Page 1

ŠTEVILKA 3 / APRIL 2010

1


KAZALO Glasilo Večerna debata (glasilo bistriške mladine) Številka 3, april 2010 Cena: 3 €

VEČERNE DEBATE V KNJIŽNICI MAKSE SAMSA 1 . Ve č e r n a deba ta [8-9] 2 . Ve č e r n a deba ta [10-11]

L I T E R A R N E S T VA R I T V E MLAJŠI ČLANI Lu ka Butinar [13-14] M a r j an Krebelj [15] Ja š a Montani [16] S vi n c’n’Pur fl [17-21] N e j c Mršnik [22-23] Ka j a To m š i č Posavec [24-25] Najna V. [26] Rok S m rd e l j - Fo r tinbras [27-28] U r š a Šmalc [29-30] M a j a Tur ković [31] T i n a Ujčič [32-33] M ar tina Volk [34]

Odgovorni urednik in izdajatelj: Rok Smrdelj – Fortinbras Uredniški odbor: Luka Butinar, Nejc Mršnik in Rok Smrdelj Fortinbras Izdalo KD Zgbljena legija Ilirska Bistrica Lektor: Helena P. Rosa Grafično oblikovanje in prelom: Nina Rolih Oblikovanje naslovnice: Nina Rolih Tisk: Grafična delavnica Bor, Ilirska Bistrica Naklada: 120 izvodov

L I TERARNE STVARITVE STAREJŠI ČLANI A l e k s a n d e r Bo renović [36-38] Pa t r i c i j a D o d i č - Pa tra [39-42] M i r j a n a Ujčič [43-45] Z a zaključek [46]

Izid glasila je finančno omogočila Občina Ilirska Bistrica, za kar se ji uredništvo iskreno zahvaljuje.


BESE DA UREDNIKA Pri našem ustvarjalnem delu nas spremljata dve skupini ljudi. V prvo spadajo ljudje, ki nam stojijo ob strani, nas podpirajo in predstavljajo svetlo plat našega dela, medtem ko v drugo uvrščamo ljudi, ki naše delo zaničujejo z neutemeljenimi kritikami ali pripombami, ki slej ko prej zbijejo skupinsko motivacijo in pripeljejo do nerealiziranega cilja. Veliko ljudi iz druge skupine mi je napovedalo, da ne bomo sposobni narediti druge številke, ampak pred vami je že tretja. Na takšen način sem utišal nasprotno stran, pri tem pa dvignil veljavo prvi skupini. Tretja številka je sestavljena iz dveh rubrik, in sicer se prva imenuje Večerne debate v Knjižnici Makse Samsa. Spoznali boste, da je govorništvo oz. retorika življenjsko zelo pomembna veščina, saj nas uči kritičnega mišljenja, raziskovanja aktualnih družbenih tem, pridobivanja in uporabe informacij … Obenem so v tem delu objavljeni zapisniki dveh večernih debat, ki smo jih izvedli v naši mestni knjižnici. Tako boste videli, o katerih temah smo razpravljali in kakšne argumente smo predstavili občinstvu. V drugi rubriki si boste lahko ponovno prebrali Literarne stvaritve, ki so jih ustvarili avtorji: Luka Butinar, Matevž Kraševec, Marjan Krebelj, Jaša Montani, Nejc Mršnik, Kaja Tomšič Posavec, Nina Sedmak, Rok Smrdelj – Fortinbras, Urša Šmalc, Maja Turković, Tina Ujčič in Martina Volk. Med starejšimi člani so se ponovno izkazali Aleksander Borenović, Patricija Dodič – Patra in Mirjana Ujčič. Večina mladih posveča branju knjig premalo pozornosti. Mladi se raje zabubimo pred računalnikom, preživimo tri ure na Facebooku, nato še dve uri igramo spletne igrice in ne nazadnje pogledamo še kakšen film. Veliko več kot tri ure na dan preživimo pred napravo, ki je sestavljena iz žic, silicijevih kristalov in ostalih zapletenih zadev. Vanj vpisujemo čustva, misli, osebne podatke, preko njega se družimo … Sledi vprašanje: Ali bi bilo bolje gniti pred ekranom, početi več ur dolgočasne opravke in si kvariti oči ali zapravljen čas nameniti branju in listanju knjige? Samo 25 črk naše gajice nas lahko preko dvojih platnic popelje skozi globoke tunele naše osebnosti. Katera tehnološka naprava zmore takšno poglobljeno razmišljanje in ima takšno moč

kot knjiga? No, mogoče kakšna pornografija. To je pa tudi vse. Vsi smo v šolskih klopeh že slišali za Tomaža Hrena, največjega protireformatorija na tedanjem Kranjskem. V začetku 17. st. je ukazal zažgati vse reformacijske knjige, ki so mu prišle pod roke, in slovensko književnost zatrl do te mere, da med leti 1615 in 1672 ni izšla niti ena knjiga. Imel je vsaj toliko pameti, da je na miru pustil Dalmatinovo Biblijo. Konec osemdesetih prejšnjega stoletja je grof Nikolaj Tolstoj napisal knjigo z naslovom Minister in pokoli. V njej je Veliko Britanijo obtožil vojnega zločina v obdobju 2. svetovne vojne. Knjiga je prepovedana še danes. V Britaniji na sodnem procesu, zaprtem za javnost, je bil Tolstoj zaradi klevetanja obsojen na kazen v skupni višini 2 milijona funtov. Nobenega umetnika v zgodovini še ni doletela tako velika kazen. Šele leta 1995 je strasbourško sodišče za človekove pravice sodbo razveljavilo. Takšnih primerov je v zgodovini še veliko. Knjige, ki imajo takšno moč, da so spreminjale družbo, povzročale škandale, reproducirale kulturo, spreminjale miselne tokove … in še mnogo več, izgubljajo pomen. Nekaj listov, vezanih s platnicami, je imelo močnejši vpliv kot določeni posamezniki ali družbene skupine in zato so jih morali zažigati, prepovedati, zatirati, cenzurirati … Zgodovina nas uči, da moramo ohranjati analogno pisanje, spoštovanje in pozitiven odnos do kulturno tako pomembnega predmeta, kot je knjiga. Če se bo razvoj nadaljeval po tej poti, potem kultura nima več prihodnosti za človeštvo. Knjižnice bodo postale muzeji knjig, nadomestile jih bodo t. i. elektronske knjige. Računalnik je naprava, brez katere danes v razvitem svetu ne bi preživel nihče, zato se moramo naučiti razporejanja časa; koliko časa preživeti pred računalnikom in koliko pred knjigo. Mladi v Ilirski Bistrici se bomo potrudili, da bomo kakšno uro na dan posvetili knjigi ali kos papirja obogatili s kakšnim verzom in tako ohranjali tradicijo branja in pisanja v našem mestu. Želimo vam prijetno prebiranje glasila! Rok SMRDELJ, odgovorni urednik


VEČERNE DEBATE V V

KNJIŽNICI MAKSE SAMSA

Ker nisem imel čevljev, sem jokal, vse dokler nisem videl človeka, ki ni imel stopal. neznani avtor


FORMALNA DEBATA, D E BAT NI KLUB NA GIMNAZIJI ILIRSKA BISTRICA IN D E BAT NA SREČANJA V KNJIŽNICI MAKSE SAMSA Formalna debata je posebna oblika razprave, ki jo od proste razprave oziroma debate razlikuje niz pravil, ki jih morajo vsi udeleženi spoštovati. Glavni namen pravil je, da ima vsaka stran, tako tista, ki debatno trditev zagovarja, kot tudi tista, ki trditev zavrača, enake možnosti pri predstavitvah svojih argumentov. Pri formalni debati imamo vedno ekipo, ki trditev zagovarja, in ekipo, ki trditev zavrača. Ekipi lahko, odvisno od formata, sestavlja poljubno število debaterjev in debaterk. Vsak govorec ima vnaprej določene naloge, čas vsakega govora je omejen in se ga ne sme preseči, govorcev in govornic se med govori ne sme prekinjati. Vsaka ekipa se vedno pripravi za obe strani, ne glede na to, kakšno je njeno osebno mnenje, kar se morda komu, na prvi pogled, zdi sporno. To določilo, da mora vsaka ekipa pripraviti tako argumente ZA kot argumente PROTI debatni trditvi in da o tem, ali se bo misel debaterjev gibala na afirmacijski ali na negacijski strani, odloči žreb, zagotavlja, glede na to, da se poslužujemo debate tudi kot aktivne pedagoške metode, širjenje obzorij znanja ter učenje iskanja in selekcioniranja informacij, sestavljanja argumentov, predvidevanja protiargumentov in zavračanja le-teh. Poleg tega učinkovito braniti svoja osebna stališča predpostavlja natančno poznavanje nasprotnih stališč in protiargumentov. Smoter formalne debate je v tem, da je to metoda, ki človeka usposablja za kritično zagovorništvo in ga opremlja z veščinami, potrebnimi za informacijsko družbo 21. stoletja. Pri formalni debati gre za strokovno razpravo, pridobivanje novih znanj, učenje in uporabo argumentiranega govora in veščin retorike, razvijanje kritičnega mišljenja, usposabljanje za aktivno državljanstvo, raziskovanje aktualnih družbenih tem in nenazadnje gre za druženje.

Zaradi vsega navedenega smo na Gimnaziji Ilirska Bistrica pred dvema letoma ustanovili Debatni klub in se tako pridružili množici debatnih klubov, ki že desetletje delujejo na osnovnih, srednjih in visokih šolah širom Slovenije. Od takrat dalje redno sodelujemo z nevladno organizacijo, ki nosi naziv Za in proti – zavod za kulturo dialoga in predstavlja krovno organizacijo, ki bdi nad debatno dejavnostjo na slovenski in mednarodni ravni. Naša dejavnost se kaže predvsem v aktivni udeležbi na vseslovenskih srednješolskih debatnih turnirjih, nastopih v televizijskih oddajah, vključenosti v razne projekte debatnega značaja, sodelovanju na tekmovanjih na državni ravni in v ostalih debatnih aktivnostih. Naš cilj je družbeno osveščen posameznik oziroma posameznica, ki zna svoje besede (stališča) jasno in argumentirano predstaviti (zagovarjati), po drugi strani pa tudi prisluhniti nasprotnemu mnenju in argumentom, ima znanje in možnost, da pozitivno vpliva na družbeno dogajanje, krepi medsebojno razumevanje in spodbuja dialog, ki druge informira in odpira razmislek o možnih rešitvah za kompleksne družbene izzive, s katerimi se danes soočamo. Z namenom, da bi razširili področje našega delovanja, se povezali z ostalimi javnimi zavodi in pridobljeno znanje delili s širšo javnostjo, smo se na Gimnaziji Ilirska Bistrica odločili, da v sodelovanju z ilirskobistriško Knjižnico Makse Samsa in Za in proti – zavodom za kulturo dialoga, organiziramo Debatna srečanja. Tako so Srečanja namenjena tako članom Debatnega kluba, ki deluje na Gimnaziji Ilirska Bistrica, ostalim dijakom naše šole in njihovim profesorjem kot tudi občanom in občankam ter vsem zainteresiranim za družbene probleme, ki pestijo človeka v sodobni družbi. Debatna srečanja, na katerih se soočajo argumenti ZA in PROTI trditvam, ki se navezujejo na aktualne družbene teme, se odvijajo vsak drugi petek v mesecu, ob 18.00 uri, v prostorih Knjižnice Makse Samsa. Gorazd Brne, prof. soc. in univ. dipl. fil. 5


DEBATNI FORMAT Format debate, ki smo ga izbrali kot primernega za debatna srečanja v Knjižnici Makse Samsa. Po prvih dveh govorih obeh ekip imajo poslušalci možnost postavljati vprašanja, mnenja in komentarje. Avtor formata je Gorazd Brne.

ELEMENT DEBATE

DOLŽINA (min.)

Uvod moderatorja Prvi govor zagovorniške strani Prvi govor negacijske strani Drugi govor zagovorniške strani Drugi govor negacijske strani Vprašanja in mnenja poslušalcev Sklepni govor negacijske strani Sklepni govor zagovorniške strani

X 4 4,5 4,5 4,5 4 3,5 4

Publika je glavni sodnik na debatnih srečanjih v Knjižnici Makse Samsa. Zgoraj je primer ocenjevalnega lista, ki ga dobi vsak udeleženi.

Plakat za 1. debatno srečanje Oblikovanje plakata: Nina Rolih

6


Članek iz lokalnega časopisa Bistriški odmevi; obeleženo je prvo debatno srečanje 7


1. VEČERNA DEBATA

Datum: petek, 13. 11. 2009

Debatna trditev:

Pr ihodnos t slovenske energetske politike je v jedr ski energiji Energetska politika je javna politika delovanja na področjih, ki zadevajo oskrbo z energijo. Jedrska energija je energija, ki se sprošča pri jedrski reakciji in predstavlja najučinkovitejši način pridobivanja električne energije. (Pred vsako debato je potrebno definirati pojme v resoluciji, da vemo, o čem govorimo.) Foto: Knjižnica Makse Samsa

Zagovorniška ekipa 1. Govorec: Rok Smrdelj 2. Govorec: Tina Ujčič 3. Zaključni govor: Tina Ujčič Negacijska ekipa 1. Govorec: Jernej Ekar 2. Govorec: Jani Lavrenčič Direktorica knjižnice nas je z nagovorom popeljala v uvod prve Večerne debate

3. Zaključni govor: Jernej Ekar

POVZETKI ARGUMENTOV AFIRMACIJA 1. argument: UČINKOVITOST JEDRSKE ENERGIJE Računalnik, televizija, mobitel, mikorvalnova pečica, hladilnik … so naprave, brez katerih si ne moremo predstavljati našega vsakdanjega življenja. S pojavom vseh teh naprav so se začele večati potrebe po električni energiji in te potrebe še vedno naraščajo, saj je vse več in več tehnoloških izumov. Vseh potreb po električni energiji ne bo mogel potešiti noben vir energije tako dobro kot jedrska energija, zato ima Slovenija prihodnost zaradi naraščanja potrebe po el. energiji zgolj v jedrski energiji. Jedrske elektrarne, kjer se proizvaja jedrska energija, delajo neprestano, noč in dan, niso odvisne od nobenih vremenskih ali naravnih pogojev in zato 8

nas ne bodo nikoli pustile na cedilu. Med vsemi električnimi energijami spadajo na prvo mesto glede na količino moči, ki jo proizvedejo. Če jih primerjamo npr. z vetrnicami ali sončnimi celicami, zavzamejo tudi manjšo površino prostora. Za primer si oglejmo našo jedrsko elektrarno Krško. JEK proizvaja kar 80 % vse električne energije, ki jo uporabljamo Slovenci. Predstavljajte si, da je ne bi imeli. Potem bi se morali odpovedati polovici gospodinjskih aparatov, kar pa je v današnjem času totalno nemogoče. Jedrska energija je prihodnost, saj bolj ustreza modernemu načinu življenja tako količinsko kot cenovno in tega se slovenska energetska politika zelo dobro zaveda.


