Ko se življenje na hitro obrne...

Page 1

Ko se življenje n a o hitr o

brne …


TjaĹĄa Merkelj, 7. a

2


Dragi bralci šolskega časopisa! V pomladi 2020 je zaradi izrednih razmer redno šolsko delo nadomestilo izobraževanje na daljavo. Iz učilnic se je pouk preselil v domove, v spletne učilnice. Če smo še 13. marca 2020 verjeli, da šole ne bodo zaprte dlje kot do konca marca, se je kasneje situacija povsem spremenila. Šola v Dutovljah in v Tomaju ostaja zaprta in samo upamo lahko, da bo kmalu spet polna otroškega vrveža in zbornica učiteljskih diskusij. Večina učencev je v tem času odzivnih, motiviranih za delo, svoje izdelke in vprašanja pošiljajo učiteljem. Učitelji se trudijo po najboljših močeh, a tudi njim ni lahko, saj so morali na novo poiskati načine in oblike dela, da lahko pouk nemoteno teče dalje. Iz dneva v dan iščejo nove poti za učinkovito delo na daljavo, a nedvomno zelo pogrešajo neposredno delo v razredu in osebni stik z učenci. Kljub temu da na izredne razmere nihče ni bil pripravljen, je šolanje na daljavo dobro steklo. V teh dneh smo lahko srečni, da smo ustvarjalni. Ustvarjalnost nam pomaga, da nam ni dolgčas, pomaga nam izraziti naše misli, čustva, opažanja. Omogoči nam, da se odmaknemo od skrbi in se za nekaj trenutkov predamo izražanju. Z umetnostjo nam je vedno lažje in njeni okvirji so brezmejni. V ponedeljek, 20. aprila, smo kljub težkim razmeram imeli Dan šole. Ob upoštevanju vseh varnostnih priporočil so učenci postali zgodovinarji in fotoreporterji na terenu. S svojimi izdelki so dokumentirali nov način življenja in v literarnih izdelkih izražali svoja doživljanja v času karantene in času epidemije. Z risbami, spisi in fotografijami so ujeli čas, ki ga želimo ohraniti za prihodnje rodove. Veliko užitkov ob prebiranju letošnjega spletnega šolskega glasila! Miranda Novak, ravnateljica OŠ Dutovlje

3


5 in ENO VPRAŠANJE

Zofija Leskovšek, 1. r., POŠ Tomaj

Špela Ukmar, 1. r., POŠ Tomaj

4


1. 2. 3. 4. 5. 6.

Katerega leta je izbruhnil COVID-19? Kako ga tudi lahko poimenujemo in zakaj? Kako se po novem rokujemo? Kje se je virus najprej pojavil? V kateri državi okužbe z novim virusom še niso zaznali? Kaj delaš v času izolacije? Gaber Križaj, 7. b

Tian Gorenc, 1. a

Tian Gorenc, 1. a

5


Straši po mestih in vaseh! To je zelo nenavadna reč. Le kaj ta nevarnost je? Naj ti namignem – zelo rad prenaša se. En kih ali dotik, to dovolj je, da do katastrofe pride. Katjuša Novič, 8. a

Doma smo in živčni zelo, otroci za šolo delamo, starši nam pomagajo. Kaj je to? Elija Nikolaj Bandelj, 5. a

Hana Černic, 3. a

Elija Nikolaj Bandel, 5. a

6


Ivana Bele, 2. a

Ivana Bele, 2. a

Tian Uršič, 6. b

7


Gašper Matevžič, 8. a

8

Liam Škabar, 2. a

Izak Makovec, 2. a

Ben Ebling, 1. r., POŠ Tomaj


Ines Markelj, 2. a

Rene GregoriÄ?, 1. a

9


Gašper Lah, 7. b

Mark Gulič, 6. b

Gaia Balde, 4. a

10

Jan Strajnar, 2. a


Erin Fabjan, 4. a

Jasmin Ĺ vara, 3. a Urban Petelin, 3. a

11


TjaĹĄa Merkelj, 7. a

Valentina Dibitonto, 2. r., POĹ Tomaj

12


Valentina Žerjal Macarol, 3. r., POŠTomaj

13


NAŠI DNEVI V ČASU KARANTENE Sem zdrav in nasmejan V času karantene sem zdrav in nasmejan. Pridno delam za šolo in pomagam staršem v hiši in na vrtu. V prostem času veliko berem zahvaljujoč knjižnici OŠ Dutovlje. Vsak dan grem tudi na sprehod, običajno s psičko Luno. Moja pot do šole je v tem času zelo varna. Na cesti namreč ni prometa. S poukom na daljavo sem zelo zadovoljen. Pri delu sem samostojen, včasih prosim za pomoč starše. Imam tudi urnik za predmete in odmore, enako kot v pravi šoli. Pri pouku športa na daljavo se gibam v svojem domačem okolišu. Ko imamo s sošolci 7. razreda videokonference, slišim veliko svojih sošolcev, ki govorijo, da jim je dolgčas in hočejo nazaj v šolo. Jaz pa mislim drugače, saj se meni zdi takšen način pridobivanja znanja v redu. S sošolci se sporazumevam tudi v spletnih učilnicah. Tam tudi dobim zadolžitve od učiteljev. Dokaz, da smo vsi na varnem, pa najbolj nazorno prikažejo fotografije.

14


Martin Žvanut, 7. b

Patrik Živec, 1. a

15


Jovan Janjilović, 1. r., POŠ Tomaj

16


Vid Pirc, 2. r., POŠ Tomaj

Vid Orel, 2. r., POŠ Tomaj

17


18


Vid Pirc, 2. r., POÅ Tomaj

19


Doma izdelano stojalo za telefon, s katerim me preko video klica učiteljica glasbene šole spremlja pri uri klavirja. Še dobro, da sem letos za rojstni dan dobila telefon, deset dni pred epidemijo koronavirusa.

Moja učilnica za delo na daljavo. Očka mi je končno dovolil imeti računalnik in monitor v sobi. Čelado uporabljam med šolskimi odmori za kolesarjenje.

Emanuela Luin, 5. a

Žan Gulič, 3. a

20


Kiara Ĺ temberger, 2. a

21


Koronačas v Križu 1. V času šolanja na daljavo sproti delam za šolo, se učim, igram se z bratcema, hodim na sprehode in po hribih, pomagam pri hišnih opravilih, včasih pa se tudi dolgočasim. Pogrešam prijatelje, sošolce in tudi učitelje. Veliko bolje je, ko smo vsi skupaj v razredu in nam učitelji snov lahko razložijo. 2. Naš kraj se je v času epidemije koronavirusa zelo spremenil. Redko se zgodi, da koga srečaš, vse je zaprto, veliko tišje je … •

Igrišče in igrala so zaprta

• Vaški dom je zaprt, vse dejavnosti so odpovedane.

22


• V trgovinah moraš nositi masko in rokavice ali si razkužiti roke. V našo trgovino lahko vstopa samo po eden, saj je precej majhna.

