko maso bolj primerno podorati, redno pokositi, zmulčiti,

Foto: ARHIV ZGS

Foto: ARHIV ZGS

obvestila43

V ZAVODU ZA GOZDOVE SLOVENIJE V OKVIRU PROTIPOŽARNE PREVENTIVE POSTAVLJAMO OPOZORILNE TABLE, GRADIMO IN VZDRŽUJEMO PROTIPOŽARNE PRESEKE, KAR JE V CELOTI FINANCIRANO IZ DRŽAVNEGA PRORAČUNA.

kompostirati ali predelati v biomaso kot pa sežgati na prostem. Prav tako velja opozorilo, da mora imetnik odpadkov, če se odloči, da jih bo predal pristojnim komunalnim službam, zagotoviti, da so primerno ločeni in ne pomešani, zato da jih bo možno pozneje predelati. Zaskrbljujoče je tudi dejstvo, da nekateri posamezniki celo ob razglašeni določeni stopnji požarne ogroženosti te ne spoštujejo. Trenutek neprevidnosti in precenjevanje lastnih sposobnosti sta lahko kriva, da ogenj preide na področje, ki ga ne želi požgati, kar lahko povzroči veliko materialno škodo in ogrozi človeška in živalska življenja. Seveda pa k večji požarni varnosti naravnega okolja ne bo pripomogla zgolj večja premišljenost neznanih storilcev. Vsi lahko postanemo varuhi narave npr. tako, da takoj ko opazimo sumljiv dim v naravi, pokličemo 112. Bogdan Magajna, ZGS OE Sežana


44 obvestila

IZVAJANJE STORITEV SPREJEMNEGA CENTRA PIRAN V OKVIRU DRUŠTVA »PROJEKT ČLOVEK« ODSLEJ TUDI V SEŽANI »Odloči se za življenje, namesto da ti ga narekuje zasvojenost!« Naveden slogan je zapisan na zloženki Društva »Projekt Človek« in je namenjen vsem, ki se srečujejo s problemom zasvojenosti (droga, alkohol, motnje hranjenja, igre na srečo) ter njihovim bližnjim. Društvo Projekt Človek je humanitarna, neprofitna, strokovna organizacija za pomoč zasvojenim osebam in njihovim staršem oz. ključnim bližnjim osebam. Pri nas nudimo pomoč tistim, ki sprejmejo odločitev, da jim zasvojenost ne bo več usmerjala življenja, ampak se odločijo za abstinenco, zdrav življenjski slog, za zdrave družinske in partnerske odnose, vključenost v družbo v smislu šolanja, zaposlitve, kakovostnega družabnega življenja. Program poudarja vključenost celotne družine in obravnavo zasvojenosti v okolju, kjer se je začela, saj je to eden izmed ključnih elementov za uspešno reševanje težav. Vstopna točka v program je običajno sprejemni center. Društvo ima trenutno 6 sprejemnih centrov, ki so razpršeni po Slovenji, in sicer v Ljubljani, Ravnah na Koroškem, Rušah, Kočevju, Novem mestu in v Piranu. Pogovore v okviru Sprejemnega centra Piran smo pričeli v mesecu februarju 2013 izvajati tudi v Sežani, in sicer v dislocirani enoti Centra za socialno delo Sežana (Ulica 1. maja 4, Sežana). Programi, ki se izvajajo v Sprejemnem centru Piran in odslej tudi v dislocirani enoti CSD Sežana, so sledeči: - INFOTEL – Program informiranja, svetovanja in motiviranja za zasvojene osebe in njihove svojce po telefonu (059 750 340, 041 325 620) in e-mailu (sc.piran@projektclovek.si); - PRVI POGOVORI – Namen prvih pogovorov je omogočiti zasvojeni osebi spregovoriti o svojih težavah, prepoznati njene vidnejše osebne značilnosti, njen položaj

v socialnem okolju, izkušnje v trajanju zasvojenosti in njene lastne sposobnosti za spremembe. Nadalje sledi motiviranje in usmerjanje v ustrezne programe v okviru Projekta Človek ali v druge, za uporabnika primernejše programe. Programi individualne obravnave: - PROGRAM DIPO – V ta program se vključujejo osebe, ki imajo težave z zasvojenostmi in še ne abstinirajo, vendar o tem razmišljajo in potrebujejo ob tem pomoč, spremljanje in motiviranje. - PROGRAM ALFA – Program je namenjen osebam, ki prejemajo nadomestno terapijo (metadon, subotex, suboxone) in potrebujejo podporo pri spoprijemanju z življenjskimi nalogami. - PROGRAM SORA – Ta program je namenjen osebam, ki so že uspele vzpostaviti abstinenco, vendar potrebujejo pomoč pri spoprijemanju z vsakdanjimi življenjskimi težavami. Delo z družinami – Skupina staršev in svojcev poteka v naših prostorih enkrat tedensko in je namenjena medsebojni podpori. Vanjo se lahko vključijo tudi starši, partnerji, svojci, katerih otroci oz. partnerji še niso v nobenem programu zdravljenja ali pa zdravljenje trenutno odklanjajo. Vsako prvo sredo v mesecu imamo v okviru skupine za starše, partnerje in svojce srečanje »Čas zame«. Namen teh srečanj je, da bi si starši, partnerji, svojci dovolili vzeti čas zase, ga kakovostno, aktivno preživeli (kreativne delavnice, potopisna predavanja, ogled gledališke predstave, razstave ipd.) in bili tudi pri tem področju življenja živ zgled svojemu odraslemu otroku oz. partnerju, ki je zašel na pot omame in zasvojenosti. Delo z družino poteka tudi v obliki družinskih srečanj. Če bo za skupino dovolj interesentov, jo bomo izvajali tudi v Sežani. Uporabnike programa, ki potrebujejo intenzivnejšo oz. celostno obliko pomoči, usmerjamo oz. motiviramo za vključitev v klasični program Društva Projekt Človek, ki ima tri faze:

1. PRIUS (priprava in usmerjanje, privajanje na pravila, pomoč pri vzdrževanju abstinence, pomoč pri pridobivanju delovnih navad, športno-kulturne dejavnosti). Program se izvaja v Ljubljani. 2. TERAPEVTSKA SKUPNOST (pomoč pri: učenju vzdrževanja abstinence, utrjevanju delovnih navad, samostojnosti in odgovornosti, učenju reševanja problemov na socialno sprejemljiv način, učenju preživljanja prostega časa na ustvarjalni način, pogledu v razloge, ki so vplivali na posameznika, da je posegel po drogah ter preseganje le-teh v varnem okolju terapevtske skupnosti). Ta faza se izvaja v Sopotnici pri Škofji Loki. 3. CENTER ZA REINTEGRACIJO (sprejemanje družbene odgovornosti, aktivno vključevanje v družbeno življenje: šolanje, zaposlitev, krepitev socialne pripadnosti družbenim skupinam z zdravim življenjskim slogom, učenje premagovanja stresnih situacij, oblikovanje novih vlog v družini, življenje v skladu z vrednotami, ki niso kompatibilne z zasvojenostjo). Center za reintegracijo je lociran v Ljubljani. Skozi vse faze se odvija tudi vzporedno delo z družino. Novost programa je terapevtska skupnost za zasvojene starše in njihove otroke, ki je prvi program v Sloveniji, ki omogoča vključitev staršev skupaj z otroki. Program traja 24 ur in predstavlja celostno in kontinuirano delo z uporabniki, otroki, partnerji in drugimi ključnimi bližnjimi osebami ter njihovimi družinami. Poleg socialne rehabilitacije in obravnave zasvojenosti program poudarja tudi vlogo starševstva in sobivanja z otrokom, spoprijemanje z vsakdanjimi težavami in nudi pomoč otrokom, ki so bili zaradi zasvojenosti staršev prikrajšani za normalno zdravo življenje. Pogovori se v Sežani (dislocirana enota CSD Sežana) izvajajo vsako 1. in 3. sredo v mesecu. Za pogovor se lahko naročite vsak dan, razen četrtka od 12.00 do 14.00 na tel.: 059 750 340 ali gsm.: 041 325 620. Društvo »Projekt Človek«, Sprejemni center Piran


obvestila45 Y da moramo pse na javnih površinah

sprehajati na povodcu; Y moramo imeti svoje hišne živali ve-

Društvo prijateljev živali Severne Primorske p. p. 61, 5290 Šempeter pri Gorici info@dpzivali.net www.dpzivali.net www.facebook.com/dpzivali Ta prispevek je naše društvo pripravilo predvsem z namenom ozaveščanja občanov o ustrezni skrbi za hišne živali ter o ustreznem postopanju z zapuščenimi živalmi.

Ali ste vedeli, da: Y je dolžnost vsakega lastnika hišne

živali, da poskrbi za sterilizacijo oz. kastracijo svoje živali ter da je produkcija nezaželenih legel mladičev nezakonita; Y sta pobijanje nezaželenih mladičev in nastavljanje strupov živalim nezakonita, kazniva (visoka denarna kazen) ter obenem skrajno nehumana; Y sta sterilizacija oz. kastracija cenejši način za preprečevanje nezaželenih kotitev mladičev v primerjavi s stroški oskrbe ter oddajanja mladičev: Y imata sterilizacija in kastracija mačk in psov zgolj pozitivne učinke na žival; Preprečujeta namreč prenos številnih bolezni ter preprečujeta nezaželene vrste vedenja (markiranje, klatenje, pretepanje ipd.); Y je čipiranje ter cepljenje psov proti steklini obvezno;

Pomembni kontakti v ravnanju z zapuščenimi ali ogroženimi živalmi: Če najdemo zapuščenega/ izgubljenega psa ali mačko: Zavetišče ZAVOD OSKAR, Vitovlje 37, tel. 05 307 85 70. Če najdemo divjo žival, ki potrebuje našo pomoč: Zavetišče za prostoživeče živali, tel.: 031 813 097. Če prijavljamo sum mučenja živali: Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Območna enota Koper, Trg Brolo 4, Koper, tel.: 05 663 45 00, e-mail: ou-koper.uvhvvr@gov.si Ko sta neposredno ogrožena življenje živali ali človeka zaradi napada živali: 113 (Policija).