2. argument: JEDRSKA ENERGIJA JE VARNA IN ZANESLJIVA Glavna, najbolj pretresljiva in aktualna tematika v zadnjem desetletju so podnebne spremembe. Razlika med jedrsko energijo in obnovljivimi viri energije (vetrnice, hidroelektrarne, sončne celice …) je v tem, da je jedrska energija neodvisna od zunanjih vplivov, medtem ko so obnovljivi viri energije odvisni ravno od podnebja, ki pa nas zaradi nenehnega spreminjanja pusti na cedilu. Vprašanje je, kakšno bo podnebje čez 10 let. Zato je jedrska energija ne le najbolj učinkovit, ampak tudi najbolj zanesljiv vir energije. Poglejmo si še varnost jedrskih elektrarn. Vsem nam je znan primer Černobila, ko je razneslo jedrsko elektrarno in so zaradi tega še danes predsodki do jedrskih elektrarn. Človek je v 21. stoletju tehnologijo izpopolnil do te mere, da ne more priti do nesreče, saj so varnostni sistemi in osebje na visokem in kvalificiranem nivoju. Černobil so takrat imeli komunistični Rusi, današnje sodobne države pa so demokratične in na visokem znanstvenem nivoju. Zaradi razvoja tehnologije je možna ponovitev Černobila 0 %. Poglejmo si še jedrske odpadke. Jedrski odpadki se skladiščijo globoko v podzemlju, brez stika z naravo. Vendar rešen je tudi problem kopičenja odpadkov, saj obstaja tehnologija, ki odpadke predela tako, da jih je polovica še uporabnih, druga polovica pa se popolnoma razgradi čez 300 let. Ker je torej jedrska energija učinkovita, varna in zanesljiva, predstavlja prihodnost za slovenskega državljana.

NEGACIJA 1. argument: NI STRANSKIH PRODUKTOV PRI OBNOVLJIVIH VIRIH Pri izrabi obnovljivih virov za elektrarne ne nastanejo nobeni odpadki, razen pri sami gradnji. 2. argument: ALTERNATIVNI VIRI SE RAZVIJAJO Same elektrarne so zmeraj bolj varne, izkoristek predvsem sončnih in vetrnih elektrarn pa se precej povečuje. Z razvojem obnovljivi viri predstavljajo tudi zmeraj manjšo, lahko bi rekli kar nično nevarnost. 3. argument: JEDRSKI ODPADKI Ljudje si nikjer ne želijo imeti jedrskih odpadkov blizu svojega doma. Če ne drugače to nanje v veliki meri vpliva v psihološkem smislu. V primeru, da bi jedrski odpadki res prišli v naravo, pa bi bila prava katastrofa – območje kontaminirano dolgo časa, posledice na živih organizmih (mutacije in posledično bolezni). 4. argument: S HE NI NIČ NAROBE

Foto: Knjižnica Makse Samsa

Zakaj ne bi gradili HE, s katerimi že imamo izkušnje in ki ne predstavljajo nobenega problema in obremenitve za okolje? Te se tudi razvijajo in imajo vedno večji izkoristek. So tudi poceni, naše reke pa imajo še zelo velike neizkoriščene kapacitete. 5. argument: NESREČE Tukaj lahko predstavimo primer Černobila z zelo velikim številom smrtnih žrtev. Večina jih ni umrla ob nesreči, ampak šele čez čas, zaradi učinkov radioaktivnega sevanja. Tudi območje je popolnoma uničeno. Znan pa je tudi vsaj še en primer eksplozije jedrske elektrarne, tokrat v Španiji, le da so bile posledice mnogo manjše.

Za glasbeno vzdušje sta na prvem srečanju poskrbela Jaša Montani in Jani Poklar

6. argument: PRIMER ISLANDIJE V tej državi se ogromno ljudi ogreva z geotermalno energijo. Mi se z njo resda ne moremo, so nam pa lahko vzor za to, kar bi mi lahko naredili s HE. 9


2. VEČERNA DEBATA

Datum: petek, 11. 12. 2009

Debatna trditev:

Retor iko bi morali uves ti v gimnazijske izobraževalne programe kot obvezni učni predmet Retorika ali govorništvo je veda, ki se ukvarja z veščino govorjenja, zlasti v javnosti in spodbuja kritično mišljenje, logično sklepanje in razmišljanje. Gimnazija velja za najtežji srednješolski izobraževalni program in v njem naj bi se izobraževali bodoči slovenski intelektualci, ki bodo zasedli vplivne položaje v družbi. Foto: Knjižnica Makse Samsa

Zagovorniška ekipa: 1. Govorec: Rok Smrdel 2. Govorec: Tina Ujčič 3. Zaključni govor: Rok Smrdelj Negacijska ekipa: 1. Govorec: Jernej Ekar 2. Govorec: Jani Lavrenčič Jernej Ekar pri zagovarjanju svojih stališč

3. Zaključni govor: Jani Lavrenčič

POVZETKI ARGUMENTOV AFIRMACIJA 1. argument: KRITIČNO RAZMIŠLJANJE Gimnazijci veljamo za bodoče slovenske intelektualce. Načeloma bomo zasedli vplivne položaje v družbi, kjer bo teoretično znanje premalo za opravljanje vplivne službe. Če bi uvedli obvezen predmet retorika v gimnazijske izobraževalne programe, bi se naučili tudi kritičnega mišljenja in logičnega sklepanja, česar nam v gimnaziji zelo primanjkuje. Razmišljanje je pomembno tako pri naravoslovnih kot pri družboslovnih vedah, zato je retorika univerzalna veda. Iz dneva v dan nas profesorji napajajo z golo teorijo, pri tem pa pozabljamo razmišljati in retorika bi nas naučila ravno razmišljanja. Profesorji nas učijo poslušnosti in discipline, torej kako imeti nekoga celo življenje nad sabo, se iz dneva v dan napajati z golo teorijo, pri tem pa ne smemo razmišljati z lastno glavo, ampak samo na osnovi tistih podatkov, ki so zapisani v šolskih knjigah. Kaj bo, ko bomo prišli na fakulteto? Ko bomo samostojni? Ups, kje je kdo, ki bi bil nad mano? Zdaj je čas! Če ne bomo obvezno uvedli retorike v gimnazijske izobraževalne programe, bo gimnazija še naprej vzgajala ovce sistema, ki ne bodo znale kritično razmišljati o družbi in okolju, v katerem živijo, ter bodo zgolj lutke, ki bodo plesale, kot bodo vodilni možje igrali. Tudi da smo lutke v sistemu, se ne zavedamo, ker ne znamo razmišljati in ravno retorika bi bila tisti pomemben predmet, ki bi nas to naučil. Poglejte si primer volitev. Zelo malo državljanov se zaveda, koga naj voli. Ponavadi izberejo tistega, ki največ obljubi in ljudi v to najbolj prepriča. Tukaj se pojavi vprašanje: Je to, kar obljublja, možno uresničiti v praksi, ali je to zgolj utopija oz. teorija? Veščina retorike bi tudi tukaj pripomogla k razmišljanju in tako bi se ljudje zavedali, kdo zasedajo mesta v politiki. 10


NEGACIJA 1. argument: RETORIKA UČI, KAKO ŠIBKEJŠI ALI CELO LAŽNI ARGUMENT PREDSTAVITI KOT ZMAGOVIT S pomočjo retorike lahko nek argument, ki sploh ne drži ali je le delno pravilen, predstavimo na tak način, kot da je močnejši in zmagovit. Na ta način lahko ljudje na oblasti brez problema manipulirajo z navadnimi ljudmi. 2. argument: RETORIKO BI LAHKO UVEDLI KOT IZBIRNI PREDMET Namesto da bi retoriko uvedli kot obvezni predmet v gimnazijskem izobraževanju, bi bil lahko le izbirni predmet, ki bi si ga izbrali le tisti, ki bi ga hoteli. Tako ne bi dijakov še bolj obremenjevali in ti bi imeli več časa, da bi delali stvari, ki jih veselijo. 3. argument: OBSTAJA MNOGO POKLICEV, KI NE POTREBUJEJO RETORIKE Poznamo mnogo poklicev, tudi intelektualnih, v katerih retorika ne predstavlja nečesa pomembnega za ta poklic. Tako za delo v laboratoriju, pisarni, raznih podjetjih in tako naprej ne potrebujemo retorike. Pri prošnjah za delo pa tudi ni preveč uporabna, saj se večina prošenj reši le s samim papirjem in življenjepisom ter brez intervjuja.

4. argument: V ŽIVLJENJU BI POTREBOVALI TUDI DRUGE VEDE Za uspešno vodenje svojega življenja bi morali seveda poznati še kakšne druge vede, ne le retoriko. Tako bi za uspešno vodenje računov morali poznati ekonomijo, za razne samostojne podjetnike, pa tudi navadne ljudi je lahko zelo koristno poznavanje gospodarstva in za udeležbo na volitvah moramo nekaj vedeti tudi o politiki. 5. argument: V ŠOLI JE ŽE TAKO PREVEČ DRUŽBOSLOVJA Če pogledamo predmetnik gimnazije, lahko opazimo, da že tako prevladujejo družboslovni predmeti. To so vsi jeziki (slovenščina, angleščina, italijanščina/nemščina), zgodovina, sociologija, psihologija, filozofija, glasba in likovna umetnost. Naravoslovni so le matematika, fizika, kemija in biologija. Tudi pri pregledu izbirnih predmetov lahko opazimo prevlado družboslovja (španščina, francoščina in ekonomija), medtem ko je naravoslovni le informatika. Tako bi šolski sistem postal še bolj nepravičen za dijake, ki so nadarjeni za naravoslovje.

Foto: Knjižnica Makse Samsa

Jani Lavrenčič med svojim govorom 11


LITERARNE STVARITVE

MLAJŠI ČLANI

Umetnost je človeku prav tako potrebna kot hrana in pijača. Potreba po lepoti in ustvarjalnosti, ki to lepoto ustvarja, je neločljivi del človeka, brez nje človek nemara sploh ne bi hotel živeti. Fjodor Mihajlovič Dostojevski


LUKA BUTINAR ALKOHOL !!

ČAROVNICE

Še vedno v kanalu mrtev leži, krvav, polomljenih kosti, odločen, da za vedno zaspi.

Čarovnice so zažigali, to sploh čudno ni, še dandanes kakšno lahko bi za podkuriti porabili.

Nikoli več se ne zbudi, mulca ob sebi drži, nikoli več ga ne izpusti.

Zdravilke naj bi bile, verjetno težile so po cele dneve. Možem je prekipelo, so rekli: ˝Čarovnico na gorečo gredo.˝

Z alkoholom v srcu, z alkoholom med nogami, z alkoholom v smrt.

Možje veseli so postali, cele noči preplesali. Celo vas ogrevali, srečni so bili.

Baba pijana priletela, bočno se zaletela, mulko nedolžno smrt je vzela.

Si vina natočili, petroleja na kres prilili, pokadilo se močno, kot goba zla v zraku, končno.

Mati nikoli ne bo si odpustila, hčerko prelepo je ubila, krvavo solzne zdaj so oči. Z alkoholom v avtu, alkoholno za volanom, pijano, nedolžno, umorjeno. Alkohol ne izbira. Mori (se)! Kolje (se)! Nedolžne pobija (se)! ... Do kdaj se bo ta morija nadaljevala?

Cerkev može je spodbujala, podporo jim nudila, žene krotiti pomagala, grmade jim postavljala. Možje še dolgo so živeli popolnoma neobremenjeni. Brez čira na želodcu lepo so se imeli.

BABURA Baba, pusti me živeti, saj nočeš prerano umreti. Pusti me na pivo ali pa raztržem ti krilo.

Teženje zelo ti odgovarja, kmalu postala boš kot kaša. Rad bi se le spočil in pivo mrzlo spil.

Kuhati ne znaš, a jezik preklemano dobro vrteti znaš. V glavi počasi se mi že temni, še zadnje opozorilo in glava odfrči.

Praviš, da konzerva sem, nerazgledan, zaostal, a nekaj vendarle vem, s tabo nikoli več ne bom spal.

Zdaj pa prosim te, zgini mi spred oči, dokler razuma še imam in cele imaš kosti. 13


VERA Vera dobra je, dokler pamet zdrava je, težave nam pomaga prebroditi, v drugem svetu se zbuditi. V šoli križe potrebno bo nositi, gospodom riti brisati. Križec, krožec, krucifiks z omare pade, nuna kot morski ježek oči si pomane. Od človeka duša le ostane, neznano kam po smrti se odpravi. Molitev večno nas ohrani, v prahu res mogoče, a ne pri pravi.

TEČNOBA Le zakaj sekiral bi se za izjave take, raje bi nož zasadil vate. Večkrat okrog ga obrnil, zanko okrog vratu zadrgnil. Jezik vedno imaš nabrušen, še trenutek in zob bo okrušen. Z besedami me posiljuješ, kako želim si, da stran odpluješ. Kot pokvarjena tunina že smrdiš, boljše, da skupaj z raki na dnu oceana zaspiš, nikoli več se ne zbudiš in pri miru me pustiš. Tvojega nerganja zadosti že imam, se napil ga bom kar sam. Mogoče uspelo narediti mi bo plan, kako znebil se tečne babe bom sam. Če srečo boš imela, mogoče kožo celo boš odnesla. S kakšno zlomljeno koščico lahko preganjala le vinsko boš mušico. Mene se raje izogibala, mogoče po stopnicah padla, lahko si nos zlomila ali notranje organe pred vrati pustila. 14

Koga vera bo izbrala za potomca našega Boga, Odrešenika vsemogočnega? Vprašanje to vsakemu v glavi se poraja. Z vero dušo človek si olajša, na oltarju vedno prazna flajša. Za vero vse je dobro, vse brez greha, nič ni grozno. Pedofilija v zakristiji se nahaja, nikoli stara, večno mlada. Vera naj odreši ga, Jezus na čelo poljubi ga. Ko v peklu se bo grel, Adolf Hitler uspavanko mu bo zapel. Ilsa Koch z njim se poigrala, na smrtni postelji glavo mu zmečkala. Mogoče kdaj se bo zamislil, otroke z oči spustil, vera mu pomagala več ne bo, ko namesto odojka vrtel se bo.