• Cerkev je zaprta, maše so odpovedane.

3. V tem času so zelo pomembne maske, rokavice, razkužila … Predvsem pa je pomembno, da se ne družimo z drugimi in da upoštevamo navodila zdravnikov. Hana Marušič, 8. a

23


NeĹža Cvelbar, 1. a

Val Blokar, 3. a

24


GODNJE V ČASU KORONAVIRUSA Koš za igranje košarke sameva, igralci se ne družijo več.

Miza za druženje je prazna, ribe in žabe v kalu imajo svoj mir.

Delavni stroji so parkirani in čakajo na vžig.

Kljub vsemu se narava prebuja, trte in njive pa so obdelane.

Abel Škerjanc, 5. a

25


Lara Požar, 2. r., POŠ Tomaj

Oskar Lampe, 3. a

26


SKOPO V ČASU KORONAVIRUSA Izbral sem si da bom fotoreporter. Na prvi sliki sem jaz na prazni ulici. Na drugi sliki so maske, ki se sušijo. Na tretji fotografiji je prazno igrišče, na četrti sliki pa je drevo, ker je pomlad.

Tine Furlan, 4. a

27


Lars Orel, 2. a

Marta Graccogna, 1. a

28


Rubens Kavčič, 7. a

Nika Štok, 6. b

29


Jure JekĹĄe, 9. a

30


V času koronavirusa, ko smo doma, imamo malo več časa za ostale stvari - potepanja, miganja, kuhanja, razmetavanja. V mojem kraju je zelo malo prometa, narava je lepa, ptički zelo lepo pojejo. Nenavadno je, da se nič ne družimo s prijatelji, znanci - ne pohajamo, ne hodimo po trgovinah. Doma se razkužujemo, nosimo maske. Skratka imamo se lepo, samo malce smo omejeni na gibanje po vasi.

Kris Lisjak, 6. a

Mia Lisjak, 4. r. POŠ Tomaj

31


Anže Požar, 5. r., POŠ Tomaj

32

Klara Novak, 3. a


Žiga Žerjal, 2. r., POŠ Tomaj

Noel Uršič, 3. a

Zarja Dekleva, 3. a

33


Kaj pravi statistika? Izvedel sem anketo o tem, kako učenci preživljajo čas med karanteno. Sestavil sem 6 vprašanj. Anketo sem v reševanje ponudil vsem učencem naše šole. Na anketo se je odzvalo 31 učencev.

Odgovori so pokazali, da večina učencev opravlja delo za šolo več kot šest ur na dan, torej tako kot v šoli. Samo štirje učenci pa delo opravijo v manj kot dveh urah.

Veliko učencev več kot tri ure na dan preživi na prostem, kar je zdravo. To bi priporočil vsem. Dva učenca pa sta na zraku manj kot eno uro.

34


Na to neobvezno vprašanje je odgovorilo le 28 učencev. Presenetljivo, veliko učencev bi bilo raje v šoli, kot pa sedelo doma za računalnikom. Nekaj jih tudi meni, da je karantena upravičeno uvedena, a da je tudi preveč panike med prebivalstvom.

Večina učencev bi očitno raje bila v šoli brez učiteljev, saj so nekateri odgovorili z manj kot tremi zvezdicami.

Z veseljem pa bi se družili s sošolci, saj jih je veliko označilo vse zvezdice.

35


Presenetilo me je tudi, da veliko učencev v prostem času bere in se ukvarja s športnimi dejavnostmi in ne le obiskuje socialnih omrežij in igra računalniških igric. Veliko učencev se tudi druži s sošolci. Anketo pripravil in izvedel Danijel Irenej Bandelj, 8. a

Lars Orel, 2. a

36

Jan Tavčar Kukanja, 8. a

Žan Štok, 3. a


POVEDALI SO Počutim se ujeto in nesvobodno Moja mama je po poklicu učiteljica. Njeno življenje se je zaradi novega virusa zelo spremenilo. Prav o tem sem se pogovarjal z njo. Kako preživljaš čas v izolaciji? V izolaciji se počutim ujeto in nesvobodno, saj je naše gibanje precej omejeno. Je tvoje delo težje v času izolacije? Moje delo je v času izolacije veliko težje, ker je potrebno pripravljati gradivo za učence, pisati razlage staršem, poleg tega pa poučevati še svoje otroke ter sprotno odgovarjati na elektronsko pošto. Imaš več časa za družino kot prej? Manj časa imam za svojo družino, ker tako delo zahteva veliko preživetih ur za računalnikom. Ali kaj pogrešaš šolo? Komaj čakam, da se stvari normalizirajo, da se šole odprejo in da nadaljujemo s takim poukom, kot si ga učenci zaslužijo. Se ti zdi šola na daljavo boljša ali slabša? Menim, da je šola na daljavo samo izhod v sili. Misliš, da bodo iznašli cepivo za ta virus? Glede na to, da imamo na svetu toliko strokovnjakov, sem prepričana, da bodo iznašli cepivo, kdaj, pa ostaja vprašanje. Žiga Tavčar, 7. b

Nuša Žerjal, 4. a

37


Napiši nekaj zanimivega, kar si počel med karanteno. Med karanteno veliko pomagam doma, se rolam in kuham. Napiši nekaj zanimivega, kar si počel med karanteno. Izdelujem različne stvari iz stiropora, berem knjigo in gledam filme o Harry Potterju, hodim na sprehode Napiši nekaj zanimivega, kar si počel med karanteno. Med karanteno veliko berem knjige, stripe, se rolam in pomagam staršem in noni.

38


Hana ÄŒernic, 3. a

Ela Lila Gec, 3. a

39


Klemen Luin, 6. a

40


Pipan Julija, 4. r., POŠ Tomaj

Rene Gregorič, 1. a

41


Dela javne službe morajo potekati nemoteno Moja mama dela na Kraškem vodovodu. Pogovarjali sva o tem, kako se je v času koronavirusa spremenilo njeno delo v službi. 1. Ali v svoji pisarni nosiš masko? V službenih prostorih uprave ne nosimo mask. Razlog je predvsem ta, da nas ni veliko, večina zaposlenih na upravi ima svojo pisarno, tako smo na nek način izolirani, sicer vzdržujemo priporočeno razdaljo. Trenutno nimamo stikov s strankami, komuniciramo po elektronski pošti in telefonu. Masko si nadenemo na sestankih, ko se v enem prostoru zadržuje več ljudi. Za sestanke uporabljamo večjo sejno sobo. 2. Se med malico lahko družiš s sodelavci? Malico nam je sedaj izjemoma dovoljeno jesti v pisarni. Izjema so uslužbenci, ki si pisarno delijo z drugimi, ti lahko malico pojedo v kuhinji. Sami se razporedimo glede na službene obveznosti, da smo takrat v prostorih kuhinje sami. 3. Ali prostore razkužujete? Imate v službi razkužilo? V poslovnih prostorih smo že pred tem imeli na stenah dozirnike z razkužilom, ravno tako v sanitarnih prostorih. Kljuke vrat razkužujemo zaposleni sami po dogovorjenem urniku. Ostalim zaposlenim so na razpolago zaščitna sredstva (maske, rokavice) in potrebna razkužila, ki jih imajo v vozilih in v prostorih, kjer delajo. 4. Ali zaposleni delavci v času karantene opravljajo čiščenje kanalizacij? Zaposleni na oddelku odpadnih vod izvajajo javno službo, ki med drugimi deli skrbi za nemoteno delo na čistilnih napravah štirih občin, izvaja intervencijska in vzdrževalna dela na javni kanalizaciji, izvajajo praznjenje greznic in malih čistilnih naprav objektov, ki nimajo možnosti priključitve na javni kanalizacijski sistem.