dno pod nadzorom, saj smo za vso škodo na osebah, živalih in predmetih, ki jo povzroči naša žival, odgovorni mi – lastniki živali (npr. škoda, nastala pri prometni nesreči, ki jo je zakrivil pes na cestišču); Y smo svojim živalim dolžni redno odpravljati zunanje ter notranje zajedavce; Y da “čistokrvni pes/mačka brez rodovnika” ne obstaja. Vse čistokrvne živali imajo rodovnik, ki je garancija za zdravje naše živali. Ne kupujmo “čistokrvnih psov/mačk brez rodovnika”, da bi prihranili denar, saj bomo najverjetneje dobili bolno žival, kar bo kasneje privedlo do ogromnih veterinarskih stroškov, trpljenja živali in našega nezadovoljstva; Y je namerna zapustitev hišne živali kazniva. Če za svojo žival iz utemeljenih razlogov ne moremo več skrbeti, ji poiščimo nov dom ali jo oddajmo v zavetišče; Y da smo dolžni ustrezno skrbeti tudi za naše rejne živali (kokoši, ovce, krave ipd.) in da je vsakršno zanemarjanje ali mučenje le-teh prav tako kaznivo.

števila prostoživečih mačk. Prostoživeče mačke treba prijaviti nemudoma, mačk pa ne smemo hraniti, saj na ta način zakonsko postanemo njihovi lastniki, živali pa postanejo odvisne od nas. Če najdemo divjo žival, ki potrebuje našo pomoč, obvestimo Zavetišče za prostoživeče živali, tel.: 031 813 097.

Zapuščene živali – kako postopati?

Komu prijavimo domnevno mučenje živali?

Če najdemo zapuščeno hišno žival, moramo takoj obvestiti zavetišče za zapuščene živali, s katerim ima lokalna občina sklenjeno pogodbo. Občino Divača pokriva naslednje zavetišče: ZAVOD OSKAR, Vitovlje 37, tel. 05 307 85 70. Več informacij o pristojnih zavetiščih: uradi VURS-a in lokalna občina. Prav tako moramo zavetišču takoj prijaviti najdbo prostoživečih mačk. Te mačke zavetišče odlovi, sterilizira/kastrira ter, če niso primerne za oddajo, vrne na lokacijo, kjer so bile odlovljene. To je edini učinkoviti način nadzorovanja

Društva, ki delujejo na področju zaščite živali nimajo nikakršne pristojnosti ukrepanja ob primerih mučenja živali, zato moramo občani domnevno mučenje (in pri prijavi vedno navedite SUM MUČENJA) prijaviti Upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Območna enota Koper, Trg Brolo 4, Koper, tel.: 05 663 45 00, e-mail: ou-koper.uvhvvr@gov.si. Izven delovnega časa v nujnih primerih pokličemo Center za obveščanje – 112. Če je življenje živali ogroženo, primer nemudoma prijavimo Policiji.

ALU IN PVC OKNA • ALU POLKNA • ROLETE • ALU VHODNA VRATA • ALU ZASTEKLITEV BALKONOV • KOMARNIKI • ŽALUZIJE • PLISE ZAVESE • POLICE

ZA OBCANE

10% POPUST ZA NAROCILA V APRILU

BREZPLAČEN OGLED, SVETOVANJE IN IZDELAVA PONUDBE Informacije: 041 223 763 • e-mail: alnesa.sp@gmail.com Alnesa, Stavbno pohištvo, Sandi Prodan s.p., Ulica Ludvika Požrlja 16, 6215 Divača


46 obvestila Nova estetika v Dolnjih Ležečah V marcu je v Dolnjih Ležečah odprl vrata visokotehnološki lepotni salon Nova estetika, ki bo za stranke odprt od ponedeljka do sobote, od 8h do 14h in od 17h do 20h. Vodja salona, Monika Samsa z dolgoletnimi izkušnjami na področju naravnega pomlajevanja obraza in oblikovanja telesa, se je visokotehnološke lepotne tretmaje, ki so zdravju prijazni in učinkoviti, predvsem pa vsakomur dostopni, odločila ponuditi tudi damam in gospodom na primorskem trgu. Tako si v Novi estetiki lahko privoščite TERAPIJE ZA TELO (odprava celulita, odpravljanje lokaliziranih maščob, oblikovanje telesa, učvrstitev upadle kože itd.), TERAPIJE ZA OBRAZ (pomlajevanje (gube, tonus), nega suhe in občutljive kože, zdravljenje aken, nega mastne kože, odpravljanje pigmentnih nepravilnosti itd.), TERAPIJE ZA LASE IN LASIŠČE (preprečevanje izpadanja las, revitalizacija tankih, krhkih las in spodbujanje