MARJAN KREBELJ O okusu Veliko je načinov, kako opisati ustvarjalnost in njene najboljše dosežke. Verjetno marsikaj zavisi od tega, kako človek gleda na stvar, toda sam se nagibam k temu, da je vsak izdelek ustvarjalnosti produkt motivacije, spretnosti in okusa. Motivacija je seveda predpogoj, da se česarkoli sploh lotimo in da v tem vztrajamo. Brez tega ni ničesar. Potem je treba biti spreten. Karkoli že počnemo, svojo dejavnost in orodja moramo pri tem obvladovati do popolnosti. Kljub očitnemu talentu bi Elton John bolj težko skladal melodije, če ne bi dobro obvladoval klavirja. Enako Michelangelo ne bi mogel napraviti Davida, če ne bi bil spreten z dletom in če ne bi o kamninah vedel vsega, kar je bilo tedaj možno. Točno to je tisto, zaradi česar je treba v vsaki panogi veliko študirati ter seveda fanatično vaditi, vaditi in vaditi. Mnogo ljudi je motiviranih za znanost ali umetnost. Nekateri so motivirani dovolj, da svoji dejavnosti posvetijo toliko časa, da postanejo zelo spretni. Toda resnično malo je takih, ki imajo tudi dober okus in znajo svojo ustvarjalnost usmerjati v pravo smer. Okus lahko razumemo kot sistem vrednot, ki nas vodijo skozi ustvarjalni proces. In pomanjkanje (dobrega) okusa se lahko vidi tudi v najbolj banalnih situacijah. Mnogi ljudje imajo več kot očitno oblek, toda kombinirajo jih na najbolj smešne načine. Problem ni v tem, da ne bi imeli oblek, problem je, da nimajo okusa. Podobno marsikateri sicer tehnično izurjen slikar nikoli ne preseže nivoja “razglednic” in slik, ki se prodajajo po obmorskih letoviščih, ker enostavno nima okusa, s katerim bi svojo spretnost usmerjal. Isto velja za fotografijo, literaturo in nemara celo znanost, saj je tudi v znanosti treba vsake toliko izbrati temo raziskave in ta mora biti dobro zastavljena! Če smo dovolj motivirani, bomo tudi spretnost sčasoma pridobili, toda imeti dober okus je bitka, ki traja celo življenje, čeprav se pogosto razpozna že takoj na začetku. Pri glasbenikih, ki so dosegli izjemno visok ustvarjalni nivo, lahko že na prvem izdanem albumu, ko je bila njihova spretnost še šibkejša kot kasneje, slišimo, da ciljajo bistveno višje kot ostali. Tako Siddharta na ID-u v veliko enostavnejši obliki demonstrira že praktično vse elemente, ki so jih na kasnejših ploščah razvili do neslutene perfekcije.

Okus je pogosto spregledana kvaliteta ustvarjalnosti in malo ljudi se zaveda, kako pomemben je v resnici. Pri skoraj vseh dejavnostih smo soočeni z izborom; ne glede kaj počnemo, imamo običajno več kot eno idejo in odločiti se moramo, katero bomo razvijali naprej. V fotografiji ali pesništvu skoraj nikoli ne objavimo vsega, kar naredimo, pač pa delamo izbore. In tukaj se spet marsikomu zalomi, saj zaradi neizdelanega okusa v svojem delu napačno razpoznava kvalitete in ne napravi najbolj rafiniranega izbora, pač pa pogosto podleže banalnejšim težnjam, zaradi česar svoje spretnosti predstavi v slabši luči. To marsikdaj pride do izraza že med samim procesom dela, saj se moramo do zaključka dela odločati med številnimi navidezno enakovrednimi možnostmi, ki pa rojevajo različne rezultate. S katerim objektivom bom fotografiral, kakšne vrste verz bom izbral, kakšne kontraste bom napravil na sliki in kako naj pobarvam črtno skico. To so vprašanja okusa in ne tehnike ali motivacije. In to odločanje postane še posebej naporno, ko je projekt že dolgo časa na mizi in ko izgubimo vso distanco do svojega dela ter tavamo med možnostmi brez vsake orientacije. Takrat je običajno primeren čas, da postanemo do svojega dela neusmiljeni rablji in da izločimo vse, kar ni popolnoma ustrezno. Med dobrimi moramo izbrati pravo možnost in brez izbrušenega okusa ne bo šlo, če naj se odločimo za tisto, kar bo navrglo najkvalitetnejši rezultat. Sicer se lahko zgodi, da bomo kmalu po objavi obžalovali. Dobra novica pri vsem tem pa je, da je z okusom podobno kot s tehniko; da se natrenirati in izostriti. Verjetno najbolj z nenehno kritičnostjo in ostrim nadzorom svojega dela. Pedantnost se tu izplača! Kadar dajemo svoja dela v oceno drugim, se lahko pogosto zgodi, da bomo zaradi kritike prizadeti, toda čustva s časom splahnijo, lekcija pa ostane. Prav tako moramo sami opazovati dela ostalih in ocenjevati, pri čemer niti ni nujno, da jih s svojo oceno seznanimo (včasih je bolje, da ne). Arhitekt mora vsak dan opazovati dela drugih, prav tako mora literat ogromno brati. Ko sem bil še bruc na fakulteti, je nek profesor dejal: “Dan brez listanja revije, je izgubljen dan.” Danes vem, da je imel prav. Med listanjem strokovnih revij se brusi naš občutek za to, kaj je dobro in kaj ni. Seznaniti se moramo z vsem, tudi s tistim, kar nam mogoče sprva ni všeč, saj se bomo tudi ob tem lahko nekaj naučili. Brez dobrega okusa bodo naše sposobnosti streljale v prazno. 15


JAŠA MONTANI nad grič je padla tema ljudje nanj prišli nič več žara v nas le praznine širne moč

Manifest Mlečnih miši alias triple M

doba niča se razgrne tema na oči nič več ni rožnih cvetk le gonja tja v črno noč

(soavtor Oskar Štrajn) Ko je človek preskočil evolucijski prag neumnih sesačev, ki živijo, da se hranijo in seksajo, se mu je v nedrjih možganov utrnila neka nova, drugačna, ampak prečudovita iskrica – umetnost. Z njegovim razvojem je ta iskrica rasla in do časa, ko so neki degenerirani bradači mislili, da so strašansko oh in sploh, ker so bili oblečeni v rjuhe in se igrali homoseksualce, je postala strela. Tri tisoč let pozneje … se je v popolnoma nepomembnem mestecu, ki leži na stari trgovski poti z Dunaja na Reko, odcepil nov izrodek umetnosti – Mlečna m’š. Spletel se je iz niti štirih do petih vrlih bistriških fantov, katerih lasje so se motali v nenadzorovane razsežnosti prostorskega in časovnega kontinuuma. Odločili so se, da bodo kot najodličnejši vitezi umetnosti zadajali podplutbe bistriški kulturni srenji in da bodo s krošeji rušili obzidja predsodkov, ki naseljujejo ume njihovih sotrpinov. S ponosom bodo med ljudi vcepili Puškina, suši in bridge preko vseh sedmih vej umetnosti in z vsemi razpoložljivimi sredstvi pomagali pri zmanjševanju procenta harmonikarjev v okolici.

kar peštajo drug po drugem rdeče pred očmi nič več obraz smejoč le tok ljudi deroč

Motnje Množica pojavov, povezanih predvsem z informatizacijo, oglaševanjem in »zabavo«, ki preprečujejo nastanek tako osebnih kot kozmičnih daljnosežnih zamisli in s tem onemogočajo duševni napredek. Ravno nasprotno, povzročajo propad duše. … Kar pa ni tako nedolžen in »katolicističen« pojav. Se pa dotika religije, temeljnega verovanja, ki je izvor dobrega človekovega delovanja in s tem duševnega razvoja – etike.

Mlečna m’š ni le organizacija, mlečna m’š je življenjsko vodilo. Mlečna m’š nam pomaga, da iz sivosti slovenskega izobraževalnega sistema poletimo med Davidova jajca in La Giocondine prsi in se pri tem še strašansko zabavamo, ustrelimo nekaj kozlov in razbijemo par zaslužkarsko komercialnih betic. Mlečna m’š združuje neodobravanje in kritičnost, pa vendar poveličuje racionalizem, obenem pa ve, da zanj v umetnosti ni prostora, in tudi ve, da Damjan Murko ni kvaliteten glasbenik in da nekdo, ki naslika kopijo Guernice, sebe ne more klicati umetnik ter da je bistvo metala v Bachu.

Propad duše pomeni po eni strani propad osebnosti v obliki izginevanja zasebnosti, neodvisnosti, lucidnosti in osebnega zadovoljstva, ki se odraža tako v individualnih svetovih, kot tudi v kozmičnih (okolju, naravi …). Po drugi strani pomeni propad medosebnih odnosov, ki postajajo plitvejši in manj pomembni.

In dokler bo Mlečna m’š živela, bo umetnost v Bistrici cvetela, debilnost bo uvela in število aktivnih harmonikarjev se bo izenačilo s številom drugih glasbenikov.

Kar je idiotsko, je nadvse enostavno za izdelavo, zatorej primerno za množično trženje, ki pa je prikladno omogočeno z razmahom idiotskih duš.

--- NAJ ŽIVI MLEČNA M’Š ---

Po svoji pomembnosti jih hitro začnejo prekašati odnosi s t.i. navidezno resničnostjo, ki je nedvomno bolj prilagodljiva posameznikovim zahtevam (z njimi se poosebijo, se v njih najdejo), ki pa zaradi prej omenjenega propada osebnosti postajajo zahteve po idiotskem.

Itd. XxX

16


SVINC'N'PURFL Foto: Rok Smrdelj

Vse ja, sam domov pa ne (Nejc Mršnik) V petek se zaključi moje delo, če prej ni b’lo, za vikend bo veselo. Odneslo me bo s tega mesta, že vije se pred mano siva cesta. Je lepši kot pomladni cvet pogled skoz okno v širni svet. Brez bencina, pijan kot mina, če tut hudič čez cesto gre, vse ja, sam domov pa ne!

Vanja Kočevar – Vanč (bas kitara, glavni vokal), Matevž Kraševec – Bezo (solo kitara) in Matej Lenarčič – Leny (bobni in vokal) smo pozne jeseni leta 2008 začeli ¨džemati¨ v pritličju Lenyjeve hiše na Veliki Pristavi. Lepo smo se ujeli, vendar je zasedbi manjkala še ena kitara. Na srečo se je Bezo spomnil na starega prijatelja Nejca Mršnika (klaviature, ritem kitara), ga poklical in mu obrnil življenje na glavo. Na začetku je bila zasedba umišljena kot glasbeni krožek, ampak umetniške žilice so podivjale v vsej svoji razsežnosti, kajti ujeli smo se glasbeno in pivsko. Tako je decembra 2008 nastala skupina Svinc ‘n’ purfl. Kaj kmalu so začeli nastajati prvi avtorski komadi Nejca Mršnika in Matevža Kraševca, sledili so tudi prvi javni nastopi. Pravi koncerti pa se bodo odvili v letu 2010, ko bomo predstavili naš avtorski repertoar in dodali še kakšno priredbo. Večinoma igramo rock ‘n’ roll, opazijo se tudi zametki bluesa, psychedelica in jazza. Vplivov je mnogo, smo zagnani in trmasti ter povemo, kar se nam zdi vredno povedati, in to na naš način.

Ustavim, srečam mnogo spet ljudi, čas se ne ustavi in kar beži. Že svita se pred mano bleda zora, a jaz neutrudno blodim brez premora. Sestavljam delčke svojega spomina, razmršeni lasje, oči kot sva cekina. Brez bencina, pjan kot mina, če tut hudič čez cesto gre, vse ja, sam domov pa ne! Pošteni žur nikoli ne uide, vedno se po poti nekam pride. Glavno, da se nič mi ne mudi, tut če v daljavi ceste sploh več ni. Še sam ne vem, da vozim se naokoli, glede na stanje lahko bi bil kjerkoli. Brez bencina, pijan kot mina, če tut hudič čez cesto gre, vse ja, sam domov pa ne!

Kaj več lahko o nas preberete na spletni s trani www.myspace.com/snpslo. 17


Beznica na robu mesta

Jst sm ta …

(Nejc Mršnik)

(Nejc Mršnik)

Prihajam domov, ko dan je že vroč, požiralnik od vina je kot potok deroč. Uresničil sem svoje nore ideje, spet sem preživu noč brez odeje. Tu noč se ustavi, ko že listje je ovelo in ko prvi žarek ti posije na čelo.

Za ideale, ki hočem jih v življenju imet, zapravu zdravje, srečo in zapalu cel svet. Nič kaj razmišljat, se sekirat in v strahu bit, saj ko bo počlo, bom šel itak z glavo skoz zid.

Beznica na robu mesta … zame vsak vikend je kot rimska cesta. Prideš tja, ko dan je še vroč, odideš, ko se jutro prevesi v noč.

jst sm ta, ki v jamo pade in ven se skobca, jst sm ta, ki se napije in ne kozla, jst sm ta, ki nikoli konca ne pozna.

Ko pride spet noč, je klapa že zbrana in vsaka od deklic, ki ni še oddana. V igri vrti se kozarček al dva, in že rokenroll z radia igra. Še malo in spet bo ura bežala, divjaška sla bo zle misli odgnala. Beznica na robu mesta … zame vsak vikend je kot rimska cesta. Prideš tja, ko dan je se vroč, odideš, ko se jutro prevesi v noč. Al žganje al vino, tu je vse isto, ni ga človeka, ki še pil bi čisto. Že stoli letijo, ko dela se hrup, odganja od vsacga sleherni obup. Ko polnoč odbije, vse skup naprej pelje, ne ustavi se vse do naslednje nedelje. Beznica na robu mesta … zame vsak vikend je kot rimska cesta. Prideš tja, ko dan je se vroč, odideš, ko se jutro prevesi v noč.

Ker

Jst sm ta … Jst sm ta … Jst sm ta … Vsak čas prišel bom spet na svoje, uspešen bil, lase si zvezal bom v rep in se obril. Ne bom omagal pod težo današnjega sveta, kot da sem jabolko, ki pade z veje na tla. Ker jst sm ta, ki v jamo pade in ven se skobca, jst sm ta, ki se napije in ne kozla, jst sm ta, ki nikoli konca ne pozna. Jst sm ta … Jst sm ta … Jst sm ta … Počutim se kot pes, moj gospodar je svet, tepta in niža me, ko da bi bil zadet. Ta demon, ki črni mi življenja sliko, ne bo mi lomil tirnice kot konj mladiko. Ker jst sm ta, ki v jamo pade in ven se skobca, jst sm ta, ki se napije in ne kozla, jst sm ta, ki nikoli konca ne pozna. Jst sm ta … Jst sm ta … Jst sm ta …

18


Le kaj je meni tega treba … (Nejc Mršnik) Zdravje mi peša, v glavi se meša, spomin mi vrača na stare čase, ko še nisem zaprt bil u samega vase. Življenjska energija počasi mineva, depresija in obup se me vztrajno loteva. Le kaj je meni tega treba, da sem vsak dan ku žival pijan in preklinjam babo iz dneva v dan. Le kaj je meni tega treba, ne pomaga mi več noben denar, in preklinjam dan, ko sem stopu pred oltar. Prekletstvo se v meni vsak dan veča, tesnoba v srcu temna je začeta. Za las se umikam strašni temi, nič ne pomaga, hudič, ti kr me vzemi. Za živce spraznim vse, kar imam, dokler ne padem dol ves pokozlan. Le kaj je meni tega treba, da sem vsak dan ku žival pijan in preklinjam babo iz dneva v dan. Le kaj je meni tega treba, ne pomaga mi več noben denar, in preklinjam dan, ko sem stopu pred oltar. Pravjo, da po dežju posije sonce, a moj orkan mi meče v glavo lonce. Nikdar pomagat mi noben ne more, polnočni sen mi vleče tja do zore. Z dušo samcat sem s sabo, strela udari mene in babo. Le kaj je meni tega treba, da sem vsak dan ku žival pijan in preklinjam babo iz dneva v dan.