42


5. Kaj se je v tvoji službi v času karantene najbolj spremenilo? Najopaznejši spremembi sta dve. V tem obdobju smo preventivno za stranke dostopni le preko telefona, spleta oziroma običajne pošte. Druga sprememba pa so okrnjene skupine zaposlenih na terenu. 6. Imaš na delovnem mestu več ali manj dela kot običajno? Dela javne službe morajo potekati nemoteno, delo je enko kot v običajnih okoliščinah.

7. Kako se trenutno počutiš na delovnem mestu, prijetno ali neprijetno? Sedaj, ko omejitve trajajo že več tednov, smo se jih navadili in delo poteka nemoteno. V službi se ne počutim neprijetno. 8. So delavci prestrašeni, jih je strah okužbe? Se med seboj pogovarjate o tem? Ljudje smo različni, nekatere je bilo bolj strah možnosti okužbe, strah, da bodo okužbo prenesli svojcem. V podjetju smo imeli več sestankov in skupaj smo preučili možnosti, da bi delo v tem času potekalo čim manj moteno. Nato smo sprejeli ukrepe, poučili zaposlene, kako se primerno zaščititi in rokovati v spremenjenih okoliščinah. Barbara Gorup, 7. b

Pipan Suzana, 2. r., POŠ Tomaj

43


INTERVJU O SPREMENJENEM NAČINU ŽIVLJENJA V ČASU KORONAVIRUSA Intervju sem opravil z mojo mamo. 1. Kje si zaposlena? Zaposlena sem v Zdravstvenem domu Koper. 2. Kakšno službo opravljaš? Sem socialna delavka, delam v Centru za odvisnike in na projektu namenjenemu starejšim občanom. 3. Kakšna dela vsebuje tvoja služba? Moja služba zajema predvsem pogovore in svetovanja različnim skupinam ljudi in posameznikom, ki se znajdejo v socialni stiski in potrebujejo pomoč in podporo pri reševanju težav. 4. Ali je pandemija vplivala na tvoje delo? Žal je. 5. Na kakšen način? Primorani smo bili spremeniti način dela. Zaradi preventivnih ukrepov ne smem več sprejemati pacientov v svoji pisarni. Zaradi spremenjenega načina dela v zdravstvenem domu sem bila začasno, za čas pandemije, prerazporejena na drugo delovno mesto. 6. Kaj trenutno delaš? Razporejena sem na vhod ZD, kjer sprejemam paciente in jih usmerjam na naročene preglede v ambulante. Tudi ambulante imajo spremenjen režim dela, nekatere so bile tudi preseljene na način, da je za uporabnike in zaposlene bolj varen. 7. Ali moraš pri svojem delu uporabljati zaščitno opremo? Da.

44


8. Katero? Obvezno uporabljam zaščitno masko in razkužilo za roke, ob neposrednem stiku s pacientom oz. njegovimi predmeti pa tudi zaščitne rokavice. 9. Ali si zaradi svoje službe bolj ogožena z morebitno okužbo? Da, predvsem zato, ker sem v stiku z večjim številom ljudi. 10. Kako pandemija vpliva na tvojo plačo? S strani vlade smo zdravstveni delavci in sodelavci dobili obljubo, da bomo prejeli dodatek za opravljeno delo. 11. Kako pandemija vpliva na usklajevanje tvojega poklicnega in družinskega življenja? Zaradi pandemije in posledično odredbe o šolanju na daljavo se morava z možem prilagajati nastali situaciji. Odločila sva se, da ne bova koristila možnosti varstva otrok, tako da eden izmed staršev ostane doma, ampak se izmenjujeva. Mož večinoma dela popoldansko izmeno oz. se prilagaja mojemu urniku. Izak Čuk, 6. A

Timon Rudolf, 6. a

45


Veronika Vrabec, 6. a

Vita Gomezel, 6. b

46


Erik Kaluža, 6. a

Ruben Tavčar, 3. a

47


Intervju z mamo Ker je moja mama zaposlena v šoli, sem ji postavil nekaj vprašanj na temo šolanja na daljavo. 1. Kaj meniš o šolanju na daljavo? Meni je lepše, ko sem v šoli. Raje imam neposreden stik z otroki. 2. Ti delo na daljavo jemlje veliko časa in energije? Časa mi vzame ravno toliko, energije pa več. Namreč, poiskati moram drugačne načine, kako priti v stik z otroki z učnimi težavami. 3. Se ti zdi, da otroci enako dojemejo snov kot v normalni šoli? Mislim, da je zdaj veliko bolj odvisno od njih samih, kako se znajdejo. Učinek učenja na daljavo bo viden šele, ko se vrnemo v šolo. 4. Ali se ti zdi, da bi morali kmalu nazaj v šolske klopi? Da, slišala sem, da se okužba s koronavirusom zmanjšuje in da je situacija obvladljiva. Ambrož Bole, 6. b

Taj Kosmač, 7. b

48


Lea Brundula, 3. a

Maks Kocjan, 1. a

49


KO SE HUD VIRUS ZARŠIRI, O TEM POROČAJO VSI VIRI

Jan Nabergoj, 1. a

Joj, koronica! Zakaj si k nam prišla?! Raje bi pri netopirjih ostala in se z njimi igrala. Toliko ljudi si že okužila in jim življenje spremenila. Karanteno si nam prislužila in za zaprtimi vrati nas pustila. Korona, koronica, kdaj se od nas boš poslovila in nas v življenje spet vrnila. Domen Tavčar, 4. a

50

Kolja Cvelbar, 3. a


Mitja Šuc, 1. a

Ko se hud virus razširi, o tem poročajo vsi viri. Radio, poročila in teve, da se le povsod razve! Vsa gledališča in lokale zaprejo, da širjenje virusa zatrejo. Učencem se obrne svet na glavo, ko prične se šola na daljavo. Kdor pravilom vsem kljubuje, si obolelost za virusom kupuje. Če človek simptome zazna, naj takoj pravilno ravna in #ostane doma.

