Issuu on Google+

V SOBOTO

42

sobota, 20. decembra 2008

Kdor

BO­RIS JA­U­ŠO­VEC Z no­vo vla­do Bo­ru­ta Pa­hor­ja smo do­bi­li tu­di no­ve­ga mi­nis­tra brez list­ni­ce, pri­stoj­ne­ga za Slo­ven­ce v za­mej­stvu in po sve­tu. Mi­ni­ster je po­stal nek­da­nji pred­sed­nik Slo­ven­ ske aka­de­mi­je zna­no­sti in umet­no­ sti, si­cer fi­zik, dr. Bošt­jan Žekš. Na­ši za­mej­ci ima­jo v zad­njem ča­su vse več­je te­ža­ve, ni pa prav ja­sno, kdo naj bi v Slo­ve­ni­ji pos­kr­bel za nji­ho­ve te­ža­ve. O tem in o onem, ka­ko ne­ki slo­ven­ski znan­stve­ni­ki si­cer uspe­jo v tu­ji­ni, do­mo­vi­na pa na njih po­zab­lja in ne zna izko­ri­sti­ti nji­ho­ve­ga po­ten­cia­la, smo se po­go­var­ja­li z no­vim mi­nis­trom, ka­te­re­ga ime­no­va­ nje so ne­ka­te­ri do­je­li kot pre­mie­ro­vo ure­sni­či­tev pre­se­ga­nja ide­o­loš­kih raz­lik. Ko­maj ste na­sto­pi­li funk­ci­jo mi­nis­ tra, pri­stoj­ne­ga za Slo­ven­ce v za­mej­ stvu in po sve­tu, pa se že mo­ra­te so­o­ča­ti z na­po­ved­jo občut­ne­ga kr­ če­nja pro­ra­čun­skih sred­stev vla­de v Ri­mu za Slo­ven­ce v Ita­li­ji. V treh le­tih naj bi ta­ko manj­ši­na izgu­bi­la kar 4,600.000 evrov pod­por. Mi­nu­ li te­den je za­to v Rim po­to­val no­vi po­seb­ni odpo­sla­nec za zu­na­nje za­de­ve pre­mie­ra Bo­ru­ta Pa­hor­ja Di­mi­trij Ru­pel. Če po­sre­do­va­nja Slo­ ve­ni­je ne bo­do uspeš­na, ali me­ni­te, da naj bi izpad te­ga de­nar­ja na­do­ me­sti­la Slo­ve­ni­ja? “To bi bi­lo res ze­lo sla­bo. Me­nim, da bi to bi­la res zad­nja re­ši­tev, če nam res ne bi uspe­lo nič dru­ge­ga.“ To­da Urad za Slo­ven­ce po vsej ver­ jet­no­sti to­li­ko de­nar­ja ni­ma? “Ne, to­da za Slo­ve­ni­jo to ni ta­ko ve­li­ko. Tu­di za Ita­li­jo do­bre šti­ri mi­li­jo­ne evrov ne bi sme­lo bi­ti to­lik­šen stro­šek. Za­to sem še zme­raj pre­pri­čan, da se bo v Ita­li­ji naš­la pri­mer­na re­ši­tev. Gre za de­nar, ki ga na­me­nja­jo slo­ven­skim orga­ni­za­ci­ jam v Ita­li­ji, pri­tisk pa vr­ši­jo tu­di na manj­šin­ske me­di­je in na manj­šin­sko šol­stvo. Še po­seb­no v šol­stvu so te na­po­ve­di hu­de, saj si­li­jo k več­je­mu šte­vi­lu otrok v ra­zre­dih, pri če­mer so ra­zre­di v slo­ven­skih šo­lah v Ita­li­ji že ta­ko ali ta­ko manj­ši. Za­ve­da­ti se mo­ra­mo, da je to se­ve­da ita­li­jan­ski prob­lem, če­prav go­vo­ri­va o Slo­ven­ cih, ki pa so ita­li­jan­ski dr­žav­lja­ni. Ita­li­jan­ska dr­ža­va je za­ve­za­na za­nje z last­no za­ko­no­da­jo in z med­na­rod­ni­ mi spo­ra­zu­mi. O tem ni no­be­ne­ga dvo­ma. Če teh za­vez ne bo ure­sni­če­