Glumac na duge staze (Nejc Mršnik) Pijača zapija mojo lastnino, počasi se usipam v srednjeveško razvalino. Pri pivu se mi odpira obzorje, a ga maček potegne globoko v morje. Sm večkrat spraznu gajbo marsiktero, popito pivo napolnilo bi jezero. Po grlu teče bistra zlata reka, ki v poplavah bi ubila tut človeka. Jst sm glumac … na duuge staze, jst sm glumac … na duuge staze, … na duuge stazeeee. Včasih bogat, bla polna je rit, dns sm reven, do kraja zapit. Jst sm glumac … na duuge staze. Nocoj sem tak kot človek iz praveka, pokozlana in strgana je moja obleka. V meni vlada divji hrup in klanje, ki ga premaga mir in sladko spanje. Zmatran, zjeban tam ležim na seni, gorje, obup in hudi dan, le pridi k meni. Alkohol požre mi tisto zadnje znanje, a če nisem jst nalit, je to totalno sranje. Jst sm glumac … na duuge staze, jst sm glumac … na duuge staze, … na duuge stazeeee. Včasih bogat, bla polna je rit, dns sm reven, do kraja zapit. Jst sm glumac … na duuge staze.

Le kaj je meni tega treba, ne pomaga mi več noben denar, in preklinjam dan, ko sem stopu pred oltar.

19


Svet animiranih čudes

Do daske …

(Nejc Mršnik)

(Nejc Mršnik)

Blodim po temi, ko sam stojim, govora nobenga, s sabo govorim. Veter pihlja v moje mesto, noge so trde, ne morem več čez cesto. Narava divja v moji glavi, sam nisem več kos tej težavi.

Odjadram sam v temne goščave, se skrivam v senci večne puščave. Mračno se oziram k bilki vsaki, vse bolj mlahavi so moji koraki.

Odhajam v svet animiranih čudes. Svet animiranih čudes. Svet animiranih čudes. Tam vse življenje lepo se zdi, noben te ne ubija, nikjer ne teče kri. Zaman se trudiš obešat zastavo, tam vsako geslo zmeraj je pravo. Ko vse to prebrodiš, se umirjen zbudiš, probleme in težave za sabo pustiš. Odideš v svet animiranih čudes. Svet animiranih čudes.

V glavi trava … V srcu kri … V grlu rum, ki v ustih tli … Do konca nalit, se komaj pozna, zabava je zame onkraj sveta. Kot bi sto metrov v sekundi preteku, zaripel obraz je v hipu oteku. V glavi trava … V srcu kri … V grlu rum, ki v ustih tli … Se streznu verjetno nikol ne bom več, vsakdanje malenkosti zame so preč. Vsega se otepam na vso svojo moč, a ko slika ugasne, je tu samo noč. V glavi trava … V srcu kri … V grlu rum, ki v ustih tli …

Svet animiranih čudes. Slika življenja nikol ne mine, a samo v sanjah lahko obujaš spomine. Vedno hodiš po poti pravi, se umikaš realnosti, kjer vsak te zadavi. Trup človeka je še s tabo, a dušo in misli puščaš za sabo. Odideš v svet animiranih čudes. Svet animiranih čudes. SVET ANIMIRANIH ČUDES. 20

“PRIDEŠ TJA, KO ODIDEŠ, KO


Letim

Svinc ‘n’ purfl

(Matevž Kraševec)

(Nejc Mršnik)

Danes sem tu, jutri sem tam, okoli hitim, ko da nimam kam. To življenje le iluzija je, nimam meja, grem, kamor odnese me.

Iron eye is watching you, if you want survive you must be true. When face is bleeding and feeling is bad, don t be scare, it s just bullet in your head.

Nekje vmes se znajdeš ti, nikamor več se mi ne mudi. Čas ustavi vse, vse zamrzne,

“Svinc ‘n’ purfl.” “Svinc ‘n’ purfl.” “Svinc ‘n’ purfl.”

na žalost pa tebe ne ustavi nihče …

Waiting for yooouuu!

Zato pa jaz spet: Letim stran, letim nekam drugam, grem proč od tega sveta, nekam, kjer me nič več ne ustavlja.

Like a sound comes from the speaker, you’ re falling down, down and deeper. So fuck your life, now it’s sold, it’ s made of iron, steel or gold. “Svinc ‘n’ purfl.” “Svinc ‘n’ purfl.” “Svinc ‘n’ purfl.”

Letim stran, letim nekam drugam. leteti želim, brez bolečin … brez trpljenja.

Waiting for yoou! Don’t think that the shooter miss, it comes from gun, our bloody kiss. This story something want to tell, respect the bullet or go to hell. “Svinc ‘n’ purfl.” “Svinc ‘n’ purfl.” “Svinc ‘n’ purfl.” Killing you!

DAN JE ŠE VROČ, SE JUTRO PREVESI V NOČ.” 21


NEJC MRŠNIK Foto: Rok Smrdelj

Rojen sem 13. 6. 1985 v Postojni. S pesnjenjem sem se začel ukvarjati v osnovni šoli, kjer so nastajale provokativne pesmi. Umetniška pot je zavila v srednjo šolo, kjer sem pod velikim vplivom našega velikana Prešerna začel ustvarjati izključno sonete. Poleg tega sem takrat prvič prijel za kitaro. Začelo se je takole: Srednjo šolo sem obiskoval v Ljubljani, kjer sem imel prijatelja, ki je v našem domu igral kitaro. Seveda me je zelo privlačila in stalno sem si jo izposojal od njega. Nekega dne pa sem se le odločil, da si kupim svojo. Od takrat v mojem domu v sobi ni bilo več miru, kajti nisem je spustil iz rok niti za pet minut in v nadaljnjih dijaških letih sem za moje cimre postal prava nočna mora. V srednji šoli sem bil dokaj romantična duš’ca, saj me je vsaka stvar prizadela in edini način, da sem spravil svoje zle misli iz glave, je bilo besedno ustvarjanje. Sledilo je obdobje nenormalnega veseljačenja, kjer sem pozabil na umetnost in svoj odnos do nje. V tem obdobju se je na moji poti pojavila še ena priložnost, zaradi katere bi skoraj za vedno opustil svoje ustvarjanje na kakršnem koli področju. V naslednjih nekaj letih sem po tem dogodku živel zelo razuzdano in neprimerno za uspeh na kakršnem koli področju. Nato se je moje življenje obrnilo na glavo, ko sem prejel klic prijatelja Bezota, ki me je vprašal, če bi sodeloval pri njihovem glasbenem krožku. Mislil sem si: ˝Za igranje v garaži ni problema, na oder pa ne grem!˝ Zadeva se je drastično in z veliko hitrostjo razvijala in tako sem bil po nekaj mesecih glavni, ki je težil k odrskim nastopom. Za skupino, ki se takrat še ni imenovala (danes se imenuje SnP), ustvarjam skoraj vsak dan. Ideje črpam iz vsakdanjega, preprostega življenja. Na svoji poti vidim uspeh na glasbenem področju v svoji skupini Svinc ‘n’ purfl, ampak dejstvo je: Da sem se sploh pojavil v tisku, objavil svoje sonete in da bo moje nadaljnje ustvarjanje tudi na področju poezije, gre zasluga mojemu mentorju Roku Smrdelju. 22

KURBIRSKA DEKLICA Ti prelepa moja deklica si b’la, ljubil sem te iz vsega svojega srca. Pustila si pečat na moji rami, a zdaj prekleta bodi, vrag te vzami. Vsako sadje enkrat že se posuši, tvoj cvet mednožni zdaj tudi že veni. Nedolžno zgledala si še v šoli, a brez sramu razdajala okoli. Med rjuhe spraviš vsakega bedaka, če le pokaže svojega orjaka. Zares podobna tebi ni nobena. Totalno gnila si in posušena. Nesrečna si, če ne porivaš redno, ti kuzla si in kuzla boš za vedno.

CERKVENI FANATIKI Bil si svoje vere Cerkvi tam predan, od samega boga ‘z pekla odposlan. Naj sploh še kdo verjame v vaše teze? Zame je to zavajanje brez zveze. Le kje nas kakšna vera vse to uči, da posiljuje nedolžne se ljudi? Povzroči samo grozno doživetje, nesramno grabi njihovo imetje. Najlažje izkoriščat je otroka, zapeljevat za dnevna dva obroka. Naj vas vse prekletstvo same doleti! Vi drugim krivo, naj vam se to zgodi. Raztegniti, da danka se razmakne, in s silo v vaše riti kol natakne.


PRIJETNE URICE Vsak s flašo v roki v času prihodnjih dni, tekoče žganje človeka veseli. S pr’jat’lji v krogu pri Marič’ sedimo, skupaj pijemo in mal’ govorimo.

PREKLETSTVO OSAME Preklinjam čas, za mizo robcev polno, življenje spletka, kot bi pletel volno. Čuti moji hudiču so prodani, življenja lep’ga reki so zlagani. Prijat’lji so odšli po svoji poti, življenju, sreči in cvetu naproti. A jaz osamljen, poln teme in strupa, prihodnost moja - zame ni več upa.

Veliko flajšk smo danes že stočili, čeprav smo malo časa tu zabili. Že alkohol prijema vedno huje, ta klub pijancu glas v tej sili čuje. Pretaka se po žilah čisti špirit, občutka tega se ne da umirit, a kaj ko misel moja tako hoče. Kozarce praznim, srce tiho joče. To pesem pišem pod vplivom vina, zablojen sem, prbitnik spet kot mina.

Noben živ krst se zame več ne meni, prijateljstvo pa največ mi pomeni. A kaj ko taka meni je nesreča. V hiši moji črna, temna ječa. Iz rok izmuznit se ji ne morem temi, nič ne morem, hudič, ti kar me vzemi.

N A R O B U O B U PA Prit k sebi vsakdo na tem svetu more, a jaz ostajam, sam sem vse do zore. Mi žica se okoli srca spleta, tesnoba v meni temna je začeta. Srce moje razdrto je kot njiva, vsak čezenj orje kot nesreča kriva. Požrite mojo ‘bogo dušo celo, brez mene vam mogoče bo veselo.

SVET BOLEZNI Razsipam misli svoje poezije, a vse v meni tiho in vztrajno gnije. Mi misli nesejo na svet ljubezni sonetov skrite, mrzle te bolezni. Žal tega sveta Bog mi ni poklonil, zaman sem butec tiho v ta svet zvonil. Sicer ne more podarit mi vsega, prezahteven sem in to me bega. Begunec sem na svoji temni poti, družba, mesto in šola, vse me moti. Sam smrt iz teh težav me rešit more. V noči temni, ki ji ne vidim zore, v sanjah iščem svoje čiste, boljše dni, mim’ njih kaj hitro mi pogled beži.

Nič več topline moje hrepeneče, onostranstvo kipi od same sreče. To vse so misli moje kratkočasne. Klice življenja niso mi več jasne. Vsa preperela moja je morala, kot duh, ki venomer visi z vogala. 23


KAJA TOMŠIČ POSAVEC Magija nastane v nas samih. V poželenju, ki se mu ne moremo upreti. Poželenja ne moremo ustaviti, ta nas obdaja in razdaja na vseh koncih sveta. Sveta, ki nam je neznan in lep. Občutki v njem so kot nepopisan list, tega ne moremo napisati, saj besede so nepomembne. Pomemben je filing, ki nam je dan ta trenutek. Samo ta trenutek. Trenutek večnosti in svobode.

Ko se v nas prebudi nekaj, kar spalo je predolgo, nam je jasno, kaj si želimo. Kaj si želi vsak moški in kaj vsaka ženska. Trenutek, ko so svobodni in preprosti, ko so vsi enaki in poželenja vredni. Takrat se sprosti nenavadna domišljija, ki v nas spi. Domišljija, ta je pobudnik in smrt obenem. Ne moremo se kontrolirati ne ustaviti. Misli nam bežijo, nismo zbrani. Kaj zdaj? Panika! Zakaj? Prepustimo se temu občutku, občutku svobode in poželenja. Ta nam bo pokazal pot, ki je ni in je. Misel sama nas privede do domišljije, ta pa do iluzije. Iluzija je nekaj, kar vidimo, čeprav je vse nevidno, neznano. Pritegne nas. Odpelje nas v neznano … Želimo si. Dobimo lahko. Ne rabiš nikogar. Samo sebe in svoje skrivnosti ter iluzije. Kje pristaneš, veš samo ti. Ženska in njene igrice so čudovite. Preproste in inovativne. Ko se ji prikaže neznanec v daljavi, otrpne. Ve, da se nekaj prebuja v njej, in tega ne more nadzirati. Kaj naj stori? Se ponavlja njeno vprašanje – naj zbeži ali naj se prepusti? Uživa v dvomu. Ne nadzira dogodkov. Kmalu se zave, kaj se dogaja okoli nje. Neznanec, ki se ji je približal, je ob njej in ji šepeta nejasne besede. Besede, ne razume jih, a se jim prepusti. Prepusti se lastni domišljiji, ki prodira po venah v točko poželenja. Tam, kjer čuti vse napetosti sveta, tegobe in žalosti, tam, kjer se svet prebudi v nekaj lepega in ironičnega. Čuti prodor, čut premik. Vsak gib ji ni neznan. Prepušča se in svet se bo prebudil. Sedi, čeprav ji je neznano, sedi in se prepušča. Uživa vsak trenutek, vsako sekundo in stotinko. Neznano, znano ji je. Prepusti se gibom in svetu. Prodira, prodira. Počasi, z občutkom in lenobo. Paše ji. Boki se zibajo v njegovem ritmu. Mirno in počasi. Ne čuti potrebe po hitrosti. Rada bi bila polna, polna občutkov in ljubezni. Čeprav ve, da se bo končalo, se ne more upreti. Vsak gib občuti kot nekaj lepega in nežnega. Nežnost, ki jo obdaja … 24

Počne nekaj, kar ji paše. Nekaj preprostega in čudovitega. Ne ozira se. Samo sodeluje. Domišljija ji deluje na pecljih vroče krvi. Prostor se menjuje, kot sanje, ki jih ni. Zdaj sem tu in zdaj sem tam. Spet na očeh ljudi, drugič spet ne. Si misli. Ne ozira se. Nepomembno se ji zdi. Uživa! Radost neznanega ji drgeta na ustnicah. Ne more izgovoriti. Oči ji bezljajo sem ter tja. Ne more se osredotočiti. Občutek je močnejši. Zdaj sem tu in zdaj sem tam. Kje sem? Ni pomembno. Prostori se premikajo. Počuti se pijana, čeprav ni. STOP! Vse se ustavi. Ne ve kje je. Ne upa si pogledati. Glas ji šepeta. Ne razume ga. Zbere pogum. Odpre oči. Počaka. Pogled se ji jasni. Ozre se. Misli, da je v sobici. Majhni sobici. Zagleda steklo, pogled se ji razpre v daljavo. Vidi morje in stavbe, velike stavbe. Stolpnice in počitniške hišice. Premika se. Gor in dol. Pogleda v notranjost. Vidi stikalo za nadstropja. Gumbi, ki le s pritiskom te popeljejo v neznano. Smeje se ji. Neznanec. Malo prej se je gibala v njegovem nežnem tempu. Sedaj ji stoji med nogami. Obleka, ki je nikoli ne bi oblekla, se ji zdi drzna in nežna. Rob obleke se dvigne in neznanec, ki je prej čepel pri njenih nogah, z jezikom zdrsne skozi njena vrata poželenja. Skoz njen svet. Igra se. Paše ji. Uživata oba. Drži jo za stegna in jo usmerja. Rob ritnic ji sloni na ograji. Ni je strah, da bi kdo vstopil. Prepušča se. Pogled ji uide v daljavo mesta. Morje ji je blizu. Čuti, kako jo vali poljubljajo po goli koži. Kako ji voda polzi po telesu. Kako se sonce odbija na kapljicah. Telo je mokro, pa čeprav ni. Vzdrami se. Gib jezika je našel ključ. Ne more se kontrolirati. Ne more ničesar. Ščemenje je močnešje. Ena, dva … hhhhhhhhmmmmmmmmm …