ponovne rasti las). Dobre rezultate naštetih terapij dosega z uporabo različnih tehnologij za sinergijo lepotnih učinkov: LPG LIPOMASAŽA™ omogoča izgubo celulita in maščob, kjer to sami želite, LPG LIFTMASAŽA™ naravno aktivira kolagen in izboljša kvaliteto kože, YOUNG AGAIN® - svetlobne terapije obraza, lasišča in telesa za boljši tonus in druge težave s kožo in lasiščem ter OXI VIVO® - dovajanje kisika in serumov, bogatih z aktivnimi učinkovinami v globlje plasti kože. Poleg naštetega si v salonu lahko privoščite tudi klasično masažo in ročno limfno drenažo. V salonu uporabljajo KOZMECEVTIKO OTI®, avantgardno kozmetiko, ki ponuja pilinge, serume in kreme za nego vseh vrst kož, ki praviloma ne vsebujejo konzervansov, in izdelke za nego doma. Sedaj so najsodobnejše lepotne tehnike in visokotehnološki tretmaji dostopni tudi vam, zato si drznite podariti sebi le najboljše. Monika vam je na voljo na 040 756 550 ali terapija@novaestetika.si.

Združenje za pomoč pri demenci Spominčica skupaj s socialnovarstvenimi programi Centra za socialno delo Sežana obveščata, da se bodo pričela srečanja, namenjena svojcem tistih bolnikov z demenco, ki še živijo v domačem okolju. Srečanja bodo potekala enkrat mesečno, in sicer četrto sredo v mesecu. Prvo srečanje bo 27. marca ob 17h v dislociranih prostorih Centra za socialno delo Sežana na ulici 1. maja 4. Srečanja bosta povezovala

strokovna delavca Centra za socialno delo Mojca Volk in Klemen Mozetič. Gostja prvega srečanja bo mag. Tatjana Cvetko dr. med., zdravnica družinske medicine, ki se strokovno posveča obravnavi in zdravljenju oseb, ki trpijo za demenco. Dr. Cvetkova prenaša izsledke stroke in izkušnje iz ambulante v prakso – v ozaveščanje javnosti in med svojce obolelih za demenco. Obenem je tudi predsednica primorskega Društva za pomoč pri demenci. Na srečanjih bomo

Daleč od Divače, v Senovem smo se januarja poslovili od Emila Vojtkovszkega. Pokojni Emil je bil v Divačo premeščen leta 1958, kjer je delal na vodilnih funkcijah na RTP-ju Divača. Bil je družbeno aktiven, saj je bil 3 mandatne dobe tajnik Krajevnega odbora socialistične zveze v Divači, dve mandatni dobi pa predsednik. Bil je tudi predsednik DPD SVOBODA, deloval je v odboru organizacije Zveze tabornikov Slovenije, AMD-ju Divača … Leta 1968 je bil izvoljen za občinskega odbornika za območje krajevne skupnosti Divača. V skupščini je bil tudi član sveta za kulturo in prosveto ter član raznih komisij in odborov. Po letu 1979 je bil zaposlen na Soških elektrarnah Nova Gorica vse do upokojitve. Konec leta 2010 se je vrnil v Krško, kjer je zadnji dve leti preživel v domu upokojencev v Krškem, vse do svoje smrti. Alojz Mahorčič

spregovorili tudi o stiskah in težavah, s katerimi se soočajo svojci obolelih ter si izmenjali izkušnje. Za več informacij pokličite na telefonsko številko 040 220 202 (Klemen), ali pišite na elektronski naslov mozetic.klemen@gmail.com. Vljudno vabljeni na naše prvo srečanje. Prosim, da informacijo posredujete morebitni zainteresirani javnosti. Klemen Mozetič


veseli dogodki47

Srečanje po 50-ih letih Na dvorišču Škrateljnove hiše v Divači smo se lanskega oktobra zbrali učenci, ki smo v šolskem letu 1961/62 zaključili osemletno šolanje na osnovni šoli v Divači. Prijetno druženje smo nadaljevali na kmečkem turizmu v Paredu, kjer smo obujali spomine na daljne šolske dni. Dragica Blagojević, V. B. Š.

je vrnil 1944 s prekomorsko brigado v skupini letalcev, med katerimi je tudi nekaj časa delal. Po vojni si je ustvaril družino in kmetoval. Bolezen mu je zgodaj vzela ženo in sina. Tudi njega je bolezen prikovala na posteljo, zato živi že 8 let v domu upokojencev v Sežani. Zanj skrbi in ga obiskuje brat, ki ga je zelo vesel. Ob obisku članic in sovaščank Majde in Marije, ki so mu pričarale za trenutek domači kraj, se mu je narisal nasmeh. Ob odhodu smo ga pustile v toplih mislih na domače ognjišče.