va­la, bo mo­ra­la ra­ču­na­ti s stal­ni­mi pri­ti­ski iz Slo­ve­ni­je. Naj­brž bi te stva­ri mo­ra­li tu­di inter­na­ci­o­na­li­zi­ra­ ti. Manj­ši­na re­ci­mo go­vo­ri o vklju­če­va­nju evrop­skih so­dišč, in če bi šlo ze­lo sla­bo, bi naj­brž tu­di Slo­ve­ni­ja le mo­ra­la za­go­to­vi­ti ne­ko fi­nanč­no po­moč. Po mo­jem mne­nju pa to ne bi bi­la do­bra re­ši­tev, da bi mi po­se­bej fi­nan­ci­ra­li svo­jo manj­ši­no v so­sed­nji dr­ža­vi. S tem bi Slo­ven­ce v Ita­li­ji lo­či­li od nji­ho­ve­ga dr­žav­ljan­ ske­ga te­le­sa in bi jih tam mor­da za­če­li gle­da­ti kot kakš­ne izda­jal­ce ali pe­to ko­lo­no. Z Ita­li­jo se si­cer ne bo­mo na smrt skre­ga­li, bo­mo jo pa opo­zar­ja­li, da to ni prav. Po po­sre­do­ va­nju pred­sed­ni­ka vla­de, ki se je ko­nec prejš­nje­ga ted­na sre­čal s pre­mie­rom Sil­vi­em Ber­lus­co­ni­jem v Brus­lju, upam, da se bo­do te stva­ri ure­di­le. Ti do­bri štir­je mi­li­jo­ni evrov v treh le­tih ozi­ro­ma do­ber mi­li­jon v na­sled­njem le­tu za Ita­li­jo ni do­sti. Za Slo­ve­ni­jo bi to po­me­ni­lo 80 ti­soč ozi­ro­ma 20 ti­soč evrov. Za so­sed­njo dr­ža­vo tak­šen stro­šek ne bi smel bi­ti prob­lem. So pa ukre­pi na po­droč­ju šol­stva in me­di­jev za­ra­di sploš­nih ne­mi­rov v Ita­li­ji na sre­čo odlo­že­ni, vsaj za eno le­to.“

Raz­lič­na mne­nja o no­ti­fi­ka­ci­ji ADP Ka­ko pa po­ma­ga­ti ko­roš­kim Slo­ven­ cem v Avstri­ji, da bi jim pri­zna­li pra­ vi­ce po Avstrij­ski dr­žav­ni po­god­bi? Gre za dvo­je­zič­ne tab­le, za urad­ni je­zik, za pod­po­re v zve­zi z dvo­je­zič­ ni­mi vr­tci in po­u­kom. Si je tre­ba pri­za­de­va­ti za no­ti­fi­ka­ci­jo na­sled­ stva SFRJ kot so­pod­pi­sni­ce pri tej po­god­bi, ko pa že ne­kaj let ni­so ure­ sni­če­ne raz­sod­be ustav­ne­ga so­diš­ ča o dvo­je­zič­nih kra­jev­nih na­pi­sih? Ta­ko bi Slo­ve­ni­ja ime­la prav­no in urad­no ja­sno po­zi­ci­jo kot zaš­čit­ni­ ca svo­je manj­ši­ne, če­prav se ima za takš­no tu­di mi­mo te po­god­be. “Tre­ba je po­ve­da­ti, da so mne­nja slo­ven­skih prav­ni­kov o tem raz­lič­na. Po­jav­lja se tu­di vpra­ša­nje, ali ni že za vse to ma­lo po­zno, saj naj bi bil naj­bolj ugo­den čas ta­krat ob slo­ven­ski osa­mos­vo­jit­vi. Pa tu­di ko­roš­ki Slo­ven­ci ni­ma­jo enot­nih po­gle­dov. Eni me­ni­jo, da je tre­ba stva­ri ostro zah­te­va­ti, dru­gi pa me­ni­jo, da je tre­ba bolj so­de­lo­va­ti in bi­ti pri­ja­zen. Češ, če bo Slo­ve­ni­ja na­pre­do­va­la, bo tu­di Ko­roš­ka na­pre­do­va­la in bo zah­te­ve izpol­nje­ va­la laž­je. Naj­brž bi sam izbral ne­ko sred­njo pot. Ma­lo me kre­ga­jo, ker