Zasliši se njen tih zvok. Dihanje narašča. Krči so intenzivni. Užitek slajši. Ko zmoti jo pogled neznane ženske. V kotu sedeča in opazujoča. Ne reče besede. Hoče prekiniti, pa je šla močnejša. Ženska opazuje. Se zadovoljuje. Vstane, stopi bližje. Preplašen pogled ji pomiri z nežnim gibom na njenih prsih. Čudno. Spet se prepušča nazaj. Ne zanima je, kdo je. Le prepušča se. Nazaj v daljavo svojega sveta. Daljavo morja in sonca. Bliža se trenutek svobode. Trenutek resnice. V tem trenutku, ko misel ne dokonča, začuti nekaj nežnega na svojih ustnicah. Nežen poljub, ki je prišel iz neznanega. Nežen, da je pozabila na vsa načela ter se samo prepustila. Nežnemu igranju jezikov. Vročina v njenih žilah je neizprosna. Ustnice so polne poljubov. Mednožje je polno ščemenja. Predaja se. Predajajo se vsi. Vsi skupaj so ena oseba. Občutki so neizprosni in nepozabni. Domišljija je na pecljih vroče krvi. Kri, ki vre v venah življenja. Življenja, ki polno je strasti. Strast je napolnila sobo. To majhno sobo, ki ji ljudje rečejo dvigalo. Majhno, a dovolj prostorno. Prostorno, da so občutili vse strasti sveta. Predajanje eden drugemu jih izpolnjuje … Izpolnjuje njihove strasti, strasti, ki so premočne, da bi se jim lahko uprli in jih zatrli. Strast se prepleta med njihovimi telesi in domišljijo. Neviden trak, ki se prepleta in ga ne morejo pretrgati … Nič jih ne ustavi, ne morejo se upreti in ne morejo končati. Začeli so in ne morejo nehati. Možgani so otopeli. Misli zamegljene, telesa prepojena in smisel se izgubi. Vse je zgolj le igra, nedolžna igra nečesa, ker je znan namen … Namen je igra, ki se ne neha. Igra, ki traja večnost in večnost. Ampak kaj, če ni večnost? Kaj, če ni namena? Kaj je potem igra? Igra strasti, ki jo si ljudje tako želijo, hrepenijo in ubijajo zanjo. Kaj pa je sploh pomen vsega skupaj …? Nekaj, kar ti je dano, nekaj, kar ti je lahko vzeto … Vzeto od ljudi, od osebe ali pa samo odvzeto, zaradi lastnega jaza … Jaz, ki ne pusti dihati, ki ne pusti živeti … Mogoče celo umreti, umreti za nekaj, kar je v tebi … samo v tebi!!

V tebi je lahko vse ali nič … Zgodbice, domišljija, ki jo ljudje prodajajo, prodajajo samo zato, da bi dobili del te neskončnosti. Del tega, kar jim manjka oz. si želijo imeti … Imeti nekaj, ker ni njihovo in nikoli ne bo … Sami si ne pustijo doživeti, čeprav imajo, a skrivajo … Skriti nekaj je lahko. Pokazati je težko. Prepustiti se je pa še lažje … Lažje kakor kar koli na tem svetu … Vendar mnogi se sprašujejo, kako sploh doživeti nekaj, kar je in ni … Kako raziskati to in pustiti ostalo za seboj … Kako uiti, le za sekundo, vrvežu ljudi in njihovih moral … Kaj je treba narediti, da ta delček sanj postane utrip življenja, čeprav samo za sekundo tega stoletja … Stoletja, ki lahko traja in traja v sami sekundi prepuščanja lastnemu jazu … Lastnim namenom in lastni večnosti … Kaj narediti? Kaj ukazati? Sploh pa kaj odgnati? Strah?! Ta je večni jaz, ki nikoli ne umre. Strah tu ni ključnega pomena. Pomen je v tebi, ki si dovoliš iti čez mejo svojega praga. Praga, ki je varnost in zaščita. Prag, ki je tam in bo ostal tam. Vedno se lahko vračamo tja in vedno ga lahko prestopimo. Prestopimo lastni prag, prestopimo lastni jaz … Sanje, domišljija, ki raste in je tam, skrita in skoraj nevidna, vendar je in bo. Hrepeni po uresničitvi, po realnosti. Diha in umira z nami. Narašča in se spušča. Hiti in stoji. Poseči moramo vanjo, odvezati ji roke, dati ji prosta krila … Poletela bo in mi moramo samo prestopiti prag. Smisel igre se vrne, vrne se nasmeh in vrne se sla. Sla, ki smo jo iskali in iskali … Skrita pod ruševinami srca in čustev, skrita pred svetom. Svet, ki hiti in nas pušča v neznanosti brzine. Ta nas zavaja, osvaja in zadržuje. Zadržuje v nas, kar lahko imamo in česar ne smemo imeti, vendar to je vse naše … Meje so zabrisane, zbrisan je svet … Ostanemo samo mi in naša domišljija, ki začne vreti na pecljih krvi. Kri, ki nam je že znana. Energija se pretaka in pretaka. Elektroni se polnijo in nato, nato, nato … Eksplodira!! Eksplodira domišljija in energija … Vse se združi in začne se nov val harmonije. Harmonije, ki prodira po naših venah. Venah življenja. Življenje je strast tega sveta. Ruševine se odmaknejo in odmakne se svet. Svet puščave in moral. Odpre se neskončnost!

“SVET, KI HITI IN N NEZNANOSTI BR AS PUŠČA V ZINE.” 25


NAJNA V.

STAREC SAMA JE

Nad mizo se sklanja, sklanja nad spomini, ki na minule so dni opomini, starec, ki le še o smrti sanja. Dan za dnem ga žrejo bolezni, težki so dnevi in mučne noči, boli ga srce, da sploh več ne spi, saj v sanjah vidi pretekle stvari, stvari, ki bile so in jih več ni. In vse, kar želi si, je le spokoj, da videl spet bi poznane ljudi, da slišal spet bi ˝dragi moj˝. Zanj ni več dneva in ne noči, le nežno mu breme še dušo teži.

Oblečena ženska, naga sredi sobe, nihče je ne vidi - sama je. V vakuumu leti ptica ujeta, nihče je ne vidi - sama je. Soba svetla, brez oken, vrat, nihče je ne vidi - sama je.

X Pošastna samota, nage ženske lepota. Dotik čaroben, izrek nespodoben. Naenkrat v glavi preobrat zloben. Čudovita samota, nage ženske grozota. Boleč dotik, sredi noči zamolkel krik. Usta razprta, nje glava odprta. Ven možgani mezijo, prek oči krvavo polzijo. Izgine bolečina, izgine nje duša edina, izgine z njo misel trpljenja, ostanejo oči le, oropane življenja.

26


ROK SMRDELJ - FOR TINBRA S O mojem obstoju zna ustno potrditi kakšnih 200 ljudi, ki ne domujejo samo v Ilirski Bistrici, ampak še kje drugod. Pisno o meni pričajo razni papirji na matičnem uradu, osebna izkaznica, šolska redovalnica, kataster … Vsi, ki ne spadate v ekipo mojih poznavalcev ali pa še niste videli uradnih dokumentov, ki pričajo o meni, me boste spoznali preko zapisanega, ujetega, neizogibnega, dljetrajajočega in večjestarostidočakanega, morda celo večnega, vendar večnost je relativna – recimo do apokalipse. Sami narišite sliko o meni. Preprosto, brez radirke, ampak zgolj z ošiljenim svinčnikom in s čim večjo stvarno presojo, brez diskriminacije in predsodkov. Še eno opozorilo; ni vse res, kar slišite o meni. Na pladenj vam polagam nekaj verzov, ki sem jih v zadnjem času lovil v ribniku domišljije, ki pridejo vame ali nekam proti meni in jih poskušam ujeti, udomačiti, pihniti na papir … Ali nekaj za dušo, za normalno vsakodnevno funkcioniranje in pomiritev, da sem lažje prebavljiv v družbi. Privoščite si kozarec kuhanega vina. Naj spregovori zapisano …

POSLEDNJA SODBA Če bom z delom bežal, bom deloholik postal. Imel bom denar, a kaj mi mar. Brez punce bom shajal in s trdim udom se majal. Se zbudil bom trezen, glavobol bo bolezen. Mi mati očita: ˝Ti glava zapita!˝ Je zajtrk odveč, problemov preveč. Se bom do Cure podal, en viski vase užgal, zgrabil bom za pisalo in igral se budalo. Se bom vase zaprl in vsem srce strl. Se bom v trugo podal, brez spominov zaspal.

BIL SEM, KAR NISEM Koraki optimizma sreči naproti, življenjsko usodo to blazno moti. Sem sanjal oblake, nič slabega hotel, pričaral napake, ob drugih zbledel. Sem delal zavoljo boljših časov, bilo je naporno čakanje asov. Skrival sem sebe, pretvarjal se drugim, duša me zebe, sedaj se ne čudim. Po strugi tuji plula barka je največ, bile so posledice ob bregu preveč. Naučil sem se resnice, bilo je dovolj, odkril sem si lice, kdo sem … zdaj vem najbolj.

27


Foto: Knjižnica Makse Samsa

NOČNI SPREHOD Prebijam korake čez goščavo jezno, veja kostanja mi poboža lase, oprimem se resnice samo zase, potisnem misli v skupno brezno. Kapljo tekočega voska luna spusti, drsi po beločnici in kliče: ˝Noč je tvoja, drugih se ne tiče.˝ Misel na prijatelje mi ne odpusti. Pridem domov pred ulico hiše, sprehajam se po kuhinji žejen, vedel sem, da dan bo omejen, do jutra pisalo na mizi piše.

MOJE DRUŠTVO V društvu mojem ni bilo sreče, poskušal sem dati več kot dovolj, ob prihodu besede goreče, sto let za luno – ma kam bolj? Obešal se predsedniku na glavo, dejal mu na glas:˝Tole je pravo!˝ Sam poprijel za vodilne niti, sanjavim besedam poskušal uiti. Prisegal na dejanja edino, sindrom stagnacije je bil deroč, dobri smo bili samo za vino, odnos do pisarne uničujoč. Pregorela je žarnica v meni, ko poskušal sem sprati besedo leni. Odhajam nezadovoljen in poražen, vsa trud in denar bil je lažen.

28


URŠA ŠMALC I.

Veš, da nekaj se bo zgodilo, pa čeprav se to ne sme. Neizogibno je in vabljivo, razen naju nobeden ne ve. Čakaš, da tista ura mine, ko ostali v noč odhajajo. Začne se čas, ki riše te spomine, spomine, ki za vedno ostanejo. Tvoja roka mojo boža nežno, tvoje oči s pogledom slačijo, in ustnice dotaknejo se bežno, zdi se, kot da zvezde plešejo. Komaj spustiš me, pa hočem še. Toplina, tvoj vonj me obnori, med nama ni le majhnih iskric, ne, temveč strast, tako močna, da gori.

III.

Večer, tema in mir, le jaz jočem. V mojem srcu nemir … Tebe hočem! Tvoj nasmeh, tvoje rjave oči, a tebe ob meni ni ...

I V.

Nima smisla, da sploh še mislim nate. Nikoli ne boš moj, čeprav bi vse naredila zate.

V.

In potem vsak po svoje ... Jaz k njemu in ti k njej ... Ostane spomin na to noč v dvoje, na poželenje, ki nima mej.

Življenje teče kot reka ... gre naprej, tudi prek ovir in prek zlomljenih vej.

II.

Poskušam sprati poljube, odstraniti s kože vsak dotik tvoj. Iz glave izbiti obljube, da ti za vedno boš moj.

VI.

Ne vem, kako naj povem, kaj čutim ... Vem, da tega ne smem … Saj slutim, da tebi do mene ni. To najbolj od vsega boli …

Poskušam pozabiti na vonj, vonj po tebi in strasti goreči, na tvojega glasu ton, na tvoj nasmeh, ki kliče po sreči. Na tvoje iskrive oči, ki navdahnejo te z milino, na objem, takrat ko vse spi. Pogrešala bom to toplino. Kako naj izbrišem spomine? Vse to v srce me zadane. Res, da počasi vse mine, a rana v srcu ostane. 29


VII.

Foto: Avtoportret

Pogled v oči in to, kako se smeješ. Kot to znaš le ti, popolnoma me zmedeš. In vse zvezde so sijale, sonce zdavnaj je zašlo. Vse hiše so že spale, ko prijel si me za roko. Me poljubil in objel, nežne besede šepetal na uho. Svet krog tebe se je vrtel, a nastopil je čas za slovo. Zvezde niso več sijale, sonce vzšlo je nad goro, tiste hiše niso več spale, ko z jutrom odšel si z njo. Upanje je to minilo, srce moje se je zlomilo. Zakaj se to sploh je zgodilo, saj ti si z njo? Ti si z njo ...

VIII.

Nedelja. Poljub v slovo, poln ljubezni, nabit s strastjo. Lepo mi je s tabo, kot nikdar še tako. Odhajaš, obrneš se proč. Zgrabi me žalost, spoznam svojo nemoč ... Včeraj s teboj lepa, a danes brez pomena je noč. Po tebi hrepeni moje srce, po tebi, ki pomeniš na svetu mi vse, s teboj lahko verjamem v čudeže. Jutri že bližje bo dan ... Dan, ki je lepši od vseh sanj, dan, ko prideš k meni ves nasmejan. V očeh vidim iskrice sreče, srce od veselja je goreče, ko poljubiš me hrepeneče. Tvoj dotik si vse bolj želim, da ob tebi zopet zaspim, se v sanje s teboj potopim ... 30


MAJA TURKOVIĆ Božja muhavost V katerem jeziku in kateremu bogu se moli za mir ?! Napadi. V imenu boga. bog je milosten mučeništvo Mrtvi. V imenu boga. bog je milosten onostranstvo bog je milosten Le njegova dlan je muhasto stisnjena v pest in ne trosi miru. Le molitev ni bila izrečena v razumljivem jeziku. Nemara ni rotila pravega (boga).

Ležal je na azteškem oltarju. Za trenutek je še zmogel uzreti svoje utripajoče srce v rokah neizprosnega vladarja. Nato so zrkla oči postala motna. Žrtvovan. Zaradi dolžnosti do sonca.