14. 1. 2013 zlata stoletnica Antonija Prekrsky 3. 12. 2012 je dopolnila 90 let Marija-Mara Žetko iz Laž Ko smo jo obiskale in ji zapele na njen rojstni dan, se je nasmejala in dodala: »Pa smo ga dočakali, kdo bi si mislil.« Življenje ji ni podarjalo samo lepega. Že rosno mlada je okusila krutost vojne. Kot mlada aktivistka NOB-ja je prišla v roke Italijanom, ki so jo zaprli v zapore v Senožečah, kasneje so jo s še drugimi domačini prepeljali v tržaške zapore nato pa v Auschwitz. Težko življenje jo je naredilo močnejšo in pogumnejšo. Po vrnitvi iz taborišča je ostala na svoji kmetiji z mamo in stricem. Izgubila je

oba in ostala sama, vendar je pogum ni zapustil. Ker ji noge ne služijo več dobro, kot pravi, ji pomagajo sosedje. Vaščani jo radi obiščejo in pokramljajo z njo, saj kljub svojim letom še vedno gleda pozitivno na življenje. Naših obiskov je zelo vesela in se z nami zelo rada nasmeji.

10. 1. 2013 Jože Belavec 90-letnik Rodil se je v Dolenji vasi, v kmečki družini. Kot mlad fant je moral na služenje vojaškega roka v Italijo. Ob napadu na bivšo Jugoslavijo se je priključil slovenskim ilegalcem v Italiji. V domovino se

Vaščani jo kličemo kar Tonka. Na njen rojstni dan smo jo obiskale v domu upokojencev v Postojni. Z nami je bil tudi sovaščan Jože Vovk s svojo harmoniko. Ko smo ji zaželeli srečo in zdravja, je rekla: »Bo, kar bo, danes sem vesela z vami, bodimo srečni skupaj.« Jože je raztegnil harmoniko, članice smo zapele in oči so ji kar žarele, tudi sama je zapela z nami. Kar težko smo se z objemi in pesmijo poslovili, seveda do prihodnjič. Članice želimo vsem slavljencem veliko dobrega počutja in še veliko tako toplih srečanj. Lijana za KORK


48 veseli dogodki

Rodila sem se tik pred 1. svetovno vojno, 14. 1. 1913, v delavski družini v Senožečah kot četrti od petih otrok. Med 1. svetovno vojno smo težko pričakovali srečno vrnitev očeta s soške fronte. Osnovno šolo sem obiskovala v Senožečah. V prvih razredih je potekal

pouk v slovenščini, s prihodom fašizma so prišli italijanski učitelji in je pouk potekal v italijanščini. Velikokrat nismo razumeli učiteljev in tudi oni niso razumeli nas. Kmalu po končani šoli sem se zaposlila kot otroška negovalka pri družini živinozdravnika. Potem sem se zaposlila pri družini gozdarskega inženirja v Postojni. Pri njih sem se zelo dobro počutila in se veliko naučila. Tam sem ostala 6 let in nanje me še sedaj vežejo lepi spomini. 2. svetovno vojno sem preživela v Senožečah. Bratje so bili vpoklicani kot italijanski vojaki in so se vrnili s prekomorskimi brigadami v partizane. Ko so v Senožečah začeli ustanavljati Tekstilno tovarno, sem se vključila v priprave in kot ena izmed prvih tkalk tam tudi zaposlila. Začetki so bili zelo težki, ker smo delali na starih strojih, ki so jih drugje zavrgli, vendar je tovarna

z vztrajnim delom rasla in postala sodobna. Po upokojitvi sem se lahko še bolj posvetila svojim velikim ljubeznim: otrokom, ročnim delom in rožam. Pazila sem nečake in potem še njihove otroke, ki so me imeli vedno radi, meni pa bili v veselje in zabavo. Še danes se nasmejemo, ko se spominjamo, kaj vse smo skupaj počeli in marsikaj ušpičili. K sreči sem dočakala še vnuke svojih nečakov, ki mi lepšajo dneve. Veliko sem tudi kvačkala, tudi še po prihodu v dom upokojencev. Zelo rada sem se ukvarjala tudi s cvetjem. Vrt je bil vedno poln rož. Z njim sem krasila župnijsko cerkev. Tudi danes mi cvetje krasi balkon in sobo. Sedaj preživljam že osmo leto v Domu upokojencev Postojna. Tukaj se dobro počutim in lepo razumem z osebjem in ostalimi stanovalci, posebej s svojo sosedo Sonjo. Tončka Prekrsky

Tončka Prekrsky ali po domače Tonka iz Senožeč je 14. januarja še polna življenjske moči in optimizma skupaj s svojci in predstavniki javnih ustanov praznovala svojih častitljivih 100 let.

Zaposleni v domu niso skrivali navdušenja nad praznovanjem, ko sta se jim pridružila tudi postojnski župan Jernej Verbič in divaški Drago Božac ter predsednica krajevne skupnosti Senožeče

Alenka Dovgan Štrucl. Na harmoniko je na željo jubilantke zaigral dijak Jernej Opara, njeni svojci pa so pripravili veliko dobrot, tudi po njenih receptih. Lea Kalc Furlanič


veseli dogodki49

Ime mi je IAN ŠULIGOJ in prihajam iz vasice Senadole. Rodil sem se 16. 11. 2012 ob 21.37 v Postojni mami Maji Šajne Šuligoj in atiju Alenu Šuligoju. Ob rojstvu sem meril 49 cm in tehtal 3020g. S svojim prihodom sem najbolj razveselil sestrico ANET.