ni­sem prav­nik in mo­go­če prav­nih fi­nes ne ra­zu­mem, ven­dar gle­dam po­ dob­no kot vi. Slo­ven­ska dr­ža­va se­ve­da je zaš­čit­ni­ca slo­ven­ske manj­ši­ne v Avstri­ji. Ali je to urad­no pri­zna­no ali ne, ni­sem pre­pri­čan, če je res ta­ko žgo­če. Se­ve­da bi lah­ko, kot urad­no pri­zna­na zaš­čit­ni­ca, v okvi­ru Avstrij­ske dr­žav­ne po­god­be spro­ži­la ne­ke urad­ne po­stop­ke. To­da, ali bo­do ve­le­si­le, ki bi o tem odlo­ča­le, na­še zah­te­ve ugod­no re­še­va­le, ni po­pol­no­ma ja­sno. Bi pa kaj ta­ke­ga ze­lo pok­va­ri­lo odno­se z Avstri­jo, pa če­prav bi bi­la pra­vi­ca na na­ši stra­ni, ker je ja­sno, da Avstri­ja te po­god­be ne izva­ja v po­pol­no­sti in ne izva­ja raz­sodb last­ne­ga ustav­ne­ga so­diš­ča.“ O­me­ni­li ste, da tu­di ko­roš­ki Slo­ven­ ci ni­ma­jo enot­ne­ga po­gle­da? “Da, to se je tu­di vi­de­lo na se­stan­ku s pred­sed­ni­ki krov­nih orga­ni­za­cij pri zu­na­njem mi­nis­tru Sa­mue­lu Žbo­gar­ju. Ne bi bi­lo pro­duk­tiv­no, da bi ener­gič­no za­os­tro­va­li sti­ke z Avstri­jo. Je pa tre­ba svo­je sta­liš­če o tem ja­sno po­ve­da­ti ob vseh pri­lož­no­ stih in vztra­ja­ti, da Avstri­ja mo­ra izpol­nje­va­ti te zah­te­ve. Po dru­gi stra­ni pa je tre­ba z Avstri­jo so­de­lo­va­ ti in še­le to bo pri­pra­vi­lo kon­struk­tiv­ no vzduš­je za ure­sni­če­va­nje pra­vic. Mi­slim, da je mo­go­če obo­je. Predv­ sem pa mo­ra­jo na­še manj­šin­ske orga­ni­za­ci­je pri­ti do ne­ke­ga skup­ne­ ga po­gle­da.“ E­not­na li­sta in Slo­ven­ska skup­nost ni­sta bi­li po­vab­lje­ni na sre­ča­nje z mi­nis­tro­ma in sta za­vo­ljo te­ga že pro­te­sti­ra­li. Za­kaj se je to zgo­di­lo? “Po­va­bi­li smo zgolj krov­ne orga­ni­za­ ci­je, ome­nje­ni pa sta po­li­tič­ni stran­ki in to je dru­ga ra­ven. Se­ve­da pa bo­mo tu­di z nji­mi ime­li sti­ke.“ Ka­ko pa bo za­ži­vel pos­ve­to­val­ni organ za Slo­ven­ce po sve­tu pri pred­ sed­ni­ku vla­de? Je nje­go­va se­sta­va pri­mer­na, če v njem ni pred­stav­ni­ kov manj­ši­ne, ki so čla­ni ve­čin­skih po­li­tič­nih strank v so­sed­njih dr­ža­ vah? V njem ta­ko si­cer je pred­stav­ nik Enot­ne li­ste, ni pa pred­stav­ni­ce avstrij­skih so­ci­al­de­mo­kra­tov, če­ prav je ko­roš­ka Slo­ven­ka, ki je izvo­ lje­na v dr­žav­ni svet in za­to naj­viš­je v avstrij­ski po­li­tič­ni hie­rar­hi­ji. “I­ma­mo dva sve­ta, ene­ga za za­mej­ ske Slo­ven­ce in ene­ga za Slo­ven­ce v tu­ji­ni. Za­mej­ski se se­sta­ja dva­krat let­no, dru­gi pa naj­manj enkrat let­no. Če sem prav ra­zu­mel, je se­sta­va teh

sve­tov poi­men­ska, to­rej čla­ni ni­so de­le­ga­ti po­sa­me­znih insti­tu­cij. Naj­brž ima­mo manj­šo te­ža­vo z za­ko­nom. Za­kon zah­te­va tak svet, prib­liž­no tu­di opi­še se­sta­vo in pra­vi, da ga ime­nu­je in vo­di pred­sed­nik vla­de. Ni pa ja­sno, kdaj se sve­tu man­dat izte­če. Je to s kon­cem man­da­ta vla­de ali pa se naj na­da­lju­je, še po­seb­no ker to ni po­li­tič­no te­lo. To bo še te­ma no­ve vla­de.“