Suma sumarum Naše bolečine so v različnih odtenkih, v različno debelih plasteh. Imajo različne predstave o trajanju. V ustih puščajo sebi lasten priokus. Kako le ne bi bile različno težke različno nas gane, različno pušča ravnodušne. In še pri isti bolečini vsak njeno sumo gramov sešteva po sebi.

Izbrana Vse je otrpnilo v magnitudi trenutka, vse razen švigajočih pogledov. V tisti tišini je bilo moč slišati utripajoča bila. V krogu zbrani, od pričakovanja onemeli, so osuplih obrazov čakali… Šaman je izpričal videnje. Slišal je ime. Potem so mi polagali roke na trebuh, da bi občutili življenje, ki ga nosim. “Kajti to življenje,” so prerokovali, “bo naše vodilo”. Izbrana. Za telo, katerega plodu, je bila primorana se odreči ljudstvu, ki ga časti. 31


TINA UJČIČ Star partizan

Kurba komunistična!

V tej pesmi je opisan čas, ko se je Jugoslavija sesuvala in skupaj z njo izginjal ves trud borcev za domovino …

“Kurba komunistična!” zadrl se je, ko primaširal je mimo nje, ona odvrnila mu je smeje: “Da boš vedel, stari, TINA mi je ime!”

Na vrhu planine sedi stari ded, lase že davno sive krasi prazen mrtev pogled. Na kapi mu sije rdeča zvezda vseh zvezd, otožnost iz njega vije, umrla je država, kateri je bil zvest … Umrlo je upanje, umrlo je vse, kar njega potrjuje, brez katerega ne gre. Umrlo je vse, za kar je prelival kri, umrlo je vse, za kar živi … Tako star partizan na vrhu planine ostane čisto sam, pištolo v roko prime, želi iti na drugo stran, da žalost ga mine, s padlimi brati bo zopet zbran, parajoča bolečina izgine. Ko poči, starec obleži, iz njegove glave lije kri, nasmeh na ustih priča mi, nekje bolje se mu godi …

32

Zvezdo peterokrako nosila je na čelu, sledila kot vedno svojemu načelu, boljše rdeče kot sivo belo, želi si slovensko komunistično deželo! Crkni, domobranc! (stari pijanc) Poj svoj HEIL kje drugje komu drugemu!

V ulici, kjer živiš V ulici, kjer živiš, veliko je ljudi, mimo njih vsakdan bežiš, lahko bi del tebe bili. V ulici, kjer živiš, veliko je zgodb, pred katerimi bežiš, da ne bi bil deležen sodb. V ulici, kjer živiš, kjer živel boš še naprej, lahko se ustaviš, ne hitiš, okoli se dobro razglej. Takrat ko boš storil to, mogoče še žal ti bo, kaj vse prej je mimo tebe šlo, ne da bi pomislil, da ti bo nekoč hudo.

Foto: Kristjan Dekleva

Na vrhu planine sedi mlad partizan, obraz ima v roke ves izmučen zakopan. Ne veseli se zmage, misli tavajo mu stran, na njegove padle brate, na njegov dom požgan.


Diktator naših misli Naloga politike je ta, da človeka podrediti si da, manipulira z njegovimi željami, jebe ga z leve proti desni pa še postrani … Ustvari človeku potrebe, da ga potem lažje zjebe, ustvari mu cilje, da mora teči na dolge milje, ustvarja mu iluzije, na koncu pa bo jedel pomije … Politika izkorišča zaupanje ljudi, hitro na svojo stran jih pridobi, ko pa so ti potrebni pomoči, jih preprosto in hitro zapusti. POLITIKA REČE : “Ah, saj bodo sami že nazaj prišli, druge izbire pač ni …” Kdor zadovoljen ni z oblastjo, trpel bo še dolgo in močno, saj današnji ljudje so bojazljivi, prekleti ritolizci se bodo poskrili … Politika želi biti diktator naših misli, da je ne bomo nekoč vso pogrizli! Živijo, jaz sem Pahor, Borut Pahor! Borut Pahor mi je ime, da najlepši sem, to se že ve, vsi občudujejo moj stil, slikajte mi le levi profil. Preden vam še kaj povem, vam povem, da vse vem, vsi veste, kaj počnem, vsi veste, da sem najlepši vladni člen. “Zjutraj vstanem, se pogledam v obraz, neverjetno, kako lep sem jaz, nobeden me ni okregal, se mi zlagal, saj vedo, da imam zmeraj prav. Ker sem demokratski socialist, optimist, premier, top model, narcis in egoist.” Najbolj nadležen mi je Sanader Ivo, sovražim to hrvatsko gnido,

on ne spada v mojo ligo, na glavi ima grdo sivo grivo. No … torej ta Sanader Ivo, oblečen je, kot da bi šel na njivo, večkrat ukrade mi za govor štivo in za povrh vsega žali mojo domovino. Ker sem politolog, vem za njegov politični slog, on bi mi rad spisal nekrolog, ne bo se to zgodilo, dokler bo Kresalova naokrog. Za zaključek vam povem, da najlepši sem, to že vem, še upati reči si to smem, da bom nekoč za boga lepote razglašen. Zdravo, jaz sem Sanader Ivo! Moje ime je Ivo, Sanader Ivo, občasno si privoščim kakšno laško pivo, to je vse, kar želim slovensko, poleg tega še Piran in fletno žensko. Po poklicu, da se ne hvalim, začnimo najprej s ta malim … včasih sem bil docent, sedaj pa vladni pacient. S svojo funkcijo sem zadovoljen, vendar moraš biti za to dobro naoljen, moraš vedeti komu se vleči v rit in do katerega moraš zloben bit. Željo pa imam eno in edino, vsi v Hrvatski si to želimo, da bi naša šahovnica prišla v Evropsko unijo, da v Evropi končno Hrvatje zaživimo … Širili bomo naše kravate, po Evropi razobesili počitniške plakate, pokupili vse naftne derivate, zato se nas paz’te! Poteptali bomo vsakega, ki ni Hrvat, nas Hrvatov se boste morali bat, z nami se ne boste šli igric igrat, pazi, jaz sem Hrvat, jaz ti nisem brat. Ijo mali, eee! 33


MAR TINA VOLK I. Odpiram predale. Kvadraste predale. Enega za drugim. Ko končam začnem znova.

Odpiram predale. Kvadraste. Tako dalje do ... NESKONČNOSTI (???)

Odpiram predale. Kvadraste.

Že n-tič odprti predal.

Enega in drugega in tretjega in ...

Solze! ... ... Res te NI!

II. Oditi daleč. Preko travnikov, sivih cest, blatnih močvirij, visokih gora hoditi. Z zmedenimi mislimi po srečno naključje iti. Iti, hoditi … V odurni vodi grehov se umiti, svežo vodo želja piti, spoznati smoter in preprost (o) biti … Odideš, hodiš, da se umiješ, da se vrneš preprost(o) tak kot si, tako kot biješ ... Da se vrneš in da si, kar si, ker si … BITI JAZ. BITI ČLOVEK! 34

III. Tukaj sem! Ubijte me ubijte kot vi želite. Tukaj sem pripravljena na odhod: A) v nebesa / pekel B) v novo življenje C)___________ (napiši drugo!) Ubijte me počasi, če vam ugaja. Trpinčite me, kolikor hočete, kolikor zmorete. Ranljiva sem! Ranljiva a hkrati brez strahu! Ne bojim se! Zrla vam bom v oči, ponosno in brezbrižno cinično (kot sem) ! Premerila vas bom, preden padem pod zadnjim strelom iz vaše strojnice. Nič agonije, nič patetike, nič ganjenosti, nič empatije. Nič! Preprosto le praznina v vaših glavah in patološki strah v vaših strahopetnih srcih. Le ponos, ciničen ponos, v mojih očeh.


LITERARNE STVARITVE

STAREJŠI ČLANI

Tisti, ki ima jezik, ni moški, če z njim ne zna osvojiti žene. William Shakespeare


ALEKSANDER BORENOVIĆ DUCAT NENAPISANIH I v oblakih se skrivajo ujeti sončni žarki zakaj ne bi bil tudi deževen dan čudovit dan

VI nevednost je občudovati nebo in sonce

II zdravje … ušesom neslišno … očem nevidno … mislim odtujeno

nevednost je občudovati belino hladne zime

bolezen … ena misel – nešteto misli … ena beseda – nešteto besed

razumen je kdor se pred mrazom umakne v toplo zavetišče

III globina v srcu bistrina v očeh voda

razumen je kdor se skrije pred soncem da ne dobi opeklin

misel v glavi beseda v grlu zrak dejanje v mislih noga na tleh zemlja moč v razumu vulkan v umu ogenj IV lepota je nevidna oči občudujejo minljivo čas razkrije minljivost oči spregledajo

36

V za razliko od resnice ki je edinka ima laž mnogo sester

VII sem zato da bo lahko nekdo rekel jaz jaz delam napake zato da bo lahko nekdo ravnal pravilno

VIII stati - ostati biti – ne biti besede besede besede sebi – nikomur svoj – čigav besede besede besede besede jaz – nihče besede besede besede besede besede besede besede besede besede besede besede besede besede besede besede besede besede besede besede besede besede TIŠINA PROSIM ! ! !


MENE BOLI BOLEČINA mene boli bolečina bolečina mene boli IX konj pred ogledalom osel v ogledalu človek v očeh X kdor bi hotel odnesti domov celo reko bi se utopil kdor pa prinese iz nje vsak dan vedro vode ta ni nikoli žejen XI kdor hoče jezditi konja pa se ne more povzpeti nanj naj se usede na osla XII uspeh lahko rečemo takrat ko nekdo nekaj dobi ne da bi pri tem nekdo drugi kaj izgubil

zeliščarji narkomani pijanci v sencah se zrcalijo bežni znanci po ulicah hodijo okostnjaki za njimi korakajo junaki ki kot pravi heroji noči skozi steklena kolena in krvave oči odsevajo misli izgubljene a bolečina boli mene a bolečina boli mene ko gledam kataklizmo razpad v preteklosti umrle sanje razpadajočih trupel smrad in svet ki rase iz pogorišča ko dež pada na izgubljenih duš smetišča ples nevidnih glasba ki je ni a mene bolečina boli a mene bolečina boli

Antivirus, Aleksander Borenović.

37


HAIKU POEZIJA Dež pada na tla. Moji škornji so mokri. Sledil bo prehlad.

PUKNI SRCE pukni srce pukni pukni na dva dijela ništa se ne pitaj ona bi to htjela jedan dio srca strastno da je voli a onaj drugi vječno da je mrzi ne pitaj se danas što će sutra biti odgovora nemam iskreno ti kažem ne mogu se uvijek iza maske kriti ovo vrijeme sa njom samom sebi lažem od svih ovih laži ponor je sve veći neću se ja draga više s tobom bosti shvatit ćeš jer ništa više neću reći samo ću ti jednom slomiti sve kosti pukni srce pukni pukni na dva dijela ona mi to stvarno učinit nije smjela moj život sada pustinja je siva bila bi ona u njemu da ostala je živa 38

TRDE woča so pr sosedovih spali jest srwota sm zljžen u štali mwoćnu sm z glavo opizdu u tla toku da se mi še dns pozna res da sm šulo zčnu z desjetmi ma kwončou sm jo s cvjeki devjetmi je stari zapit gljdou mwoje spričevalu je rjku: »sine ti si budalu!« biu sm res budalu in zabit ku aks muj brat pa štdjrou strojni je faks nč mi nej mar če je won štdjran jest pr naših sm fejst situiran pršu je won diplomo pokazat a nej si znou kruha namazat goworu je ene čudne jezike čudne ku ble njegove so slike muj brat je genij jest pa budala won je čitou jest sm prodajou zjala jest sm biu trd won je znou pisat nej si pa znou pravilnu riti obrisat jmu je za u šulo vse rekvizite rjdnu se wču delou ispite mene srwoto so poljgli na slamo mi dali plesniv kruh in posjbno salamo z mano imeli strwušku so malu zatu sm zdej enu veliku budalu ma tudi če bi kej vame ulagali si z mano nje bi dwosti pomagali edinu kr u življenji sm žjelu je tu da bi se dwobru jelu zatu je muj brat štdjiran in šlank jest pa djebou in nerwudn ku tank


PATRICIJA DODIČ - PATRA HOMO EROTICUS I. Stopnišče. Neoštevilčenost. Vrt v vetru. Izgublja se galeja. Se spet najdeva na oknih z rdečimi vrtnicami. Nekončanost. Nemir. Jedki zadah. Roke v ognju. Mali atom. Ko si sam. Pod luno. V tramvaju. Ko imaš spremenjen odnos do kihanja. Ko z roko pomahaš v meglo. Ko jutro ostane ostro in življenje hiti na nikogaršnji način v naivnost sveta. Spet in spet zaodsevne v lužo. Pokrije otroka s papirjem. Si reče, da je čudno, tudi ko ni. Ko nočeš nikogaršnje roke v svoji. Ko je črn špricer z deitom le še spomin na utrgano rožo, pripeto na prsi. Spusti se na svoj planet. Rad bi … marsikaj. Da se v dlan odtisne sled. II. Vrata. Skozi prve strani. Besede v corsivi. Ko kar teče z osuplo belino. Ki te objame v zatemnjenost šipe. Na zadnjem sedežu drugačnega časa. Drugih razpok. Amuletov s praprotjo prividov. S snežaki in ptiči in molkom večerov. Ko skrivnost ostane misel. Počasna. Ki te opazuje. Neopazna. Ko gre na smeh. Ko bi se povabil na kavo, opijanjen od hipa in nemira. Ko si klical SOS, skaljen od pomladi in zvezd v dlaneh. Ko bi le bil. Nemo zazrt. Z zavozlanimi pentljami spominov v pesmih brez naslovov. III. Ko stopaš med modrasi in zavijaš kamorkoli, se gnezdiš in ne veš. Ko odjuga pušča stopinje v mlakah in na robovih vzgiba. V očeh pajacev, izgubljenih v gneči prevelikih obljub. Ključ. In nenehno vozlanje molitev. Da pozabiš samoto. Ko beli čas postane goreči kamen. Ko je vse bosonogo. Ko se vsako jutro počutiš znova. Ko se sprehodiš med visoke trave z občutkom skorajda moteče humanosti. Najraje bi vzletel. Pohoten in zaznamovan. Razdrl bi špranje mesečine. IV. Ko oči pobliskujejo vijoličasto. Ko pozabiš gorje. Ko upanje trka na stene znotraj Pandorine skrinje, divje in vztrajno. Srce pa utripa. In čuti, če mahaš meskalinasto in noro. Premeščaš se v odmeve korakov. Slediš si in ne. Kakteja v krvi, markanten pogled, ki slepi. Ko stokaš obrabljene fraze in postajaš ljubezen v pšenici. Vrvica v sreči. Neznanec za vrati. Tistimi vrati od prej. Stopinjica. Ki sežeš z roko v nebo. In si testo in kvas in del kozjih sanj. In si – na dan tropov volkov. V. Skrinja se odpre. Ko se upognejo rajske poti pod težo Adamovega rebra. Kot sopotnice se vračajo v oklepe. V poglavjih. Mnogokrat. Trenja. Ko si plamen in nato dim. Ko si ječa in giljotina. Ko ždiš. In misliš, da je nekdo tvoja utrdba. Zgnetena do prave drže. Ko ostaneš mlad. In še bolj človek od človeka. Ko hočeš, da se ve. Foto: Bogdan Macarol