Manca Gulič, 8. b

Lota Čebulec, 8. b

51


Erik Gomezel Marion, 5. a

52


Sara Berce, 1. a

Neli Verbek Gregorič, 4. a

Življenje zunaj se je umirilo, v domovih obudilo. Neja Sitar Čotar, 4. a

Jani Gulič, 5. a

53


Maks Tavčar, 3. a

Kakšni časi so prišli, Odkar ta virus nas lovi. Razrede mi smo zapustili, Okužbam hudim se umaknili. Naš dom je učilnica postal, A urnik naš je podivjal. Večkrat zdaj se mi zgodi, Igra se mi pusta zdi. Rada spet bi šolske dni, Uživala s prijatelji, Srečnimi in zdravimi. Noemi Pavlin, 5. a

54

Katja Starc, 5. a


Jaka Marinac, 6. b

55


Imenuje se Korona in nadležna res je ona. Ne morem verjet, da če star si, moraš umret. Skoraj nona mi je umrla. Korana svobodo mi je požrla. Zdaj sem zaprt, kot pod zemljo krt. Ta virus mi ni dovolil, da na tekmovanju medaljo bi dobil. Korona ni kul, ker umre jih ful. Res mi ni všeč, najraje bi jo vrgel v peč.

Linda Garcia, 1. a

Čeprav mama je doma in rada nas ima, časa za nas nima, ker v službi nič ne štima. Patrik Vrabec, 5. a

Edis Isaković, 3. r., POŠ Tomaj

56


K nam korona je prišla, in zaprla vrata vsa. Na igriščih ni otrok, ne sliši se nobenih žog. Vsi samo doma sedimo, saj korone se bojimo. Starši so doma ostali, so učitelji postali. Iti ven je res nevarno, tudi v šolo in pisarno. Komaj čakam, da bo konec, da spet slišim šolski zvonec. Ko prijatelj me obišče, prva stvar bo: “ Na igrišče!“ Kdaj bo karantena mimo, da lahko spet zaživimo?

Ema Može Malalan, 4. r., POŠ Tomaj

Tian Jelerčič, 8. b

Maks Tavčar, 3. a

57


Oh, ti korona, kaj si naredila! Cel svet si spremenila! Mi šolamo se na daljavo, preko spleta, kar ni zdravo! Oh, ti korona, ti si vsega kriva, čeprav zemlja si je oddahnila.

Lucija Živec, 7. a

Raje v šolo bi hodili, in se s prijatelji družili. Oh, ti korona, zakaj si to storila, kdaj se boš umirila? Maske težko je kupiti, zato jih je potrebno kar sešiti. Oh, ti korona, zakaj si se razvila, da si nas razdružila? Mi vsi spet radi bi normalno živeli, se družili in kaj zapeli. Tjaša Merkelj, 7. a

58

Luka Gec, 1. a


Katja Starc, 5. a

Kar naprej smo vsi doma, Odlično se nam to poda. Računamo, beremo in se igramo, Od marca doma šolo imamo. Na počitnice letos ne bomo šli, A vseeno se bomo kopali. V bazen vodo bomo natočili In se fajn namočili. Raje v šolo bi hodili in Učiteljem kakšen siv las naredili. Saj ste zakon vsi – radi vas imamo mi !

Urban Petelin, 3. a

Kris Lisjak, 6. a

59


Korona brez bontona Prišla je korona, kar tako, brez bontona. Ostali smo doma, lepo cela družina vsa. Šola sedaj je na domu, mama razlaga, kdo ve komu. Učim se , spim in jem, vmes hiško delati smem. Komaj čakam, da bo konec, da zazvonil bo šolski zvonec. Ostanimo zdravi vsi, veseli, srečni vse dni.

60

Mark Kavčič, 6. a

Kante Eva, 4. r., POŠ Tomaj


Odkar smo doma, delam hiško iz lesa, da se malo zamotim, skupaj z bratom. Vmes seveda pomagam pri košnji trave, ter čiščenju vaškega jedra. Prilagam slike današnjega dne.

Mark Kavčič, 6. a

61


Prvi teden karantene je, v šolo se že več ne sme. Drugi teden karantene je, šolsko delo gladko teče že. Tretji teden karantene je, vsem hudo dolgčas je. V šolo radi bi odšli, a virus ves čas na nas preži.

Matevž Vrabec, 8. b

Četrti teden je že tu, upam, da virus odšel bo kmalu. Že peti teden smo doma, šolska torba pa v sobi še vedno sameva. Vsaj šesti teden bi radi v šolo odšli, a čakati moramo, da se virus umiri. Starši pa spoznali so, da učitelj biti ni lahko. Žan Mark Pavlin, 7. a

62

Patrik Živec, 1. a


Ruben Tavčar, 3. a

Matevž Vrabec, 8. b

Ana Cergol, 2. a

63


Val Blokar, 3. a

64

Žiga Žerjal, 2. r., POŠ Tomaj


Ana Kante, 5. r., POĹ Tomaj

Matic Marinac, 4. a

65


Ti neznani virus, le od kod prikradel si se. Iznenada prišel si k nam in življenje obrnil nam. Šole, vrtce morali smo zapreti in v karanteni pričeli smo živeti.

Ela Lila Gec, 3. a

Sedaj med nami dva metra je razlike, prepovedane imamo medsebojne stike. Na ta način pandemijo skušamo zatreti, da bi postopoma začeli spet normalno živeti. Pozitivna je le ta, da na podeželju smo doma. Prosti čas preživimo v naravi, kjer nas ptičje petje že na vse zgodaj vabi. Rešuje nas tudi to, da družbena omrežja ostajajo, kjer se zvečer s prijatelji dobimo in si večere popestrimo.

Luka Tavčar, 3. a

66

Res, da tudi šolo na daljavo osvojili smo, a raje kot to, v šolo vsak dan bi hodili in se ob razlagi učiteljice Vide novo snov naučili.


Nič ni lepšega kot to, da skupaj s prijatelji in znanci se družimo in zabavamo. Zato…še malce potrpimo ter se pravil držimo, da zopet bo tako, kot je nekdaj bilo. Evan Vrabec, 5. a

Sara Berce, 1. a

67


NAŠA ŽIVLJENJA SO SE PRECEJ SPREMENILA Najbolj pogrešam treninge atletike S prihodom koronavirusa se je naše življenje precej spremenilo. Spremenil se je moj urnik in tudi urnik moje družine. Z bratom nisva več hodila v šolo, mama in tata pa sta vseeno hodila delat. Tudi treningi in dejavnosti, ki jih obiskujeva z bratom, so odpadli. Vsi smo bili prepričani, da bodo naša življenja kmalu spet stekla na ustaljen način. A smo se motili. Moj dan se začne ob sedmih zjutraj, ko me tata pred odhodom v službo zbudi. Mama je že v službi. Z bratom pojeva zajtrk. Potem greva vsak za svoj računalnik in prične se delo za šolo. Ko nastopi čas kosila, skuham riž, testenine, tople sendviče ali umešana jajca. Jaz kuham, brat pa pripravi mizo. Vsak dan greva tudi teč, da ohranjava telo v zdravem stanju. Ker je brat mlajši, prej konča z delom za šolo. Velikokrat mu je dolgčas, zato bere ali se igra. Priden je in mi dovoli, da lahko v miru dokončam učno snov. Na začetku sem mislila, da mi šolanje na daljavo sploh ne bo šlo, saj staršev ni doma. Vendar mi je mama pomagala, bratu pa tata. Počasi sem si sestavila urnike in sedaj mi je malo laže. Zdi se mi, da za učenje na daljavo porabim veliko časa. Preostanek časa pa si krajšam z branjem, dopisovanjem s sošolci ter ostalimi prijatelji, včasih pa z igranjem računalniških igric. Ob štirih pride mama iz službe. Mama pregleda, kaj sva z bratom naredila za šolo. Če kaj nisva naredila ali sva pozabila, naredimo zvečer. Vsak dan grem s starši in bratom na družinski sprehod do Koprive. V prvih tednih nisem smela obiskovati svojih starih staršev. Zelo sem jih pogrešala, zato sem se z njimi pogosto slišala po telefonu. Zelo pogrešam sošolke in sošolce ter prijatelje …, a najbolj pogrešam treninge atletike. Barbara Gorup, 7. b