RAZPIS FESTIVALA

BRINJEVKA 2013 KOSOVELOV DOM SEŽANA in JSKD RS objavljata javni razpis za

4. festival otroške popevke Brinjevka 2013, ki bo sklenjen z s sklepno prireditvijo 23. novembra 2013 v Kosovelovem domu v Sežani.

I N F O R M A C I J E: Za vsakršne informacije se obrnite na organizatorico FOP Brinjevka s strani Kosovelovega doma Sežana, Ariano Pertinač: ariana@kosovelovdom.si

Rok prijave: petek, 19. april 2013 na naslov: JSKD, Štefanova 5, 1000 Ljubljana, s pripisom: BRINJEVKA 2013.

17. 12. 2012 ob 11.55 se je v Izoli rodil NIK HODŽIĆ, očetu Davorju in mami Samanti Hodžić. Ob rojstvu je tehtal 2730 g, meril pa 49 cm. Vsi smo ga zelo veseli.

NAJEM

PISARNE

V pritličju Obrtnega doma v Sežani oddamo v najem pisarno v velikosti 24 m2. Za dodatne informacije pokličite na telefon 05 73 00 060, Petra Weber petra.weber@ozs.si.

OPRAVIČILO Pri objavi v prejšnji številki GLASNIKA je prišlo do neljube napake pri objavi nastopajočih na spominskem dnevu v Kačičah, 2. 10. 2012. Poleg vseh že imenovanih je nastopil tudi gospod MATIJA POTOKAR kot recitator. Za neljubo napako se iskreno opravičujem.

Jožko Valečič


50 obvestila Sistemsko zaklepanje vrat za boljšo varnost V tej številka glasila vam predstavljamo dejavnost na področju sistemskega zapiranja vrat. V današnjem času in v svetu, v katerem živimo, so vlomi, tatvine … postali del našega življenja. Skrb za varnost je dandanes bistvenega pomena. Z majhnim vložkom lahko poskrbite za nadzor in kontrolo vašega vsakdanjika. Žarko Fabjančič iz Povžan se v sodelovanju s podjetjem Lecom že vrsto let ukvarja s svetovanjem in izdelavo sistemskega zaklepanja. Naš strokovnjak v sodelovanju z vami pripravi vse potrebno za mehansko zaščito vašega objekta. To pomeni, izdela se načrt sistemskega zaklepanja (en ključ odpira več prostorov: http://www.lecom.si/sistemsko-zaklepanje/) in določi uporabnike ključev. Sistem se v podjetju Lecom računalniško obdela in arhivira, kar kasneje omogoča razširitev oziroma nadgradnjo. Ker pa je varnost bistvenega pomena, je poudarek na kvalitetnem profilnem cilindru, ki je zaščiten z lastniško kartico, kar onemogoča

Povabilo k oddaji predlogov za poimenovanje novih ulic v naselju Divača Že kar nekaj časa smo priča novogradnjam stanovanjskih hiš, ki se izvajajo v naselju Divača. Skladno s povečevanjem naselja so se pojavile tudi potrebe po poimenovanju nekaterih novih ulic. Občina Divača je tako pred začetkom postopka za njihovo poimenovanje. Na osnovi Zakona o določanju območij ter o imenovanju in označevanju naselij, ulic in stavb (ZDOIONUS) (Uradni list RS, št. 25/08) in Pravilnika o ureditvi vprašanj pri določanju območij naselij, določanju hišnih številk in poteka ulic ter o označevanju ulic in stavb (Uradni

zlorabo. Naročanje dodatnih ključev je možno samo na podlagi te kartice. To pa ni vse, zgoraj navedeno vam omogoča nadzor nad uporabniki in kontrolo nad številom ključev. Sistem je zelo pomemben v primeru elementarnih nesreč (potres, požar, poplave …), saj z enim (generalnim ključem) lahko v vsakem trenutku omogočimo evakuacijo iz določenih prostorov. »Ključ v pravi roki« ni le slogan, je realnost. Sistemsko zaklepanje je zanimivo predvsem za manjša in večja podjetja,

list RS, št. 76/08) ter Pravilnika o pogojih in načinu določitve uradnega kratkega imena naselja in uradnega kratkega imena ulice (Uradni list RS, št. 78/08) je potrebno ulici določiti ime. Ime ulice se določi po zemljepisnem imenu, imenu dogodka ali datumu, povezanem z zgodovino, ali po osebi, ki je bistveno prispevala k razvoju naselja ali je pomembna v širšem družbenem okolju ali po kulturnem izročilu. Ime ulice se lahko določi po umrli osebi v skladu s predpisom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Poleg imena iz prejšnjega odstavka lahko ime ulice vsebuje tudi oznako »ulica, cesta, pot, trg, ploščad, naselje« in podobno. V istem naselju ne smeta biti dve ulici z istim imenom niti ne smeta biti dve ulici z istim delom imena in različno oznako iz prejšnjega odstavka. Ime ulice mora biti v slovenskem jeziku. Vzpostavitev uličnega sistema in ime ulice ter spremembe uličnega sistema oziroma imen ulic se določi z odlokom občine, v kateri je ulični sistem vzpostavljen oziroma v kateri ulica leži. Pred določitvijo imena ulice oziroma pred preimenovanjem ulice ali dela ulice je potrebno v ulici oziroma delu ulice, ki se ji spreminja ime, opraviti < Nove ulice v podaljšku soseske SI9 >