Manj­ši­ne in zu­na­nja po­li­ti­ka Va­ša mi­nis­tr­ska funk­ci­ja je no­vost. Od kod ta za­mi­sel? Ka­ko bo­ste v vla­di de­lo­va­li kot mi­ni­ster ob dej­ stvu, da ima­mo tu­di zu­na­nje mi­nis­ tr­stvo, da ne ome­njam še po­seb­nih pre­mie­ro­vih odpo­slan­cev. Vsi­lju­je se po­mi­slek, ali po­li­ti­ka Slo­ve­ni­je do manj­šin za me­jo ni več se­stav­ni del si­cerš­nje slo­ven­ske zu­na­nje po­ li­ti­ke. “Mi­slim, da ta po­mi­slek ne dr­ži. Ka­ko smo priš­li do te­ga mi­nis­tra, s tem se ni­sem ukvar­jal. Za­kon o mi­nis­tru za Slo­ven­ce v za­mej­stvu in po sve­tu je bil spre­jet v prejš­njem man­da­tu.“ To­da pod­va­ja­nje funk­cij... “Tu­kaj ne vi­dim po­seb­ne­ga prob­le­ ma. Tu­di v pr­vih ko­ra­kih z zu­na­njim mi­nis­trom sva uspeš­no so­de­lo­va­la in sku­paj ne­kaj stva­ri že raz­či­sti­la. Mo­ja stvar in stvar Ura­da za Slo­ven­ce v za­mej­stvu in po sve­tu je so­de­lo­va­nje s te­mi Slo­ven­ci, ugo­tav­lja­nje, kakš­ne te­ža­ve ima­jo, po­moč. Če pa pri tem na­sta­ja­jo prob­le­mi na med­dr­žav­ni rav­ni, jih mo­ra re­še­va­ti mi­nis­tr­stvo za zu­na­nje za­de­ve. Se­ve­da se jaz ne bom ho­dil o tem po­go­var­jat na Du­naj ali v Rim. To­rej, z mi­nis­trom ima­va raz­de­lje­ni na­lo­gi, nad na­ma pa je pred­sed­nik vla­de. Če se bo vsak dr­žal svo­jih na­log, pod­va­ja­nja funk­cij ne vi­dim.“ To­da več­krat je bi­lo v pre­te­klo­sti re­če­no, da so si­cer na­ši odno­si z Avstri­jo in Ita­li­jo ze­lo do­bri, ra­zen pri ure­sni­če­va­nju manj­šin­skih pra­ vic. Se­daj ko ima­mo za manj­ši­no po­ seb­ne­ga mi­nis­tra, pa bi se uteg­ni­lo v pri­hod­no­sti zgo­di­ti, da bi zu­na­nji mi­ni­ster spet kdaj hva­lil do­bro­so­ sed­ske odno­se, ko bi se za­sta­vi­lo vpra­ša­nje manj­ši­ne, pa bi se ta mi­ ni­ster izgo­vo­ril na vas, da to pač oce­nju­je­te vi? “Ne, ne. Ne bo ta­ko. Mi bo­mo zu­na­nje­ga mi­nis­tra stal­no se­zna­nja­li s te­ža­va­mi manj­šin, in ko bo šel na

(Robert Balen) obisk k na­šim so­se­dom, bo s se­boj imel na­še nas­ve­te, kaj mo­ra o teh vpra­ša­njih re­či.“ Na pred­sta­vit­vi pred pri­stoj­nim par­ la­men­tar­nim odbo­rom ste de­ja­li, da bo­ste kot mi­ni­ster de­lo­va­li ne­ i­de­o­loš­ko. Hkra­ti pa ste de­ja­li, da vam za­mi­sel o poe­no­te­nju manj­šin­ skih orga­ni­za­cij ni po­seb­no bli­zu, če­prav je k te­mu poz­val tu­di pred­ sed­nik Da­ni­lo Türk? “Vpra­ša­nje je, kaj mi­sli­te, ko re­če­te poe­no­te­nje.“ De­ni­mo, Na­rod­ni svet ko­roš­kih Slo­ven­cev ima o tem na­tanč­no pred­sta­vo. Zah­te­va na pri­mer de­ mo­kra­tič­ne vo­lit­ve za pred­stav­ni­ke manj­ši­ne ozi­ro­ma nje­ne gre­mi­je. “Da bi iz mno­ži­ce slo­ven­skih manj­šin­skih orga­ni­za­cij ustvar­ja­li le eno? Ne! Mi­slim, da je to svo­bo­da in de­mo­kra­ci­ja. Vse živ­lje­nje sem ži­vel v dr­ža­vi, kjer smo ime­li sa­mo eno krov­no orga­ni­za­ci­jo, ki se ji je re­klo Ko­mu­ni­stič­na par­ti­ja. Pa smo ugo­to­vi­li, da to ni do­bro. Ne mo­ti me, da ima­jo na­ši manj­šin­ci več pred­stav­niš­kih orga­ni­za­cij, in ne mo­ti­jo me raz­lič­ne po­ti, da pri­de­jo do nji­ho­vih se­stav. To je stvar vsa­ke orga­ni­za­ci­je po­se­bej. Poe­no­te­nje, ki pa bi si ga že­lel, je poe­no­te­nje v po­gle­dih teh orga­ni­za­cij na ključ­na vpra­ša­nja raz­vo­ja slo­ven­ske manj­ši­ne. To se bo mo­ra­lo zgo­di­ti, ven­dar s po­go­var­ja­njem, raz­pra­va­ mi, ni­ka­kor pa ne s pri­ti­ski iz Slo­ve­ni­je. To­rej, ko go­vo­ri­mo o poe­no­te­nju, go­vo­ri­mo o poe­no­te­nju idej, ne pa struk­tur. Kak­šen je me­ha­ni­zem poe­no­te­nja raz­miš­ljanj manj­ši­ne, pa ni na­ša stvar.“ Naj v tem smi­slu ra­zu­me­mo va­še ne­ i­de­o­loš­ko vo­de­nje? “Da. Ne bi si upal re­či, da mi je kakš­na orga­ni­za­ci­ja bolj pri sr­cu ka­kor dru­ga. Ide­o­loš­ke na­pe­to­sti med nji­mi še obsta­ja­jo, že za­vo­ljo zgo­do­vin­skih dej­stev, to­da po­memb­ ni sta obe, le­va in de­sna opci­ja, in važ­no je, da zmo­re­jo sku­pen na­stop.“