68


Barbara Gorup, 7. b

Barbara Gorup, 7. b

Doma mi je lepo Meni je doma veliko bolje kot v šoli, ker ne zapravljam dragocenega časa pred knjigami in mi ni treba poslušati praznega govorjenja svojih sošolcev. Doma za učenje porabim 26 ur manj kot pa takrat, ko spremljam pouk v šoli. Delam bolj zbrano in brez stresa. Srčno si želim, da do septembra ne grem več v šolo. Zakaj mi je lepše doma? 1. Ker se lahko več ukvarjam s tistimi stvarmi, ki jih imam rada, ne pa s tistimi, ki mi grenijo življenje (šola). Lahko grem na zrak, jaham, telovadim, se ukvarjam z živalmi in pomagam pri ostalih domačih opravilih, npr. pospravljanje prostorov, ki so bili nedotaknjeni že 10 let. Pri tem uživam in sem hkrati produktivna in ne zapravim tretjine dneva v šoli kot ustanovi. 2. Ni mi treba vstati zgodaj oz. če se to zgodi, mi ni treba hiteti pripravljati se za šolo. 3. Šolske obveznosti lahko opravljam kadarkoli. 4. Nisem zaskrbljena, da se nisem učila ali nisem naredila naloge. Vseeno pa pogrešam nekatere sošolce in sošolke ter njihove šale in pametne pogruntavščine. Anja Rebec, 9. a

69


Dan je enak dnevu V času šole na daljavo imamo pri nas vsak dan podobno rutino, saj smo zaradi pandemije vsi družinski člani doma. Zjutraj se zbudimo okoli osmih in pojemo zajtrk. Po zajtrku tri do štiri ure opravljam šolske obveznosti. Po kosilu si vzamem približno eno uro za počitek, nato pa grem na zrak in telovadim. Če imam veliko šolskih obveznosti, porabim za to še eno do dve uri, v nasprotnem primeru pa ta čas izkoristim za pogovor s sošolci, poslušanje glasbe in pomoč staršem. Po večerji z družino pogledamo poročila, preden grem spat, pa pogledam še kakšen film. Iva Guštin, 8. a

Jan Strajnar, 2. a

70


Osvojil sem nov vrh V času omejitve gibanja med občinami zaradi koronavirusa smo z družino veliko raziskovali bližnje hribe, jame in hodili na sprehode. Natančneje bom opisal izlet na Široki vrh ali Kislico. Izlet smo izpeljali 23. 4., izbrali smo dober dan, saj ni bilo prevroče, pa tudi dežja ni bilo. Po kosilu smo si najprej malce odpočili, nato pa smo se odpravili. Obuli smo si pohodne čevlje, se oblekli, vzeli vodo in prigrizke, če bi bili lačni, jopice, če bi nas zeblo, in odšli. Parkirali smo na jasi, tik pred zapornico za vhod v jamo Vilenico. Pohod se je začel. Mimo vhoda v jamo Vilenico smo šli naravnost čez travniček in na koncu zavili levo. Hodili in hodili smo, ko je bratec opazil opazovalnico. Jaz in sestra sva splezala nanjo in bil je prečudovit razgled, bratec pa si žal ni upal. Ker smo se že ustavili, smo še malo popili, nato pa nadaljevali pot. Opazovali smo naravo, ko je nenadoma mama opazila prečudovitega kuščarja. Bil je lepe zelene in modre barve. Hitro smo ga fotografirali, nato pa se je skril. Jaz sem ga poiskal in ga še enkrat slikal ter si ga pobliže ogledal. Nato smo nadaljevali pot in čez približno deset minut smo bili že na vrhu. Razgled nad sosednjimi hribi in vasicami je bil lep. Pot nazaj je minila hitro, saj smo hodili navzdol. Žal je bil mlajši bratec že utrujen, a smo ga spodbudili s pesmico, zato je pridno nadaljeval. Kmalu smo bili pri avtu in se odpravili domov. Tega izleta ne bom pozabil, saj sem videl prečudovit razgled, zanimivega kuščarja in osvojil še en nov vrh. Izak Marušič, 5. b

Izak Marušič, 5. b

71


Mitja Šuc, 1. a

Postal sem bolj samostojen Naše šole so se zaprle, šolarji smo ostali doma, naša življenja so se spremenila. Kar sem prej delal v šoli, moram sedaj delati doma, sam. Učitelji nam pošiljajo gradiva za samostojno učenje. Veliko si pomagamo tudi z interaktivnimi vajami, ki si jih moramo poiskati s pomočjo interneta. Ko naloge naredimo, jih pošljemo učiteljem, da jih pregledajo in nam sporočijo, če je bilo naše učenje uspešno. Prejšnji teden smo začeli tudi z videokonferencami. V šestih tednih pouka na daljavo smo predelali veliko snovi, opravili veliko nalog. Zdi se mi, da veliko več kot v šoli. Upam, da bomo virus čim prej premagali in se bomo lahko vrnili v šolo. Jakob Šuligoj, 7. a

Jan Nabergoj, 1. a

72


Matija Tavčar, 6. b

Tristan Prinčič, 6. a

73


Klemen Bajt, 5. r., POÅ Tomaj

74


Mihael Krištof Bandel, 6. a

Taj Kosmač, 7. b

75


Zaskrbljena sem Čez noč se je vse spremenilo. Karantena. Zaprli so se vrtci in šole, zdravstvene usluge so omejene samo na najnujnejše primere, ustavljen je javni promet, gibanje ljudi med občinami je prepovedano, prepovedano je druženje … Maske, razkužila, strah pred boleznijo … COVID-19! Novi virus, uganka znanstvenikom! Vemo pa, da prizadene starejše ljudi in kronične bolnike! Imam pranono, stara je 94 let. Skrbi me zanjo. Živim na vasi, v hiši. Z družino veliko časa preživimo na prostem v okolici hiše, vsak dan gremo na sprehod v naravo, v gozd. Sprašujem se, kako preživljajo karanteno ljudje v mestih, kako mlade družine z majhnimi otroki, ki ne smejo na otroška igrišča pred stanovanjskimi bloki. Šola poteka na daljavo, s pomočjo računalnika. S sošolci in učitelji se videvam s pomočjo video pouka. S prijateljicami se slišim po telefonu. Statistika kaže, da upoštevamo pravila. Upam, da bomo kmalu uspeli premagati virus in se bom lahko vrnila v šolske klopi. Lara Kukanja, 8. a