turistične objekte, hotele, šole, vrtce, (povsod, kje je večje število vrat in ključev) …, da so s tem sistemom bistveno bolj izpolnjene zahteve iz obstoječe zakonodaje. Poleg tega vam nudimo tudi protivlomno blokado za avtomatska drsna vrata. V nadgradnjo osnovnega varovanja je vključena še elektronska kontrola dostopa, registracija delovnega časa in odklepanje vrat na prstni odtis. Če se vam zdijo opisane rešitve zanimive, smo vam na voljo na spodaj navedenih številkah. Pripravljeni smo vam osebno predstaviti ponujeno in prisluhniti vašim zahtevam in željam. Dajte nam priložnost in dokazali vam bomo, da smo vredni vašega zaupanja. Kontakt: Žarko Fabjančič, Povžane 2e, 6242 Materija, GSM: 041 333 235, e-pošta: zarko.fabjancic@gmail.com. Na voljo smo vam od ponedeljka do petka, od 14.30 dalje ter ob sobotah in nedeljah.

predhodno posvetovanje o ustreznosti predlaganega imena ulice. Občina Divača zato naproša občane za pobude in predloge za imenovanje ulic. Občina ima v načrtu poimenovati tri nove ulice v podaljšku soseske SI9, zato vas vabimo, da podate predloge za poimenovanje omenjenih ulic. Predloge z utemeljitvijo lahko oddate v elektronski obliki na e-naslov: obcina@divaca.si ali pa v pisni obliki na naslov: Občina Divača, Kolodvorska ulica 3A, 6215 Divača s pripisom »predlog poimenovanja ulic v naselju Divača«, in sicer do 31. 3. 2013.


obvestila51 z razstavo izbranih fotografij v knjižnici Divača. Otvoritev razstave bo v četrtek, 4. julija 2013 ob 19.30. Divača nadaljuje z negovanjem spomina na likovnega ustvarjalca Stojana Zafreda. Letos na malo drugačen način. Ob velikih spremembah, ki se bodo v Divači – železničarskem kraju, katerega del je bil tudi Stojan, odvijale v prihodnjih letih ob rekonstrukciji železniške postaje in mogoče tudi ob izgradnji drugega tira proge Divača-Koper, želimo na nosilce digitalnih zapisov ujeti številne utrinke, slike, sence … tehnične dediščine, ki jo premore železnica, ki kot aorta napaja naš kraj. Projekt predvidene rekonstrukcije železniške postaje Divača se močno zajeda v dobrih 150 let staro industrijsko dediščino Južne železnice – 577 kilometrov dolge dvotirne železniške proge med Dunajem in Trstom, ki je leta 1857 povezala prestolnico Habsburške monarhije z Jadranskim morjem - Trstom, katere del je speljan tudi po naši občini. Žal bo del tega mozaika tirnih naprav, mostov, viaduktov, predorov, nasipov, zaščitnih zidov, postajnih poslopij, skladišč, remiz, čuvajnic, vodnih zajetij, rezervoarjev, črpališč in drugih naprav, nujno potrebnih za funkcioniranje te transportne megastrukture, morda za vedno izginil. Namen 3. Ex tempora Stojana Zafreda je ohranjanje spomina na ta čudoviti spomenik tehnične dediščine – če ne v naravi, pa vsaj v fotografiji.

Občina Divača in Foto klub Žarek Sežana

V počastitev občinskega praznika razpisujeta Občina Divača in Foto klub Žarek Sežana

FOTOGRAFSKI NATEČAJ

»JUŽNA ŽELEZNICA NA DIVAŠKEM« Pogoji sodelovanja: Sodelujejo lahko amaterski in profesionalni fotografi iz Slovenije in iz zamejstva. Natečaj ima dve enakovredni temi: A – ŽELEZNIŠKA POSTAJA DIVAČA fotografije povzemajo železniško infrastrukturo celotnega železniškega vozlišča Divača. B – JUŽNA ŽELEZNICA NA KRASU fotografije prikazujejo železniško progo in infrastrukturo med železniškima postajama Pivka in Nabrežina. Avtor lahko na natečaj odda samo digitalne fotografije, ki morajo biti v jpg formatu visoke resolucije. Fotografije so lahko barvne ali črno-bele. Daljša stranica vsake fotografije naj ne meri manj kot 2000 px. Fotografije, posnete s telefoni, ki ne izpolnjujejo zahtev razpisa po kvaliteti, ne bomo mogli upoštevati. Dodatna obdelava fotografij je dovoljena, a izvedeni so lahko le popravki, ki ne spreminjajo vsebine fotografije. Korekcija svetlobe, barve in izreza je dovoljena, spreminjanje ali odvzemanje posameznih objektov na fotografijah ni dovoljeno. Označba datoteke: priimek_ime_ tema_zaporedna številka_naslov fotografije Prijavnica: Avtor izpolni priloženo prijavnico in jo priloži e-mailu ali pošiljki Pošiljanje del: Fotografije sprejemamo do 15. 6. 2013 (poštni žig) na naslov