39


“ZAČARAJ VI. Ko dišiš po krvi in razsojaš skozi pesem. Ko prazno bobniš v zarošenem zrcalu. Ko si sam sebi pilot in malo otroče, ki se rado igra. Ko si sam sebi rdeče lice in zbledela brezmejnost. In nekaj lepega za čisti konec. Ko si petek in proza in premajhen za svoj žep. Ko čakaš kot zanka nad napetim telesom. In mojstrsko obdelana popkovina. Z resnobnim občutkom v znamenju zveri. V znamenju japonskih jabolk, ki neskončno nič ne dišijo. V imenu češnjevih cvetov, s katerimi odhajaš stran. Bolj star kot postaja. Bolj črn od sence na robu ceste. VII. Vsakih sto let se vrneš. Kot violina, ki se je šele učiš. S svojim za in proti. Sadjar podnevi, ponoči rudar. Ne-postavljena spominska plošča. Sonce okoli sebe. Ko le večnosti posodiš hip. Z besedami drugih. Tudi to se dogaja. In svet brez naslova še vedno stoji. Kot sladka krema na obrazu, ki je in je ni. VIII. Vstopi, homo. Ne glej kot popek, vrtnice in iskra v nori dan. Med srnjad se zaženi. V zaliv. Pusti si sanjati. O žarečih kroglah. O metamorfozah mavric in ulitosti v okno. Ocean v pesmi si, homo. Mesečnik, ki ležiš pod skalo. Si več od sebe in si verjameš vedno bolj. Ne odganjaš se več. Veš. Že dolgo veš. IX. Blagor ti, brez-božje ti je dano. Veliko te je, pa vendarle je vsak kos tebe sam. V prizoru kot striptiz. V drami odpri se, homo. V juliju ali aprilu. Kot v nabasani bisagi pridušenih krikov upaj, vedno tiše in tiše. Vse, kar drhti, saj veš, postane zgodovina, je bilo nekje rečeno. Nekoliko preveč te je. Obsežen postajaš. Pomlad, glej, se budi. Jesen, glej, ti pod prsti melje dan. X. Prsti. Tja. Med prsti. Vtisnjeni v posluh. Bele platnice. Ko gre za zrahljanost, spuščeno tetivo in še kaj. Za premirje s strastjo, z odpadlim listjem, z obujeno ljubeznijo. Ko na utrinkih zaplešeš bojni ples. In zapreš oči. Zamolčiš zgodbo v malem. In narišeš. Po spominu. Zlezeš vase. Rojen v domišljiji drugega, očarljiv in pretkan, šepetajoč. Poješ, ker je danes nebo spet modro. Ker so stopnice strme in srce malce strhnelo. Izginjaš med drevesi, omotičen in ves prosojen. Prizor ti razpre prostor med besedo. XI. Med stegni žgečka. Kot odsotnost. Nevednost. Zapomni si oranžne rože, homo. Zaradi cilja, ki je višji od najvišjega oblaka. Ne smeš napisati vsega. Ker se sliši s ceste. Med stresanjem pepela si pljuneš v dlan. Prvi pravi status quo. Nič zato. Leteti višje in biti prizemljen, saj veš. Usoda ima mačka tu in tam. In verjetno je srečna, tu in tam. Prekratkosanjska in motnih oči se skrije v travo. Kot poanta, saj veš. Usoda je humoristični kroki. Suva se v. XII. Matilde ne bo. Samo pol štruce navadnega boga, oglodanega do zadnje drobtine. Vsakih šestdeset sekund nastopi čas minute. Obeta se leto šopanja plemenitih duhov, pokritih z rjuho čez obraz. Ko prideš. Po noči, posvečeni nasmehu. Pokrovom dna. Iz svetlobe v silhueto. En sam obraz v ogledalu. Voščena krila, ujeta med lopatici. In opravičila. Po svetu hodiš. Prikimavaš mokrim, oprijetim cunjam. Roka roke ne poišče. Nabiraš mah. In razdajaš pege z obraza. V pesek rišeš s perjem iz močvirja. In ja, odpiraš okna, rojena iz uma. Odpiraš misli, prinesene v naročje ob vedno istem času, na vedno isto mesto. XIII. Hlapiš kot zrno soli v kocki ledu. Kot demon, ki je zaredil na koži droben ris. Ata pravi, da so mati rekli. Plešeš tango in samo to. Variacije na temo. Na neutrudni valj. Čas hiti. Dokler so poljubi rumeni in sikajo v lica, je vse ok. Lahko je pravljica ali planet z drugačno smerjo. Lahko je Wamba, karkoli že to je. In cvet ob zori in posvečeno ti bodi ime. Ko mižiš. Še od prej. In tiščiš roke v žepe. 40


ČUDEŽE Z OČMI.” XIV. Ko privihraš ali ne. Ko dežuje in ne. Obkladek na solze. Nekoliko bolj svetlo. Ko psom vržeš še zadnje ostanke večera in kljuješ v noč. Vrvohodec. Kaj vse si ustvaril, cvrkutaje, znotraj tenkega črtovja, v brezdelju vročih zgodb? Kaj vse ti je pomenil kraj, imenovan življenje, s prividom školjke in posušene plime? Pomisliš kdaj, da zmanjka rdeče? Da si modro prilasti nebo? Nedaleč od sebe si. Z odtenki samote drio l’canton. Tik za vogalom se iščeš, saj veš. XV. Otrok si v roži. Iz naročja ti švigne jata ptic. Kontrastnih krvosesov neučakane ribe. Boj Feniksov sredi vrtov. Veter z obrazom nekje vmes. Prašen portret, ki zardi, če vanj zabodeš čas. Ne sprašuj, le drobencljaj. Stopinje mravelj in metuljev let. Ujet v pajčevino, v abecedo in še kaj. Onkraj - tih kot klasje. Naj dehti tvoj dan. XVI. Začaraj čudeže z očmi. Bog izgleda imenitno. Preden ga ubijejo pod rebra. Nekaj ali nekdo vedno uide. Na primer obljuba. Ko popusti napetost. Ko ne poveš vsega. Ko si črna mačka in eksekutor. Injekcija gospoda Njega. Pravljica o norcu in njegovem prvem koraćiću. Ko te mučijo ista vprašanja, kot so te pred tisoč leti. Mogoče zato. Če bi obstojala dežela … Če bi ljubezen nenadoma odšla … Če bi črv, nekoč hrupen in sam, potočil kako solzo. XVII. Steber. Ko ponovno rojevaš pesmi in divje vode. Objemaš in se naplavljaš med včeraj in jutri. Dušiš strah na malem ognju v skorji kruha. Ko se zdi prepozno in je vonj svežih rjuh neponovljiv. Ko je tvoj obraz ob koncu stoletja in tisočletja enak onemu od prej. Iščoč odmaknjene zavese, zimske romance, nemirne vešče in še kaj. Drugi jaz je brezizrazen. Apno v senci kapitala. Rez brez filma. Kaplja rose, Tamarise in grčasta stebla. Tako ob pravem času, saj veš. Jušto na konfini. XVIII. Pohajač ob svetilniku si, homo. Na trenutke prerojen, zgolj lupina ali lokvanj, saj ni važno. Zaljubljen v dedove sanje, dedič niča in vsega. Otroško neveden loviš sonce, rebus in bolero v neki ponarejeni sliki iz kleti. V kotu duša - kot postarana soseda. V naročju regratove luči in malomaren zven v rumenem odtenku. Ko ne najdeš bistva kljub iskanju. In ne konja. Iskrega, kot so malenkosti ali neobrite brade. Kot so bukve. In sikanje in brizganje. Ko si v sosednji pravljici izposodiš smeh. In kakšen bonbon. Ko sonce stoji na nebu dovolj visoko, da ti zmanjka sape. In se zaseješ kot fragment s pridihom ironije. Tapkaš v poletne hišice iz kart. Kjer se svet vrti čisto subjektivno in prav. Ko prodaš psiho za sto evrov, sedeš v naslanjač in postaneš neznaten. In si predlagaš novo ime. XIX. Obraz Antigone. Izhajaš z nasmehom, na katerega naletuje droben lepopis. Na palubi nedokončanost, stvarnost, lažni mir. Koga vprašati? Nekdo je vedno močnejši. Nekdo je vedno drugačen. Ali je ljubezni dovolj? Je v tebi pričevanje? Pokajo vene. Si dovolj prepoten in nezapet, da si položiš obkladek na dušo, obnemiš? Sprožiš plaz? Zapoješ balado o treh margeritah? Žebraš roženkranc v vetrščini in sanjaš naprej in naprej in navzgor. Za dobre želje, saj veš. Da se razmakne skalovje, ustvari izvir, da se pusti rasti korenine v zrak. Da umreš nekega dne drugače. S podrsavanjem čevljev v pasjem poletju. Ko ti ni vseeno. XX. Ko prideš v srce skozi stranska vrata. Ko doživljaš razburljivo v naprej. Zaklenjen v otroštvo. Neizbrisan kot marmornat pločnik. Arhitekt duš in memoriam, pravilno interpretiran, da dobiš smisel. Poklican v obzorje. Na koncu skleneš roke in se prekoračiš kot v dobrih starih časih, ko ti je do tega še bilo. 41


XXI. Okno. Prostranstvo uma. Pod okriljem, seveda. Zato, ker se redkokdaj zgodiš. Jesen je med topoli. Vsako leto malo drugače dišiš. Vrtinec neizmerljivosti, ko kliješ. Od prividov, plesa, od vsakdana, ko spreminjaš barve. Ko kričiš in si strašno tiho. Kot hlebec na polici. Ko slačiš z očmi. In si Mandfred in si muca in si krucifiks. In si humoreska v nekaj dejanjih in ne-trzajoča mišica na obrazu. Zaradi misli na vrhu neba se odlomiš. Malo tukaj, malo tam. XXII. V nastajanju. Iščeš tuje zakonske žene. Ljubezen te sili, da storiš marsikaj. Zemljo. Očeta. Šentjernejsko noč. In postaneš Dalijin junak. Vrana, posejana po drevesih. Južni Slovan tik ob. S svilenim ključem, ki ga nočeš dati iz rok. S kovčki zapisov šibaš skozi čas, se igraš z ognjem. Človekomrziš. Človekoljubiš. Multikulturiš. In ostajaš klovn. Instalacijski projekt nekega dne. Pozabljen kot muzejski eksponat. XXIII. Zgovoren. Zdiplomiran. Prepričan, da je v svetu še prostora za ljubezen. Zasteklen. Zašepetaš. Zažvižgaš o sreči. Tihožitiš. Enostavno. Kot haiku v rdečem polmraku. Naslednjič boš molčal. Boš vzljubil dopoldneve. Nič zato. V zatišju kot ogrlica v maju. In boš voščil dobro jutro. Boš voščil mečkanje s čistimi gatami na pol. Z voljno balerino med stegni. S preračunljivimi mislimi in maestrom ob boku. Ja, je že tako. XXIV. Ljubezen gre danes na porodniško. Pravilno se bo porazdelila med ovce. Hvala za detajl. Za slepe potnike, ki jih nosiš v srcu. Prihuljen ob stene hipov. Ko gledaš skozi line namesto uvoda. Kako nastati. Namesto zaključka. XXV. Se delaš dan. Se delaš noč. In enigma in srce. Odkleneš hologram strasti v jutranji rosi in je. Kdo si, ki te ne poznam? Si pismo ali spominčica v dlani? Si parada senc ali izvabljaš v raj z metamorfozo? Brez pozdrava. Triangel. Iztrgan list. Daleč od. Pa še to. Erotika. Če je ne zaliješ, se že znajde. Po zdravi kmečki pameti, saj veš. S hepiendstori. Osvobodi me! Za en mavrični trenutek. Za na stežaj odprto srce. Za kretnje. Za zelenje, ki je bilo. Za junijske večere. Za umreti ne da bi drhtel. In vendar. Obzorje je. In besede so. XXVI. In postaneš luč. In stanje duha. Naboj in tokokrog. In postaneš norenje. In se vkrcaš. Škrlatno. Vzdihljajasto. Da se slučajno ne zgodiš. Globoko notri. Kamor sežejo sanje. Ko te prime, da bi kričal do galaksij. Ko škripa. Ko stopinje več niso današnje in opotekave. So bumerang in ime jim je želja. Na končičih prstov. In sončno jutro. Zeleno in dobro in tako čarobno. Curek vode in volk pod odejo. Neizmerno živ. Vedno znova. XXVII. Ko beseda prihaja ogreta v kadilu puščave, se znajdeš v naročju sence kot muzikalija, tenka in na krilih, dan po soboti, ko svet še spi v globinah popka. Ko razbliniš črko na tisočinke atoma. V imenu vsega, kar je tu in tam. Kar se izvija v zlate kupe in na pisemske pečate. Ko trcneš kot dve tišini med ležernost ljudi. Se meniš. Dolgo. In zazveniš. Ko čakaš kot zanka nad napetim telesom. In zabrenčiš. XXVIII. Se pokriješ z objemom do nosu. In hočeš. Zdravila pa ni. Je penetracija in so opazovanja. S svetlimi in temnimi stranmi. So nevarni nasveti, so utrinki in je življenje. Na pobočju s plaščem in rahlo in tajno šumi. Kvartopiri. Se začasno umika. Se odvrže. Se zjasni. Ko boš mogel, pojdi do mogočnega baobaba. Kamor še nihče ni bil. Tam zadaj, za tistim, kar gledaš. Kjer se porazgubiš v temnino. In se počutiš lahkega. Kot grof. In se počutiš naklonjeno za nekaj malih, okroglih stopinj. XXIX. Ko pridem, te peljem. Bova odštevala čas do polnoči. In še potem. Bova verjela v enakega boga, ki luskinasto gleda na vse. Skozi vse bova le molčala. Stopinjila. Stopicljala. XXX. Eh, dragi Homo ... 42


MIRJANA UJČIČ TINE MULC - 2. POGLAVJE

Se mi samo zdi ali ona dejansko misli, da sem JAZ spet Učiteljica je že zgubljala živce in prihajali smo v cono, iz katere ni povratka. V zadnji klopi Rok dvigne roko in kaj ušpičil?! Nadel sem si tisti nedolžni otroški obrazek, ki je vedno z obrazom, rdečim kot pavijanova rit, izusti: »Jaz sem bolj poredko deloval pri odraslih, in vprašal z glasom bil, učiteljica, ampak saj je samo hec.«