Polona Ukmar, 9. a

76


Vsak začetek je težak Kako preživljam čas šolanja na daljavo? Kot pravijo, začetek je težek, a sčasoma postane vse lažje. Moj dan izgleda nekako takole. Vstajam ob osmi uri, pripravim si zajtrk in takoj pričnem z učenjem. Najprej pogledam navodila na spletni strani šole in v eAsistentu. Nato začnem s prepisovanjem snovi štirih predmetov, tako si delo enakomerno razporedim čez teden. Navadno si predmete razdelim po vrstnem redu, kot so objavljeni na spletni strani šole. Pri predmetih je delo zelo različno. Nekatere snovi moram poslikati s telefonom, druge pa napisati in poslati učiteljici oz. učitelju določenega predmeta. Za šolo navadno delam do dveh popoldne. Odvisno od poslane snovi, seveda. Včasih pa se z učiteljicami, učitelji in sošolci srečam preko videokonference. Še vedno se spominjam prvega tedna šolanja na daljavo. Vse je postalo zelo drugače. In kot nam je že v navadi, se nekaterih stvari, ki so nove, ustrašimo. Učitelji so nam govorili, naj si delo razdelimo po dnevih. In res je tako najlaže. Vsaj meni. Komaj čakam prvomajske počitnice, da si bom malo oddahnil od šole na daljavo. Na daljavo se učim že šest tednov. Upam, da bom tudi v tednih, ki jih bom moral še preživeti v karanteni, uspešen. Vsi učitelji so prijazni in jih že malo pogrešam. Še posebej pa pogrešam kakšne dogodivščine iz razreda. Luka Brišar, 8. b

Kevin Zenic, 7. b

77


Polona Gorup, 2. r., POÅ Tomaj

78

Luna Garcia, 2. a


Komaj čakam, da spet sedem v šolske klopi Bil je 12. marec, ko sem prejela nepričakovano novico. Izvedela sem, da do nadaljnjega ne bomo smeli obiskovati šole. Seveda je bil razlog za to koronavirus, ki je razsajal po celem svetu. In tako se je začela moja zgodba o preživljanju karantene. Če vam povem po resnici, sem se najbolj razveselila jutranjega poležavanja, saj nisem jutranji človek. Nisem pa bila najbolj navdušena, da ne bom mogla obiskovati prijateljev in se z njimi zabavati. V začetku 1. tedna karantene pa sem izvedela, da bomo šolsko snov prejemali kar preko spleta. Na začetku, ko smo se še privajali na delo na daljavo, je bilo vsem težko, a kmalu smo se novemu načinu dela privadili. Šoli se posvečam v dopoldanskem času, saj se po kosilu zelo rada družim z družino. Skupaj ustvarjamo, plešemo, pojemo in ob večernih urah hodimo na sprehode. Zelo radi tudi vrtičkamo, veliko novih rožic je pokukalo iz zemlje. Sadimo in sejemo pa tudi zelenjavo, da bomo ostali zdravi. Ko smo že pri zdravju, pa naj vam povem še, da zelo skrbimo za čistočo in higieno. Pridno si umivamo in razkužujemo roke, saj bakterijam in virusom ne dovolimo v našo bližino. No, če se spomnite, sem prej omenila sprehode. Vsak večer se jaz, Evelin, Katrin in Špela odpravimo na sprehod. Vsakič izberemo novo pot, saj rade raziskujemo. Narava nas spravlja v dobro voljo in nas napolni z energijo. Toda kljub mirno preživetim dnevom komaj že čakam, da spet sedem v šolske klopi, da vidim vse svoje prijatelje, učitelje in vse delavce šole in skupaj zakorakamo novim dogodivščinam naproti. Maša V. Vaserfal, 7. a

Elija Nikolaj Bandel, 5. a

79


Pogrešam šolo Tudi v Sloveniji smo doživeli epidemijo koronavirusa (COVID-19). Zato smo v Slovenji sprejeli določene ukrepe. Sprejeli so odločitev da se šole zaprejo. Zaprli so tudi kulturne ustanove (knjižnice, galerije, cerkve, kinodvorane, muzeje,…),trgovine, kavarne, restavracije, igrišča,… Zaradi tega, ker so šole zaprte, tudi jaz ne hodim v šolo že od 16.marca. Moj dan poteka tako, da vstanem iz postelje ob 8.00 uri. Se oblečem in pojem zajtrk. Nato z mamo pogledam, kaj moram narediti za šolo. Vsak teden natisnemo navodila od učiteljice. Delam po šolskem urniku. Učim se v kuhinji. Pripomočki pri učenju so tablica, atlas,… Med odmori igram igrice na tablici, se igram z letali,… Najljubši predmet mi je matematika. Veliko likovnih izdelkov sem delal v naravi. Moj najljubši likovni izdelek je grad. Za slovenščino dobimo dosti naloge. Med učenjem opazujem starše ko delajo, pečejo kruh, pripravljajo kosilo, sladice,… Všeč so mi praktične naloge (peka sladic, izdelava kompasa,…). Mama mi pomaga pri nalogah. Ko končam naloge mi jih mama pregleda. Proti koncu tedna se s sošolci, sošolkami in učiteljico vidimo na zoom konferenci. Pogrešam šolo, sošolce, ker se nismo tako dolgo že videli. Upam, da se bomo kmalu videli in se skupaj igrali. Luka Tavčar, 3. a

Luka Tavčar, 3. a

80


Danijel Irenej Bandelj, 8. a

Miha Curk, 8. a

81


Tristan Rudolf, 2. a

82


Pogrešam sošolce in učitelje, pouka pa ne Moj dan se začne zgodaj. Vstanem med 6. in 6.30, delam pa do zgodnjih popoldanskih ur, do 14.00 ali 15.00. Zelo pogrešam sošolce in učitelje, pouka pa niti ne toliko. Ampak si vseeno zelo želim, da bi se življenje vrnilo v stare tirnice. Med časom izolacije je umrla moja varuška, iz časov, ko sem hodil še v vrtec. Z družino smo bili zelo žalostni, še posebej, ko smo ugotovili, da je ne smemo zaradi izrednih ukrepov niti pokropiti. Seveda se tudi pogreba žal nismo smeli udeležiti, lahko pa smo se vsaj vstavili na pokopališču pred pogrebom in svojcem izrekli sožalje. Zame so dnevi šolanja na daljavo tudi precej mirnejši, namreč naša hiša leži poleg brusilstva, ki med navadnim letom sicer spušča zelo glasne zvoke, ampak zdaj je zaprto. Veliko časa preživljam z bratom pred hišo in kar nekaj v naravi, sploh ob sobotah in nedeljah, ko nimam drugih šolskih skrbi, razen učenja. Skoraj vsako minuto prostega časa izrabim, da sestavim kako Rubikovo kocko, a teh priložnosti je na žalost vse manj, predvsem zaradi šolskih obveznosti. Skoraj vsak večer pa si vzamem malo časa in pogledam kakšen film. V tem času sem kar zaposlen, ampak še shajam. Matic Kralj, 7. b