FK Žarek Sežana, Bazoviška 9, 6210 Sežana, nosilci fotografij bodo po končani razstavi komisijsko uničeni. V primeru poštne dostave mora biti ta brez obveznosti. Žirija: Vsa prispela dela, ki bodo zadoščala razpisu, bo ocenjevala žirija, sestavljena iz priznanih slovenskih fotografov in predstavnika Občine Divača Nagrade: Praktične nagrade in priznanja za prvo, drugo in tretje mesto v obeh temah prispeva Občina Divača. Žirija lahko podeli tudi posebno nagrado za kolekcijo. Objavljanje: Udeleženci natečaja soglašajo, da prireditelji njihova sprejeta dela razstavijo, objavijo ali kopirajo za potrebe natečaja ali publikacij. Katalog razstave bo zgoščenka z vsemi sprejetimi deli in podatki o razstavi. Avtorstvo: Avtorske pravice ostanejo pošiljateljem. Avtor zagotavlja, da so fotografije njegovo avtorsko delo. Zagotovila: Prireditelj sprejema obveznost, da bo z deli ravnal skrbno, ne more pa prevzeti odgovornosti za morebitne poškodbe ali izgubo med transportom. Koledar natečaja in razstave: do 15. junija 2013 sprejem del do 20. junija 2013 žiriranje 4. julija 2013 svečana otvoritev razstave ob prazniku občine DIVAČA. S podpisom prijavnice avtor soglaša z razpisnimi pogoji. Avtorji se strinjajo, da jih organizator v zvezi z natečajem obvešča po e-mailu. Odločitve žirije so dokončne.

3. extempore Stojana Zafreda Fotografski natečaj JUŽNA ŽELEZNICA NA DIVAŠKEM

P R I J AV N I C A Ime in priimek:

Naslov:

Foto klub – društvo: Telefon:

E-mail:

Prijavljam na natečaj:

Tema A – Železniška postaja Divača 1. 2. 3. 4. 5. Datum:

Tema B – Južna železnica na Krasu 1. 2. 3. 4. 5. Podpis


Foto: JOŽE POŽRL

Pihalni Orkester Divača vas v soboto, 30. 3. 2013, vabi na velikonočni koncert v Kosovelov dom v Sežani. Ob tej priložnosti želimo občinstvu približati koncertni del orkestralne dejavnosti in zahtevnejše skladbe, ki smo jih godbeniki vadili v preteklih letih. Orkester se doma najpogosteje predstavlja kot gost občinskih proslav in z odmevnim tradicionalnim Božično– novoletnim koncertom, ki ga orkester organizira že skoraj 30 let. Svojo koncertno dejavnost pa večinoma opravlja izven občinskih meja, čemur botruje pomanjkanje primerne dvorane v divaški občini. V zadnjih letih je orkester tako izvedel koncerte v Hrvatinih, Miljah (I), Tržiču (I), Buzetu (HR), Litiji,

ter s skupino Terra Mystico v Kosovelovem domu, kamor se sedaj vrača po dvoletni odsotnosti. Ob velikonočnih praznikih pa smo sporočilnosti koncerta vnesli tudi humanitarni pomen, saj želimo ob tej priložnosti pomagati varovancem Zavoda Elvira Vatovec, ki imajo tudi v Divači svojo podružnico. Že manjša pozornost jim lahko bistveno izboljša kvaliteto življenja, zato bomo ob tej priložnosti zbirali prostovoljne prispevke za ureditev "sobe za umirjanje" za otroke z motnjo avtizma. Ker se ureditev take sobe lahko doseže tudi z manjšo investicijo, smo prepričani, da nam bo s skupnimi močmi uspelo.

Vsi ljubitelji narave, zdravja in rekreacije ste VLJUDNO VABLJENI, da se udeležite pohoda, ki ga organizira TURISTIČNO DRUŠTVO ŠKOCJAN.

v nedeljo, 21. 4. 2013 med 8. in 12. uro v Matavunu (pri Škocjanskih jamah) približno 11 km približno 3,5 ure pohodniki sledijo oznakam na poti lahka do srednje težka pot, za vse starostne skupine (otroke naj spremljajo starši) Cilj: v Škocjanu Informacije: 041 811 634 turisticno.drustvo.skocjan@gmail.com www.td-skocjan.si Označena pohodna pot vodi mimo udornih dolin, skozi del kraškega podzemlja, ob strugi reke Reke do gradu Školj in zgodovinskih fresk v cerkvici Svete Helene na Gradišču. Vse to in še več pa se bo zaključilo ob zabavi z glasbo in užitkih, ki jih nudijo kraške dobrote.

Foto: JOŽE POŽRL

Kdaj: Start: Dolžina pohoda: Trajanje pohoda: Vodenje: Primernost:


Glasnik Občine Divača, št. 1, marec, 2013