»Hec! Tole ni smešno, Rok. Kaj si vendar mislil?« je učiteljica malo zmanjšala volumen, saj je Rok sin rav»Verjetno misliš, da si zelo zabaven, kaj?« nateljice naše šole in Rok je vendar odličnjak in tako No ja, sem si mislil, kar tako pa že nisem, ampak v tem zelo simpatičen dečko! primeru …? Ničkolikokrat je že sodeloval z nami pri kakšnem pod»To bom pokazala ravnateljici, in TI greš z mano, da vigu. Čisto nedolžni zvijači, a vendar zvijači, in se pri boš sam razložil svoje dejanje. Me prav zanima, če boš tem izkazal za zaupanja vrednega prijatelja. tudi pri njej uporabljal ta neumni izraz, ki ga imaš na Ker je učiteljica že izrekla grožnjo z ravnateljico in je obrazu!« zdaj ni mogla kar tako požreti, je s čudno krakajočim »Kdo-jaz?!!« Zdaj sem bil pa že malo zaskrbljen. Saj glasom povabila Roka, naj stopi z njo ven. S sklonjene, da bi imel kaj na vesti, razen novega grafita v šolski no glavo in držo, kot da ga peljejo pred daljnoglede telovadnici, ki sem ga dodal svoji, zdaj že legendarni, ostrostrelcev, je Rok odcapljal za njo. Ni mi pa pozabil zbirki najlepših grafitov, za katere so vedeli vsi, da so poslati enega tistih ˝kakozabavno˝ nasmeha. moje maslo, ampak naj ne bi vedeli. Vsaj od tistih, ki Ha, res je faca ta Rok. Starša mu ne dovoljujeta velise z njimi ne bi strinjali, nihče. ko svobode. Ne sme se potikati z nami po igrišču ali »Zakaj pa? Saj nisem nič storil!« zdaj že z rahlo jeznim, se dobiti z nami izven šole, izjema so rojstni dnevi in povzdignjenim glasom. opravki, povezani s šolo. V letih sošoljevanja sva veliko »Pridi sem. Če tega nisi napisal ti, kdo je potem ta du- različnih referatov delala skupaj, in pri tem seveda izhovitež? In niti ne pomislite, da bo šlo tole skozi brez koristila vsako možno minuto za nešolske dejavnosti. posledic,« se je še naprej razburjala učiteljica. Ja, počutila sva se res kot carja in točno to sva tudi nebogljenega otroka: »Prosim? Kaj se je zgodilo?«

Ker me je radovednost žgala skoz in skoz, sem vstal, stopil učiteljici za hrbet in pogledal v dnevnik. Toliko, da me ni na rit vrglo. Ha, ha, to je bila taboljša šala v vseh osmih letih. Nekdo je na učiteljičin podpis Zadel, dodal črtico na l, tako da se je celotno besedilo zdaj glasilo: Mulc je pri pouku Zadet. Ha, ha!!! Kar zvilo me je tam, za njenim hrbtom. Sošolci so se začeli smejati mojim grimasam, ki so nastajale, predvsem zaradi zadrževanja smeha, in se glasno spraševati, kaj neki je tako blazno smešno. Oh, kako me je pritisnilo na mehur!

bila!

Rok ima doma super računalnik, najnovejši pa to, in vse sorte tehnološko napredne opreme, saj njegov stari, kot ga sam imenuje, dela za multimegalomansko računalniško podjetje in domov nosi mesečno plačo, ki jo moja mama zasluži nekako v dveh letih. Prav zares, sva enkrat računala.

»Želim zvedeti, kdo je to napisal, drugače gre Mulc z mano!« 43


Rokova mama je, kot že rečeno, ravnateljica na naši šoli in njen vzdevek Produncija ti lahko pove kar nekaj, ali pa nič, kakor vzameš. Za sabo ima že veliko let poučevanja in res je vsa pametna pa to. Mesto ravnateljice je prišlo do nje tako iznenada, da je potrebovala tri leta, da pride k sebi in začne dobro funkcionirati v svoji novi službi.

Rok nam je kasneje pripovedoval, kako je potekalo srečanje v pisarni mame –Produncije: »Mercina je bila vsa živčna in njene roke so tako opletale po hodniku, da sem moral hoditi dva koraka za njo, sicer bi mi pritisnila tak šus tja pod nos, da bi morali še rešilca klicat. Še nikoli nisem videl kaj takega, vam povem. Sploh ni bila tisto normalno živčna, ampak prav zeleNi bilo namreč pričakovati, čeprav se zdaj sprašujem, na od strahu.« ali res ne, da bo prejšnjo ravnateljico, ki je kar pokala »Kaj se je pa zgodilo pri Produn… Oprosti, pri ravnateod zdravja in ki je bila totalna športnica … V času nje- ljici?« sem vprašal. nega ravnateljevanja smo mi, kot košarkarska ekipa, »No, vse skupaj je bilo zelo čudno. Obe sta bili napeti dobili nove drese in brisače s svojim logotipom, ki si in iz njunih pogledov sem lahko razbral, da se dogaja ga je izmislila kar sama, zmagoplovci, seveda, smo nekaj večjega in da je Mercina tako v strahu zato, ker kmalu zamenjali brisače s tistimi domačimi, ker no ve, da bi se morala mami ukvarjati z nečim bolj resnim … saj razumeš? Da bo ta, tako zdrav človek, kar tako, kot z mojo črtico na l. Mami je najprej debelo poglesredi napornega treninga, baje je vsak dan pretekla dala od mene proti Mercini in spet mene, potem pa štirideset kilometrov, zapustil svoje telo, kar tam na je s prežečim glasom, ki me je pošteno prestrašil, saj tekaški stezi. Rekli so, da ji je odpovedalo srce, zaradi je takšne nisem slišal še nikoli, vprašala: »Kaj se tukaj napora, ki si ga je ubožica naložila. dogaja? Rok, kaj se je zgodilo? Prosim, da mi poveš Po tem dogodku, je bila Produncija še najboljša izbira. Bila je dovolj stara in dovolj izobražena, da je dobila mesto ravnateljice. No ja, Rok pravi, da je ne smem preveč kritizirati, saj da vidim, kako ji uspeva pri njem. Drži se strogo, ampak to samo zaradi Rokovega očeta, ki je taka težka faca in ne dopusti, da bi njegova žena kakorkoli popuščala Roku in iz njega napravila mevžo, ki si v življenju ne bo znal utreti poti do moči in bogastva.

zelo na hitro, ker nimam časa za kakšne neumnosti.« Mislim, da so bile te besede pravzaprav namenjene Mercini. Na kratko sem ji razložil, kaj sem storil, ona pa je še naprej nepremično zrla vame, in njene oči … Fantje, povem vam, te oči niso pripadale moji mami … Njene oči so oživele. Lahko sem videl, kako se je tista mala črna pikica sredi očesa začela zmanjševati in na koncu izginila. In hlad, ki se je naenkrat razširil iz njih … Kar čutil sem vsako dlakico na telesu, kako se vzpenja, Deluje rahlo zmedeno, kot da se ne more odločiti, ali in srh mi je stresel telo. Mater, je bilo čudno!« bi ti dala ukor pred izključitvijo ali bi te stisnila v objem Rok se je ves stresel, kot bi znova podoživel občutek in pustila, da ji nakladaš o tem, da res nisi ti kriv, če jaj- iz pisarne svoje mame, ki vprašanje, če je to še bila. ce, ki si ga pri uri gospodinjstva hotel vreči skozi okno, »In kaj se je zgodilo potem, kakšno kazen si dobil?« je ni opazilo, da je le-to zaprto! bila nestrpna Miša, ki res nikoli ni imela veliko potrNo ja, kakorkoli že, ima krasnega sina in ta je moj pri- pljenja z Rokom, ki je znal kakšno štorijo pripovedovajatelj. Rok je eden od Štirih, kot si pravimo, namreč ti tudi ure in ure. Če mu prej ni zmanjkalo poslušalcev, Rok, Miki, Miša in jaz smo postali v letih skupnega tr- seveda. pljenja v šolskih klopeh pravi prijatelji. Takšni prijatelji, ki si prišepetavajo pri ustnem, ki posodijo plonk, če kdo svojega preveč površno napiše; takšni prijatelji, ki te vprašajo, kako je s tabo, ko si strt od nevračane ljubezni, in ki te razumejo, ko rečeš, da sovražiš starše. In prav vsak od nas je že doživel paranojo takšnih občutkov.

44

, O N D U Č E J O “BIL


»No, tisti ledeni pogled je pretrgala Mercina, ki je zdaj izgledala še huje kot prej, celo njena barva se je spremenila, mislim da v nekakšno kombinacijo rdeče in zelene. Bila je prav skozlana, vam rečem. Totalno sem bil prestrašen in sem bil prav zadovoljen, ko je mami rekla, da moram za kazen naslednje tri tedne pomagati v kuhinji lupit krompir. Drugače sploh ni omenila moje genialne domislice in morate mi priznati, da je bila res fantastična!« je že z lažjim srcem povzel Rok. To, da bo moral lupiti krompir, ga sploh ni prizadelo, saj je vedel, da se lahko zanese na svojo neznansko simpatičnost (človek bi kar bruhal!) in da bo v kuhinji deležen velike pozornosti in se mu s krompirjem sploh ne bo treba ukvarjati. Kot je bilo do sedaj z vsako kaznijo, ki ga je doletela, pa še teh je bilo zelo malo. Produncija je namreč določila seznam kazni, ki so zgledale tako, da si moral za svoje prekrške kositi travo s hišnikom ali prazniti koše po pouku ali v kuhinji lupit krompir. Mene so doletele vse kazni in pri vsaki, to moram povedati, ker namen kazni naj bi bil, da bi se nekaj naučili, sem se naučil pomembne lekcije. Naš hišnik je totalna koma. Mislim celo, da steklenico z vinom vedno nosi s sabo, pijane oči pa skriva za črnimi sončnimi očali, tudi pozimi. Ko sem torej šel z njim kosit travo, sem se povzpel na bližnji grič, kjer je kraljevalo drevo z ogromno krošnjo in hladno senco, ter mu s prstom kazal, kje je preveč zavijugal ali če je še kje kakšna zaplata trave, ki jo je spregledal. Bil mi je zelo hvaležen, saj jih je ponavadi vsakokrat slišal, od tega ali onega učitelja, kako je trava površno pokošena.

Ko je bil čas praznjenja košev za smeti - in to je bila moja najdaljša kazen, en mesec! sem se s snažilko Milko zmenil, da bom jaz pazil na koše, da se ne bodo polnili čez dan, ona pa da bo zanje poskrbela po pouku. Tako sem tisti dan vse smetnjake prekril z lesenimi deskami, ki sem jih pričvrstil z žico okrog in okrog in ponosno obvestil čistilko Milko, da se njej sploh ne rabi ukvarjatis koši za smeti. Seveda se nobenemu ni dalo pokrovov odpirati, zato so večino smeti spravili nazaj v rucake, torbe in žepe. No, vsaj večina. Pred koši so se začeli zbirati vedno večji kupi smeti, ampak to itak ni bila moja skrb. Moja naloga je bila, ohranjati koše prazne! S krompirjem je bilo pa takole. Kuharici sem prvi dan poslal namig, nekako v stilu, da doma ni vse, kot bi moralo biti, in da sem bolj lačen kot sit. Ali mi je verjela ali ne, verjetno še sama ne bi znala povedati Sem pa od takrat več krompirja pojedel kot olupil. Kasneje tistega dne je učiteljica glasbene vzgoje, ga. Rokamaha povedala, da me morajo od zdaj naprej vsi učitelji klicati po pravem imenu. Pa ne le mene, ampak čisto vse. Produncija je vpeljala novo pravilo. To naj bi ravnateljica strogo poudarila, in tudi sicer, je naročila učiteljem, naj sporočijo vsem razredom, da se od danes naprej kličemo s pravimi imeni. Tudi med sabo. Prepovedan je tudi smeh. Nič več vzdevkov, posmehovalnic, ljubkovalnic … Tistega, ki se ga zaloti pri kršenju pravila, čaka ena od prej naštetih kazni, h kateri se dodaja še kazenski molk. Kazen se bo izvrševala v kabinetu ravnateljice šole. Ta molk naj bi se izvajal v tišini!!??!! U madona, ta je pa huda, me je prešinilo. Le kaj neki se grejo in zakaj naj se ne bi več med sabo klicali kot ponavadi? Bilo je čudno, presneto da res.

” ! S E R A D O T E N S E R P 45


ZA ZAKLJUČEK …

V naslednji, predzadnji številki ponovno pripravljamo nekaj novosti, do takrat pa veliko berite in pišite.

46

Foto: Knjižnica Makse Samsa

Za nami je že tretja številka, ki predstavlja sredino projekta. Debatni klub na Dislocirani enoti Gimnazija Ilirska Bistrica ni svojih govorniških veščin nikoli predstavil v domačem kraju, ampak zgolj na debatnih turnirjih, ki so se odvijala zunaj naše občine in na televiziji. Sodelovanje z mestno knjižnico in redna debatna srečanja sta bila glavna vzroka, da smo si pridobili kanček prepoznavnosti tudi v našem mestu, in tukaj gre zahvala ge. direktorici Damijani Hrabar, saj je bila to njena ideja. Javnost jo pozna po njenih odmevnih, požrtvovalnih dejanjih in nazivu Ona 2008, ki sta ji ga je podelila Radio 94 in NTR za najbolj odmevno dejanje v letu 2008 po izboru poslušalcev. V intervjuju za Bistriške odmeve je povedala tudi naslednje: ˝Velikokrat, ko dobivam razna polena pod noge, se sprašujem, ali je sploh vredno še vztrajati in se razdajati za ta poklic, sedaj pa sem ugotovila, da velika večina ljudi stoji ob meni in bom razna polena posameznikov uporabila za stopničke, na katere se bom potem lažje vzpenjala.˝ Sam vem, kako ljudje med ustvarjalnim delom dobivamo vseh sort polen pod noge, in ko sem prebral njeno misel, sem spoznal dve dejstvi: Ne glede na vse okoliščine je treba pri ustvarjalnosti ubrati svojo pot; in drugo, ustvarjalci se pri delu srečujemo s podobnimi problemi.

Damijana Hrabar in Rok Smrdelj po predstavitvi druge številke Večerne debate, ki je bila v četrtek, 28. januarja 2010 v Knjižnici Makse Samsa.


boj ... ravim za se p s o p e n , o m pisarn Ko zapušča

kšen ˝wosu˝, ki bo

vedno najde ka Pr vi č : Zato, ker se pospravim Dr ug ič : To ... da ne

svoje nesnage, se mi

el v čistem okolju, če

Tr et jič : Zakaj bi živ Č et r ti č : Oooo ...

o.

zdi povsem normaln ti.

me nesnaga ne mo

ago!

Kako rad imam nesn

o najde imi stvarmi se vedn Pe ti č : Med razmetan

Še s ti

pospravil za mano.

av. reč, ki lahko pride pr

za pospravljanje ne trošim energije to za , rad se am Im č:

š.

j odpad odvrgel v ko

m, kot pa da bi svo

sede no število, zato rajši Se d em : Je pravljič

ča, pol pa umazanija

je čisto O sm ič : Pol zdravja

De ve ti č : Da sem

svojih smeti.

bil tukaj, naj povejo

.

... torej ... harmonija

smeti. i svinjak!!

ih kot jaz, pa bo prav

De se ti č : Več takšn

d »četrtič«!

En a js ti č : Poglej po

47


48


Večerna Debata 03  

Večerna Debata je bilo glasilo KD Zgubljena Legija in KD Literativa iz Ilirske Bistrice. Obstaja 5 številk, ki so bile izdane med letoma 200...

Advertisement
Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you