Na­pe­ti odno­si ne ko­ri­sti­jo Na Hr­vaš­kem pa ima­mo sa­mo društ­va in eno krov­no zve­zo, ki pa si že­li, da bi se prob­le­mi med dr­ža­va­ma, predv­sem me­ja, re­ši­li v do­bro­so­sed­skem du­hu. Pod čr­to si kveč­je­mu še že­li­jo vno­vič omem­bo kot manj­ši­na v pre­am­bu­li hr­vaš­ke usta­ve?


V SOBOTO

sobota, 20. decembra 2008

se ču­ti

43

Po­go­vor z mi­nis­trom za Slo­ven­ce v za­mej­stvu in po sve­tu dr. Bošt­ja­nom Žek­šem

Slo­ven­ca, je

Slo­ve­nec (Robert Balen) “Vi­de­ti je, da bo spre­mem­ba usta­ve ure­sni­če­na in se bo­sta va­njo vr­ni­li slo­ven­ska in boš­njaš­ka manj­ši­na. Ven­dar so slo­ven­ski Hr­va­ti ekspli­cit­ no de­ja­li, da za­vo­ljo te­ga ne ži­vi­jo nič slab­še. Slab­še ži­vi­jo za­ra­di na­pe­tih med­dr­žav­nih odno­sov. Za­to šte­vi­lo Slo­ven­cev na Hr­vaš­kem upa­da, saj se je v ne­ka­te­rih si­tua­ci­jah tež­je izpo­sta­vi­ti kot Slo­ve­nec. Po­dob­no je z dru­gi­mi so­se­da­mi. Ko smo ime­li z Avstri­jo na­pe­te odno­se, se ljud­je ni­so izjav­lja­li za Slo­ven­ce in nji­ho­vi otro­ci ni­so ho­di­li v dvo­je­zič­ne šo­le. Se­daj pa ho­di­jo. V se­dem­de­se­tih le­tih je bi­lo na juž­nem Ko­roš­kem le dva­naj­st odstot­kov vseh otrok vpi­sa­nih k dvo­je­zič­ne­mu po­u­ku, da­nes jih je kar 42 odstot­kov. Ven­dar pa se manj­ši­na pri gle­da­nju na ta si­cer impre­si­ven odsto­tek raz­de­li. Izka­že se, da ve­či­na teh otrok slo­ven­sko od do­ma ne zna več. In se spet de­li­mo na ti­ste, ki re­če­jo, to je do­bro, da se tu­di ti­sti, ki od do­ma ne zna­jo slo­ven­sko, v šo­li uči­jo slo­ven­sko, in na ti­ste, ki re­če­jo, to je pa sla­bo, kaj­ti oni, ki zna­jo slo­ven­sko, se v ta­ki šo­li ne na­u­či­jo do­volj. Naj­brž je tre­ba pri ta­kem po­u­ku naj­ti ne­ke po­seb­ne re­šit­ve. Je pa lep znak, da to­li­ko otrok ho­di v dvo­je­zič­ne šo­le, kar po­me­ni, da se po to­li­ko le­tih v teh kra­jih spet spla­ča zna­ti slo­ven­sko, kot mi je pred ča­som de­jal tu­di rav­na­telj ce­lovš­ke slo­ven­ ske gim­na­zi­je. Laž­je na­mreč pri­de­jo do služ­be in še bolj­ša je. To je maj­hen ču­dež, če po­mi­sli­te, da je bi­la pred pet­de­se­ti­mi le­ti slo­venš­či­na še za­ti­ra­na. Za­to sem opti­mist.“ Ko sva že go­vo­ri­la o Slo­ven­cih na Hr­ vaš­kem, bi bi­lo za­ni­mi­vo vi­de­ti, ali bo tu­di Slo­ve­ni­ja naš­la kakš­no re­ši­ tev za hr­vaš­ko skup­nost pri nas, ki je prav­za­prav na­ša naj­več­ja manj­ši­ na, če­prav pri­se­ljen­ska. “Mo­ra­li bi o tem vsaj raz­miš­lja­ti. Ne­ka­te­re dr­ža­ve ne lo­či­jo med avtoh­to­ni­mi manj­ši­na­mi in pri­se­ljen­ ci. Mad­žar­ska je že ta­ka. Pri nas pa to stro­go lo­či­mo, na­ši dve urad­ni manj­ši­ni sta avtoh­to­ni, osta­lih pa ne ome­nja­mo. Urad si­cer ni­ma s tem nič, če pa vpra­ša­te me­ne oseb­no, me­nim, da si tu­di te manj­ši­ne za­slu­ži­jo svo­je pra­vi­ce, ki jih si­cer že itak ima­jo.“ A­li naj bi Slo­ven­cem v za­mej­stvu in po sve­tu, ka­kor je bi­la za­mi­sel No­ve Slo­ve­ni­je, v dr­žav­nem zbo­ru omo­go­ či­li dva di­rekt­na man­da­ta? Ka­ko naj bi te­daj izpe­lja­li vo­lit­ve in kdo bi sploh lah­ko v tu­ji­ni vo­lil? “S to po­bu­do sem se­zna­njen, a ne do

