Ko se življenje na hitro obrne...

Page 68

NAŠA ŽIVLJENJA SO SE PRECEJ SPREMENILA Najbolj pogrešam treninge atletike S prihodom koronavirusa se je naše življenje precej spremenilo. Spremenil se je moj urnik in tudi urnik moje družine. Z bratom nisva več hodila v šolo, mama in tata pa sta vseeno hodila delat. Tudi treningi in dejavnosti, ki jih obiskujeva z bratom, so odpadli. Vsi smo bili prepričani, da bodo naša življenja kmalu spet stekla na ustaljen način. A smo se motili. Moj dan se začne ob sedmih zjutraj, ko me tata pred odhodom v službo zbudi. Mama je že v službi. Z bratom pojeva zajtrk. Potem greva vsak za svoj računalnik in prične se delo za šolo. Ko nastopi čas kosila, skuham riž, testenine, tople sendviče ali umešana jajca. Jaz kuham, brat pa pripravi mizo. Vsak dan greva tudi teč, da ohranjava telo v zdravem stanju. Ker je brat mlajši, prej konča z delom za šolo. Velikokrat mu je dolgčas, zato bere ali se igra. Priden je in mi dovoli, da lahko v miru dokončam učno snov. Na začetku sem mislila, da mi šolanje na daljavo sploh ne bo šlo, saj staršev ni doma. Vendar mi je mama pomagala, bratu pa tata. Počasi sem si sestavila urnike in sedaj mi je malo laže. Zdi se mi, da za učenje na daljavo porabim veliko časa. Preostanek časa pa si krajšam z branjem, dopisovanjem s sošolci ter ostalimi prijatelji, včasih pa z igranjem računalniških igric. Ob štirih pride mama iz službe. Mama pregleda, kaj sva z bratom naredila za šolo. Če kaj nisva naredila ali sva pozabila, naredimo zvečer. Vsak dan grem s starši in bratom na družinski sprehod do Koprive. V prvih tednih nisem smela obiskovati svojih starih staršev. Zelo sem jih pogrešala, zato sem se z njimi pogosto slišala po telefonu. Zelo pogrešam sošolke in sošolce ter prijatelje …, a najbolj pogrešam treninge atletike. Barbara Gorup, 7. b

68