Katarina Žvab, 8. a

83


NeĹža Kukanja, 5. a

84


MaruĹĄa Orel, 5. a

85


Pogrešam čase, ko sem dneve preživljala v šoli Dne 16. 03. 2020 je v naši državi postopoma začelo ugašati javno življenje. Življenje, ki smo ga bili navajeni pred izbruhom epidemije koronavirusa. Ne samo jaz, ampak vsi moji sošolci in sošolke, smo ostali doma. Zaprle so se šole, postopoma so se začele zapirati trgovine, trgovski centri … Prostega časa nismo smeli preživljati na prostem, prepovedali so nam tudi druženje. Ostali smo doma, s svojo družino, s kupom novih, neznanih informaciji. Pričelo se je šolanje na daljavo. Polovico dneva preživim za računalnikom in zvezki. Sama to sicer zmorem, ampak ubija me samota. Vsak dan bolj pogrešam čase, ko sem dneve preživljanja v šoli, ko sem se lahko še družila dopoldne s sošolci, popoldne s sotekmovalci na treningih ali prijatelji na vasi. Vas, v kateri živim, je izgubila vsakodnevno podobo. Nikjer ni nikogar, vas je postala »mesto« duhov. Seveda vidim v karanteni tudi dobre stvari. Veliko več časa imam za druženje z družinskimi člani. Vendar se zavedam, da pri vseh moji sošolcih in prijateljih ni tako, saj nekateri starši delajo in se izpostavljajo nevarnosti okužbe z virusom. Želim si, da se to obdobje čim prej konča. Rada bi se vrnila v šolo. Srčno upam, da bomo vsi skupaj pripomogli k temu, da bomo čim prej lahko zaživeli naša nekdanja življenja. Teja Rebec, 9. a

86

Kaja Merkelj, 4. a


Moje počutje v času koronavirusa

Ponavadi smo lahko obiskali svoje sorodnike iz Trebnjega, Murske Sobote … Sedaj pa ne smemo iti niti v sosednjo občino. Počutim se priklenjenega na lasten dom.

Mihael Krištof Bandel, 6. a

Kolja Cvelbar, 3. a

87


Tian Štakul, 4. a

Neža Cvelbar, 1. a

88


Anej Čuk, 2. a

Špela Vogrič, 9. a

89


V karanteni sem se naučil bolje kuhati Na začetku karantene nisem bil zadovoljen, saj sem vedel, da dolgo časa ne bom videl svojih prijateljev. Nekako sem se začel privajati, ko sem se sprijaznil, da bom v karanteni še najmanj mesec dni. Moj dan poteka takole. Zbudim se ob 8. uri. Pojem zajtrk in ob 9. uri začnem delati za šolo. Na začetku tedna si predmete spravim v mape na računalnik. Nekatere učne liste pa tudi natisnem. Prva dva tedna sem obdeloval snov po predmetih. Najprej en predmet za cel teden, potem drugega … A se ni izšlo, zato sem začel delati po urniku. Vso snov predelam do 13. ure. Nato imam prosti čas in z bratom greva na sprehod, igrava karte in pomagava mami pri gospodinjskih opravilih. Ob 17.30 pride mama iz službe. Skupaj pojemo kosilo in vsak dan kaj postorimo okoli hiše. Preden grem spat, pogledamo film ali se pogovarjam s prijateljem po telefonu. En dan v tednu tudi naredimo pecivo oziroma jed za predmet sodobna priprava hrane. V karanteni se naučil boljše kuhati. Tudi moja dva brata zdaj znata kuhati. Ob petkih grem z bratoma k očetu. Pri očetu preživim veliko časa v naravi, pomagam v vinogradu, z očetom grem na dolge sprehode v naravo. V karanteni mi ni slabo, saj preživim veliko časa s svojimi domačimi. A vseeno pogrešam svoje prijatelje. Tom Grmek, 7. a

90


Nik Fakin, 3. a

Mark Gulič, 6. b

Moj spomin na Covid 19 Opisal vam bom dogodek ,ki me bo spominjal na epidemijo Covid 19. Oče se je odločil, da bo popravil zid pred hišo .Med delom je dobil idejo, da bi na konec zidu postavil temeljni kamen. Oče je kamnosek in v kamen je vklesal napisal napis Covid 19 in leto izdelave kamna. Ko je končal z obdelavo kamna, sem mu ga pomagal montirati. Mama nas je tudi slikala. Ta kamen bo spomin na epidemijo Covid 19 zame in za mojo družino. Matija Gulič, 4. a

91


Druženje s sošolci je pomembno Moj dan se začne ob 8. uri, ko me prebudi budilka. Ko pojem zajtrk, se začne moj delovni dan. Pripravim si načrt za delo in pregledam, če sem prejela kakšno sporočilo učiteljice glede nalog. Z veseljem vedno preberem tudi komentarje sošolk in sošolcev o nalogah in učenju na daljavo. Naloge opravim do 11.30, nato pa pomagam mami pri pripravi kosila. V času karantene vsak dan po kosilu tudi pomijem posodo. Okrog 14. ure ponovno začnem s šolskimi nalogami. Z delom zaključim ob 16. uri. Sedaj nastopi moj prosti čas, ki ga izkoristim za pripravo kakšnega okusnega peciva ali pa se pogovarjam s sosedo Milo. Veliko si imava za povedati, saj so dnevi dolgi, ker se ne smemo družiti. Ob 18. uri pomagam mami pripraviti večerjo. Ob 19. uri je večerja pripravljena, zato sedemo k mizi. Po večerji pogledamo kakšen film. Nato sledi odhod v posteljo. Šola na daljavo mi ni všeč, ker se ne morem družiti s sošolci in sošolkami. Pogrešam tudi učitelje in učiteljice. Spoznala pa sem, kako pomembno je druženje s sošolci in koliko lažje je učenje v šoli. Veronika Rebula, 5. a