po­tan­ko­sti. Mi­slim, da ni na­le­te­la na prav ši­ro­ko nav­du­še­nje. Tu­di teh­nič­na izved­ba je vpraš­lji­va. Če že, bi v tu­ji­ni za ta dva po­slan­ca sme­li vo­li­ti sa­mo dr­žav­lja­ni Slo­ve­ni­je.“ In sva pri pr­vem prob­le­mu, kaj­ti če že ima več Slo­ven­cev v Ita­li­ji dvoj­no dr­žav­ljan­stvo, ga Slo­ven­ci v Avstri­ji ni­ma­jo. “Da, ba­ti se je, da bi tak man­dat po­tem uzur­pi­ra­la ne­ka manj­ša ali lo­ka­li­zi­ra­na sku­pi­na vo­liv­cev.“ Bolj bi bi­lo važ­no, če bi ko­roš­ki Slo­ ven­ci lah­ko do­bi­li man­dat v de­žel­ nem zbo­ru? “Bi­lo bi prav, da bi tam do­bi­li pri­mer­no za­stop­stvo.“ Sre­ča­li pa ste se tu­di že s Slo­ven­ci na Mad­žar­skem? “Slo­ven­ci na Mad­žar­skem pa so res re­ve­ži. Če sa­mo pri­mer­ja­te de­nar, ki ga Mad­žar­ska da za slo­ven­sko manj­ši­no, in de­nar, ki ga Slo­ve­ni­ja da za svo­jo mad­žar­sko manj­ši­no, je to več kot dvaj­set­krat več, pa sta manj­ši­ni po ve­li­ko­sti prib­liž­no ena­ki.“ Tu se to­rej zav­ze­ma­te za ta­ko ime­ no­va­no po­zi­tiv­no re­ci­proč­nost. Ne to­rej, da bi Slo­ve­ni­ja spri­čo te­ga tu­di da­la manj, ampak naj Mad­žar­ska da več? “Da, naš de­nar naj bo argu­ment, ki bo Bu­dim­peš­to spod­bu­dil, da zvi­ša pri­spev­ke na­ši manj­ši­ni. So se pa mad­žar­ske manj­ši­ne se­daj poe­no­ti­le, tri­naj­st jih je, da bi vsa­ka od njih ime­la di­rekt­ne­ga po­slan­ca v par­la­ men­tu. To je ko­rak na­prej in pred­sed­ nik Mad­žar­ske je že ome­nil, da bo­do za­kon o manj­ši­nah itak mo­ra­li spre­me­ni­ti, predv­sem za­vo­ljo po­lo­ža­ja rom­ske manj­ši­ne.“

Ne kri, za­vest Kdo je prav­za­prav objekt va­še­ga mi­ nis­tro­va­nja ozi­ro­ma Ura­da za Slo­ ven­ce po sve­tu? Ali dru­ga­če, ko­ga lah­ko šte­je­mo v ka­te­go­ri­jo Slo­ven­ cev po sve­tu? Hi­tro se na­mreč lah­ko zgo­di, da bi že­le­li gle­da­ti kr­vno sli­ko. “To je do­bro vpra­ša­nje! Mi­slim, da so to ti­sti, ki sa­mi za­se izjav­lja­jo, da so Slo­ven­ci. Če bi res gle­da­li kr­vno sli­ko, bi jih se­ve­da bi­lo bist­ve­no več. Ampak za nas so važ­ni ti­sti, ki že­li­jo bi­ti Slo­ven­ci.“ To­rej tu­di ni važ­no - če go­vo­ri­va o tret­ji ali ce­lo četr­ti ge­ne­ra­ci­ji - ali sploh še zna­jo slo­ven­sko?

Že­lim si, da bi v ča­so­pi­su o ko­roš­kih Slo­ven­cih po­ro­ča­li v ru­bri­ki Iz na­ših kra­jev, de­ni­mo, ne pa pri zu­na­nji po­li­ti­ki

“Pri tem bi bil ze­lo ši­rok. Če se kdo v ZDA ču­ti Slo­ven­ca, je pač Slo­ve­nec, ne gle­de na zna­nje slo­venš­či­ne.“ V bist­vu go­vo­ri­te o ne­ki kul­tur­ni za­ ve­sti ali za­ve­da­nju? “Da. Na pri­mer na uni­ver­zi v Cle­ve­lan­du je le­tos za­čel de­lo­va­ti Cen­ter za slo­ven­ske štu­di­je, ki ga pod­pi­ra­jo uni­ver­za, naš urad in na­še mi­nis­tr­stvo za vi­so­ko šol­stvo in kjer po­u­ču­je­jo slo­venš­či­no. V tej pr­vi fa­zi ho­di­jo k te­mu te­ča­ju sta­rej­ši ljud­je, ki ima­jo si­cer slo­ven­ske ko­re­ni­ne in bi se ra­di na­u­či­li slo­ven­sko. Mi­slim, da je to le­po, in za­me so ti ljud­je Slo­ven­ci, če­prav ne zna­jo slo­ven­sko, ampak se ču­ti­jo Slo­ven­ce.“ Na­po­ve­da­li ste tu­di, da bi ra­di znan­ stve­ni­ke iz Slo­ve­ni­je, ki so uspe­li v tu­ji­ni, pri­pe­lja­li na­zaj do­mov. Tu­di vi ste bi­li prej kot fi­zik vr­hun­ski znan­stve­nik, spo­zna­li ste tu­di, kakš­ ne mož­no­sti ima znan­stve­na sre­nja v tu­ji­ni, ka­ko lah­ko de­la, za­slu­ži, se pro­mo­vi­ra. Na­ši znan­stve­ni­ki so šli se­ve­da iz Slo­ve­ni­je prav za­vo­ljo bolj­ ših pri­lož­no­sti v tu­ji­ni. Ka­ko bi jih sploh pri­va­bi­li na­zaj? S čim? Sa­mo z do­mo­ljub­jem? “Majč­ke­no pa že. Ven­dar bi rad opo­zo­ril, da ima­jo vse takš­ne manj­še dr­ža­ve enak prob­lem, to­da ima­jo tu­di me­to­de, da va­bi­jo svo­je lju­di na­zaj. Si­cer je ko­nec, če stal­no zgub­lja­te svo­je naj­bolj­še lju­di. Po­za­ni­mal sem se. Tak pro­gram ima­jo Avstrij­ci, pa Fin­ci, tu­di Gr­ki. Naj­prej mo­ra­mo ustva­ri­ti spi­sek na­ših elit­nih znan­stve­ni­kov in stro­kov­nja­kov v tu­ji­ni. Po­tem je tre­ba z nji­mi vzpo­sta­ vi­ti stik in jih vpra­ša­ti, ali bi ho­te­li pri­ti k nam, na uni­ver­zo, re­ci­mo za en me­sec ali pol le­ta pre­da­vat. Ali pa bi del svo­je de­jav­no­sti, mor­da eno pe­ti­no, pre­ne­sli v Slo­ve­ni­jo in ko­li­ko bi to sta­lo. Na kon­cu bi jih vpra­ša­li, pod kakš­ni­mi po­go­ji bi pa priš­li s ce­lot­no de­jav­nost­jo k nam. To bo že ma­lo tež­je, saj so se ti ljud­je v tu­ji­ni že uve­lja­vi­li. To­da tre­ba je ve­de­ti, da ti vr­hun­ski stro­kov­nja­ki ni­so zdaj do­ma tam, kjer so. Njim je vse­e­no, kje so, sa­mo da ima­jo po­go­je za de­lo. Če bi jim lah­ko prib­liž­no ta­ke po­go­je po­nu­di­li mi, bi ne­ma­ra priš­li. Za­čel je de­lo­va­ti Evrop­ski ra­zi­sko­val­ni svet, ki da­je prav elit­ne pro­jek­te naj­bolj­šim znan­stve­ni­kom, ki jih fi­nanč­no odlič­no pod­pi­ra. Tu­kaj smo v Slo­ve­ni­ji po­pol­no­ma po­go­re­li. Smo se pri­jav­lja­li, a ni­smo ime­li no­be­ne­ga do­volj do­bre­ga kan­di­da­ta. So pa pro­jek­te do­bi­li Cipr­ča­ni, Gr­ki,