Rubens Kavčič, 7. a

92


Ob koncu karantene bo piknik na Kozjanah Moje življenje se je zelo spremenilo zaradi karantene in predvsem zaradi šole. Ta sedaj poteka na daljavo. Meni je šola na daljavo dokaj všeč. Pouk si lahko organiziram tako, da se predmete učim po urniku, vmes imam odmore, malico in kosilo. Med vikendi pa počivam in se družim z domačimi in hišnima ljubljenčkoma. Moj tata sicer med tednom vseeno gre v službo, med vikendom mu pa tudi jaz pomagam pri prenovi delavnice. Od srede, 22. 4. do petka 24. 4. sva šli z mamo na Kozjane na vikend. Končno so nam dali dovolilnico, da smo lahko šli izven naše občine Sežana. Mama je namreč lastnica vikenda in sadovnjaka ob njem. Mama in njen brat sta od svoje pokojne mame in očeta, ki pa je še živ, podedovala hiško, sadovnjak in nekaj parcel. Do sedaj smo tja hodili skupaj in skupaj obdelovali in skrbeli za vikend. Zdaj, ko je koronavirus, pa je prepovedano in hodimo vsak posebej. Tam sva z mamo obrezali in okopali maline. Bilo nama je lepo. Mama je sklenila, da bo takoj, ko bo konec karantene, organizirala na vikendu piknik in povabila vse prijatelje in sorodnike. Zelo pogrešam svoje prijateljice in prijatelje in upam, da se bomo kmalu spet srečali. Maja Rebec, 6. b

Ana Kante, 5. r., POŠ Tomaj

93


Miha Kukanja, 2. a

94


Maja Slavec, 3. a

Andi Kosič, 2. a

Moje misli ob izrednih razmerah zaradi pandemije Kljub temu, da sam menim, da osamitev ni dobra za nobenega od nas, sem prepričan, da moramo v teh drugačnih in težkih dneh še bolj kot običajno misliti pozitivno. Le tako bomo premagali ta čudni virus ali kakorkoli bi to bolezen lahko poimenovali. Zato razmišljam tako : Hvaležen sem za prebujanja brez budilke, umirjen zajtrk, za to, da večino dni preživim skupaj s starši in sestro, za čas, ko lahko počnem stvari, ki jih v običajnih dneh ne morem, za dobra kosila, ki jih velikokrat tudi sam pripravim, za dolge sprehode po naravi, za branje knjig na ležalniku, ob tem, ko me božajo sočni žarki. Tudi iz groznih situacij lahko črpamo pozitivno energijo. Le tako smo lahko močnejši od temnih sil. Sicer pa, dragi sošolke in sošolci ter učiteljice in učitelji, komaj čakam, da se ponovno srečamo v šolskih klopeh. Vid Jerič Bole, 6. a

95


Pripovedka o virusu Nekje sredi velikega mesta se je rodil majhen virus. Imenovali so ga Koronavirus. Tako je bil majhen, da ga s prostim očesom nisi mogel videti, nisi ga mogel prijeti, lahko pa so zaradi njega zboleli ljudje. Koronavirus je bil pameten in je skoval svoj načrt. Sklenil je, da se bo razselil med otroke, starše, dedke, babice in vse ljudi, ki so nam blizu, seveda z namenom, da jim bo nagajal. Tako je bil pretkan, da se mu je uspelo skriti v človeka za teden ali dva, ne da bi ta sploh vedel ali karkoli občutil. Šele nato je pokazal svoje strašne zobe. Grizel je nosove in pljuča. Zato so ljudje strašno kihali, smrkali in dobili so tudi vročino. Če je bil na volji, je kakega dedka ali babico odpeljal kar v bolnišnico. Tam so se prijazni zdravniki na vse pretege trudili, da bi uboge starčke ozdravili. In v mnogih primerih jim je uspelo. Zgodilo pa se je tudi, da nekaterih bolnih dedkov in babic ni bilo več nazaj. Še sreča, da se je to zgodilo bolj redko. Žan Kosič, 6. b

Niko Čuk, 3. a

96


Smeh odpravi vsak virus Nekoč pred davnimi časi je v Sloveniji živel gospod Neverjetni. Bil je medikus (zdravnik). Imel je veliko prijateljev. Nekega lepega dne je na slovenska vrata potrkal koronavirus. Ko so mu državljani odprli vrata, ni bilo pred vrati nikogar, le zelena packa na tleh. Spraševali so se, kaj je to, takrat pa se je packa začela spreminjati v sluzastega vesoljca. Ustrašili so se in zbežali v svoje hiše in se vanje zaprli. On pa je brez težav vstopil in jih vse okužil. Potem je koronavirus veselo odšel proti Ljubljani. Tam je kihnil in okužil staro mamo, ta je takoj začela kašljati in zato so jo odpeljati v bolnico. Gospod Neverjetni je to videl. Takoj je začel nekaj pisati. Pisal je formulo zdravila. Delal je nekaj dni in ni in ni mogel najti zdravila. Minil je cel mesec in okužilo se je veliko ljudi. Šole in vrtce so zaprli. Vse se je spremenilo. Neverjetni pa še vedno ni našel zdravila. Daleč daleč, nekje na Krasu, je živela deklica, po imenu Hana. Tudi ona si je želela postati medikus. Ni ji bilo toliko do pisanja formul, a vseeno je veliko razmišljala. Po dolgem razmišljanju je vzela list papirja in na veliko napisala: »SMEJANJE ODPRAVI VSAK VIRUS!« To je poslala glavnemu zdravniku. Najprej je bil malo začuden, a potem je poskusil. Najbližjemu bolniku je povedal, kaj mora narediti. Bolnik se je začel smejati. No, ne smejati, začel se je močno krohotati. Hitro so ga odpeljali v drugo sobo in ga pregledali. Test je pokazal, da ni več okužen. Novico so razglasili po celi Sloveniji. To je videl tudi gospod Neverjetni. Usedel se je v avto in se odpeljal do Hanine hiše. Pozvonil je in Hano vprašal, če bi postala njegova vajenka. Bila je tako vesela kakor še nikoli. Od takrat sta Hana in gospod Neverjetni skupaj rešila vse težave. Koronavirus je žalosten zapustil Slovenijo. Ljudje so priredili veliko zabavo, ki je trajala cel teden. Tako so živeli srečno in zdravo.

Hana Kosmač, 5. a

97


Špela Vovk Vaserfal, 3. a

Leon Gmajner, 2. r., POŠ Tomaj

VIDEOPOSNETKI 1. Mavrica (Lars Orel, 2. a) 2. Šola po spletu je kar vredu (Izak Makovec, 2. a) 3. Intervju (Marsel in Lorena Šperne, 6. b, 4. r., POŠ Tomaj)

98


KRAŠKI BORI (spletna verzija) Šolsko leto 2019 / 2020 Prispevki, fotografije in likovna dela so delo učencev OŠ Dutovlje in POŠ Tomaj. Fotografije učencev izbrala Nina Intihar Likovne prispevke učencev izbrala Vlasta Markočič Uredile: Svetlana Škrk Kosmač, Sara Žagar Oblikovale: Nejta Bremec, Nina Intihar, Vlasta Markočič Slika na naslovnici: Hana Kosmač, 5. a Likovni izdelek na hrbtni strani: Vid Poljšak, 3. a Za grafično oblikovanje glasila smo uporabili motive likovnih izdelkov: Nik Zenic, 8. a, Barbara Gorup, 7. b, Jerneja Jekše, 5. a, Vid Jerič Bole, 6. a

Izdajatelj: Osnovna šola Dutovlje Naklada: samo spletna verzija Dutovlje, junij 2020

99