Bol­ga­ri, Ro­mu­ni, Mad­ža­ri, Slo­va­ki, skrat­ka vsi. Ta­ko re­ci­mo ima Cipr­čan, ki je bil izbran, po­lo­vi­co svo­je­ga znan­stve­ne­ga po­go­na na ni­ko­zij­ski uni­ver­zi, po­lo­vi­co pa do­ma, na Ni­zo­zem­skem. In to je zna­čil­no prav za vse pri­pad­ni­ke manj­ših dr­žav, ki so do­bi­li pro­jekt, da je del la­bo­ra­to­ri­ja v raz­vi­ti dr­ža­vi, del pa v sta­ri do­mo­vi­ni. To bi bi­la pot tu­di za Slo­ve­ni­jo, da pri­de do vr­hun­skih znan­stve­ni­kov in pro­jek­tov.“

Med že­ljo in skuš­nja­vo Zav­ze­li ste se, da bi po­ro­ča­nje o slo­ ven­skih manj­ši­nah v na­ših me­di­jih ne bi­lo v ne­kih lo­če­nih blo­kih. Kaj ste mi­sli­li s tem? Ka­ko si pred­stav­ lja­te po­ro­ča­nje o manj­ši­nah v na­ših me­di­jih? “Re­ci­mo, pred­stav­ljam si po­ro­či­la na ra­diu. Naj­prej ima­jo med­na­rod­na po­ro­či­la, po­tem po­ve­jo, kaj se je zgo­di­lo v Met­li­ki, pa v Ce­lju... No, tu bi mo­ra­li po­ve­da­ti še, kaj se je zgo­di­lo v Ce­lov­cu. Da se vi­di, da je to del na­še­ga kul­tur­ne­ga pro­sto­ra.“ Am­pak o zad­njih zap­le­tih z manj­ši­ no je tu­di ra­dio po­ro­čal v udar­nih ve­steh... “Že, ampak kot o zu­na­nje­po­li­tič­nem zap­le­tu. Jaz pa ho­čem tu­di do­bre no­vi­ce, re­ci­mo da je ce­lovš­ka gim­na­zi­ja le­tos vpi­sa­la to­li­ko in to­li­ko di­ja­kov. To spa­da med ti­sta po­ro­či­la, kjer go­vo­ri­jo še o dru­gih slo­ven­skih po­kra­ji­nah.“ Pred­vi­de­vam, da go­vo­ri­te o na­ci­o­ nal­nem ra­diu, ki je jav­ni ser­vis, ča­so­ pi­si pa so že pri­va­ti­zi­ra­ni? “Go­vo­rim o vseh me­di­jih, je pa res, da uka­za­ti ne mo­rem no­be­ne­mu.“ No, to skuš­nja­vo so prejš­nje vla­de ime­le. Ne­ka­te­ri do­pi­sni­ki, ki so pi­sa­ li o manj­ši­ni, so ce­lo mo­ra­li spa­ki­ra­ ti kovč­ke... “Ne, bog ne daj. Tu­kaj sa­mo po­vem, kaj si že­lim, in ko bom z ured­ni­ki go­vo­ril, jim bom to sve­to­val.“ To­da prav te dni so re­ci­mo v na­ših manj­ši­nah hva­li­li po­ro­ča­nje slo­ven­ skih me­di­jev o njih, re­ci­mo pred­sed­ nik Sve­ta slo­ven­skih orga­ni­za­cij iz Tr­sta Dra­go Što­ka se jim je - ti­sku, ra­diu in te­le­vi­zi­ji - ce­lo jav­no in gla­ sno zah­va­lil? “Saj nič ne go­vo­rim, da me­di­ji de­la­jo kaj na­ro­be. Le že­lim si, da bi v ča­so­pi­su o ko­roš­kih Slo­ven­cih po­ro­ča­li v ru­bri­ki Iz na­ših kra­jev, de­ni­mo, ne pa pri zu­na­nji po­li­ti­ki.“


Intervju_Zeks